Glasilo Študentske sekcije Slovenskega farmacevtskega društva
www.dsfs.si/spatula
MAJ 2023 / Št. 92
Naklada: 750 izvodov
Glavna in odgovorna urednica: Eva Mlinar spatula@dsfs.si
Uredniški odbor:
Anja Dremelj, Nina Gradišek, Maša Klarič, Eva Mlinar, Nika Simšič, Anja Tršek, Antonina Žaberl
Ustvarjalke in ustvarjalci:
Kaja Bizjak, Anja Blatnik, Zala Božanić, Eva Cencič, Nina Cvetko, Nastja Emeršič, Kaja Eržen, Kaja Fekonja, Meta Furlan, Nina Gradišek, Nina Grum, Katarina Humar, Melanie Jozić, Nina Krebelj, Anja Kruščič, Tinkara Meterc, Eva Mlinar, Leonora Prestreši, Lucija Rus, Tjaša Škerl Rifelj, Manca Špegel, Lara Tepeš, Anja Tršek, Lucija Voga, Ana Zupan, Antonina Žaberl
Recenzenti:
Prof. dr. Marko Anderluh, mag. farm.
Prof. dr. Borut Božič, mag. farm., spec. med. biokem.
Izr. prof. dr. Janez Mravljak, mag. farm.
Lektoriranje:
Lektoriranje in jezikovno svetovanje, Jasmina Vajda Vrhunec, s. p.
Oblikovanje:
EVING, Eva Veber, s. p., Eva Veber
Tisk:
PARTNER GRAF zelena tiskarna d. o. o.
ISSN: 1408-7650 (Glasilo je vpisano v register javnih glasil pod št. 1459.)
Fakulteta za farmacijo, ŠSSFD, Spatula, Aškerčeva cesta 7, 1000 Ljubljana
Opomba: Vsebina glasila Spatula ni sponzorirana s strani pokroviteljev DŠFS in ŠSSFD, katerih oglase objavljamo.
Uvodnik
Iz stroke
4 Novi zaviralci bakterijskih topoizomeraz
7 Sekvenciranje naslednje generacije pri analizi transkriptoma
10 Elastografija
Kozmetološki kotiček
14 UV-filtri in neželeni učinki
17 Aktivacija uma in kože skozi receptor za dotik s pomočjo jasmina
LBM kotiček
19 Proteasom, »reciklažni center« celic
Industrijski kotiček
22 Klinično preizkušanje zdravil
Farmadventure
25 Helsinki
26 Vamos a tapear – gremo na tapase
Predstavitev ŠS FFA
Na pogovoru
29 Izr. prof. dr. Lovro Žiberna, mag. farm. Novičke
Več kot opravljam uredniško delo, bolj ugotavljam, da bi delo urednika Spatule moralo spadati pod adrenalinske športe in bi zato intervju z urednikom vsekakor spadal v rubriko Šport. Prav zato ste vsi adrenalinski navdušenci naslednje leto prav lepo vabljeni, da vložite svojo kandidaturo za pozicijo glavnega urednika in s tem sodelujete v dolgoletni tradiciji izgubljanja živcev zaradi uvodnikov. Število preglavic, ki mi jih je povzročila prejšnja številka, je bilo na začetku zelo majhno, vse je potekalo gladko, še preveč gladko, zato je moralo iti zadnji teden vse narobe. Ampak takšno je življenje, tudi ko gre vse narobe, se je treba zbrati in speljati stvar do konca, sprejeti, da vse pač ne more biti perfektno, in vedeti, da boš kljub vsemu ob koncu dneva (tedna, meseca, leta) nase ponosen. Kljub vsem preglavicam, ki ti jih lahko povzročijo, se z izzivi moraš spopadati, saj le tako lahko rasteš kot človek. Zato sprejmite izzive življenja in naredite najboljše, kar lahko, ali pa čisto povprečno, predvsem pa se ne ustrašite padcev (razen če so po stopnicah), saj vam bo vsaka izkušnja dala novo znanje.
Novo znanje pa ti bo prinesla tudi Spatula, ki jo držiš v rokah (ali bereš na ekranu). Če prelistaš (in prebereš) vsako stran, ti lahko obljubim, da se boš naučil marsikaj novega, vse od elastografije pa do uporabe jasmina za prevencijo stresa in s tem gubic. Morda ti kakšna informacija pride prav še v prihajajočem izpitnem obdobju – če si si recimo za poletno izpitno obdobje pustil socialno farmacijo, ti bo prav gotovo prišel prav industrijski kotiček. Če si zaradi dobre organiziranosti dejansko pripravljen na izpite in se ti obetajo nekoliko manj stresne poletne počitnice, pa si preberi vsaj nekaj o UV-zaščiti v kozmetološkem kotičku. Če ne z znanjem, pa naj vam popestrimo najbolj stresno obdobje leta z razvedrilom in nagradno križanko.
Hvala vsem, ki ste v kakršnikoli obliki pomagali v resničnost obuditi še eno številko, in hvala vsem, ki si vzamete čas za branje Spatule!
Eva Mlinar, glavna urednica Spatule
Avtorica: Anja Blatnik, absolventka EM FAR I Recenzent: prof. dr. Marko Anderluh, mag. farm.
V zadnjih desetletjih prekomerna in neustrezna uporaba protibakterijskih učinkovin pospešuje širjenje bakterijske odpornosti. Posledično so številna protibakterijska zdravila neučinkovita, kar povzroči smrt najmanj 700.000 ljudi letno. Brez razvoja novih zdravil z novimi mehanizmi delovanja in iskanja novih tarč Svetovna zdravstvena organizacija napoveduje, da naj bi do leta 2050 število smrti zaradi bakterijske odpornosti preseglo celo 10 milijonov žrtev. Obetavna strategija za zdravljenje okužb z rezistentnimi sevi bakterij so novi zaviralci bakterijskih topoizomeraz (Novel Bacterial Topoisomerase Inhibitors, NBTI). Smoter trenutnih raziskav je razvoj NBTI s širokospektralnim učinkom in z ustreznim ravnotežjem med učinkovitostjo delovanja in zmanjšano kardiotoksičnostjo, kar predstavlja glavno oviro pri do zdaj odkritih učinkovinah iz tega razreda (1, 2).
V bakterijah je genska informacija shranjena v obliki krožne dvovijačne DNA. Ta po velikosti presega velikost bakterijske celice, zato je strnjena v kompaktno supernavitje, in sicer je lahko pozitivno ali negativno navita. Za uspešen potek celičnih procesov, na primer replikacije in transkripcije, se morata komplementarni verigi dvojne vijačnice DNA ločiti. Zaradi močne navitosti DNA lahko med procesom podvajanja genskega materiala pride do kopičenja navojev in vozlov, kar ovira njeno podvojevanje in lahko povzroča mutagene prekinitve verige (3). V ta namen se v bakterijski celici nahajajo encimi, imenovani topoizomeraze, ki katalizirajo spremembe v topološkem stanju molekule DNA, kar celici omogoči učinkovito regulacijo vitalnih bakterijskih procesov. Glede na mehanizem delovanja ločimo topoizomeraze tipa I (podvrste: tipi IA, IB in IC), ki cepijo eno verigo DNA, ter topoizomeraze tipa II, ki cepijo obe verigi dvojne vijačnice DNA. Topoizomeraze tipa II se nadalje delijo na tipa IIA in IIB, med slednje spadata tudi DNA-giraza in topoizomeraza IV (TopoIV), potrjeni tarči za protibakterijsko terapijo (4, 5). Oba encima sta heterotetramera, saj DNA-girazo sestavljata dve podenoti tipa A (GyrA) in dve podenoti tipa B (GyrB), TopoIV pa je homologno sestavljena iz dveh podenot tipa C (ParC) in dveh podenot tipa E (ParE). GyrA in ParC sta katalitični domeni in sta vključeni v cepitev in ponovno združitev dvojne verige DNA, GyrB in ParE pa sta ATP-azni domeni in s hidrolizo ATP zagotavljata energijo za potek katalizirane reakcije. Kljub strukturni podobnosti se encima razlikujeta v mehanizmu delovanja, in sicer DNA-giraza v verigo DNA uvede negativne in odstrani pozitivne supernavoje, medtem ko TopoIV odstranjuje vozle molekule DNA in loči obroče sestrskih kromatid med rekombinacijo in replikacijo (5). Zaviranje delovanja enega ali obeh encimov vodi do motenj v naravni prostorski topologiji DNA in onemogoči njeno podvajanje, kar vodi v smrt bakterije (2).
Do sedaj dobro poznana razreda zaviralcev topoizomeraz tipa II sta fluorokinoloni in aminokumarini. Klinična uporaba slednjih je zaradi slabe topnosti ter toksičnosti in vivo omejena. Fluorokinoloni so najbolj poznani zaviralci DNA-giraze in TopoIV in se že več kot 50 let uporabljajo v protibakterijski terapiji (2). Nekateri predstavniki tega razreda protibakterijskih zdravil, vključno s ciprofloksacinom, levofloksacinom in moksifloksacinom, se še vedno uporabljajo v klinični praksi z visoko stopnjo uspešnosti pri zdravljenju bakterijskih okužb (6). Zadnja leta pa se njihova terapevtska učinkovitost zmanjšuje, saj je obsežna uporaba povzročila naraščanje bakterijske odpornosti na kinolone, zaradi česar se povečuje potreba po razvoju novih protibakterijskih učinkovin, kot so NBTI. Ti se od kinolonov razlikujejo ne samo strukturno, ampak tudi po načinu vezave, s čimer se izognemo navzkrižni odpornosti s kinoloni (2).
Struktura in mehanizem delovanja NBTI
NBTI so sestavljeni iz treh glavnih strukturnih komponent, in sicer iz levega (LHS) in desnega dela (RHS), ki ju povezuje distančnik (slika 1). LHS se interkalira med dva centralna para v raztegnjeni dvojni vijačnici DNA na sredini med aktivnima mestoma GyrA/ParC, kar stabilizira kompleks med encimom in DNA ter povzroči enojno prekinitev verige DNA. RHS se veže v globok nekatalitski hidrofobni vezavni žep, ki se odpre med dvema podenotama GyrA/ParC ter s tem vpliva na celokupno vezavno afiniteto in zaviralno moč NBTI. Vloga distančnika ni samo zagotavljanje ugodne prostorske usmeritve fragmentov LHS in RHS, temveč tudi doseganje optimalnih fizikalno-kemijskih lastnosti NBTI (2, 8).
Cilj so dvojni zaviralci NBTI, saj se ti preferenčno vežejo na DNA-girazo grampozitivnih bakterij, pri gramnegativnih bakterijah pa sta tarči oba encima — DNA-giraza in
TopoIV, kar vpliva na širokospektralnost delovanja NBTI. Hidrofobna vezavna žepa obeh encimov sta si namreč zelo podobna, z manjšimi razlikami v aminokislinskem zaporedju, kar lahko vpliva na selektivnost delovanja NBTI. Na primer aminokislinski ostanek Met75 v DNA-girazi S. aureus je pri DNA-girazi E. coli zamenjan z Ile74, v TopoIV S. aureus z Ile71 in z Leu71 v TopoIV E. coli. Dvojno tarčno zaviranje poleg že omenjene širokospektralnosti zmanjša verjetnost nastanka odpornih patogenov, saj so bistveno manj verjetni mehanizmi rezistence, ki bi vključevali spremembo dveh tarč hkrati (9). Primer rezistentne, grampozitivne bakterije je tako imenovani na meticilin odporen Staphylococcus aureus. Posebno pozornost pri gramnegativnih bakterijah zaradi svoje prepustne pregrade in izraženih iztočnih črpalk zahtevajo Klebsiella pneumoniae, Acinetobacter baumannii, Pseudomonas aeruginosa in Enterobacter spp – te vključno z Enterococcus faecium in S. aureus spadajo v razred tako imenovanih patogenov »ESKAPE«, ki so zelo virulentni, odporni na protibakterijske učinkovine in odgovorni za znaten delež bolnišničnih okužb (7).
Optimizacija RHS
Vezavni žep, ki nastane na stiku dveh podenot GyrA DNAgiraze ali dveh podenot ParC TopoIV, je sestavljen iz precej hidrofobnih aminokislinskih ostankov (npr. Ala68, Gly72, Met75, Met121 pri DNA-girazi), zaradi česar lahko tvori predvsem van der Waalsove vezi z RHS (2). V desnem delu molekule se vedno najde aromatski sistem, na katerega je lahko pripet dodaten obroč. Spojine s p-halogeniranimi fenilnimi RHS so izkazale izjemno močno delovanje proti S. aureus zaradi halogenske vezi med atomom halogena in karbonilnimi kisiki aminokislinskih ostankov Ala64 v aktivnem mestu encima (ParC v S. aureus in/ali v GyrA v E. coli). Zaviralna moč NBTI proti TopoIV s p-halogeniranimi fenilnimi fragmenti RHS se povečuje po 17. skupini periodnega sistema elementov navzdol. Z uvedbo dodatne halogene ali vodikove interakcije med ligandom in njegovo tarčo lahko torej dosežemo izboljšano protibakterijsko delovanje. Možnosti za velike strukturne spremembe RHS dela NBTI-jev pa nam sicer omejuje velikost samega vezavnega žepa (7, 8, 10, 11).
Optimizacija distančnika
Distančnik običajno sestoji iz treh delov, in sicer iz mostu (npr. etilen), ki je povezan s fragmentom LHS, cikličnega dela in sekundarnega amina, ki je povezan s fragmentom RHS (slika 1). Prav sekundarni amin, ki predstavlja kationski center, je v
skoraj vseh trenutno znanih NBTI ključen za zaviranje, in sicer prek vzpostavitve hkratne ionske interakcije in vodikove vezi z aminokislinskim ostankom Asp83 DNA-giraze v bakteriji S. aureus, Asp82 DNA-giraze E. coli ter Asp79 TopoIV v S. aureus in E. coli. Zamenjava amina z amidno skupino povzroči opazno šibkejše zaviranje encima.
Distančnik lahko vsebuje različne ciklične strukture, na primer cikloheksan, 1,3-dioksan, piperidin, tetrahidropiran. 3-fluoro substituirani piperidini so pokazali šibkejšo učinkovitost proti TopoIV S. aureus in E. coli v primerjavi z nesubstituiranimi piperidini, kar je najverjetneje posledica konformacijskih učinkov teh substituentov na piperidinski del (v tarčnem vezavnem mestu), s čimer vplivajo na položaj ne le fragmentov LHS in RHS, temveč tudi na prostorski položaj bazičnega amina. Zamenjava cikloheksanskega obroča s tetrahidropiranskim zmanjša učinkovitost NBTI proti topoIV v S. aureus in E. coli
Pomemben del distančnika je tudi most, povezan s fragmentom LHS. Med najpogosteje uporabljenimi so naslednji analogi: etilen, oksimetilen, 1- ali 2-hidroksietilen, 1,2-dihidroksietilen, alken, karboksamid in 1- ali 2-aminoetilen. Distančniki s hidroksilno skupino v primerjavi z etri in amidi zagotavljajo NBTI odlično topnost v vodi. Tudi stereokemija substituiranega etilenskega distančnika vpliva na zaviralno jakost proti TopoIV E. coli, in sicer je S-izomer močnejši zaviralec kot R-izomer (7, 10).
Spreminjanje distančnika ima poleg vpliva na pravilno prostorsko geometrijsko usmerjenost liganda fizikalnokemijske lastnosti in s tem ima aktivnost spojin tudi vpliv na varnostni vidik. Poleg lipofilnosti je tudi pKa pomemben parameter, ki modulira vpliv na kanalčke hERG (posebni kalijevi kanalčki na srčni mišici). Prizadevanja za zmanjšanje zaviranja hERG z znižanjem osnovne pKa so privedla do oslabljenega protibakterijskega delovanja pri gramnegativnih bakterijah, kar je posledica razlik v zgradbi celične ovojnice. Gramnegativne bakterije skozi porine lažje prepuščajo bolj pozitivno nabite (bolj bazične) in primerno polarne (nižji logD) spojine z ustrezno velikostjo (MW ~ 400–500) (2, 8).
Optimizacija LHS
LHS je običajno različno substituiran biciklični ali triciklični aromatski sistem. Favorizirani so manjši substituenti na mestu 6 pri bicikličnih LHS (na sliki 1 označeno z W), saj se je izkazalo, da ima 6-metoksi različica močnejšo zaviralno aktivnost za TopoIV. Alternative metoksi skupini so manjši substituenti (npr. −OH, −CN, −Cl, −Br), večje skupine, kot so karboksilna kislina, tetrazol in ester, pa so manj primerne. Biciklični deli LHS, ki vsebujejo več kot dva dušika, znatno zmanjšajo zaviralno moč spojin (7).
Čeprav se LHS interkalira med osrednje bazne pare DNA in ne vzpostavi neposrednega stika z encimi, pomembno vpliva tudi na inhibicijo TopoIV, in sicer s spreminjanjem celotnega fizikalno-kemijskega profila liganda (8).
Najnaprednejši predstavnik NBTI – gepotidacin
Čeprav je raziskanih že kar nekaj močnih in terapevtsko aktivnih protibakterijskih učinkovin iz razreda NBTI, se na
trg ni uspelo prebiti še nobeni (npr. vikvidacin – NBTI, ki ga je odkril Aventis in razvil Novexel – je prišel do prve faze kliničnih preskušanj, a so nato ustavili klinična testiranja). Razlog tiči v relativno visokem kardiotoksičnem potencialu teh spojin, ki je posledica zaviranja kalijevih kanalčkov hERG. hERG (angl. human ether-a-go-go-related gene) so vrsta napetostno odvisnih ionskih kanalčkov, ki igrajo pomembno vlogo pri uravnavanju električne aktivnosti srca (5, 7). Najdemo jih predvsem v srčnomišični celici, kjer zaviranje leteh povzroči podaljšanje intervala QT, kar lahko potencialno privede do usodne ventrikularne tahiaritmije (6, 7).
Najnaprednejši predstavnik iz tega razreda je gepotidacin (slika 2), ki je trenutno v tretji fazi kliničnih preizkušanj in za razliko od večine predstavnikov razreda NBTI praktično ne zavira kanalčkov hERG (8). Raziskuje se za zdravljenje nezapletene urogenitalne gonoreje, ki jo povzroča N. gonorrheae, in nezapletenih okužb sečil (npr. akutni cistitis), ki jih najpogosteje povzroča E. coli. Gepotidacin izkazuje dvojno inhibicijo, in sicer zavira DNA-girazo in TopoIV pri N. gonorrheae. Med zdravljenjem z njim so opazili dve točkovni
mutaciji, že obstoječo mutacijo ParC D86N in dodatno mutacijo GyrA A92T. Posamično nista bistveno oslabili delovanja, medtem ko sta sočasno prisotni za več kot 16-krat zmanjšali jakost protibakterijskega delovanja. Gepotidacin je zaključil fazo II in je trenutno v fazi III kliničnih preskušanj za zdravljenje akutnih grampozitivnih bakterijskih okužb kože in kožnih struktur. Podobno kot pri N. gonorrheae sta bili tudi pri topoizomerazah bakterije S. aureus opaženi dve točkovni mutaciji (ParC V67A in GyrA D83N), za kateri ni bilo dokazano, da že obstajata v kliničnih izolatih S. aureus. Tudi pri gepotidacinu je, tako kot pri večini NBTI, primarna tarča v grampozitivnih bakterijah DNA-giraza, v gramnegativnih organizmih pa TopoIV (7).
Sklep
Evolucija bakterij spodkopava našo sposobnost boja proti bakterijskim okužbam, zato je več kot 2 milijona ljudi trenutno okuženih z rezistentnimi bakterijami. Znanost teži k razvoju NBTI, idealno dvojnih zaviralcev sorodnih bakterijskih topoizomeraz (kar zmanjša verjetnost razvoja odpornosti bakterij), čim bolj selektivnih v primerjavi s človeško topoizomerazo IIA, s protibakterijskim delovanjem širokega spektra in z izboljšanim varnostnim profilom spojine, kar za zdaj predstavlja še velik izziv. Razvoj optimalnega NBTI je namreč zelo zahteven, saj bi se na primer aktivnost proti gramnegativnim spojinam izboljšala z uporabo bolj pozitivno nabitih polarnih spojin, kar pa ni ugodno za grampozitivne bakterije, poleg tega povečana pKa okrepi zaviralno jakost na hERG. Nedavne raziskave pa so vseeno pokazale, da je možno zagotoviti sprejemljivo terapevtsko okno kljub zmanjšani bazičnosti (2, 7, 8).
1. Mancuso G, Midiri A, Gerace E, Biondo C. Bacterial Antibiotic Resistance: The Most Critical Pathogens. Pathogens. 2021 Oct; 10(10): 1310. 10.3390/pathogens10101310. Dostop: 24. 3. 2023.
2. Desai J, Sachchidanand S, Kumar S, Sharma R. Novel Bacterial Topoisomerase inhibitors (NBTIs) – A comprehensive review. European Journal of Medicinal Chemistry Reports. 2021 Dec; 3: 100017. https://doi.org/10.1016/j.ejmcr.2021.100017. Dostop: 24. 3. 2023.
3. Gubaev A, Klostermeier D. The mechanism of negative DNA supercoiling: A cascade of DNA-induced conformational changes prepares gyrase for strand passage. DNA Repair. 2014 Apr; 16: 23–34. https://doi.org/10.1016/j.dnarep.2014.01.011. Dostop: 24. 3. 2023.
4. McKie S, Neuman K, Maxwell A. DNA topoisomerases: Advances in understanding of cellular roles and multi-protein complexes via structure-function analysis. BioEssays. 2021 Jan; 43 (4): 2000286. https://doi.org/10.1002/bies.202000286. Dostop: 24. 3. 2023.
5. Kokot M, Weiss M, Zdovc I, Hrast M, Anderluh M, Minovski N. Structurally Optimized Potent Dual-Targeting NBTI Antibacterials with an Enhanced Bifurcated Halogen-Bonding Propensity. ACS Med Chem Lett. 2021 Aug 16; 12(9): 1478–1485. 10.1021/acsmedchemlett.1c00345. eCollection 2021 Sep 9. Dostop: 24. 3. 2023.
6. Kokot M, Weiss M, Zdovc I, Anderluh M, Hrast M, Minovski N. Diminishing hERG inhibitory activity of aminopiperidine-naphthyridine linked NBTI antibacterials by structural and physicochemical optimizations. Bioorg Chem. 2022 Nov; 128:106087. 10.1016/j.bioorg.2022.106087. Epub 2022 Aug 11. Dostop: 24. 3. 2023.
7. Kokot M, Anderluh M, Hrast M, Minovski N. The Structural Features of Novel Bacterial Topoisomerase Inhibitors That Define Their Activity on Topoisomerase IV. J Med Chem. 2022 May 12; 65(9): 6431–6440. 10.1021/acs.jmedchem.2c00039. Dostop: 24. 3. 2023.
8. Kolarič A, Kokot M, Hrast M, Weiss M, Zdovc I, Trontelj J, Žakelj S, Anderluh M, Minovski N. A Fine-Tuned Lipophilicity/Hydrophilicity Ratio Governs Antibacterial Potency and Selectivity of Bifurcated Halogen Bond-Forming NBTIs. Antibiotics (Basel). 2021 Jul 15; 10(7): 862. 10.3390/antibiotics10070862. Dostop: 24. 3. 2023.
9. Kolarič A, Anderluh M, Minovski N. Two Decades of Successful SAR-Grounded Stories of the Novel Bacterial Topoisomerase Inhibitors (NBTIs). J Med Chem. 2020 Jun 11; 63(11): 5664–5674. 10.1021/acs.jmedchem.9b01738. Dostop: 24. 3. 2023.
10. Caroline P, Hossain M, Powell M, Raychaudhuri A, Scangarella N, Tiffany C, Xu S, Etienne Dumont E, Janmohamed S. Design of Two Phase III, Randomized, Multicenter Studies Comparing Gepotidacin with Nitrofurantoin for the Treatment of Uncomplicated Urinary Tract Infection in Female Participants. Infect Dis Ther. 2022 Dec; 11(6): 2297–2310. 10.1007/s40121-022-00706-9. Dostop: 24. 3. 2023.
11. Kolarič A, Germe T, Hrast M, Stevenson C, Lawson D, Burton N, Vörös J, Maxwell A, Minovski N, Anderluh M. Potent DNA gyrase inhibitors bind asymmetrically to their target using symmetrical bifurcated halogen bonds. Nature Communications. 2021 Jan. Potent DNA gyrase inhibitors bind asymmetrically to their target using symmetrical bifurcated halogen bonds | Nature Communications. Dostop: 24. 3. 2023.
Avtorica: Lucija Voga, absolventka LBM
Mentorica: prof. Katarina Trebušak Podkrajšek, spec. med. biokem., spec. lab. med. gen.
Recenzent: prof. dr. Borut Božič, mag. farm., spec. med. biokem.
V človeškem telesu imamo različne tipe celic, ki opravljajo najrazličnejše naloge, kljub temu pa vse celice vsebujejo enak genski zapis. Tkivno specifično izražanje določenih kombinacij genov omogoča, da tkiva oziroma celice opravljajo specifične naloge. Razumevanje ekspresije nam da vpogled v samo delovanje celice, od razumevanja, kdaj in zakaj se gen izrazi, pa do vpliva izraženega gena na delovanje celice. Spremembe izražanja so pomembne tudi pri patofizioloških procesih. Študije sprememb v izražanju genov so imele veliko vlogo pri prepoznavanju specifičnih bolezenskih podvrst, novih bioloških označevalcev za odkrivanje bolezni ter celo pri prepoznavanju nastanka in razvoja določenih bolezni. Ekspresijo lahko proučujemo s pomočjo analize transkriptoma, ki predstavlja vso informacijsko RNA v celici v določenem trenutku (1).
Sekvenciranje naslednje generacije za ekspresijske analize
Ena izmed pomembnejših metod za analizo transkriptoma je sekvenciranje naslednje generacije (NGS). NGS je visokozmogljiva metoda sekvenciranja nukleinskih kislin, običajno DNA. Uporabnost metode se kaže predvsem v možnosti odkrivanja neznanega in sposobnosti sekvenciranja več vzorcev hkrati. Omogoča detekcijo in kvantifikacijo prepisov, četudi so prisotni v majhnih količinah. Primerna je za analiziranje več tarčnih RNA v vzorcu ali kar celotnega transkriptoma (2).
Pri analizi transkriptoma z NGS lahko analiziramo celotno RNA, vso informacijsko RNA (mRNA) ali tarčno RNA. Za študije transkriptoma se najpogosteje uporablja izolacija vse mRNA. NGS izvedemo s štirimi koraki, to so: priprava knjižnice, amplifikacija knjižnice, sekvenciranje in analiza podatkov (3).
Izolacija RNA in selekcija želene RNA
Vstopna nukleinska kislina, ki jo pridobimo iz celic, je celotna RNA. Glede na vrsto NGS naredimo selekcijo RNA. Če želimo analizirati vse zvrsti RNA, nadaljujemo postopek brez selekcije RNA. Če želimo analizirati mRNA, se je treba zavedati razlike med evkariontsko in prokariontsko mRNA ter predhodno obdelavo RNA. Informacijska RNA v evkariontskih celicah vsebuje poli(A) rep, v prokariontskih celicah pa ne. Prav
tako mRNA, ki je fragmentirana, ne vsebuje poli(A) repa, na primer mRNA iz histoloških preparatov, ki so bili obdelani s formalinom in parafinom (3).
Za selekcijo mRNA se največkrat izvaja poli(A) pozitivna selekcija mRNA. Selekcijo lahko izvajamo na dva načina. Prvi in bolj uporabljen način je z magnetnimi kroglicami, ki imajo na površini vezane oligo-dT-molekule (molekula s ponavljajočimi se deoksitimidini). Oligo-dT-molekule se vežejo na poli(A) repe mRNA. Drug, manj uporabljen pristop je uporaba oligo-dT-začetnika za reverzno transkriptazo. Ta pristop združuje dva koraka hkrati, selekcijo RNA in pretvorbo RNA v komplementarno DNA (cDNA). Težava pristopa je, da se oligonukleotidni začetnik veže tudi na dele prepisov, ki so bogati z adeninom, in ne samo na poli(A) repe, kot bi si želeli. Če želimo selekcijo fragmentirane mRNA ali prokariontske mRNA, ki nima poli(A) repa, moramo odstraniti tudi ribosomsko RNA (rRNA). Nezaželeno RNA lahko odstranimo s posebnimi sondami in tako lahko analiziramo le mRNA (3).
Transkripti so lahko zelo dolgi in jih je zato treba fragmentirati, saj večina sekvenatorjev učinkoviteje sekvencira krajše fragmente kot daljše. Fragmentacija lahko poteka z alkalnimi raztopinami, raztopinami z bivalentnimi kationi (Mg2+, Zn2+) ali encimsko (RNaza III). Fragmentacijo lahko s pomočjo DNaz ali sonifikacije izvedemo tudi po reverzni transkripciji. Slabost fragmentacije je, da lahko spremeni zastopanje določene regije RNA, kar vpliva na kvantifikacijo ekspresije (3).
Reverzna transkripcija in ligacija adapterjev
Pretvorba RNA v cDNA je ključnega pomena, saj je večina sekvenatorjev narejena za sekvenciranja DNA. Pretvorba se zgodi s pomočjo encima reverzne transkriptaze in naključno nastalih heksomernih oligonukleotidnih začetnikov. Heksomerni oligonukleotidni začetniki so iz povsem naključne kombinacije oligonukleotidov, kar omogoča, da se vsaj en začetnik prileže na vsako RNA in tako omogoči pretvorbo v cDNA. Po reverzni transkripciji sledi ligacija adapterjev. Adapterje lahko enostavno ligiramo na cDNA, ampak pri tem principu izgubimo podatek o orientaciji transkripta, ker ne vemo, s katere verige DNA se je prepisal. Če je informacija orientacije pomembna, lahko uporabimo druge pristope, ki ohranjajo orientacijo RNA, ko se ta prepiše v cDNA. Eden izmed pristopov je, da ligiramo različne adapterje na 3`- in 5`-konec RNA še pred reverzno transkripcijo (slika 1a). Drug pristop namesto deoskitimidin trifosfata (dTTP) uporablja deoksiuridin trifosfat (dUTP) pri oblikovanju dvoverižne cDNA (slika 1b). Tako je druga veriga cDNA označena z dUTP. Na obe verigi cDNA ligiramo adapterje. Pred amplifikacijo oziroma pomnoževanjem knjižice se cDNA, ki vsebuje dUTP, razgradi s posebnim encimom. Tako se pomnoži samo prvonastala veriga cDNA (3).
ponavlja po vseh odsekih. Drug pristop je z dodajanjem enega nukleotida, pri čemer se meri sprememba pH-ja, ki jo povzroči sprostitev H+ ob vezavi dNTP (4).
Pri nastavitvah sekvenciranja je možno izbirati med enosmernim in dvosmernim sekvenciranjem. Dvosmerno sekvenciranje pomeni, da se odsek DNA sekvencira v obeh smereh, enosmerno pa le v eno smer. Dvosmerno sekvenciranje je primerno, če nas zanimajo natančna sekvenca ali strukturne spremembe transkriptoma in ne le ekspresija (3).
Analiza in interpretacija podatkov
Analiza in interpretacija podatkov sta precej kompleksni že pri standardni analizi NGS, pri analizi ekspresij pa zadeve postanejo še kompleksnejše. Ne le, da želimo pridobiti podatke o ekspresiji, včasih želimo hkrati določiti še zaporedje. Zaporedje transkriptomov nas zanima predvsem takrat, kadar sumimo, da je prišlo do spremembe zaporedja DNA ali alternativnega izrezovanja intronov in povezovanja eksonov v mRNA. Vse to lahko vpliva na ekspresijo in posledično na bolezensko stanje. K težavnosti obdelave podatkov prispevajo tudi napake, ki smo jih vnesli s postopkom fragmentacije, reverzne transkripcije in amplifikacije. Napake lahko popravljamo že med samim postopkom in tudi s pravilno obdelavo podatkov (5).
Ko opravimo pregled kakovosti sekvenciranja, se lotimo analize podatkov. Na začetku iz odčitkov odstranimo sekvence adapterjev in indeksov, ki smo jih potrebovali za sekvenciranje. Odstranimo tudi vse odčitke slabe kakovosti. Drugi del analize je sestavljen iz treh korakov: mapiranje odčitkov, število odčitkov in normalizacija števila odčitkov, ki jim sledi interpretacija podatkov oziroma detekcija drugače izraženih genov (5).
Mapiranje odčitkov
Pripravljeno knjižnico je treba pred sekvenciranjem namnožiti z verižno reakcijo s polimerazo (PCR). Čeprav poteče le malo ciklov, običajno le od 8 do 12, se s tem uvede napaka pri kasnejši oceni izražanja, saj se lahko določeni prepisi znotraj ene ali pa kar celotne knjižnice bolj pomnožijo kot drugi. Napako se da odpraviti z raznimi pristopi, ki vključujejo označevanje produktov PCR ali preprečevanje amplifikacije produktov PCR (3).
Sekvenciranje
Sekvenciranje pri NGS lahko poteka s sintezo ali z ligacijo. Najpogosteje se uporablja sekvenciranje s sintezo, ki lahko poteka na dva načina: ciklični reverzibilni terminacijski pristop ali pristop z dodajanjem enega nukleotida. Ciklični reverzibilni terminacijski pristop pomeni, da se na odsek, ki se sekvencira, vežeta začetnik (primer) in deoksinukleotid trifosfat (dNTP), ki je modificiran z blokatorjem in označen s flouroforjem. Naprava s fluorescenčno mikroskopijo zajame sliko, nato se odstranita barvilo in blokator iz dNTP. Znova se veže modificiran in označen dNTP in tako se postopek ciklično
Mapiranje odčitkov pomeni, da pridobljene odčitke prilegamo na referenčno zaporedje. V primeru prokariontov ta korak ni tako zahteven, saj se v njihovem transkriptomu ohranijo tudi introni. V primeru evkariontov pa se lahko izrezujejo tako introni kot tudi eksoni – to imenujemo alternativno rezanje intronov in eksonov. Mapiranje alternativno izrezanih intronov in eksonov je precej zahtevno, saj lahko odčitek vsebuje dva eksona, ki nista nujno povezana na referenčnem transkriptomu, zagotovo pa nista povezana na referenčnem genomu. Programi najprej prilegajo odčitke na referenco, čeprav se vsi sprva ne prilegajo nanjo. Po prileganju iz podatkov razberemo, kateri eksoni so se sekvencirali v določenem genu. V referenčnem zaporedju ohranimo le tiste eksone in ponovno izvedemo prileganje odčitkov (5).
Število odčitkov
Število odčitkov je prvi korak h kvantifikaciji pridobljenih podatkov. S tem podatkom po normalizaciji lahko primerjamo ekspresije genov tako med analizami kot tudi znotraj analize. Za štetje odčitkov uporabljamo dva pristopa: štetje odčitkov na gen in maksimalno število odčitkov nukleotida v genu.
Prvi pristop šteje odčitke znotraj gena, pri čemer nekatere metode tega pristopa štejejo le odčitke znotraj eksonov, druge tudi odčitke v intronih gena. V drugem pristopu pa poiščemo nukleotid znotraj gena, ki ima največ odčitkov. Toliko odčitkov kot ima, tolikšno je število odčitkov tistega gena (5).
vključimo preiskovane celice in njihove kontrole. Kontrola je celica, ki predstavlja normalo glede na test, ki ga izvajamo. Če iščemo spremembo v izražanju genov v bolezensko spremenjenih celicah, potem je kontrola zdrava celica. Če gledamo izražanje gena, potem ko smo v celico vstavili gen, je kontrola izvorna celica pred vstavitvijo gena (5).
Normalizacija števila odčitkov
Z normalizacijo števila odčitkov želimo še dodatno odpraviti napake postopka metode. Pri analizi podatkov moramo biti predvsem pozorni na napake različne vertikalne pokritosti in daljših genov (5).
Vertikalna pokritost pove, koliko odčitkov ima posamezna baza. Ker imajo lahko različni vzorci različno vertikalno pokritost, lahko to da lažen vtis, da imajo vzorci z večjo pokritostjo bolj izražene gene. Da se znebimo te napake, število odčitkov delimo s povprečno vertikalno pokritostjo gena (5).
Druga napaka se pojavlja pri sekvenciranju prepisov daljših genov. Daljši kot je gen, več odčitkov bo imel. Ker s številom odčitkov analiziramo ekspresijo genov, bi lahko bili daljši geni lažno bolj ekspresirani kot krajši geni. Eden izmed pristopov deli število odčitkov gena z vsoto vseh mapiranih odčitkov in številom baznih parov vseh eksonov gena. Če za štetje odčitkov na gen uporabljamo pristop, kjer poiščemo nukleotid znotraj gena, ki ima največ odčitkov, nam ni treba izvajati normalizacije za napako dolžine gena (5).
Določanje diferencialne ekspresije genov
Metoda diferencialne ekspresije genov temelji na statističnih testih, s katerimi se dokazuje značilna sprememba v izražanju genov med različnimi pogoji. V analizo zato
Programi za analizo uporabljajo različne modele distribucije podatkov. Običajno se uporabljata normalna in negativna binomska porazdelitev. Oba modela porazdelitev normalizirata biološke in tehnične variacije podatkov. Program ob upoštevanju razlike med pridobljenimi podatki analize in podatki, ki jih napoveduje model, na koncu podatkovne analize izda verjetnost za vsak prisoten gen. Na podlagi naših kriterijev pa se odločimo, kaj je za nas značilno, torej kolikšna verjetnost je značilna. Eden izmed najpogostejših kriterijev je, da ohranjamo lažno pozitivne rezultate pod 5 %. Programi, ki se najpogosteje uporabljajo, so DESeq, EdgeR in limma-voom (5).
Sklep
Čeprav so bile na začetku predstavljene velike prednosti metode, se lahko med branjem opazita zahtevnost in kompleksnost same metode. Treba se je zavedati, da ima NGS prednosti le v določenih situacijah. Izvedba NGS je nesmiselna v primeru, da raziskujemo poznane transkripte in njihovo izražanje za bolezensko stanje, ki je že raziskano in pri katerih imamo že uveljavljene postopke, ki temeljijo na drugih metodah, na primer qPCR. Če pa raziskujemo nove transkripte ali nove profile izražanja genov, je smiselna uporaba dražje, kompleksnejše metode, ki poda bistveno drugačen profil informacij (več informacij in kompleksnejše informacije) kot ostale metode. Zato je pomembno, da smo pri izbiri metode, ki jo uporabimo za analizo ekspresije genov, kritični. Tako se lahko odločimo za novejšo metodo, kot je sekvenciranje RNA s pristopom NGS, ali pa za eno izmed starejših uveljavljenih metod, kot sta analiza mikromrež in qPCR (2, 6).
1. Orphanides G, Reinberg D. A unified theory of gene expression. Cell. 2002; 108(4): 439–451. doi:10.1016/s0092-8674(02)00655-4. Dostop: 11. 3. 2023.
2. Illumina. High-impact discovery through gene expression and regulation research. URL:https://emea.illumina.com/on-domain/GM-CPBU-GEX-eBook-Q42016_Landing-Page.html. Dostop: 11. 3. 2023.
3. Hrdlickova R, Toloue M, Tian B. RNA-Seq methods for transcriptome analysis. Wiley Interdiscip Rev RNA. 2017; 8(1). doi:10.1002/wrna.1364. Dostop: 11. 3. 2023
4. Arval S. Next-Generation Sequencing (NGS)- Definition, Types. Microbe Notes. https://microbenotes.com/next-generation-sequencing-ngs/. Nazadnje popravljeno 5. 8. 2022. Dostop: 11. 3. 2023.
5. Finotello F, Di Camillo B. Measuring differential gene expression with RNA-seq: challenges and strategies for data analysis. Brief Funct Genomics. 2015; 14(2): 130–142. doi:10.1093/bfgp/elu035. Dostop: 11. 3. 2023.
6. Illumina. Create a global picture of cell function. URL: https://emea.illumina.com/techniques/popular-applications/gene-expression-transcriptome-analysis. html. Dostop: 11. 3. 2023.
Avtorica: Ana Zupan, 1. letnik S2 LBM I Recenzent: izr. prof. dr. Janez Mravljak, mag. farm.
Mehanske lastnosti tkiv se med različnimi fiziološkimi in patološkimi stanji močno razlikujejo in imajo zato velik diagnostični potencial. Preizkušena diagnostična metoda za zaznavanje razlik med fiziološkim in patološkim tipom tkiva je palpacija (preiskovanje organov, tkiv ali telesnih votlin s tipanjem oziroma otipavanjem)(1). Slabosti te metode predstavljajo zaznavanje le površinskih organov, kvalitativna ocena in močna odvisnost diagnoze od občutljivosti dotika zdravnika. Nobena od medicinskih slikovnih tehnik, kot so računalniška tomografija (CT), magnetna resonanca (MRI) in ultrazvok (UZ), ne more prikazati lastnosti, ki se ocenjujejo z otipom. Ti razlogi so spodbudili razvoj posebnih slikovnih tehnik za kvantitativno oceno mehanskih lastnosti tkiva, kot je elastografija (2).
Elastografija je tehnika, s katero analiziramo elastičnost tkiv, ki je lahko pri patoloških procesih spremenjena. Poznamo dva tipa elastografije: ultrazvočno in magnetnoresonančno elastografijo (3).
Za razumevanje principa merjenja obeh metod moramo najprej definirati elastičnost. Ta je definirana kot sposobnost organa, da po mehanski deformaciji zavzame prvotno obliko. Ima dva nasprotna pojma, in sicer plastičnost, ki je definirana kot lastnost snovi, da se pod vplivom zunanje sile ireverzibilno preoblikuje, ter togost, ki je definirana kot nezmožnost prilagajanja (1).
Prilagajanje teles zunanji sili lahko opišemo s tremi parametri: Longitudinalna elastičnost in Youngov modul (E) Če se elastično telo ne more prosto gibati po izpostavitvi zunanji sili, se preoblikuje in razvije silo, ki se upira deformaciji. Hookov zakon (slika 1) pravi, da je »raztezek vzmeti premo sorazmeren z delujočo silo«. Predstavljamo si torej lahko, da je deformacija tkiva sorazmerna z zunanjo silo, ki ji je izpostavljeno. Hookov zakon za vzmet lahko opišemo s spodnjo enačbo 1 (4):
Pri tem so F sila vzmeti (oziroma telesa, ki se preoblikuje) in je nasprotno enaka zunanji sili, ki ji je bilo tkivo izpostavljeno, ∆l x raztezek vzmeti (tkiva) v smeri x (če predpostavimo, da se tkivo preoblikuje le v eni smeri) in ke vzdolžni koeficient elastičnosti.
Za opis longitudinalne elastičnosti kompleksnejših teles, kot so organi, uporabimo preurejeno enačbo, in sicer (4):
Pri tem je σ stres, ki je definiran kot sila na določeno površino.
E je konstanta (Youngov modul), specifična za posamezno tkivo, ki je odvisna od odziva tkiva na zunanji stres, predstavlja razmerje med stresom in napetostjo ter je definirana kot elastičnost vzdolž osi stresa, εl pa je longitudinalna napetost, ki je definirana kot razmerje med spremembo dolžine in začetno dolžino.
Hookov zakon velja samo v določenem obsegu. Pri določeni sili telo izgubi sposobnost elastičnosti in se trajno deformira (dobi plastične lastnosti). Organe si predstavljamo kot 3D-telesa, ki pa se po izpostavitvi zunanji sili ne prilagajajo le v eni smeri. Elastičnost organa opišeta še dve spremenljivki, in sicer strižni (G) ter volumski modul (K) (4).
a) Transverzalna elastičnost in strižni modul (G)
Hookov zakon velja samo v določenem obsegu. Pri določeni sili telo izgubi sposobnost elastičnosti in se trajno deformira (dobi plastične lastnosti). Organe si predstavljamo kot 3D-telesa, ki pa se po izpostavitvi zunanji sili ne prilagajajo le v eni smeri. Elastičnost organa opišeta še dve spremenljivki, in sicer strižni (G) ter volumski modul (K) (4).
Enačba je podobna kot pri Youngovem modulu (longitudinalna elastičnost), le da imamo tu konstanto G, ki predstavlja transverzalno elastičnost tkiva, εt pa predstavlja transverzalno napetost ( , pri čemer ∆r predstavlja spremembo širine, R pa začetno širino) (4).
Razmerje med longitudinalno in transverzalno napetostjo predstavlja Poissonovo razmerje. To je pomembno, saj predstavlja stopnjo deformacije v transverzalni smeri zaradi stresa v longitudinalni smeri, in obratno (4).
Slika 2: a) 3D-telo si lahko predstavljamo kot valj, ki se po izpostavljeni zunanji sili prilagaja ne samo v eni smeri, temveč v dveh smereh. b) Če si predstavljamo, da se spodnja stranica kvadra ne more premikati, se bo 3D-telo po izpostavitvi transverzalne sile prilagajajo v desno smer, kot je prikazano na sliki. Prirejeno po (4).
b) Volumski modul (K)
Organi v telesu vsebujejo veliko vode in so zato zelo slabo stisljivi, torej bi lahko elastičnost opisali z že navedenima spremenljivkama (E in G). Vseeno pa niso popolnoma nestisljivi, zato moramo upoštevati tudi volumske prilagoditve pod vplivom pritiska. Večji kot je K, več stresa potrebujemo za spreminjanje prostornine telesa. To pomeni, da je telo težje stisljivo (4).
posledica sil med molekulami v različnih plasteh tekočine. Viskoznost je lastnost tekočine in vpliva na hitrost širjenja stresa po tkivu ter posledično na hitrost transverzalnega valovanja. Hitrejša plast tekočine vleče počasnejšo z neko silo, in obratno, počasnejša plast zadržuje hitrejšo z enako silo. Če kot mehanski stres uporabimo nizkofrekvenčno valovanje, lahko viskozno komponento zanemarimo, če pa kot mehanski stres uporabimo visokofrekvenčno valovanje, bo imela viskoznost velik vpliv. Ker imajo tkiva elastične in viskozne lastnosti, pravimo, da so viskoelastična (4).
Različne tehnike
Parameter, ki ga želimo izvedeti za ugotavljanje elastičnosti tkiva, je Youngov modul E (ugotavljamo ga pri ultrazvočni elastografiji) ali pa strižni modul G (ugotavljamo ga pri magnetnoresonančni elastografiji) (6).
Vse elastografske tehnike temeljijo na istem postopku. Organ izpostavimo mehanskemu stresu, ki je lahko v obliki kompresije (ročne, kjer opazujemo površinske organe, ali pa posredne v obliki normalnih fizioloških pojavov, kot so dihanje ali srčne pulzacije, s katerimi lahko opazujemo tudi organe, ki niso na površju) ali pa sunka sile, doseženega s pomočjo impulza sile akustičnega sevanja (kratko trajajoči pulzi visoke intenzitete). Po izpostavitvi lahko merimo stopnjo deformacije oziroma prilagoditve ali pa hitrost širjenja transverzalnih valov (hitrost je odvisna od elastičnosti tkiva) (7).
1. Statična ali kvazistatična metoda (ultrazvočna elastografija)
Youngov, strižni in volumski modul vplivajo na hitrost širjenja mehanskih valov v telesu. Iz spodnjih enačb je razvidno, da se hitrost povečuje z večanjem K in G (4).
Ta metoda na podlagi izpostavljene konstantne sile meri deformacijo organa (slika 3a). Pri statični metodi izvedemo ročno kompresijo na tkivo, pri kvazistatični pa se sila na organ proizvaja v določenih časovnih intervalih zaradi fizioloških vibracij (npr. srčni pulz). Uporabimo lahko tudi akustične sevalne sile. Sila deluje dovolj dolgo, da se povzročene napetosti v tkivu stabilizirajo za določen čas (od tu ime statična ali kvazistatična metoda) (4, 8).
Pri tem ρ predstavlja gostoto medija. Mehansko valovanje se v telesu prenaša prek transverzalnih oziroma strižnih valov, kjer delci nihajo pravokotno na smer širjenja mehanskega valovanja, in longitudinalnih valov, kjer delci nihajo v smeri širjenja mehanskega valovanja. Po snovi se širi z določeno hitrostjo, ki je odvisna le od vrste snovi. Valovanje lahko opišemo kot nihanje delcev okrog njihove ravnovesne lege, kar privede do zgoščevanja in redčenja snovi (5).
Longitudinalna hitrost se med biološkimi tkivi ne razlikuje veliko (v povprečju 1540 m/s; primerjava z maščobo, kjer je hitrost širjenja 1412 m/s, in mišico, kjer je hitrost širjenja 1629 m/s), zato je za diagnozo pomembnejša transverzalna hitrost, ki pa je počasnejša od longitudinalne in zajema širši spekter vrednosti (4).
Ker so tkiva v veliki meri sestavljena iz vode, moramo pri meritvah poleg elastičnosti upoštevati še viskoznost, ki jo označimo kot notranji upor tekočine proti gibanju in je
Ob znanih spremenljivkah (stres in napetost) bi lahko iz enačbe 2 izračunali Youngov modul. Ker mehanski stres v obliki ročne kompresije in fizioloških vibracij ni merljiv, naredimo predpostavko, da je vseeno homogen po celotni površini organa, s čimer lahko primerjamo pre- in pokompresijske deformacije na različnih predelih tkiva. Napetosti na različnih predelih tkiva izračunamo kot funkcijo globine in na podlagi tega ustvarimo ultrazvočno elastografsko sliko (elastogram). Metoda je zelo preprosta, vendar pa nam omogoča le kvalitativno primerjavo med različnimi deli tkiva, ne pa tudi kvantitativne ocene Youngovega modula, zaradi česar se ne uporablja tako pogosto kot dinamična metoda (4, 8).
Pri tej metodi tkivo dinamično izpostavljamo sili z uporabo mehanskih vibracijskih naprav (1D-prehodna elastografija) ali akustičnih sevalnih sil (točkovna elastografija strižnega valovanja, 2D-elastografija strižnega valovanja). Ugotavljamo hitrost transverzalnega valovanja, s pomočjo katerega lahko izračunamo Youngov modul (9).
Naprava, ki ustvarja mehansko transverzalno valovanje v organu, je sklopljena z magnetnoresonančnim prikazovalnikom ali ultrazvokom. Transverzalno valovanje je hitrejše v bolj togem tkivu in počasnejše v bolj elastičnem tkivu (9).
2.1 Ultrazvočna dinamična elastografija
a) Enodimenzionalna prehodna elastografija
Ultrazvočni pretvornik z vibracijskim aktuatorjem v opazovan organ pošilja vibracije s frekvenco 50 Hz, kar povzroči transverzalno valovanje v smeri širjenja (slika 3b). Hkrati oddaja in sprejema tudi visokofrekvenčne ultrazvočne valove, s katerimi lahko spremljamo transverzalno valovanje skozi organ in določimo hitrost. Rezultat nato pretvorimo v Youngov modul (9).
Ultrazvok je zvočno mehansko valovanje s frekvencami, višjimi od 20.000 Hz in z zelo kratkimi valovnimi dolžinami (5). V tkivu se ultrazvočni valovi delno absorbirajo (pretvorijo v toploto), odbijajo ali razpršijo. Odbite in razpršene žarke zazna pretvornik in jih pretvori v ustrezno sliko, kar predstavlja vir diagnostičnih informacij (10).
b) Točkovna elastografija strižnega valovanja
Akustični potisni impulz, ki je visokofrekvenčno longitudinalno valovanje, usmerimo na določeno mesto, ki se nato absorbira kot akustična energija (slika 3c). Absorbirana akustična energija povzroči, da se tkivo razteza, kar povzroči transverzalno valovanje pravokotno na os ultrazvočnega žarka, s katerim ugotavljamo hitrost transverzalnega valovanja delcev v tkivu (9).
c) 2D-elastografija strižnega valovanja
Če tkivo vzbujamo z več akustičnimi potisnimi impulzi na več zaporednih globinah organa (slika 3d), spodbudimo nastanek več transverzalnih strižnih valovanj, ki jim potem sledimo z večkrat oddanim ultrazvočnim valovanjem (9).
nekaterih atomov so v magnetnem polju lahko v različnih stanjih z različno energijo. Jedra lahko iz enega ali drugega stanja prehajajo z absorbiranjem ali oddajanjem fotonov elektromagnetnega valovanja z določeno frekvenco. Izvor signala pri slikanju z magnetno resonanco je v jedrih vodikovih atomov. Vzbujena jedra se v različnih tkivih relaksirajo z različno hitrostjo, kar nam omogoča kontrast slike. Tkiva z daljšim relaksacijskim časom bodo po vzbujanju signal oddajala dlje časa kot tkiva s krajšim relaksacijskim časom. Na ta način s pomočjo magnetne resonance dobimo sliko (11).
Magnetnoresonančno elastografijo uvrščamo med metode, ki v nasprotju s prehodno elastografijo tkivo neprekinjeno (kontinuirano) izpostavljajo mehanskemu stresu. Preiskava sledi trem glavnim korakom (2, 8):
1) ustvarjanje mehanskih valov in njihov prenos v ustrezen predel telesa, kjer se pretvorijo v transverzalno valovanje;
2) ustrezno zaporedje radiofrekvenčnih impulzov (slikanje s spinskim odmevom, slikanje z gradientnim odmevom);
3) obdelava pridobljenih podatkov za izdelavo slik, ki prikazujejo elastičnost tkiva.
Primeri uporabe elastografije
Elastografske metode se največ uporabljajo za ugotavljanje jetrnih bolezni. Kronične jetrne bolezni (zaradi virusnega hepatitisa, nealkohone zamaščenosti jeter, alkoholne bolezni jeter ali avtoimunske bolezni) vodijo v fibrozne in na koncu tudi cirozne spremembe tkiva. Fibroza jeter je dinamični proces, za katerega je značilno kopičenje elementov zunajceličnega matriksa (kot so kolagen, fibronektin, proteoglikani in glikozaminoglikani), kar poveča togost tkiva. To lahko zaznamo z elastografskimi tehnikami (9).
Zelo pogosta oblika malignosti med ženskami je rak dojk. Presejalne preiskave vključujejo mamografijo in ultrazvok, vendar imata obe metodi slabosti (lažno negativni rezultati pri mamografiji in slaba specifičnost pri ultrazvočni preiskavi), ki jih lahko izboljšamo z elastografskimi tehnikami (9).
Elastografske metode uporabljamo tudi za zaznavanje vozlov v ščitnici in opredeljevanje stadija bolezni. Zlati standard za diagnozo ščitničnih bolezni predstavlja aspiracijska biopsija s tanko iglo. Z uporabo elastografije lahko na neinvaziven način razlikujemo med malignim in benignim tkivom ter tako zmanjšamo število potrebnih aspiracijskih biopsij s tanko iglo (9).
Preiskava s pomočjo magnetne resonance pretvarja
širjenje transverzalnega valovanja v sliko (2, 8). Jedra
Dve glavni fibrotični patologiji ledvic, pri katerih je lahko elastografija uporabna, sta kronična ledvična bolezen in intersticijska fibroza pri presajenih ledvicah. Obe stanji lahko privedeta do hude obolelosti in visoke umrljivosti. Z elastografskimi metodami lahko spremljamo stopnjo ledvične fibroze in s tem zmanjšamo potrebo po invazivni ledvični biopsiji (9).
Rak prostate se ugotavlja prek določanja prostatičnega specifičnega antigena (PSA) in rektalnega pregleda. Če zaznamo odstopanje od normalnega, se opravi biopsija tkiva. Z elastografskimi tehnikami lahko prikažemo manj elastična področja organa in tako omogočimo bolj tarčno biopsijo, s čimer znižamo možnost lažno negativnih rezultatov (9).
Razlikovanje med benigno (zaradi okužb ali vnetja) in maligno (zaradi metastatske bolezni ali primarne malignosti, kot je limfom) spremenjenimi bezgavkami je klinično pomembno za ustrezno ukrepanje. Slikovne tehnike, kot sta računalniška tomografija in magnetna resonanca, določajo malignost limfnih vozlov na podlagi njihove velikosti, vendar majhni vozli tudi že lahko nakazujejo maligne spremembe, ki jih s temi neinvazivnmi preiskavami ne zaznamo. Zlati standard predstavlja aspiracijska biopsija s tanko iglo, ki ima določene omejitve, kot so neučinkovito vzorčenje, krvavitve, okužbe ali kontaminacija bezgavk s tumorskimi celicami prek aspiracijske igle (če primarni tumor omejuje dostop do limfnega vozla). Z elastografskimi metodami lahko neinvazivno določimo elastičnost limfnih vozlov in tako razlikujemo med benigno in maligno spremenjenimi bezgavkami, kar se kaže v zmanjšani elastičnosti (9).
Elastografske tehnike lahko razdelimo glede na izvor (statična/kvazistatična/dinamična), glede na trajanje deformacijske sile (prehodna/neprekinjena) in glede na metodo, ki se uporablja za prikaz slike telesa (ultrazvok ali magnetna resonanca). Magnetnoresonančna elastografija ponuja boljšo diagnostično natančnost kot ultrazvočna elastografija, vendar je dostopnost še vedno razmeroma omejena, hkrati pa nam lahko nenamerna prisotnost kovinskih predmetov ali pa železovi depoziti znotraj telesa poslabšajo kakovost slik. Čeprav nam referenčni standard za oceno patoloških sprememb tkiva še vedno predstavlja biopsija, v ospredje vedno bolj prihajajo tudi elastografske tehnike, saj so neinvazivne in z njimi lahko ocenjujemo večji volumen tkiva kot z biopsijo. Elastografske metode imajo potencial za različne diagnostične namene, kot so zaznavanje bolezni jeter, ugotavljanje benignih in malignih sprememb ščitnice, prsi, limfnih vozlov in prostate. Nadaljnji razvoj bo v prihodnosti vodil še v širšo klinično uporabo (8, 9).
1. Termania. Slovenski medicinski slovar [spletni vir]. https://www.termania.net/slovarji/95/slovenski-medicinski-slovar. Dostop: 25. 3. 2023.
2. Mariappan YK, Glaser KJ, & Ehman, RL. Magnetic resonance elastography: a review. 2010; 23(5): 497–511. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/ pmc/articles/PMC3066083/.
3. Elastografija. DITERA, diagnostika terapija raziskave [spletni vir]. https://www.ditera.eu/storitve/elastografija/. Dostop: 16. 3. 2023.
4. Cè M, D'Amico NC, Danesini GM, Foschini C, Oliva G, Martinenghi C, & Cellina M. Ultrasound Elastography: Basic Principles and Examples of Clinical Applications with Artificial Intelligence—A Review. BioMedInformatics. 2023; 3(1): 17–43. https://doi.org/10.3390/biomedinformatics3010002.
5. Vugrinec, M. Mentor: mag. Aleš Fajmut. Ultrazvok. 2005; https://fizika.fnm.um.si/wp-content/uploads/2020/03/Vugrinec_Mi%C5%A1el.pdf.
6. Gennisson JL, Deffieux T, Fink M, & Tanter M. Ultrasound elastography: principles and techniques. Diagn Interv Imaging. 2013; 94(5): 487–495. https://pubmed. ncbi.nlm.nih.gov/23619292/. doi:10.1016/j.diii.2013.01.022.
7. Shiina T, Nightingale KR, Palmeri ML, et al. WFUMB guidelines and recommendations for clinical use of ultrasound elastography: Part 1: basic principles and terminology. Ultrasound Med Biol. 2015; 41(5): 1126–1147. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/25805059/. doi:10.1016/j.ultrasmedbio.2015.03.009.
8. Tang A, Cloutier G, Szeverenyi NM, & Sirlin CB. Ultrasound Elastography and MR Elastography for Assessing Liver Fibrosis: Part 1, Principles and Techniques. AJR Am J Roentgenol. 2015; 205(1): 22–32. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/25905647/. doi:10.2214/AJR.15.14552.
9. Sigrist RMS, Liau J, Kaffas AE, Chammas MC, & Willmann JK. Ultrasound Elastography: Review of Techniques and Clinical Applications. Theranostics. 2017; 7(5): 1303–1329. Published 2017 Mar 7. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/28435467/. doi:10.7150/thno.18650.
10. Hauff, P, Reinhardt, M, & Foster, S. Ultrasound basics. Molecular Imaging I. 2008; 91–107. https://link.springer.com/chapter/10.1007/978-3-540-72718-7_5
11. Jure Derganc, Slikanje z magnetno resonanco [spletni vir]. https://www.mf.uni-lj.si/application/files/3515/3804/9424/14_Slikanje_z_magnetno_resonanco.pdf Dostop: 16. 3. 2023.
Kaja Eržen, absolventka KOZ
Uporaba sredstev za zaščito pred soncem se je v zadnjih letih močno povečala, saj se ljudje čedalje bolj zavedajo škodljivih učinkov UV-sevanja. Glavne sestavine, ki omogočajo zaščito kože, so UV-filtri, ki zmanjšujejo oziroma preprečujejo tako kratkoročne kot dolgoročne posledice sončnih žarkov, med katere spadajo opekline, fotostaranje, pigmentacija kože in kožni rak. Še posebej pomembni so za bolnike s fotosenzitivnimi dermatozami, za izdelke s fotolabilnimi sestavinami ter v industriji oblačil in tkanin. Poleg njihove prisotnosti v izdelkih za zaščito pred soncem so vse pogosteje vključeni tudi v kozmetične izdelke za osebno nego in druge izdelke za vsakodnevno uporabo, kot so dnevne kreme, tekoči pudri in pudri v prahu (1, 2).
Mehanizem delovanja UV-filtrov
Glede na mehanizem delovanja UV-filtre delimo na organske in anorganske.
Organski UV-filtri so molekule z aromatsko strukturo, ki absorbirajo UV-svetlobo in preidejo na višji energijski nivo. Pri prehodu v prvotno stanje energijo oddajo v neškodljivi obliki, največkrat v obliki toplote oziroma IR-sevanja. Delimo jih na derivate para-aminobenzojske kisline (PABA), benzofenone, cinamate, salicilate, derivate dibenzoilmatena in derivate kafre.
Anorganski UV-filtri so znani tudi kot fizikalni UV-filtri, saj njihovo delovanje temelji na fizikalnih procesih – odbijanje in sipanje svetlobe. Sem sodita titanov dioksid in cinkov oksid (2). UV-filtri morajo ustrezati številnim kriterijem: zagotoviti morajo dovolj visok zaščitni faktor (SPF), pokrivati širok spekter UV-sevanja (UVA- in UVB-sevanje), biti morajo fotostabilni ter odporni na znoj in vodo, lahko so mazljivi, neokluzivni, poleg prijetnega vonja pa morajo nuditi tudi prijeten občutek na koži. Te zahteve so vodile do razvoja kozmetičnih izdelkov s kompleksno sestavo, kar povečuje njihov alergeni potencial. Poleg tega pa so se zaradi pogoste uporabe zaščitnih sredstev pojavile še druge skrbi glede njihovega potencialnega tveganja za zdravje (3).
Nekatere kožne reakcije se lahko razvijejo takoj po nanosu izdelka, druge se lahko razvijejo po nekaj dneh ali celo letih uporabe istega izdelka. Alergijski in iritativni kontaktni dermatitis (KD) sta najpogostejša neželena učinka uporabe zaščitnih sredstev pred soncem. Gre za vnetno kožno reakcijo, pri čemer je iritativni KD posledica nespecifičnega odziva na dražeče (toksične) snovi (kemični, fizikalni dejavniki, rastline, ioni itd.), medtem ko je alergijski KD preobčutljivostna reakcija, ki vključuje imunski odziv. Obstajajo tudi redki primeri fotoalergijskega KD, ki je podoben alergijskemu KD, vendar mora biti pri tem alergen izpostavljen UV-sevanju (po navadi UVA) za sprožitev reakcije. V zaščitnih izdelkih pred soncem jih lahko povzročijo UV-filtri ali pomožne snovi (na primer dišave in konzervansi). Organski UV-filtri imajo večji iritativni
potencial ter tveganje za alergijske in fotoalergijske reakcije, saj gre za manjše molekule, ki so po svoji naravi lipofilne in zato lažje prehajajo skozi kožno bariero, kjer sprožijo vnetno reakcijo oziroma imunski odziv. Po drugi strani sta titanov dioksid in cinkov oksid kemično in biološko inertna, zato sta z vidika draženja kože in preobčutljivostnih reakcij manj problematična.
Tabela 1 prikazuje spojine, ki lahko povzročajo KD. Od tega je največ dokumentiranih primerov za PABA, oksibenzon in dibenzoilmetan. Cinamati so posledično v veliki meri nadomestili PABA kot UVB-absorberji, saj so alergijske reakcije nanje razmeroma redke. Tudi salicilati so v zadnjih letih zaradi svoje varnosti, stabilnosti in dobre topnosti v vodi postali bolj priljubljeni. Njihova slabost je šibka UVB-zaščita, zato jih je potrebno v izdelke vključevati v visoki koncentraciji oziroma jih kombinirati z drugimi UV-filtri (4, 5).
Tako kot pri vseh drugih izdelkih je potrebno z uporabo prenehati, če pride do neželenih oziroma nenavadnih reakcij. Pacienti naj poiščejo pomoč pri dermatologu, ki jim lahko pomaga odkriti vzrok in svetuje izdelek s sestavinami, ki ustreza njihovi koži. Poleg tega se je potrebno pozanimati o pravilni tehniki uporabe sredstev za zaščito pred soncem in alternativnih metodah zaščite ter se izogibati dolgotrajnemu izpostavljanju soncu. Ključnega pomena je tudi primeren nosilni sistem, saj lahko določeni predstavljajo večje tveganje za zdravje (kot drugi). Aerosoli v splošnem veljajo za manj zaželeno metodo, saj se izdelka pogosto ne nanese v zadostni količini, prav tako pa ga zaradi nevarnosti vdihavanja ne smemo pršiti v bližini nosu ali ust. Tveganje za KD predstavljajo
tudi njihove pomožne snovi in potisni plini. Danes poznamo številne alternativne spojine in novejše formulacije, ki so primerne tudi za tiste z najobčutljivejšo kožo. Cene izdelkov se glede na alergenost ali raven zaščitnega faktorja ne razlikujejo bistveno, tako da imajo uporabniki na voljo širok nabor primernih izdelkov.
Sistemska absorpcija
Možnost neželenih učinkov zaščitnih izdelkov pred soncem je močno povezana s tem, v kolikšni meri sestavine prodrejo v roženo plast kože (stratum corneum). Nekatere študije poročajo o sposobnosti prodiranja UV-filtrov skozi kožo v krvni obtok, kar je sprožilo skrbi o njihovem sistemskem delovanju in negativnem vplivu na zdravje ljudi. Stopnja penetracije je močno odvisna od fizikalno-kemijskih lastnosti aktivne sestavine, nosilnega sistema in zdravstvenega stanja kože. Formulacije na osnovi alkohola na primer lažje prodrejo skozi kožo kot lipofilne formulacije. Prav tako smo že spoznali, da organski UV-filtri skozi kožo prodirajo lažje kot anorganski. Pri in vitro modelih so bili najuspešnejši oktokrilen, benzofenon, avobenzon, oktinoksat in padimat O, vendar še vedno ni popolnoma jasno, ali njihova izpostavljenost povzroča poškodbo keratinocitov. Čeprav morajo biti UVfiltri testirani na morebiten vpliv na endokrini sistem, glede njihove klinične pomembnosti še vedno ni enotnega mnenja. Študija z uporabo benzofenona-3, oktilmetoksicinamata in 4-metilbenziliden kafre je pokazala kopičenje v plazmi in urinu, oksibenzon in nekatere druge UV-filtre pa je bilo možno zaslediti tudi v materinem mleku. In vitro testi vezave na receptorje so pokazali škodljive učinke na endokrini sistem, vključno z antiandrogenim in antiestrogenskim delovanjem. Nasprotno temu druga študija UV-filtrov ni opredelila kot endokrine motilce, saj v raziskavi niso vplivali ne na spolne ne na ščitnične hormone. Pri interpretaciji rezultatov raziskav je treba imeti v mislih, da so bile večinoma izvedene na živalskih modelih, kjer lahko zaradi biološke raznolikosti med organizmi pride do razlik. Prav tako se sredstva za zaščito pred soncem brez opaznih vplivov na zdravje ljudi uporabljajo že vrsto let (4, 6, 7).
Nedavni napredki v nanotehnologiji so privedli do proizvodnje anorganskih UV-filtrov nano velikosti, katerih sposobnost absorbiranja UV-svetlobe je večja, prav tako pa imajo boljše organoleptične lastnosti (na koži ne puščajo belega filma).
Pojavile so se skrbi glede njihove sposobnosti prehajanja kožne bariere, poleg tega je njihova velikost povezana s povečanim oksidativnim stresom v koži in z genotoksičnostjo. Problem se danes rešuje s prevleko iz silicijevega dioksida, ki zmanjša nastajanje radikalov in reaktivnih kisikovih spojin. In vivo študije so pokazale, da nanodelci niso sposobni prodreti rožene plasti. Ponekod pa se uporabljajo bioadhezivni dostavni sistemi, ki povečajo zadrževanje spojine v stratum corneum in preprečujejo prehajanje skozi lasne folikle (4, 7, 8).
Pomanjkanje vitamina D
UV-žarki so ključnega pomena za sintezo vitamina D v telesu, pri tem pa so se pojavila vprašanja, ali UV-filtri zavirajo njegovo tvorbo. V redkih primerih je to lahko posledica neustrezne uporabe zaščitnih izdelkov, kot je prekomeren nanos, vendar v
večini primerov to ni glavni razlog. Do hipovitaminoze vitamina D večkrat pride zaradi neustrezne prehrane, presnovnih motenj in prepogostega zadrževanja v zaprtih prostorih. Obstajajo bolj prepričljivi argumenti, zakaj zaščitna sredstva pri zaviranju sinteze vitamina D niso uspešna: večina ljudi izdelkov ne nanaša v zadostni količini, zato kljub zaščitnim sredstvom majhen delež sevanja še vedno prodre v kožo, za zadostno količino vitamina D ni potrebno dolgotrajno izpostavljanje soncu, prav tako zadosten delež vitamina D pogosto vnesemo že s hrano. Kljub temu strokovnjaki vestnim uporabnikom zaščitnih izdelkov pred soncem in fotoprotektivnih oblačil svetujejo peroralni vnos prehranskih dopolnil z vitaminom D, ki imajo med 1000 in 2000 mednarodnih enot, oziroma z vitaminom D bogate hrane (9, 10).
Pomisleki glede neželenih učinkov UV-filtrov in zaščitnih sredstev pred soncem obstajajo že od samega začetka njihove uporabe, vendar so vzporedno s tem potekale raziskave, ki jasno kažejo, da koristi prevladujejo nad morebitnimi tveganji. Medtem ko za sistemsko absorpcijo obstaja malo dokazov
in so mnenja glede vpliva na endokrini sistem še neenotna, so kožne reakcije in alergenost UV-filtrov dobro poznane. Veljajo za najpogostejše neželene učinke, vendar se pojavijo
pri manj kot 1 % uporabnikov. Prav tako študije v večini ne kažejo povezave med uporabo krem za zaščito pred soncem in pomanjkanjem vitamina D.
1. Termania. Slovenski medicinski slovar [spletni vir]. https://www.termania.net/slovarji/95/slovenski-medicinski-slovar. Dostop: 25. 3. 2023.
2. Mariappan YK, Glaser KJ, & Ehman, RL. Magnetic resonance elastography: a review. 2010; 23(5): 497–511. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/ pmc/articles/PMC3066083/.
3. Elastografija. DITERA, diagnostika terapija raziskave [spletni vir]. https://www.ditera.eu/storitve/elastografija/. Dostop: 16. 3. 2023.
VIRI
4. Cè M, D'Amico NC, Danesini GM, Foschini C, Oliva G, Martinenghi C, & Cellina M. Ultrasound Elastography: Basic Principles and Examples of Clinical Applications with Artificial Intelligence—A Review. BioMedInformatics. 2023; 3(1): 17–43. https://doi.org/10.3390/biomedinformatics3010002.
5. Vugrinec, M. Mentor: mag. Aleš Fajmut. Ultrazvok. 2005; https://fizika.fnm.um.si/wp-content/uploads/2020/03/Vugrinec_Mi%C5%A1el.pdf.
6. Gennisson JL, Deffieux T, Fink M, & Tanter M. Ultrasound elastography: principles and techniques. Diagn Interv Imaging. 2013; 94(5): 487–495. https://pubmed. ncbi.nlm.nih.gov/23619292/. doi:10.1016/j.diii.2013.01.022.
7. Shiina T, Nightingale KR, Palmeri ML, et al. WFUMB guidelines and recommendations for clinical use of ultrasound elastography: Part 1: basic principles and terminology. Ultrasound Med Biol. 2015; 41(5): 1126–1147. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/25805059/. doi:10.1016/j.ultrasmedbio.2015.03.009.
8. Tang A, Cloutier G, Szeverenyi NM, & Sirlin CB. Ultrasound Elastography and MR Elastography for Assessing Liver Fibrosis: Part 1, Principles and Techniques. AJR Am J Roentgenol. 2015; 205(1): 22–32. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/25905647/. doi:10.2214/AJR.15.14552.
9. Sigrist RMS, Liau J, Kaffas AE, Chammas MC, & Willmann JK. Ultrasound Elastography: Review of Techniques and Clinical Applications. Theranostics. 2017; 7(5): 1303–1329. Published 2017 Mar 7. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/28435467/. doi:10.7150/thno.18650.
10. Hauff, P, Reinhardt, M, & Foster, S. Ultrasound basics. Molecular Imaging I. 2008; 91–107. https://link.springer.com/chapter/10.1007/978-3-540-72718-7_5
11. Jure Derganc, Slikanje z magnetno resonanco [spletni vir]. https://www.mf.uni-lj.si/application/files/3515/3804/9424/14_Slikanje_z_magnetno_resonanco.pdf Dostop: 16. 3. 2023.
Zagotovo nas je že velika večina stala ob okrasni rastlini jasmin, ki je prijetno zadišal, vendar se ob tem nismo zavedali, da poleg prijetnega vonja rastlina v sebi nosi še mnogo zdravilnih učinkovin, ki nas med drugim tudi pomirjajo. Jasmin je zaradi svoje dišave in lepe oblike cveta, ki spominja na krono, poimenovan kralj cvetja. Vsebuje tako eterična olja kot tudi mnoge kisline – benzojsko, salicilno, mravljinčno. Eterično olje jasmina uporabljamo, ker deluje pomirjevalno na čustveno raven. V današnjem hitrem tempu življenja je psihološki stres postal del našega vsakdana, z njim pa so običajno povezane kožne bolezni – dermatoze, atopijski dermatitis in psoriaza, ki jih s skupnim imenom imenujemo psihodermatološke motnje (1).
Stres in vpliv na kožo
Koža je čutilni organ, ki je v neposrednem stiku z dražljaji iz okolja. Poleg dražljajev iz okolja nas pogosto spremlja psihološki stres, ki moti homeostazo epidermalne bariere za prepustnost in je povezan z zapoznelim celjenjem ran. Glavna zvezda današnjega življenja, stres, je v današnji dobi v veliki meri vzrok za kožne bolezni. Zmanjšanje psihološkega stresa z meditacijo, biofeedbackom in drugimi tehnikami lahko zato zmanjša resnost nekaterih psihodermatoloških motenj (1). Biofeedback je metoda, s katero dobimo vpogled v lastno, nezavedno psihofiziološko delovanje in s tem razumevanje lastnih reakcij (2). Gre za naravno metodo, pri kateri se med tretmajem osebi namestijo senzorji, ki merijo telesne funkcije, kot so srčni utrip, krvni tlak, napetost mišic, dihanje in telesna temperatura, ter nato podatke na zaslonu prevajajo v vizualno in/ali zvočno informacijo (2). V eni izmed raziskav, ki je potekala na podlagi in vitro proučevanja vloge mehanoreceptorja
Piezo1 pri delovanju kožne bariere in njegove povezave z oksitocinom, je bil ocenjen potencial formulacije na osnovi rastlinskega izvlečka jasmina za aktivacijo mehanoreceptorja
Piezo1 za dobro počutje, sproščanje oksitocina in funkcijo kožne pregrade.
Delovanje jasmina v in vitro in in vivo študijah
Na ravni kože sta dotik in propriocepcija povezana z mehanoreceptorjema Piezo1 in Piezo2 (1). Propriocepcija je sposobnost telesa, da prenese občutek položaja sklepa, interpretira dobljeno informacijo v centralnem živčnem sistemu in zavestno ali podzavestno odgovori na stimulus, tako da omogoči ustrezno izvajanje giba in vzdrževanje drže (3). Piezo1 se izraža v keratinocitih in je ključnega pomena za normalne senzorične in vedenjske odzive na mehanske dražljaje (1). Piezo2 se izraža v Merklovih celicah in je ključen
za številne vidike nežnega dotika in propriocepcije. Oba mehanoreceptorja posredujeta zaznavanje dotika senzoričnim nevronom (1). Prijeten dotik je povezan s sproščanjem molekule oksitocina (OXT), ki je povezan z večjo stopnjo socialne interakcije, dobrim počutjem in protistresnimi učinki. Oksitocin se večinoma proizvaja v hipotalamusu, sprošča pa se tudi v epidermalnih keratinocitih, fibroblastih in človeški koži ter lahko sodeluje pri celjenju ran in vnetjih.
Za Jasminum grandiflorum vemo, da ima možnost aktivacije receptorja Piezo1. Naravni izvleček cvetov J. grandiflorum, potrjen s sistemom COSMOS, je bil zasnovan za posredovanje aktivacije receptorja Piezo1 in s tem posnemanje prijetnega dotika, zato je bil testiran v študijah.
V in vitro študijah je bil s kožno biopsijo odvzet vzorec (celic ali dela kože) za laboratorijsko preiskavo (1). Celice, odvzete iz abdominalne plastične kirurgije, so bile zdravljene (ali ne – pri
kontrolnih vzorcih) 24 ur s selektivnim Dooku 1 antagonistom Piezo1 in potem 48 ur z 2-% izvlečkom J. grandiflorum dvakrat na dan. Sproščanje oksitocina so ugotavljali na kožni kulturi medijev, zbranih iz kožne biopsije. In vitro je uporaba antagonista Dooku 1 zmanjšala raven izražanja Piezo1, kar se je kazalo kot nizka intenzivnost fluorescence v primerjavi s kontrolnimi pogoji. Uporaba izvlečka J. grandiflorum je povzročila 20 % povečanje ravni izražanja Piezo1 v primerjavi s stanjem v prisotnosti antagonista (1). Zdravljenje kožnih biopsij z antagonistom pa je povzročilo zmanjšanje izražanja E-kadherinov in oksitocina v primerjavi s kontrolo, kar so preprečili z uporabo 2 % izvlečka J. grandiflorum (1). E-kadherinske molekule so bistvene za nastanek kožnih pregrad. Zmanjšanje E-kadherina po inhibiciji Piezo1 lahko poudari pomembno vlogo mehanoreceptorjev pri celovitosti kožne bariere. Zmanjšanje izražanja in sproščanja oksitocina po uporabi antagonista dokazuje, da ima prijeten dotik pomembno vlogo pri stimulaciji sproščanja oksitocina in homeostazi kožne bariere.
Oksitocin je molekula, ki se sprošča pod vplivom različnih stimulusov, zato je bilo pomembno proučiti tudi učinek antagonista in izvlečka J. grandiflorum na njegovo sekrecijo. Antagonist je zmanjšal sproščanje oksitocina in vitro v kožnih gojiščih, medtem ko je aplikacija izvlečka J. grandiflorum ohranila njegovo izločanje (1). Če povzamemo, je bilo in vitro ugotovljeno, da izvleček J. grandiflorum poveča izražanje mehanoreceptorja Piezo1 in posledično omeji zmanjšanje sproščanja oksitocina v koži.
V in vivo študijah pa je bila dvojno slepa klinična študija zasnovana tako, da je ocenila učinke kreme z 2 % izvlečkom J. grandiflorum na aktivacijo Piezo1. V raziskavi je sodelovalo 34 prostovoljcev, starih med 36 in 66 let, ki so poročali o stresnem življenju in drobnih gubicah na čelu. Razdeljeni so bili v dve skupini po 17 oseb, homogenih po starosti in spolu. Obe skupini sta v raziskavi sodelovali 28 dni in vsak dan, zjutraj in zvečer, nanašali kremo na obraz in podlahti. Ena skupina je uporabljala kremo z izvlečkom, druga pa placebo kremo.
Ker je dobro počutje težko oceniti, so se poslužili treh različnih metod za opredelitev psihološkega stanja – subjektivno doživljanje, fiziološki odziv in vedenjski odziv. Fiziološki odziv so ocenili z merjenjem ravni oksitocina v slini. Za merjenje zadnje komponente, vedenjskega odziva, je bila za oceno čustvenega stanja prostovoljcev uporabljena metoda, ki vključuje tri dejavnike v realnem času, za katere je znano, da se njihove vrednosti ob stresu povišajo: galvanski odziv kože, temperatura kože in srčni ritem.
Topografija kože je bila izmerjena na čelu prostovoljcev s pomočjo silikonske replike, ki je bila nato analizirana. Ob vsakem obisku so prostovoljcem odvzeli silikonsko repliko, na kateri sta bili izvedeni projekcija robov in stereometrija. Izračunali so parametre mikroreliefa kože, to je hrapavost površine, ki se izraža kot razlika med vrhovi in dolinami. Zmanjšanje razlike med vrhovi in dolinami kaže na učinek glajenja kože. Učinke kožne bariere so ocenili s pomočjo sonde za določanje transepidermalne izgube vode na podlahti. V primerjavi s skupino s placebom so se pri osebah, ki so 28 dni uporabljale formulacijo J. grandiflorum, izboljšale tri komponente, značilne za psihološko stanje: subjektivna izkušnja, fiziološki odziv in vedenjski odziv. Prostovoljci so navedli 20 % povečanje subjektivne izkušnje (1). Ocenjene so bile tudi značilnosti kože, povezane s stresom – na primer gubice, ki jih pripisujemo utrujenosti in stresu. Po enem mesecu uporabe kreme z 2 % J. grandiflorum se je hrapavost površine kože v primerjavi s skupino s placebom zmanjšala. Koža na čelu je postala bolj sproščena in gladka.
Poleg in vivo in in vitro študij je znana še raziskava o učinku stimulacije na funkcijo kožne bariere. Meritve so pokazale, da se je transepidermalna izguba vode v skupini, ki je uporabljala kremo z 2 % izvlečkom J. grandiflorum, v primerjavi s placebom zmanjšala – to kaže na izboljšano funkcijo kožne bariere (1). Rezultati so v skladu z rezultati in vitro in kažejo, da se je izražanje E-kadherina po aplikaciji antagonista Piezo1 zmanjšalo in obnovilo po aplikaciji 2 % izvlečka J. grandiflorum
Vsestranska uporabnost jasmina
Jasmin ima prijeten vonj, hkrati pa je lahko naravno zdravilo proti stresu, lahko izboljša razpoloženje in pripomore k boljšemu spancu. Vsebuje naravne derivate benzojske in ftalne kisline, ki mu dajejo močne antiseptične lastnosti, zato lahko posvetli brazgotine po aknah ter zmanjša izbruhe in izbokline na koži (5). Njegove bioaktivne sestavine lahko pomagajo zmanjšati gube in drobne linije ter povečajo nastajanje kolagena. Masaža telesa z jasminovim oljem lahko do neke mere celo pomaga zmanjšati videz strij (4). Jasmin je primeren za vse tipe kože, a še toliko bolj koristen za suho in občutljivo kožo, kjer pomaga pri vlaženju, ne da bi ob tem zamašil pore (4). Jasmin se nahaja tudi v parfumih in kolonjskih vodah, saj zlahka pritegne pozornost prav vsakega.
Jasmin torej ni dobrodošel le na vrtu, ampak tudi v kozmetiki in farmaciji, da bomo bolj sproščeni in notranje pomirjeni.
1. Ferreira Y., Labarrade F. et al. Jasmine Activates Mind/Skin Wellness Through Touch Receptor. Cosmetics & Toiletries 2022; 137 (11): 37–40.
2. Labbé E. Biofeedback. In: Assessment and Therapy - Speciality Articles from the Encyclopedia of Mental Health. University of South Alabama; 2001: 37–45. https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/B978012267806650038X. Dostop: 9. 4. 2023.
3. Univerza v Ljubljani – Fakulteta za medicino. Propriocepcija. https://intranet.fsp.uni-lj.si/mma_bin.php?id=2009111413421440. Dostop: 9. 4. 2023.
4. Remedios F. Izdelki z jasminom, ki jih potrebujemo pri vsakdanji negi. https://www.vogue.in/beauty/content/these-are-the-jasmine-products-you-need-to-incorporate-the-powerhouse-ingredient-into-your-routine. Dostop: 9. 4. 2023.
5. Fukuda, S., Baba, S. et al. Psychological stress has the potential to cause a decline in the epidermal permeability barrier function of the horny layer. Cosmetic Science 2015; 37(1): 63–69.
Proteasomi so kompleksni celični organeli, ki predstavljajo povprečno 1 % vseh proteinov v celici. Prisotni so prosto plavajoči v citosolu ali pritrjeni na membrane endoplazmatskega retikuluma in jedra – tam so prisotni v velikih količinah, kar kaže na njihov pomen v teh celičnih kompartmentih. Naloga proteasomov je selektivna razgradnja odsluženih proteinov. Pri tem sodelujejo z ubikvitinom, molekulo, ki polimerizira in s tem označi proteine za razgradnjo. Proteasomsko-ubikvitinski sistem tako dopolnjuje lizosome in razgradnjo v endosomih (po fagocitozi) ter celicam pomaga odstranjevati odvečne snovi. Po svojem delovanju je ta sistem veliko bolj specifičen kot razgradnja s fagocitozo. Delovanje proteasomov z razgrajevanjem odsluženih in nepravilno sintetiziranih proteinov uravnava praktično vse celične procese. Napredovanje skozi celični cikel, sinteza in nadzor kakovosti proteinov, celično signaliziranje, imunski odgovor in številni drugi procesi bi bili brez funkcije proteasomov nemogoči (1).
Proteasomi so sestavljeni iz glavnega jedrnega dela (20S), ki vsebuje podenote α in β, razporejene v prstanasto strukturo. Tri podenote β – β1, β2, in β5 – imajo zaradi treoninskih preostankov s katalitično aktivnostjo, ki se nahajajo na N-terminalnem koncu, encimsko funkcijo. To jim omogoča hidrolizo peptidnih vezi za določenimi aminokislinami v proteinih:
− podenota β1 izkazuje kaspazno aktivnost – cepi vezi za kislimi aminokislinami (asparaginska in glutaminska kislina);
− podenota β2 ima tripsinsko aktivnost – cepi za bazičnimi aminokislinami (lizin, arginin, histidin);
− podenota β3 pa kimotripsinsko aktivnost – cepi za hidrofobnimi aminokislinami (Ala, Val, Ile, Leu, Met, Phe, Tyr, Trp) (2).
Ta osnovni 20S-del proteasoma je evolucijsko star in dobro konzerviran organel, ki ga najdemo tudi v prokariontskih celicah, kot sta bakterija E. coli in kvasovka S. cerevisae (3). V evkariontskih celicah pa je proteasom večinoma bolj kompleksne zgradbe in vsebuje še regulatorne predele (19S), ki so namenjeni temu, da tridimenzionalno strukturo proteinov razklenejo v primarno in tako olajšajo encimsko aktivnost jedrnega dela proteasoma. Za razklenitev strukture potrebujejo molekule ATP, zaradi česar je proteasomska razgradnja energijsko potraten proces. Ta razklenitev je nujna, saj podenote α, ki so v prstanasti obliki razporejene pred aktivnimi podenotami β, predstavljajo nekakšen filter, ki do aktivnih mest (β1, β2, in β5) prepusti le dovolj ozke substrate (primarne verige aminokislin).
Slika 1: Zgradba 26S-proteasoma v evkariontskih celicah. Levo: poenostavljena struktura. Desno: prikaz podenot – tiste, označene z rdečo, so katalitično aktivne. Prirejeno po (2) in (4).
Skupaj z regulatornimi predeli tako dobimo 26S »težek« proteasom.
Produkti proteasomske aktivnosti so peptidi, dolgi od 3 do 15 aminokislin, ki jih peptidaze dodatno razgradijo na posamezne aminokisline, da jih nato celica lahko znova uporabi za izgradnjo novih proteinov (2).
Ubikvitin
Signal za proteasomsko razgradnjo nekega proteina je označitev s polimerizirano molekulo ubikvitina. Kot pove ime, je to ubikvitarno (povsod) prisoten majhen protein, ki je zaradi svojih pomembnih vlog tudi evolucijsko zelo dobro ohranjen. Ubikvitinacija oziroma označevanje proteina z ubikvitinom je posttranslacijska modifikacija, ki lahko povzroči proteasomsko razgradnjo označenega proteina, spremeni njegovo lokacijo v celici ali pa vpliva na njegovo
interakcijo z drugimi proteini. Za potek ubikvitinacije so potrebni trije encimi:
− E1 aktivira ubikvitin, za kar potrebuje ATP;
− E2 konjugira ubikvitinske molekule;
− E3 deluje kot ligaza in poveže glicin na C-terminalnem koncu ubikvitina z lizinom na tarčnem proteinu. Nastane izopeptidna vez, prikazana spodaj (2).
Za selektivnost ubikvitinacije je odgovorna velika raznolikost teh treh encimov: pri ljudeh obstajata 2 različna E1, okoli 30 različnih E2 in več kot 500 različnih encimov E3. Ravno E3 je tisti v kaskadi, ki selektivno prepozna protein, namenjen razgradnji.
Ubikvitinacija je reverzibilen proces – v celicah se nahajajo mnoge cisteinske proteaze in metaloproteaze, ki lahko cepijo nastale polimere. To omogoči tudi ponovno uporabo ubikvitina, in sicer po tem, ko se je začela proteasomska razgradnja označenega proteina (2).
Izkazalo se je, da imunski mediator IFN-γ (interferon gama) povzroči zamenjavo treh aktivnih podenot z zelo podobnimi podenotami, ki so jih poimenovali β1i, β2i, in β5i. Takšne proteasome so poimenovali imunoproteasomi (2). Posledica te spremembe so povečani tripsinska in kimotripsinska ter zmanjšana kaspazna aktivnost. Takšni proteasomi tako v večji meri proizvajajo bazične in hidrofobne peptide, ki se posledično lažje sidrajo v celično membrano. Razgradnja proteinskih antigenov z imunoproteasomi je namreč ključna za predstavitev antigenov. Peptidni produkti imunoproteasoma postanejo ligand za molekule MHC I, ki nato v stiku s citotoksičnimi limfociti T omogočijo celično posredovano imunsko zaščito. Imunoproteasomi pa niso edina različica proteasomov, specifična za celice imunskega sistema. V epitelnih celicah sredice priželjca (timusa) so odkrili še timoproteasome. Zanje je značilna posebna podenota β5t, ki zmanjša kimotripsinsko aktivnost (ta je v imunoproteasomih povišana). S tem se zmanjša procesiranje antigenov za molekule razreda MHC I, kar znižuje afiniteto limfocitov T za lastne antigene in pomaga citotoksičnim limfocitom T, da prestanejo pozitivno selekcijo v priželjcu. Če bi se ti naivni limfociti v procesu dozorevanja v timusu močno vezali na molekule MHC I, bi se takoj sprožila njihova apoptoza, s tem se prepreči avtoimunost (6).
Imunoproteasomi in timoproteasomi so tako ključni za zmožnost organizma, da ustrezno prepoznava in se odziva na tujke – imunski sistem brez teh kompleksov ne bi deloval. Omenimo lahko še proteasome, značilne za testise. Ugotovljeno je bilo, da zarodne celice v procesu spermatogeneze doživijo znatne spremembe, kar zadeva proteasome. Pri njih se podenota α4 zamenja s podenoto α4s, kar naj bi imelo za posledico drugačne interakcije proteinov s takšnim proteasomom in posledično vpliv na samo spermatogenezo (7).
Raznolikost proteasomov
Pri vretenčarjih se je med evolucijo skupaj z razvojem pridobljene imunosti začela povečevati kompleksnost zgradbe proteasomov. Jedrni del (20S) je tako konstitutiven in prisoten v vseh celicah, v največji meri v jetrih, možganih, ledvicah in skeletnih mišicah. Pri bolj kompleksno grajenih proteasomih pa so lahko prisotne še podenote, ki funkcionirajo kot aktivatorji ali inhibitorji proteasomov. Posebej definirani so imunoproteasomi, ki jih sestavljajo aktivne podenote β1i, β2i, in β5i. Imunoproteasomi prevladujejo v imunskih celicah, celicah tankega in debelega črevesa ter na splošno v celicah, ki so bile izpostavljene imunskim mediatorjem (citokinom) ali stresnim pogojem (5).
Ker proteasomi omogočajo normalno funkcioniranje celic z odstranjevanjem odvečnih proteinov, je njihovo izražanje v zdravih celicah strogo nadzorovano, medtem ko se lahko v celicah, kot so rakavo ali vnetno spremenjene celice, izražanje proteasomov zaradi intenzivnejšega metabolizma močno poveča. Prav zato so proteasomi zanimive tarče za nova, selektivnejša zdravila. Bortezomib je prvi registriran
in odobren inhibitor imunoproteasomov, ki se uporablja za zdravljenje nekaterih hematoloških rakov (diseminiranega plazmocitoma in limfoma plaščnih celic).
Sklep
Razgradnja proteinov s proteasomsko-ubikvitinskim sistemom omogoča in uravnava praktično vse celične procese. Proteasomi imajo specifično vlogo še zlasti v imunskih celicah, katerim omogočajo predstavitev tujih antigenov. Razumevanje proteasomske strukture, vseh aktivnih podenot in drugih delov, ki aktivirajo ali zavirajo njihovo funkcijo, pripomore k boljšemu poznavanju teh zapletenih kompleksov. Tako lahko proteasomi postanejo tudi potencialne tarče za nova, bolj selektivna zdravila.
1. Proteasome inhibitors: valuable new tools for cell biologists. Lee, D. H., & Goldberg, A. L. s.l.: Trends in Cell Biology, 1998, Vol. 8.
2. The proteasome: Overview of structure and functions. Tanaka, Keiji. s.l.: Proceedings of the Japan Academy, Series B. Physical and Biological Sciences, 2009, Vol. 85.
3. THE PROTEASOME. Matthias Bochtler, Lars Ditzel, Michael Groll, Claudia Hartmann, Robert Huber. Annual Review of Biophysics and Biomolecular Structure, 1999, Vol. 28.
4. The Scientist. The Scientist. Infographic - Proteasome basics. [Online] https://www.the-scientist.com/infographics/infographic-proteasome-basics-31600.
5. Proteasomes and Several Aspects of Their Heterogeneity Relevant to Cancer. Alexey V. Morozov, Vadim L. Karpov. Frontiers in Oncology, 2019, Vol. 9.
6. The immunoproteasome and thymoproteasome: functions, evolution and human disease. Murata, S., Takahama, Y., Kasahara, M., & Tanaka, K. Nature Immunology, 2018.
7. Proteasome complexes experience profound structural and functional rearrangements throughout mammalian spermatogenesis. Dušan Živković, Angelique Sanchez Dafun, Thomas Menneteau, and Marie-Pierre Bousquet. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America, 2022, Vol. 119.
Kaja Fekonja, 2. letnik S2 INF
Življenjska pot zdravila je dolga in kompleksna. Preden lahko farmacevtsko podjetje vloži prošnjo za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom, mora biti zdravilo analizno, neklinično farmakološkotoksikološko in klinično preizkušeno, saj tako dokažemo njegovo kakovost, varnost in učinkovitost. Farmacevtsko podjetje učinkovitost zdravila dokazuje v modulu 5, v sklopu skupnega tehničnega dokumenta (angl. The Common Technical Document, CTD), na podlagi izvedenih kliničnih preizkušanj zdravil (1, 2).
Kaj so klinična preizkušanja zdravil?
Zakon o zdravilih (ZZdr-2) opredeljuje klinično preizkušanje zdravil v humani medicini oziroma klinične študije zdravil kot katerekoli raziskave na zdravih posameznikih in pacientih, katerih namen je odkriti ali potrditi klinične in farmakološke učinke zdravila v preizkušanju, odkriti neželene učinke zdravila v preizkušanju ali proučiti absorpcijo, porazdelitev, presnovo in izločanje zdravila v preizkušanju, da se dokaže njegova varnost ali učinkovitost pri uporabi v humani medicini (1).
Faze kliničnih preizkušanj zdravil
Klinično preizkušanje zdravil je razdeljeno v štiri faze, kar prikazuje tudi slika 1:
Faza I: v prvi fazi se preizkušanje zdravila izvaja na majhnem številu zdravih prostovoljcev (običajno manj kot 100). Glavni namen te faze je oceniti varnost, določiti optimalni odmerek in spoznati neželene učinke preizkušanega zdravila. Običajno traja nekaj mesecev. Na začetku se uporablja majhen odmerek zdravila, ki se postopno povečuje, dokler preizkušanci ne dosežejo najvišje varne ravni odmerka. Spremljajo se tudi farmakokinetični in farmakodinamični parametri, na podlagi katerih raziskovalci dobijo informacije o absorpciji, metabolizmu in eliminaciji zdravila (3).
Faza II: druga faza je obsežnejša od prve, saj se v tej fazi zdravilo preizkuša na manjšem številu pacientov (običajno od 100 do 300), ki imajo določeno bolezen ali stanje, ki mu je zdravilo namenjeno, skozi obdobje nekaj mesecev. Namen te faze je oceniti učinkovitost in varnost zdravila, določiti optimalni odmerek ter prepoznati kratkotrajne neželene učinke. Uporablja se višji odmerek zdravila, ki se prav tako postopoma povečuje, dokler ne doseže najvišje varne ravni. Najučinkovitejša preizkušanja na tej stopnji uvedejo princip randomiziranega kliničnega testiranja (angl. Randomized controlled trial, RTC). RTC je vrsta kliničnega preizkušanja, ki se izvaja na skupini preizkušancev z naključno razporeditvijo v skupine, kjer se uporablja dvojno slepa metoda zakrivanja podatkov, kar pomeni, da tako preizkušanci kot raziskovalci ne vedo, ali prejemajo preizkušano zdravilo ali placebo.
Takšna vrsta kliničnega preizkušanja lahko poteka navzkrižno (angl. crossover studies) ali sočasno (angl. parallel studies). Navzkrižna študija je razdeljena na dve fazi, saj preizkušanec v enem obdobju kliničnega preizkušanja prejme preizkušano zdravilo, v drugem pa placebo, medtem ko v sočasni študiji preizkušanci dalj časa prejemajo ali zdravilo (intervencijska skupina) ali placebo (kontrolna skupina). Statistična moč testa je običajno večja pri navzkrižni študiji, saj z administracijo preizkušenega zdravila in placeba pri enakem preizkušancu zmanjšamo interindividualni vpliv na rezultate.
Faza III: v tretji fazi se zdravilo preizkuša na večjem številu pacientov/preizkušancev, običajno od 1000 do 3000. Namen te faze je potrditi učinkovitost in varnost preizkušanega zdravila na širši populaciji pacientov ter primerjati njegovo učinkovitost in varnost z drugimi obstoječimi terapijami. V tej fazi se uporablja najvišji varni odmerek zdravila, ki se postopoma prilagaja glede na odziv posameznih pacientov. Pridobijo se tudi informacije o dolgoročnih neželenih učinkih. Preizkušanje poteka po principu RCT in traja nekaj let (3, 4).
Faza IV: drugo ime za četrto fazo je postmarketinška faza, saj traja od takrat, ko farmacevtsko podjetje pridobi dovoljenje za promet z zdravilom, do njegovega preklica. V tej fazi zdravilo prejemajo pacienti v širši populaciji za zdravljenje predvidenih indikacij v običajni klinični praksi. Namen te faze je oceniti učinkovitost in varnost zdravila v klinični praksi in na večjem številu pacientov ter zbrati dodatne podatke o dolgoročni varnosti in učinkovitosti zdravila. Ta del kliničnega preizkušanja je neintervencijski oziroma opazovalni, kar pomeni, da raziskovalci ne posegajo v noben del poteka zdravljenja z zdravilom (3, 4).
Bioekvivalenčne študije so vrsta kliničnih preizkušanj, ki izvajajo oceno in primerjavo farmakokinetičnih lastnosti dveh različnih formulacij zdravila (testne in referenčne) z enako zdravilno učinkovino. Njihov namen je ugotoviti, ali sta dve primerjani formulaciji zdravila bioekvivalentni, torej ali se v telesu obnašata dovolj podobno, da ni statistično značilne razlike v biološki uporabnosti. Te vrste študij so bazna linija za generično farmacevtsko industrijo in so zato izjemno pomembne, saj potrjujejo in zagotavljajo, da je nova formulacija zdravila enako kakovostna, učinkovita in varna ter je zato zamenljiva s formulacijo na trgu.
Študije se izvajajo na zdravih preizkušancih, ki prejmejo enkratni odmerek testne in referenčne formulacije zdravila pri pogojih hranjenja in na tešče, pri čemer se skozi določen čas spremlja koncentracija zdravilne učinkovine v krvi. Rezultati teh študij omogočajo primerjavo farmakokinetičnih lastnosti in ugotovitev, ali sta formulaciji bioekvivalentni ali ne (3, 4, 5).
Izbor preizkušancev
Izbor preizkušancev v kliničnih preizkušanjih zdravil je pomemben korak pri načrtovanju in izvajanju študij. Preizkušanci se izbirajo glede na specifične, vnaprej določene kriterije, ki jih določi raziskovalec ali sponzor študije, in morajo izpolnjevati vključitvene kriterije, ki zagotavljajo, da so primerni kandidati za klinično preizkušanje. Vključitveni kriteriji so lahko glede na vrsto študije in zdravstveno stanje preizkušancev različni, vključno s starostjo, spolom, zdravstvenim stanjem, obstoječo farmakološko terapijo, življenjskimi navadami in drugimi dejavniki. Kandidati se izbirajo naključno, saj je s tem zmanjšana možnost pristranskosti pri razvrstitvi med kontrolno in intervencijsko skupino (1, 6).
Vsi preizkušanci morajo pred začetkom sodelovanja podati pisno soglasje, da v študiji sodelujejo prostovoljno ter da so seznanjeni s tveganji in koristmi njihove vključitve. Po podpisu se morajo držati vseh navodil in protokolov preizkušanja ter redno obiskovati zdravstveno ustanovo, kjer poteka klinično preizkušanje.
Preizkušanec lahko kadarkoli in iz kakršnegakoli razloga izstopi iz kliničnega preizkušanja, brez kakršnihkoli negativnih posledic ali morebitnih kazni. Če se preizkušanec odloči, da želi izstopiti iz kliničnega preizkušanja, se mora to izvesti na nadzorovan in dokumentiran način. S tem raziskovalci zagotovijo, da so vsi podatki, zbrani pred izstopom, veljavni in uporabni za analizo. Raziskovalci morajo biti tudi pripravljeni odgovoriti na vprašanja in pomisleke preizkušancev ter zagotoviti ustrezno zdravstveno oskrbo, če bi bila ta potrebna (6).
Inšpekcijske nadzore nad izvajanjem kliničnih preizkušanj zdravil v humani medicini v Republiki Sloveniji izvajajo farmacevtski inšpektorji, ki delujejo v okviru Javne agencije Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP). Če ima farmacevtsko podjetje zdravilo namen tržiti
v državah članicah Evropske unije, mora biti izvedba skladna z evropskimi zakoni, direktivami, etičnimi smernicami in kodeksi, kar je v pristojnosti nadzora Evropske agencije za zdravila (EMA). Najpomembnejši etični kodeks je Helsinška deklaracija, ki je bila sprejeta na 18. svetovnem zdravniškem kongresu leta 1964. Deklaracija določa osnovne etične smernice in načela, ki jih je treba upoštevati pri načrtovanju, izvajanju in poročanju o biomedicinskih raziskavah, ki vključujejo ljudi. Poudarjeni sta enakost obravnave vseh sodelujočih v raziskavi in njihova varnost, saj interesi znanosti in družbe nikoli ne smejo prevladati nad koristjo posameznika. Deklaracija med drugim navaja tudi načelo avtonomije sodelujočih v raziskavi, kar pomeni, da preizkušanec prostovoljno sodeluje v raziskavi (7).
Vsa klinična preizkušanja morajo biti izvedena po smernicah Dobre klinične prakse (angl. Good Clinical Practice, GCP), ki postavlja kakovostne in etične znanstvene standarde za oblikovanje, izvajanje, nadzor in skrbno evidentiranje ter poročanje o kliničnih preizkušanjih zdravil v humani medicini z namenom zagotoviti varnost in dobrobit udeležencev raziskave ter zanesljivost in kakovost podatkov, pridobljenih v raziskavi. GCP je bil razvit v 90. letih prejšnjega stoletja kot odziv na zlorabe, ki so se pojavljale v preteklosti. Združuje mednarodne smernice, ki so jih razvili Svetovna zdravstvena organizacija (SZO), Mednarodna konferenca o harmonizaciji tehničnih zahtev za registracijo zdravil za uporabo v humani medicini (ICH) in EMA (3, 4).
Pred začetkom kliničnega preizkušanja zdravila mora farmacevtsko podjetje prejeti pozitivno mnenje s strani Komisije za medicinsko etiko (KME). KME je neodvisen in pomemben organ, ki deluje pod okriljem Ministrstva za zdravje Republike Slovenije. Člani KME na podlagi načel GCP in v skladu z veljavnimi zakonskimi določili pregledujejo in ocenjuje etično sprejemljivost kliničnih raziskav (8).
Če te zanimajo informacije o kliničnih preizkušnjah, ki trenutno potekajo v EU, lahko obiščeš spletno stran EU Clinical Trials:
Slovarček izrazov
Preizkušanec: oseba, ki prostovoljno sodeluje v kliničnem preizkušanju zdravil kot prejemnik zdravila v kliničnem preizkušanju.
Sponzor: pravna ali fizična oseba, ki prevzame odgovornost za začetek, vodenje oziroma financiranje kliničnega preizkušanja (običajno je to farmacevtsko podjetje). Opravlja
več nalog, med drugim določi preizkuševalca in glavnega raziskovalca ter zagotavlja zdravila za klinično preizkušanje. Preizkuševalec: podjetje ali ustanova, ki izvaja klinično preizkušanje zdravil. Njegova naloga je glavnemu raziskovalcu zagotoviti pogoje za izvajanje kliničnega preizkušanja zdravila.
Glavni raziskovalec: doktor medicine ali doktor dentalne medicine z najmanj dvema letoma izkušenj na področju kliničnih preizkušanj zdravil in dodatno izobrazbo oziroma
usposobljenostjo, če je ta potrebna, glede na zadevno klinično preizkušanje. Odgovoren je za celoten potek kliničnega preizkušanja na mestu kliničnega preizkušanja zdravila.
Raziskovalec: oseba, odgovorna za njemu dodeljene aktivnosti v kliničnem preizkušanju zdravila. Ima univerzitetno izobrazbo medicinske smeri in aktivno licenco (6).
1. Uradni list Republike Slovenije. Zakon o zdravilih (ZZdr-2). Dosegljivo na: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO6295. Dostop: 9. 4. 2023.
2. Uradni list Republike Slovenije. Pravilnik o dovoljenju za promet z zdravilom za uporabo v humani medicini. Dosegljivo na: http://www.pisrs.si/ Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV12128. Dostop: 9. 4. 2023.
3. Umscheid CA, Margolis DJ, Grossman CE. Key concepts of clinical trials: a narrative review. Postgrad Med. 2011; 123(5): 194-204. doi:10.3810/pgm.2011.09.2475.
4. Schultz A, Saville BR, Marsh JA, Snelling TL. An introduction to clinical trial design. Paediatr Respir Rev. 2019; 32: 30-35. doi:10.1016/j.prrv.2019.06.002.
5. Julious SA, Campbell MJ. Tutorial in biostatistics: sample sizes for parallel group clinical trials with binary data. Stat Med. 2012; 31(24): 2904-2936. doi:10.1002/ sim.5381.
6. Uradni list Republike Slovenije. Pravilnik o kliničnih preskušanjih zdravil. Dosegljivo na: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV6611. Dostop: 9. 4. 2023.
7. Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke. Humana zdravila. Dosegljivo na: https://www.jazmp.si/humana-zdravila/. Dostop: 9. 4. 2023.
8. Vlada Republike Slovenije. Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko. Dosegljivo na: https://www.gov.si/zbirke/delovna-telesa/komisija-rs-za-medicinsko-etiko/. Dostop: 9. 4. 2023.
Helsingin Yliopisto (Univerza v Helsinkih)
Helsinki, Finska
Božičkova dežela, severni jeleni, jezera, komarji, »najsrečnejši ljudje«, … Zagotovo ste že slišali za vsaj eno izmed naštetih značilnosti Finske, jaz pa bi temu seznamu dodala še veliko več: brusnice, odličen izobraževalen sistem, zahteven jezik, urejeno življenje, odlično znanje angleščine, prečudovita narava in pa nekaj, kar mi je res priraslo k srcu – sneg, s katerim prideta še tišina in nepopisen mir. Na Erasmus+ izmenjavo sem odšla že konec avgusta, za en semester, ki je trajal do 23. decembra, tako da sem božič že preživela doma.
Da začnem na začetku: po vseh e-sporočilih, klicih in dokumentaciji sem se končno odpravila v Helsinke, glavno mesto Finske. Iz Benetk sem letela z letalsko družbo Ryanair – karte so bile presenetljivo poceni, nekaj pa je bilo vseeno treba plačati za prtljago. Nastanjena sem bila v Unihome, njihovem omrežju študentskih domov. Dodeljena mi je bila soba, v kateri sem bivala sama. Imela sem tudi svojo kuhinjo in kopalnico. Moram reči, da je njihov sistem za tuje študente zelo urejen, vse informacije dobiš prek e-pošte, če slučajno česa ne razumeš, pa ti nudijo pomoč. Na mesto sem se zelo hitro navadila, počutiš se zelo varno, tudi ponoči.
V prvem tednu smo imeli spoznavne delavnice, da smo se lažje privadili na novo okolje in povezali z drugimi farmacevti. V enem semestru smo imeli dve periodi. V prvi periodi nisem imela veliko predavanj, saj na izbiro ni bilo veliko primernih predmetov, tako da sem ta čas izkoristila za potovanja. Najprej smo se s skupino Erasmus+ prijateljev odpravili v Talin (Estonijo), od koder domačini v državo tihotapijo cenejši alkohol, kasneje pa še na Lofote (Norveško), prekrasne otoke s hribi, ki se dvigajo od morske gladine pa vse do 2000 metrov nadmorske višine. Tam sem prvič doživela severni sij. V času druge periode pa smo potovali predvsem med vikendi, s križarko smo šli do Stockholma, leteli smo v Vilno in Rigo, našo izmenjavo pa smo zaključili z izletom na Laponsko, kjer smo spoznali Božička, se peljali s sanmi in bolje spoznali severne jelene. Ko nismo imeli predavanj, smo se družili, odkrivali Finsko, kuhali avtohtone jedi, se zabavali, hodili po narodnih parkih in se malo tudi učili. Do konca izmenjave smo z ostalimi Erasmovci postali družinica. Ta izmenjava mi je dala ogromno, bila je ena najbolj norih odločitev v mojem življenju, vendar tudi ena lepših. Izkušnjo bi takoj še enkrat ponovila, zato vsem priporočam, da izkoristite to priložnost in vsaj enkrat odidete na izmenjavo v tujino. Ni pomembno, kam, samo pojdite!
Universidad de Granada Granada, Španija
Izbiranje moje Erasmus+ destinacije je trajalo kar nekaj časa, saj imamo na voljo res širok repertoar držav. Ker se rada učim različnih jezikov, sem za svojo destinacijo izbrala Španijo, da pa bi se tekoče naučila govoriti špansko, sem na izmenjavo odšla kar za dva semestra. Imela sem nekaj predznanja iz srednje šole, nekaj tednov prej pa sem začela še z lekcijami na Duolingu (P. S.: Ni dovolj!).
Med vsemi razpoložljivimi španskimi mesti sem na koncu izbrala Granado. Granada je mesto na jugu Španije, v Andaluziji, kjer se prepletata arabska in španska kultura, ter je zelo priljubljeno študentsko mesto. Skoraj četrtina prebivalcev je študentov, kar se odraža tudi v utripu mesta. K njegovi priljubljenosti zagotovo pripomorejo brezplačni tapasi ob vsaki pijači, kar pomeni, da poleg pijače vedno dobiš majhno porcijo hrane, kar je pogosto dovolj za zadovoljiv obrok – kot nekakšna španska različica naših študentskih bonov.
Granada je zelo slikovito mesto z ogromno razglednimi točkami, ki zvečer postanejo družabne točke za opazovanje sončnega zahoda. Pogled na Alhambro in na gorovje Sierra Nevada je zagotovo prizor, ki ga ne pozabiš. To je tudi ena izmed prednosti mesta, saj potrebuješ eno uro vožnje z avtobusom do morja, z vožnjo v drugo smer pa v istem času dosežeš Sierro Nevado, kjer lahko v zimskih mesecih smučaš, v toplejših mesecih pa se podaš na katero izmed številnih pohodniških poti. Kar hitro sem se odvadila nošenja bund, saj so temperature tudi pozimi redko padle pod 10 stopinj Celzija, poletje pa se je praktično začelo že marca.
Ko sem prispela v Granado, sem doživela manjši kulturni šok, saj je življenjski ritem Špancev občutno počasnejši od našega. Nič se ne začne pred 9. uro zjutraj, zamujanje je bolj pravilo kot izjema, na večerjo pa moraš počakati najmanj do 21. ure.
Najzahtevnejši del izmenjave je bil zagotovo jezik. Na izmenjavo sem odšla z zadovoljivim znanjem, vendar sem kaj kmalu ugotovila, da je narečje v Granadi drug svet, saj nisem razumela skoraj nič. Andaluzijski naglas je eden izmed najhitrejših in najtežje razumljivih. V besedah izpuščajo s-je in ne naglasijo pol besede, kar tujcem povzroča znatne težave pri razumevanju. Večina prebivalcev ne govori angleško, zato si hitro prisiljen vaditi njihov jezik. Skoraj vsa predavanja so potekala v španščini, kar pa z naglasom situacijo malo oteži; če karikiram: kot da bi v Sloveniji imeli predavanja v prleškem narečju. Sistem na fakulteti se dokaj razlikuje od našega in je bolj podoben srednji šoli. Vsak letnik je razdeljen na pet “razredov”, ki imajo predavanja v treh časovnih turnusih z različnimi profesorji, zato se tudi izpiti med razredi za isti predmet razlikujejo. Vaje za določen predmet potekajo en teden, vsak dan tri ure, zadnji dan pa odpišeš izpit. Prav tako imajo na polovici semestra delne izpite, ki sicer olajšajo izpitno obdobje, vendar predstavljajo veliko sprotnega dela.
Za sabo imam že sedem mesecev izmenjave, vendar se mi včasih zdi, da sem šele prispela. Preseliti se v tujo državo zagotovo ni lahko, vendar z vsako izkušnjo, dobro ali slabo, rasteš. Kot pravi znani rek: »Ladja je najbolj varna v pristanišču, a ni bila ustvarjena za to.«
Uredniški odbor Spatule
Študentski svet Fakultete za farmacijo (ŠS FFA) je organ študentov fakultete, ki sodeluje v komisijah oziroma odborih UL FFA za reševanje vprašanj iz določenega področja, rešuje vprašanja, vezana na študijski proces in širše kakovosti UL FFA, ter je zagovornik študentov naše fakultete na vseh organizacijskih nivojih. Študente tudi zastopa v okviru univerze na sejah ŠS UL in ustvarja mnenja o pedagoških delavcih ter jim tako omogoča izvolitev v zahtevane nazive. Sestavljajo ga predstavniki letnikov, glavni ERASMUS tutor, glavni koordinator tutorjev študentov, bivši predsednik ŠS
PREDSEDNICA:
Marjeta Lipužič
Študij: 5. letnik EM FAR
Domači kraj: Komenda
Povej nam en “fun fact” o sebi.
FFA in predstavnik študentov v Senatu UL. Med njihove naloge spadajo zastopanje študentov in njihovih pravic v organih fakultete, reševanje problemov med študijskim letom, koordiniranje tutorskega sistema, informiranje in uvajanje študentov prvega letnika ter sodelovanje pri obštudijskih projektih.
Da pa boste do njih lažje pristopili in za uradnimi nazivi spoznali tudi študente, se vam bo predstavilo vodstvo ŠS FFA, ki ga sestavljajo predsednik, podpredsednik in tajnik.
Katero je najlepše mesto, ki si ga obiskala?
Salento, Kolumbija.
Koliko časa je trajala najdaljša seja SŠ FFA, ki si se je udeležila?
Uhh se ne spomnim, tri ure ali pa malo več?
Kako zagotoviš, da se svetniki ne dolgočasijo med sejami?
Držimo se rdeče niti agende, od časa do časa svetniki poskrbijo za komični vložek. ;)
Kaj je tvoj najljubši bonus tega, da si del ŠS FFA?
Ni res fun: takoj mi zmanjka glasu, ampak me to ne ustavi in pojem naprej.
Kaj je po tvojem mnenju najpomembnejša naloga ŠS FFA? Reševanje problemov študentov FFA, vezanih na študij.
PODPREDSEDNICA:
Nadja Štradjot
marjeta.lipuzic@gmail.com nadja.stradjot@gmail.com
Študij: KOZ
Domači kraj: Velemesto Ljubljana
Povej nam en “fun fact” o sebi.
Ker je moja mama primorka, kljub ljubljanskemu naglasu uporabljam glagole tipa rečeste, imaste, delaste.
Kaj so naloge podpredsednika ŠS FFA?
Podpora delu predsednice in oblikovanje študentskih mnenj o delu pedagoških delavcev na podlagi odzivov iz študentskih vrst.
Kaj si želela biti po poklicu, ko si bila majhna?
Karkoli ne-naravoslovnega (tistim, ki me poznate, je to logično). Kot majhna modna oblikovalka kot malo večja pa odvetnica.
Da mi je ŠS FFA odprl vrata v obštudijske dejavnosti študentov FFA.
Zakaj si se odločila postati del ŠS FFA?
Postati del sveta mi je bilo logično - podobne funkcije opravljam že od osnovne šole dalje. Del vodstva pa … trenutna inspiracija.
Kaj je tvoj najljubši kozmetični izdelek?
Ufffff, seznam je kar dolg. Dekorativni - tubing maskare. Nega kože - karkoli s salicilno kislino in retinoidi. Najpomembnejšiizdelki za zaščito pred soncem!!!!!
Če bi lahko spremenila eno stvar na FFA, kaj bi spremenila?
Da ne bi od nikogar, ki na FFA študira ali pa dela, slišala »na našem faksu imamo kozmetičarke«. Za skupno dobro pa bom počasi začela lastnoročno kopati gradbeno jamo novega faksa. ;)
Leonora Prestreši
TAJNICA: leonora.prestresi@gmail.com
Študij: 2. letnik EM FAR
Domači kraj: Slovenska Bistrica
Povej nam en “fun fact” o sebi.
Ne grem spat, dokler ne naredim vsega, kar sem si zadala za ta dan. Zgodilo se mi je tudi, da sem to delala čez celotno noč in nato šla kar brez spanca na predavanja ali vaje. Kljub utrujenosti pa vedno poskrbim, da pridem na faks full glam naličena. ;)
Vemo, da na FFA nisi le tajnica ŠS, ampak sodeluješ tudi pri drugih projektih, zanima nas, kaj je tvoja najljubša vloga na FFA?
Moram priznati, kar zanimivo vprašanje. V vseh vlogah zelo uživam, vsaka ima svoje prednosti in slabosti. Do zdaj sem sodelovala že pri veliko projektih in veselim se, da bom
v prihodnje sodelovala še pri ostalih dejavnostih na naši fakulteti.
Kaj je najpomembnejša naloga tajnika ŠS FFA?
To je definitivno bilo pisanje zapisnikov sej ŠS FFA. Tajnik pa ima čez tudi Instagram profil študentskega sveta (@ studentskisvetffa).
Zakaj si se odločila postati predstavnica letnika?
Za to pozicijo sem se odločila prvi študijski dan, saj sem videla, da sošolci rabijo pomoč in vodenje, sama pa vlogo predstavnice opravljam že od petega razreda osnovne šole. Zelo rada sem organizirana in zadeve hitro ter učinkovito uredim, zato sem vedela, da bom to vlogo dobro opravljala.
Kaj je tvoj sanjski poklic?
Moj sanjski poklic je delo v raziskovanju, predvsem v smeri genskega inženiringa, saj bi zelo rada pomagala ljudem, ki se soočajo z redkimi boleznimi, za katere še nimamo učinkovitih zdravil.
Če bi imela lahko katerokoli supermoč, katero bi izbrala? Potovanje skozi čas.
Več informacij o ŠS FFA lahko najdeš na spletni strani FFA:
in na njihovem Instagram profilu:
Za tokratno številko Spatule smo poklepetali z izr. prof. dr. Lovrom Žiberno, mag. farm., novim sodelavcem Katedre za biofarmacijo in farmakokinetiko. Na začetku tekočega študijskega leta smo na predavanjih iz predmeta Farmakologija hitro ugotovili, da je prof. Žiberna izredno zanimiv sogovornik s številnimi interesi in izkušnjami, ki segajo tudi izven srčno-žilne farmakologije, njegovega primarnega strokovnega področja. Z nami je govoril o farmaciji, medicini, kolesarstvu, dopingu, glasbi, najljubši učinkovini in še marsičem drugem.
Za začetek standardno vprašanje: zakaj ste se odločili za študij farmacije? Kaj vas je navdušilo in kako ste vedeli, da je to prava izbira?
Odločitev, da sem se vpisal na študij farmacije, je bila posledica večletnega navdušenja nad delovanjem zdravil in njihovim vplivom na človeško telo. Kot otrok sem bil vedno radoveden in sem z zanimanjem opazoval učinke zdravil. Ko sem bil star 5 let, sem zbolel za streptokoknim faringitisom in mislil, da bo konec sveta, ker me je v grlu in glavi vse bolelo. Fasciniralo me je, da sem s pomočjo zdravil čez nekaj dni ozdravel. K navdušenju nad zdravili je pripomoglo tudi to, da je mama kot zdravnica delala v lokalnem zdravstvenem domu. Po pouku sem tam pogosto čakal, da zaključi z delom v ambulanti. V sprejemni pisarni sem preživljal čas v družbi prijaznih medicinskih sester in poslušal, kako so svetovale bolnikom. Slišal sem številne zanimive razlage o delovanju zdravil, njihovih učinkih in neželenih učinkih, pomembnosti izbire pravega zdravila, odmerjanju itd. V tistem času sem imel tudi zanimiv hobi zbiranja listkov z informacijami o zdravilih, podobno kot nekateri zbirajo nalepke nogometašev med svetovnim prvenstvom. Da bi popestril svojo zbirko, sem enkrat poskusil tudi z zbiranjem zunanje embalaže zdravil, vendar je mama pobesnela, ko je to videla. Čeprav so po mojem mnenju pretisni omoti brez zunanje ovojnine prostorsko učinkovitejši način shranjevanja tablet, se očitno ni strinjala z mano. Kasneje sem bil kot najstnik priča anafilaktičnemu šoku, ki ga je injekcija adrenalina v mišico uspešno rešila. Žal pa sem sčasoma spoznal tudi to, da zdravila ne morejo ozdraviti vseh bolezni, kar sem kot otrok (pre)dolgo čarobno verjel. V gimnaziji sem tako prišel do dognanja, da me zdravila zanimajo že od otroštva. Kljub temu ob vpisu na fakulteto nisem bil čisto prepričan, ali je izbira študija prava zame. Navduševal sem se nad številnimi različnimi področji, tudi tistimi, kjer nisem bil preveč spreten. Končna odločitev o študiju je bila precej pragmatična: objektivna preverjanja znanja so pokazala, da sem boljši v naravoslovnih predmetih, zato sem se odločil za študij, ki bi mi omogočil dober študijski uspeh. Pri večini življenjskih odločitev, kjer imamo svobodo izbire in veliko možnosti, obstaja dvom v našo odločitev.
Poleg farmacije ste študirali tudi medicino. Ali študij farmacije ni bil dovoljšen zalogaj? Kako to, da ste kljub temu raje ostali v farmacevtsko-raziskovalnih vodah in se niste odločili za poklic zdravnika?
Medicina me je zanimala enako intenzivno kot farmacija. Od začetka sem se je nekoliko izogibal, ker je v naši družini veliko zdravnikov – mama, brat, stric, teta itd. Imam pa tudi gene svojega očeta, ki je fizik, usmerjen v astronomijo in računalništvo, še posebej značilno zanj pa je, da nima rad medicinskih tem. V 2. letniku študija na Fakulteti za farmacijo sem bil v dilemi, ali naj nadaljujem s študijem farmacije ali naj se raje vpišem na medicino. Na Medicinski fakulteti sem v tistem času zasledil razpis za vzporedni študij, na katerega sva se prijavila skupaj s sošolko in bila zaradi dobre povprečne ocene tudi izbrana. Vzporedno sem študiral do absolventskega leta, vendar študija medicine nisem zaključil (zmanjkalo mi nekaj izpitov), ker se mi je takoj ob zaključku študija farmacije ponudila možnost, da sprejmem mesto mladega raziskovalca. Nato sem dve leti podiplomskega študija preživel v tujini, in sicer v Franciji (Univerza v Strasbourgu) in Italiji (Univerza v Trstu), kjer sem naredil večino eksperimentalnega dela za svoj doktorat. Po zagovoru doktorata sem nameraval zaključiti še študij medicine, a se je nato pojavil razpis za podoktorski študij na Univerzi v Trstu. Nanj sem se prijavil in bil izbran, zato sem se še za nadaljnja štiri leta preselil v Trst. Leta 2014
sem se zaradi odhoda takratne asistentke na drugo delovno mesto zaposlil kot asistent za področje farmakologije in eksperimentalne toksikologije na Inštitutu za farmakologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, ki ga je takrat vodila prof. dr. Mojca Kržan. To, da me je pot pripeljala do sem, kjer sem zdaj, je predvsem posledica spleta okoliščin in ponujenih možnosti, saj sem se kot študent bolj videl v kliniki kot v raziskovalnih vodah. Nekajkrat sem razmišljal, da bi zaključil tudi študij medicine, kar bi bilo s kariernega vidika smiselno. V vmesnem obdobju sem si ustvaril družino in prioritete so se spremenile. Zaradi odločitve o nedokončanju študija sem nekaj pomembnih ljudi tudi razočaral. To so bile velike dileme, s katerimi sem se moral soočiti, vendar sem se odločil, kot sem se, in v zadnjih letih nisem več razmišljal o tem.
Oktobra 2022 ste se zaposlili na Fakulteti za farmacijo in postali nosilec predmeta Farmakologija, ki ga poslušamo študenti 4. letnika programa EMŠ Farmacija. Kako je prišlo do tega? Je bil to za vas izziv?
To je bila predvsem odločitev vodstva fakultete, saj je od nekdaj obstajala želja, da se večina predmetov izvaja na matični fakulteti. V sklopu tega je prišlo do prenosa predmeta in objave razpisa, na katerem sem uspešno kandidiral. Zame je bil to vsekakor pozitiven izziv, saj gre za karierno napredovanje – z delovnega mesta asistenta preideš na mesto visokošolskega učitelja, za kar si pravzaprav habilitiran.
Študenti smo vas spoznali kot zelo pozitivno in dostopno osebo, ki zavzeto predaja znanje mlajšim generacijam. Ste imeli že v študentskih letih željo po kombinaciji raziskovalnega in pedagoškega dela, ki jo prinese zaposlitev na fakulteti?
Povedano iskreno, v študentskih letih še nisem razmišljal o kombinaciji raziskovalnega in pedagoškega dela. Želel sem si raziskovalnega, vsaj v smislu uspešnega zaključka
podiplomskega študija, kar je bil moj realni in oprijemljivi cilj. Kot sem dejal, me je v študentskih letih bolj zanimalo klinično delo, predvsem interna medicina in nevrologija. Ko sem začel raziskovati, pa sem se nekako ujel v kolut raziskovalnega dela in tam tudi ostal. Pedagoško delo ni bilo takoj dostopno – ko sem bil mladi raziskovalec, je bilo precej težko dobiti pedagoške ure, takrat sem izvajal le nekaj vaj. Prvič sem se srečal s pravim pedagoškim delom, ko sem bival v Trstu, a so na Medicinski fakulteti v Ljubljani zaradi nadomeščanja potrebovali asistenta in sem voluntiral na povabilo takratnega predstojnika prof. dr. Lovra Stanovnika. Ob petkih sem se iz Trsta peljal domov v Maribor in se spotoma ustavil v Ljubljani ter izvajal določene vaje pri predmetu Farmakologija za študente medicine. To delo mi je postalo všeč. Naj omenim še to, da je bila v Trstu vodja programske skupine prof. Sabina Passamonti, ki je predavala biokemijo študentom medicine na Univerzi v Trstu in nas je vse zelo spodbujala, da se poskušamo vključiti v pedagoško delo. Ko je prišla ponudba iz Ljubljane, me je delovno razbremenila, da sem ob petkih lahko opravljal še delo v Ljubljani. Če ne bi imel njene podpore, to ne bi bilo mogoče in kariere najverjetneje ne bi nadaljeval v pedagoški smeri. S čim se ukvarjate v okviru vaše raziskovalne dejavnosti in zakaj vas je izbrano področje tako pritegnilo?
Do zdaj sem se ukvarjal s srčno-žilno farmakologijo, primarno z žilo in specifično z endotelijem. Začel sem z izdelavo diplomske naloge s področja izoliranih žil in razvijal nove metode merjenja endotelijske funkcije. V Trstu smo se ukvarjali predvsem s celičnimi kulturami, z endotelijem kot ključnim elementom izoliranih žil. Poleg tega smo se ukvarjali tudi z membranskimi prenašalci, ki v endotelij prenašajo različne antioksidante ali učinkovine. Ob vrnitvi nazaj v Slovenijo sem začel bolj raziskovati bilirubin. To je zelo zanimiva molekula, za katero je v preteklosti veljalo, da je le končni razpadni produkt hema, vendar danes ugotavljamo, da ni tako in da ima pomembno fiziološko vlogo v telesu. Bilirubin je pravzaprav eden najmočnejših endogenih antioksidantov, deluje protivnetno in antitrombogeno.
Kot primer: 8–10 % svetovne populacije, ki ima Gilbertov sindrom in zato blago nekonjugirano hiperbilirubinemijo, ima precej manj ishemičnih srčnih dogodkov, manj
rakavih bolezni in podobno. Na področju raziskovanja me je zanimalo, kako bi lahko z zdravili delovali na indirektne tarče, ki so vpletene v presnovo bilirubina, in tako posredno vplivali na določene bolezenske procese. Farmakološko moduliranje serumskih vrednosti bilirubina je bil tudi moj ARRS-projekt, kjer smo iskali učinkovine, s katerimi bi lahko dvignili serumske vrednosti bilirubina. Trenutno sem v iskanju nove raziskovalne rdeče niti – lahko bi rekel, da sem v latentnem stanju.
Ste velik ljubitelj kolesarstva. Kako to, da ste se kljub intenzivnemu udejstvovanju na športnem področju v mladosti kasneje profesionalno usmerili v znanstvene vode?
Da, drži. Okoli osem sezon sem dirkal v cestnem kolesarstvu, trikrat sem bil državni prvak v nižjih kategorijah. Pri 17 letih sem odpeljal zadnjo dirko, ki sem jo prav tako zaključil na stopničkah. Za zaključek športne kariere sem se zavestno odločil iz več razlogov. Zavedal sem se, da bi profesionalno kolesarstvo zahtevalo popolno predanost. Že v mladinskih kategorijah je zahtevalo veliko priprav in odsotnosti od šolskega pouka, zaradi česar je bilo težko biti uspešen na športnem in šolskem področju. V starejših kategorijah bi takrat zahtevalo tudi začetek uporabe posebne vrste farmakologije (doping), ki je bila v tistem obdobju, okrog leta 2000, sestavni del športa. Čeprav sem s kolesarstvom takrat zavestno zaključil, sem ostal aktiven na dva načina. Kmalu po zaključku kariere sem postal kolesarski sodnik, kasneje pa tudi uradnik za kontrolo dopinga. Seveda pa še vedno rekreativno kolesarim, poleti zunaj, pozimi pa s pomočjo trenažerja v virtualnem svetu. Primarni cilj je zdaj skrb za zdravje in ohranjanje telesne kondicije. Število kilometrov je žal prenizko, da bi bil lahko ponosen, in si želim, da se to izboljša.
Kot ste že bežno omenili, ste ob zaposlitvi na fakulteti strokovno aktivni tudi na področju antidopinga. Kakšna je bila pot do naziva uradnika za kontrolo dopinga?
Ko sem postal kolesarski sodnik, sem napredoval v nazive, kot so nacionalni komisar in podobno. Nato sem se na povabilo Mednarodne kolesarske zveze (UCI) leta 2008 izobrazil na področju antidopinga in postal uradnik za kontrolo dopinga. Od takrat naprej je to sestavni del mojega življenja. Najprej sem delal na manjših mednarodnih dirkah, nato pa postopno na vedno pomembnejših prireditvah, letos se že sedmič odpravljam na Dirko po Franciji. Od leta 2009 vzporedno sodelujem tudi s Slovensko antidopinško organizacijo (SLOADO), kjer sem član strokovnega sveta in uradnik za kontrolo dopinga, prav tako sem član strokovnega sveta Kolesarske zveze Slovenije.
Na katerih večjih športnih dogodkih ste že sodelovali in kako izgleda običajen dan uradnika za kontrolo dopinga?
Obiskal sem že skoraj vse pomembne tekmovalne kolesarske prireditve, kot so Dirka po Franciji, Dirka po Italiji, Dirka po Španiji, različna svetovna prvenstva in World Tour dirke, bil pa sem tudi na Olimpijskih igrah v Sočiju. Vsak uradnik za kontrolo dopinga koordinira svojo ekipo ljudi, ki na manjših dogodkih šteje do deset, na večjih pa okoli trideset ljudi.
Sestavljajo jo nadzorniki, medicinsko osebje za odvzem krvi, vozniki, skrbniki dopinške postaje, varnostniki itd. Velik del zgodbe se odvije že pred začetkom tekmovanja, saj je treba zasnovati načrt dela, dostaviti in pripraviti ves material in podobno. Na manjših prireditvah z ekipo pridemo na prizorišče dve uri pred predvidenim prihodom tekmovalcev v cilj, pripravimo material in opravimo izobraževanje nadzornikov. Po zaključku tekmovanja nadzorniki poiščejo športnika, ga obvestijo o testiranju in ga nadzirajo do prihoda na dopinško postajo. Tam odvzamemo vzorce krvi, urina ali obojega, odvisno od analiziranih snovi. Vzorce se še isti ali naslednji dan transportira v ustrezen akreditiran laboratorij. Na večjih tekmovanjih v osnovi dnevno izvajamo štiri testiranja. Prvo testiranje se izvede med peto in šesto uro zjutraj, drugo tik pred začetkom etape (na ekipnem avtobusu), tretje takoj po prihodu v cilj in četrto pozno zvečer, okoli polnoči, ko športniki že spijo. Stremimo k temu, da smo čim bolj nepredvidljivi, saj s tem zmanjšamo možnost manipulacije. Uradnik za kontrolo dopinga si na običajen dan tako ne more privoščiti prav veliko spanja, poleg tega pa tekmovalci niso najbolj veseli poznega ali zgodnjega trkanja na vrata hotelske sobe. Izbira športnikov je lahko naključna, lahko pa se jih določi na podlagi končne uvrstitve ali ciljno, na primer zaradi suma uporabe prepovedanih snovi.
Nam lahko zaupate kakšno zanimivo zgodbo s prizorišča ene izmed večjih kolesarskih dirk?
Leta 2020 sem bil na prizorišču kronometra na La Planche des Belles Filles (Dirka po Franciji). Takrat se je odvijala drama Primoža Rogliča, ki je izgubil rumeno majico, 10 metrov vstran pa se je nahajal tudi njen novi lastnik,
Tadej Pogačar. To je bilo zares nepozabno doživetje za vse – kolesarji morajo seveda po etapi ne glede na zmago ali poraz opraviti tudi protidopinško testiranje. Ne glede na tip športa ali tekmovanje smo uradniki za kontrolo dopinga velikokrat prvi, s katerimi se športnik po tekmovanju pogovarja – zgodbe so velikokrat precej drugačne kot »filtrirana resnica«, ki jo povedo v izjavah za javnost.
ne opazimo, dokler ne živimo brez njih.
Kje se vidite čez pet let? Kam mislite, da vas bo pripeljala profesionalna pot? Imate na profesionalnem področju kakšne življenjske cilje?
V prihajajočih petih letih si želim nadaljevati svojo profesionalno pot kot univerzitetni učitelj na Fakulteti za farmacijo in sodelovati pri izvajanju projektov na področju farmakologije. Hkrati si želim razvijati nove pedagoške pristope in jih integrirati v svoj pouk. V ta namen se nameravam še naprej izobraževati in udeleževati strokovnih pedagoških izobraževanj. Želim si sodelovati pri raziskavah in razvoju novih zdravil za zdravljenje bolezni, ki predstavljajo izziv za znanost in medicino. Natančneje trenutno ne vem – upam, da se uspešno integriram v reševanje kakšnega pomembnega problema. Hkrati si želim še naprej sodelovati s študenti pri njihovih projektih in jih navduševati za področja, povezana s farmakologijo.
Kdo pa je Lovro Žiberna zunaj službe? Imate poleg zbiranja lističev z navodili za uporabo zdravil morda še kakšne druge zanimive hobije?
Ne vem, ali to šteje kot hobi, vendar v zadnjem času večino prostega časa posvetim druženju z otroki. Drug glavni hobi je kolesarstvo – cestno in tudi gorsko (MTB). Poleg tega rad poslušam dobro glasbo in igram kitaro. Za darilo sem pred kratkim dobil nekaj posodobitev za električno kitaro in se veselim, da jih preizkusim. Navdušenje nad glasbo delim tudi s svojimi otroki, najstarejši obiskuje 2. razred glasbene šole in tudi igra kitaro, zato včasih muzicirava skupaj. Imam pa tudi prijatelja, fanatičnega ljubitelja rock in metal glasbe, ki mene in ostale uspešno prepriča, da smo še vedno v kondiciji za rock koncerte, karaoke žure in »Guitar Hero« zabave. Na srečo žena tolerira vse te »akustične eksperimente«.
Ali ste glede na mednarodno naravo vašega dela kdaj razmišljali o življenju v tujini?
V tujini sem na različnih mestih skupno živel skoraj šest let. Najprej sem kot doktorski študent bival v Trstu in Strasbourgu, nato pa sem tudi cel čas svojega podoktorskega izobraževanja, tri leta in pol, preživel v Trstu. Leta 2017 sem nekaj mesecev živel v Braziliji, kjer sem bil gostujoči profesor na Univerzi v Sao Paulu. Nazadnje sem bil na enak način v Braziliji poleti 2022. Tam sodelujem s predavanji pri predmetu Farmakologija, sem pa tudi nosilec izbirnega predmeta Farmakologija dopinga, ki so ga potrdili v učnem načrtu. Dogovorili smo se, da bi ga izvajali na tri leta, kar združujem z družinskim obiskom ženine družine v Braziliji – žena namreč prihaja od tam. Pojavila se je tudi možnost za delo na področju farmakologije in dopinga na ugledni ustanovi v Švici, vendar se predvsem iz družinskih razlogov nisem odločil za to možnost. Sobote in nedelje zaradi sodelovanja na različnih dirkah v UCI-koledarju še vedno v veliki meri preživljam zunaj Slovenije, vendar trenutno ne razmišljamo o stalnem življenju v tujini. Življenjski standard v Sloveniji je na zelo visokem nivoju – šele ko živiš v tujini več let, lahko ceniš, kar imamo tukaj. Veliko je stvari, ki jih
V enem izmed preteklih intervjujev ste dejali, da vas pri dopingu prav nič več ne more presenetiti. Kaj pa pri vašem delu? Vas vaše raziskovalno področje ali pa morda študenti kdaj pusti(mo) odprtih ust?
Pri znanosti me vedno kaj pozitivno preseneti, kar je odlično. Odlično je, ko se pojavi nova učinkovina, ki deluje po do zdaj še nepoznanem mehanizmu, ali ko misliš, da je
bil dosežen raziskovalni plato pri zdravljenju neke bolezni, pa vidiš, da si se motil. Področje srčno-žilne medicine, s katerim se ukvarjam, je sicer že v osnovi zelo dobro razvito, zato je takšnih odkritij manj. Študenti farmacije me pozitivno presenečate z odličnim znanjem farmakologije. To je verjetno posledica dejstva, da se farmakologija s svojimi vsebinami delno pojavlja že pri kakšnih drugih predmetih v nižjih letnikih, zaradi česar imate odlično bazo znanja in je predmet farmakologija v 4. letniku »nadgradnja« predmetov Farmacevtska kemija II in III ter Patološka fiziologija. Ali ste kot profesor opazili kakšne razlike študenti oziroma študijem farmacije in medicine?
Z vidika poučevanja predmeta Farmakologija opažam določene razlike. Študenti medicine se s področjem zdravil prvič srečajo šele v 3. letniku, brez kakšnega predhodnega znanja, zato morajo vse znanje usvojiti na novo in je ta predmet zanje vsebinsko zelo zahteven. Kot sem že dejal, imate v nasprotju z njimi študenti farmacije za seboj predmete, ki vas opremijo s predznanjem, zato lahko predmet v 4. letniku izvajamo na višjem nivoju. Če odgovorim »avtobiografsko« z vidika študenta, pa naj povem, da sta oba študija primerljivo zahtevna, vendar imata svoje specifike. V splošnem študij farmacije zahteva več analitičnega pristopa, računskega dela in reševanja zahtevnih, problemskih nalog, medtem ko študij medicine zahteva ogromno pomnjenja in stika z bolniki v višjih letnikih ter je s tega vidika zelo zahteven. Tudi priprava na izpit je drugačna – pri študiju farmacije opažam, da dajo študenti pri učenju veliko poudarka na vsebino predavanj (izročke učiteljev), medtem ko je na medicini predpisan učbenik, ki ga je treba usvojiti ne glede na vsebino predavanj.
Imate kakšen predlog za izboljšavo študija farmacije?
Menim, da je študij farmacije odlično zasnovan, tudi predmet Farmakologija je primerno umeščen na konec, v 4. letnik. Ocenjujem pa, da bi lahko študentom farmacije koristil predmet ali vsebine, kjer bi sistematično pregledali področje patologije. Menim, da bi bilo smiselno, da bi imeli študenti farmacije pregled nad vsemi boleznimi, s katerimi bolniki pridejo v lekarno, a jih predmet Patološka fiziologija ne pokrije v celoti. Farmacevti se v osnovi ukvarjamo z zdravili, vendar je lažje razumeti in pojasniti njihovo delovanje, če dobro poznamo tudi bolezensko stanje. V prihodnosti bi si tudi želel izbirnega predmeta Farmakologija dopinga. Imam pa tudi predlog za prihodnjo novo stavbo Fakultete za farmacijo – nisem videl načrtov, ampak upam, da bo kakšen prostor za kakovostnega baristo. Ob dobri kavi se izboljšata kognitivna storilnost in počutje. Gre za dovoljeno in z znanstvenimi dokazi podprto psihostimulacijo.
Imate kakšen nasvet za študente? Česa sami niste slišali v študentskih letih, pa si želite, da bi? Kaj mislite, da je največ, kar lahko študenti odnesemo od študija in študijskih let?
Izbrali ste zelo interdisciplinaren študij, ki vam omogoča zaposlitev na številnih področjih. Moj nasvet je, da izkoristite to raznolikost in se zaposlite na področju, kjer ste najboljši in najbolj samozavestni. V študentskih letih je tudi veliko
možnosti, da poskusiš in počneš stvari, ki jih kasneje ne moreš. Ko si študent, se morda kdaj zgodi, da imaš kakšen dan popolnoma prost in se lahko spontano odločiš, kaj boš počel. Ko si v službi, si to zelo težko zamisliš. Bolj kot se usmeriš v poklicno pot, bolj moraš stremeti k doseganju zastavljenih ciljev, zato je za ostalo manj časa. Zdi se mi, da iz študentskega časa najbolj pogrešam spontanost brez veliko obveznosti. Kot študent imaš določene prednosti, ki se jih zaveš šele takrat, ko jih nimaš več. Zato živite v sedanjosti in izkoristite priložnosti, ki so vam dane.
Za zaključek še nekaj klasičnih »this or that«:
- Maribor/Ljubljana
- Brazilija/Slovenija
- film/knjiga
- zima/poletje
- morje/gore
- kava/čaj
- zgoden/pozen
- aktivno/lenobno
- voznik/potnik
- mačke/psi
- sladko/slano
- palačinke/vaflji
- Najljubša učinkovina: Trenutno atazanavir, ki se sicer uporablja v terapiji bolnikov s HIV, ker je njegov stranski učinek dvig serumskih koncentracij bilirubina, ki je pomemben endogeni antioksidant. Atazanavir bi tako lahko morda uporabili za zdravljenje drugih bolezni v okviru »drug repurposing«. Čakam na somišljenika, ki bi se mu zdela ideja zanimiva in bi naredili klinično raziskavo.
- Zanimivost: V svojih študentskih letih sem kot tehnični oblikovalec tudi sam sooblikoval Spatulo.
Ameriška Uprava za hrano in zdravila (FDA) je v sredini marca 2023 odobrila zdravilo Zavzpret proizvajalca Pfizer z zdravilno učinkovino zavegepant. Je prvi in edini antagonist s kalcitoninovim genom povezanega peptida (CGRP). Farmacevtska oblika je pršilo za nos in se uporablja za akutno zdravljenje migrene z avro ali brez nje pri odraslih. Vrednosti CGRP so pri ljudeh z migreno običajno povečane, inhibitorji pa z vezavo na receptorje blokirajo CGRP in se glavoboli tako ne morejo sprožiti oziroma poslabšati. V klinični študiji faze 3 je bil Zavzpret statistično boljši od placeba, saj je bolečine odpravil že dve uri po odmerku. Dokazano je bilo tudi lajšanje bolečine že v prvih 15 minutah po aplikaciji. Izkazal pa se je tudi pri zmanjševanju pogostosti in intenzivnosti migren. Zavzpret kot nosno pršilo s hitro absorpcijo ponuja alternativno možnost zdravljenja za ljudi, ki potrebujejo lajšanje bolečin in zaradi slabosti ali bruhanja zdravil ne morejo jemati peroralno. Nenaden pojav migrenskega glavobola ima negativen vpliv na človekovo vsakdanje življenje, zato je najbolj obetavno predvsem dejstvo, da deluje hitro. Zdravilo bo na ameriškem trgu v lekarnah predvidoma dostopno julija letos.
Meglio M. Zavegepant becomes first FDA-approved CGRP-targeting nasal spray for acute migraine. Neurology live. https://www.neurologylive.com/view/zavegepant-becomes-first-fda-approved-nasal-spray-acute-migraine. Dostop: 20. 4. 2023
Pfizer. Pfizer’s ZAVZPRET™ (zavegepant) Migraine Nasal Spray Receives FDA Approval. https://www.pfizer.com/news/press-release/press-release-detail/pfizers-zavzprettm-zavegepant-migraine-nasal-spray. Dostop: 20. 4. 2023
Melanie Jozić, 4. letnik EM FAR
Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) poroča, da skoraj milijarda ljudi na svetu živi z duševno motnjo, najpogosteje z anksioznostjo in depresijo. V nedavni študiji, objavljeni v reviji British Journal of Sports Medicine, so pregledali več kot 1.000 raziskav, v katerih so proučevali učinke telesne dejavnosti na depresijo, anksioznost in psihično stisko. Izsledki kažejo, da je vadba učinkovit način zdravljenja težav z duševnim zdravjem in je lahko celo učinkovitejša od zdravil ali svetovanja. Metaanaliza vključuje 97 preglednih člankov, ki so vključevali 1.039 raziskav in 128.119 udeležencev. Ugotovili so, da je 150-minutna tedenska vadba v primerjavi z običajnim zdravljenjem z zdravili signifikantno izboljšala simptome depresije, tesnobe in psihične stiske. Ob primerjavi koristi vadbe z drugimi običajnimi načini zdravljenja duševnih motenj so v sistematičnem pregledu ugotovili, da je bila vadba približno 1,5-krat bolj učinkovita kot zdravila ali kognitivno-vedenjska terapija. Poleg tega ima vadba v primerjavi z zdravili dodatne prednosti, kot so nižji stroški, manj neželenih učinkov in dodatne koristi za telesno zdravje, kot je zmanjšano tveganje za razvoj srčno-žilnih bolezni. Vadba naj bi na duševno zdravje s kratkoročnimi in dolgoročnimi učinki vplivala po več poteh. Takoj po vadbi se v možganih sprostijo endorfini in dopamin, kar kratkoročno pomaga izboljšati razpoloženje in blažiti stres. Dolgoročno sproščanje nevrotransmitorjev kot odziv na vadbo pa spodbuja spremembe v možganih,
ki pomagajo pri razpoloženju in kogniciji, zmanjševanju vnetja in krepitvi imunskega sistema. Redna telesna vadba lahko izboljša spanec, ki ima pomembno vlogo pri depresiji in anksioznosti, ima pa tudi psihološke koristi, kot sta večja samozavest in občutek izpolnjenosti. Pomembno pa si je zapomniti, da se ljudje med seboj razlikujemo, zato to ni nujno rešitev za vsakega posameznika in se je vedno treba prej posvetovati s specialistom.
Singh B, Olds T, Curtis R. Effectiveness of physical activity interventions for improving depression, anxiety and distress: An overview of systematic reviews. British Journal of Sports Medicine. https://bjsm.bmj.com/content/early/2023/03/02/ bjsports-2022-106195?rss=1. Dostop: 20.4.2023
Ali je vadba pri depresiji in anksioznosti učinkovitejša od zdravil?
V ponedeljek, 20. marca 2023, je skupina več kot 50 študentov obiskala podjetje Medis, ki je vodilno samostojno podjetje za trženje zdravil in medicinske opreme v regiji srednje in vzhodne Evrope.
Naš obisk se je začel s predstavitvijo podjetja, ki jo je pripravila direktorica dr. Martina Perharič, mag. farm. V svojem govoru je predstavila podjetje Medis, njegovo vizijo in strukturo ter nas hkrati spodbudila k odprtemu razmišljanju in želji po raziskovanju. Predstavila nam je različne oddelke in možnost prejemanja štipendije ter se dotaknila tudi Medisovih nagrad, ki jih podjetje podeli za izstopajoče raziskovalne dosežke. Po uvodnem govoru je sledila predstavitev dveh zaposlenih, ki sta nam predstavila svojo pot od prijave za štipendijo do študentskega dela in končne zaposlitve v podjetju. Udeleženci smo si nato lahko ogledali skladišče podjetja in dobili priložnost za pogovor z zaposlenimi v Medisu. Vsak oddelek je namreč pripravil svojo stojnico, na kateri je potekala predstavitev oddelka in zaposlenih, vsak študent pa se je lahko pogovoril z vodjami oddelka in jim zastavil svoja vprašanja. Študenti smo tako pridobili veliko novega znanja ne samo o podjetju, ampak tudi o zaposlitvenih možnostih za farmacevte po končanem študiju. Predstavili so se nam oddelki za regulativo, kakovost, trženje zdravil na recept, trženje zdravil brez recepta, medicinskih pripomočkov, prehranskih dopolnil in prehrane za dojenčke, trženje izdelkov za medicinsko estetiko ter
oddelek za oskrbo bolnišnic in drugih zdravstvenih ustanov z bolnišničnimi zdravili in medicinsko opremo. Najbolj nas je navdušila priložnost tako imenovanih »hitrih zmenkov«, kjer smo dobili priložnost za pogovor z Medisovo kadrovsko službo in se tako še pobliže spoznali s podjetjem.
V imenu Društva študentov farmacije Slovenije bi se zahvalila podjetju Medis, da nam je omogočilo obisk sedeža družbe in organiziralo dogodek, ki je navdušil marsikaterega študenta. Študenti smo domov odšli z veliko novega znanja, predvsem pa smo izvedeli, kako veliko vrat nam odpira študij farmacije.
V ponedeljek, 27. februarja 2023, smo študentje Fakultete za farmacijo organizirali strokovni večer z naslovom Radiofarmacija. To tematiko sta nam obširno predstavila predavatelja Anja Mihelčič, mag. farm., in dr. Aljaž Sočan, mag. farm. Izvedeli in videli smo, kako se zdravstveni delavci zaščitijo pred sevanjem, katera zdravstvena stanja se zdravi in diagnosticira s pomočjo radiofarmakov ter še mnogo drugega. Večer smo zaključili z vprašanji študentov, ki so bila osredotočena predvsem na to, kje in kako je možno opraviti specializacijo iz radiofarmacije, kako dolgo traja izobraževanje, kakšni so pogoji dela in kakšne posebnosti prinese sama narava tovrstnega dela. Ena izmed zanimivosti, za katero nas je večina slišala prvič, je bila, da naša fakulteta sodeluje s Kliniko za nuklearno medicino Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana pri prvem izmed treh modulov evropskega podiplomskega izobraževanja iz radiofarmacije, pri čemer je modul 2 v Milanu in Zürichu, modul 3 pa v Parizu in Leipzigu. S strokovnega večera smo se domov odpravili z novim znanjem na področju radiofarmacije in s
Lucija Rus, 4. letnik EM FAR
Tekmovanje Svetovanje pacientom je zelo dobra in zanimiva priložnost, da se študent farmacije že med študijem preizkusi v podajanju strokovnih informacij, svetovanju in komunikaciji s pacienti. Letos smo se v sklopu tekmovanja posvetili tematiki multiple skleroze, ki je drugi najpogostejši vzrok invalidnosti med mladimi.
V četrtek, 9. marca 2023, je bil ob 17.15 v predavalnici P1 organiziran strokovni večer, kjer so predavali različni gosti. Vsak izmed njih je podal drugačno plat te »bolezni tisočerih obrazov«, kot multipli sklerozi radi rečejo. Prvi predavatelj, doc. dr. Sergej Pirkmajer, dr. med., je opredelil patofiziologijo te bolezni. Naslednji, g. Edvard Rednak iz Združenja multiple skleroze Slovenije, nam je predstavil lastno izkušnjo spopadanja s to boleznijo in kot namestnik predsednika združenja podal vpogled v stanje bolezni v Sloveniji. Nazadnje nam je ga. Maja Fatur Triller, dr. med., prikazala načine in možnosti zdravljenja, ki jih lahko danes nudimo bolnikom. Dobro predstavljena zdravila so nam potem služila kot izhodišče za pripravo na tekmovanje.
V ponedeljek, 13. marca 2023, smo imeli tekmovalci ob 13.30 v predavalnici P8 delavnico komunikacije z asist. dr. Ano Kodrič, mag. farm. Delavnica je bila na prvi pogled precej splošna, saj smo poslušali o tem, kako stopiti v pogovor s pacientom in kaj vse mu omeniti. A vendar so nam te veščine v miselni pripravi na tekmovanje prišle zelo prav, še bolj pa nam bodo kot bodočim farmacevtom prišle prav v nadaljnjem poklicnem življenju.
Na tekmovalni dan v sredo, 15. marca 2023, je vsak tekmovalec posebej ob predpisanem času čakal pred Lekarno Mirje, kjer je potekalo tekmovanje. Vznemirljivo je bilo prvič stopiti na drugo stran lekarniškega pulta, si nadeti
belo haljo in se spustiti v pogovor s “pacientom”. Vsak mu je s pomočjo spletnih orodij svetoval po svojih najboljših močeh. Po koncu tekmovanja smo prejeli povratne informacije o našem načinu dela, ki nam bodo v pomoč pri naših naslednjih praksah. Zahvala velja vsem ocenjevalcem (asist. dr. Nanči Čebron Lipovec, mag. farm., asist. Nuši Japelj, mag. farm., in asist. dr. Boštjanu Martincu, mag. farm., spec.) in Tilnu Huzjaku.
Za izkušnjo tekmovanja sem zelo hvaležna, saj sem pridobila veliko novega in uporabnega znanja, ki sem ga lahko tudi praktično preizkusila. Zahvaljujem se tudi organizatorjem, predvsem Nini Grum, za odlično pripravo in izvedbo tekmovanja ter Lekarni Ljubljana za lepo in uporabno nagrado.
V petek, 24. marca 2023, in soboto, 25. marca 2023, je na Medicinski fakulteti v Ljubljani potekal medštudijski kongres “Vikend celostne obravnave duševnega zdravja”, pri katerem so moči združili študenti medicine z Medicinske fakultete, psihologije s Filozofske fakultete, družinske terapije s Teološke fakultete, psihologije in psihoterapije z Univerze Sigmunda Freuda, biopsihologije s Fakultete za matematiko, naravoslovja in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem ter študenti Fakultete za farmacijo. Na dogodku so nam strokovnjaki predstavili različne vidike duševnega zdravja in načine njihove obravnave.
Kongres se je v petek popoldne otvoril z okroglo mizo, kjer so nam analitična in učna terapevtka Irena Kosovel, univ. dipl. pravnica, psihiatrinja in psihoterapevtka prof. dr. Vesna Švab in integrativni psihoterapevt izr. prof. dr. Robert Masten predstavili proces individualne obravnave ljudi z duševnimi
stiskami. Vsak od sodelujočih nam je predstavil svoje področje in pogled na obravnavo duševnih stisk. Tako smo spoznali, kako se duševne motnje zdravi in kako se obravnava razlikuje pri psihoterapevtu, psihiatru in kliničnem psihologu.
Sledilo je bolj medicinsko obarvano predavanje, kjer sta nam nevrologa prof. dr. Anton Grad in doc. dr. Bojan Rojc pojasnila, kako COVID-19 vpliva na kognitivne sposobnosti oziroma »brainfog« in kakšno je nevrološko ozadje depresije. Nevropsihologinja dr. Nika Pušenjak Dornik pa nam je predstavila še tehniko “neuro/biofeedback”, ki osebam z različnimi težavami prek povratne informacije o možganski aktivnosti lahko pomaga pri njeni regulaciji.
Zadnje petkovo predavanje je bilo posvečeno psihofarmakoterapiji. Predavateljica Cvetka Bačar Bole, mag. farm., klinična farmacevtka in vodja lekarne v Psihiatrični bolnišnici Idrija, nam je povedala vse o zdravilih,
ki se uporabljajo za zdravljenje različnih duševnih motenj, predvsem depresije.
V soboto zjutraj smo nadaljevali s predavanji s področja farmacije. Klinična farmacevtka Danila Hriberšek, mag. farm., nam je predstavila svoje delo v Psihiatrični bolnišnici Vojnik in Splošni bolnišnici Celje ter razložila, kakšna je vloga farmacevta pri klinični obravnavi različnih bolnikov. Poudarila je pomen farmacevta pri celostni obravnavi pacienta.
Predavanju je sledila še ena okrogla miza, kjer so nas analitična in učna terapevtka Irena Kosovel, univ. dipl. prav.,
transpersonalna psihoterapevtka dr. Romana Kress, univ. dipl. psih., zakonski in družinski terapevt doc. dr. Drago Jerebic ter geštalt psihoterapevtka Anja Knez, mag. pst. znanosti, poučili o različnih vrstah psihoterapije.
Udeleženci smo imeli tudi možnost udeležbe na eni od delavnic na teme destigmatizacije duševnih motenj, uporabe čuječnosti v partnerskem odnosu ali vpliva čuječnosti na telesno in duševno zdravje.
Zadnje predavanje na kongresu se je dotaknilo nudenja psihološke prve pomoči. Doc. dr. Saška Roškar je predstavila državni program Psihološke prve pomoči, ki je namenjen ozaveščanju širše javnosti o tem, kako pomagati nekomu v duševni stiski, dokler ne poišče strokovne pomoči.
Kongres smo sklenili v avli Medicinske fakultete, kjer smo lahko prisluhnili izkušnjam »iz prve roke«. Na nekoliko bolj sproščen način smo se lahko pogovorili z osebami z izkušnjo različnih duševnih motenj in s strokovnjaki, ki delujejo na področjih obravnave duševnega zdravja.
Menim, da je bil kongres odlično izveden. Udeleženci smo pridobili veliko novega in koristnega znanja. Predavali so strokovnjaki s številnih področij, kar se mi zdi velika prednost tovrstnega medštudijskega dogodka. Na splošno je bila to zelo zanimiva izkušnja, ki nam bo gotovo ostala v spominu.
Tinkara Meterc, 3. letnik EM FAR
Pravijo, da so edina bitja, ki imajo človeka raje od sebe, naše domače živali. Študenti humanitarne skupine DŠFS smo se zato vprašali, kako naj jim vso to nežnost povrnemo. Skupaj smo ugotovili, da čeprav so topli objemi, daljši sprehodi in božanje prijetni, je zanje najboljše merilo ljubezni primerna skrb. Ob letošnjem 4. mednarodnem dnevu domačih živali, 11. aprila 2023, smo se zato odločili, da bomo svojo skrb izkazali tudi živalim, ki svojega doma za zdaj še niso našle, in se povezali z Zavetiščem Ljubljana v humanitarni zbiralni akciji dobrin, poimenovani »Ponudi tačko«.
V prvem aprilskem tednu (4.–7. april 2023) smo na Fakulteti za farmacijo organizirali zbiralno akcijo. Čeprav je bil začetek akcije nekoliko počasen, so se študenti do konca tedna res izkazali! Skupaj smo zbrali kar 36 kosov priboljškov za pse, 25 kosov priboljškov za mačke, več kot 10 vreč in konzerv hrane, rjuhe, brisače, povodce, igrače in še veliko več.
Zbrane dobrine smo nato v torek, 11. aprila 2023, odpeljali na lokacijo in s tem razveselili kosmatince in njihove skrbnike. Študent Luka Strupi je o tem povedal: »Vesel sem, da smo se študenti v tolikšnem obsegu odzvali na akcijo. V zavetišču je bilo res lepo videti, kako s srcem skrbijo za živali. Vse so bile lepo preskrbljene in negovane.« »Imele so celo vsaka svojo sobo z balkonom, boljše kot nekateri študenti,« je dodal v smehu. Študentka Katarina Hauptman pa je pripomnila: »Že sama ideja za ta projekt mi je bila všeč. Zdi se mi prav, da se spomnimo na naše štirinožne prijatelje, in tolikšen odziv študentov me je zelo razveselil. V zavetišču se je videlo,
da jim je za tamkajšnje živali res mar in se zanje močno trudijo ter poskrbijo, da jim je v času bivanja pri njih čim bolj prijetno. Lepo je bilo videti, da njihov namen ni samo poiskati živalim nov dom, ampak jim tudi omogočiti udobno in polno življenje.«
Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki ste ponudili svojo tačko in sodelovali v akciji. Posebna zahvala velja tudi blagovni znamki Petsfrend, ki je prispevala kar 5 vsebnikov svoje dopolnilne hrane za pse 4Mobility, ki bo kosmatincem pomagala ohranjati njihovo aktivnost.
InterAKCIJA je projekt Društva študentov farmacije Slovenije, ki širšo javnost ozavešča o pomembni vlogi interakcij med zdravili, varni uporabi zdravil ter nevarnostih zlorabe zdravil in ostalih substanc. V ta namen smo za študente Fakultete za farmacijo organizirali strokovni večer na temo Study drugs, ki je potekal 5. aprila 2023 ob 17. uri v predavalnici P1. Za to tematiko smo se odločili, ker smo se že vsi študentje znašli v situaciji, kjer nivo energije in motivacija za učenje nista bila ravno na vrhuncu ter smo si v tistem trenutku zaželeli, da bi ju zopet pridobili na hiter način. Včasih poseganje po kavi in energijskih pijačah ni dovolj, zato se nekateri obrnejo k različnim stimulantom, ki olajšajo učenje in omogočajo, da se bolj osredotočimo na snov. Ker se mlado populacijo o tem zelo malo ozavešča, smo na dogodek povabili dva predavatelja.
Prvi predavatelj s Katedre za biofarmacijo in farmakokinetiko, izr. prof. dr. Lovro Žiberna, mag. farm., nam je predstavil strokovni vidik jemanja “study drog” oziroma snovi, ki jih imenujemo nootropiki. Predstavil nam je, kako pri zdravih posameznikih omogočajo dvig kognitivnih sposobnosti in na tak način izboljšajo učno sposobnost, spomin in sposobnost reševanja problemov, zmanjšajo utrujenost ter dvignejo motivacijo in samozavest. Jemanje nootropikov je zelo nevarno, saj na dolgi rok ne vemo, ali so tovrstne substance varne in učinkovite, prav tako pa je njihov način delovanja nepoznan in vsi mehanizmi še niso razloženi na molekularni ravni. V povezavi z jemanjem nootropikov se dileme ne pojavljajo le na zdravstveni, ampak tudi na družbeni ravni. Vprašljivo je, ali je jemanje nootropikov sploh etično, odgovorno in pravično in ali se morda na ta način povečujejo že tako prisotne neenakosti v družbi. Izpostavil je tudi razne neželene učinke, ki jih lahko povzroči uporaba nootropikov, in predlagal alternativne rešitve (ginko biloba, ginseng, žajbelj itd.), s katerimi lahko na naraven način dosežemo želene učinke.
Drugi predavatelj je bil Marko Verdenik, univ. dipl. inž. rač. in mat., ki je zaposlen pri neprofitni organizaciji DrogArt,
ki se osredotoča na preprečevanje škodljive rabe drog in promocijo zdravja med posamezniki, ki uporabljajo droge. Organizacija ponuja različne storitve in programe, kot so svetovanje, terensko delo in testiranje vzorcev drog. Izvajajo tudi delavnice in predavanja o drogah. Na strokovnem večeru nam je predstavil potek testiranja vzorcev, ki jih dobijo, metode, ki jih pri tem uporabljajo, in različne najdbe v Sloveniji, na primer lažna zdravila.
Oba predavatelja sta udeležencem razložila pomen razumevanja učinkov in uporabe nootropikov, saj lahko njihova uporaba spodbuja tudi odvisnost od drugih drog. Mladi morajo biti pozorni na dejstvo, da je uporaba nootropikov ponekod prepovedana in lahko posledično negativno vpliva na njihove akademske dosežke in socialne odnose. Na dogodku so vsi udeleženci pridobili ogromno novega znanja, zato lahko rečem, da je bil strokovni večer zelo uspešen, in se veselim, da bo projekt naše študente in širšo javnost še naprej ozaveščal o uporabi zdravil in interakcijah med njimi.
Informativa je največji vseslovenski predinformativni dan, ki se odvija štiri tedne pred uradnimi informativnimi dnevi. Na dogodku se na enem mestu predstavijo izobraževalni programi, ki so na voljo v Sloveniji in tujini – od srednjih šol pa vse do podiplomskih programov, dodatnega izobraževanja in usposabljanja, jezikovnih tečajev in vseživljenjskega učenja. Vsem obiskovalcem je na tak način olajšana odločitev, katere programe obiskati v času informativnih dnevov in kam nato oddati prijavnico za vpis. Informativa v dveh dneh več kot 30. 000 obiskovalcem ponudi predstavitev širokega nabora programov.
Letos je Informativa potekala na Gospodarskem razstavišču, in sicer v petek, 20. januarja 2023, in soboto, 21. januarja 2023, od 9. do 18. ure. Na sejmu je imela svojo stojnico tudi FFA, na kateri so se predstavili vsi trije študijski programi naše fakultete. Kot interaktivni del smo za obiskovalce izdelovali svečke, bleščila za ustnice in določevali krvno skupino. Našo stojnico je obiskalo veliko posameznikov, ki so imeli vprašanja glede študijskega programa in celotnega študijskega procesa, predvsem pa jih je pritegnilo to, da imamo širok nabor obštudijskih dejavnosti, v katerih lahko sodelujejo med študijem. Letos
je na Informativi potekal tudi projekt Moja prva zaposlitev, s katerim so želeli mladim omogočiti neposreden stik z delodajalci, ki nudijo štipendije, praktična usposabljanja, projektno delo ali prvo zaposlitev. Zato smo študentje poleg vseh informacij o študiju na naši fakulteti usmerili obiskovalce tudi na oddelek predstavitve zaposlitve v farmaciji, kjer se je predstavilo tudi eno od farmacevtskih podjetji, ki za študente nudi štipendije, študentsko delo in zaposlitev.
Letošnja Informativa je bila zelo uspešna, saj se je veliko študentov odločilo zastopati svoj program in prihodnjim študentom predstaviti študentsko življenje na FFA.
V aprilu smo študentje laboratorijske biomedicine in humanitarne skupine FFA v povezavi z IPSF-jem organizirali krvodajalsko akcijo za študente in zaposlene na FFA. Projekt je potekal 3 dni, in sicer v sredo, 12. aprila 2023, in v četrtek, 13. aprila 2023, smo promovirali darovanje krvi na stojnici v avli pred predavalnico P1 in v laboratoriju v 2. nadstropju FFA, v petek, 14. aprila 2023, pa so se študentje odpravili na Zavod Republike Slovenije za transfuzijsko medicino (ZTM), kjer so darovali kri. Na stojnici smo delili brošure, ki jih je pripravila ekipa študentov za podajanje informacij o krvodajalstvu, na voljo smo imeli tudi telefonske številke lokacij, kjer so se lahko naročili in opravili odvzem, ter seveda najpomembnejše: na stojnici smo študente usmerjali do laboratorija, kjer smo določali tudi krvne skupine sistemov AB0 in RhD.
Zakaj ravno krvodajalska akcija? V Sloveniji dnevno potrebujemo 300–350 krvodajalcev, da lahko vsem bolnikom zagotovimo potrebno količino krvi, kar pa je lahko zahtevna naloga, saj sta pogostost krvnih skupin in s tem tudi zaloga krvi različni. Prav zato smo veseli, da so tudi naši študentje sodelovali in pomagali reševati življenja.
Krvodajalska akcija je bila uspešna, saj je ZTM sporočil, da je kar 12 študentov FFA darovalo kri. Študente smo na stojnici tudi uspešno informirali o poteku, predpripravi in namenu krvodajalstva. Krvno skupino smo določili kar 116 študentom in zaposlenim na FFA, večina jih pred tem sploh ni vedela, katero krvno skupino imajo. Moram priznati, da je bila stojnica dva dni kar glavna atrakcija na fakulteti.
Rada bi se zahvalila predvsem čudoviti ekipi študentov LBM in humanitarne skupine, ki so pomagali organizirati projekt, ZTM-ju za sodelovanje pri evidenci in FFA za omogočanje projekta na stojnici ter nakup reagentov in materialov za določanje krvnih skupin. Poleg tega se zahvaljujem tudi podjetju EPC, d. o. o., za donacijo za tisk brošur.
Konec marca smo se udeležile dogodka, ki ga vsako leto organizira EPSA v prestolnici Evropske unije, Bruslju. Izlet v Belgijo smo si želele popestriti tako, da smo odpotovale še za nekaj dodatnih dni, ki smo jih lahko preživele kot turistke. Najprej smo si vzele čas za ogled mesta, pri tem pa nam je največje težave povzročalo muhasto vreme, ki je z dežjem in močnim vetrom res pustilo pristen pečat Beneluksa. V nedeljo smo najele avto in se odpravile na izlet proti morju. Obiskale smo mesti Gent in Brugge, ki sta nas navdušili s svojimi značilnimi hišami in prijetnimi ulicami v starem delu mesta.
Po vrnitvi v Bruselj nismo pozabile obiskati Atomiuma in se posladkati z vaflji, ki jih prodajajo kar iz kombijev – ti so bili po našem strokovnem mnenju najboljši. Pobegniti nismo mogle niti krompirčku, ki nas je vabil za vsakim vogalom. Obisk Bruslja so za vse udeležence Letne recepcije obogatili tudi z dodatnimi aktivnostmi. Tako smo lahko obiskale Evropski parlament in se udeležile prijetne skupne večerje z ostalimi delegati.
V torek, 28. marca 2023, je v hotelu potekal osrednji dogodek. Poslušali smo predstavitve predstavnikov EPSE in zunanjih gostov na temo digitalizacije v javnem zdravstvu in kako lahko k temu pripomoremo sami. Veliko je bilo tudi govora o organizaciji študija farmacije v različnih evropskih državah in o tem, kakšne bi bile lahko potencialne rešitve za
potrebno dodatno izobraževanje na področju digitalizacije. Tako študenti kot strokovni gostje smo se strinjali, da so spremembe na tem področju neizogibne. Po prodorni diskusiji smo lahko manj uradne, a zato nič manj plodovite pogovore, nadaljevali na koktajl zabavi.
Posebej bi se rade zahvalile predstavnikom iz Hrvaške, ki so bili najboljša družba do konca našega izleta – srečali smo se še na letališču pred odhodom domov. Izlet v državi toplih vafljev in povprečnega krompirčka je bil nepozaben, poln smeha in nenačrtovanih dogodivščin.
Lara Tepeš, 5. letnik EM FAR
Konec marca je potekala že druga farmacevtska ekskurzija v tem študijskem letu. Študenti smo vikend, poln zabave, druženja in spoznavanja, tokrat preživeli v Banjaluki. Ker Banjaluka slovi po nepozabnem nočnem življenju in dobrem nakupovanju, smo se želeli o tem prepričati tudi sami. Seveda nismo pozabili na strokovni del in tako smo imeli prvi dan možnost spoznati tamkajšnje študente medicine, ki so nam poleg njihove fakultete predstavili tudi laboratorije,
kjer poteka raziskovalno delo. Preostanek dneva in naslednji dan sta bila namenjena za raziskovanje mesta, okušanje tradicionalne hrane in pijače ter medsebojno druženje. Prav tako ni manjkalo dobre zabave, saj smo si večere popestrili z obiskom nočnih klubov. Vikend je (pre)hitro minil in tako je bila za nami še ena nepozabna ekskurzija. Se vidimo naslednje leto!
Nastja Emeršič, 2. letnik EM FAR
Med 8. in 11. majem je na Fakulteti za farmacijo potekal dobrodelni Spomladanski bazar v organizaciji Humanitarne skupine Društva študentov farmacije Slovenije. Stojnica pred predavalnico P1 je bila štiri dni bogato obložena z domačimi sladkimi dobrotami, osvežilnimi pijačami in kozmetičnimi izdelki ter drugimi pripravki, katerih rdeča nit je bila sivka.
V tednu pred bazarjem so pod vodstvom Humanitarne skupine in kozmetologinj potekale delavnice sladkornih pilingov in masel za telo, kjer so se študenti seznanili s postopkom izdelave tovrstnih izdelkov. Hkrati smo pripravili cel kup dišečih pripravkov, med katerimi so bile tudi dišeče sivkine vrečke. Del izdelkov, ki so bili na voljo na stojnici, so podarila podjetja Bonistra, Vila Lavanda Lokavec in SunEarth, za kar se jim najlepše zahvaljujemo. Tako smo med svoje izdelke lahko dodali še eterična olja sivke, sivkine hidrolate in sivkina mila. Za udeležence bazarja smo pripravili tudi nagradno igro.
Vsa sredstva prodanih izdelkov in prostovoljnih prispevkov so bila tokrat namenjena Junakom tretjega nadstropja. Gre za društvo družin otrok, ki se borijo z rakom in se zdravijo na hemato-onkološkem oddelku Pediatrične klinike v Ljubljani. Naša sredstva so namenili predvsem povračilu stroškov za enteralno prehrano (visokokalorični napitki), ki žal ni v celoti pokrita s strani ZZZS in lahko za družine mesečno
predstavlja velik finančni zalogaj. Ker letno za rakom zboli kar 80 malih junakov, jim je naša pomoč prišla še kako prav. Stojnica je privabila številne obiskovalce, kar se je pokazalo tudi na končnem znesku, saj smo z vašo pomočjo za Junake tretjega nadstropja zbrali čez 700 €. Iskrena zahvala vsem, ki ste s svojim nakupom, donacijo ali pozitivno energijo prispevali k uspešnosti projekta in podprli male borce na njihovi poti k čimprejšnjemu okrevanju.
NAVPIČNO
1. najnaprednejši predstavnik NBTI
2. prvi registriran in odobren inhibitor imunoproteasomov, ki se uporablja zazdravljenje nekaterih hematoloških rakov
5. niz vseh transkriptov RNK
6. UV-žarki so ključnega pomena za sintezo (...)
7. letošnji projekt humanitarne skupine: Ponudi (...)
9. Koga lahko spoznaš na Laponskem?
11. farmacevtsko podjetje, ki smo ga obiskali v okviru strokovne ekskurzije
12. pristojni organ za zdravila in medicinske pripomočke v RS
VODORAVNO
3. trenutno najljubša učinkovina prof. Žiberne
4. študentsko mesto na jugu Španije
8. projekt InterAKCIJE: Mladi in (...)
9. mesto, v katerem je potekala ŠOFFA ekskurzija
10. razmerje med longitudinalno in transverzalno napetostjo
13. FDA je v sredini marca 2023 odobrila zdravilo z ZU zavegepant za zdravljenje (...)
14. država, v kateri je potekala letošnja EPSA letna recepcija
Označena polja postavi v pravilni vrstni red in dobil boš nagradno geslo. Nagradna igra poteka do 30. 8. 2023. Za sodelovanje izpolni obrazec na naslednji povezavi dsfs.si/spatula/nagradna-igra/. Vsi nagrajenci bodo izžrebani, njihova imena pa bodo objavljena na spletni strani in socialnih omrežjih društva. Prevzem nagrad bo možen do konca študijskega leta.
1. nagrada: DD pulover 2. nagrada: DD lonček 3. nagrada: DD beležka
Na veliko se oglašujejo zdravila, prehranska dopolnila, pa naj so to kapsule, tablete ali pelete, praški, granule, celo svečke so zajete, krem imamo po cele čete, a noben ne pomisli kako so narete.
Naj pri kremah se ustavim in splošno napako hitro odpravim, saj vsi, ki nekaj na kožo si mažemo, takoj za kremo to označimo.
Do zadnje vejice in pike, obdelali smo vse razlike, med mazili, kremami in geli, aja, še na paste pozabiti nismo smeli.
Vse to in še mnoge so krovne monografije, ki povzročijo, da tvoje srce hitro bije, ko obesijo se na tvoje znanje in te vprašajo, katere podskupine so značilne zanje.
Vse to je res zanimivo, še posebej, ko na kemijo se spustimo, ko premalo je, da vemo kaj je zdravilna učinkovina, saj nas njeno delovanje še posebej zanima.
Za primer vzamimo rivastigmin, ki v tabletah je lahko čisto mim, a obliži, odlično grejo z njim.
Ali pa tiroksin, ki za človeka ni noben toksin, vendar dosti večji ima učinek, če mu en jodov atom ukineš.
Najbolj noro pa je spoznanje, ko ugotoviš kaj vse ti omogoča to znanje, kaj vse lahko narediš z njim, brez da komu si sumljiv.
Sploh zdaj v teh vročih dneh, ko ves poten sediš na tleh, razmišljaš samo o vetru v laseh in na obrazu se ti pojavi nasmeh.
Saj ni boljšega občutka, od tistega trenutka, ko prijatelja v vodno kopel spraviš, v katero mu predhodno mentol nastaviš.
In ko zagledaš pogled v očeh, da skoraj sam čutiš mraz v kosteh, da komaj zadržuješ smeh, saj bo to za vedno ostalo v spominu obeh.
