Spatula 74 by Spatula (ŠSSFD's Publication)

SPATUL A - ŠT. 7 4 , NOV E MB E R 2 0 17

Š T. 74, N O V E MB E R 2017

www.dsfs.si/spatula

KAZ ALO SPATULA Glasilo Študentske sekcije Slovenskega farmacevtskega društva www.dsfs.si/spatula November 2017, št. 74 Naklada: 700 izvodov ISSN: 1408-7650 (Glasilo je vpisano v register javnih glasil pod št. 1459.) Fakulteta za farmacijo, ŠSSFD, Spatula, Aškerčeva cesta 7, 1000 Ljubljana

UVODNIK 3 ZGODOVINA ŠTUDENTSKIH ORGANIZACIJ 4 DOSEŽKI 7 DRUŠTVENO ŽIVLJENJE VČASIH 8 Kako smo postali mednarodno aktivni?

DŠFS: kako se je začelo?

Mejniki v društvu

Edi the snake: facts and fiction

Drug Dealer

TRADICIONALNI PROJEKTI OD NASTANKA DO DANES

Tabor

Svetovanje pacientom

O Spatuli v Spatuli

DŠFS NE BI BIL DŠFS BREZ ...

Študentski svet

ŠOFFA

Slovensko farmacevtsko društvo

Fakulteta za farmacijo

ZAHVALE

Odgovorni urednik: Nejc Klemenc, spatula.dsfs@gmail.com Glavni urednik: Emanuela Senjor, emanuela.senjor@gmail.com Ustvarjalci: Mija Kavčič, Polona Mihelj Reščič, Katja Olenik, Danaja Rode, Anja Šribar, Anže Zidar

Lektoriranje: LEKTORIRANJE, Marjetka Vozlič, s. p. Oblikovanje: EVING, Eva Veber, s.p., Eva Veber Tiskarna: LEKTORIRANJE, Marjetka Vozlič, s. p. Opomba: Vsebina glasila Spatula ni sponzorirana s strani pokroviteljev DŠFS in ŠSSFD, katerih oglase objavljamo.

UVODNIK Dragi bralec, pred tabo je Spatula, ki nastaja že več kot dvajset let. Pred petimi, šestimi oz. sedmimi leti smo prvič stopile skozi nihajna vrata FFA (takrat še niso bila avtomatska. Potem pa si predstavljajte naš šok, ko so jih čez noč zamenjali, naša roka pa je še vedno refleksno segla po kljuki). Poleg indeksa smo v roke dobile tudi glasilo Spatula. Ko smo jo prvič odprle, smo ugotovile, da študij farmacije zajema še veliko več, kot je obetal predmetnik. Ko je začetni šok novega okolja popustil, pa smo opazile, da se po faksu sprehajajo študentje v modrih puloverjih s kapucami in sumljivimi napisi. Sledile smo jim do Razširjenega sestanka, na katerem so nam starejši društveniki predstavili svojih pet tabletk ali pet sekcij študentske skupnosti na Fakulteti za farmacijo, ki ji z enim imenom rečemo »Drug Dealer«. Kup informacij s sestanka nas je privedel do tega, da smo se že isto poletje udeležile Mednarodnega poletnega farmacevtskega tabora in čez poletje je želja po tem, da bi postale aktivne gradnice te skupnosti, le še narasla. Kmalu smo nasledile ljudi, ki so nas prvi motivirali, da smo pogledale preko formalnih meja študija in tako nadaljevale njihovo vizijo. V letih, ki so sledila, smo poglabljale svoje znanje na strokovnih večerih, se preizkušale v Svetovanju pacientom, pekle piškote za humanitarne akcije, na Prešernovem trgu sodelovale v javnozdravstvenih kampanjah, potovale po svetu na mednarodne študentske kongrese, spoznavale farmacijo in študente farmacije v drugih državah in celo celinah v okviru programa SEP, plesale Magnifica na farma žurih in še veliko, veliko več. In sedaj smo tu. V čast nam je pripraviti Spatulo, ki povzema zgodovino društva in se na tak način zahvaliti vsem, ki so pomagali zgraditi temelje, na katerih smo nato dograjevale in preko njih razvijale tudi sebe. Zahvaljujemo se vsem, ki so nam pomagali pri potovanju skozi zgodovino društvenega življenja, in želimo srečo vsem, ki se nanj šele odpravljate. Hir aj kam, hir aj go!

Katja Olenik, Anja Šribar, Emanuela Senjor, Polona Mihelj Reščič in Danaja Rode

ZGODOVINA ŠTUDENTSKIH ORGANIZACIJ Avtorici:

Danaja Rode in Emanuela Senjor

Združevanje študentov farmacije v Sloveniji ima skoraj tako staro zgodovino kot sam univerzitetni študij farmacije na Univerzi v Ljubljani. V začetku 60. let so se študentje farmacije povezali v Združenje študentov farmacije (ZŠF), ki je spadalo pod Zvezo študentov Jugoslavije. ZŠF sicer nikoli ni bilo uradno registrirano, a je bilo kljub temu aktivno na študijskem, strokovnem in znanstvenem področju. Že v začetnih letih delovanja so se nagibali tudi k mednarodnemu udejstvovanju in dvakrat organizirali srečanje študentov farmacije iz vse Jugoslavije. V taki obliki je združenje delovalo kar nekaj let, do večjih sprememb je prišlo v letu 1974. Naraščala je želja po priključitvi ESC*, kar do takrat ni bilo mogoče zaradi političnosti ZŠF. Z namenom ustanovitve izključno strokovne organizacije je bil novembra najprej organiziran prvi spoznavni večer vseh farmacevtov, ki mu je decembra sledila skupščina farmacevtov. Januarja 1975 je bila nato ustanovljena Osnovna organizacija Zveze socialistične mladine Slovenije (OO ZSMS – Farmacija), ki je prevzela kulturno, športno, informativno in idejnopolitično udejstvovanje. Zveza je bila razdeljena na socialno-ekonomsko, vzgojnoizobraževalno, informacijsko-politično, športno in kulturno komisijo. OO ZSMS se je leta 1994 preoblikovala v Študentsko organizacijo Fakultete za farmacijo (ŠOFFA), več o ŠOFFA pa lahko preberete v posebnem članku. ZŠF je tako obdržalo izključno strokovno udejstvovanje, leta 1976 pa se je priključilo Slovenskemu farmacevtskemu društvu (SFD) in postalo Študentska sekcija Slovenskega farmacevtskega društva (ŠSSFD).

“Kljub vsem očitkom o prioritetah, ki so v času študija in po njegovem zaključku velikodušno letele z vseh strani, mi niti za trenutek ni žal, da sem se odločila za društvena pota. Sklenila sem veliko novih poznanstev, skozi raznorazne aktivnosti pa so se skovale tudi številne trdne prijateljske vezi, ki bodo ostale za vedno. Tako kot tudi žolčni kamni iz mandata, povzročeni z davčnimi blagajnami.” Patricija Dolinar Blagajnik DŠFS in ŠSSFD 2015–16 in 2016–17

“S sodelovanjem in vključevanjem raznolikosti razvijamo nova znanja za prihodnost!” Darja Ferčej Temeljotov Predsednica organizacijskega odbora 9. ESC kongresa Podpredsednica ESC 1985–1987 ESC FIP Commissioner 1987–1990

ŠSSFD je bila prvotno razdeljena v več komisij: - informacijska komisija, - komisija za izvenprogramsko izobraževanje, - stiki s tujimi fakultetami in tujo prakso, - stiki z jugoslovanskimi fakultetami, - študijska komisija, - komisija za tisk, skripte in literaturo, - komisija za ureditev študentske sobe.

Pripravljeni na International night

Hkrati z ustanovitvijo ŠSSFD je začelo izhajati tudi glasilo Orior, predhodnik današnje Spatule. V letih po ustanovitvi se je sekcija vedno bolj uveljavljala na mednarodnem področju. Leta 1983 je bilo v Ljubljani organizirano 16. srečanje farmacevtskih fakultet SFRJ. Kot ŠSSFD so se slovenski študentje farmacije leta 1984 lahko priključili ESC. Istega leta je ŠSSFD postala pridružena članica IPSF, leta 1988, ko je dobila pooblastilo za zastopanje vseh jugoslovanskih fakultet za farmacijo, pa polnopravna članica. Študentje pa niso le obiskovali kongresov v tujih državah, temveč so se tudi sami preizkusili v organizaciji mednarodnih kongresov. Leta 1986 je bil tako v Šmarjeških

* European Sub-Committee, prvotno del Mednarodne zveze študentov farmacije (IPSF), ki se je kasneje prestrukturiral v Evropsko zvezo študentov farmacije (EPSA).

S PAT U LA − G l a s i l o Štu d e nt s ke s e kc i j e Sl o v e ns ke g a f a r m a c e v t s ke g a d r u štva

Seveda pa so bili študentje aktivni tudi v Sloveniji in skozi leta so se ustanavljali in razvijali različni projekti, tako strokovni kot zabavni. Leta 1991 je bilo na primer organizirano prvo Svetovanje pacientom, leta 1996 1. Mednarodni poletni farmacevtski tabor (IPSC). IPSC je bil tako dobro sprejet v mednarodnem okolju, da je EPSA po njegovem vzoru začela z organizacijo Poletne univerze. Naslednja pomembna letnica je 1997, ko je bilo ustanovljeno Društvo študentov farmacije Slovenije (DŠFS). Društvo je nastalo predvsem zaradi želje po priključitvi zvezi KOMISP (Koordinativni odbor mednarodnih in strokovnih praks), saj se zvezi kot ŠSSFD ni bilo mogoče priključiti. Članstvo v KOMISP-u je bilo nujno za mednarodno delovanje društva. Od takrat delujeta DŠFS in ŠSSFD sinergistično in z istim vodstvom. Razlika je predvsem v tem, da je DŠFS nosilec domačih projektov, ŠŠSFD pa nosilec projektov povezanih s tujino zaradi članstva v mednarodnih organizacijah.

“Naučil sem se ločiti zrnje od pleva. Največ mi je pomenilo konstruktivno prispevati k izboljšanju študijskega procesa in obštudijskih dejavnosti študentov FFA” Anže Vasle Koordinator strokovnih projektov DŠFS in ŠSSFD 2012–2013 Predsednik DŠFS in ŠSSFD 2013–2014 Predsednik ŠS FFA 2015–2016

predsednika, generalnega sekretarja, blagajnika, predstavnika za stike z javnostjo, predstavnika za stike z EPSA ter predstavnika za stike z IPSF. Poleg tega za izvedbo projektov v društvu skrbi še sedem koordinatorjev: koordinator strokovnih večerov, koordinator javnih kampanj, koordinator za IMP prakse, koordinator za SEP mednarodne izmenjave, vodja Humanitarne skupine, vodja Mednarodnega poletnega farmacevtskega tabora ter glavni urednik Spatule. Delovanje društva spremljajo tudi trije člani Nadzornega odbora in trije člani Disciplinske komisije. Nikakor pa ne smemo pozabiti na našega najpomembnejšega člana - Edija.

ZGODOVINA ŠTUDENTSKIH ORGANIZACIJ

Toplicah organiziran 9. kongres ESC, ki se ga je udeležilo okrog 80 študentov farmacije iz celotne Evrope. Leta 2000 je v Sloveniji potekala 2. EPSA Poletna univerza, leta 2003 26. EPSA Letni kongres v Portorožu, leta 2010 56. IPSF Svetovni kongres v Ljubljani ter leta 2017 40. EPSA Letni kongres v Kranjski Gori.

Istega leta je začelo izhajati tudi glasilo Spatula, in do danes je izšlo že 73 številk, sedaj pa držite v roki že 74. številko. Med letoma 2000 in 2007 je na Fakulteti za farmacijo delovalo še eno društvo – Športno društvo študentov farmacije (ŠDŠF), ki pa je bilo nato pridruženo DŠFS kot Športna sekcija DŠFS. Zaradi neaktivnosti sekcije in ker so vse športne aktivnosti potekale preko ŠOFFA, je bila tudi sekcija leta 2015 ukinjena.

“Sodelovanje v društvu lahko opišem kot združevanje dela in zabave. Vsak društvenik se osebnostno izgradi, izpelje različne projekte in spozna nove prijatelje za življenje. Že zdaj pa sem v pričakovanju jubilejne Spatule čez dvajset let in ponovnega srečanja starih in novih obrazov.” Tilen Kozole Predstavnik za stike z EPSA DŠFS in ŠSSFD 2016–2017

Ves čas pa je podporo pri projektih nudil tudi Študentski svet Fakultete za farmacijo (ŠS FFA), ki je bil ustanovljen 1993, skupaj s ŠS UL. Primarna naloga ŠS FFA je zastopanje študentov FFA v zvezi s študijsko problematiko. DŠFS danes sestavlja Izvršni odbor, ki šteje šest članov:

Š t. 74 | Nove mbe r 2 0 1 7 | w w w.d s fs .s i/s p at u la

Svetovanje pacientom

Drug Dealer tako združuje najrazličnejše projekte, pri katerih sodelujejo tako DŠFS, ŠSSFD, ŠOFFA in ŠS FFA: Strokovni projekti - strokovni večeri; - tekmovanja v znanju: Svetovanje pacientom, Mala šola klinike, kjer se študenti preizkusijo v delu kliničnega farmacevta in Zdravila po meri, kjer se preizkusijo v znanju farmacevtske tehnologije in pripravljajo zdravilo za točno določenega pacienta; - Kapsula priložnosti je projekt, ki predstavlja zaposlitvene možnosti na najrazličnejših področjih farmacije; - svoje mehke veščine študenti izpopolnjujejo na treningih, ki jih združuje projekt Induktor veščin; - Simpozij poteka od leta 2015 in vsako leto pritegne 300 študentov, ki se dodatno izobražujejo o določeni temi.

ZGODOVINA ŠTUDENTSKIH ORGANIZACIJ

Mednarodni projekti - največji med njimi je Mednarodni poletni farmacevtski tabor, kjer se 60 študentov iz Slovenije in tujine vsako leto sedem dni izobražuje o aktualni tematiki. Tabor predstavlja tudi odlično priložnost za druženje in spoznavanje novih kultur; - SEP omogoča, da se vsako leto okoli 40 študentov odpravi na poletno delo v tujino in tako pridobi dragocene izkušnje. Vsako leto tudi gostimo okoli 20 študentov farmacije iz vsega sveta; - prakse IMP omogočajo plačano prakso v enem izmed evropskih podjetij za študente, ki se približujejo koncu študija; - članstvo v EPSA in IPSF prinaša možnost udeležbe na številnih kongresih po vsem svetu, kjer se študenti izobražujejo tako o strokovnih tematikah kot o razvoju osebnostnih veščin, mrežijo in spoznavajo različne kulture; - izmenjave Twinnet so krajše oblike izmenjav med dvema evropskima društvoma, ki omogočajo izmenjavo znanj o delovanju farmacije v posamezni državi in družabni program. Projekti za širšo javnost - preko javnih kampanj javnost ozaveščamo o pravilni uporabi antibiotikov, interakcijah zdravil z alkoholom, zlorabi nootropikov med mladimi ...; - člani Humanitarne skupine pomagajo pri zbiranju sredstev ali materialnih potrebščin za ogrožene posameznike na božičnem bazarju; - pomagamo tudi v ambulanti pro bono.

“Ko enkrat nervozno predstaviš svojo magistrsko nalogo se zaveš kako hitro kot blisk so minila tvoja študentska leta. Ljudje te radi vprašajo: »Je bilo težko?«, ampak iskreno se sploh ne spomnim čisto več. Mogoče se mi zdaj celo zdijo skrbi, ki sem jih imela zaradi izpitov odveč. Veliko bolje kot predavanj, vaj in izpitov se spomnim našega druženja v študentski sobici, sestankov in načrtovanja potovanj v sklopu kongresov, v študentskem stilu seveda (beri: doživeti čim več in pustiti čim manj posledic na naših denarnicah). Lep je občutek, ko obiščeš kolega farmacevta v tujini, ki pozna Drug Dealer in se po stotih poskusih še vedno zelo močno trudi pravilno izgovoriti ŠSSFD. Najbolj mi bo v spominu ostal 40. EPSA Letni kongres v Kranjski Gori. Približno 40 nas je bilo v ekipi Helping Team-a. Vezi, ki so se spletle se ne da enostavno razložiti. Težko je predstavljivo, da ti je tisti teden, ko si si na dan lahko privoščil 2-3 ure spanca, zgodaj vstal, pripravil vse potrebno za predavanja, treninge, delavnice, hitro pojedel kosilo in pripravljal vse potrebno za žur zvečer, na katerem si bil po možnosti »on duty« in potem še v mrazu pospravljal nered ostal v tako lepem spominu. Pa je. Občutek, ko ti uspe poskrbeti za cca 340 ljudi iz cele Evrope, ko ti zadovoljni in še bolj pomembno živi in zdravi ob odhodu zakličejo : »Best one ever!«, je nepopisen.” Helena Vrbanac Vodja humanitarne skupine DŠFS in ŠSSFD 2015- 2016, Koordinatorica javnih kampanj DŠFS in ŠSSFD 2016 Generalna sekretarka DŠFS in ŠSSFD 2016- 2017

ter ogled lokalnih farmacevtskih proizvodnih obratov, podružnic podjetij ali lekarn.

Javna kampanja na Festivalu zdravja

Spatula - glasilo ŠSSFD, ki vključuje strokovno, družabno in splošno študentsko tematiko. Na leto izidejo tri številke v nakladi 1000 izvodov. Družabni projekti - farmacevtski žuri zagotavljajo, da se študenti spoznamo še drugje kot na vajah in predavanjih. Seveda ni žura, kjer se ne bi plesal Magnifico; - motivacijski vikendi so namenjeni motiviranju novih članov Drug Dealerja, povezovanju ekipe in krepitvi mehkih veščin; - novoletna strokovna ekskurzija omogoča oddih od predavanj, spoznavanje bližnje evropske prestolnice

Od začetkov združevanja v zgodnjih 60. letih pa do danes lahko zabeležimo veliko sprememb v organiziranosti, imenih, pa tudi projektih vseh organizacij. Skozi leta je ostal enak le namen združevanja: povezati študente farmacije, jim razširiti obzorje in jim pokazati, da je lahko študij veliko več, kot so le predavanja, vaje in izpiti. “Delo v društvu mi je dalo predvsem znanje, kako delati v ekipi. Ugotovil sem, da lahko skupaj naredimo več in bolje, kot če bi delali vsak posebej. Res mi je bilo v veselje sodelovati v našem društvu in sem ponosen na vse, kar smo dosegli skupaj.” Anže Zidar Predstavnik za stike z IPSF DŠFS in ŠSSFD 2016–2017 Podpredsednik ŠS FFA 2016–2017

S PAT U LA − G l a s i l o Štu d e nt s ke s e kc i j e Sl o v e ns ke g a f a r m a c e v t s ke g a d r u štva

D O SE Ž K I

1975

- izide prva številka glasila Orior

1976

- ustanovljen ŠSSFD

- pridruženi člani IPSF - člani EPSA

1984

- 9. ESC kongres v Šmarjeških Toplicah

1986 - postanemo polnopravni člani IPSF

1988 - prvič izvedeno tekmovanje Svetovanje pacientom

1991 1993

- oblikuje se ŠS FFA

1994

- nastane ŠOFFA

- 1. Mednarodni poletni farmacevtski tabor

1996

- ustanovitev DŠFS - izide prva številka glasila Spatula

1997

- 2. EPSA Poletna univerza v Bohinju - ustanovljeno Športno društvo študentov farmacije

2000

2003

- 26. EPSA Letni kongres v Portorožu

- 56. IPSF Svetovni kongres v Ljubljani - nagrada za prispevek k prepoznavnosti fakultete ob 50. obletnici celovitega študija farmacije v Sloveniji

2010

- ŠSSFD prejme nagrado EPSA Member of the year

2016

2017

- 40. EPSA Letni kongres v Kranjski Gori - ŠSSFD prejme nagrado EPSA Member of the year - ŠSSFD prejme nagrado EPSA Best Reception Committee

DRUŠTVENO ŽIVLJENJE VČASIH Kako smo postali mednarodno aktivni? Avtorici:

Danaja Rode in Emanuela Senjor

V pisarni dekanje Fakultete za farmacijo so se zbrali dolgoletni prijatelji, ki so skupaj podoživeli začetke mednarodnega udejstvovanja slovenskih študentov farmacije. V sproščenem vzdušju sva se pogovarjali s prof. dr. Ireno Mlinarič-Raščan, dekanjo Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani, dr. Darjo Ferčej Temeljotov, vodjo strateških programov v Leku, Davorinom Pohercem, predsednikom uprave Kemofarmacije, in dr. Gašperjem Marcem, strokovnim vodjem Roche farmacevtske družbe. Vsi štirje so bili v svojem času zelo aktivni v ŠSSFD in so v veliki meri zaslužni za razvoj študentskih aktivnosti na FFA.

Gašper Marc, Irena Mlinarič-Raščan, Darja Ferčej Temeljotov in Davorin Poherc

Glede na to, da ste bili med prvimi, ki ste aktivneje delovali v Študentski sekciji SFD, ali ste imeli kakšen zgled, kako naj bi sekcija delovala? Kaj je bil glavni razlog, da se je ustanovila sekcija? Kako je potekala včlanitev v mednarodne organizacije študentov farmacije? Darja: Študenti farmacije smo se najprej srečevali na Farmaciadi, ki je združevala vse fakultete za farmacijo takratne Jugoslavije. Zasledila sem, da obstaja evropska in svetovna zveza študentov farmacije. Prvič sem odšla na dogodek ESC v Freiburg za veliko noč (okoli leta 1982). Tam sem ugotovila, kako delujejo študentske farmacevtske

organizacije in se dogovorila, da se včlanimo. Imeli pa smo zagato, kako se včlaniti, saj je bila Slovenija del Jugoslavije. Irena: V Jugoslaviji je bila Zveza socialistične mladine, leta pa je bila politična organizacija, zato se nismo mogli včlaniti v ESC. Gašper: Študentska sekcija je bila ustanovljena z namenom nastanka strokovne organizacije. Ta je bila preko SFD tudi del FIP-a, tako da ni bilo dvomov o primernosti organizacije. Irena: V ESC smo se lahko včlanili kot predstavniki Slovenije. Potem pa je Darja odšla tudi prvič na kongres IPSF v Egipt, kjer je izvedela, da se lahko včlanimo le kot nacionalna organizacija celotne Jugoslavije. Zato sva se z Davorinom odpravila po Balkanu obiskovati fakultete za farmacijo iz držav takratne Jugoslavije. Ustanovili smo Združenje jugoslovanskih študentov farmacije, v katerem je bil izvršilni organ ŠSSFD. Mi smo se zavezali, da bomo plačevali članarine, vsi pa se lahko udeležujejo kongresov. V IPSF smo se včlanili 1988 v Izraelu. Ustvarilo se je močno zaledje, ki se je predajalo iz generacije v generacijo. Irena Mlinarič-Raščan je bila predsednica ŠSSFD v letih 1984–86 in članica organizacijskega odbora 9. kongresa ESC. Nato je bila predsednica Združenja jugoslovanskih študentov farmacije 1986–1988 in Chairperson of Student Exchange IPSF 1988–1990. Gašper Marc je bil predsednik ŠSSFD v letih 1982– 1984, vodil je organizacijo 9. kongresa ESC. Darja Ferčej Temeljotov je bila predsednica organizacijskega odbora 9. kongresa ESC, podpredsednica ESC 1985–1987 in ESC FIP Commissioner v letih 1987–1990. Bila pa je tudi večletna predsednica OO ZSMS Farmacija. Davorin Poherc je sodeloval kot član organizacijskega odbora 9. kongresa ESC ter deloval kot IPSF koordinator.

S PAT U LA − G l a s i l o Štu d e nt s ke s e kc i j e Sl o v e ns ke g a f a r m a c e v t s ke g a d r u štva

9. kongres ESC je potekal leta 1986 v Šmarjeških Toplicah, udeleženci so prišli iz 13 držav.

Kako ste delali promocijo o projektih? Darja: Imeli smo pisalni stroj in izdajali smo časopis Orior. Ročno smo risali oglase in vabila na dogodke, veliko smo se pogovarjali. Gašper: Na začetku smo kopirali newsletterje s ciklostilom*. S tujino smo komunicirali preko navadne pošte. Irena: Posterje smo izdelovali sami, hodili smo tudi od letnika do letnika in tako informirali študente. Koliko aktivnih članov je bilo v začetkih? Irena: Imeli smo različne ekipe študentov za različne projekte. Darja: Okoli dvajset nas je bilo res aktivnih. 1986 smo organizirali 9. kongres ESC v Šmarjeških Toplicah. Takrat smo bili vsi zelo aktivni in smo kljub pomanjkanju denarja in tehnologije zelo dobro organizirali kongres.

Kakšne teme ste obravnavali na kongresu? Darja: Na kongresu smo obravnavali teme, ki so aktualne še danes, kot na primer: Vloga farmacevta pri samozdravljenju, Zloraba in napačna uporaba zdravil, študijski profili, profili delovnih mest za farmacevte … Irena: S temami, ki smo jih obravnavali na kongresu, smo se srečevali tudi v poznejših letih. Zdi se mi, da smo se kot študenti dosti hitreje dogovorili o možnih rešitvah, kot pa potem v profesionalnem okolju. Študenti rešujejo probleme morda na nižjem nivoju, in z manj viri, vendar imajo več časa. Pozneje v profesionalnem življenju pa imaš več sredstev, vendar manj časa, tako da menim, da moramo združiti moči pri reševanju problemov.

DRUŠTVENO ŽIVLJENJE VČASIH

Darja: Z Ireno sva bili zelo navdušeni nad možnostmi mednarodnih organizacij. Gašper je bil vedno malo skeptičen, vendar smo takega tudi potrebovali.

Kaj ste si od kongresa najbolj zapomnili? Gašper: Najbolj se spomnim udeleženke kongresa ESC iz Finske, ki se je odločila, da bo sama prišla do Šmarjeških Toplic. Do sredine kongresa smo jo iskali po Dolenjskem. Če bi prebrala pošto, bi vedela, da vse udeležence čakamo v Ljubljani na železniški postaji. Potem je nekoga celo dobila na telefon (ni bilo mobilnih telefonov), vendar pa ni znala prav dobro povedati, kje se nahaja. Irena: Najboljše na teh mednarodnih kongresih je, da skleneš veliko prijateljstev. Ko si pridobiš prijatelje v študentskih časih ti ostanejo za vedno, ne glede na to, da so morda pozneje zaposleni v konkurenčnem podjetju. Kje je bila takrat študentska soba?

Organizacijski odbor 9. Evropskega kongresa študentov farmacije

Kako ste pridobili študente za sodelovanje pri projektih? Darja: Ni bilo velikih težav pridobiti novih študentov, saj smo se dobro poznali med seboj. Gašper: Veliko smo se družili na vajah, tako da smo poznali celotni letnik.

Irena: Imeli smo kiosk 2x2 m, danes bi se nahajal nasproti vratarja. V kleti je bil manjši arhiv. Gašper: Pred leti se je počistil arhiv v kleti in zavrgla se je marsikatera plesniva revija. Ali je bil faks vedno odprt le do 20. ure? Darja: Za nas ni bilo omejitve, imeli smo ključ. Sedaj plešemo Magnifica, kaj ste plesali včasih?

Davorin: Jaz sem se pridružil organizaciji tako, da me je Darja na hodniku ustavila in rekla: »Ti boš tudi zraven!« Res sem bil vesel, saj sem bil jaz takrat šele bruc.

Gašper: Imeli smo ples srčkov. Imeli smo plese, ki so bili vir zaslužka.

Kako ste prišli na idejo za organizacijo 9. kongresa ESC, koliko študentov se je dogodka udeležilo? Ali ste imeli podporo fakultete in SFD-ja?

Ali bi delili z nami še anekdoto iz študentskih dni? Irena: Imeli smo zabavo na fakulteti. Tisti, ki je imel ključe od fakultete in bi moral za nami zakleniti, je odšel s punco in ključi v žepu. Potem je bila kriza, ker faksa ni bilo mogoče zakleniti. Zato smo ob 4. uri zjutraj šli peš do asistenta, ki je živel nekje na Dolenjski cesti, da smo dobili ključe. Smo pa takrat res dobro počistili fakulteto, saj smo imeli toliko časa.

Irena: Res smo se hitro tega lotili, saj smo se nekaj let pred dogodkom komaj včlanili v ESC. Gašper: Mislimo, da smo bolje organizirali kongres kot marsikdo pred nami. Tudi v SFD smo vedno imeli podporo. Irena: Prav tako so nas podprli na fakulteti, saj so bili to začetki mednarodnega sodelovanja. Davorin: Verjetno nas je bilo okoli 80 vseh udeležencev.

Darja: Nismo pa imeli prav skupinskega plesa.

Davorin: Če je bil kakšen problem po žurih, sem se vedno jaz šel opravičit predstojnici fakultete in na koncu je bilo vse v redu. Poslušal sem tudi ustni izpit kolegice, ki je rekla, da je NaOH alkohol.

* Za tiste malo mlajše - ciklostil je naprava za razmnoževanje večje naklade odtisov z matric, ki prepuščajo barvo.

Š t. 74 | Nove mbe r 2 0 1 7 | w w w.d s fs .s i/s p at u la

DRUŠTVENO ŽIVLJENJE VČASIH

DŠFS: kako se je začelo? Avtorica:

Mija Kavčič

Vasilisa Sazonov je generalna direktorica podjetja Merck Sharp & Dohme, inovativna zdravila, d. o. o., v Sloveniji, v nadaljevanju MSD, ki je strokovnjak na področju zdravstvene ekonomike. V študentskih letih je bila aktivna tako na lokalnem kot tudi na mednarodnem področju, v zgodovino pa se je zapisala tudi kot prva predsednica Društva študentov farmacije Slovenije.

Matej Linke, Mateja Todorovič, Marko Kušar, Polona Župec Jereb, Iztok Grabnar, Ela Zdolšek in verjetno še kdo, ki sem ga trenutno pozabila. Ustanovitvi društva so sledile volitve, s katerimi je bil izvoljen upravni odbor, postavljeni pa so bili tudi cilji, ki so se navezovali na štiri glavne, že prej omenjene projekte. Na začetku nas je bilo zelo malo, kar je pomenilo, da je imel vsak izmed nas pod svojim okriljem en projekt. Pozneje so se nam počasi začeli priključevati naši kolegi ter mlajše generacije, saj smo jim odprli dostop do programov EPSA in IPSF, v sklopu katerih so lahko odhajali na prakse v tujino. V tem so študentje našli vrednost, programi so se počasi razširili in ljudem smo lahko predali tudi določene odgovornosti, kot vodjem teh programov, in tako poskrbeli, da so se še naprej razvijali. Odbor je bil v vse delo absolutno vključen z vsemi možnimi urami dela, ker nas je bilo res tako malo. Se je po vašem mnenju življenje študentov kaj spremenilo po ustanovitvi društva?

Vasilisa Sazonov

Aktivno ste sodelovali pri ustanovitvi Društva študentov farmacije Slovenije ter večjih projektov, med katere spada tudi glasilo Spatula. Se spomnite, kako je ideja o ustanovitvi nastala? Oziroma kaj je privedlo do potrebe po študentskem društvu? Moje šolanje na Fakulteti za farmacijo je trajalo od leta 1992 do 1998. V tem času smo bili študentje organizirani v Študentsko sekcijo Slovenskega farmacevtskega društva in smo bili aktivni predvsem na štirih področjih: ustanovili smo glasilo Spatula, izvedli prvi farmacevtski tabor, zvišali prepoznavnost tekmovanja v Svetovanju pacientom ter se še bolj aktivno vključevali v mednarodne organizacije študentov farmacije, kjer smo bili tudi člani izvršnih odborov EPSA in IPSF. Hkrati se je v lokalnem delovanju pokazala potreba po poenostavitvi delovanja, zato smo se odločili, da je društvo najboljša rešitev. V tem času je to podpirala tudi Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, kar nam je olajšalo tako odločitev kot tudi ustanovitev. Kakšno je bilo delovanje društva ob samih začetkih? Se spomnite, kako se je oblikoval izvršni odbor in kakšne so bile njegove naloge? Ali je odbor sam vodil projekte, ali so pri tem pomagali koordinatorji? V samem začetku delovanja se je društvo opiralo na delo svojih predhodnikov iz časa sekcije, ki so zarisali pot –

Študentje so imeli v tem času večjo možnost vključevanja v mednarodne aktivnosti, imeli so tudi svoje glasilo, kjer so lahko objavljali pomembne stvari s področja svojega življenja. Naša aktivnost je zvišala tudi vidnost društva v ŠOU. Predvsem pa smo se dobro organizirali tudi na področju načina zbiranja sponzorstev in z dotokom teh sredstev omogočili večjemu številu študentov udeležbo na kongresih ter tudi izboljšali prepoznavnost. Eden izmed naših glavnih ciljev je bilo povečati vidnost študentov farmacije in njihovo pomembnost za prihodnosti slovenske farmacevtske industrije, farmacevtike in zdravstvenega sistema. Sama fizična ustanovitev društva je pomagala pri organizaciji dojemanja skupnih ciljev, kar je pred tem spodbujala in prakticirala tudi že sekcija – se pravi, to se ni začelo v času, ko se je Društvo študentov farmacije Slovenije ustanovilo, saj je tradicija že obstajala. Kot prej omenjeno, ste sodelovali tudi pri ustanovitvi glasila Spatula. Vam je v tem procesu kakšen dogodek še posebej ostal v spominu? V času ustanovitve glasila Spatula sem bila predsednica društva. Ko smo se odločili, da bomo ustanovili Spatulo, je moj kolega, danes profesor Mitja Kos, predlagal, da pristopimo do nekaterih farmacevtskih podjetij, jim predstavimo projekt ter poskušamo pridobiti sponzorstvo. Najbolj zanimiv je dogodek, ko me je prepričeval: »Pridi greva na MSD, mogoče pa dobiva

S PAT U LA − G l a s i l o Štu d e nt s ke s e kc i j e Sl o v e ns ke g a f a r m a c e v t s ke g a d r u štva

“Na začetku nas je bilo zelo malo, kar je pomenilo, da je imel vsak izmed nas pod svojim okriljem en projekt. Pozneje so se nam počasi začeli priključevati naši kolegi ter mlajše generacije, saj smo jim odprli dostop do programov EPSA in IPSF, v sklopu katerih so lahko odhajali na prakse v tujino.”

kakšna sredstva.« Jaz sem mu odgovorila, da ne, saj je MSD ameriško podjetje in zagotovo ne bodo podprli dejavnosti študentov farmacevtske fakultete. Prepričal me je, da sva šla. Že na prvem sestanku smo se zmenili, da bo podjetje MSD podprlo glasilo v celoti, kar je pomenilo, da je imel moj kolega prav, jaz pa ne. In dejstvo, da sem danes v službi pri MSD, je pravi paradoks. Prepoznate kakšne vzporednice med delom v društvu ter vlogo direktorice MSD? Katere veščine se vam zdi, da ste pridobili v času delovanja v društvu? V času predsedovanja društvu sem se naučila prvih veščin vodenja, kar pomeni, da ti morajo ljudje, s katerimi delaš, slediti. Velik del tega je bil, da ljudi poslušam, poskušam ugotoviti, kakšni so skupni cilji in nato organiziram delo. Poleg poslušanja in organizacije je bilo zelo pomembno tudi sodelovanje med člani društva. Veste, da smo študentje farmacije zelo zagnani in radi blestimo, zato je bila ena izmed glavnih nalog združitev te pozitivne energije, kjer ena in ena postane tri. Zelo pomembna lekcija zame je bilo tudi prilagajanje ŠOU in njegovim zahtevam, da smo lahko uporabljali skupne prostore ter administrativno podporo, torej sprejemanje kompromisov. In zadnja stvar, ki sem se je naučila in je prav tako zelo pomembna, je bila sprejeti poraze. Do takrat sem se na izpit pripravila sama, ga odpisala in vse je bilo odvisno od mene. V društvu pa je bilo treba sprejeti zavrnitve sponzorskih pisem in včasih tudi poletnih praks. S tem smo morali živeti, nikoli odnehati ter vedno znova poskusiti in se truditi naprej.

Š t. 74 | Nove mbe r 2 0 1 7 | w w w.d s fs .s i/s p at u la

Ko sem bila študentka, sem poslušala predavanja farmacevtske tehnologije pri profesorici Jelki ŠmidKorbar, ki je bila izvrstna predavateljica in učiteljica. Tudi na vajah pri njenih asistentih, danes profesoricah Julijani Kristl, Mirjani Gašperlin in Saši Baumgartner, smo se ogromno naučili. Izpit je bil eden najtežjih v letniku in smo se ga vsi zelo bali. Ko sem prišla k profesorici na izpit, sva sedeli v njenem kabinetu in eno izmed vprašanj se je navezovalo na uporabo digestorija. Med odgovarjanjem na vprašanje sem omenila, da iz digestorija poteka dimnik na Aškerčevo. Gospa profesorica se je takrat ustavila, se nasmehnila ter rekla: »Ja, veste, o tem dimniku na Aškerčevo pa raje ne bova govorili. O tem ne debatiramo.« In takrat je iz grozljive izkušnje, ki sem jo pričakovala na tem izpitu, moj zagovor postal prav prijeten. Nisem dobila 10, dobila sem 8, kar se še danes spomnim. Naučilo pa me je eno stvar, da lahko včasih z malo sreče prebiješ tudi led in ti je kot študentu majčkeno lažje.

DRUŠTVENO ŽIVLJENJE VČASIH

Nam zaupate še kakšno anekdoto iz študentskih let?

Imate kakšno sporočilo za študente, ki s študentskimi leti šele začenjajo, in tiste, ki jih že zaključujejo in se odpravljajo v profesionalni svet? Moja študentska pot oziroma profesionalna pot je vodila po končanem študiju na Fakulteti za farmacijo na magisterij v tujino, za katerega sem si morala sredstva priskrbeti sama. Nato na doktorski študij v ZDA, za katerega sem prav tako morala pridobiti štipendijo, da sem lahko svojo začrtano pot nadaljevala. Imela sem velike načrte, ki mi jih je včasih življenje podrlo ali pa mi kje ni uspelo. Skozi vse to je moj glavni moto ostajal, da se ne vdam in da se nikoli ne neham učiti. Poskušam poslušati in razumeti, in ne predpostavljati, da vem, ter se ne ustavim in grem pogumno naprej. Če so se mi zaprla ena vrata, sem si rekla, da se mi bo kje drugje odprlo drugo okno. Moj napotek vsem študentom je naj stremijo za svojimi cilji, čeprav je treba pot včasih malo prilagoditi. Zato ne z glavo skozi zid. Predvsem pa vam želim srečo na vaših poteh, tako na začetku študija kot tudi v začetkih profesionalne kariere. Pamet je potrebna, sreča pa nikoli ne škodi. Kot veste, je bil Napoleonov moto, da ima raje generale, ki imajo srečo, kot pa generale s pametjo.

DRUŠTVENO ŽIVLJENJE VČASIH

Mejniki v društvu Avtorici:

Danaja Rode in Emanuela Senjor

Edi, Drug Dealer kolekcija, Magnifico, megafon. Znano, kajne? Pa veš, kje se je vse skupaj začelo? Da bi odkrili, kako so se najbolj razpoznavni znaki društva sploh znašli v študentski sobici, smo se pogovarjali s Petro Soršak, strokovno sodelavko pri Medias International, Lucijo Sotošek, ki dela v Lekarni pod sv. Rokom ter razvija, izdeluje in prodaja kozmetiko in prehranska dopolnila lastne blagovne znamke Lekobeba in Lekovita, Urbanom Brumnom, produktnim vodjem pri Krki, Janezom Tonijem, vodjem lekarne Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik in Leo Knez, klinično farmacevtko na Univerzitetni kliniki za pljučne bolezni in alergijo Golnik.

Petra Soršak je bila predsednica DŠFS in

ŠSSFD 2009–2011, skrbela je za pridobitev sponzorjev za 56. IPSF Svetovni kongres in zastopala mnenja študentov FFA v Senatu FFA.

Urban Brumen je bil predsednik DŠFS

in ŠSSFD med leti 2007 in 2009. Vodil je organizacijo 12. IPSC in organizacijo 56. IPSF Svetovnega kongresa.

Janez Toni je bil predsednik ŠS FFA 2002–2003

in leto pozneje podpredsednik. Prav tako je sodeloval pri organizaciji 7. In 8. IPSC ter 26. EPSA Letnega kongresa.

Lucija Sotošek je bila predstavnica za stike z

EPSA in odgovorna urednica Spatule 1999–2001, predsednica DŠFS in ŠSSFD 2003–2005 ter vodja organizacije 26. EPSA Letnega kongresa.

Lea Knez pa je začela kot del organizacijske

ekipe 7. IPSC, nadaljevala kot predstavnica za stike z IPSF 2003–2005 in kot predsednica ŠS FFA 2004–2005.

Kje vse se je nahajala študentska soba? Kako se je selila? Urban: Preden je bila študentska soba v kleti, je bila v 1. nadstropju, tam, kjer je danes celični laboratorij (zraven P2). Na mojem informativnem dnevu sem jo videl. Pred tem pa je bila v steklenjaku na hodniku v 1. nadstropju. V času mojega študija pa je bila že spodaj v kleti, kjer je tudi zdaj. Janez: Najprej v 1. nadstropju, kjer je sedaj prostor z računalniki, potem so nas preselili v prostor nasproti vhoda v referat*, kjer je sedaj neki laboratorij. Tam smo imeli kavč, več prostorov za sestanke, druženje …

Nazadnje pa so nas premestili v trenutno študentsko sobo ob knjižnici. Lea: V 1. nadstropju, kjer je sedaj prostor z računalniki, je bil t. i. »akvarij« velikosti 3x10 m (poskusite zdaj pomisliti, kako bi spravili vse stvari iz sedanje študentske sobice v tak prostor …), potem so nas preselili v prostor nasproti vhoda v referat. To je bil pravi luksuz, z več prostori in računalniki, kar je omogočalo hkrati mirno delo, sestankovanje in seveda tudi druženje. Verjetno je tudi ta prostorska možnost druženja (in ne nazadnje pridobitev kavča :)) omogočila vpletenost širšega števila študentov v obštudijske aktivnosti na FFA. V tem obdobju je študentska sobica gostila tudi raznorazne zakuske in tako bila tudi prostor, kjer so se študenti slavnostno poslovili od »študentskega« statusa. Zaradi pomanjkanja prostora na fakulteti, kar je povsod in vedno neizogibno, smo se od te študentske sobice morali posloviti in se premestiti v trenutno študentsko sobo ob knjižnici. Vsaka selitev je seveda za nekaj dobra, če ne drugo, je to priložnost za poglobljeno pospravljanje z obujanjem preteklih spominov. :) Kako ste prišli do ideje za DD kolekcijo – ali je bila zima na faksu premrzla? Slišali smo tudi, da ste želeli patentirati Drug Dealer logotip, kje se je zapletlo? Urban: Ime Drug Dealer so hoteli patentirati, pa ni šlo čez, zaradi imena. Celotno podobo Drug Dealerja pa si je zamislil Momir Radulović. Generacija od Lucije in mojega brata** je naredila prve majice, to je bilo nekje leta 2003. Na začetku so bile 3 tabletke in še ni bilo povezave z različnimi društvi/organizacijami na fakulteti. Čeh*** pa je potem razvil idejo o dizajnu: 5 društev – 5 tabletk. Petra: Ko sem prišla na faks, so bile majice in spodnje perilo. Nato pa smo dodajali vedno več artiklov. Urban: Eno leto, ko smo naročali spodnje perilo, smo najprej dobili moške boksarice, pri ženskih spodnjicah pa je prišlo do napake in dobili smo ženske »babica gate«. Pozneje smo naredili obeske za ključe, copate, brisače … Ali se spomnite, kdaj in kako je Edi prišel v društvo? Janez: Edija smo si za nedoločen čas sposodili, pa ne vem kje. Lucija: Edi je bil maskota EPSA Editorial Boarda, se pravi uredniškega odbora EPSA Newsletterja. Dolga leta je bilo urednikovanje domena slovenske ekipe, Edi pa je bil z nami tako tudi na vsakem kongresu. Zakaj je očitno nekoč enostavno ostal v Sloveniji, pa nimam pojma. Mogoče po našem kongresu leta 2003, mogoče ga je kdo kupil na kaki dražbi kako leto pozneje, ne vem. Znak, da je član družine EPSA, pa je njegov jezik, ki je prišit iz skrajšane kravate EPSA.

* Referat se je včasih nahajal v 1. Nadstropju FFA ** Jaka Brumen, vodja 7. In 8. IPSC, predsednik ŠOFFA 2002-2004 in predsednik EPSA 2005/2006 ***Boštjan Čeh, LS EPSA 2005-2007

S PAT U LA − G l a s i l o Štu d e nt s ke s e kc i j e Sl o v e ns ke g a f a r m a c e v t s ke g a d r u štva

Urban: Najprej smo imeli roza kavč, ki pa je razpadel. Alenka Jaklič* nam je okoli 2008 donirala modri kavč, ki je še vedno v študentski sobi. Kdo je kupil megafon? Danes je znan predvsem po tem, da na IPSC in motivacijskih vikendih poskrbi, da se zjutraj vsi zbudijo. Urban: Ko smo šli leta 2010 na ekskurzijo v Criț, smo vsi prispevali in ga kupili, nato pa smo ga podarili društvu. Že nekaj let poteka »bitka« med DŠFS in društvom EESTEC, čigav je v resnici ples Magnifico. Ali nam lahko iz prve roke potrdite, da je ples res naš? Janez: Ja, ples je naš. Na EESTEC ga je prenesla, mislim, da ena od farmacevtk. Lea: Zametki koreografije so nastali na eni izmed strokovnih ekskurzij (mogoče v Krakovu?), dokončno koreografijo pa so izpilili in se z njo predstavili naši farmacevti pred mednarodnim občinstvom na La Crit Pharma v Franciji v letu 2005. Od takrat je naša in je ne damo! Seveda so jo takoj vzljubili tudi študenti iz drugih fakultet, ki so prihajali na boljše farmacevtske žure, nekateri si jo tudi zmotno lastijo, npr. EESTEC. Ampak tudi v teh društvih bi, če bi vprašali svoje alumne, ki btw so še vedno naši zelo dobri prijatelji, bi ti potrdili, da je Hir aj kam hir aj go naš.

Ples na pesem Hir aj kam hir aj go je prepoznavni znak ŠSSFD na mednarodnih kongresih. Super občutek je, ko na International night vsi udeleženci kongresa plešejo skupaj z nami.

IPSF postcongress tour po Madžarski in Sloveniji, 2002

za tako ogromen projekt. Leta 2007 sem kandidiral za predsednika in tisto leto smo šli na kongres na Tajvan, da bi videli, kako sta videti tak kongres in njegova organizacija. Leta 2007 smo se začeli pripravljati, ustvarili ekipo in kandidirali leta 2008 na kongresu v Romuniji (Cluj-Napoca). Pripravili smo booklet (60 strani), s sabo smo imeli med, kot promocijo Slovenije, in nalepke. Pri kandidaturi so nas podprli fakulteta, SFD in nekatera farmacevtska podjetja.

DRUŠTVENO ŽIVLJENJE VČASIH

Kdo je kupil kavč, ki je še danes v študentski sobi?

Petra: Spomnim se, da so nas tisti teden, ko je potekal kongres v Ljubljani, na urgenci vsi poznali. En udeleženec iz Indije, Murty**, se je vozil s taksijem iz DIC-a do pravne fakultete, ker je bil taksi tako poceni. Urban: Problem pri naši kandidaturi je bil ta, da nismo mogli iti v hotel. Zato so se nekateri malo razburjali. Udeleženke iz Katarja so imele s sabo spremljevalke.

Urban in Petra: Kako ste prišli na idejo za organizacijo 56. IPSF Svetovnega kongresa, koliko študentov je bilo zraven? Ali ste imeli podporo fakultete in SFD-ja? Kaj ste si najbolj zapomnili od kongresa? Urban: Ideja se je razvijala dolgo časa. Novembra 2005, ko sem bil bruc, je bil 1. World MaPS na Malti. Nanča* in Čeh so se povezali z medicinci in oddali kandidaturo za WHSS. Takrat smo izgubili proti Portugalcem, ker smo imeli prevelik budget. Naš je bil realen, njihov pa ne. Leta 2006 smo šli z Alenko Jaklič na moj 1. kongres EPSA v Litvo. Moj brat je bil takrat predsednik EPSA. Prvi dan po prihodu domov sem napisal mail, da sem bil zelo navdušen nad kongresom in pozval ljudi, da bi nekaj takega organizirali tudi mi. To je bilo aprila 2006 in prva ideja je bila, da do avgusta 2006 napišemo kandidaturo in kandidiramo na kongresu IPSF v Avstraliji. Brat me je potem nekako postavil na realna tla in ugotovili smo, da v treh mesecih ne moreš napisati dobre kandidature

Reception committee 56. svetovnega IPSF kongresa v Ljubljani

Lucija: Kako ste prišli na idejo za organizacijo 26. EPSA Letnega kongresa, koliko študentov je bilo zraven? Ali ste imeli podporo fakultete in SFD-ja? Kaj ste si najbolj zapomnili od kongresa? Summer University v Bohinju, mednarodni poletni tabori, poletne prakse, Twini, aktivni člani v EPSA odborih ... kar klicalo je po kongresu, debata s kolegi iz Evrope je večkrat peljala v to smer. Na kongres v Lizboni leta 2001 smo šli brez resne namere o kandidaturi za kongres leta 2003. Sama sem takrat kandidirala in bila izvoljena na pozicijo Mobility Officer. V času kongresnega tedna pa je preskočilo, klic domov, kjer

*CP IPSF 2007 - 2008 ** Nanča Čebron Lipovec, predsednica DŠFS 2005 - 2007, predsednica ŠOFFA 2005 - 2007 ** Murty ni povprečni Indijec, ki ga imate v mislih, saj ima njegova družina v lasti verigo hotelov.

Š t. 74 | Nove mbe r 2 0 1 7 | w w w.d s fs .s i/s p at u la

DRUŠTVENO ŽIVLJENJE VČASIH

so kolegi obiskali tedanjo dekanjo prof. Kristlovo, ki je brez oklevanja napisala pismo podpore, idejni program smo sestavili kar mimogrede, skreirali predstavitev in še preden smo se dobro zavedeli, smo bili izbrani za organizatorja kongresa EPSA 2003. Ekipa prijateljev je pritegnila v svoje vrste še novince in z veliko mero optimizma in predvsem iznajdljivosti nam je uspelo v dveh letih organizirati kongres, o katerem se še vedno govori. Tak EPSA mejnik je zagotovo promocijski filmček, naši fantje kot idejni vodje, igralci, snemalci, za sabo smo imeli tudi oblikovalsko hišo Agensdesign, ki je kot sponzor verjela v dogodek in zmontirala filmček. Deležni smo bili tudi finančne in strokovne podpore s strani fakultete, industrije, lekarn in SFD, tudi ŠOU. Tako je v kakovostnem strokovnem programu sodelovalo veliko vrhunskih domačih predavateljev, kar je bil dodaten plus za prepoznavnost slovenskega znanja, za nas pa nižji logistični strošek.

Leta 2003 so v Portorožu naši društveniki organizirali 26. EPSA Letni kongres. Tudi takrat je ŠSSFD prinesel novosti v sam kongres – od predstavitvenega videa, do Meet me Fair-a, na katerem društveniki spoznavajo projekte drugih društev.

EPSA Letni kongres, Malta, april 1999

Petra: Po prvem kolokviju iz fizike smo šli kot letnik na pijačo v bar Skelet in si prisvojili njihovo tablo Bar pr’ Skelet, ki smo jo nato spremenili v Bar pr’ farmacevt. Tablo smo nato uporabljali za oglaševanje društvenih dogodkov. Janez: Ob pojavu DD in zgražanju nekaterih profesorjev smo želeli narediti diverzijo in opremiti vse WC-je na fakulteti s toaletnim papirjem, ki bi imel natisnjen logo s tabletkami … Ob klicu na Palomo so mi razložili, da bi morali naročiti vsaj 17 polnih tovornjakov in da bi vse skupaj prišlo nekaj milijonov (takrat so bili še tolarji, ma vseeno). Potem nas je srečala pamet :). Lea: Med nerealiziranimi društvenimi projekti nam je ostala »noč na fakulteti«, kjer smo želeli eno noč prespati v študentski sobici. Ideja ni bila odobrena, zato smo bili primorani noči preživeti v bližnjih lokalih, da smo lahko takoj zjutraj začeli spet z delom v študentski sobici :).

Ali bi delili z nami še anekdoto iz študentskih dni? Petra: Ko je potekal IPSF pri nas, so nam Nizozemci ukradli banner našega kongresa. Luka: Nekaj let pozneje, leta 2013, ko je bil kongres v Utrechtu, smo si ogledovali njihov banner, ki je bil zložen in skrit. Priložnost je bila predobra in tako smo jim vrnili za to, da so nam ukradli banner na našem kongresu. Banner je še vedno na steni na poti do knjižnice. Urban: Na kongresu EPSA na Nizozemskem (v Haagu) sva bila s Čehom odgovorna za predstavitev našega društva na Meet me fair-u. S seboj smo prinesli paviljon (arafat), ki smo ga postavili na hodnik v hotelu in ga polepili s črnimi polivinilastimi vrečkami, da je bila v paviljonu tema. Notri smo dali projektor in pripravili predstavitev društva. S ceste smo si »sposodili« tudi znak, ki je usmerjal udeležence v našo »hišo«.

EPSA RC 2003, svečana otvoritev na Ljubljanskem gradu

56. IPSF Svetovni kongres je potekal leta 2010 v Ljubljani. Prvič so na kongresu IPSF pripravili javno kampanjo, ki je zaradi velikega uspeha postala obvezni del vsakega kongresa IPSF do danes.

Petra: Spomnim se, da je bil junij 2010, bila sem v Mariboru, hodila sem čez Stari most. Zvoni mi telefon, se javim, moški se predstavi: »Dober dan, tukaj Janez Novak, z Ministrstva za zunanje zadeve kličem. Sem dobil gospo Soršak?« Odgovorim z da in gospod nadaljuje. »Se zavedate, da je na Vaše ime napisanih ogromno garantnih pisem, več kot 10 za prebivalce Egipta, pa tudi drugih »čudnih« afriških držav in zdaj samo preverjamo vzroke za takšna dejanja.« Kasneje mi je držal še pridigo o razumevanju podpisovanja garantnih pisem, sama se ga pomirila, mu razložila vse o našem kongresu in se poslovila. Po koncu klica sem imela nek dvom v glavi, da pa vseeeno lahko gre kaj narobe. Pa sem si rekla: »Ups, zdaj itak je, kar je. Vse bo ok.« In res je bilo.

S PAT U LA − G l a s i l o Štu d e nt s ke s e kc i j e Sl o v e ns ke g a f a r m a c e v t s ke g a d r u štva

DRUŠTVENO ŽIVLJENJE VČASIH

Edi the Snake: facts and fiction Avtor:

Diederik Enschedé, K.N.P.S.V. the Netherlands

A long, long time ago, maybe even before history became written, it was common to tell tales from father to son, and mother to daughter. It is understandable that the most heroic tales were more often told than the boring story of how to make the best yoghurt. Therefore, we can say that stories might have changed slightly throughout the many years. We scientist however, prefer to be told nothing but facts. Take for example the epos of Edi the Snake. Is it possible to find out what is the truth behind his story? All we know now is that he is in possession of ŠSSFD, even though there is an old A.N.P.S.V. (in 2003 A.N.P.S.V. became K.N.P.S.V.) tie being used as tongue. Ever since I can remember, K.N.P.S.V. has tried to obtain Edi back, seemingly unsuccessful so far. How did ŠSSFD get it, and will K.N.P.S.V. eventually get Edi back? Why Edi emigrated to Slovenia is unclear. Two stories are being told: one where ŠSSFD stole it during a congress from the room of a K.N.P.S.V. participant, and another story tells that ŠSSFD bought it during an auction. Now, as a Dutchie, I am of course absolutely sure Edi was brutally abducted by a bunch of thieves. As

Diederik Enschedé

a counter reaction there have been several attempts to bring Edi back to its roots in the Netherlands throughout the years. The closest effort to bringing Edi to safety was during IPSF World Congress 2016 in Zimbabwe, where yours truly snuck out Edi during a GA session. After a chase in the Zimbabwean heat, I taped a video where I handed back Edi to show good faith between the two associations. And of course because we know Edi has a pretty good life on the sunny side of the Alps. Whatever the origin of the story may be, Edi is now in possession of ŠSSFD. And as long as you take good care of him, you should be its proud owners.

The flying Edi

Š t. 74 | Nove mbe r 2 0 1 7 | w w w.d s fs .s i/s p at u la

Edi se nam pridruži na vsakem mednarodnem dogodku

DRUŠTVENO ŽIVLJENJE VČASIH

Drug Dealer Avtor:

Momir Radulović, authorized Drug Dealer

Nastanek Drug Dealerja seže v leto 2000, ko smo začeli s promocijsko kampanjo za volitve v Študentski zbor ŠOU v Ljubljani. Že takrat, na začetku informacijske dobe, je bilo težko pritegniti pozornost študentov drugače, kot s provokacijo. In Momir Radulović provokacijo smo dosegli. 500 majic Drug Dealer je bilo razprodanih v treh dneh. Namen je bil ozaveščati o problemu nedovoljenih drog in zlorabi zdravil s psihotropnim učinkom vseh tistih, ki bi se na zabavi, ulici ali na potovanju poistovetili z napisom na majici, saj prav pomanjkanje potrebnih informacij lahko vodi do marsikaterega zapleta, ki bi se ga sicer morda dalo preprečiti. Drug Dealer je z leti prešel v sinonim za povezovanje vseh organiziranih oblik študentskega združevanja na Fakulteti za farmacijo. In s tem uresničevati interese študentov na obštudijskih področjih, kamor se FFA in Univerza v Ljubljani ne vključujeta neposredno. Že v študijskih letih si je treba močno prizadevati za nadgrajevanje osnovne izobrazbe farmacevta v smeri pridobivanja novih veščin in kompetenc, kot so vodenje, projektno delo, kreativno reševanje izzivov, timsko delo in networking, upravljanje finančnih sredstev, strateško planiranje, delegiranje odgovornosti ipd. S tem si širimo obzorje, spoznavamo procese ter najpomembneje, spoznavamo ljudi, s katerimi delamo, in njihovo perspektivo. Še ščepec mednarodnega sodelovanja, in te lahko popolnoma zasvoji! Tako kot je mene, ki sem si po neštetih strokovno zabavnih ekskurzijah (leta 2001 se je na pot v Prago odpravilo pet avtobusov študentov FFA), študentskih kongresih EPSA in IPSF, projektov izmenjav, diplomi v Londonu, želel delati v mednarodnem okolju. Velik vpliv na to imajo obštudijske dejavnosti, ki smo jih izvajali na faksu, in tako sem dvanajst let pozneje bogatejši za izkušnje dela v desetih državah sveta, večinoma na razvijajočih se trgih. Neprecenljivo.

Še lepše pa je, če se zavedaš vseh tisoč možnosti, ki se ti kot študentu ponujajo, in če jih na primeren način tudi uporabljaš. Pravijo, da če ne študiraš, zamudiš polovico življenja, če pa samo študiraš, izgubiš še preostalo polovico. Zagotovo imajo prav!

Momir Radulović Predsednik ŠOFFA, 2000–2002 Član Študentskega zbora ŠOU v Ljubljani, 2000–2002 Predsednik Športnega društva študentov farmacije, 2000–2002 Predsednik organizacijskega odbora Poletne šole, leta 2001 Sex, Drugs and Rock’n Roll Študentski minister za mednarodno sodelovanje, ŠOU v Ljubljani, 2002–2003

Potrebno je iti iz svoje cone udobja, saj lahko rastemo le, če smo se pripravljeni počutiti nelagodno in neprijetno, ko poskušamo nekaj novega. In bolj kot hodimo iz svoje cone udobja, le-ta postaja večja in lažje nam je. Vsi smo že neštetokrat slišali tako znan stavek, da so bila študentska leta res najlepša, zato kar najbolj uživajte v vsakem trenutku tega brezskrbnega študentskega obdobja. Tudi sam sem mnenja, da je lepo biti študent.

1st IPSF EPSA Joint Sypmposium leta 2003 v Strasbourgu

S PAT U LA − G l a s i l o Štu d e nt s ke s e kc i j e Sl o v e ns ke g a f a r m a c e v t s ke g a d r u štva

TRADICIONALNI PROJEKTI OD ZAČETKA DO DANES Tabor Avtorica:

Anja Šribar

Mednarodni poletni farmacevtski tabor (IPSC) je eden izmed bolj prepoznavnih projektov društva, ki združuje izobraževalni in družabni program po koncu izpitov. Organizacijo čisto prvega tabora nam je predstavil izr. prof. dr. Mitja Kos, mag. farm., danes predstojnik Katedre za socialno farmacijo na Fakulteti za farmacijo. Z asist. Andrejo Detiček, mag. farm., ki je prav tako zaposlena na Katedri za socialno farmacijo, smo se pogovarjali o organizaciji 14. tabora, študenta farmacije, Ajda Šolinc in Rok Milošič, pa sta delila svoje misli o 19. in 21. mednarodnem poletnem farmacevtskem taboru. Mitja Kos Za začetek, od kod ideja, da bi se organiziral tabor? Par kolegov je organiziralo biološke tabore, kar nam je dalo zamisel, da bi nekaj podobnega lahko organizirali tudi študenti farmacije. Želeli smo si sproščene komunikacije s profesorji in nadgraditi že tradicionalno dobre odnos na fakulteti med študenti in profesorji in samimi študenti. Poleg pristnega, osebnega povezovanja smo želeli izpostaviti tudi teme, ki jih v času študija nismo slišali. Tabor je tako predstavljal priložnost za nadgradnjo znanja in veščin in so predstavljala kvalitetno obštudijsko dejavnost.

Kakšna je bila tema vašega tabora in kako ste jo izbrali? Vsebina tabora je precej odvisna od okolja, v katerem si - pri nas je šlo za vprašanja azbest-cementa Soški dolini. V ta namen je bil npr.: posebej sprejet poseben zakon, ki je omogočal zgodnje upokojevanje izpostavljenih in skrb za obolele. Obiskali smo cementarno Salonit Anhovo, kjer so nam predstavili svoj vidik in način soočenja s to problematiko, nadgradnje v proizvodnji ter čistilno napravo, ki so jo takrat ravno postavili, sicer za druge ekološke izzive. Problem nam je z zdravstvenega vidika predstavila tudi zdravnica, ki se je ukvarjala z obolelimi, tako da smo problem obravnavali z več različnih plati in na koncu tudi soočili mnenja. Poleg tega smo na tabor povabili tudi biologa, ki se je ukvarjal z alternativnimi pripravki in ustvarjali kritični pogled. Takrat smo se tudi močno povezali s Katedro za farmacevtsko biologijo. Tudi sami so namreč imeli podobne ideje o taboru, ki bi se primarno osredotočal na »rožice«. Na taboru so bili vsi sodelavci katedre. Prof. dr. Sama Krefta, takrat še

Kako ste začeli z organizacijo, glede na to, da niste imeli ekipe, ki bi vas uvedla v vodenje takšnega projekta? Začelo se je z idejo, sledilo pa je ogromno improvizacije. Prvi tabor je potekal v moji rodni vasi, v Ročinju, v srednji Soški dolini. Predvsem bi rad izpostavil očeta, ki nam/mi je pri tem veliko pomagal. Obenem pa smo naleteli tudi na zelo pozitivno pobudo in podporo s strani lokalne skupnosti, sponzorjev in občine. Bivali smo v prostorih manjše, podružnične šole, gasilsko društvo nam je posodilo ležišča, ... Tabor je bil pristen v vseh pogledih: študenti in profesorji so spali v istem prostoru, tuš pa smo postavili zunaj, prosto na travniku. Danes se tabori večinoma odvijajo v Centrih za šolske in obšolske dejavnosti, kar je nekoliko lažje tudi z vidika organizacije. Čeprav vem, da se vedno imate fajn, je bil tisti ta prvi res poseben v vseh pogledih.

Š t. 74 | Nove mbe r 2 0 1 7 | w w w.d s fs .s i/s p at u la

Udeleženci prvega Mednarodnega poletnega farmacevtskega tabora in prva grenčica

TRADICIONALNI PROJEKTI OD ZAČETKA DO DANES

asistenta, smo s posebnimi prošnjami spravili iz vojske, da se nam je lahko pridružil na taboru. Farmakognozija je tako postala stalna spremljevalka taborov, prav tako tudi grenčica, ki se jo vsako leto v ta namen pripravi iz lokalno nabranih zelišč. Analizo vod pa smo izvajali s pomočjo asistenta Aleša Mlinariča. Ali ste imeli kakšno ekipo, ki vam je pomagala pri organizaciji ali ste vse naredili sami? Delovanje v ŠSSFD, je bilo takrat vezano na zelo majhno ekipo, primarno na funkcije predsednika, tajnika, blagajnika in predstavnika za stike z IPSF in EPSA. Zraven je bilo še okoli 5-10 ljudi, ki so pomagali, nekateri pa so prihajali in odhajali. Tudi jedro ekipe tabora je predstavljalo okrog pet kolegov. Sam začetek organizacije je bil predvsem na meni, pozneje pa so se pridružili tudi drugi. Dejansko so na samem taboru vsi udeleženci skušali pomagati in z veliko kreativnih idej poskrbeli, da nam je bilo fajn. Koliko je bilo vseh udeležencev? Nekje okoli petdeset. Tabor smo v osnovi postavili za slovenske študente farmacije. Že takrat pa smo nanj povabili tudi tuje študente. Domena je bila tako koncept slovenskega tabora z mednarodnim sodelovanjem. Pridružil se nam je tako en Španec ter nekaj Hrvatic. Šele pozneje se je ideja predstavila na IPSF in tudi na EPSA. Skupaj z Makedonci, ki so imeli nekaj podobnih izkušenj z organizacijo farmakognostičnih taborov, pa smo predlagali, da tabor postane mednarodno prepoznan dogodek. Npr. Summer University je izšel iz tega.

Na prvem taboru je bila tudi moja bodoča žena. Ali ste sodelovali pri organizaciji naslednjega tabora? Ali ste spet sodelovali pri organizaciji? Ko se je oblikovala nova ekipa, smo ji pomagali pri organizaciji. Se je pa ta ekipa že začela širiti, tako da je v ŠSSFD sodelovalo vedno več ljudi. Če smo mi uspeli dobiti množično udeležbo na projektih, se je kasneje oblikovala tudi množična udeležba pri organizaciji. Na drugem taboru se je razvila tudi ideja vezana na odpadna zdravila. Njihovo zbiranje in osveščanje smo objavljali na lokalnih radijskih postajah. Mediji pa so to zaznali kot ekološko problematično in zanimivo temo v času »kislih kumaric« in jo skušali precej napihniti. Začeli so se pojavljati vsi večji mediji: Dnevnik, Pop TV... Takrat smo izumili tudi motivacijski vikend. Šli smo v Bohinj in skušali tistim študentom, ki jih je delo na ŠSSFD projektih zanimalo, predstaviti, kaj se dogaja v društvu, kakšni so projekti in kako se kaj dela. Pisali smo tudi navodila za vsak projekt posebej. S časom sicer spoznaš, da mora vsaka nova ekipa pridobiti svojo izkušnjo. Res je, da se po navadi ponavljajo iste napake, na katerih pa se vsak nekaj nauči in to je tista dodana vrednost, ki jo predstavlja sodelovanje v študentskih društvih. Kaj je tabor dal vam, kot osebi? Predvsem en tak pozitiven občutek, ko čutiš ljudi, prijatelje, bodoče kolege, ki se še vedno z veseljem ozrejo nazaj. Ta njihova reakcija in navdušenje nad tem, kako dobro smo se imeli.

Kaj je takrat predstavljalo največjo oviro pri organizaciji in sami izvedbi tabora?

Andreja Detiček

Ne glede na to, kakšen izziv smo imeli pred sabo, nas je ves čas spremljala pozitivna energija. Izziv je bila organizacija kosila na terenu v dolini Avščka, postavitev tuša, prosto na travniku, torej osnovne higienske in za življenje potrebne stvari. Nihče ni kompliciral, vse se je reševalo sproti in z dobro voljo in ravno zato nismo imeli resnih ovir.

Zakaj ste se odločili, da boste vodja tabora?

Imate morda s tabora kakšno zabavno anekdoto? Oh, še preveč. Za sponzorska sredstva smo dobili ogromno, ampak res ogromno piškotov, ki jih nismo uspeli pojesti še nekaj mesecev po taboru. Nekega večera nam je igral tudi band, California s »Čez tisoč kilometrov in na pol poti nazaj...«. Takrat sva s Špancem v živo in ob profesionalni spremljavi prepevala na zaključni prireditvi. Ne vem, za nekoga od dveh, ki ni hodil k pevskemu zboru na tej isti šoli. Župnik je pri maši naredil reklamo za predstavitev tabora, tako da je na to predstavitev in pozneje žur prišla cela vas in še okolica. Docent dr. Marko Pukelj je prišel samo pogledat dogajanje na taboru, nato pa ostal s celo družino, kar cel teden. Asist. Samo Kreft je prišel iz vojske čisto pobrit. No pa se še vedno dogaja. Zadnjič, ko sem šel mimo te bivše šole, sem se srečal s tistim biologom, ki smo ga takrat povabili, kot predavatelja. Lokacija mu je bila tako všeč, da je prostore šole odkupil in sedaj tam živi ...

Kaj pa kakšen poseben spomin na tabor?

Organizacija tabora je bila nekako rezervirana za študente v drugem letniku, ker smo v prvem letniku vsi opazovali in malo pomagali. Recimo v študentski sobici smo pisali plakate, delali letake, kaj pospravljali, včasih smo se samo družili, ali »mešali luft«, kot nas je pohecal takratni predsednik. Nekaj časa smo potrebovali, da smo videli, kako se stvarem streže. Na koncu prvega letnika smo že vedeli, da nas organizacija čaka naslednje leto. Ekipa se je spontano oblikovala iz šestih ljudi, med sabo smo se dogovorili, kdo ima kakšno vlogo. Ko ste se lotili organizacije, vas je bilo česa strah, ste morda naleteli na kakšne ovire? Od začetka nas je bilo vsega po malem strah. Niso nas čisto prepustili samim sebi, na začetku so nam pomagali tisti, ki so tabor organizirali pred nami. Povedali so nam dejstva, recimo, da potrebujemo finančni plan. Takrat smo mi za to prvič slišali in tudi prvič smo se srečali z vsoto denarja, s katero smo razpolagali. Na začetku se nam je to zdelo ogromno, vendar smo kmalu ugotovili, da se hitro porablja. Na podlagi izkušenj iz preteklih let so nam predstavili roke, ki se jih je dobro držati, na primer rezervacija CŠOD je bila potrebna do konca januarja. Povedali so nam, kako se iščejo sponzorji, kako se pišejo prošnje in sestavljajo sponzorski paketi. Ko se začneš

S PAT U LA − G l a s i l o Štu d e nt s ke s e kc i j e Sl o v e ns ke g a f a r m a c e v t s ke g a d r u štva

Kako so takrat potekale registracije? Najprej smo skušali dogodek promovirati na največ možnih načinov, predvsem s plakati in letaki ter z maili na vse skupine letnikov. Facebook se takrat za promocijo še ni uporabljal, smo pa hodili v predavalnice in delali promocijo med letniki. Poskrbeli smo, da so vsi vedeli za tabor. Za registracije smo imeli tri termine in takrat smo pobirali prijave v študentski sobici. Za tujce smo prijave sprejemali preko maila. Selekcije načeloma ni bilo, prednost pa so imeli bruci in tisti, ki so se prijavljali prvič.

Reception Committee 2009

Delavnica izdelave grenčice

v program. Prvi dan smo šli na sprehod, nabrali rastline in zvečer naredili grenčico, tako da smo jo čez tri dni že imeli pripravljeno. Zadnji dan smo je nekaj tudi popili s kokakolo, ker nam je vsega drugega zmanjkalo. Kakšen je vaš najlepši spomin na tabor? Nekaj jih je, ja. Posneli smo precej slik in ko je kdo diplomiral, smo mu podarili kakšno fotografijo za spomin. Imeli smo delavnico plesa – salse, ker sem poznala koreografinjo. Delavnice plesa so potekale na igrišču in za zaključek smo se naučili koreografijo na pesem La Colita. To smo potem plesali na vsakem žuru in tudi pozneje. Pa seveda Muevelo. Takrat je bila tudi zelo popularna pesem What is love in v videospotu fantje zelo migajo z glavami, v enem delu pa obkrožijo punce in se vanje zaletavajo, zato smo se te pesmi vedno bale, ker je slej ko prej prišlo do tega zaletavanja. Uspelo nam je urediti tudi delavnico bruhanja ognja in vrtenja gorečih pojev (z žitom ali kamenčki napolnjenih »žogic« na vrvi, ki se lahko namočijo v petrolej) na verigah. Na koncu smo imeli tudi piknik in so nam kuharice poleg vsega prinesle še narezane lubenice.

Kje ste imeli tabor in kako je potekal?

Kaj vam je tabor dal kot osebi?

Imeli smo ga v CŠOD Čebelica v Dolenji vasi pri Čatežu, med Trebnjim in Ivančno Gorico. Na turistični kmetiji Obolnar, kjer je včasih potekal Festival Švic, smo organizirali tradicionalno slovensko večerjo. Iskali smo cenejše CŠOD zaradi kongresa IPSF in na lokaciji, ki je bila dokaj blizu Ljubljane in še vedno primerna z vidika javne kampanje. Tema našega tabora so bile alergije. S fakultete je predaval prof. dr. Aleš Obreza o antihistaminikih, izr. prof. Barbara Salobir, alergologinja. Za predavanje o mehanizmu in poteku alergij pa smo poklicali prijateljico s Portugalske. Takrat je veljalo pravilo, da mora biti tabor sredi julija, in sicer od petka do petka. Strokovne delavnice so potekale v prvih dneh, da smo na ponedeljek imeli javno kampanjo in smo lahko nadaljevali z družabnim programom, v okviru katerega smo organizirali lokostrelstvo, spretnostne igre (vrtenje pojev, diabolo), paintball, kopanje, delavnico masaže in še kaj. Bilo je tudi nekaj tujcev, dva Hrvata, ena Kanadčanka, ki je bila sestrična enega izmed udeležencev, in če se prav spomnim po International Nightu, so bili tudi Srbi.

Tabor ti da veliko, tako kot udeležencu kot tudi organizatorju. Naučili smo se predvsem organizacijskih in komunikoloških veščin, občutek za ravnanje s financami, kako se stvari promovira, kako se pridobiva zanimanje ljudi in logistične veščine. Naučila sem se komunikacije v poslovnem svetu, sodelovanja z ljudmi na različnih položajih in tudi razpolaganja s časom. Tabor mi je dal ogromno, bil je prvi projekt, ki sem ga občutila na lastni koži. Bil je velik projekt, ki je slonel na meni in na ekipi mojih prijateljev, za katere sem se počutila odgovorno, čeprav smo bili vsi zelo zagnani. Pomembno mi je bilo, kako se bodo stvari naredile in kako se bodo ljudje v ekipi počutili. Na koncu smo bili vsi sicer izmučeni, vendar veseli in ponosni, kako smo ga izpeljali. Na kratko bi lahko rekla, da mi je dal občutek odgovornosti in zadovoljstva, ko neki večji projekt uspešno zaključiš.

Ali je bil takrat na taboru tudi profesor Kreft? Ja, seveda. Povedano nam je bilo, da je ta delavnica izdelave grenčice tradicionalna in da naj jo vključimo

Š t. 74 | Nove mbe r 2 0 1 7 | w w w.d s fs .s i/s p at u la

TRADICIONALNI PROJEKTI OD ZAČETKA DO DANES

zavedati, kaj moraš narediti, te je malo strah, ker ne veš, kdaj in kako boš kaj naredil. Ko se s stvarmi malo bolj seznaniš, strah izgine in začneš delati. Večjih ovir pa mislim, da ni bilo. Največja ovira je bila ta, da so nas spodbujali k temu, da ne delamo presežnega tabora, ampak bolj omejeno, ker je bil naslednje leto kongres IPSF. No, šlo je bolj za omejitev, kot oviro.

Ajda Šolinc & Rok Milošič Kaj vaju je prepričalo, da sta se odločila prevzeti funkcijo vodje tabora? Rok: Pred prevzemom funkcije sem se isto leto prvič udeležil mednarodnega farmacevtskega poletnega tabora. O prevzemu funkcije nisem razmišljal do

TRADICIONALNI PROJEKTI OD ZAČETKA DO DANES

zadnjega meseca pred volitvami v društvo. Bil pa sem prepričan, da se dogodek da organizirati na visoki ravni z rekordno udeležbo tujih študentov. Ajda: Tudi moja odločitev se je zgodila v zadnjih dneh pred volitvami, ko je vse kazalo na to, da se nihče ne bo opogumil za organizacijo tabora v letu, ko je Društvo študentov farmacije Slovenije gostilo že letni kongres EPSA in ker mi je IPSC prirasel k srcu že kot udeleženki, sem se odločila sama poskrbeti, da se tradicija uspešnih taborov nadaljuje. Kje in kako sta vajina tabora potekala? Ajda: 21. Mednarodni poletni farmacevtski tabor je potekal v CŠOD-ju majhne vasi Fara tik ob Kolpi. Strokovni program je sledil temo »V koraku s kanabinoidi« in udeležencem nudil splošno znanje tako o kanabinoidih in sami rastlini kanabis kot tudi o uporabi le-teh v farmaciji in medicini. Poskrbeli smo tudi za tradicijo z izdelavo grenčice pod budnim očesom prof. dr. Sama Krefta in pestrim družabnim programom. Rok: Naš tabor je potekal v Seči pri Portorožu v CŠOD Burja. Glavna tema izobraževalnega programa je bila prehrana. Na to temo smo priredili krajša predavanja in delavnice. Govorili smo o posebni prehrani pri onkoloških bolnikih, patofiziologiji prebavil, gensko spremenjeni hrani, zdravilnih rastlinah ipd. Udeleženci so s pomočjo titracije določali vsebnost vitamina C v različnih živilih, prav tako pa so sami izdelali jogurt. Kot po navadi smo povabili tudi trenerje mehkih veščin. Seveda pa smo si prizadevali za bogat družabni program in dovolj prostega časa. Vsak večer so bili tematski žuri (70’s, mednarodni večer, koktejl party, neon party), prav tako pa smo priredili piknik ter izlet z ladjo po slovenski obali. Tabora se je udeležilo približno 30 tujcev in 30 Slovencev.

pa so nam tam upravljalci prepovedali organizacijo piknika. Na koncu smo našli primeren prostor ob obali. Sicer je bila logistika malo bolj zahtevna, a udeleženci so bili kljub temu zadovoljni! V organizacijski ekipi pa nas je bilo malo strah, da se madež povzročen z jodoformno titracijo enostavno ne bo odstranil z mize v lasti CŠOD Burja. Ajda: Mene je najbolj skrbelo, da mi ne bo uspelo sestaviti dobre organizacijske ekipe, od začetka je namreč delovalo, kot da se za organizacijo tabora ne zanima dovolj ljudi. Ta strah je bil pomirjen že v prvem mesecu mojega mandata, saj sem brez težav dobila odlično ekipo osmih motiviranih študentov s svežimi idejami in vsa nadaljnja organizacija je potekala brez težav. Prosim, delita z nami kakšno zabavno anekdoto, ki se je zgodila v tistih dneh. Kaj je vajin najljubši spomin? Ajda: V sklopu družabnega programa smo za udeležence organizirali popoldanski izlet z rafti. Pri komunikaciji z vodniki pa je prišlo do šuma, saj so udeleženci in spremljajoči člani organizacijske ekipe po končani adrenalinski izkušnji presenečeni ugotovili, da so od CŠOD-ja oddaljeni približno osem kilometrov. Na srečo nas je nekaj na tabor prišlo z avtomobili in vse udeležence smo v dom pripeljali še pred naslednjim predavanjem. V organizacijskem odboru pa smo se jim vseeno želeli oddolžiti in iz Kočevja smo naročili deset družinskih pic. Rok: Nekaj udeležencev se je odločilo brez ustrezne kopalne opreme ponoči podati v plavalno območje ob kampu Lucija. Na njihovo žalost so se tedajšnji prebivalci pritožili nad hrupom in iz vode so jih pregnali varnostniki ter jim grozili s klicem policije. Vse skupaj se je mirno končalo, le nekaj ponosa je ostalo v vodi. Celotna organizacija tabora mi je ostala v zelo lepem spominu. Izpostavil pa bi spomin na izjemno koordinirano ekipo organizatorjev v pripravljanju koktejlov. Kaj sta kot vodji tabora pridobila? Bi kaj sporočila vajinim naslednikom? Rok: V času priprav sem pridobil veščine vodenja in komuniciranja znotraj ekipe. Naučil sem se, da so dobri odnosi, odkritost, motivacija in delo ključ do uspeha organizacije. Ne sme pa se pozabiti na druženje in skupno zabavo. Dobil sem tudi številna nova poznanstva in veliko prijateljev, tako domačih kot iz tujine. Če se v prihodnosti vidite v organizaciji dogodkov oziroma vodenja različnih projektov bi vam priporočil, da sodelujete pri naslednjem Mednarodnem poletnem farmacevtskem taboru. Nobena od zadolžitev ni prezahtevna, le če vas zanima, ste motivirani in se pripravljeni česa naučiti.

Koreografija Muevelo na dvorišču

S kakšnimi težavami in ovirami sta se srečevala pri organizaciji? Vaju je bilo česa strah? Rok: Največjo težavo nam je povzročala organizacija piknika. Dom, kjer smo imeli urejeno namestitev, ima veliko primernega prostora v neposredni bližini, vendar

Ajda: Kot pravi Rok, se v tej vlogi veliko naučiš o vodenju, delu v ekipi in organizaciji dogodkov, od vsega, kar sem pridobila, pa so meni najljubše izkušnje in spomini. Vsak tabor, ki sem se ga udeležila, je bil zame nepozaben in po številnih uspešnih taborih, ki so bili organizirani v zadnjih letih, lahko vsak od organizatorjev pove, da je najboljši tisti, ki ga organiziraš sam.

S PAT U LA − G l a s i l o Štu d e nt s ke s e kc i j e Sl o v e ns ke g a f a r m a c e v t s ke g a d r u štva

Avtorica:

Polona Mihelj Reščič

O tem projektu smo se pogovarjali z njegovim začetnikom, prof. dr. Odonom Planinškom, ki je danes zaposlen kot profesor na Katedri za farmacevtsko tehnologijo na Fakulteti za farmacijo. Naša sogovornica je bila tudi Neža Muhič, ki se je s projektom ukvarjala v študijskem letu 2015–2016 in je danes zaposlena kot farmacevtka na Univerzitetni kliniki za pljučne bolezni in alergijo Golnik. Drug pogled na projekt pa nam je predstavila Petra Soršak, danes zaposlena kot strokovna sodelavka v Medias International, ki se je v času študija dvakrat udeležila tekmovanja v Sloveniji, enkrat pa je tekmovala tudi na kongresu IPSF. ODON PLANINŠEK Kje ste dobili idejo za začetek tega projekta? Leta 1991 sem se udeležil svojega drugega kongresa IPSF, ki je bil na Malti, ko je bila na programu izvedba prvega tekmovanja z naslovom »Patient Counseling«. Sodeloval sem kot predstavnik Slovenije, ki je bila takrat ravno sprejeta v članstvo Svetovne farmacevtske študentske organizacije. Če se prav spomnim, je bila tema alkoholizem in njegovo zdravljenje. Glede na to, da takrat na naši šoli področje Socialne farmacije ni bilo niti v zametkih, smo se s kolegi dogovorili za izvedbo podobnega tekmovanja tudi v Ljubljani. Gre za večni problem, ko se Fakulteta s predolgimi zamiki pri

Odon Planinšek

obnavljanju študijskega programa odziva na potrebe skupnosti, v kateri živimo. Študentje so pri tem pogosto avantgarda. Tekmovanje smo tako izvedli v naslednjem šolskem letu. Sodelujoča pri organizaciji sta bili še Franci Tratar (danes zaposlen v bolnišnici Celje) in Peter Bratušek (danes zaposlen v podjetju Roche). Sodelovalo je sedem študentov, zmagala pa je Katjuša Kemperl (danes zaposlena v Sandozu). Če je bila prvo leto majhna nagrada razlog za slabo udeležbo, se je to naslednje leto, ko je zmagovalec dobil možnost udeležbe na kongresu IPSF v Južni Afriki, bistveno spremenilo.

Š t. 74 | Nove mbe r 2 0 1 7 | w w w.d s fs .s i/s p at u la

Ali vam je znanje, ki ste ga pridobili na predavanjih, zadoščalo za izpeljavo projekta, ali ste morali pridobiti dodatna znanja? Seveda ni zadoščalo. Takrat je bila še bolj kot danes pomembna pomanjkljivost študijskega programa ta, da smo diplomirani farmacevti slabo pripravljeni za delo v lekarni, čeprav se nas več kot polovica zaposli tam. Ustanovitev in razvoj »Katedre za klinično farmacijo in farmakologijo« je tako po mojem mnenju še vedno aktualna. Z nasveti nam je takrat pri organizaciji dogodka pomagal danes upokojeni profesor Aleš Krbavčič, dodatne strokovne vsebine pa smo v tistih predinternetnih časih iskali v učbenikih.

“Za boljšo prihodnost se moramo tudi učitelji zgledovati po najboljših in izboljševati naše pedagoško delo. Študentje farmacije s svojimi številnimi študijskimi in obštudijskimi dejavnostmi dajete dobro motivacijo, za iskanje poti, po katerih bomo šli naprej.”

TRADICIONALNI PROJEKTI OD ZAČETKA DO DANES

Svetovanje pacientom

Kakšno je bilo zanimanje za projekt, kako ste pritegnili študente k sodelovanju glede na to, da ni bilo facebooka in drugih družbenih omrežij? Lani so študentje farmacije organizirali prvo tekmovanje v oblikovanju zdravil z naslovom: Zdravila po meri. Udeležba je bila relativno skromna, saj so prišli le štirje kandidati. Podobno je bilo leta 1992, ko je bilo tekmovalcev sedem. Težko razložim, zakaj je tako. Je to zaradi slovenske mentalitete, ko se študentje ne upajo izpostavljati zaradi možnega neuspeha, ali pa številne v resnici študij farmacije bolj malo zanima? Po drugi strani je logično, da so interesna področja študentov različna. Ob tem razmišljanju lahko izpostavim svoje mnenje, da so sprejemni izpiti boljši način izbire primernih študentov za vpis na univerzitetni študij, ne pa upoštevanje le srednješolskih ocen. Ne mislite, da imam karkoli proti študentom. Stanje v družbi je rezultat vzgoje in izobraževanja. Po mojem mnenju bi lahko izobraževalni sistem v Sloveniji bistveno izboljšali, če želimo stalno osebno rast ozaveščenih in kritično razmišljujočih posameznikov. Za boljšo prihodnost se moramo tudi učitelji zgledovati po najboljših in izboljševati naše pedagoško delo. Študentje farmacije s svojimi številnimi študijskimi (tu mislim predvsem na mednarodne izmenjave) in obštudijskimi dejavnostmi (na primer) dajete dobro motivacijo, za iskanje poti, po

TRADICIONALNI PROJEKTI OD ZAČETKA DO DANES

katerih bomo šli naprej. Ali se spomnite, kakšna je bila prva tema projekta svetovanja pacientom? Prva tema tekmovanja so bili penicilinski antibiotik in pomembne informacije povezane s svetovanjem bolniku ob njegovi izdaji v lekarni. Pogovor z bolnikom je trajal od sedem do deset minut, kar je v realnosti relativno dolg čas. Če se dobro spomnim, so bili kriteriji ocenjevanja relativno slabo razdelani, vendar je bila takrat želja po napredku, ki so jo takrat pokazali vsi udeleženi, najpomembnejša. Bi delili z nami še anekdoto iz študentskih dni? V času mojega študija smo večerne zabave enkrat na mesec ali dva organizirali v prostorih fakultete. Na hodnikih in takratni predavalnici v pritličju se je po navadi zbralo okoli tristo študentov. Kajenje je bilo dovoljeno in po koncu dogodka, zgodaj zjutraj smo študentje s pospravljanjem končali tik pred začetkom predavanj. Največ težav smo imeli s prezračevanjem prostorov in prikrivanjem vonja po cigaretnem dimu. Zadnji korak procesa čiščenja je bilo razprševanje aerosola osveževalcev zraka po prostorih. NEŽA MUHIČ Kako se vam zdi, da se projekt dopolnjuje z Malo šolo klinike? Oba projekta vsako leto obravnavata neko klinično temo in študentom približata vlogo farmacevta pri konkretni populaciji pacientov. Tekmovalni del Svetovanja pacientom se fokusira predNeža Muhič vsem na veščine komunikacije z bolnikom, medtem ko Mala šola klinike od študentov, poleg teh veščin, zahteva več kliničnega znanja in poglobljenega raziskovanja, da lahko rešijo klinični primer na podlagi zbranih informacij. To je odraz dejanske razlike med delom lekarniškega in kliničnega farmacevta – v lekarni so podatki o pacientu omejeni in pacientu moramo dati s spretnostjo in znanjem odgovor takoj, medtem ko ima v bolnišnici farmacevt na voljo več časa, več podatkov o pacientu in več literature. Zato imajo tudi pri Mali šoli klinike študenti dan ali dva, da se dokopljejo do odgovorov. Menim, da se projekta odlično dopolnjujeta in tudi odzivi študentov kažejo, da gresta v pravo smer. Ali se vam zdi, da ste skozi vodenje tega projekta pridobili izkušnje, ki vam pomagajo na trenutnem delovnem mestu? Težko bi rekla, da skozi vodenje natanko tega projekta. Dragocene izkušnje in poznanstva sem pridobila skozi celo leto kot koordinatorka različnih strokovnih projektov – Zdravstveni tim, Mala šola klinike, Svetovanje pacientom, strokovni večeri, Simpozij Onkologija. Verjetno sem pridobila neko dodatno samozavest, ker je res fino, ko v nekaj, kar se ti zdi pomembno, vložiš

Katjuša Kemperl in Franci Tratar na tekmovanju leta 1992

ogromno truda in ti uspe in spelješ. Kaj pa vem, mogoče brez te izkušnje tudi ne bi delala, kjer trenutno delam. Bi delili z nami še anekdoto iz študentskih let? Ko sem opravljala prakso IAESTE na Univerzi v Glasgowu na Škotskem, so na fakulteti zamenjali mojo prijavo s prijavo Jonatana – študenta kemije z Norveškega. Prvič v življenju sem s hidrotermalno metodo pridobivala feromagnetne superprevodnike, on pa je prvič v življenju gojil bakterije in jim vstavljal nove gene. Ko sva razvozlala strašno čudno laboratorijsko dogajanje, sva morala pač vsak večer skupaj na pivo, da je on meni razložil vsebino moje prakse in obratno. Farmacevtskih izkušenj je bilo tako bolj malo, mi je pa Glasgow, poleg odlične plače, dal številne zgodbe za vnuke in zelo dragocenega prijatelja. PETRA SORŠAK V katerem letniku si šla na tekmovanje svetovanja pacientom? V prvem letniku. Rekli so mi, da je to nekaj, kar je treba poskusiti. Tema je bil Ortanol od Leka. Na tekmovanju nisem dolgo zdržala, saj sem se pacientu začela smejati po dveh besedah. Nato sem šla še v petem letniku, vmes pa ne, ker se mi ni zdelo primerno, ker sem bila v IO. Ali se ti zdi, da bi izkušnja tekmovanja koristila tudi študentom nižjih letnikov? Študentom svetujem, da se udeležijo tekmovanja, saj je to zelo dobra izkušnja. Kako bi primerjala naše tekmovanje s tekmovanjem na kongresu IPSF? Naše tekmovanje je precej bolj realno. Pride bolnik, smo v lekarni in za pultom. Na IPSF pa sediš za mizo v učilnici in se pogovarjaš. Pri nas dobimo tudi boljšo literaturo, v IPSF pa le nekaj besed o zdravilu. Na IPSF je tudi bolj splošno, saj so prisotne vse države sveta in se ne morejo prilagoditi le enemu zdravstvenemu sistemu. Ali se ti zdi, da ti je delo v društvu koristilo pri tekmovanju? V petem letniku se mi zdi, da mi je to, da sem bila pred tem na praksi, bolj koristilo. Počutiš se bolj suverenega, ker imaš več strokovne podpore.

S PAT U LA − G l a s i l o Štu d e nt s ke s e kc i j e Sl o v e ns ke g a f a r m a c e v t s ke g a d r u štva

Avtorica:

Katja Olenik po povzetih prispevkih Matica Dolinarja in Nejca Klemenca

Kot je zapisano že v uvodniku, nas večina prejme prvo Spatulo takoj ob prestopu fakultetnega praga. Tudi zame je »prvi šolski dan« pomenil slavnostno podelitev indeksa, kup promocijskih papirjev, zemljevid vseh lokacij, kjer potekajo predavanja v prvem semestru 1. letnika (nobena od njih ni bila FFA), in Spatulo, takrat še izpod peresa glavnega urednika Luke Tehovnika, z jesenskim listjem na naslovnici. Kljub njeni bogati vsebini me je takrat v njej najbolj pritegnil priročnik za bruce, v katerem sem lahko na primer dobro naštudirala teorijo sistema VIS. Pet let pozneje sedim na kavču v študentski sobi društva študentov farmacije iz Brna in pripravljam materiale za jutrišnji začetek 14. EPSA Jesenske skupščine, ki se dogaja v omenjenem mestu. In do sem me je pripeljalo prav Društvo študentov farmacije Slovenije. Čeprav sem v Spatuli prebrala marsikatero koristno informacijo o študiju, prek nje spoznala kup zanimivih karakterjev in zgodb in širila obzorja svojega strokovnega znanja z znanstvenimi članki, ki so jih prispevali moji kolegi, je pot mojega obštudijskega udejstvovanja usmerjal predvsem del Spatule, ki mu danes pravimo »Dogajalo se je ...« in je v resnici popis vseh dejavnosti, ki jih organiziramo in obiskujemo v okviru študentskih organizacij na FFA. Spatula je v mojih očeh spev neskončnim uram trdega dela, ki jih vanje investiramo, je zbirka pristnih vtisov, je ubesedena motivacija. In je za veliko posameznikov osrednja smernica, preko katere najdejo svojo pot v študiju. O zgodovini Spatule le na kratko, saj je arhiv, v katerem so zbrane vse dosedanje izdaje Spatule, prosto dostopen na spletni strani DŠFS (dsfs.si/spatula/). Že pred obstojem Spatule smo imeli študentje na FFA glasilo Orior, ob začetku študijskega leta pa je izhajal Farmabrucek, ki je bil nekakšen vodnik novopečenim brucem po študijskih in obštudijskih dejavnosti (ena od številk inštruira bruce, naj v indeks vpišejo med drugim tudi Telesno vzgojo, in vabi na predavanje z barvnimi diapozitivi). Prva Spatula je ugledala luč sveta junija 1997, prva urednica, Petra Šolar pa je v uvodniku zapisala, da je »izdajo fakultetnega glasila na enem od neformalnih srečanj ŠSSFD v Dairy Queenu predlagal Mitja«. Od takrat so izhajale tri ali štiri izdaje letno – do sedaj se jih je nabralo že 73. Sestava je z leti malo variirala, njeni deli so vedno bili in ostajali strokovni članki, intervjuji in popisi študentskih aktivnosti iz domačih in tujih tal. Vsako izmed 73 številk so najbolj zaznamovali prav

Š t. 74 | Nove mbe r 2 0 1 7 | w w w.d s fs .s i/s p at u la

njeni kreatorji, rodni starši in idejne vodje – glavni uredniki Spatule. O vtisih izkušnje sem se pogovarjala z vidnejšima urednikoma iz preteklih let – Maticem Dolinarjem, ki je Spatuli pilotiral v letih 2011 in 2012, in trenutnim »žar mojstrom« Nejcem Klemencem. Matic je vodenje Spatule neortodoksno prevzel že kot bruc, pri čemer so ga vodili lasten elan, teža izziva, profesionalnost sodelujočih ter zagotovila, da mu bodo društveni kolegi vedno na voljo. V svojih uvodnikih se je rad zatekal k poeziji in besednim igram ter posegal po aliteraciji in akrostihih. Matic pravi, da si je s tem prizadeval predvsem razbiti besedno resno(bno)st bolj strokovno obarvanih prispevkov. Pa vendar je uvodnik, čeprav krasi prvo stran Spatule, le pika na i, pentlja, s katero zavijemo to zakladnico idej – najprej je treba nabrati prispevke, intervjuje, članke in, predvsem, pisce za njih. Matic nam razloži, da se je zbiranje prispevkov velikokrat izkazalo za najtežavnejši del, ki je znal trajati več mesecev, kot katalizator v procesu pa izpostavi predvsem poznavanje velikega števila študentov, potencialnih piscev in korektnost v komunikaciji do njih in drugih sodelujočih. Recenzente strokovnih člankov je namreč Spatula pridobila šele nedavno, za časa Matica pa je recenzija bazirala še na znanju starejših kolegov.

TRADICIONALNI PROJEKTI OD ZAČETKA DO DANES

O Spatuli v Spatuli

Nejc po drugi strani v šali pravi, da je v Spatuli iskal zlomljene sanje, saj je bil vzporedni študij novinarstva možen le še v njegovem prvem letniku. Že od nekdaj je rad bral, še raje pa pisal in je tako kaj kmalu napisal nekaj člankov, ki so bili večinsko bolj zabavne narave. Poleg branja/pisanja je tudi veliko poslušal – kaj je sošolcem všeč v Spatuli, kaj pogrešajo, česa ne marajo – in nato vtise zbral v idejo »mešano na žaru«, kjer se za vsakega nekaj najde – Spatulo a la Klemenc. Med lastnostmi, ki jih mora posedovati urednik Spatule, izpostavi predvsem dobro idejo – predstavo o tem, kakšno Spatulo si sploh želiš, katere članke si želiš vanjo vključiti, kakšen bo njen izgled in kako jo lahko narediš takšno, da bo izstopala od vseh, ki so prišle prej. Tako kot Matic, tudi Nejc izpostavi pomen komunikacije in fleksibilnosti, saj je Spatula dobro naoljen stroj, ki poleg urednika združuje pisce, uredniški odbor, lektorja, oblikovalca in tiskarno, pri tem pa je ključno, da vsi členi stroja vedo, kaj se od njih pričakuje, urednik pa ve, kaj lahko od njih pričakuje sam. Za konec Nejc doda, da je biti urednik revije s tako

TRADICIONALNI PROJEKTI OD ZAČETKA DO DANES

“Delo glavnega urednika Spatule bila ena izmed boljših investicij samega vase v času študija. Biti odgovoren za glasilo, katerega berejo vsi študentje farmacije ter profesorji ni bil mačji kašelj, vsekakor pa je bil izziv, v katerem sem neizmerno užival. Poleg odgovornosti mi je delo ponudilo mnogo priložnosti na področju osebne kot profesionalne rasti. Pridobljene veščine, kot so delo v timu, organizacija ter učinkovito reševanje problemov, koristim še danes in so bile instrumentalne v moji poklicni karieri. Če imate podobno priložnost, ne premišljujte preveč; zagrabite jo, ne bo vam žal!” Luka Tehovnik Glavni urednik Spatule 2012/13

dobrim slovesom, kot je Spatula, velika odgovornost, pa vendar je ključno, da urednik pri kreaciji Spatule predvsem uživa, saj bo to vidno na vsaki strani Spatule – od naslovnice do zadnje platnice. Tako Nejc kot Matic v spominih na svoj uredniški mandat razmišljata tudi o časovni organiziranosti projekta. Nejc pravi, da mora biti urednik dober časovni manager, saj se nikoli ne dogaja samo ena stvar na enkrat. Na primer, ko daš večino člankov že v lektoriranje, za dva članka še zmeraj čakaš, da se sploh spišeta ali pa prideta iz recenzije. Matic pa pomni, da se je pred oddajo elektronske različice v tiskarno delo po nekem nenapisanem pravilu zmeraj zavleklo pozno v noč ali celo v jutro. Navkljub temu pa so bili občutki ob dostavi paketov z izvodi nekaj čudovito neopisljivega. Svež vonj po tisku je tisti, ki ti vedno pride do živega. Tisk je zadnji korak na popotovanju Spatule od ideje do bralca, za študente FFA pa to pomeni, da jih bo Spatula pričakala na polici nasproti vhoda v stavbo FFA. Pa vendar jim, ko bodo nov izvod prvič odprli, v

Spatula št. 1

Spatula št. 57

oči primarno ne bo skočila vsebina, temveč grafična podoba. O njej sem se pogovarjala z Maticem, ki je za čas svojega mandata, kot sam pravi, ustvaril Spatule, ki so ene izmed najlepših v zgodovini društva. Matic pravi, da je stremel k eleganci in minimalizmu, saj mora biti forma podaljšana roka vsebine in ji nikakor ne sme biti v napoto. Spominja se, da sta z oblikovalcem veliko pozornosti namenjala naslovnici, ki sta jo dojemala kot portal v notranjost in iskala tisto nekaj, kar bi na njej vzbudilo radovednost bralca in ga pripravilo do tega, da zahlasta po vsebini. V praksi je to pomenilo, da sta včasih dolge ure modificirala malenkosti in razočarano spoznavala, da na papirju pogosto vse ne deluje tako dobro kot na računalniškem zaslonu. Na koncu pa se je njuno pikolovsto vedno splačalo in tako je izgled bralca potegnil tudi v vsebino. Kar se je ob naslednji številki ponovilo in se bo ponavljajo še v prihodnje. Za konec – kam naprej? Spatula je bralec in bralec je Spatula. Dejstvo, da Spatula izide vsakič v najmanj 1100 izvodih, pa pomeni, da vsakemu izmed bralcev predstavlja nekaj povsem drugega. Marsikdo jo čimprej prelista na konec, kjer se posveti nagradnemu sudokuju ali križanki, da predavanja čimprej minejo, drugi največ časa preživijo na straneh strokovnih člankov, spet tretji preberejo čisto vsak članek posebej. A vsak izmed bralcev je vesel, ko zagleda polno polico novih Spatul. Pa vendar – ali je polica tista, pri kateri se Spatulina kreacija konča? Spatula, kot omenjeno že v uvodu, služi tudi kot podporni steber društvenemu arhivu, je zapis mejnikov, dosežkov, spominov in dnevnik generacij iz preteklosti ter tistih, ki šele prihajajo. Kaj bodo prinesle s seboj? Na valovih razvoja novih tehnologij neizbežno digitalizacijo in možnost prispevkov, nadgrajenih z multimedijskimi vsebinami, ter povezavami do družbenih omrežij? Ali nadaljevanje tradicionalne tiskane izdaje, podkrepljene s še več barve, razgibanosti in multifunkcionalnosti? Ne glede na različico, ki jo bo ubrala, se tako urednika kot sama strinjamo, da je prihodnost Spatule predvsem svetla. In da bomo tako sami kot naši nasledniki po njej še dolgo radi posegali ter jo s še večjim užitkom – brali. Lepo prihodnost ti želimo, draga Spatula

Spatula št. 61

Spatula št. 73

S PAT U LA − G l a s i l o Štu d e nt s ke s e kc i j e Sl o v e ns ke g a f a r m a c e v t s ke g a d r u štva

DŠFS NE BI BIL DŠFS BREZ ... Študentski svet Avtor:

Anže Zidar

Študentski svet je organ fakultete, v katerem so predstavniki letnikov na Fakulteti za farmacijo. Delo v svetu poteka na rednih sejah, kjer potekajo razprave o aktualni študijski problematiki. Predstavniki študentskega sveta sodelujejo v različnih organih fakultete ter univerze. Udeleženi smo v različnih komisijah, ki se tičejo študija, senatu fakultete ter študentskem svetu Univerze v Ljubljani.

Luka je deloval v ŠS FFA od 2011 do

2014, najprej en leto kot tajnik, nato pa dve leti kot predsednik. Prav tako je bil podpredsednik ŠS UL in deloval v številnih komisijah UL.

Letos je bilo moje prvo leto v študentskem svetu, a sem se hitro navadil dela. Bil sem izvoljen za podpredsednika sveta skupaj z Ines Durić, tajnikom sveta ter našo šefico (predsednico) Emanuelo Senjor. Že takoj ob začetku mandata sem imel polne roke dela s pisanjem študentskih mnenj o naših pedagogih, kar pa se je izkazalo za precej zahtevno, saj je primanjkovalo informacij s strani študentov. Tako smo se domislili neformalnih anket, ki nam lahko pomagajo dobiti širšo sliko pedagoškega dela na fakulteti. Prisotni smo tudi v senatu, kjer za upoštevanje mnenja študentov skrbimo trije študenti. Kljub zgodnjemu vstajanju in razgretih konstruktivnih debatah pa smo po uspešnem zaključku seje deležni okusne zakuske. Letos je bilo sodelovanje z vodstvom fakultete še posebej pomembno, zaradi številnih sprememb povezanih s študijem na naši fakulteti. Kljub nekaterim neugodnim spremembam s strani univerze smo skupaj z vodstvom

Anže je začel kot koordinator

strokovnih večerov 2012–2013, leto pozneje pa je bil predsednik DŠFS in ŠSSFD. Med leti 2015 in 2016 je bil predsednik ŠS FFA.

Š t. 74 | Nove mbe r 2 0 1 7 | w w w.d s fs .s i/s p at u la

poskušali najti kompromise za čim bolj študentom prijazen študij na fakulteti. Kako različni smo si ljudje med seboj, pa se najbolj občuti na sejah Študentskega sveta Univerze v Ljubljani, kjer smo zbrani predstavniki študentov vseh fakultet te univerze. Največja razlika se čuti med naravoslovnimi ter družboslovnimi Anže Zidar fakultetami. Zdi se, kot da živimo na različnih planetih, saj imamo precej drugačne poglede na to, kako naj bi študij potekal. Kljub razlikam pa s pomočjo demokracije najdemo skupne točke, na katerih gradimo skupno mnenje o določeni tematiki. Najbolj zanimivo obdobje je v času volitev vodstva študentskega sveta ter članov komisij na univerzi. Kandidati predstavijo sebe ter svoj program in nato poteka razgreta razprava z zelo zabavnimi komentarji. Po humorni predstavi kandidatov oddamo svoje glasove in se umaknemo v sosednji prostor, kjer je čas za klepet in hidracijo s sadnimi sokovi. Štetje glasov poteka tudi še potem, ko nam v sosednjem prostoru zmanjka tem za pogovor in smo izpili še zadnje kaplje okusnega soka. Naše razpoloženje se izboljša, ko nas pokličejo nazaj v prelepo Zbornično dvorano Univerze v Ljubljani, saj bo ugank o funkcijah končno konec in lahko se bomo odpravili domov. Spodaj pa so zbrana mnenja treh nekdanjih predsednikov Študentskega sveta Luke Kosca, ki je zaposlen na JAZMP, Anžeta Vasleta, farmacevta v Celjskih lekarnah in Stefana Lukića o treh vprašanjih: Zakaj je pomembno, da imamo svet? Luka: Študentom daje možnost sovplivanja na študijski proces. Anže: Študentski svet je uradni organ fakultete in kot tak pravno in formalno pristojen za reševanje problematike, vezane na študij in fakulteto. Pri komunikaciji z vodstvom zagovarja interese študentov in je aktivno vključen v cikel zagotavljanja kakovosti pedagoških procesov in pogojev. Menim, da je svet na UL FFA poznan kot zaupanja vreden organ z veliko notranje in zunanje integritete. V spominu imam več situacij, ko so ideje svetnikov in študentskih

DŠFS NE BI BIL DŠFS BREZ ...

senatov smo se senatorji strinjali, da bi bila zakuska dobrodošla na vseh senatih.

Stefan je bil podpredsednik ŠS FFA v letih 2013–2014, naslednje leto pa predsednik ŠS FFA. Med letoma 2016 in 2017 pa predsednik DŠFS in blagajnik 40. EPSA Letnega kongresa.

Kako vidiš sodelovanje med svetom in DŠFS? Luka: To sem želel skopirati tudi na druge fakultete v času, ko sem bil podpredsednik ŠS UL. Želel sem jim razložiti, da lahko ŠS, ŠO in društvo delujejo skupaj tako kot mi, vendar mi to ni uspelo.

senatorjev reševale probleme celotne fakultete. Stefan: Svet je kot organ fakultete zelo pomemben za povezavo med študenti in fakulteto kot tudi za uresničevanje želja študentov ter za skupno oblikovanje boljšega študija (vsaj v teoriji). Ali ste vedno imeli na senatu zakusko? Luka: Ne, zakuska je bila le po novoletnem senatu. Anže: Na sejah senata smo se vedno dodobra nasitili. Nekateri člani so najbolj uživali v hrani, osebno najljubša poslastica pa so bile pritožbe v procesih habilitacij. Stefan: Z zakuskami se je začelo v drugem letu mojega senatovanja. Po eni planirani zakuski na enem od daljših

Anže: Svet in DŠFS obvladujeta vsak svoje področje aktivnosti na fakulteti in (zgolj) skupaj predstavljata temelj študentskega udejstvovanja. Gre za idejni, interesni, finančni ter organizacijski preplet formalnega sodelovanja s fakulteto in širokega nabora obštudijskih dejavnosti. Kot nekdanji predsednik Sveta in Društva vidim na UL FFA dolgoletno kakovostno sodelovanje obeh organizacij brez političnih in podobnih škandalov, kar je po izkušnjah med fakultetami UL čisti unikum. Stefan: Čeprav sta to različna organa (oz. društvo je pravna oseba), združujeta aktivne študente iste fakultete. Vsaka entiteta opravlja svoje naloge in izpolnjuje svoje cilje, pri nekaterih vprašanjih pa je zelo koristno, če se posvetujeta med sabo.

ŠOFFA Avtorica:

Polona Mihelj Reščič

Začetki segajo v leto 1989, ko je po prenehanju delovanja ZSMS (Zveza socialistične mladine Slovenije) njene dejavnosti začela prevzemati Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (ŠOU LJ), uradno ustanovljena maja 1990. Glavna razlika med njima je bila v tem, da ŠOU LJ ni bil politično orientiran, njegove članice pa so združevale samo študente Univerze v Ljubljani. Po sprejemu Zakona o skupnosti študentov leta 1994 je bila ustanovljena Študentska organizacija Slovenije (ŠOS), katere članice so študentske organizacije vseh treh slovenskih univerz ter Zveza študentskih klubov Slovenije. Organi ŠOU so bili študentski zbor, predsedstvo, senat in volilna komisija. Do leta 1994 je naša fakulteta spadala pod Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo, zato smo spadali pod njihov ŠOVZ (študentska organizacija visokošolskega zavoda). Dve leti po osamosvojitvi FFA je postala tudi ŠOFFA samostojna članica ŠOU. Najprej smo zaradi manjšega števila vpisanih študentov spadali med majhne fakultete, kar je pomenilo, da smo imeli v študentskem zboru samo enega predstavnika, predsednika ŠOFFA. Poleg njega je ekipo sestavljal še predstavnik za področje športa ter predstavnik za področje kulture in založništva. Ekipa je bila voljena enkrat letno, volilno pravico pa so imeli vsi študentje, vpisani na fakulteto. V letu 2012 je prišlo do sprememb v zvezi z volitvami, saj se je mandat podaljšal na dve leti, tako da imamo danes volitve vsak dru-

gi oktober. Poleg tega je bila naša fakulteta sprejeta med velike fakultete, kar pomeni, da imamo od takrat dva predstavnika v študentskem zboru (predsednika in podpredsednika), poleg tega pa ekipo sestavljajo še predstavnik interesnega področja športa in turizma, predstavnik področja mednarodnega sodelovanja, predstavnik področja kulture in založništva ter predstavnik področja izobraževanja. Danes ŠOFFA organizira tradicionalno novoletno strokovno ekskurzijo v eno izmed evropskih prestolnic, skrbi da se enkrat na mesec ali dva odpočijemo od učenja na farmacevtskih žurih, ter se podružimo na bowlingu ali paintballu. Poleg tega pa tako ali drugače sodeluje pri preostalih projektih v okviru Drug Dealerja. “Z delom na omenjenih pozicijah sem največ pridobila predvsem na področju dela v skupini ter koordinaciji in vodenju skupine. Skozi leta sem lahko opazila tudi napredek pri svoji kompetentnosti za organiziranje dogodkov. Vesela sem predvsem, da opravljam funkcijo predsednice ŠOFFA, kjer vsako leto delamo dobre projekte s super ekipo.” Jasmina Kokol Vodja 17. Mednarodnega poletnega farmacevtskega tabora, predsednica ŠOFFA v mandatih 2014–2016 ter 2016–2018 Članica Helping teama 40. EPSA AC

S PAT U LA − G l a s i l o Štu d e nt s ke s e kc i j e Sl o v e ns ke g a f a r m a c e v t s ke g a d r u štva

Avtorici:

Danaja Rode in Emanuela Senjor

Čeprav je DŠFS študentska organizacija, v svojem delovanju težimo k strokovnosti in organizaciji kvalitetnih dogodkov. Zato nam ogromno pomeni opora strokovnega združenja, kot je Slovensko farmacevtsko društvo. Ne glede na vprašanje vemo, da bomo na SFD dobili dober nasvet. Pogovarjali sva se z Jelko Dolinar, generalno sekretarko SFD, ki spremlja delovanje študentskih združenj že vrsto let.

Kako ste začeli v SFD, ali ste bili v društvo vpeti tudi v času študija? V času mojega študija se študenti še niso združevali v okviru študentske sekcije. Za SFD smo vedeli preko Farmacevtskega vestnika, ki smo ga potrebovali pri študiju. Kmalu potem, ko sem se zaposlila v Goriški lekarni, sem postala predsednica Primorske podružnice SFD in tako spoznala, kako društvo deluje. Takrat sem iskala službo v Ljubljani in odprla se je priložnost za mesto generalne sekretarke na SFD-ju. Kaj je vaš prvi spomin na študente v SFD?

Ali spremljate dosežke študentov? Študentska sekcija postaja vedno bolj profesionalna, dejavna na različnih področjih doma in v tujini. Spremljam študentske projekte in mislim, da jih zelo dobro vodijo, še posebej mednarodne. Študenti veliko bolje kot starejše generacije obvladajo tuje jezike, predvsem pa hitreje osvajajo in vešče uporabljajo nove informacijske in komunikacijske tehnologije. To jim omogoča večjo samostojnost, zelo so prodorni in potrebujejo vedno manj pomoči SFD. Ta napredek je najbolj opazen v zadnjih desetih letih. Opažam, da sodelovanje med študenti, ki delujejo v raznih odborih študentskih organizacij, poteka po nekih dogovorjenih pravilih, transparentno in odraža veliko medsebojno povezanost.

DŠFS NE BI BIL DŠFS BREZ ...

Slovensko farmacevtsko društvo

Kako se vam zdi, da delo v društvu študentom pomaga pri nadaljnji karierni poti? Izkušnje pri organizaciji, bodisi strokovnih ali družabnih srečanj, bodo koristile marsikomu v različnih delovnih okoljih. Za krepitev samozavesti in občutka suverenosti, pa so zelo koristne veščine komuniciranja, ki jih študenti pridobijo z nastopi. V kakšni meri bodo te veščine uporabili, je odvisno od njih samih, pa tudi od same zaposlitve. Bi delili z nami še anekdoto iz študentskih let? Nekaj mojih anekdot je povezanih z drobnimi prekrški in zvijačami, zato ne bi želela študentov spodbujati s slabim zgledom.

Ko sem bila predsednica Primorske podružnice in članica izvršnega odbora SFD, je Gašper Marc na eni od sej predstavil idejo o organizaciji 9. kongresa Evropskega združenja študentov farmacije v Šmarjeških Toplicah. Izvršni odbor je izrazil dvom, da bodo študenti zmogli organizacijo tako zahtevne prireditve in to mednarodne, kar je bilo v tistih časih pravi podvig. Gašper Marc me je fasciniral s svojim pogumom, nastopom in odločnostjo. Pozneje se je izkazalo, da so študenti zelo uspešno organizirali ta kongres. Kaj boste predlagali svojemu nasledniku, kako naj sodeluje s študenti? Skupaj z naslednikom in takratnim vodstvom društva se bomo sestali na kavi in prepričana sem, da se bo sodelovanje s študenti nadaljevalo tudi v prihodnje.

Š t. 74 | Nove mbe r 2 0 1 7 | w w w.d s fs .s i/s p at u la

Jelka Dolinar in prof. dr. Tomaž Vovk, predsednik strokovno organizacijskega odbora simpozija ob redni letni skupščini SFD, v Piranu pred podelitvijo društvenih priznanj 2016

DŠFS NE BI BIL DŠFS BREZ ...

Fakulteta za farmacijo Avtorica:

Emanuela Senjor

FFA predstavlja društvenikom drugi dom in prepričana sem, da če bi bilo to mogoče, bi v študentski sobici ustvarjali projekte do jutranjih ur. Tako priprava projektov, kot njihova izvedba ne bi bila mogoča brez podpore FFA. Veseli nas, da imamo v vodstvu podporo ter da dobro sodelujemo od nekdaj. Tudi za prihodnje nas dobri odnosi s FFA ne skrbijo, sploh pa ne sedaj, ko je nova dekanja FFA prof. Irena Mlinarič-Raščan tudi alumna ŠSSFD. Za začetek se predstavite našim bralcem. Diplomirala sem na Fakulteti za farmacijo z nalogo, ki sem jo izdelala v okviru študentske izmenjave na Nizozemskem. V tistem obdobju sem bila tudi predsedujoča svetovnemu študentskemu združenju International Pharmaceutical Student Federation. Resen interes do genetike in možnost pridobitve statusa mladega raziskovalca me je usmeril na podiplomsko izobraževanje na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, kar sem dopolnjevala s triletnim študijem na Univerzi v Torontu. Štiriletni podoktorski staž sem opravila na Univerzi v Tokiu na Japonskem. Kot gostujoči ali vabljeni profesor sodelujem na Univerzah v Bernu, na Dunaju in v Tokiu. Kakšno se vam zdi sodelovanje s študentskimi organizacijami in fakulteto kot novi dekanji Fakultete za farmacijo?

študentskih raziskovalnih del in s tem omogočili pridobivanje potrebnih referenc za povečanje konkurenčnosti pri pridobivanju štipendij in mest na podiplomskih študijih. Pripadnost fakulteti bomo ohranjali tudi z nekdanjimi diplomanti v okviru aktivnosti Alumni kluba. Zavedam se, da bo fakulteta uspešna toliko, kot bodo uspešni njeni zaposleni in študenti. Zato bo v prihodnje še bolj kot kdaj prej pomembno vsestransko razvijati strokovno in osebnostno rast sodelavcev, prežeto s pripadnostjo ustanovi, ter izobraževati kompetentne in kreativne diplomante. Tudi sami ste bili aktivni v društvenem dogajanju kot študentka, ali lahko naštejete, katere pozicije ste imeli? Začela sem kot predsednica študentske organizacije (OO ZSMS), nadaljevala kot predsednica ŠSSFD. Vmes smo ustanovili jugoslovansko Združenje študentov farmacije, kar nam je omogočilo, da smo postali polnopravni člani IPSF, kjer sem prevzela dveletni mandat Chairperson of SEP (Vodja izmenjav SEP praks). Kakšne spomine imate na svojo funkcijo v IPSF? Ali ste imeli težave pri komunikaciji s kolegi na drugem koncu sveta? To je bila res posebna izkušnja, saj mi je omogočila, da je svet postal moj dom. Naučila sem se delati z ljudmi, spoznala sem jih res ogromno. Na pozicijo sem bila izvoljena na kongresu IPSF v Angliji. Predhodnik mi

Fakulteta za farmacijo je mednarodno uveljavljena izobraževalna in znanstvena ustanova. S svojim poslanstvom in vpetostjo v družbeni prostor predstavlja ključni deležnik pri doprinosu dobrobiti na področju zdravja, visokošolskega izobraževanja in gospodarske uspešnosti. Fakulteta predstavlja neločljiv preplet študentov in zaposlenih. Odlično sodelovanje bom podpirala in iskala nove sinergije na področjih mednarodnih aktivnosti, izboljšanja študijskih procesov in raziskovalnega dela. Organizirali bomo študentski raziskovalni dan in omogočili študentom predstavitve rezultatov njihovih raziskovalnih dosežkov ter stimulirali objavo

S PAT U LA − G l a s i l o Štu d e nt s ke s e kc i j e Sl o v e ns ke g a f a r m a c e v t s ke g a d r u štva

komplementarna. Tako se na določen problem gleda iz različnih zornih kotov in lažje najde primerno rešitev. Zato tudi menim, da je internacionalizacija UL in FFA pomembna in je nujna za napredek znanosti, stroke in družbe.

Ali so vam izkušnje iz delovanja v študentskem društvu pomagale pri nadaljnjem razvoju kariere?

Poleg klasičnega znanja si je treba pridobivati kompetence, ki nam omogočajo, da se spoznamo in razvijamo svoje talente. S tem ko bolje poznamo sebe in svet lahko bolje doprinašamo družbi, oziroma si najdemo tako delo znotraj svojega poklica, da ga opravljamo z veseljem. Zato smo tudi bolj uspešni in srečni. Študentsko obdobje daje veliko možnosti, da razvijamo svoje talente. V času globalizacije moramo tudi pogledati preko meja lastne domovine in si tako razširiti obzorja.

Naučila sem se dela v ekipi, spoznala ljudi in povečala svojo samozavest. S sodelovanjem v mednarodnih organizacijah pa sta se mi razkrila tudi pomen in prednost raznolikih kultur. Tako sem se naučila prilagajati in spoznala sem, kako različne so potrebe ljudi po svetu. Naučila sem se organizacijskih sposobnosti in spoznala, da lahko samo s kombiniranjem znanj veliko dosežeš. To bi lahko primerjali s šahovsko igro, s šahovskimi figurami. Vsak ima drugačen način razmišljanja, in le, če združimo te načine razmišljanja, lahko hitreje in uspešneje napredujemo bodisi na šahovnici ali na polju neznanja in novih znanj. Tudi pozneje kot raziskovalka sem spoznala, da so dobre raziskovalne skupine sestavljene iz ljudi različnih poklicev in okolij. Podobno je v globalnih družbah. Raznoliki so si po izobrazbi in izhajajo iz različnih univerz. Podobno so Komisije EC sestavljene na način, da so znanja in kompetence članov zelo

Š t. 74 | Nove mbe r 2 0 1 7 | w w w.d s fs .s i/s p at u la

Kaj bi radi sporočili študentom kot nova dekanja Fakultete za farmacijo?

DŠFS NE BI BIL DŠFS BREZ ...

je dal dokumentacijo na dveh majhnih disketah, nato pa sem morala najti primeren računalnik v Ljubljani, da sem lahko prenesla datoteke na velike diskete. Komunicirali smo preko klasične pošte in faksa. Ostale so mi poštne znamke iz vsega sveta. Pošta je potovala iz Gane do Jugoslavije in potem do Nizozemske, ZDA in tako naprej.

Nam zaupate kakšno anekdoto iz vašega študentskega življenja? Kot članica predsedstva IPSF sem veliko potovala v ZDA. Leteli smo s prevozniki Pan Am in JAT, kjer zamude niso bile nič posebnega. JAT si je celo pridobil vzdevek »joke about time«. Bila sem dobra potnica, saj sem v New Yorku vedno bila pripravljena počakati kak dan ali dva, da so lahko ugodili željam drugih potnikov. Takrat sem si z veseljem ogledovala galerije New Yorka. Človek bi rekel, KAKŠNI ČASI!

ZAHVALE

Zahvaljujemo se: Slavi Menard za odobritev prošenj rezervacij predavalnic za naše projekte. Vsem receptorjem, ki so ali še bodo skrbeli za ključe študentske sobice. Lidiji Ribič za prijazen pozdrav vsakič, ko pridemo iskat pošto. Pedagoškim delavcem FFA, ki z veseljem podpirajo naše projekte in ideje s strokovne plati. Vsem sponzorjem in donatorjem, ki so podprli delovanje DŠFS do sedaj. Nataliji Gerbič in Jelki Dolinar za skrb za študente na vseh SFD dogodkih. Zunanjim predavateljem in izvajalcem, ki so sodelovali pri izvedbi projektov. Mateju Trobcu, za zbrane arhivske podatke o obštudijskih dejavnostih študentov farmacije v njegovem diplomskem delu. Kolegom iz tujih društev študentov farmacije za povabila na svoje dogodke. Vsem bivšim, trenutnim in bodočim članom Drug Dealerja, ki so ali še bodo pripomogli pri delovanju študentskih organizacij na FFA.

S PAT U LA − G l a s i l o Štu d e nt s ke s e kc i j e Sl o v e ns ke g a f a r m a c e v t s ke g a d r u štva

ZAKAJ ODKRIVAMO V DRUŽBI MSD ODKRIVAMO ZA ŽIVLJENJE Za nas odkrivanje ni samo sebi namen: prizadevamo si najti rešitve, ki pripomorejo k življenju neštetih ljudi po vsem svetu. Družba MSD se posveča odkrivanju, ker svet še vedno potrebuje načine za ozdravitev raka, Alzheimerjeve bolezni, okužbe s HIV in številnih drugih razširjenih bolezni, zaradi katerih trpijo ljudje in živali.

Raziščite našo predanost odkrivanju: obiščite www.msd.si in www.msd.com in se povežite z nami na Twitterju @MSD_Slovenia.

Raziskujemo področja najzahtevnejših bolezni na svetu, da bi ljudem pomagali neobremenjeno nadaljevati njihovo pot izkušenj, ustvarjanja in doživljanja najboljšega v življenju.

Copyright © 2017 Merck Sharp & Dohme, inovativna zdravila d.o.o., Šmartinska cesta 140, 1000 Ljubljana t. 74 | 201, Nove mbe r 2 0350, 1 7www.msd.si. | w w w.d sVse fs pravice .s i/s ppridržane. at u la Izdelano v Sloveniji, september 2017. CORP-1217948-0009 09/2019 tel:Š01/5204 faks: 01/5204

S PAT U LA − G l a s i l o Štu d e nt s ke s e kc i j e Sl o v e ns ke g a f a r m a c e v t s ke g a d r u štva