Splosni strokovni prirocnik gzs 2014 by Revija GIMNASTIKA

Gimnastična zveza Slovenije SPLOŠNI STROKOVNI PRIROČNIK GIMNASTIČNE ZVEZE SLOVENIJE Urednika: Jernej Salecl Mitija Samardžija Pavletič Ljubljana, 2014

SPLOŠNI STROKOVNI PRIROČNIK GIMNASTIČNE ZVEZE SLOVENIJE 2014 Urednika: Jernej Salecl, univ. dipl. kom. Mitija Samardžija Pavletič, prof. šp. vzg. Avtorji: Dr. Aljaž Stare Mag. Poljanka Pavletič Samardžija Mitija Samardžija Pavletič, prof. šp. vzg. Tadeja Jakus, uni. dipl. ing. živ. tehn. Martin Zorko, dr. med. Urban Sever Silvo Marinčič Dr. Branka Vajngerl Izdala in založila: Gimnastična zveza Slovenije Lektoriranje: Simona Mlinšek Grafično oblikovanje in priprava za tisk: Grafična klet Tisk: Grafex d.o.o. Naklada: 350 izvodov Za avtorstvo in vsebino so odgovorni avtorji prispevkov. Publikacijo je sofinancirala Fundacija za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 796.4(035) SPLOŠNI strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije / [avtorji Aljaž Stare ... etal.] ; urednika Jernej Salecl, Mitija Samardžija Pavletič. - Ljubljana : Gimnastična zveza Slovenije, 2014 ISBN 978-961-6733-06-9 1. Stare, Aljaž, 1964- 2. Salecl, Jernej 3. Gimnastična zveza Slovenije. Tehnični kongres (4 ; 2014 ; Portorož) 271813376

Avtorske pravice pridržane. Gradiva iz publikacije ni dovoljeno kopirati, reproducirati, objavljati ali prevajati v druge jezike brez pisnega dovoljenja Gimnastične zveze Slovenije.

PREDGOVOR

Slovenski šport in z njim gimnastika kot naša najtrofejnejša športna panoga v luči družbenih sprememb pod vplivom zahodnjaškega načina življenja doživlja precejšnjo preobrazbo, zaradi katere se je znašel na pomembnem razpotju. Na eni strani močno zgodovinsko pogojena in z odličnimi rezultati podprta tradicija Slovence definira kot narod izjemnih športnih posameznikov. Na drugi strani sodoben način življenja pušča vse manj priložnosti, pa tudi motivov za življenje, odrekanja in napornih treningov, s čimer na nek način ogroža doseganje vrhunskih rezultatov v prihodnosti, športu kot svojevrstnemu družbenemu pojavu pa dodeljuje novo vlogo nosilca zdravega življenjskega sloga in protiutež oziroma nekakšen zdravstveni korektiv širšemu prebivalstvu s čedalje pogostejšim pojavom prekomerne telesne teže. Slednje seveda predstavljajo programi, katerih cilj je povečanje športno aktivnega prebivalstva v vseh starostnih obdobjih. Gimnastična zveza Slovenije kot nacionalna panožna športna zveza je pričakovano morala med prvimi izvesti ustrezne prilagoditve na spreminjajoče se družbene procese, kar je znotraj sprejete moderne in v prihodnost zazrte strategije Gimnastične zveze Slovenije »Pot do cilja« dosegla razmeroma hitro in učinkovito. Tako je tudi odgovor na vprašanje, kako se spopadati z izzivi športa v prihodnosti, relativno preprost – Z ZNANJEM. In prav zaradi tega Gimnastična zveza Slovenije veliko pozornosti in energije vlaga prav v izmenjavo znanja ter dobrih praks znotraj gimnastične srenje. Tako smo letošnji Kongres, ki smo mu odvzeli predpono »tehnični«, programsko ponovno povzdignili na višji nivo, saj smo ga bistveno okrepili s tem, da smo mu dodali znanstveni del, skupaj z njim pa še mednarodno noto. Tudi tretja zaporedna izdaja pričujočega priročnika nadaljuje zavezo, da strokovnim delavcem v gimnastiki vsako leto zagotovimo strokovno publikacijo, za katero upam, da vam popestri in olajša delo v letošnjem letu. Jernej Salecl, univ. dipl. kom. Generalni direktor Gimnastične zveze Slovenije

UVODNA BESEDA UREDNIKOV

Jernej Salecl

Mitija Samardžija Pavletič

Priprava vsakoletnega Tehničnega kongresa je mnogo več kot le način potrjevanja licenc za delo v gimnastiki. Je strateška usmeritev Gimnastične zveze Slovenije (GZS), ki s četrto zaporedno izvedbo predstavlja izjemno širok spekter strokovnega izpopolnjevanja, pa tudi priložnost za vzdrževanje osebnih stikov. V zadnjih treh letih je bila izvedba kongresa zelo uspešna in pozitivno sprejeta s strani udeležencev. Dogodek je organizacijsko, izvedbeno in programsko iz leta v leto rastel, z letošnjo zasnovo pa bo bistveno prerastel prejšnje okvirje. Kongres se bo namreč razširil še na znanstveni del in skladno s tem se je spremenil tudi njegov naziv v Kongres GZS. Zbornik 4. Kongresa GZS, ki bo potekal od 24. do 26. januarja 2014, nadaljuje tradicijo prejšnjih in pokriva vsa ključna področja delovanja Gimnastične zveze Slovenije. Tudi letos se ohranja interdisciplinarnost, programski sklopi so razporejeni v organizacijsko poslovni in športno strokovni del. Vsebina je primerna in dobrodošla pomoč trenerjem ter športnim pedagogom kot tudi funkcionarjem. Vsem avtorjem prispevkov se zahvaljujeva za sodelovanje in vas že sedaj vabiva k sodelovanju pri nastajanju Strokovnega priročnika ob Kongresu GZS leta 2015. Urednika

KAZALO OSNOVE PROJEKTNEGA MANAGEMENTA V ŠPORTNI ORGANIZACIJI Aljaž Stare

MANAGEMENT PROSTOVOLJSTVA V ŠPORTNIH ORGANIZACIJAH Poljanka Pavletič Samardžija

RAVNANJE S ŠPORTNIKI V ŠG IN RG Mitija Samardžija Pavletič

ŠTUDIJA PRIMERA STANJA PREHRANJENOSTI V GIMNASTIKI Mitja Bračič

OBRAVNAVA NEKATERIH KRONIČNIH POŠKODB IN PREOBREMENITVENIH STANJ PRI GIMNASTIKI Martin Zorko

OBREMENITEV V TEKMOVALNEM MIKROCIKLU V ŽENSKI ŠPORTNI GIMNASTIKI Urban Sever, Mitija Samardžija Pavletič

POVEZOVANJE RAZLIČNIH VSEBIN PRI UČENJU PRVIN NA AKROBATIKI IN PRESKOKU Silvo Marinčič

KOREOGRAFIJA V RITMIČNI GIMNASTIKI Branka Vajngerl

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

OSNOVE PROJEKTNEGA MANAGEMENTA V ŠPORTNI ORGANIZACIJI dr. Aljaž Stare Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani IZVLEČEK Veliko aktivnosti v športu je projektne narave – tipični projekti so priprave športnikov, organizacija športnih prireditev ali obnova športnih objektov. Logično bi torej bilo, da se odgovorni lotevajo izvedbe na projektni način, da sledijo priporočilom stroke glede planiranja časa, virov in stroškov, določanja vlog udeležencev, vnaprejšnjega preprečevanja težav ipd. Čeprav sistematični projektni pristop zagotavlja učinkovitejšo izvedbo in prinaša višje koristi projekta, pa so raziskave pokazale, da se še premalo uporablja in da nosilci projektov v Sloveniji slabo poznajo ter redko koristijo metode in tehnike projektnega managementa. Z namenom boljšega poznavanja projektnega pristopa in posledično dviga uspešnosti projektov bomo v prispevku pokazali tipičen potek projektov z značilnostmi posameznih faz, opredelili vloge ključnih udeležencev, v nadaljevanju pa prikazali ključne naloge managerja projekta ter nekatere tehnike, ki jih le-ta uporablja pri planiranju, organiziranju ter kontroliranju izvedbe projekta. Prispevek vključuje tudi priporočljive vsebine elaborata projekta – dokumenta, ki nastane v fazi priprave projekta. Ključne besede: šport, projekt, management. UVOD Če pogledamo osnovno opredelitev projekta, po kateri je projekt neponovljiv, časovno in finančno omejen ter ciljno usmerjen kompleksen proces logično povezanih aktivnosti z namenom ustvarjanja proizvodov ali storitev v skladu s standardi kakovosti in naročnikovimi zahtevami, lahko ugotovimo, da je veliko ali celo večino aktivnosti v športu projektne narave. Tipični projekti v športnih organizacijah so tako priprave športnikov, športneprireditve, udeležbe na tekmovanjih, akcije z namenom promocije športne panoge, gradnja ali obnova športnih objektov, pa tudi organizacija novinarske konference ali kongresa športne zveze. Kompleksnost omenjenih projektov (obsežnost ciljev, število sodelujočih in vključenih strokovnih področij ter število in prepletenost aktivnosti) je seveda različna, s tem pa tudi organizacijska zahtevnost. Vendar pa je pri pripravi in izvedbi vseh projektov smiselno uporabitivsaj nekaj osnovnih metod in tehnik projektnega managementa,ki nam ob nadzorovani kakovosti ustvarjenih proizvodov omogočajo smotrno obvladovanje časa in stroškov izvedbe. Pomembno se je tudi zavedati, da projektov ne izvajajo posamezniki, ampak veliko ljudi,za učinkovito izvedbo

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

pa je treba uskladiti interese in zagotoviti vzajemno sodelovanje vseh vpletenih posameznikov in združb, kar je ena od tipičnih nalog managerja projekta. Projektni pristop zagotavlja tudi večjo usmerjenost k ciljem, večjo motivacijo sodelavcev, boljše odnose s partnerji, boljšo kontrolo in lažji nadzor. Uvodoma omenjeni projekti se zelo razlikujejotudi po vsebini, a je organizacijski pristop pri vseh zelo podoben, zato v tem prispevku predstavljamo tiste bistvene teme s področja managementa projektov, ki veljajo za vse vrste projektov. V nadaljevanju zaradi tega tudi ne bomo posebej izpostavljali, da obravnavamo projekte v športnih organizacijah. 1 TIPIČNE FAZE IN UDELEŽENCI PROJEKTA 1.1 FAZE PROJEKTA Projekt se običajno začne s »snovanjem« (angl. conception), ki vsebuje opredelitev ideje, ugotovitev potrebe ali priložnosti (izdelek, sredstvo, storitev), oceno pričakovanih učinkov (in kriterijev uspešnosti) ter utemeljitev, zakaj je projekt potreben (namen projekta). Preuči se možnost izvedbe projekta (študija izvedljivosti) – ocenijo se viri, ki so potrebni in ki so na voljo v združbi. Poleg tega se postavi okvirni plan projekta – groba ideja, kako naj bi projekt potekal, pri čemer nekateri predlagajo tudi izdelavo seznama domnev, tveganj in ovir. V naročilu projekta (angl. projectcharter), ki je končni dokument faze, se določijo tudimanager projekta in ključni člani projektnega tima. Opredelitev obsega projekta (angl. scope, kaj je potrebno narediti v sklopu projekta) in podrobnih specifikacij rezultatov projekta se lahko izvede v sklopu faze snovanja, med snovanjem in pripravo ali na začetku faze priprave. Sledi priprava projekta –na podlagi taktike izvedbe se izdela seznam in oceni trajanje aktivnosti, le-te se poveže v mrežni in terminski plan, opredelijo se potrebe po virih in stroški projekta. Sledi tudi kritična analiza plana s pripravo ukrepov za obvladovanje organizacijskih tveganj. V tej fazi se opredeli tudi organizacija projekta (razmerja, vloge, pristojnosti, odgovornosti), sistem obvladovanja dokumentacije in prenosa informacij ter način delovanja projektnega tima (komuniciranje, redni sestanki, poročanje ipd.). Faza se zaključi z odobritvijo elaborata projekta s strani nadrejenih, z načinom izvedbe (ključni roki!) pa se mora strinjati tudi naročnik oziroma investitor. Izvedba projekta (operativna faza) vsebuje izvajanje planiranih aktivnosti v skladu s planom, narejenim v predhodni fazi. To je najobsežnejša faza projekta, saj v njej sodeluje največ ljudi in se porabi največ sredstev. Za uspešno izvajanje so odločilnega pomena ustrezno usklajevanje udeležencev, vodenje članov tima in kontroliranja izvedbe.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Slika1: Faze projekta

Viri: povzeto po Burke (2003), Charvat (2003), Cleland (2007), Dinsmore (2010), Frame (2003), Lewis (2007), Meredith in Mantel (2009), Milošević (2003), Thomsett (2002), Morris & Pinto (2007), Wysocki (2009)

Zaključna faza – predaja rezultatov in končanje projekta – vsebuje izdelavo dokumentacije in predajo proizvodov naročniku. Projekt se konča, ko naročnik s prevzemom potrdi ustreznost proizvodov. Po prevzemu se razpusti projektni tim, projektni manager pa izdela zaključno poročilo projekta. 1.2 UDELEŽENCI PROJEKTOV IN NJIHOVE VLOGE Projekt naj bi zadovoljil interese vseh udeležencev, med katere šteje Kerzner (2001) dobavitelje, stranke, zaposlene, posojilodajalce, delničarje in tudi konkurente. Udeleženci projekta(angl. stakeholders) so posamezniki ali organizacije, ki so aktivno udeleženi na projektu oziroma katerih interes lahko pozitivno ali negativno vpliva na izvajanje ali zaključek projekta (PMBOK, 2004). Nekateri avtorji jih delijo na aktivne udeležence (angl. keyplayers), kateri so vključeni v projektno organizacijo in uradno sodelujejo pri izvajanju projekta, ter na vplivneže projekta (angl. influencers), ki posredno lahko vplivajo na doseganje rezultatov projekta z uradno ali prikrito podporo ali nasprotovanjem.V nadaljevanju navajamo opredelitev tipičnih udeležencev projekta, ki smo jo povzeli po različnih avtorjih: Kerzner (2009), Golob (2002), PMBOK (2008), Verzuh (2005), Young (2000). Projektni manager skrbi in je osebno odgovoren za učinkovito izvedbo projekta (kakovostno doseganje ciljev projekta v okviru določenih rokov in predvidenih stroškov), kar naj bi dosegel z ustreznim planiranjem, organiziranjem, vodenjem tima in kontroliranjem izvedbe. Več o nalogah managerja projekta bomo navedli v poglavju Management projekta. Vrhnji management (uprava, direktor, predsedstvo) združbe skrbi, da so cilji projektov usklajeni s strateškimi usmeritvami združbe, odloča o usodi projekta (o začetku, izvedbi, prekinitvi), dodeljuje vire za podporo projekta (denar, ljudi, opremo ipd.), določa prioritete projektov, nadzoruje projekt skozi celoten življenjski cikel projekta in sodeluje pri pomembnih vsebinskih odločitvah.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Za namen nadzora projekta vrhnjimanager lahko določi tudi nadzornika ali skrbnika projekta, nekateri, predvsem po vzoru angleške literature, pa ga imenujejo tudi sponzor (angl. sponsor), vendar je vloga sponzorja širša. To je oseba v okviru izvedbene organizacije, običajno nekdo od izkušenejših linijskih managerjev (članov predsedstva), ki je po navedbah nekaterih avtorjev »odgovorna za projekt«. Sponzor naj bi usmerjal projekt v smeri, da bi imela združba in naročnik najvišjo korist, izbral managerja projekta, potrdil plan projekta, sodeloval pri pomembnih odločitvah na projektu, nadziral delo tima in napredek projekta, reševal konflikte ter potrjeval morebitne spremembe. Poleg nadzora projekta naj bi s svojim vplivom in izkušnjami tudi pomagal managerju projekta pri reševanju problemov na projektu. Naloge skrbnika lahko prevzame tudi kolektivni organ – svet projekta, katerega člani so poleg internega skrbnika tudi predstavniki naročnika, vlagateljev, lokalne skupnosti ipd. Lahko pa je projektni ali programski svet (angl. programme steering team/committee) nadrejen skrbniku projekta, naloge sveta pa so izbira novih projektov, reševanje pomembnih zadev projekta, določitev prioritet projektov, pri čemer naj bi zagotovili povezanost projektov s strategijo in poslovnimi cilji združbe. Stranka ali naročnik je razlog, zaradi katerega projekt sploh obstaja, saj po zaključku projekta koristi rezultate projekta. V prvi vrsti opredeli namen in cilje projekta, sodeluje s projektnim managerjem pri razčiščevanju zahtev, potrjuje vmesne rezultate in potrdi ter prevzame končni proizvod projekta. Naročnik projekta je lahko notranji, v okviru združbe, kjer se projekt izvaja (služba, oddelek, skrbnik procesa) ali pa zunanji. Projektni tim sestavljajo izvajalci projektnih aktivnosti in morajo imeti za to potrebna strokovna znanja. Po navedbi avtorjev obstajata dva nivoja tima: - ožji tim sestavljajo najožji sodelavci managerja projekta, ki so običajno strokovni nosilci posameznih strokovnih področij, ki jih vključuje projekt. Člani ožjega tima, ki projektu posvetijo vsaj 60% (običajno pa 100%) svojega delovnega časa za celoten čas projekta, so največkrat določeni že pred začetkom priprave projekta, lahko na predlog skrbnika, managerja projekta ali sveta projekta. Zaradi strokovnega znanja in izkušenj je zelo pomembna njihova vloga v fazi priprave projekta (strategija izvedbe, potrebne aktivnosti, trajanje aktivnosti in potrebnakoličina dela, tveganja ipd.). - širši tim sestavljajo ostali izvajalci projektnih aktivnosti, ki delujejo pod neposrednim vodstvom strokovnih nosilcev. Člani širšega tima se določijo v fazi planiranja projekta, nekateri pa celo med izvajanjem projekta. Za člane širšega tima ni nujno, da so na projektu prisotni celoten čas. Poslovno-funkcijski managerji (Young jih imenuje kar »Managerji virov«) kadrujejo svoje podrejene na projekt in so odgovorni, da projektnemu managerju zagotovijo usposobljene strokovnjake, da le-ti niso preobremenjeni z drugimi nalogami ter da so rezultati dela članov oddelka kakovostni in učinkovito doseženi. Po potrebi sodelujejo kot strokovni svetovalci.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Young (2000) meni, da ima projekt dva ključna vplivna udeleženca, skrbnika in naročnika, ter ostale vplivne subjekte v okviru ali izven združbe. Po vzoru PMBOK (2004, str. 26; angl. influencer) jih bomo imenovali vplivneži projekta. Notranji vplivneži so lahko vplivni managerji v združbi, zunanji pa posamezniki, družbenopolitične ali interesne organizacije. Kot smo že omenili, vplivneži lahko z uradno ali prikrito podporo ali nasprotovanjem močno vplivajo na izvajanje in doseganje rezultatov projekta, ter tudi na spremembe ciljev in načina izvedbe projekta. Zato mora projektni tim identificirati potencialne vplivneže, dognati njihove interese in njihov vpliv ter poiskati način zadovoljitve interesov ali način izogibanja možnosti vpliva (Burke, 2003). 1.3 PROJEKTNI MANAGEMENT Projektni management je ciljno usmerjen dinamičen proces, ki vključuje obvladovanje časa, stroškov, kakovosti, ljudi in drugih poslovnih prvin z namenom učinkovite izvedbe projekta – v predvidenem času, v okviru predvidenih stroškov, ob ustrezni kakovosti izvedbe in končnega proizvoda. Posamezni koraki projektnega managementa naj bi vključevali naslednje naloge in področja: Planiranje – po sprejetju taktičnih zamisli o izvedbi projekta sledi izdelava seznama aktivnosti projekta. Določitev sosledja in povezanosti vseh aktivnosti nam v kombinaciji s potrebnim časom za izvedbo posameznih aktivnosti pomaga pri planiranju končnega roka in rokov izvedbe aktivnosti. Sledita določitev izvajalcev aktivnosti in plan drugih potrebnih virov (oprema, material ipd.). Plan virov je izhodišče za izračun stroškov projekta. Običajno je zadnji korak planiranja obravnava potencialnih tveganj in priprava ukrepov za zmanjšanje tveganosti projekta. Redkeje (odvisno od vrste projekta in pogostosti ponavljanja podobnih projektov v združbi) se planira tudi kontroliranje projekta, zagotavljanje kakovosti, obvladovaje vplivnežev, pogodbenih izvajalcev in dobaviteljev, ne smemo pa pozabiti na plan komuniciranja (prenos informacij, obvladovanje dokumentacije). Organiziranje – z namenom opredelitve razmerij se izdela organigram vseh udeležencev projekta, z dodatnim organigramom določimo odnos projekta do nadrejene organizacije (matrična, projektna ipd.), s tem pa tudi okvirne pristojnosti managerja projekta. Podrobneje se vloge, pristojnosti in odgovornosti ključnih udeležencev projekta opredelijo v matriki pristojnosti in odgovornosti. Posamezni avtorji v področje organiziranja vključujejo tudi opredelitev delovanja tima (način poročanja, komuniciranja, roke rednih kontrolnih sestankov ipd.). Vodenje projektnega tima se ne razlikuje pomembneje od vodenja nasploh, z razliko, da člani tima niso managerjevi stalno podrejeni sodelavci (jim ne določa višine plače niti jim ne odobrava dopusta), ampak mu jih linijski managerji le začasno odstopijo za izvedbo projektnih aktivnosti. Zato so še toliko pomembnejši medosebni odnosi, vodenje sloni na moči osebnosti (in ne položaja) ipd. Odnosi in motiviranost članov

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

tima so odvisni od načina vodenja (avtokratski, demokratični), timskega pristopa in uveljavljenega delovnega vzdušja v timu. Vodja naj bi spodbujal z osebno, odprto in z neformalno komunikacijo med vsemi člani tima ter reševal morebitne spore. Kontroliranje vključuje tri korake – ugotavljanje trenutnega stanja izvedbe, primerjavo stanja s planom in ugotavljanje morebitnih odstopanj ter izvedbo korektivnih ukrepov, s katerimi se (ponovno) zagotovi izvedba v okviru ciljev kljub trenutnim odstopanjem (na primer ob zamudi projekta). Najobičajnejša področja kontrole so rezultati dela, roki, stroški, kakovost in tveganja. Glede povezanosti faz projekta in procesa managementa velja okvirna delitev, da faza priprave projekta vključuje planiranje in organiziranje, faza izvedbe pa vodenje in kontroliranje. Ne glede na to, da se v praksi največ uporablja izraz vodenje projektov, je vodja projekta glede na svoje dolžnosti dejansko manager, saj mora planirati izvedbo projekta, organizirati delo in ljudi, voditi projektni tim (da bi se čim bolj držal plana), in hkrati kontrolirati projekt – preverjati, ali izvedba poteka po planu, in ukrepati v primeru odstopanj! In vse to naj bi delal z namenom, da bo kakovosten končni proizvod (objekt, izdelek, knjigo, prireditev ipd.) ustvaril hitro in poceni oziroma v planiranem času in s predvidenimi sredstvi. Projektni management vključuje obvladovanje več tipičnih področij, vsako s svojimi zakonitostmi, metodami in orodji. Področja ne delujejo samostojno, ampak so močno povezana in prepletena, celo soodvisna, saj brez podatkov enega ne moremo obvladovati drugega oziroma ne moremo sprejeti odločitve na enem področju, če pri tem ne upoštevamo drugih. V tuji literaturi področja najbolje prikaže PMBOK (2008), katerega nabor področij prikazujemo v nadaljevanju (slika 2). Ker smo naleteli tudi na nekaj nedoslednih navedb pri njihovem opisu področij, smo vsebino področij malce prilagodili. V PMBOK najprej izpostavijo pomembnost povezovanja vseh področij, področje pa imenujejo management integracije (angl. project integration management). Področje vsebuje pripravo elaborata projekta, koordinacijo izvedbe, kontroliranje, obvladovanje sprememb in končanje projekta. Management obsega se osredotoča na vsebino projekta. Manager projekta naj bi poskrbel, da so zahteve naročnika nedvoumne in ustrezno opredeljene, pri tem pa lahko pomaga naročniku z nasveti in dodatnimi vprašanji. Med izvedbo v to področje uvrščamo kontroliranje obsega (v povezavi z že omenjenim kontroliranjem sprememb) in potrjevanje rezultatov. Management časa je sestavljen iz opredelitve aktivnosti za dosego ciljev, medsebojnega povezovanja teh aktivnosti in oceno časa za izvedbo (torej pripravo terminskega plana), opredelitev potrebnih virov za izvedbo ter kontroliranje upoštevanja postavljenih rokov v fazi izvedbe projekta.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Slika 2: Področja projektnega managementa po PMBOK (2008) 䴀愀渀愀最攀洀攀渀琀椀渀琀攀最爀愀挀椀樀攀䴀愀渀愀最攀洀攀渀琀漀猀欀爀戀攀䴀愀渀愀最攀洀攀渀琀琀瘀攀最愀渀樀

䴀愀渀愀最攀洀攀渀琀漀戀猀攀最愀倀刀伀䨀䔀䬀吀一䤀䴀䄀一䄀䜀䔀䴀䔀一吀

䴀愀渀愀最攀洀攀渀琀 ഁ愀猀愀䴀愀渀愀最攀洀攀渀琀猀琀爀漀愁欀漀瘀

䴀愀渀愀最攀洀攀渀琀欀漀洀甀渀椀欀愀挀椀樀刀愀瘀渀愀渀樀攀猀欀愀搀爀椀

䴀愀渀愀最攀洀攀渀琀欀愀欀漀瘀漀猀琀椀

Management stroškov vključuje tudi oceno stroškov in s tem proračuna projekta ter kontroliranje porabe sredstev v fazi izvedbe. Management kakovosti se nanaša na dogovor z naročnikom o kakovostnih zahtevah, planiranje in zagotavljanje kakovosti ter kontroliranje (kakovosti izvedbe in ustvarjenih proizvodov). Organiziranje, koordiniranje in vodenje članov projektnega tima spada v ravnanje s kadri (angl. human resource management), čeprav bi področje lepše poslovenili v organiziranje in vodenje ljudi. Področje vsebuje opredelitev kadrovskih zahtev, kadrovanje (pridobivanje izvajalcev v združbi ali zunaj nje), razvoj tima in ugotavljanje učinkov posameznih članov s ciljem povečanja učinkovitosti tima. Obvladovanje komunikacij se začne s prepoznavanjem vseh deležnikov projekta (tudi vplivnežev) in s pripravo plana komuniciranja, pri čemer posameznim skupinam deležnikov priredimo način in pogostost informiranja ter komuniciranja nasploh. Med izvedbo projekta je treba informacije redno posredovati deležnikom, predvsem o poteku projekta (poročanje) in morebitnih večjih spremembah. Predzadnje področje je management projektnih tveganj, ki vključuje prepoznavanje in vrednotenje tveganj, planiranje ukrepov za zmanjšanje tveganosti, ter kontroliranje tveganj in ukrepanje. Management oskrbe pa vsebuje plan potrebnih virov, ki jih moramo pridobiti zunaj združbe (proizvode dobaviteljev in storitve pogodbenih izvajalcev), samo naročanje in kontroliranje časov dobav ter kakovosti dobavljenih proizvodov in storitev. 2 VSEBINA ELABORATA PROJEKTA Elaborat projekta je proizvod faze priprave projekta, vsebina elaborata pa je odvisna od različnih dejavnikov, kot so vrsta projekta, dejavnost združbe ipd. Vsaka združba zase določi neko standardno obliko elaborata, običajno pa vsebuje spodaj, na sliki 3 naštete dele. Elaborat projekta običajno pripravi ožji projektni tim (manager projekta in strokovni nosilci za posamezna področja).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Uvod vključuje povzetek naročila projekta, namen, obseg in omejitve projekta,navedeni so skrbnik, manager in člani ožjega timaprojekta. Analize in študije služijo jasnejši opredelitvi ciljev projekta in realnejšemu planu izvedbe projekta. Taktika izvedbe projekta – glede na obseg in specifikacijo proizvodov se opredeli taktika izvedbe projekta, npr. financiranje projekta (lastno, društvo, solastniki, banka …, vmesna plačila naročnika); izvajalci posameznih sklopov projekta (lastni ali zunanji sodelavci – fakulteta, sodelovanje z drugo firmo, v celoti izven podjetja, posamezniki); kateri sklopi se bodo kupili ali izvedli izven združbe; slovenski ali tuji izvajalci; začetek promocije in trženja (morebitno sofinanciranje s strani kupcev). Plan projekta vsebuje razdelitev projekta na posamezne faze ter le-te na aktivnosti, ki so potrebne za doseganje vmesnih in končnega cilja projekta (WBS – work breakdown structure). Za vsako aktivnost določimo predvideno trajanje, izvajalce (interne in/ali zunanje) ter druge vire (opremo, material ipd.), stroške, za potrebe terminskega planiranja pa še predhodne in naslednje aktivnosti (CPM – critical path method). V terminskem planu (gantogramu) določimo plan ključnih dogodkov, kritično pot ter plan kontrole izvajanja projekta. Plan je plod skupnega dela projektnega tima, pri določanju trajanja posameznih aktivnosti pa se manager projekta lahko posvetuje z linijskimi vodji. Iz terminskega plana izhajajo tudi plani obremenitve izvajalcev, plan kapacitet, stroškov in financiranja projekta. Plan obvladovanja tveganj – pri vsaki aktivnosti najprej poskušamo predvideti morebitne motnje, probleme ipd. (prepoznavanje tveganj), sledita oceni verjetnosti uresničitve in možnih posledic (zmnožek obeh dejavnikov prikaže velikost tveganja). Za petino največjih tveganj predvidimo preventivne in/ali korektivne ukrepe. S prvimi poskušamo preprečiti ali znižati verjetnost uresničitev posameznega dogodka, z drugimi pa posledice uresničitve. Organizacija projekta – glede na to, da je bil ožji projektni tim določen že v predlogu projekta, se v elaboratu določijo vsi ostali člani tima, postavi se ustrezna projektna organizacija in definirajo razmerja med projektnim timom in funkcijskimi vodji oz. ostalimi deli podjetja. Priporočljivo je izdelati dva organigrama – s prvim opredelimo razmerja med udeleženci projekta (ožji tim ter pod-timi, ki pokrivajo vsebinska ali strokovna področja, nadzor zunanjih izvajalcev), v drugem vključitev projektnega tima v nadrejeno organizacijo (čista projektna ali matrična organizacija), s čimer se opredelijo tudi pristojnosti in odgovornosti managerja/koordinatorja projekta. Dodatno se izdela matrika pristojnosti in odgovornosti (RAM – responsibility assignment matrix), s katero določimo vloge, pristojnosti (sprejemanje odločitev, potrjevanje rezultatov) in odgovornosti ključnih udeležencev projekta.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Slika 3: Priprava projekta.

S poslovnikom projekta projektni manager določi način delovanja tima. Poslovnik opredeljuje predvsem komuniciranje (način, kontaktni podatki), poročanje (pogostost, pisno, ustno) in (redne) sestanke tima. V poslovniku se lahko predvidi tudi način kontrole izvajanja projekta s strani managerja projekta. Del elaborata je lahko tudi opredelitev projektnega informacijskega sistema, kjer se določi predvsem način informiranja in obvladovanja dokumentacije. Ostalo – glede na vrsto projekta v elaborat lahko vključimo tudi plan kontroliranja, plan obvladovanja zunanjih vplivnežev, plan oskrbe, ponudbe ali pogodbe z zunanjimi izvajalci, skice ali/in načrti izdelka, objekta ...

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

3 KONTROLIRANJE PROJEKTA Kontroliranje je podobno krmarjenju barke (Burke, 2003)! Ko ugotovimo, da je ta ušla iz planirane smeri, s krmilom popravimo smer in jo ponovno usmerimo proti cilju. Pri projektih smer določa potrjen terminski plan projekta (angl. baseline plan), kontroliranje (spremljanje in ukrepanje v primeru odstopanj) pa je v primeru odklonov namenjeno vračanju projekta v ustrezno smer. Pomembno pa se je zavedati, da pozneje, ko ugotovimo odstopanje, dalj smo od začrtane poti in težje se nanjo vrnemo! Kontroliranje projekta vključuje spremljanje izvedbe, primerjavo stanja s planom, ugotavljanje odstopanj ter planiranje in izvedbo korektivnih akcij oziroma ukrepov, s katerimi zagotovimo, da bo projekt izpeljan v okviru postavljenih ciljev (slika 4). Redno kontroliranjeomogoča odkrivanje in reševanje težav, ko so te še majhne, kar zagotavlja hitrejše ukrepanje in manjši vpliv na neučinkovito izvedbo projekta – zamujanje, višje stroške in slabšo kakovost. Slika 4: Kontroliranje projekta 匀倀刀䔀䴀䰀䨀䄀一䨀䔀䤀娀嘀䔀䐀䈀䔀倀刀䤀䴀䔀刀䨀䄀嘀䄀匀倀䰀䄀一伀䴀唀䜀伀吀䄀嘀䰀䨀䄀一䨀䔀伀䐀匀吀伀倀䄀一䨀唀䬀刀䔀倀䄀一䨀䔀

Osnovna vhodna informacija za kontroliranje je elaborat projekta, predvsem obseg in specifikacija proizvodov projekta ter terminski plan, plan stroškov, plan obvladovanja tveganj in plan oskrbe. Brez kakovostno opredeljenih zahtev in ustreznega plana ne moremo kontrolirati projekta. Pri kontroli v danem trenutku stanje izvedbe vedno primerjamo s planom in če plana ni (ali je le okviren), primerjava in zaznavanje morebitnih odstopanj (ter velikost teh) nista mogoča, posledično pa tudi ne moremo vedeti, ali trenutno stanje pomeni, da bo projekt izpeljan v okviru omejitev (čas, stroški …) ali ne. Zelo pomembno je, da člani tima sodelujejo pri kontroli – da dajejo prave informacije o stanju ter da ne prikrivajo težav in napak. Manager projekta mora biti zato prizanesljiv do prinašalcev slabih informacij in se usmeriti predvsem v reševanje težav, ne v kaznovanje.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Najpogosteje uporabljeno orodje za kontroliranje časa – ugotavljanje (pravočasnosti) izvedbe je gantogram, v katerega vnašamo dejanske začetke in konce izvedenih aktivnosti, nato te podatke primerjamo s planom projekta. Razlika med planirano in dejansko izvedbo v danem trenutku pomeni časovno odstopanje. Najbolj znana pripomočka za obvladovanje časa (kot nadgradnja gantograma) sta linija stanja (angl. Jogging ali Progress Line) in analiza B-C-F (angl. BaselineCurrent-Future, Milošević, 2003). Linija stanja kaže, za koliko je izvajanje posamezne aktivnosti pred planiranim rokom ali za njim, analiza B-C-F pa na podlagi vzporedno prikazanega planiranega poteka izvedbe (Baseline) in dejanske izvedbe aktivnosti (Current) s pomočjo predvidenega časa za izvedbo trenutnih aktivnosti (ki zamujajo) poleg trenutne zamude prikaže tudi predvideno zamudo ob koncu projekta v primeru neukrepanja (Future). Večja kot je razlika, prej je treba ukrepati! Nujnost ukrepanja in korektivni ukrep sta odvisna predvsem od (ne)kritičnosti aktivnosti in morebitne časovne rezerve. Za ustrezno ukrepanje je treba poznati predvsem pravi vzrok za zamudo, pri planiranju ustreznega ukrepa pa je treba upoštevati še: • planirano trajanje in delež že izvedenega dela, • rezervni čas (časovno varianco, če je to nekritična aktivnost), • prvotno planirano porabo ur, število in delež že porabljenih ur, • planiran datum dokončanja aktivnosti, • še potreben čas in potrebne ure za dokončanje aktivnosti. Stroške najpreprosteje kontroliramo tako, da v tabelo planiranih stroškovvnašamo tudi dejanske stroške in jih primerjamo med seboj. Vendar za realno sliko odstopanj porabe sredstev glede na plan manjkata dva podatka – čas in stanje izvedbe aktivnosti oziroma projekta. Aktivnosti namreč potekajo različno dolgo, zato je smiselno kontrolirati stroške tudi med izvedbo, in ne le na koncu. Poleg tega podatek o porabi denarja ne prikaže pravega stanja, če ne vemo, koliko smo s tem denarjem naredili. Za celovito obvladovanje stroškov projekta se običajno uporablja analiza prislužene vrednosti (Earned Value Analysis, EVA, imenovana tudi Earned Value Management, EVM). Izhodišče za kontroliranje je plan stroškov po času (S-krivulja), ki naj bi bil popravljen v skladu z morebitnimi spremembami ciljev, zahtev in plana. Za ugotavljanje morebitnega trenutnega odstopanja sta pomembna še dva podatka – poraba sredstev do danega trenutka in stanje izvedbe projekta. Na podlagi zadnjenavedenega podatka ugotovimo, koliko sredstev smo planirali za trenutno stanje izvedbe. Šele razlika med porabo sredstev v danem trenutku in planiranimi sredstvi za že izvedene aktivnosti prikaže resnično odstopanje stroškov od plana.Namesto plana in porabe sredstev se lahko za potrebe analize prislužene vrednosti uporabita tudi plan in poraba ur dela pri projektu (Lewis, 2007).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Pri kontroliranju stroškov je zelo pomemben nadzor plačevanja računov, ki jih izstavijo pogodbeni izvajalci, saj so ti velikokrat vzrok za odstopanje stroškov glede na plan. Zato mora projektni manager odobriti plačilo vseh računov, pri čemer mora preveriti, ali je bilo delo, za katero je bil izstavljen račun, dejansko tudi opravljeno. Boljša preglednost se lahko zagotovi z zahtevanimi informacijami, ki naj bi jih vključeval vsak račun: prvoten pogodbeni znesek, vrednost odobrenih sprememb, spremenjen pogodbeni znesek (na podlagi sprememb), vsota predhodnih plačil in bilanca pogodbe (Davey, 2004). Zajem podatkov o porabi denarja se lahko izvaja ročno (manager projekta, administrator, projektne pisarna) ali samodejno v računalniško podprtem informacijskem sistemu. Priporočljivo je, da vsak strošek, ki ga zavede za to pristojna služba, vsebuje informacijo o projektu, na katerega se navezuje. Informacijski sistem lahko izpisuje poročila v obliki tabel in/ali diagramov samodejno (v določenih časovnih intervalih) ali na poziv udeležencev projekta. Za področje kontrole kakovosti ni bila razvita nobena splošna metoda, kot to velja za kontrolo časa (gantogram) ali kontrolo stroškov (EVA). Vsaka od posameznih vrst projektov ima namreč svojo posebnost glede kakovosti, drugačne zahteve, standarde ali nenapisana pravila, nekaterim kakovost opredeljuje zakonodaja, drugim konkurenčni izdelki. Povsem drugače se namreč kontrolira kakovost pri razvoju programske opreme, razvoju izdelkov, inženiringu ali organizaciji prireditve, kakor so tudi drugačne vhodne zahteve, standardi ali zakonodaja,zato je treba postopke in metode kontrole kakovosti prilagoditi vrsti projekta in posameznim strokovnim področjem projekta. Kontrola kakovosti najprej vključuje ugotavljanje kakovosti rezultatov aktivnosti, na primer pregled, preizkušanje delovanja, merjenje in analize meritev – veliko združb ima razvite standardne preizkusne postopke za posamezne vrste projektov. Sledita primerjava ugotovitev z zahtevami in standardi kakovosti ter izvedba korektivnih ukrepov (po potrebi), kot na primer odpravljanje vzrokov za neustrezno delovanje. Termini kontroliranja kakovosti morajo biti dovolj pogosti, da se pravočasno odkrijejo odstopanja in da se ukrepa. Veliko cenejše je popravilo tehničnega načrta, ki ga izvede projektant v nekaj urah, kot spreminjanje že na pol zgrajenega objekta, kar običajno poteka dlje, v popravilo pa je vključenih tudi več ljudi in sredstev. Wysocki (2009) navaja pet ravni zrelosti kontrole kakovosti v združbah, pri čemer kot najnižjo raven prikaže združbo, v kateri ni ustaljenih praks kontrole in standardov kakovosti, izvedene so le posamezne naključne kontrolne aktivnosti posameznih timov, končna kontrola pa je stvar inženirjev. Najvišjo raven pa združba doseže, ko je kontrola kakovosti uveljavljen proces, ki se stalno izboljšuje na podlagi dobre prakse in napak. Avtorji navajajo tudi tipična orodja obvladovanja kakovosti, na primer sedem orodij kakovosti (npr.demingov krog, ishikawov diagram vzrokov in posledic, paretov diagram), in seveda celovite sisteme zagotavljanja kakovosti, kot so ISO, TQM, SixSigma itd.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

4. ZAKLJUČEVANJE PROJEKTA Večino avtorjev navaja, da je zaključevanje projekta samostojna faza s tipičnimi aktivnostmi, čeprav v nasprotju z drugimi fazami projektnega ciklani močne razmejitve med fazo izvedbe in zaključevanje, tudi prehod med fazama ne vključuje sestanka z drugimi deležniki, ki bi potrdili, da projekt lahko preide v fazo dokončanja (kot to lahko velja za prehod med posameznimi fazami izvedbe). Stroka aktivnosti zaključevanja običajno deli v dva sklopa, pri čemer eni pišejo o zaključevanju del in administrativnem zaključku (kot je to prikazano na sliki 5), drugi pa zaključevanje del imenujejo zaključevanje pogodb, kar vključuje tudi predajo in verifikacijo proizvodov projekta. Zasledili smo tudi delitev na štiri sklope – aktivnosti v povezavi z naročnikom (predaja in potrjevanje rezultatov, usposabljanja), organizacijsko učenje (dobre in slabe prakse, končno poročilo), kadrovske zadeve (ocena članov tima in nagrajevanje) in administrativne zadeve (plačila in zaprtje računov, arhiviranje dokumentacije). Slika 5: Dva sklopa aktivnosti zaključevanja projekta.

䐀漀欀漀渀ഁ愀渀樀攀搀攀氀椀渀瀀爀攀搀愀樀愀爀攀稀甀氀琀愀琀漀瘀 ∠ 吀攀猀琀椀爀愀渀樀攀椀渀漀搀瀀爀愀瘀愀渀愀瀀愀欀 ∠ 䐀漀欀甀洀攀渀琀椀爀愀渀樀攀瀀爀漀椀稀瘀漀搀漀瘀Ⰰ 渀愀瘀漀搀椀氀愀稀愀瘀稀搀爀縁攀瘀愀渀樀攀椀渀甀瀀漀爀愀戀漀 ∠ 䐀漀猀琀愀瘀愀⼀瀀爀攀搀愀樀愀渀愀爀漀ഁ渀椀欀甀 ⠀瘀攀爀椀昀椀欀愀挀椀樀愀瀀爀漀椀稀瘀漀搀漀瘀⤀ ∠ 唀猀瀀漀猀愀戀氀樀愀渀樀攀甀瀀漀爀愀戀渀椀欀漀瘀 ∠ 伀瀀爀攀搀攀氀椀琀攀瘀瀀漀瀀爀漀樀攀欀琀渀椀栀愀欀琀椀瘀渀漀猀琀椀 ⠀最愀爀愀渀挀椀樀愀Ⰰ 瘀稀搀爀縁攀瘀愀渀樀攀⤀

䄀搀洀椀渀椀猀琀爀愀琀椀瘀渀椀稀愀欀氀樀甀ഁ攀欀 ∠ 䤀稀瘀攀搀戀愀瀀氀愀ഁ椀氀椀渀稀愀瀀爀琀樀攀爀愀ഁ甀渀漀瘀 ⠀渀愀爀漀ഁ渀椀欀Ⰰ 瀀漀搀椀稀瘀愀樀愀氀挀椀⤀ ∠ 䄀渀愀氀椀稀愀椀稀瘀攀搀戀攀椀渀稀戀椀爀愀渀樀攀搀漀戀爀攀⼀猀氀愀戀攀瀀爀愀欀猀攀 ⠀欀愀樀猀洀漀猀攀渀愀甀ഁ椀氀椀⤀ ∠ 䄀爀栀椀瘀椀爀愀渀樀攀搀漀欀甀洀攀渀琀愀挀椀樀攀瀀爀漀樀攀欀琀愀椀渀瀀爀椀瀀爀愀瘀愀稀愀欀氀樀甀ഁ渀攀最愀瀀漀爀漀ഁ椀氀愀 ∠ 一愀爀漀ഁ渀椀欀漀瘀愀漀挀攀渀愀 ∠ 娀愀欀氀樀甀ഁ渀愀稀愀戀愀瘀愀椀渀爀愀稀瀀甀猀琀椀琀攀瘀琀椀洀愀 ∠ 一愀最爀愀搀愀 ഁ氀愀渀漀洀琀椀洀愀

Ne glede na to, ali je projekt uspešno končan ali zaradi katerega koli razloga prekinjen, se ob koncu (ali prekinitvi) izdela zaključno poročilo, ki vsebuje predstavitev rezultatov, odstopanja teh od planiranih, razloge za ta odstopanja, analizo napak in morebitnih zamud projekta ter finančno poročilo. V poročilo je priporočljivo vključiti tudi vse pridobljene izkušnje ter analizo tveganj in sprememb. Poročilo izdela manager projekta, lahko tudi s pomočjo članov ožjega tima in projektne pisarne. Aktivnosti za izdelavo zaključnega poročila naj se ne bi odlagale do zaključevanja projekta – vsaka faza projekta se običajno konča z vmesnim poročilom, tudi zato, da se ne bi izgubila kakšna pomembna informacija. Izdelava končnega poročila je za striktnega managerja projekta tako le povzetek faznih oziroma rednih vmesnih poročil. Tako kot vsa dokumentacija projekta se tudi končno poročilo po formalni odobritvi arhivira za potrebe poznejših projektov.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Zaključno poročilo se običajno predstavi ključnim deležnikom projekta, predvsem skrbniku in nadrejenim managerjem. Posebej se predstavi zunanjemu naročniku (običajno brez informacij o stroških izvedbe), morebitna tretja predstavitev pa je namenjena drugim managerjem projektov v združbi. Namen izdelave poročila je namreč trojen: prvič – tim pridobi jasno predstavo o kakovosti svojega dela (del tega je v prejšnjem poglavju predstavljena ocena izvedbe); drugič – s poročilom se pridobljene izkušnje prenesejo na poznejše projekte. In tretjič – na podlagi ponavljajočih se težav pri izvajanju projektov, na katere so projektni managerji v preteklosti že večkrat opozorili, mora vodstvo združbe sprejeti tudi nekatere strateške odločitve in ukrepe, da se izpostavljene težave v prihodnje ne bi več pojavljale. Včasih je treba spremeniti tudi metodologijo izvajanja projektov v združbi!V javnem sektorju, kjer se projekti financirajo s proračunskimi sredstvi, poznajo še četrti namen poročila – revizijo projekta (ki preveri, ali so bila javna sredstva racionalno porabljena). V tem primeru je poročilo podrobnejše in obsežnejše predvsem s finančnega vidika. Zaključno poročilo naj bi se začelo s kratko splošno oceno izvedbe, podrobneje pa se ocenijo in prikažejo naslednja področja: • taktične napake in dobra praksa (priprava projekta, pristop k izvedbi, organizacija projekta, (ne)ustrezno izbrani izvajalci, dobavitelji ipd.); uporabljene tehnike – kateri posebni, neobičajni pristopi so pomagali doseči cilje projekta, • analiza izvedbe z vidika časa – zamuda/skrajšanje – vzroki za odstopanja, ukrepi za zmanjšanje odstopanja in ukrepi, ki so skrajšali projekt, • analiza porabe sredstev – presežek/pocenitev – vzroki za presežek (uspešni, neuspešni), ukrepi za zmanjšanje presežka, ukrepi, ki so vplivali na pocenitev, • analiza kakovosti izvedbe in proizvodov – vzroki za odstopanja, ocena posledic slabe kakovosti, • obvladovanje tveganj – predvidena tveganja, ki so se uresničila – (ne)uspešnost ukrepov, vpliv na stroške, roke; predvidena tveganja, ki se niso uresničila – vzrok (načrtovani in izvedeni ukrepi), spremembe in drugi nepredvideni dogodki, ki so se zgodili in vplivali na izvedbo projekta (vpliv na roke in stroške), • druga priporočila projektnega tima – spoznanja in predlogi, ki so bili podani v času izvedbe projekta, • poročilo o mnenju oziroma zadovoljstvu naročnika. Tudi naročnik (predvsem interni) lahko sodeluje pri pripravi poročila in poda nepristransko mnenje. Našli smo tudi priporočilo, naj se tudi podpiše pod poročilo.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

LITERATURA IN VIRI 1. Burke, R. (2003).Project management: planning and control techniques. Chichester: John Wiley & Sons. 2. Charvat, J. (2003). Project Management Methodologies – Selecting, Implementing, and Supporting Methodologies and Processes for Projects. Hoboken: John Wiley & Sons. 3. Cleland, D.I. (1999).Project management: strategic design and implementation.(3thed.) New York: McGraw-Hill. 4. Davey, K. R. (2004). Cost and schedule control for engineering contracts. Cost Engineering, 46 (9), 16–22. 5. Dinsmore, P. (1993) The AMA Handbook of Project Management. New York: Amacom. 6. Frame, J.D. (2003).Managing projects in organizations: how to make the best use of time, techniques, and people.(3thed.) San Francisco: Jossey-Bass. 7. Golob, R. (2002). Direktor se odloči: uvajanjeprojektnegamanagementa v praksi. Ljubljana: GV založba. 8. Kerzner, H. (2009). Project management: a systems approach to planning, scheduling, and controlling. (10thed.) New York: John Wiley & Sons. 9. Lewis, J.P. (2007). Fundamentals of project management: developing core competencies to help outperform the competition.(3rded.) New York: Amacom. 10. Meredith, J.R., Mantel, S.J. (2006). Project management: a managerial approach. (6thed.). New York: John Wiley & Sons. 11. Milošević, D.Z. (2003). Project management toolbox: tools and techniques for the practicing project manager. Hoboken: John Wiley & Sons. 12. Morris, P., Pinto, J.K. (2007b). The Wiley Guide to Project Organization and Project Management Competencies. Hoboken: John Wiley & Sons. 13. PMBOK - A guide to the project management body of knowledge.(2008). (4thed.).Newtown Square: Project management institute. 14. Rozman, R., Stare, A. (2008). Projektni management ali ravnateljevanje projekta. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 15. Stare, A. (2011). Projektnimanagement: teorija in praksa. Ljubljana: AgencijaPoti. 16. Stare, A. (2010). Project management.www.projektni-management.si 17. Thomsett, R. (2002). Radical project management. Upper Saddle River (NJ): Prentice Hall PTR. 18. Verzuh, E. (2005).The fast forward MBA in project management.(2nded.)Hoboken: John Wiley & Sons. 19. Wysocki, R.K. (2009). Effective project management: traditional, agile, extreme(5th ed.). Indianapolis: Wiley Publishing. 20. Young, T.L. (2000). Successful project management. London: Kogan Page.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

MANAGEMENT PROSTOVOLJSTVA V ŠPORTNIH ORGANIZACIJAH mag. Poljanka Pavletič Samardžija POVZETEK Prostovoljstvo je dodana vrednost in kakovost v sodobni športni organizaciji. Predstavlja namreč preživetje, življenje, ustvarjalni razvoj, subvencionira proračun športne organizacije in je kot tako nedvomno tudi produkt iz internega naslova trženja. Nikakor ga ne bi smeli banalizirati, ampak izkoristiti na vseh možnih področjih, kajti energija preživetja in napredka športne organizacije je tudi v konsolidaciji prostovoljstva. Zato ga je smiselno in potrebno strukturirati, sistematizirati, organizirati, institucionalizirati in obravnavati kot strateški sestavni del sodobne športne organizacije in športne družbe. Tako kot je prostovoljstvo samo po sebi spontan osebni notranji vzgib, so tudi odločitve kako, kdaj in na kakšen način po tej poti naprej domena posameznikov in vodstvenih jeder posamezne organizacije. Uvajanje organiziranega prostovoljnega dela v športno organizacijo je velik miselni in praktični kakovostni premik. Običajno je povezan z bojaznijo in skepso, vendar vseeno predstavlja izziv za izboljšanje pogojev delovanja ali včasih celo za omogočanje le-teh. Posledično se že dlje časa kaže potreba po kakovostnih vsebinah, ki bi lahko služile kot izvedbeno uporaben inštrument pri organiziranju, izvajanju in ovrednotenju prostovoljnega dela v športnih okoljih ter ponudile rešitve sinergijskega povezovanja področij, ki za svoje delovanje in za dosego postavljenih ciljev potrebujejo pomoč prostovoljcev. Pri tem se je potrebno osredotočiti tako na področje kadrovskega menedžmenta kot tudi ekonomskih, pravnih in socioloških vidikov menedžmenta prostovoljstva z vsemi primesmi specifike v športu. Ključne besede: menedžment, šport, prostovoljstvo, neprofitne organizacije, športne organizacije. UVOD V Sloveniji je uradno registrirana10.201 športna organizacija (MNZ, 2012). Za te je značilno, da njihovo življenje in delo v pretežni meri temeljita na raznoterih oblikah prostovoljnega dela. To je strukturirano neposredno v okolju vodenja športnih organizacij, izvajanja raznih programov, tako strokovnih kot animacijskih, razvojnih in tudi širših programov vseh pojavnih oblik, ki se odvijajo v okvirih delovanja športne organizacije kot take. Z zmanjševanjem namenskih sredstev za šport s strani države in s povečano ponudbo/povpraševanjem na slovenskem trgu se je marsikatero športno društvo znašlo v nenačrtovanem boju za preživetje, ki je spremenil njihov sistem hotenj, želja in možnosti ter konec koncev tudi njihovo osnovno poslanstvo.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Kljub temu da je vključevanje prostovoljstva dandanes nujno za preživetje, delovanje in razvoj športne organizacije, se ga te lotevajo kampanjsko, improvizirano in brez kakršnekoli strokovne osnove ali sistematizirane usmerjenosti, ker za to nimajo strokovne podlage. Potrata energije, motivacije in časa je posledično prevelika glede na končni učinek, ki je zaradi nestrokovnega pristopa navadno minimalen, oz. komaj zadosten glede na zastavljeni cilj. Prostovoljno delo potrebuje uporabo najkakovostnejših programskih, organizacijskih in strokovno-vsebinskih orodij, da bi pridobilo na svoji osnovni in celoviti vrednosti. Na ta način bi ustvarili pogoje za razmah novih kakovostnih spoznanj, ki bi jih vključili v programe ohranjanja in tudi razvoja na področju prostovoljstva v športu kot nacionalnega gibanja in v številnih primerih tudi življenjskega sloga. Vodstva športnih organizacij bi se morala posluževati (pre)malo izkoriščenih virov prostovoljnega dela vseh oblik na bolj organiziran način in v smislu doseganja ciljev za bolj kakovosten iztržek teh naporov. Zaradi omenjenega se je pojavila potreba raziskati in prikazati prostovoljstvo na specifičnem področju športnih okolij, v kontekstu vzročno posledičnih relacij. Pri tem se jepotrebno osredotočiti tako na področje kadrovskega menedžmenta, kot tudi ekonomskih, pravnih in socioloških vidikov menedžmenta prostovoljstva, z vsemi primesmi specifike v športu. S pomočjo kakovostnih vsebin, ki bi lahko služile kot izvedbeno uporaben inštrument pri organiziranju, izvajanju in ovrednotenju prostovoljnega dela v športnih okoljih, lahko ponudimo rešitve sinergijskega povezovanja področij, ki za svoje delovanje in za dosego postavljenih ciljev potrebujejo pomoč prostovoljcev. Na tak način lahko športne organizacije pridobijo dodano vrednost in novo kakovost vsebine njihovega osnovnega poslanstva z največjim možnim izkoristkom. Bednarik in sodelavci (1998: 49–53) so ugotovili, da obseg prostovoljnega dela v športu v Sloveniji predstavlja kar 40,7% celotnega dela. Prostovoljci najpogosteje opravljajo dela, povezana z organizacijo tekmovanj in menedžmentom osnovne dejavnosti športnih organizacij. Primerjava prostovoljnega dela v športu med evropskimi državami (Schroeder 2001) kaže, da na delež prostovoljcev vpliva tradicija takega dela, ki se zrcali skozi vrednote družbe. Slovenija se uvršča med države s povprečno stopnjo skrbi in podpovprečnim obsegom prostovoljnega dela. To kaže na to, da imamo v slovenskem športu precejšnje število prostovoljcev, ki pa opravijo manjši obseg dela kot v razvitih evropskih državah. Eden od razlogov so ekonomske razmere, ki se odražajo tudi v šibkosti vzvoda solidarnosti s posledicami prehitevanja učinkovin naglo naraščajočega kapitalizma. Drugi razlog pa so gotovo osnovni pogoji za prostovoljno delo v športu. Formalne možnosti za usposabljanje prostovoljcev za konkretno področje športa v Sloveniji ni. Naše krovne organizacije nimajo sprejetega programa usposabljanja in izobraževanja, prav tako standardi znanja niso opredeljeni. Prostovoljstvo ni strateško umeščeno s celovitim konceptom v globalno okolje slovenskega športa.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

PREDMET IN PROBLEM Predmet raziskovanja so slovenske športne organizacije. V raziskavi ugotavljamo stanje organiziranega prostovoljstva tako v okviru osnovnekot tudi dopolnilne dejavnosti, značilnost razlik vključevanja prostovoljcev glede na velikost in okolje športnih organizacij ter dejavnike za lažje in smotrnejše organiziranje ter vodenje prostovoljstva v okviru osnovnih dejavnosti športnih organizacij. Po mojem osebnem prepričanju ter iz izkušenj na terenu predpostavljam, da predstavljajo poglavitni problem na področju organiziranega prostovoljnega dela v športnih organizacijah naslednji dejavniki: - Premalo izkoriščeni resursi prostovoljnega dela v slovenskih športnih organizacijah, - nesistematiziran in neorganiziran pristop k izvajanju prostovoljnega dela, - preslabo poznavanje možnosti, ki jih prostovoljno delo ponuja, - premajhen iztržek glede na vložen trud ter - nepoznavanje razsežnosti učinkov in posledic organiziranega prostovoljnega dela v športnih organizacijah. Cilji in hipoteze Na podlagi predmeta raziskovanja in problema smo opredelili naslednje cilje raziskave: 1. Ugotoviti značilnost razlik vključevanja prostovoljcev v okviru osnovnih dejavnosti športnih organizacij glede na njihovo lokacijo (mesto, naselje, vas). 2. Ugotoviti značilnost razlik vključevanja prostovoljcev v okviru osnovnih dejavnosti športnih organizacij glede na njihovo velikost (mala, srednja velika športna organizacija). 3. Ugotoviti značilnost razlik vključevanja prostovoljcev v okviru posameznih akcij/projektov glede na njihovo lokacijo (mesto, naselje, vas). 4. Ugotoviti značilnost razlik vključevanja prostovoljcev v okviru posameznih akcij/ projektov glede na njihovo velikost (mala, srednja velika športna organizacija). 5. Ugotoviti značilnost razlik vključevanja prostovoljcev v okviru osnovnih dejavnosti športnih organizacij glede na število zaposlenih. 6. Ugotoviti značilnost razlik vključevanja prostovoljcev v okviru posameznih akcij/projektov glede na število zaposlenih. 7. Analizirati dejansko stanje organiziranega prostovoljstva v slovenskih športnih organizacijah. 8. Analizirati potrebe za lažje in smotrnejše organiziranje prostovoljstva v športnih organizacijah. Skladno s cilji raziskave smo postavili naslednjo, za raziskavo relevantno hipotezo: H1 - Slovenske športne organizacije nesistematično in enostransko uporabljajo resurse prostovoljcev za pomoč pri uresničevanju ciljev svojega osnovnega poslanstva.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Temeljni okvir za potrditev ali zavrnitev hipoteze, da slovenske športne organizacije nesistematično uporabljajo resurse prostovoljcev za pomoč pri uresničevanju ciljev svojega osnovnega poslanstva, sta bila cilja: - ugotoviti stanje organiziranosti oz. poznavanja urejenih pristopov k prostovoljnem delu, - analiza izraženih potreb po prilagojenih strokovnih vsebinah, ki bi jim bile lahko v pomoč pri vzpostavljanju oz. vodenju prostovoljstva v vseh njihovih specifičnih okoljih, značilnih za športne organizacije. METODE DELA Empirično raziskovanje smo osnovali na podlagi poglobljenega pregleda strokovne literature ter relevantnih izsledkov znanstveno raziskovalnega dela doma in v tujini. Za pridobivanje ustreznih podatkov sem uporabila instrument spletnega vprašalnika, za obdelavo le-teh pa kvantitativno analizo s pomočjo statističnega paketa za analizo podatkov SPSS. Vzorec merjencev V raziskavo smo vključili 1.200 slovenskih športnih organizacij, od tega 129 nacionalnih panožnih, medobčinskih in občinskih športnih zvez ter 1.071 športnih društev, ki so vključeni v celovito podatkovno bazo slovenskih športnih organizacij, ki jo je v času raziskave upravljal informacijski sistem Športni center. Te športne organizacije so tudi tiste, ki imajo uradno prijavljen naslov elektronske pošte v Registru športnih organizacij Republike Slovenije. Vzorec je predstavljal 16,1% vseh športnih organizacij v Sloveniji. Vzorec spremenljivk Vprašalnik obsega tri vsebinsko zaokrožene sklope vprašanj z naslednjimi skupinami spremenljivk: A. Osnovne značilnosti športne organizacije B. Stanje organiziranosti prostovoljstva v športni organizaciji C. Značilnosti izkazanih potreb za organiziranje prostovoljstva v športni organizaciji Pri oblikovanju vprašanj oz. trditev smo uporabili osnovne izraze mentor prostovoljnega dela, koordinator prostovoljnega dela ter prostovoljec, ker menimo, da so ti slovenskim športnim delavcem bolj domači in poznani iz okolij filantropičnega prostovoljstva. Metode dela Merjence smo preko elektronske pošte seznanili z namenom in potekom raziskave ter jih povabili k izpolnjevanju spletne ankete. Po štirinajstih dneh od prvotnega

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

pošiljanja vprašalnika smo analizirali število in popolnost prispelih odgovorov. Da bi pripomogli k večji odzivnosti, smo vsem merjencem nato na iste naslove spletne pošte poslali zahvalo za sodelovanje, istočasno pa še pozvali vse, ki na anketo še niso utegnili odgovoriti, da to še storijo. Deset dni po drugem pošiljanju smo zbiranje podatkov sklenili. Povratno informacijo smo prejeli od 752-tih športnih organizacij. REZULTATI Podatki raziskave so prikazani v štirih podpoglavjih. Zaradi preglednosti obravnavane vsebine so v prvem podpoglavju analizirani snovni statistični pokazatelji obravnavanih spremenljivk po posameznih sklopih, sledijo analize, ki so vsebinsko povezane z zastavljenimi cilji raziskave. Podatke predstavljam s pomočjo preglednic s številčnimi podatki in spremljajočimi opisnimi komentarji na ugotovljeno stanje. Osnovni statistični pokazatelji spremenljivk Prikaz 1: Tip krajevne skupnosti športne organizacije.

Med športnimi organizacijami, ki so se odzvale na raziskavo, se jih 60% nahaja v mestu, 25% v vasi, preostale pa v primestju.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Prikaz 2: Število članov v športni organizaciji.

V 43% imajo včlanjenih do 100 oseb, 36% jih ima včlanjenih med 101 in 300 osebami, preostala petina športnih organizacij pa ima nad 300 članov. Prikaz 3: Število redno ali honorarno zaposlenih v športni organizaciji.

Kar 91% slovenskih športnih organizacij ima redno zaposlenih le do 5 oseb, kar je glede na obseg in spekter dejavnosti, katere morajo športne organizacije obvladati, izredno nizek odstotek. Slabi 3% zaposlujejo od 6 do 10 oseb, medtem ko preostalih 6% redno zaposluje v svoji organizaciji preko 10 oseb. Zanimiv je podatek, da večina športnih organizacij pogodbeno ali na drugačen honoraren način zaposluje le do 5 oseb. Tovrstnih organizacij je dobri dve tretjini, medtem ko jih preko 10 zaposluje 14%.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Vključevanje virov prostovoljstva v športnih organizacijah Prikaz 4: Povprečno število letno vključenih prostovoljcev v redne ali akcijske dejavnosti.

Kar največ športnih organizacij (82%) vključuje samo do 20 prostovoljcev na letni ravni v programe redne dejavnosti osnovnega delovanja, kar potrjuje mojo zgornjo ugotovitev. Vsekakor pa je presenetljivo dejstvo, da do 20 prostovoljcev letno vključuje večina organizacij (67%) v posamezne akcije, kot je organizacija tekmovanj in podobnih prireditev. Organiziranost prostovoljstva v športnih organizacijah Preglednica 1: Organiziranost prostovoljstva glede na tip krajevne skupnosti.

Imamo letni program za prostovoljce.

Da Ne Ne vem Da Ne

Imamo natančno strukturirana in definirana področja dela za prostovoljce. Ne vem Da Poznamo naloge in pristojnosti mentorja Ne prostovoljnega dela. Ne vem Da Imamo mentorja Ne prostovoljstva. Ne vem

Mesto

Primestje

Vas

% 36,6 62,4 1,1 51,6 44,1

45,0 55,0 0,0 45,0 55,0

48,7 46,2 5,1 46,2 51,3

40,8 57,2 2,0 49,3 47,4

4,3

0,0

2,6

3,3

43,0 53,8 3,2 35,5 64,5 0,0

40,0 55,0 5,0 45,0 55,0 0,0

35,9 46,2 17,9 35,9 59,0 5,1

40,8 52,0 7,2 36,8 61,8 1,3

povp.

χ2

0,275

0,764

0,059

0,163

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Poznamo naloge Da in pristojnosti Ne koordinatorja prostovoljnega dela. Ne vem Imamo vsaj enega Da koordinatorja Ne prostovoljnega dela (posamezna Ne vem področja). Da Izvajamo promocije Ne prostovoljstva. Ne vem Da Imamo izdelan program nabora in Ne izbora prostovoljcev. Ne vem Izvajamo Da izobraževanja in Ne izpopolnjevanja Ne vem prostovoljcev. Da Izvajamo motivacijske Ne programe za prostovoljce. Ne vem Da Vodimo evidenco vrst opravljenega Ne prostovoljnega dela. Ne vem Da Vodimo evidenco obsega opravljenega Ne prostovoljnega dela. Ne vem Da Vodimo evidenco vrednosti opravljenega Ne prostovoljnega dela. Ne vem Izdelamo letno ali Da akcijsko poročilo Ne o opravljenem prostovoljnem delu. Ne vem

39,8 51,6

55,0 40,0

38,5 48,7

41,4 49,3

8,6

5,0

12,8

9,2

45,2 49,5

65,0 35,0

51,3 46,2

49,3 46,7

5,4

0,0

2,6

3,9

35,5 60,2 4,3 18,3 76,3 5,4 33,3 64,5

30,0 70,0 0,0 15,0 85,0 0,0 45,0 55,0

28,2 66,7 5,1 10,3 84,6 5,1 35,9 59,0

32,9 63,2 3,9 15,8 79,6 4,6 35,5 61,8

2,2

0,0

5,1

2,6

37,6 58,1 4,3 49,5 45,2 5,4 45,2 62,2 5,4 29,0 66,7 4,3 39,8 55,9

40,0 60,0 0,0 65,0 35,0 0,0 55,0 45,0 0,0 15,0 85,0 0,0 45,0 55,0

28,2 66,7 5,1 48,7 46,2 5,1 46,2 48,7 5,1 17,9 76,9 5,1 46,2 48,7

35,5 60,5 3,9 51,3 44,1 4,6 46,7 48,7 4,6 24,3 71,7 3,9 42,1 53,9

4,3

0,0

5,1

3,9

0,652

0,47

0,771

0,642

0,649

0,715

0,673

0,831

0,387

0,82

Kljub temu da se ne kažejo statistično značilne razlike med športnimi organizacijami glede na tip krajevne skupnosti1, zgornja preglednica podaja nekatere zanimive ugotovitve. 1

Vrednost χ2 je večja od 0,05 za vse indikatorje, ki merijo aktivnosti vezane na prostovoljno delo v športnih organizacijah.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

V povprečju ima izdelan letni program dela za prostovoljce le 41% športnih organizacij, od teh se slaba polovica (49%) nahaja na vasi, 45% v primestju ter le 37% v mestu. To pa zaradi tega, ker se v vaška športna društva že tradicionalno prostovoljno vključuje večje število oseb kot v mestne ali primestne športne organizacije. Tudi čut pripadnosti je tu močnejši in ta ohranja prostovoljce v vaški organizaciji daljše obdobje tudi potem, ko družinski člani iz nje izstopijo. Prav zaradi tega pa si lahko vaške športne organizacije »privoščijo« bolj kampanjsko delovanje, medtem ko morajo mestne skrbno načrtovati in racionalizirati čas ter napor, ki naj bi ga prostovoljci vložili. To kaže tudi podatek, da ima več kot polovica (52 %) mestnih športnih organizacij natančno definirana področja dela za prostovoljce, medtem ko je ta delež pri vaških in primestnih športnih organizacijah manjši ( 45% za primestje, 46% za vas). Pri vseh treh je glede na dane možnosti, objektivno gledano, odstotek nizek in kaže na prenizko stopnjo urejenosti na tem področju, to pa dodatno podkrepi podatek, da manj kot polovica športnih organizacij (42%) izdela letno ali akcijsko poročilo o opravljenem prostovoljnem delu. To jih namreč avtomatično postavlja na nižjo izhodiščno točko pri načrtovanju in optimizaciji nadaljnjega prostovoljnega dela v njihovi organizaciji. Glede na zgoraj navedeno je pričakovana ugotovitev tudi ta, da v povprečju manj kot polovica športnih organizacij vodi evidenco vrst opravljenega dela (51%). Pri tem izstopajo primestne športne organizacije s 65%, medtem ko pri vodenju evidence obsega opravljenega dela (47%) ter vrednosti opravljenega dela (24%) izstopajo mestne športne organizacije z 29%. Glede na dejstvo, da ne obstaja nikakršen uradni inštrument ali sistem za vodene zgoraj navedenih evidenc, je spodbudno dejstvo, da to sploh kdo počne, vendar je to smiselno početi na vseh treh področjih evidentiranja v enaki meri, da bi dosegli uporaben učinek. V povprečju več kot polovica športnih organizacij (52%) ne pozna nalog in pristojnosti mentorja prostovoljnega dela, kar izhaja tudi iz podatka, da ima v povprečju le 37% športnih organizacij mentorja prostovoljstva oziroma odgovorno osebo s strani športne organizacije, ki je zadolžena za to specifično področje. Medtem pa ima nekoliko več športnih organizacij vsaj enega koordinatorja prostovoljnega dela za katero od posameznih področij (49 %), kljub temu da le 41% pozna njihove naloge in pristojnosti. Vseeno je vzpodbudna informacija, da prostovoljci niso čisto prepuščeni sami sebi in lastni iznajdljivosti. Izkaže se, da športne organizacije le malo izvajajo promocijo prostovoljstva – le 33%, še polovico manj pa ima izdelan program nabora in izbora prostovoljcev (16%). Temu sledi tudi dokaj nizek (in zaskrbljujoč podatek) odstotek izvajanja izobraževanj, izpopolnjevanj ali in motivacijskih programov (36%).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Prikaz 5: Izvajanje promocije prostovoljstva v športni organizaciji.

Med vsemi športnimi organizacijami jih kar 63% ne izvaja promocij prostovoljstva. Ker težko verjamem, da pomoči prostovoljcev ne potrebujejo ali ne želijo, ta podatek po vsej verjetnosti kaže na dejstvo, da nimajo dovolj urejenih osnovnih pogojev ter definiranih področij za nemoteno vpeljevanje prostovoljnega dela v redne dejavnosti njihove organizacije. Gre za zanimiv protisloven podatek, ki bodisi potrjuje mojo zgornjo tezo, ali pa izraža nepoznavanje osnovnih pojmov in opredelitev s področja prostovoljstva, zato ga je bilo vredno dodatno raziskati.

Preglednica 2: Izvajanje prostovoljstva glede na izvajanje promocije prostovoljstva.

Imamo letni program za prostovoljce. Imamo natančno strukturirana in definirana področja dela za prostovoljce. Poznamo naloge in pristojnosti mentorja prostovoljnega dela. Imamo mentorja prostovoljstva.

Da %

Ne %

Ne vem %

povp.

Da Ne Ne vem Da Ne

44,0 56,0 0,0 70,0 24,0

39,6 57,3 3,1 38,5 60,4

33,3 66,7 0,0 50,0 33,3

40,8 57,2 2,0 49,3 47,4

Ne vem

6,0

1,0

16,7

3,3

Da Ne Ne vem Da Ne Ne vem

60,0 38,0 2,0 50,0 50,0 0,0

30,2 61,5 8,3 29,2 69,8 1,0

50,0 16,7 33,3 50,0 33,3 16,7

40,8 52,0 7,2 36,8 61,8 1,3

χ2 0,718

0,000

0,001

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Poznamo naloge in pristojnosti koordinatorja prostovoljnega dela. Imamo vsaj enega koordinatorja prostovoljnega dela (posamezna področja). Imamo izdelan program nabora in izbora prostovoljcev. Izvajamo izobraževanja in izpopolnjevanja prostovoljcev. Izvajamo motivacijske programe za prostovoljce. Vodimo evidenco vrst opravljenega prostovoljnega dela. Vodimo evidenco obsega opravljenega prostovoljnega dela. Vodimo evidenco vrednosti opravljenega prostovoljnega dela. Izdelamo letno ali akcijsko poročilo o opravljenem prostovoljnem delu.

Da Ne

50,0 46,0

37,5 53,1

33,3 16,7

41,4 49,3

Ne vem

4,0

9,4

50,0

9,2

Da Ne

46,0 54,0

50,0 45,8

66,7 0,0

49,3 46,7

Ne vem

0,0

4,2

33,3

3,9

Da Ne Ne vem Da Ne

34,0 62,0 4,0 50,0 48,0

6,3 92,7 1,0 28,1 71,9

16,7 16,7 66,7 33,3 16,7

15,8 79,6 4,6 35,5 61,8

Ne vem

2,0

0,0

50,0

2,6

Da Ne

66,0 32,0

20,8 78,1

16,7 16,7

35,5 60,5

Ne vem

2,0

1,0

66,7

3,9

Da Ne Ne vem Da Ne Ne vem Da Ne

72,0 26,0 2,0 60,0 38,0 2,0 36,0 64,0

42,7 54,2 3,1 41,7 55,2 3,1 19,8 77,1

16,7 33,3 50,0 16,7 33,3 50,0 0,0 50,0

51,3 44,1 4,6 46,7 48,7 4,6 24,3 71,7

Ne vem

0,0

3,1

50,0

3,9

Da Ne

54,0 44,0

37,5 60,4

16,7 33,3

42,1 53,9

Ne vem

2,0

2,1

50,0

3,9

0,004

0,001

0,000

Iz zgornje preglednice je razvidno, da je med tistimi športnimi organizacijami, ki izvajajo promocijo prostovoljstva, več kot polovica takih, ki nimajo pripravljenega letnega programa za prostovoljce (56%), več kot 60% športnih organizacij pa nima izdelanega programa nabora in izbora prostovoljcev (62%), 54% športnih organizacij nima niti enega koordinatorja prostovoljnega dela za posamezna področja.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Medtem ko kar 64% športnih organizacij, ki izvajajo promocijo prostovoljstva, ne vodi evidence vrednosti opravljenega prostovoljnega dela, jih kar 72% vodi evidenco vrst prostovoljnega dela in 60% evidenco obsega opravljenega. Kar velik delež organizacij (70%) pa ima tudi natančno strukturirana in definirana področja dela za prostovoljce. Približno polovica športnih organizacij, ki izvaja promocije prostovoljstva, izdela letno oziroma akcijsko poročilo o opravljenem prostovoljnem delu (54%), pozna naloge in pristojnosti koordinatorja prostovoljnega dela (50%), ima mentorja prostovoljstva (50%), katerega naloge in pristojnosti pozna 60%. Medtem ko le polovica športnih organizacij izvaja izobraževanja in izpopolnjevanja prostovoljcev, jih kar 66% izvaja motivacijske programe za prostovoljce (66%). Iz navedenega izhaja, da gre v določeni meri dejansko za nepoznavanje osnovnih pojmov, vendar v večji meri za klic na pomoč skozi promocijo prostovoljnega dela. Iz osebnih izkušenj lahko dodam to, da je ta poziv na pomoč skozi promocijo prostovoljstva v posamezni športni organizaciji velikokrat naslovljen tudi z namenom, da bi jim prostovoljci sami pomagali strukturirati področja za vpeljavo prostovoljnega dela v njihovi organizaciji in posledično pomagali razumeti, kako se zadeve lotiti sami. Izražena potreba po strokovnem gradivu za specifično področje športa Preglednica 3: Izražena potreba glede na število članov športne organizacije.

Ali bi potrebovali pomoč pri spodnjih področjih dejavnosti? Strukturiranje področij prostovoljnega dela v športni organizaciji. Usposabljanje mentorja prostovoljnega dela v športni organizaciji. Usposabljanje koordinatorjev prostovoljnega dela v športni organizaciji. Program nabora in izbora prostovoljcev.

do 100 %

101 do 300

nad 300

povp.

51,5

43,6

71,0

52,6

48,5

56,4

29,0

47,4

54,5

83,9

60,5

45,5

16,1

39,5

54,5

43,6

80,6

55,9

45,5

56,4

19,4

44,1

Da Ne

43,9 56,1

45,5 54,5

71,0 29,0

50,0 50,0

χ2

0,050

0,012

0,004

0,032

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Program usposabljanja prostovoljcev.

53,0

45,5

74,2

54,6

47,0

54,5

25,8

45,4

Program promocije prostovoljstva.

Da Ne Da

56,1 43,9 54,5

52,7 47,3 52,7

83,9 16,1 87,1

60,5 39,5 60,5

45,5

47,3

12,9

39,5

45,5

52,7

83,9

55,9

54,5

47,3

16,1

44,1

47,0

54,5

77,4

55,9

53,0

45,5

22,6

44,1

45,5

56,4

83,9

57,2

54,5

43,6

16,1

42,8

68,2

76,4

87,1

75,0

31,8

23,6

12,9

25,0

Motivacijski programi za prostovoljce. Računalniški program za vodenje evidence vrst in obsega opravljenega prostov. dela. Računalniški program za vodenje evidence vrednosti opravljenega prostovoljnega dela. Računalniški program za izdelavo letnega poročila o opravljenem prostovoljnem delu. Strokovno gradivo za organiziranje prostovoljstva, prilagojeno za specifična okolja športnih organizacij.

0,035 0,011 0,003

0,002

0,018

0,002

0,128

Več kot 70% športnih organizacij, ki imajo vključenih preko 300 članov, izraža potrebo po strokovni pomoči iz prilagojene literature za področje prostovoljstva v specifičnem okolju športa v naslednjih segmentih: - strukturiranje področij prostovoljnega dela v športni organizaciji – 71% športnih organizacij z več kot 300 člani (52% športnih organizacij z do 100 članov in 44% športnih organizacij med 101 in 300 člani); - program nabora in izbora prostovoljcev – 71% športnih organizacij z več kot 300 člani (44% športnih organizacij z do 100 članov in 46% športnih organizacij med 101 in 300 člani); - program usposabljanja prostovoljcev – 74% športnih organizacij z več kot 300 člani (53% športnih organizacij z do 100 članov in 46% športnih organizacij med 101 in 300 člani);

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

- računalniški program za vodenje evidence vrednosti opravljenega prostovoljnega dela – 77% športnih organizacij z več kot 300 člani (47% športnih organizacij z do 100 članov in 55% športnih organizacij med 101 in 300 člani); - usposabljanje koordinatorja prostovoljnega dela v športni organizaciji – 81% športnih organizacij z več kot 300 člani (55% športnih organizacij z do 100 članov in 43% športnih organizacij med 101 in 300 člani); - usposabljanje mentorja prostovoljnega dela v športni organizaciji – 84% športnih organizacij z več kot 300 člani (55% športnih organizacij z do 100 članov in enak delež športnih organizacij med 101 in 300 člani); - program promocije prostovoljstva – 84% športnih organizacij z več kot 300 člani (56% športnih organizacij z do 100 članov in 53% športnih organizacij med 101 in 300 člani); - računalniški program za vodenje evidence vrst in obsega opravljenega prostovoljnega dela – 84% športnih organizacij z več kot 300 člani (46% športnih organizacij z do 100 članov in 53% športnih organizacij med 101 in 300 člani); - računalniški program za izdelavo letnega poročila – 84% športnih organizacij z več kot 300 člani (46% športnih organizacij z do 100 članov in 56% športnih organizacij med 101 in 300 člani); - motivacijski programi za prostovoljce – 87% športnih organizacij z več kot 300 člani (55% športnih organizacij z do 100 članov in 53% športnih organizacij med 101 in 300 člani). Posebno visok delež pa se kaže pri vseh športnih organizacijah na področju pomoči v smislu strokovnih gradiv za organiziranje prostovoljstva, prilagojenih za specifična okolja športnih organizacij – takih je kar 87% z več kot 300 člani, 76% športnih organizacij, ki imajo nad 100 do 300 članov ter 68% športnih organizacij z do 100 člani. Preglednica 4: Izražena potreba glede na tip krajevne skupnosti športne organizacije.

Ali bi potrebovali pomoč pri spodnjih aktivnostih? Strukturiranje področij prostovoljnega dela v športni organizaciji. Usposabljanje mentorja prostovoljnega dela v športni organizaciji.

Mesto

Primestje

Vas

48,4

50,0

64,1

52,6

51,6

50,0

35,9

47,4

57,0

60,0

69,2

60,5

43,0

40,0

30,8

39,5

povp.

χ2

0,248

0,422

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Usposabljanje koordinatorjev prostovoljnega dela v športni organizaciji. Program nabora in izbora prostovoljcev. Program usposabljanja prostovoljcev. Program promocije prostovoljstva. Motivacijski programi za prostovoljce. Računalniški program za vodenje evidence vrst in obsega opravljenega prostov. dela. Računalniški program za vodenje evidence vrednosti opravljenega prostovoljnega dela. Računalniški program za izdelavo letnega poročila o opravljenem prostovoljnem delu. Strokovno gradivo za organiziranje prostovoljstva, prilagojeno za specifična okolja športnih organizacij.

53,8

55,0

61,5

55,9

46,2

45,0

38,5

44,1

Da Ne Da

49,5 50,5 54,8

40,0 60,0 50,0

56,4 43,6 56,4

50,0 50,0 54,6

45,2

50,0

43,6

45,4

Da Ne Da

58,1 41,9 60,2

60,0 40,0 55,0

66,7 33,3 64,1

60,5 39,5 60,5

39,8

45,0

35,9

39,5

52,7

70,0

56,4

55,9

47,3

30,0

43,6

44,1

53,8

60,0

59,0

55,9

46,2

40,0

41,0

44,1

54,8

65,0

59,0

57,2

45,2

35,0

41,0

42,8

71,0

95,0

74,4

75,0

29,0

5,0

25,6

25,0

0,711

0,484 0,652 0,653 0,791

0,367

0,795

0,684

0,079

Iz zgornje preglednice je razvidno, da ne prihaja do bistvenih odstopanj med tipom krajevne skupnosti, v kateri se športna organizacija nahaja in izraženo potrebo po strokovni pomoči na obravnavanem področju, ponovno pa se izraža zelo velik delež kar dveh tretjin športnih organizacij, ki menijo, da bi potrebovale pomoč v smislu strokovnih gradiv za organiziranje prostovoljstva, ki bi bila prilagojena za specifična okolja športnih organizacij.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

ANALIZA IN INTERPRETACIJA PODATKOV Na podlagi analize osnovnih statističnih pokazateljev podajamo izsledke v obliki ugotovitev, ki sledijo. 1. Slovenske športne organizacije povečini, to je v 82%, vključujejo povprečno do 20 prostovoljcev letno v programe redne dejavnosti in enako povprečno število v posamezne enkratne akcije. Glede na obsežno področje delovanja in strokovnih ved, ki jih športne organizacije morajo pokrivati, je to veliko premajhno število, da bi organizacije lahko kakovostno delovale. Posebno še zato, ker ima le 6% slovenskih športnih organizacij zaposlenih nad 10 oseb za izvajanje teh nalog, nekaj manj kot 3% pa le 6 do deset zaposlenih. Preostalih 91 % pa ne zaposluje nikogar oz. se to število povzpne na največ 5 oseb. Po dobljenih podatkih so torej prostovoljski viri v slovenskih športnih organizacijah veliko premalo izkoriščeni glede na velik obseg dela, ki ga zaposleni kadri ne zmorejo obvladati v celoti. 2. K izvajanju prostovoljnega dela pristopajo slovenske športne organizacije povečini nesistematizirano in neorganizirano. To potrjuje podatek, da ima manj kot polovica anketiranih organizacij letni program prostovoljstva (40,8%) ter natančno definirana in strukturirana področja dela za prostovoljce (49,3%). Oboje skupaj pa je pogoj in osnova za nadgradnjo v kakovostno izvedbo načrtovanega. Prav tako jih več kot polovica (52%) sploh ne pozna nalog in pristojnosti mentorja prostovoljnega dela in posledično kar 61,8% slovenskih športnih organizacij mentorja tudi nima. Izhajajoč iz teh podatkov logično sledijo ugotovitve, da povečini ne imenujejo koordinatorjev za organiziranje prostovoljnega dela, nimajo izdelanega programa nabora in izbora prostovoljcev, ne izvajajo motivacijskih programov in kar je najbolj zaskrbljujoče, ne izvajajo oz. omogočajo izobraževanj in izpopolnjevanj za prostovoljce. 3. O iztržku, ki ga slovenski športni prostovoljci glede na vloženi trud dosegajo, je težko govoriti, saj na državni ravni ne obstaja sistem evidentiranja obsega ter vrst kot tudi ne vrednosti opravljenega prostovoljnega dela. Da je tega veliko, kaže poleg izjemnih športnih, organizacijskih in poslovnih uspehov, ki jih slovenske športne organizacije dosegajo, ob povečini skromnih sistemskih sredstvih, tudi eden od segmentov obravnavane raziskave. Edino področje namreč, kjer se odstotek anketiranih dvigne nad polovico (51,3%), je področje evidentiranja vrst opravljenega prostovoljnega dela. To kaže na to, da želijo športne organizacije ugotoviti in opozoriti na velik obseg prostovoljnega dela, ki se dnevno vlaga v njihovo dejavnost in v velikem številu primerov celo v obstoj. Vsekakor je ta iztržek premajhen glede na vloženi trud.To dejstvo pa lahko spremeni ozaveščenost športnih organizacij o možnostih, ki jih ponuja prostovoljstvo. 4. Ker je področje športa specifično, še posebno v odnosu do vzpostavljanja in uvajanja prostovoljstva v svojem okolju, je bilo pričakovati, da bo čisto na vseh predstavljenih področjih več kot polovica anketiranih izrazila potrebo po strokovni pomoči. Tako se visoko izražena potreba kaže pri kar 60,5% anketirancev in sicer na področju usposabljanja predvsem mentorja prostovoljnega dela, ki je

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

ključnega pomena pri nadaljnji organizaciji celotnega procesa prostovoljstva v organizaciji. Zdaleč najvišji odstotek anketirancev (75%) pa sije zaželel posebne strokovne literature, ki bi področje prostovoljstva prilagodila področju športnih organizacij. Na podlagi obsežnih izsledkov raziskave s področja prostovoljstva v slovenskih športnih organizacijah ter predstavljene strnjene interpretacije lahko potrdimo hipotezo, da: slovenske športne organizacije nesistematično in enostransko uporabljajo resurse prostovoljcev za pomoč pri uresničevanju ciljev svojega osnovnega poslanstva. SKLEPNE UGOTOVITVE Prostovoljstvo je v vseh pogledih naravna potreba po sožitju, pomoči in sobivanju. Posledica te je interesno povezovanje, ki ustvarja sinergijo prostovoljstva. Ta nam pomaga vgrajene stereotipe današnjega škodljivega življenjskega sloga prevesti v naravni del medsebojnih odnosov – v vsebine prostovoljstva. Preko prostovoljstva se lahko z izvirno človečnostjo povežemo, spodbujamo, organiziramo, smo razumevajoči in se zavedamo šibkejših. To rojeva dodano vrednost prostovoljnega dela. Čandek (2004: 49) ugotavlja, da neprofitne organizacije skrbijo za svoje poslanstvo s tem, da prepoznavajo in zasledujejo nove priložnosti. Taka priložnost se ponuja na dlani prav z organiziranjem prostovoljnega dela znotraj lastnih dejavnosti. Tako kot je prostovoljstvo samo po sebi spontan osebni notranji vzgib, so tudi odločitve kako, kdaj in na kakšen način po tej poti naprej domena posameznikov in vodstvenih jeder posamezne organizacije. Uvajanje organiziranega prostovoljnega dela v športno organizacijo je velik miselni in praktični kakovostni premik. Običajno je povezan z bojaznijo in skepso, vendar vseeno predstavlja izziv za izboljšanje pogojev delovanja ali včasih celo za omogočanje le-teh. Ob dejstvu, da je prostovoljstvo izvirno in osnovno gibalo delovanja športnih organizacij, je vitalnega pomena priprava celovitega pristopa k organiziranju in sistematizaciji tega procesa. Učinki prostovoljnega dela so namreč lahko optimalni le v primeru, ko je to dobro organizirano in vodeno. Ko so prostovoljci deležni kakovostnega mentorstva, dodatnega usposabljanja, občutka varnosti in zadostne motiviranosti, takrat lahko svoje cenjene vrednote podajajo kot prispevek v dobrobit športne organizacije. Za vzpostavitev potrebnih pogojev je potrebna sistemska ureditev prostovoljnega dela. Prostovoljstvo je dodana vrednost in kakovost v sodobni športni organizaciji. Predstavlja namreč preživetje, življenje, ustvarjalni razvoj, subvencionira proračun športne organizacije in je kot tako nedvomno tudi produkt iz internega naslova trženja. Nikakor ga ne bi smeli banalizirati, ampak izkoristiti na vseh možnih

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

področjih, kajti energija preživetja in napredka športne organizacije je tudi v konsolidaciji prostovoljstva. V raziskavi je bilo ugotovljeno, da se slovenske športne organizacije premalo poslužujejo organiziranih pristopov k upravljanju prostovoljcev, izražena pa je bila tudi potreba po strokovni literaturi, ki bi olajšala njihova prizadevanja za učinkovitejši pristop k izvajanju ponujenih možnosti. Tukaj vidimo priložnost krovne organizacije slovenskega športa Olimpijskega komiteja Slovenije-Združenja športnih zvez (OKS-ZŠZ), ki je v okviru Odbora športa za vse imenoval delovno skupino za področje prostovoljstva v športnih organizacijah. Skladno s svojim programom dela si prizadeva osveščati slovenske športne organizacije o možnostih, ki jih organizirano prostovoljno delo ponuja. Ker je prostovoljno delo v slovenskih športnih organizacijah v sicer zelo veliki meri, vendar v dokaj improviziranih oblikah že prisotno, organizacije do sedaj niso videle potrebe po ureditvi pristopov do izvajanja le-tega, ker jim je ta prinašal določene rezultate. OKS-ZŠZ bi se torej lahko v možnih in zakonsko dovoljenih okvirih lotil pobud za ureditev naslednjih korakov na poti k bolj organiziranem prostovoljstvu v slovenskih športnih organizacijah: - oblikovati nacionalno strategijo razvoja in organizacije prostovoljnega dela v športnih organizacijah, - založiti kakovostno informativno gradivo v obliki priročnikov, napisanih za konkretno specifično področje športnih organizacij, - zagotoviti programske vsebine za usposabljanje menedžerjev in posredno mentorjev prostovoljnega dela v športnih organizacijah, - nuditi pomoč pri usposabljanju strokovnih profilov občinskih športnih zvez, ki naj bi skrbeli za informiranje zadolženih pri lokalnih osnovnih organizacijah, za delovna področja mentorjev in prostovoljcev ter za promocijo prostovoljstva neposredno v njihovih okoljih, - izdelati računalniški programski paket za enotno spremljanje vrst, obsega in vrednosti opravljenega prostovoljnega dela v športnih organizacijah, - skrbeti za urejanje vzajemne baze podatkov na državni ravni, - v okviru svoje službe za odnose z javnostmi oblikovati program promocije prostovoljstva v športnih organizacijah, - v okviru komisije za nagrade in priznanja OKS-ZŠZ oblikovati kriterije za podelitev priznanj tudi na področju prostovoljstva v športnih organizacijah, - v dialogu z državo izdelati vsebinski pristop za institucionalno verodostojnost prostovoljstva v slovenskih športnih organizacijah. Izhajajoč iz tega podajamo še pobudo slovenskim športnim organizacijam, naj opredelijo svoj odnos do prostovoljstva v okolju športa, ocenijo njegovo izraznost, vsebino in pomen ter naj pristopijo k nadaljnji promociji in predvsem organizaciji pristopa k vodenju prostovoljstva v slovenskih športnih organizacijah, kajti tako kot drugje tudi v športu velja, da je veriga toliko močna, kot je močen njen najšibkejši člen. Prepričani smo, da je veriga, ki varuje slovenske športne organizacije, lahko zelo močna.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

LITERATURA IN VIRI 1. Anheier, Helmut K. (2000): Managing non-profit organizations: Towards a new approach. Dostopno na: http://www.lse.ac.uk/collections/CCS/pdf/cswp1.pdf/ (27. december 2007). 2. Antony, Robert N., Young David W. (1988): Management Control in Nonprofit Organizations. Homewood (Illinois): Irwin. 3. Bednarik, Jakob (1998). Management v športu. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 4. Bednarik, Jakob, Kolenc Marko, Petrovič Krešimir, Simoneti Marko, Šugman Rajko, Mostnar Vlado (1998): Analiza organiziranosti in financiranja slovenskih športnih organizacij: Nekatere značilnosti financiranja v slovenskih športnih organizacijah v letu 1998. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. 5. Bednarik, Jakob, Simoneti Marko, Kline Miro, Štrumbelj Boro, Avakumovič Sašo, Janjuševič Peter (1998): Ekonomski pomen slovenskega športa. Vidiki organiziranosti in financiranja športnih organizacij v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštutut za kineziologijo. 6. Bednarik, Jakob, Simoneti Marko, Kline, Miro, Štrumbelj Boro, Avakumović Sašo, Janjuševič, Peter (1998). Ekonomski pomen slovenskega športa. Sponzorski potenciali slovenskega športa. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštutut za kineziologijo. 7. Brudney, Jeffrey L. (1998): Designing and Managing Volunteer Programs. V Drucker, F. Peter (1998): Managing the non-profit organization. Practices and Principles. Oxford : Butterworth-Heinemann.. 8. Capeling-Alakija, Sharon (1998): Volunteering for choice. Dostopno na: www.iave.org/ Conferences/1998_CAN.html/ (28.december 2007). 9. Chelladurai, Packianathan (2001): Managing organizations for sport and physical activity: a systems perspective. Scottsdale: Holcomb Hathaway Publ. 10. Čandek, Sonja (2004): Analiza možnosti za samofinanciranje zasebnih neprofitnovolonterskih organizacij na področju socialnega varstva v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 11. Černak Meglič, Andreja, Vojnovič, Maja (1997): Vloga in pomen neprofitnovolonterskega sektorja v Sloveniji. Družboslovne razprave 13 (24/25). 12.Čuk, Ivan (2003): V pesti sila, v srcu odločnost, v mislih domovina: (140 let športnega društva Narodni dom v sliki in besedi: 1863-2003). Ljubljana: Športno društvo Narodni dom. 13. Drucker, F. Peter (1998): Managing the non-profit organization. Practices and Principles. Oxford : Butterworth-Heinemann. 14. Drucker, F. Peter (1999): Management Challenges for the 21st Century. Oxfrord: Butterworth-Heinemann. 15. Grilj, Alenka (2004): Spodbujanje prostovoljnega dela z mladimi. Prostovoljno delo mladih na področju sociale in kulture. Ljubljana: Pedagoški inštitut. 16. Horak, Christian (1995): Controlling in Nonprofit Organizations. Wiesbaden: Deutscher Universitats-Verlag. 17. Jurak, Gregor (2006): Značilnosti vodenja prostovoljcev v športnih organizacijah v Sloveniji. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 18. Kogovšek, Tina (2001): Ocenjevanje zanesljivosti in veljavnosti merjenja značilnosti egocentričnih socialnih omrežij. Doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 19. Kolar, E, Zaletel, Zala (2013): Management (športnih) prireditev. Ljubljana: Agencija Poti. 20. Kolarič, Zinka, Črnak-Meglič Andreja, Vojnovič Maja (2002): Zasebne neprofitnovolonterske organizacije v mednarodni perspektivi. Ljubljana: Založba FDV: Fakulteta za družbene vede. 21. Kovač, Bogomir (1997): Menedžment neprofitnih organizacij. Neprofitni menedžment 1/1 (november). Nova Gorica: Educa.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014 22. Kvaternik, Peter (2007): Prostovoljno delo. Ljubljana: Teološka fakulteta. Dostopno na: http://kvaternik.over.net/slike/5/33-PROSTOVOLJSTVO_-_skripta_07.pdf (7.januar 2007). 23. Levičar, Robert (1999): Vodnik po nevladnih organizacijah v Sloveniji. Ljubljana: Agencija za razvojno iniciativo. 24. Mesec, Bojana (2006): Življenjski ciklus neprofitne organizacije. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 25. Nichols, Geoff (2003): Citizenship in Action. Voluntary Sector Sport and Recreation. Sheffield: University of Sheffield. 26. Ovsenik, Marija, Ambrož Milan (1999): Neprofitni avtopoietični sistemi. Škofja Loka: Institut za samorazvoj. 27. Pavletič, Poljanka (2008): Menedžment prostovoljstva v športnih organizacijah. Magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 28. Rus, Veljko (1994): Management v neprofitnih organizacijah. V Možina S. et al. (1994): Management nova znanja za uspeh. Radovljica: Didakta. 29. Salamon, Lester, Anheier Helmut (1997): Defining the Nonprofit sector: A Cross-National Analysis. Manchester, New York: Manchester University press. 30. Schroeder, Jurgen (2001): Does sport has a future without volunteers? How the situation has changed? An overview of trends in Europe. Europen Sports Conference working group. Gottingen: Gottingen University. 31. Šugman, Rajko (1998): Organiziranost športa doma in v svetu. Ljubljana: Fakulteta za šport. 32. Vrečko, Igor (2002): Strategija sistemskega razvoja nevladnih organizacij v Sloveniji za obdobje 2003-2008. Ljubljana: Združenje za projektni management Slovenije.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

RAVNANJE S ŠPORTNIKI V ŠPORTNI IN RITMIČNI GIMNASTIKI Mitija Samardžija Pavletič Gimnastična zveza Slovenije IZVLEČEK V prispevku je opredeljen model ravnanja s športniki v športni in ritmični gimnastiki. Model bazira na interdiciplinarnem pristopu in vodenju tima strokovnjakov, ki sodeluje s športnikom – ravnalnim timom. Podana so izhodišča, kako sestaviti ravnalni tim in kako ga tudi na različnih ravneh učinkovito voditi. Na koncu je praktičen primer vodenja športnika v enem mezociklu s poudarkom na zdravstveni oskrbi športnika. V primeru je prikaz aktivnosti in vlog posameznih strokovnjakov ravnalnega tima. Ključne besede: gimnastika, ravnanje s športnikom, trening, interdisciplinarnost. UVOD V vrhunskem športu je trener ključna oseba. Trener vsestransko skrbi za športnika: načrtuje delo, izvaja treninge, kontrolira uspešnost športnika, svetuje športniku itd. (Tušak & Tušak, 2003). Kakovost medsebojnega odnosa trener – športnik je ena najbolj bistvenih komponent trenerjevega vedenja. Interakcija je pogojena z različnimi situacijami, ki pa vplivajo na športnikovo pot do cilja. Različne situacije in razvoj športne stroke vzpodbujajo interdisciplinaren pristop v vseh fazah priprave športnika. Kolar in sodelavci (2006) medsebojno sodelovanje strokovnjakov iz različnih, pomembnih področjih opredelijo kot relativno celostni pristop k treningu (Kolar, Kovač, & Piletič, 2006). Isti avtorji opredelijo osnovna področja delovanja, katera vsebinsko pokriva ravnalni tim, ki sodeluje v celostni pripravi športnika: biomehanik, športni psiholog, športni zdravnik, nutricionist, fizioterapevt. Med športnikom in ravnalnim timom se razvije dinamičen sistem medsebojnih odnosov glede na delovne naloge, ki jih kot vodja tima delegira trener. Glede na kompleksnost strukture sistema so bistvenega pomena znanja trenerja na vseh področjih ravnanja s športnikom, saj to omogoča optimalno izrabo znanj drugih strokovnjakov (Kolar, Kovač, & Piletič, 2006).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

RAVNANJE S ŠPORTNIKI V ŠPORTNI IN RITMIČNI GIMNASTIKI ORGANIZACIJSKA STRUKTURA Pristop, ki ga predlaga Kolar s sodelavci (2006), je osnova in izhodišče za prehod na projektni pristop ravnalnega tima pri pripravi športnika. Tako kot je tudi začrtano v Strategiji GZS, bo projektni pristop uveljavljal strategijo razvijanja mrež s ciljem dolgoročnega urejanja povezav s strokovnjaki, ki so člani ravnalnega tima in dolgoročnega ohranjanja konkurenčne prednosti (Kolar, 2012). V ravnalni tim so vključeni: - biomehanik, - športni psiholog, - športni zdravnik, - nutricionist, - fizioterapevt, - kinezioterapevt, - osebni trener, - koordinator ravnalnega tima. V tej strukturi se pojavita dva nova deležnika: kinezioterapevt in koordinator ravnalnega tima. Kinezioterapevt je bistveni del ravnalnega tima. Pokriva področje pozne rehabilitacije in področje preventivne vadbe. Obvladati mora diagnostične postopke v športni in ritmični gimnastiki in na osnovi teh podatkov načrtovati, kontrolirati in izvajati program preventive. Koordinator ravnalnega tima ustvarja pogoje in skrbi za učinkovito izvedbo programa. Načrtovanje, organiziranje, vodenje tima in kontrola so njegova orodja za doseganje ciljev(Stare, 2011). Člani ravnalnega tima so vsebinsko in lokacijsko v svojih okoljih in sodelujejo pri večjem številu programov (Stare, 2011). Koordinator ravnalnega tima je stična točka in povezovalec programa, ki ga je zasnoval in izdelal trener. Prikaz 1: Organizacijska struktura udeležencev programa .

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Tabela 1: Opredelitev prednosti in slabosti projektnega pristopa (Stare, 2011) PREDNOSTI

SLABOSTI

Problem dvojnega vodenja – deležniki ravnalnega tima so za izvedbo Optimalna obremenitev članov tima aktivnosti podrejeni koordinatorju, strokovno pa trenerju Najboljši strokovnjaki lahko delujejo z Nejasna razmejitev pristojnosti med večjim številom športnikov koordinatorjem in trenerjem Večja prilagodljivost spremembam programa Dobri informacijski tokovi Težje usklajevanje če poteka več programov hkrati Dinamično delo Na ravni reprezentance lahko poteka več programov hkrati SNOVANJE PROGRAMA IN PRIPRAVA AKTIVNOSTI Snovanje programa je kreativna dejavnost, v katero so vpleteni vsi člani ravnalnega tima. Faze priprave programa: 1. Načrtovanje sezone ali več sezon – odgovorna oseba je trener: - postavljanje ciljev, - ciklizacija, - umestitev trenažnih vsebin v cikle. 2. Načrtovanje makrocikla – odgovorna oseba je trener in strokovnjaki posameznih področij: - postavljanje etapnih ciljev, - umestitev podrobnih trenažnih vsebin v cikle: • mezocikel, • mikrocikel, • vadbena enota.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Prikaz 2: Aktivnosti ravnalnega tima po vsebinskih področjih v makrociklu

3. Izvedba in kontrola: - strokovni del – odgovorna oseba trener, - izvedbene aktivnosti – koordinator ravnalnega tima. PRIMER ZDRAVSTVENE OSKRBE REPREZENTANTA GZS Športnik je daljše obdobje treniral in tekmoval s simptomi kronične poškodbe. V obdobju devetih mesecev je bil občutek bolečine na desetstopenjski lestvici subjektivnegaobčutka bolečinena treningukonstantno med 7 in 8. Po posvetu s športnim zdravnikom je bilo odločeno, da se bo poškodba zdravila kirurško. Tabela 2: Načrt priprave športnika 䨀䔀匀䔀一匀䬀䤀䴀䄀䬀刀伀䌀䤀䬀䔀䰀㈀㄀㌀琀攀欀洀漀瘀愀氀渀漀琀攀欀洀漀瘀愀氀渀椀㄀

㈀

倀伀䴀䰀䄀䐀䄀一匀䬀䤀䴀䄀䬀刀伀䌀䤀䬀䔀䰀㈀㄀㐀瀀爀椀瀀爀愀瘀氀樀愀氀渀漀漀戀搀漀戀樀攀

漀瀀攀爀愀挀椀樀愀椀渀爀攀栀愀戀椀氀椀琀愀挀椀樀愀

瀀爀攀栀漀搀渀漀

稀最漀搀渀樀愀爀攀栀愀戀椀氀椀琀愀挀椀樀愀

㌀

㘀

㐀

㔀

㜀

㠀

㤀

戀愀稀椀 ഁ渀椀

漀猀渀漀瘀渀椀

欀漀渀琀爀漀氀渀椀

㄀㄀㄀㄀㈀㄀㌀㄀㐀㄀㔀㄀㘀㄀㜀㄀㠀㄀㤀㈀

匀倀

㈀㄀

匀倀瀀匀倀瀀

瀀爀攀搀琀攀欀洀漀瘀愀氀渀漀漀戀搀漀戀樀攀欀漀渀琀爀漀氀渀椀洀攀稀

瀀爀椀瀀爀愀瘀氀樀愀氀渀椀㈀㈀

㈀㌀

㈀㐀

㈀㔀

㈀㘀

㈀㜀

㈀㠀

㈀㤀

㌀

琀攀欀洀漀瘀愀氀渀漀漀戀

瀀爀攀搀 ⴀ 椀稀爀愀瘀渀琀攀欀洀漀瘀愀氀渀椀愀氀渀椀㌀㄀

㌀㈀

㌀㌀

琀攀欀洀漀瘀愀氀渀椀㌀㐀

㌀㔀

瀀爀攀栀漀搀渀漀爀攀最攀渀攀爀愀挀椀樀猀欀椀㌀㘀

㌀㜀

䔀倀

䴀䤀䬀刀伀䌀䤀䬀䰀䤀瘀爀栀猀攀稀漀渀攀 ⴀ 樀攀猀攀渀㈀㄀㌀

瘀爀栀猀攀稀漀渀攀 ⴀ 瀀漀洀氀愀搀㈀㄀㐀

Trener je pripravil nov program (tabela 2), ki je upošteval novo situacijo, povezal se s koordinatorjem ravnalnega tima in mu predstavil popravljen program.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Kompleksnost pri izvajanju programa in prepletenost strokovnjakov ravnalnega tima je vidna vprikazu 3. Razvidno je kdo, kdaj in koliko se vključuje v program priprave. Prikaz 3: Aktivnosti ravnalnega tima pri zdravstveni oskrbi športnika (mezocikel 4 tedne).

Med izvedbo so se pojavili tako imenovani »linijski managerji«(Stare, 2011). V našem primeru to funkcijo v prvi fazi opravi športni zdravnik, ki vodi zdravljenje, nato prevzame fizioterapevt, ki skrbi za varno pozno rehabilitacijo in na koncu preda funkcijo »linijskega managerja« trenerju, ki vodi športnika skozi proces treninga. ZAKLJUČEK Napredek v razvoju teorije športnega treniranja narekuje drugačen pristop, kot smo ga bili vajeni. Pozitivni učinki interdisciplinarnega pristopa so vidni na vseh ravneh: rezultatska uspešnost, zmanjšanje pojavnosti poškodb, daljše športne kariere, večje število vrhunskih športnikov, kakovostnejši izkoristek treninga, večja dinamika procesa priprave, kar pozitivno vpliva na motivacijo športnika itn. Vsi ti pozitivni rezultati niso vidni takoj. Sistemsko gledano, na ravni GZS, je to srednjeročni strateški ukrep zaradi kompleksnosti, predvsem pa zaradi potrebne spremembe navad trenerjev pri načrtovanju in izvajanju programa. Na ravni zainteresiranega posameznega trenerja in motiviranega vrhunskega športnika pa so pozitivni premiki vidni že v naslednji sezoni.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

GZS je na ravni posameznih vrhunskih športnikov že uveljavila interdisciplinaren pristop, na ravni vseh reprezentanc pa lahko tak pristop vpeljemo postopoma, saj je pri tem potrebno zagotoviti finančna sredstva tudi za razvoj. LITERATURA 1. Kolar, E. (2012). Pot do cilja - strategija Gimnastične zveze Slovenije za obdobje 2011 2020. Ljubljana: Gimnastična zveza Slovenije. 2. Kolar, E., Kovač, M., & Piletič, S. (2006). Ravnanje s športniki v individualnih športnih panogah. V E. Kolar, S. Piletič, M. Marinšek , M. Kovač, J. Bednarik, O. Kugovnik, . . . F. Warwick, Gimnastika za trenerje in pedagoge 2 (str. 145). Ljubljana: Gimnastična zveza Slovenije. 3. Stare, A. (2011). Projektni managament. Ljubljana: Agencija POTI d.o.o. 4. Tušak, M., & Tušak, M. (2003). Psihologija športa 3. dopolnjena izdaja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Mitija Samardžija Pavletič mitija@gimnasticna-zveza.si »Članek je nastal v okviru doktorskega študija, ki ga je delno sofinancirala Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Sofinanciranje se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti; prednostne usmeritve_1. 3: Štipendijske sheme.«

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

ŠTUDIJA PRIMERA STANJA PREHRANJENOSTI V GIMNASTIKI Tadeja Jakus Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju IZVLEČEK Namen prispevka je na študiji primera predstaviti prehransko stanje v ritmični in športni gimnastiki. Športniki v gimnastiki imajo pogosto zelo nizek delež maščobne mase, ki je povezan z za športnika idealnim zunanjim videzom. Da dosegajo le-tega, se športniki poslužujejo različnih restrikcijskih diet, vendar se zaradi pomanjkljivega znanja ne zavedajo tveganj, ki so povezana s slabo načrtovano prehrano. Metode: Dekletu v obdobju adolescence in odraslemu mlademu fantu, ki trenirata ritmično ter športno gimnastiko, smo analizirali telesno sestavo ter stanje prehranjenosti. Vnos hranil smo spremljali z metodo tehtanja živil in podatke obdelali v spletnem programu »Odprta platforma za klinično prehrano«. Rezultati: Skupni celodnevni energijski vnos je bil pri obeh nižji od priporočil. Pri ženski je znašal povprečni energijski vnos 1668 kcal (80%), pri moškem pa 1689 kcal (54 %). Vnos ogljikovih hidratov (48 % in 52 %) je bil pri obeh nižji od priporočljivih vrednosti, medtem ko sta bila pri ženski vnos maščob (35 %) in pri moškem vnos beljakovin (26 %) višja od prehranskih priporočil. V prehrani športnikoma primanjkuje mikrohranil, predvsem vitamina E, kalija, kalcija in železa. Zaključek: Rezultati kažejo, da imata oba športnika energijski ter hranilni deficit, kar lahko povezujemo z nizkim deležem telesne maščobe in tveganjem za razvoj poškodb ter motenj hranjenja. Ključne besede: celodnevni energijski vnos, vnos makrohranil, vnos mikrohranil, motnje prehranjevanja in hranjenja. UVOD Gimnastika velja za športno disciplino, pri katerije biti suh pogoj za uspeh. V tej smeri ne razmišljajo le športniki, pač pa tudi njihovi starši in celo trenerji. Kaj in koliko jesti predstavljašportnikom stalen vsakodnevni izziv(Barker idr., 2007). Skozi proces treniranja se športniki poslužujejo najrazličnejših ekstremnih diet, s katerimi želijo doseči idealen videz, boljše počutje ter boljše rezultate (Bean, 2009).Starši, trenerji in zdravstveno osebje, ki so v stiku z mladimi gimnastičarji, se morajo zavedati vpliva diet na zdravje ter potencialnivpliv diet na zdravstveno ogroženost in podhranjenost (Ziegler idr., 1998). Pri razumevanju in izboljšanju prehranjevalnih navad športnika je ključnega pomenaanaliziratinjegove prehranske navade terpoznati in razlikovati tako subklinične dejavnosti (npr. neurejeno prehranjevanje, nezdravi prehranjevalni vzorci, občasno pretirano pitje alkohola) kot tudi klinične diagnoze športnika (npr. bulimija, anoreksija, alkoholizem) (Gutgesell idr., 2003). Zaradi spremljanja prehranskih navad in zgodnjega prepoznavanja motenj hranjenja je pomembno, da se v športni tim pričnejo vključevati poleg trenerjev in fizioterapevtov tudi dietetiki in klinični psihologi. Baer in sod. (1995) navajajo, da so člani športnega tima, v katerega so bili vključeni zdravnik, športni trenerji, dietetik z znanjem športne prehrane in psiholog, pripravili protokol za oceno in ukrepanje

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

pri športnikih, pri katerih je bilo ugotovljeno tveganje zaradi neustrezne prehrane. Sodelovanje športnika s člani športnega tima je imelo pozitivne učinke na zdravje in zmogljivost ter prepoznavanje problemov pri prehranjevanju (Baer idr., 1995). Vsi športniki bi morali biti izobraženi o pomembnosti zdrave in uravnotežene prehrane, zavedati bi se morali, da dolgotrajnejše pomanjkanje makro ter mikrohranil pomeni tveganje za njihovo zdravje in ne prispeva k doseganju boljših rezultatov (Bonci idr., 2008). Energijski vnos ter vnos makro in mikrohranil Energijsko in hranilno uravnotežena prehrana je pomemben faktor, ki vpliva na uspešnost športnika, delež mišične in maščobne mase, rast ter odpornost vrhunskih športnikov (Deutz idr., 1998). Pri ritmični gimnastiki se poudarja predvsem vitkost telesa, medtem ko se moški v športni gimnastiki osredotočajo predvsem na razvoj mišične mase za lažje skoke, obrate, dvige (Zieler idr., 2001),oboji pa zato pogosto omejujejo energijski vnos. Caine in sodelavci (2003) so ugotovili, daje povprečen energijski vnos pri gimnastičarkah za 275-1200 kcal nižji od priporočil.Vendar pa omejevanje energijskega vnosa ne vpliva le na slabo prehransko stanje športnika, temveč ima tudi fiziološke posledice. Slabo prehranjen športnik ima izpraznjene zaloge glikogena, ki zmanjšajo delovno sposobnost in povečajo šibkost mišic. Poleg tega se zaradi slabe prehrane lahko pojavi zmanjšana mineralna gostota kosti, posledično se zmanjša mišična moč, kar poveča tveganje za nastanek poškodb (Zieler idr., 2001). Poraba energije je različna glede na vrsto vadbe, trajanje, pogostost in intenzivnost. Poleg tega se razlikuje po spolu in prehranskemu stanju športnika (ADA, 2009). Prav zaradi vseh naštetih kriterijev bi bilo potrebno prehrano športnika in izračun celodnevnih energijskih potreb obravnavati individualno. Za oceno dnevnih energijskih potreb se najpogosteje uporablja Harris-Benedictova enačba (Harris in Benedict, 1919) ali Cunninghamova enačba (Cunningham, 1980), ki dajeta okvirne vrednosti. Za natančnejšo oceno dnevnih energijskih potreb pa bi bilo priporočljivo uporabljati indirektno kalorimetrijo. Enako kot pokrivanje energijskih potreb je pomemben tudi pravilen vnos makrohranil, še posebno ogljikovih hidratov (55–65 %) ter beljakovin (10–20 %). Ti prispevajo k vzdrževanju zdrave telesne mase, polnjenju glikogenskih zalog ter izgradnji in regeneraciji mišičnega tkiva. Vnos maščob (20–30 %) je pomemben z vidika pokrivanja potreb po esencialnih maščobnih kislinah ter v maščobi topnih vitaminov (A, D, E, K), obenem pa s pravilnim vnosom prispevamo k pokrivanju dnevnih energijskih potreb in vzdrževanju zdrave telesne mase (ADA, 2009). Mikrohranila so v prehrani športnika zelo pomembna, saj sodelujejo pri vseh fizioloških procesih v telesu. Kljub njihovim relativno majhnim potrebam v prehrani so vitamini in minerali ključni regulatorji za ohranjanje zdravja in doseganje dobrih rezultatov (Lukaski, 2004). Vključeni so v energijske procese, sintezo hemoglobina, ohranjanje in izgradnjo kostne mase, pripomorejo k izboljšanju imunskega sistema in ščitijo telo pred oksidativnimi poškodbami. V prehrani športnika so še posebno pomembni kalcij, železo, cink, magnezij, kalij in vitamini, kot so vitamin D, C, E in B kompleks ( ADA, 2009).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Motnje hranjenja Gimnastika velja za šport, v katerem se velikokrat odraža perfekcionizem, ki pa je tesno povezan z motnjami hranjenja (Penniment idr., 2011). Motnje hranjenja so po podatkih organizacije UK Sport pri vrhunskih športnikih prisotne v kar 13,5 %.Delež je večji pri športnicah 20,1 %, vendar tudi 7,7 % delež za moške kaže na velik porast motenj hranjenja za omenjeni spol (UK Sport, 2007).Zaskrbljujoč je rezultat ene od raziskav, v katero je bilo vključenih 42 gimnastičark. Vse udeleženke so bile na restrikcijski dieti, za katero so se odločile zaradi videza in uspešnosti. Kar 62 % udeleženk je za doseganje želene telesne mase uporabljalo vsaj eno metodo, ki lahko resno škoduje zdravju (izzvano bruhanje, uporaba odvajal, postenje) (McArdle, 2009).Zato bi bilo potrebno že iz preventive spremljati mladostnikovo skrb za njegovo telo, telesno maso, prehrano in prisotnost depresivnih simptomov. Pri ženskah sta najpogostejši motnji hranjenja anoreksija nervosa in bulimija nervosa, medtem ko je pri moških pogostejša bigoreksija nervosa. Pri slednji gre predvsem za pretirano skrb po mišičastem telesu.Za športnike z omenjeno obliko motnje hranjenja je značilno, da pretirano trenirajo, uživajo beljakovinska prehranska dopolnila, aminokisline, kreatin in pogosto zlorabljajo anabolne steroide (Leone idr., 2005). Pri športnikih pogosto zasledimo tudi motnje hranjenja, ki niso drugače definirane (EDNOS), ki pa jih je veliko težje prepoznati kot prej omenjene oblike motenj hranjenja. Te motnje so povečini povezane z načrtno izgubo telesne ali maščobne mase, pri čemer se športniki najpogosteje poslužujejo restrikcijskih diet, izločajo določeno vrsto hrane, se odrekajo hrani, uporabljajo diuretike in odvajalna sredstva. Med športnike, ki imajo EDNOS, lahko uvrstimo tudi ženske, ki izpolnjujejo vse kriterije za anoreksijo nervozo, poleg tega, da imajo redno menstruacijo in/ali se njihova trenutna telesna masa kljub zmanjšanju še vedno giblje v mejah normale (Borgen idr., 2010). V športu je premalo poznana tudi motnja hranjenja imenovana športna anoreksija, ki se pogosto razvije pri visoko nadarjenih športnikih, ki veliko trenirajo in so močno motivirani, da pridejo do uspeha. Vzrok za nastanek športne anoreksije je pogosto povezan s pritiskom staršev in trenerjev, ki od športnika zahtevajo vedno več. Za razliko od anoreksije nervoze športna anoreksija nima toliko opraviti z videzom športnika kot z motivacijo, da s treningom pridejo do uspeha. Športniki običajno začnejo z uživanjem zdrave hrane in povečajo obseg treniranja, vendar ko začutijo, da to ni dovolj, začnejo s pretirano vadbo in zmanjšujejo energijski vnos, dokler ne pride do motnje (Sudi idr., 2004). Pri gimastičarkah se kot motnja hranjenja pogosto omenja tudi ženska atletska triada, ki vključuje tri med seboj povezana stanja: motnje hranjenja, izgubo menstruacije (amenoreja) ali motnje v menstrualnem ciklusu in osteoporozo (Baker idr., 2007). Športnice z motnjami hranjenja imajo običajno nizek odstotek maščobne mase ter posledično tudi nižjo tvorbo spolnega hormona esterogena, kar vodi v motnje ali izpad menstrualnega ciklusa. Pomanjkanje estrogenov vodi v zmanjšano absorpcijo kalcija iz hrane in posledično pospešeno razgradnjo kostnine,kar lahko privede do razvojaosteoporoze (West, 1998; Jones 2001). Problem je predvsem pereč pri

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

mladih športnicah, ki bi kostno maso morale še kopičiti,a zaradi pojava ženske atletske triade ne dosežejo optimalne kostne mase, kar ima lahko dolgoročno zelo negativne učinke (Black idr., 2003). Zaradi vseh navedenih težav, ki jih prinaša slaba prehrana, želimo s študijo primera ugotoviti stanje prehranjenosti v gimnastiki in pokazati, ali obstaja tveganje za razvoj motenj hranjenja. ŠTUDIJA PRIMERA Vzorec Deklev obdobju adolescenceter odrasel fant, ki trenirata ritmično in športno gimnastiko šestkrat na teden, 3 do 5 ur dnevno. Meritve Meritve antropometrije Antropometrične meritve so bile opravljene na Univerzi v Ljubljani na Fakulteti za šport. Antropometrična merjenja so potekala po določilih internacionalnega biološkega programa, ki določa pogoje merjenja, antropometrične točke, instrumentarij, tehniko merjenja. Iz izmerjenih vrednosti je bila izračunana sestava telesa (maščobna, kostna in mišična masa) in indeks telesne mase (ITM). Ocena prehranskega vnosa Prehranski vnos smo ocenili z metodo tehtanja živil. Športnika sta po uvodnem izobraževanju vodila tridnevni prehranski dnevnik, in sicer dva dni med tednom ter en dan v vikendu. Vanj sta zapisovala obroke, količino dejansko zaužite hrane in pijače v gramih, način priprave živilteruro obroka. Vse podatke smo vnesli v spletni program za analizo jedilnikov »Odprta platforma za klinično prehrano« in preračunali deleže hranil. Ocena dnevnih energijskih potreb Dnevne energijske potrebe športnikov smo izračunali s pomočjo Chunninghamove enačbe (RMR = 500 + 22 × FFM (kg)), ki se uporablja za športnike (Clark, 2008). Pri izračunu smo upoštevali faktor dnevne aktivnosti 1,6, ki smo ga ocenili s pomočjo vodenja dnevnika gibalno/športne aktivnosti (GŠA). V dnevnik GŠAsta športnika za vsak dan zapisovala trajanje treninga v urah in ocenila njegovo intenzivnost ter vpisovala ostale dnevne aktivnosti. Rezultati Rezultati antropometričnih meritev so predstavljeni v Preglednici 1. Preglednica 1: Rezultati antropometričnih meritev.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Parameter

Vrednost ženska

moški

Telesna masa (kg)

40,5

70,5

Telesna višina (cm)

155,0

176,2

ITM (kg/m2)

16,5

22,7

Maščobna masa (%)

10,0

6,6

Mišična masa (%)

45,8

52,2

Mišična masa (kg)

21,6

40,7

Kostna masa (%)

17,1

Kostna masa (kg)

6,9

12,1

Pusta mišična masa (kg)

36,5

66,3

Rezultati izračuna dnevnih energijskih potreb S pomočjo Chunninghamove enačbe smo izračunali dnevne energijske potrebe športnikov in ugotovili, da dnevna presnova v mirovanju znaša 1303 kcal za žensko in 1958 kcal za moškega. Z upoštevanjem faktorja dnevne aktivnosti, ki znaša1,6,smo ocenili, da ženska dnevno potrebuje vsaj 2085 kcal, moški pa 3133 kcal. Rezultati analize prehranskega dnevnika Rezultati analize prehranskega vnosa so predstavljeni v Preglednici 2. Energijski vnos ter vnos makro hranil je bil pri obeh spolih nižji od priporočil.V primerjavi s priporočili, ki jih podaja Ameriško združenje dietetikov za športnike, so naši rezultati pokazali, da imata športnika prenizek energijski vnos in dosegata le 80 % (Ž) /54 % (M) priporočljivih vrednosti, poleg tegapa jeenergijski vnos tudi zelo nihal med posameznimi dnevi (Ž: 826 kcal vs. 2482 kcal; M: 1341 kcal vs. 2168 kcal). Najnižji celodnevni energijski vnos pri obeh spolih je bilveč kot za polovico nižji od priporočil (Ž: 39 %; M: 42%), nižjipa je bil tudi od presnove v mirovanju (Ž:1303 kcal; M: 1958 kcal).Povprečen hranilni vnos, preračunan iz celodnevne energijske vrednosti, je znašalza ženski spol 17 % beljakovin, 48 % ogljikovih hidratov in 35 % maščob, za moški spol pa 26 % beljakovin, 52 % ogljikovih hidratov in 22 % maščob. Pri obeh spolih so bili deleži makrohranil (beljakovine, ogljikovi hidrati, maščoba in voda) pod priporočili, prav tako pa tudi vnos nekaterih mikrohranil. Pri ženskem spolu je bil vnos železa, kalcija ter kalija pod 75 % priporočljivega dnevnega vnosa, vnos vitamina E pa je dosegal le 46 % priporočljivih vrednosti.Pri moškem spolu je glede na priporočila v prehrani primankovalo magnezija (79 %),

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

kalija (66 %), kalcija (74 %), cinka (74 %) ter vitamina C (70 %) in E (62 %). Vnos enostavnih sladkorjev je bil pri obeh spolih višji od priporočljivih 10 %, medtem ko sta bila vnos vode in vlaknin pod mejami priporočljivega vnosa. Preglednica 2: Povprečne vrednosti osnovnih hranil, preračunanih iz prehranskega dnevnika.

Parameter

Ž/M

Min. Ž/M

Max. Ž/M

SD Ž/M

Priporočena vrednost Ž/M

Energija (kcal)

1668/ 1689

827/1341

2482/2168

471/288

2085/ 3133

Beljakovine (g)

70,5/110

21,8/83,7

131,2/148,0

70,5/26,5

78-104/ 120-160

Maščobe (g)

65,4/40,4

33,4/26,3

124,2/50,6

26,3/9,5

46-69/ 71-106

200,7/ 218,4

163,4/179,4

286,5/305,3

51,2/50,8

286-339/ 440-520

Vlaknine (g)

18,5/10,5

8,5/6,5

30,5/13,6

6,1/2,7

25/30

En. sladkorji (mg)

76,3/57,5

48,2/31,8

120,1/80,9

23,2/18,9

0-34/ 0-52

1350,8/ 488,7

756,2/6,1

1823,8/1376,6

332,7/504,7

2300/ 3700

Vitamin D (µg)

1,9/5,8

0,4/0,2

4,1/18,6

1,5/6,5

2 -5/2-5

Vitamin C (mg)

186,07/ 63,0

133,78/41,3

279,80/83,1

57,9/15,3

65/90

Vitamin E (mg)

6,9/9,4

3,7/6,7

11,6/12,6

2,7/2,1

15/15

10,4/11,1

3,8/6,5

25,6/12,8

6,8/2,6

15/8

Magnezij (mg)

378,6/ 315,5

116,4/226,1

863,9/353,9

248,5/46,2

360/400

Kalij (mg)

2786,7/ 3116,3

1371,5/2575,2

3868,7/3872,5

756,9/550,7

4700/ 4700

Natrij (mg)

1512,6/ 2053,6

639,2/955,5

2167,1/4071,6

537,6/1270,6

1500/ 1500

Kalcij (mg)

896,1/ 745,3

494,8/139,5

1317,1/1037,3

289,5/321,2

1300/ 1000

Cink (mg)

9,5/8,1

2,6/5,6

17,6/9,6

4,7/1,4

9/11

OH (g)

Voda (g)

Železo (mg)

(povprečna vrednost); Min. (minimalen vnos); Max. (maksimalen vnos); SD (standardna deviacija); Ž (ženski spol); M (moški spol); Priporočena vrednost (McArdle idr., 2009)

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

DISKUSIJA S študijo primera smo skušali ugotoviti stanje prehranjenosti in morebitna tveganja za razvoj motenj hranjenja pri športnikih vritmični in športni gimnastiki. Analiza sestave prehrane ter prehranskih navad športnikov je pokazala na nekatera področja, ki bi jih bilo potrebno v prehrani gimnastičarjev izboljšati. Čeprav se metoda tehtanja živil uporablja kot zlati standard pri ocenjevanju vnosa hranil, se je potrebno zavedati, da vseeno dobimo le približek hranilnega vnosa. Veliko je odvisno od športnika samega, koliko je motiviran, natančen in kako si želi izboljšati svojo učinkovitost treniranja tudi s prehrano. Poudariti velja, da je bila opravljena študija le študija primera in rezultatov ne moremo posplošiti na vse športnike, prav pa je, da se zavedamo, da problemi obstajajo in jih poskusimo reševati. Izmerjeni antropometrični podatki so pokazali, da imata obravnavana športnika nizek odstotek telesne maščobe (Ž:10 %; M: 6,6 %), kar lahko predstavlja tveganje za zdravje. Raziskave, ki so bile opravljene na ritmičnih gimnastičarkah, so pokazale, da je povprečen delež maščobne mase pri dekletih, starih 15–16 let, med 11 % in 17 %(Douda idr., 2008; Theodoropoulou idr., 2005; Amigo idr., 2008; Quintero idr., 2011; Avila-Carvalho idr.,2012;),pri moških, starih med 21 in 25 let,pa 7,7 % (Paoli idr.,2012). Po priporočilih naj bi odstotek telesne maščobe za moškeznašal vsaj 5 %,za ženskepa vsaj 12 % (ADA, 2009). Nekateri virinavajajo za ženske celo višji delež, in sicerod 16 % (Rosenbloom, 2000) do 21 % (McArdle idr., 2009). Nizek delež maščobne mase pri obeh spolih lahko pripišemo nizkim celodnevnim energijskim vnosom, kar potrjujejo tudi v raziskavi Deutz in sodelavci (2000). Čeprav je indeks telesne mase (ITM) le grobo merilo pri oceni stanja prehranjenosti, nam je lahko v pomoč pri oceni ustreznosti telesne mase. Normalna prehranjenost se giblje med ITM 18,5 in 24,9kg/m2. Športnica v našem primeru ima ITM (16,5 kg/m2), kar nakazuje na stanje podhranjenosti.Športniki, ki si prizadevajo ohranjati nizko telesno maso in delež maščobe pod mejami priporočil, tvegajo razvoj motenj hranjenja ali ostalih težav, povezanih s slabo prehransko oskrbo (ADA, 2009). Rezultati prehranskega vnosa so bili pričakovani. Ugotovljeno je bilo, da je celodnevni energijski vnos nižji od priporočljivih vrednosti za športnike, ki jih podaja Ameriško združenje dietetikov (ADA, 2009). Po poročanju Akademije za prehrano in dietetiko lahko pri športnikih z vztrajnim energijskim vnosom pod 2000 kcal/dan pride do izgube telesne mase in motenj funkcije endokrinega sistema (Valliant idr.,2012). Energijski vnos je pri ženski znašal 80 %, pri moškem pa 54 % priporočenih celodnevnih energijskih potreb za športnike, kar je zaskrbljujoče. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi v drugih raziskavah, v katerih so ugotovili signifikantno znižan celodnevni energijski vnos, ki se je gibal od 66 % do 84 % (Moffatt, 1984; Bernardot, 1996;Weimann idr., 1999; Nickols-Richardson idr., 2000). Raziskava, opravljena na drsalcih, je pokazala, da imajo športniki, ki zaužijejo manj kot 85 % priporočljive dnevne energije, večjo možnost poškodb in zlomov kosti kot normalno prehranjeni športniki (Frusztajer idr., 1990).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Večina raziskav kaže, da športniki zaužijejo prevelik delež maščob in premalo ogljikovih hidratov (Sears, 1996;Nova idr., 2001; Weimann, 2002), kar se je izkazalo tudi v našem primeru, kjer je bil delež ogljikovih hidratov pri ženski in moškemu 48 % oziroma 52 % ter delež maščob pri ženski 35 %. Prehrana z nizkim vnosom ogljikovih hidratov ne sodi v vrhunski šport gimnastike. Pri gimnastiki kot pretežno anaerobnem športu je aktivnost odvisna od razpoložljivih zalog glikogena, ki pa jih najlažje in najboljše zapolnjujemo prav z ogljikovimi hidrati. Pri športnikih velikokrat zasledimo zmotno mišljenje, da ogljikovi hidrati v prehrani niso najpomembnejši, zato dajejo velik poudarek na vnos beljakovin. Pri moškem spolu je bil delež beljakovin 22 %, kar je višji vnos od priporočil.Ta stopnja vnosa beljakovin je pretirana in za športnike ni optimalna (Kaufmann, 1990). Visok vnos beljakovin je lahko povezan z uživanjem beljakovinskih prehranskih dopolnil, po katerih pogosto pretirano posegajo moški športniki (Goston idr., 2010). Novejše raziskave so pokazale, da je bolj kot količina beljakovin pomemben čas uživanja beljakovin (Burke idr., 2012). Smiselno jih je uživati predvsem v zadnjem delu treninga ter po treningu.Podobne raziskave so bile opravljene tudi na drsalcih in baletnikih, ki imajo podobne zahteve glede treninga in vzdržljivosti. Podobno kot v našem primeruse je tudi pri teh športnikih izkazalo, da zaužijejo premalo ogljikovih hidratov (44–51 %), medtem ko je vnos beljakovin in maščob višji od priporočil ( Zeigler idr., 2001). Poleg slabega vnosa makrohranilštudije kažejo, da imajo športniki z nizkim energijskim vnosom tudi slab vnos mikrohranil in so v nevarnosti za pomanjkanjem kalcija, železa, magnezija, cinka in B kompleksa (Nova idr., 2001; Valliant idr.,2012), kar se je izkazalo tudi v našem primeru. Pomanjkanje mikrohranil poveča možnost škodljivih dolgoročnih učinkov na mineralno gostoto kosti, zdravje srca ter ožilja ter splošno zdravje in odpornost športnika. Predvsem pri ženskah predstavlja velik problem pomanjkanje vitamina D, ki je zelo pomemben za izgradnjo zdravih kosti, saj pripomore k boljši absorpciji kalcija (McArdle idr., 2009). Ker je gimnastika šport, ki poteka v zaprtih dvoranah, so športnikile redko izpostavljeni sončni svetlobi, ki pripomore k tvorjenju vitamina D. Zato bi bilo potrebno za njegov ustrezen vnos poskrbeti s prehrano. Iz analize prehranskega vnosa je bilo ugotovljeno, da je vnos vitamina D v primeru športnice pod priporočili, prav tako sta prenizka tudi vnos železa in kalcija(69 %). Zaradi visokih kroničnih obremenitev raziskovalci predpostavljajo, da so športniki vsakodnevno podvrženi oksidativnemu stresu, ki ga zavirajo antioksidanti. Zelo pomembna antioksidanta sta vitamin C in E. Pri obeh športnikih je bilo zaznano pomanjkanje vitamina E, pri moškem pa tudi vitamina C. Hudo pomanjkanje vitamina E lahko povečuje oksidativni stres v mišicah, povečuje razgradnjo in vnetne procese ter vodi v mišično distrfofijo (Lukaski, 2004).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

ZAKLJUČEK Različni psihološki pritiski lahko povzročijo, da zaradi standardov, ki zahtevajo lepo oblikovano telo, športnike silijo, da vzdržujejo nizko telesno maso s prekomerno povečano količino treninga in znižanim energijskim vnosom. Ob tem prihaja do pomanjkanja makro ter mikrohranil. Vse skupaj privede do stresne situacije, na katero se telo odzove z znižano stopnjo bazalne presnove, spremembami srčno žilnega, skeletnega, mišičnega in endokrinega sistema ter znižanim imunskim sistemom, kar lahko ogroža zdravje športnika. Pomembno je, da se vsi poleg športnika, ki so povezani z gimnastiko, vključno s trenerji, starši, zdravniki, psihologi in dietetiki zavedajo pomena pravilnega prehranjevanja in se naučijo prepoznavati osnovne motnje hranjenja. Zavedati se je potrebno, da te obstajajo in jih lahko z znanjem, ki ga imamo, uspešno preprečujemo. Obenem pa s pravilno načrtovano prehrano pripomoremo k boljšemu počutju športnika, doseganju boljših rezultatov, zmanjšanju poškodb in kar je najpomembneje, ohranjamo zdravje športnika. LITERATURA 1. 2.

3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14.

AmericanDieteticAssociation (ADA), DietitiansofCanada, AmericanCllegeofSports Medicine. (2000). Nutritionandathleticperformance. J Am Diet Assoc.,100: 1543–1556. Amigo, A., Sala, V., Faciabén, A., Evrard, M., Marginet, M., & Zamora, L. (2009). Talla, peso, somatotipo y composicióncorporal en gimnastas de élite españolas (gimnasiarítmica) desde la infânciahasta la edadadulta. ApuntsEducacíonFísica y Deportes, 1º trimestre, 64–74. Àvila-Carvalho L., Klentrou P., LuzPalomero da M., Lebre E. (2012).“Bodycomposition profile of elite grouprhythmicgymnasts,” ScienceofGymnasticsJournal, vol. 4, pp. 21– 32. Baer JT., Walker W F., Grossman, J.M. (1995). A disorderedeatingresponseteam’s effect on nutritionpractices in collegeathletes. Journalofathletictraining, 30(4): 315. Barker PR, Petroczi A, Quested E. (2007). Assessmentofnutritionalknowledge in femaleathletessusceptible to theFemaleAthlete Triad syndrome. J ofOccupational Medicine andToxicology, 2 (10): 1–11. Bean A. (2009). Sportsnutrition. 6th ed. London: A&C Black PublishersLtd,: 1–63. Benardot D. (1996). Workingwithyoungathletes: viewsof a nutritionist on thesports medicine team. Internationaljournalofsportnutrition, 6(2): 110–120. Black DR, Larkin LJS, Coster DC, Leverenz LJ, Abood DA. (2003). PhysiologicScreening test forEatingDisorders/DisorderedEatingAmongFemaleCollegiateAthletes. J ofAthleticTraining, 38 (4): 286–297. Bonci CM, Bonci LJ, Granger LR, Johnson CL, Malina RM, Milne LW in sod. (2008). NationalAthleticTrainersAssociationPositionStatement: Preventing, Detecting, andManagingDisorderedEating in Athletes.J ofAthleticTraining; 43 (1): 80–108. Borgen JS, Torstveit MK. (2010) Aspectsofdisorderedeatingcontinuum in elite highintensitysports. Scand J Med SciSports , 20: Suppl 2: 112–121. Burke L, Bell L, Cort M, Cox G, Farthing L, Greenaway B, Minehan M, Petrunoff N, Wood C. (2012). Currentconcepts in sportnutrition.Australian Institute ofsport. Caine D., Bass S., Daly R. (2003). Does elite competitioninhibitgrowthanddelaymaturation in some gymnasts? Quitepossibly. Pediatricexercisescience, 15(4): 360-372. Clark, N. (2008). Nancy Clark’s sportsnutritionguidebook. Human Kinetics 1. Cunningham JJ.(1980). Areanalysisofthefactorsinfluencing basal metabolicrate in normal adults. Am J ClinNutr., 33:2372–2374.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014 15. Deutz RC., Benardot D., Martin DE., Cody MM. (2000). Relationshipbetweenenergydeficitsandbodycomposition in elite femalegymnastsandrunners. Medicine andscience in sportsandexercise, 32(3): 659–668. 16. Douda, H., Toubekis, A., Avloniti, A., Tokmakidis, S. (2008). 17. Frusztajer NT, Dhuper S, Warren MP, Brooks-Gunn J, Fox RP. (1990). Nutritionandtheincidenceofstressfractures in balletdancers. Am J ClinNutr., 51:779–83. 18. Goston J L., ToulsonDavissonCorreia MI. (2010). Intakeofnutritionalsupplementsamongpeopleexercising in gymsandinfluencingfactors. Nutrition, 26(6): 604-61 19. Gutgesell ME, Moreau KL, Thompson DL. (2003). WeightConcerns, Problem EatingBehaviors, and Problem DrinkingBehaviors in FemaleCollegiateAthletes. J ofAthleticTraining; 38 (1): 62–66. 20. Harris JA, Benedict FG. (1919). A biometric study of basal metabolism in man. Washington, DC: Carnegie Institution of Washington, Publication no 279. 21. Jones CT. (2001). Theeffectof diet/supplementintakeandcompetitiveswimming/ gymnasticsupon bone mineral densityofcollegiatefemales. Universityof Alabama. 22. Kaufmann D. (1990). Protein as anenergy substrate duringintenseexercise. AnnalsofSports Medicine. 23. Leone JE, Sedory EJ, Gray KA. (2005). RecognitionandTreatmentofMuscleDysmorphiaandRelatedBodyImageDisorders. J ofAthleticTraining, 40 (4): 352– 359. 24. Lukaski HC. (2004). Vitamin and mineral status: effects on physicalperformance. Nutrition, 20(7): 632–644. 25. McArdle DW, Katch IF, Katch LV. (2009). Sportsandexercisenutrition. Philadelphia: Lippincott Williams andWilkins. 26. Moffatt, R. J. (1984). Dietary status of elite femalehighschoolgymnasts: inadequacyof vitamin and mineral intake. JournaloftheAmericanDieteticAssociation, 84(11): 1361. 27. Nickols-Richardson SM., Modlesky CM., O’Connor, PJ., Lewis RD. (2000). Premenarchealgymnastspossesshigher bone mineral densitythancontrols. Medicine andscience in sportsandexercise, 32(1): 63–69. 28. Nova E, Montero A., López-Varela S., Marcos, A. (2001). Are elite gymnastsreallymalnourished? Evaluationof diet, anthropometryandimmunocompetence. Nutritionresearch, 21(1): 15–29. 29. Paoli A., Grimaldi K., D’Agostino D., Cenci L., Moro T., Bianco A., Palma A. (2012). Ketogenic diet does not affectstrengthperformance in elite artisticgymnasts. JournaloftheInternationalSocietyofSportsNutrition, 9(1): 1–9. 30. Penniment K, Egan SJ. (2011). PerfectionismandLearningExperiences in Dance Class as RiskFactorsforEatingDisorders in Dancers. WileyInterScience; 20: 1– 22. 31. Quintero, B., Martín, A., Henríquez, J. (2011). El perfilantropométrico de la gimnasiarítmica. ApuntsEducaciónFísica y Deportes, 103:48–55. 32. Rosenbloom C. (2000) Sportsnutrition: a guidefortheprofessionalworkingwithactivepeople. AmericanDieteticAssociation. 33. Sears, B. (1996). Ellen I.~ olemari. InternationalJournalofSportNutrition, 6: 69-71. 34. Sudi K., Öttl K., Payerl D., Baumgartl P., Tauschmann K., Müller W. (2004). Anorexiaathletica. Nutrition, 20(7): 657–661. 35. Theodoropoulou, A., Markou, K. B., Vagenakis, G. A., Benardot, D., Leglise, M., Kourounis, G., Georgopoulos, N. A. (2005). Delayedbutnormallyprogressedpuberty is more pronounced in artisticcomparedwithrhythmic elite gymnastsdue to theintensityoftraining. TheJournalOfClinicalEndocrinologyAndMetabolism,90(11): 6022–6027. 36. UK Sport (2007). EatingDisorders In Sport. Najdeno na: http://www.uksport.gov.uk/ publications/eating-disorders-in-sport<6.1.2014> 37. Valliant MW, Emplaincourt HP, Wenzel RK, Garner BH. (2012). NutritionEducationby a RegisteredDietitianImprovesDietaryIntakeandNutritionKnowledgeof a NCAA FemaleVolleyball Team. Nutrients, 4: 506–516.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014 38. Weimann E., Blum WF., Witzel C., Schwidergall S., Bohles HJ. (1999). Hypoleptinemia in femaland male elite gymnasts. Eur J ClinInvest 29 (10): 853–860. 39. West RV. (1998). Thefemaleathlete, the triad ofdisorderedeating, amenorrheaandosteoporosis. Sports Med., 26(2):63–71. 40. Ziegler PJ, Khoo CS, Sherr B, Nelson JA, Larson WM, Drewnowski A. (1998). BodyImageandDietingBehaviorsAmong Elite Figure Skaters. Int J EatDisord; 24: 421– 427. 41. Ziegler PJ., Jonnalagadda SS., Lawrence C. (2001). Dietaryintakeof elite figure skatingdancers. NutritionResearch, 21(7): 983–992.

Tadeja Jakus tadeja.jakus@fvz.upr.si

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

OBRAVNAVA NEKATERIH KRONIČNIH POŠKODB IN PREOBREMENITVENIH STANJ PRI GIMNASTIKI Martin Zorko IZVLEČEK Gimnastika je visoko obremenilen šport in sicer tako zaradi velikih sil, ki delujejo na telo, kakor tudi zaradi velike količine treninga in velikega števila ponavljajočih gibov. Visokim obremenitvam so izpostavljeni že otroci in mladostniki, ki so za določen tip poškodb takrat še posebej dovzetni. Pogostost akutnih poškodb je dobro raziskana, kroničnih pa bistveno manj in so najverjetneje pogostejše, kot si mislimo. Poleg obremenitev so glavni dejavniki za kronične poškodbe tudi primanjkljaj mišične moči, gibljivosti in uporaba neustrezne športne opreme. Zdravljenje kroničnih poškodb je kompleksno, dolgotrajno, vendar pogosto uspešno. V večini primerov je potrebna večmesečna prekinitev ali bistvena omejitev pri treningu. V primeru neupoštevanja oziroma prezrtja poškodbe ter nadaljevanja s treningom brez prilagoditev obstaja možnost poslabšanja stanja, kar lahko pripelje do hitrejšega konca gimnastične kariere in tudi do zdravstvenih težav v poznejšem življenjskem obdobju. Ključne besede: gimnastika, kronične poškodbe, prilagoditve treninga, rehabilitacija. UVOD Gimnastika je visoko obremenilen šport za celotno telo. Obremenitve tako spodnjega kot tudi zgornjega uda lahko pri posameznih elementih večkratno presežejo telesno težo (Overlin in Hecht, 2010). Poškodbe so razmeroma pogoste in dosegajo pogostost poškodb pri kontaktnih športih (Mahoney, 2008). Poškodbe se v osnovi delijo na akutne in kronične. Epidemiologija akutnih poškodb je bolje poznana predvsem zato, ker ob takšni poškodbi športnik običajno obišče zdravnika, s tem pa se poškodba evidentira. Po podatkih iz ameriškega združenja urgentnih zdravnikov je bilo v obdobju od leta1990 do leta 2005 v populaciji otrok in najstnikov, starih od 6 do 17 let, 42 % poškodb zgornjega uda, 34 % spodnjega uda, 14 % glave in vratu ter 10 % trupa (Mahoney, 2008). V skupini otrok, starih med 6 do11 let, je bil pogosteje poškodovan zgornji ud, v starejši skupini (12–17 let) pa spodnji. Več poškodb je bilo pri dekletih. Drugi avtorji (Overlin in Hecht, 2010) poročajo o 2,5 do 3,3 poškodbe na 1000 ur treninga. Do akutne poškodbe največkrat pride pri doskokih ter pri vajah na parterju. Na tekmovanju je v primerjavi s treningom tveganje za poškodbo dvakrat večje. Najpogostejša posamezna poškodba je zvin gležnja. Dejavniki tveganja za poškodbo so večja telesna višina, hitra rast, obseg treninga nad 15 do 20 ur tedensko in istočasne druge življenjske obremenitve (stres).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Kronične poškodbe so posledica ponavljajočih obremenitev, pri katerih se postopno akumulirajo mikropoškodbe. Pri večini od njih (še posebej to velja za vnetja/ degenerativne spremembe tetiv in njihovih narastišč) je bolečina sprva prisotna samo po treningu, kasneje se pojavlja tudi med treningom, pri čemer pa kvaliteta izvedbe še ni motena, nazadnje pa zaradi bolečine športnik treninga ne more več normalno izpeljati ali pa ima težave celo že v vsakodnevnem življenju (Kaux et al, 2011). Zdravnika običajno obišče šele v tej fazi, kar je lahko tudi več mesecev ali celo let po začetku težav. Športnik torej s kronično poškodbo trenira in se ob obisku v ambulanti velikokrat niti ne spomni, kdaj točno so se težave pričele. Zaradi tega imamo po eni strani težave z evidentiranjem tovrstnih poškodb, po drugi strani pa takšno preziranje običajno vodi do poslabševanja poškodbe in zaradi kompenzatornih gibov oziroma drugačnega motoričnega delovanja telesa v celoti lahko pride tudi do poškodbe drugih delov telesa. Vzroke za nastanek kroničnih poškodb lahko poenostavljeno razdelimo na pomanjkanje mišične moči (oziroma ravnotežja v mišični moči/vzdržljivosti), pomanjkanje gibljivosti in napake v treniranju. V prispevku bom podrobneje obravnaval nekatere izmed pogostejših kroničnih poškodb, ki se pojavljajo pri gimnastiki. 1 STRESNA POŠKODBA RASTNE STIKE DISTALNEGA DELA RADIUSA Mehanizem poškodbe Poškodba nastane zaradi ponavljajočega kompresijskega in torzijskega obremenjevanja zapestja, ki lahko pri nekaterih elementih doseže tudi šestnajstkratnik telesne teže. Zapestje je najbolj obremenjeno na parterju, preskoku, konju z ročaji in gredi (Webb BG in Rettig LA, 2008). Dejavniki tveganja za poškodbo so premehka vadbena površina (parter, konj z ročaji, preskok), ki povzročajo poudarjeno hiperekstenzijo zapestja, šibke upogibalke zapestja ter položaji na preskoku, pri katerih je zapestje hiperekstendirano in hkrati postavljeno v ulnarno deviacijo in pa rotacije na obremenjenih zapestjih, kar je značilno za nekatere prvine na gredi (DiFiori et al, 2006). Klinična slika in diagnoza Distalni del radiusa je občutljiv na pritisk (Overlin in Hecht, 2010). Bolečina se poveča ob aksialni obremenitvi ter pri skrajnem iztegovanju zapestja. Izteg zapestja je v končnih stopinjah lahko tudi omejen. Dodatni preiskavi, s katero potrdimo diagnozo, sta rentgensko slikanje in slikanje z magnetno resonanco. V zgodnjem obdobju je lahko rentgenska preiskava še v mejah normale. Za natančnejšo oceno rastne stike je potrebna primerjava s sliko druge roke.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Zdravljenje Potrebna je razbremenitev zapestja v aksialni smeri do popolne izzvenitve bolečine, kar lahko traja tudi 12 tednov. V tem času lahko športnik izvaja vaje brez obremenjevanja zapestja, v začetnem obdobju vračanja v trening na orodju pa je priporočljiva uporaba opornice za zapestje, ki zapestje razbremenjuje v aksialni smeri, kot je npr. Gibsonova opornica (Webb BG in Rettig LA, 2008). Opornico ali celo mavčno imobilizacijo se namesti tudi v primeru, če so bolečine prisotne pri lažjih vsakodnevnih aktivnostih. V rehabilitaciji so ključne vaje za krepitev predvsem upogibalk zapestja, dodatno pa tudi vaje za iztegovalke zapestja in prstov ter raztezne vaje za zapestje. V primeru pomanjkanja gibljivosti ramenskega obroča je potrebno tudi to napako popraviti. Med povratkom v trening je potrebno obremenitve stopnjevati postopno. Proti koncu faze vračanja v poln trening lahko uporabljamo tudi opornico, ki omejuje hiperekstenzijo zapestja, kot je npr. Ezy Pro (Overlin in Hecht, 2010). Komplikacije Kronična bolečina v zapestju lahko kljub zdravljenju ostane. Rastna stika se lahko prezgodaj zapre, kar ima lahko za posledico pozitivno ulnarno varianco (ulna zraste daljša kot radius), to pa lahko vodi do dodatnih poškodb in obrab v področju zapestnega sklepa in lahko tudi do pretrganja tetiv iztegovalk zapestja. Diferencialna diagnoza Zelo podoben mehanizem nastanka ima tudi stresni zlom navikularne kosti. Bolečina je v tem primeru prisotna nekoliko distalneje, in sicer na palčni strani hrbtišča zapestja ter v anatomski tobačnici. Zdravljenje je podobno kot pri poškodbi rastne stike distalnega radiusa, le da je sprva potrebna dosledna 8–12 tedenska imobilizacija zapestja in osnovnega sklepa palca. Včasih se zlom ne zaraste in v tem primeru je potrebno kirurško zdravljenje. 2 KRONIČNE POŠKODBE HRBTENICE 2. 1 Spondiloliza Po nekaterih podatkih naj bi imele ženske gimnastičarke v 10 do 12 % okvaro v področju loka vretenca (pars defekt). Poškodba je najpogostejša pri ritmični gimnastiki (Schnebel B, 2010). Mehanizem poškodbe Pri ponavljajočih iztegovanjih oziroma hiperekstenzijah nastanejo v področju loka vretenca strižne sile, ki povzročijo stresno reakcijo takoimenovanega interartikularnega dela vretenca (pars interarticularis) (Press J in Dvoržak J, 2012).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

V hujših primerih lahko stresna reakcija napreduje v stresni zlom na eni ali obeh straneh (eno ali obojestranska spondiloliza). Najpogosteje je prizadet lok petega ledvenega vretenca, drugo po pogostosti pa je četrto ledveno vretence. Poškodba nastane torej v območju največje gibljivosti ledvene hrbtenice. Včasih do prekinitve loka vretenca niti ne pride, ampak se ta v otroštvu sploh ne razvije, ker je bil športnik izpostavljen visokim ekstenzijskim obremenitvam v času fiziološkega zakostenevanja (5.–6. leto življenja). Klinična slika, diagnoza, diferencialna diagnoza Prisotna je bolečina v ledveni hrbtenici, ki občasno izžareva v zadnjico in zgornji del stegna. Poslabša jo izteg ledvene hrbtenice ali izteg s hkratnim upogibom v stran in rotacijo (Schnebel B, 2010). Pozitiven je test ekstenzije na eni nogi. Športnik včasih poroča, da se je bolečina prvič pojavila med tekom ali med vajami za moč. Standardna preiskava je slikanje ledvene hrbtenice v polstranski projekciji, kjer se defekt najbolje vidi, vendar pa je lahko v začetnih fazah stresne reakcije izvid še normalen. Teoretično bi bila najbolj uporabna preiskava SPECT, ki je bolj senzitivna, z njo bi z večjo zanesljivostjo lahko izključili nekatere druge diagnoze s podobno klinično sliko (npr. stresni zlom križnice in medenice), pozitiven izvid pa pomeni, da je stanje akutno in da še obstaja potencial celjenja kosti. Vendar pa preiskave zaradi visoke doze sevanja in tudi slabe dostopnosti preiskave običajno ne opravimo. Deloma nam SPECT lahko nadomesti preiskava z magnetno resonanco. Včasih najdemo spondilolizo na rentgenogramu tudi naključno, ne da bi imela oseba kakršnekoli težave. Te so bile najverjetneje prisotne prej, lahko tudi že v zgodnjem otroštvu, ko je poškodba nastala in se jih športnik včasih sploh več ne spominja. Po drugi strani pa tudi pozitiven izvid slikanja ne pomeni vedno, da smo odkrili dejanski vzrok bolečine v križu. Zelo podobne težave in tudi ugotovitve pri kliničnem pregledu povzroča tudi okvara (vnetje/obraba) fasetnih sklepov. Zdravljenje Priporočen protokol zdravljenja se pri različnih avtorjih precej razlikuje. V splošnem pa velja, da se vsaki boleči aktivnosti izognemo za 4 do 8 tednov. V poštev pride tudi nošenje opornice (Bostonska antilordotična opornica oz ojačan križni pas), ki omejuje gibanje v ledveni hrbtenici. Priporočila glede uporabe opornice so v literaturi precej kontroverzna. Uporaba je najbolj smiselna v primeru kombinacije pozitivnega rentgenskega slikanja in pozitivnega SPECT. V tem primeru želimo namreč doseči anatomsko zacelitev poškodbe in zato je potrebna popolna opustitev vsakega treninga in kontinuirana 12-tedenska uporaba opornice preko dneva. V primeru, da je izvid rentgenograma normalen, SPECT pa je pozitiven, je poškodba oziroma preobremenitveno stanje v začetni fazi oziroma še v fazi stresne reakcije. V primeru, da je na rentgenogramu vidna prekinitev interartikularnega dela, SPECT pa je negativen, pa gre za stresni zlom starejše narave, ki nima več potenciala zacelitve. V obeh zadnjih primerih lahko začnemo z rehabilitacijo že zgodaj. Poudarek je na vadbi za stabilizacijo trupa, pri čemer pa najprej bolnika naučimo

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

samo pravilne aktivacije mišic, hrbtenica pa je v nevtralnem položaju. V začetni fazi se tudi izogibamo vajam, pri katerih so visoke kompresijske sile na vretenca (npr. hkraten dvig obeh rok in nog leže na hrbtu). Vaje potem stopnjujemo, pri čemer nam je vodilo bolečina, ki se ne sme pojavljati. Tekom rehabilitacije odpravljamo tudi deficite gibljivosti (običajno v kolčnem sklepu), ob povratku v trening pa skušamo čimbolj zmanjšati število ekstremnih zaklonov, kombinacij zaklonov z rotacijami in pa doskokov, pri katerih je hrbtenica v zaklonjenem položaju. Prognoza za povratek v trening je – vsaj kratkoročna in srednjeročna – odlična. Vendar pa obstaja povečana verjetnost ponovitve težav. V primeru, da do zaraščanja loka vretenca ne pride, obstaja nevarnost zdrsa vretenca (spondiloliza), s tem pa tudi povečane nevarnosti herniacije medvretenčne ploščice, razvoja degenerativnih sprememb na istem segmentu in tudi sosednjih segmentih hrbtenice, s tem pa se poveča verjetnost za težave (npr. lumbosakralna spinalna stenoza) leta ali celo desetletja po koncu gimnastične kariere. 2. 2 Spondilolisteza Definicija in mehanizem poškodbe Izraz označuje relativni zdrs enega vretenca proti sosednjemu (spondylo=hrbtenica, listhesis=zdrs). Poznamo več tipov spondilolistez. Pri gimnastiki je daleč najpogostejša istmična spondilolisteza, občasno pa pri starejših gimnastikih ugotovimo tudi degenerativno spondilolistezo. Pri istmični spondilolistezi pride najprej do obojestranske spondilolize, v drugem koraku pa do zdrsa sprednjega dela vretenca naprej preko zgornje površine spodaj ležečega vretenca. Pri degenerativni spondilolistezi pride zaradi ohlapnosti vezi in zmanjšane višine medvretenčne ploščice do zdrsa celotnega vretenca v smeri nazaj ali naprej glede na svojega soseda. Pri istmični spondilolistezi največkrat zdrsne naprej peto ledveno vretence proti prvemu sakralnemu. Glede na velikost zdrsa jo delimo na pet stopenj: stopnja I = zdrs za do 25 % dolžine telesa vretenca, stopnja II do 50 %, stopnja III do 75 %, stopnja IV do 100 % in stopnja V zamik za več kot celotno vretence. Vzroki za nastanek so enaki kot pri spondilolizi, in sicer gre za ponavljajoče obremenitve v otroštvu ali redkeje tudi kasneje. Največja nevarnost za slabšanje oziroma napredovanje zdrsa je pri deklicah v starostni skupini 9–12 let in pri fantih v starostni skupini 10–14 let. Klinična slika in diagnoza Spondilolisteza je lahko asimptomatska, kar velja predvsem za prvo in drugo stopnjo, sicer pa gre običajno za periodično bolečino v križu, katere poslabšajo predvsem ekstenzijske obremenitve ledvene hrbtenice. V splošni in tudi velikemu deležu športne populacije je prisotna tudi prikrajšava zadnjih stegenskih mišic, kar pa za gimnastike v glavnem ne velja. Pri višjih stopnjah spondilolisteze se lahko občasno ali konstantno pridružuje tudi radikularna bolečina v spodnjih udih (lumboishialgija), kar je posledica pritiska dela vretenca ali pa kostnega kalusa (ki lahko nastaja ob poskusu celjenja spondilolize) na živčno korenino. Pri višjih

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

stopnjah spondilolisteze lahko pri kliničnem pregledu tipljemo stopnico oziroma zamik med dvema ledvenima vretencema. Nevrološki status spodnjih udov je običajno normalen. Diagnozo enostavno potrdimo z rentgenskim slikanjem ledvene hrbtenice v stranski projekciji, pri čemer pa se moramo zavedati, da sam obstoj spondilolisteze še ne pomeni, da smo odkrili dejanski vzrok bolečine. Zdravljenje Običajno je potrebno ob poslabšanju bolečine zmanjšati obremenitve. V rehabilitaciji imajo osrednje mesto vaje za stabilizacijo trupa ter odpravljanje deficitov v gibljivosti, pri vračanju v trening pa ukrepi, ki sem jih omenil že pri spondilolizi. V poštev pride tudi manualna terapija in sicer v smislu mobilizacije sosednjih, manj gibljivih hrbteničnih segmentov nad ali pod mestom spondilolisteze. V otroškem in najstniškem obdobju je koristno spremljati napredovanje okvar z občasnim (npr. enkrat letnim) rentgenskim slikanjem. Nekateri avtorji odsvetujejo ukvarjanje z vrhunskim športom, ko spondiloliza preseže drugo stopnjo (zdrs vretenca za 50 % širine) (Press J in Dvoržak J, 2012). Pri višjih stopnjah spondilolisteze je zaradi konstantne bolečine, pridruženih nevroloških okvar in tudi v smislu preprečitve poznejših komplikacij (herniacija medvretenčne ploščice, spinalna stenoza) včasih potrebno kirurško zdravljenje. To pomeni fuzijo (zatrditev) dveh sosednjih vretenc. V primeru zatrditve pa se nadaljnje ukvarjanje z vrhunskim športom in tudi sicer izvajanje sunkovitih skrajnih odklonov hrbtenice odsvetuje, oziroma je pri tem potrebna še posebna previdnost, saj odsotnost gibanja med dvema vretencema telo kompenzira s povečanim gibanjem preostalih vretenc, kar pa lahko pripelje do okvar tudi tam. 3 POSTERIORNA UTESNITEV V GLEŽNJU Definicija in mehanizem poškodbe To je kronično stanje, ki je poleg baleta najpogostejše prav pri gimnastiki (Overlin in Hecht, 2010). Gre za ponavljajočo kompresijo med zadnjim spodnjim delom golenice (posteriorni maleol), skočnico in/ali petnico. Do kompresije prihaja v položaju upognjenega (plantarno flektiranega) gležnja. Posebej problematičen je odriv ter tudi doskok, po katerem športnik zadrži upognjen gleženj (ostane visoko na prstih). V prvi fazi se vname pokostnica omenjenih kosti, tetivna ovojnica globoke upogibalke palca in/ali ligamenti tega predela. Kasneje hipertrofira sklepna ovojnica, ki lahko tvori hrustančne vključke (sinovialna hondromatoza), s tvorbo izrastkov pa reagira tudi kostnina. Tako nastane začaran krog: ob ponavljajočih utesnitvah in vnetju se na omejenem prostoru zadnjega gleženjskega kompartmenta razrašča odvečno tkivo, ki povzroča še večjo utesnitev. Dejavniki tveganja so poleg omenjenih obremenitev v neugodnem anatomskem položaju še obstoj os trigonuma (prosta koščica za skočnico), prominenten izrastek zadnjega dela skočnice, stanje po inverzijskem zvinu gležnja in okvare spodnjega skočnega sklepa (Alfredson H et al, 2012). Morda vpliva tudi doskakovanje na pretrdo podlago.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Diagnoza Športnik javlja bolečino v zadnjem delu gležnja (in pred Ahilovo tetivo) pri elementih na prstih (3/4 pointe) ter pri doskokih in odrivih. Bolečina se običajno hitro stopnjuje in zelo omeji sposobnost treninga in tekmovanja. Ob pregledu je prizadeto mesto boleče na otip, včasih je tudi otečeno, bolečino pa povečamo, če krepko plantarno upognemo gleženj (pozitiven test posteriorne utesnitve). Za boljšo anatomsko opredelitev lezije so nam v pomoč preiskave z rentgenom, ultrazvokom ter magnetno resonanco. Zdravljenje Čimprej je potrebno prilagoditi gimnastične elemente in delno omejiti plantarni upogib gležnja (bandažiranje). Odpraviti je potrebno primanjkljaje mišične moči in nevromišičnega nadzora, pri čemer je ključna proprioceptivna vadba. Odpraviti je potrebno tudi primanjkljaje gibljivosti (raztezne vaje, sklepna mobilizacija). Pri obravnavi gibljivosti se pogostokrat pozabi na gibanje v spodnjem skočnem sklepu, katerega je običajno potrebno mobilizirati v smeri everzije. Vnetje in oteklino poskušamo zmanjševati z elektromodalno terapijo (ultrazvok, laser, elektrostimulacija). V poštev pridejo tudi infiltracije kortikosteroida v posteriorni gleženjski kompartment. Konzervativna terapija je pogosto uspešna samo prehodno, zato je nazadnje velikokrat potrebna operacija. Rehabilitacija po operaciji traja od 3 do 6 mesecev. V tem času je potrebno izvajati enake ukrepe – razen injekcij kortikosteroida – kot jih izvajamo pri konzervativnem zdravljenju. Z dosledno rehabilitacijsko obravnavo zmanjšamo verjetnost ponovitve težav. 4 POŠKODBE RAMENSKEGA SKLEPA Najpogostejše poškodbe so SLAP lezija, poškodba anteroinferiornega labruma in multidirekcionalna nestabilnost (Honig KM in McCarty EC, 2010). Po pogostosti sledi ruptura rotatorne manšete. 4. 1 SLAP poškodba Glenoidni labrum je vezivno hrustančna struktura, ki obkroža sklepno ponvico ramenskega sklepa. Tako se poveča sklepna površina in dodatno stabilizira ramenski sklep. Na zgornjem delu se nanj narašča dolga bicepsova tetiva. SLAP je kratica za »SuperiorLabrumAnteriortoPosterior«, kar označuje mesto in smer natrganine labruma v območju narastišča dolge bicepsove tetive. Poškodba je največkrat akutna in se običajno zgodi pri padcu na iztegnjeno roko, pri gimnastiki pa ima lahko tudi kroničen potek in sicer največkrat pri tekmovalcih, ki veliko vadijo na krogih.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Klinična slika in diagnoza Športnik javlja bolečino v globini rame ali ob zadnjem zgornjem robu pri določenih gibih, običajno pri odročenju, pri dvigu rok nad višino ramen in pa tudi pri seganju z roko za hrbet. Ob pregledu včasih izzovemo bolečino s pritiskom na sprednji del rame, običajno sta pozitivna O´Brienov in DLS (dynamic labral shear) test v rami, včasih pa je boleč tudi upogib komolca proti uporu (Kiebler et al, 2009). Od dodatnih preiskav je uporabno slikanje z magnetno resonanco s kontrastom. Preiskava ima določen pomen samo v kombinaciji s klinično sliko. Zdravljenje Poškodba na tem anatomskem mestu se sicer ne zaceli, vendar pa lahko simptomi postopno izzvenijo oziroma se zmanjšajo toliko, da operativni poseg ni potreben. V zadnjem času se z artroskopsko operacijo običajno počaka, da se vidi, kako bo športnik reagiral na konzervativno zdravljenje, deloma pa je odločitev o operaciji odvisna tudi od tipa poškodbe (obstajajo štirje različni tipi) in od prizadetosti same bicepsove tetive. V konzervativni terapiji imajo svoje mesto počitek, elektroterapevtske modalitete, terapevtske vaje in/ali sklepna mobilizacija. Cilj terapije je vzpostavitev polnega obsega giba, nevromišičnega nadzora (propriocepcija in dinamična stabilizacija) ter moči in vzdržljivosti. V primeru uspešnega konzervativnega zdravljenja je pričakovati vrnitev v poln trening v 3 do 6 mesecih. V primeru vztrajanja težav je potrebna artroskopija, kjer se poškodovan labrum rekonstruira ali pa poškodovan del samo očisti. Tretja možnost, ki se jo napravi v primeru, da je bicepsova tetiva nestabilna tudi nižje v svojem poteku, pa je tenodeza, kar pomeni, da se bicepsovo tetivo odstrani z labruma in se jo pritrdi na nadlaktnico nižje v svojem poteku. V primeru rekonstrukcije labruma, kar je sicer najbolj anatomska rešitev, je potrebno računati z najdaljšo rehabilitacijo, in sicer vsaj 6 mesecev. 4. 2 Poškodba anteroinferiornega labruma (Bankartova lezija) To je poškodba glenoidnega labruma v sprednjem delu. Tudi ta poškodba največkrat nastane akutno ob sprednjem izpahu rame, možen pa je tudi postopen nastanek ob preobremenjevanju. Večkrat ne povzroča nobenih simptomov in jo včasih odkrijejo tudi naključno pri preiskavi z magnetno resonanco (DeCarli, 2012). Značilna težava pa je občutek nestabilnosti in/ali bolečina v sprednjem delu sklepa v nekaterih položajih, predvsem na krogih, ko je obremenjen sprednji ali spodnji del sklepa. V hujših primerih pa lahko prihaja do ponavljajočih izpahov rame. Konzervativna terapija običajno ne pomaga, ali vsaj ne povsem, zato je potrebna operacija. Po operaciji je do povratka v trening potrebno 3 do 4 mesece rehabilitacije (Cox CL in Kuhn JE, 2008).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

4. 3 Multidirekcionalna nestabilnost ramenskega sklepa Najpogostejša je kombinacija sprednje in spodnje nestabilnosti (Honig KM in McCarty EC, 2010) (Caplan J, 2007) . Največkrat gre za prirojeno stanje in ne za poškodbo, kot je to pri sprednji nestabilnosti. Vendar pa lahko ponavljajoči gibi v končnih območjih giba – kar se pri gimnastiki dogaja – stanje poslabšajo oziroma povzročijo, da postane simptomatsko. Ugotovili so spremenjeno mišično aktivacijo in sicer zmanjšano aktivnost spodnjih vlaken trapeziusa in mišice serratus anterior, medtem ko sta aktivnost mišic latisimus dorsi in pectoralis minor povečani. Zaradi tega se spremeni položaj lopatice, s tem pa se poslabša mehanika ramenskega sklepa (Ludewig et al, 2009). To lahko pripelje do nekaterih stanj, kot je npr funkcionalna subakromialna utesnitev in kasneje do vnetja in degeneracije tetiv rotatorne manšete. Klinična slika in diagnoza Bolečina se značilno pojavlja v srednjem območju gibov. Običajno ob pregledu ugotovimo splošno ohlapnost vezivnega tkiva, kar se kaže kot poudarjena gibljivost palcev, zapestja in komolcev. Spodnjo subluksacijo ramenskega sklepa ugotovimo s pozitivnim sulkusnim znakom, pozitiven pa je tudi test za sprednjo nestabilnost. Včasih se bolečina pri gibanju rame zmanjša, če z zunanjim prijemom postavimo športnikovo lopatico v stabilen, retrahiran položaj. Diagnozo postavimo s kliničnim pregledom, s slikovnimi preiskavami (ultrazvok, magnetna resonanca, rentgensko slikanje) pa izključimo nekatera druga stanja, ki povzročajo podobne težave. Zdravljenje Potrebno je okrepiti mišice tako ramenskega obroča (lopatice) kot tudi glenohumeralnega sklepa. To so namreč dinamični stabilizatorji ramenskega sklepa, ki morajo pomagati pasivnemu stabilizatorju – sklepni kapsuli – ki je preohlapna. Izogibamo se razteznim vajam v območju ramenskega sklepa. Pri sestavljanju programa vadbe moči si lahko pomagamo tudi z izvidi izokinetičnega testiranja mišične moči, ki nam da podatke tudi o deficitih mišične vzdržljivosti in pa o deficitih mišične moči, ločeno za koncentrično in ekscentrično fazo giba. Osnovnim vajam za moč dodamo tudi senzorimotorično vadbo. Vaje postajajo postopno vse bolj funkcionalne in športno specifične. Pri tem je pomembno tako sodelovanje izkušenega fizioterapevta kot predvsem v kasnejši fazi tudi kineziologa, ki na koncu skupaj s trenerjem vrne športnika v trenažni proces. Konzervativna terapija je največkrat uspešna, po čemer se multidirekcionalna nestabilnost bistveno razlikuje od sprednje nestabilnosti. V primeru neuspeha zdravljenja se opravi artroskopski poseg na sklepni kapsuli. Športniki se po operaciji običajno vrnejo v tekmovalni šport, čeprav v nekoliko manjši meri kot po operaciji sprednje nestabilnosti (Planchner in Lipnick, 2009). Po operaciji je potrebno računati s približno 6 meseci rehabilitacije.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

5 AHILOVA IN PATELARNA TENDINOPATIJA Definicija in mehanizem poškodbe Tendinopatija je izraz za klinično diagnozo boleče in otečene tetive, ki ima okvarjeno funkcijo. Njen nastanek je največkrat povezan s preobremenjevanjem (Kaux et al, 2011), in sicer predvsem s sunkovitimi obremenitvami, kakršne so prisotne pri teku in poskokih. Včasih se je za tovrstno patologijo uporabljal izraz tendinitis. Izraz nakazuje, da naj bi šlo predvsem za vnetje, danes pa vemo, da je v ospredju predvsem degenerativni proces, zato se pogosteje uporablja izraz tendinoza. Pogostost tendinoze pri gimnastičarjih iz že opisanih vzrokov, ki veljajo za vse kronične športne poškodbe, ni točno poznana, ocenjuje pa se, da naj bi pri športih, ki vključujejo tek in poskoke (torej tudi gimnastika), tendinoze predstavljale kar 30–50 % vseh poškodb. Poleg pretiranega obremenjevanja in ponavljajočih gibov so vzročni dejavniki neobičajni gibi oziroma nenadna nova oblika vadbe ter neustrezna oprema. Pri gimnastiki je dejavnik tveganja pretrda trenažna podlaga. Tendinoza se pogosteje pojavi še pri slabi športni tehniki in pri preveliki telesni teži. Pomembno vlogo imajo tudi genetski dejavniki, med njimi tudi moški spol. Ob ponavljajočih obremenitvah oziroma ob nekem vzorcu delovanja sil na tetivo v določenem časovnem obdobju se spreminja anabolno/katabolno ravnotežje v njej, pri čemer pa so podrobnosti degenerativnega procesa še slabo raziskane. Tendinotično okvarjena tetiva ima spremenjeno strukturo kolagena (osnovno substanco medceličnine vezivnih tkiv), v tetivi pa se pojavijo tudi nove žilice, ki normalno niso prisotne. Ob teh žilicah vraščajo v tetivo tudi živčni končiči, ki so najverjetneje odgovorni za bolečino. Klinična slika in diagnoza Športnik največkrat poišče zdravniško pomoč zaradi bolečine, občutka napetosti oziroma togosti tetive oziroma zaradi nezmožnosti normalnega funkcioniranja pri športu. Ob neukrepanju poteka bolezen v grobem v štirih stadijih: prvi stadij označuje bolečino po treningu, drugi stadij označuje bolečino na začetku treninga, ki kasneje v stanju splošne ogretosti izzveni in se lahko kasneje v stanju utrujenosti med treningom spet pojavi, tretji stadij označuje bolečino med celotnim treningom, četrti stadij pa označuje rupturo tetive. Pri veliko športnikih pa se simptomi pojavljajo ciklično (Scott et al, 2013). To pomeni, da jih sproži obdobje povečanega obremenjevanja tetive. Športnik potem svojo dejavnost zmanjša, ob čemer simptomi spontano izzvenijo, ob ponovnem povečanem obremenjevanju pa se povrnejo. Diagnoza je v osnovi klinična. Pri tem si pomagamo z zgoraj opisanim potekom težav, ob pregledu pa izzovemo bolečino, zaznamo zadebelitev in včasih tudi krepitacije. Bolečina se običajno pojavi pri naslednjih kliničnih testih: razteg mišično tetivne enote, izometrični kontrakciji in palpaciji. Od dodatnih preiskav sta najuporabnejša ultrazvok (UZ) in slikanje z magnetno resonanco (MRI). Preiskava z UZ je zelo odvisna od znanja preiskovalca, v splošnem pa velja, da je v rokah izkušenega preiskovalca preiskava z UZ natančnejša od preiskave z MRI. Dodatna prednost UZ je, da se da z njim prikazati tudi področja povečane prekrvitve. Pri

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

vrednotenju slikovnih preiskav pa obstajajo nekatere omejitve, ki izvirajo iz tega, da je korelacija kliničnih težav oziroma bolečine in morfoloških sprememb tetive pogosto slaba ali slabo poznana, kar velja tudi za tendinozo Ahilove in patelarne tendinopatije. Ker ostajajo tetive morfološko spremenjene kljub zdravljenju in bolnikovemu izboljšanju stanja, UZ in MRI pri sledenju tega napredka nimata dokazanega pomena. Zdravljenje Zdravljenje tendinopatij lahko v osnovi razdelimo na konvencionalno terapijo, ekscentrično vadbo, obravnavo celotne kinetične verige in kirurško zdravljenje. Konvencionalno zdravljenje vključuje predvsem relativni počitek (zmanjšana intenziteta, količina, pogostost vadbe), uporabo nesteroidnih antirevmatičnih zdravil in pasivno fizioterapijo (frikcijska masaža, elektromodalna terapija). V to skupino lahko vključimo tudi nekatere novejše oblike zdravljenja, kot so terapija z udarnim valom, obliži gliceril trinitrata in uporaba trombocitne plazme, vendar so znanstveni dokazi o njihovi učinkovitosti zaenkrat še pomanjkljivi. V posebno skupino lahko uvrstimo sklerozacijsko terapijo, ki velja za dokaj učinkovito, vendar pa vsi podatki o učinkovitosti izvirajo le iz enega centra (Umea, Švedska), zato bodo v prihodnje tudi glede sklerozacije potrebne dodatne multicentrične študije. Učinek konvencionalnega zdravljenja je z izjemo trajno zmanjšane obremenitve običajno le začasen. Ekscentrične vaje imajo edine od vseh oblik zdravljenja trajen učinek tudi na strukturo tetive. Njihova učinkovitost je pri Ahilovi tendinopatiji okoli 60 %, pri patelarni pa nekaj manj. Boljši učinek je v primeru okvare telesa tetive kot pa njenega narastišča na kost. Pri ekscentrični vadbi pride do stimuliranja odlaganja fibrilarnega kolagena v medceličnino, s tem pa se poveča tudi natezna trdnost tetive. Zmanjša se tudi vsebnost žilic v tetivi, s tem pa verjetno tudi živčnih končičev in posledično bolečina. Pomembno je, da je izvedba vaj počasna. Pričnemo z nizkimi bremeni, ki jih nato postopno stopnjujemo. Učinek se pokaže po 20 do 30 vadbah. V času vadbe se priporoča 4 do 10 tedenska prekinitev treninga. Po nekaterih avtorjih je učinkovitost večja, če pred povratkom v trening izvajamo še vaje za moč in športno specifično ekscentrično koncentrično vadbo (Allison in Purdam, 2009). Pri obravnavi celotne kinetične verige imamo v mislih ukrepe, ki se nanašajo na širše področje in ne samo na prizadeto mesto. Pri Ahilovi tendinopatiji je potrebno zmanjšati pretirano pronacijo ali supinacijo stopala (uporaba ustrezne obutve izven gimnastičnega treninga, vaje za stopalne loke) ter ukrepati pri deficitu moči golenskih mišic in zmanjšani gibljivosti v področju gležnja. Najbolj problematična je zmanjšana gibljivost v smeri dorzalne fleksije (Bruckner, 2012). Pri patelarni tendinopatiji je manjša verjetnost ponovitve, če se športnik nauči doskoka na prste, ki se nato nadaljuje v globok počep z dorziflektiranim gležnjem in ne doskakuje trdo na celo stopalo. Moč golenskih mišic in gibljivost v gležnju sta tudi pri patelarni tendinopatiji ključni, ker se tako več energije ob doskoku absorbira že v spodnjem

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

delu noge in manj v območju kolena. Pomembna pa je seveda tudi moč in gibljivost v območju kolenskega in kolčnega sklepa. V vsakem primeru naj bo povratek v trening postopen, izogibati se je potrebno pretrdi podlagi (ustrezen parter). Kirurška obravnavava pride v poštev le v primeru neuspešnega konzervativnega zdravljenja. Izvesti je mogoče ali minimalen invazivni poseg, s katerim se odstrani predvsem vraščajoče žilice ali pa se dejansko odstrani del degenerirane tetive. V prvem primeru traja povratek v poln trening nekaj mesecev, v drugem pa od pol do enega leta. V primeru odstranitve dela patelarnega ligamenta je povratek v vrhunski tekmovalni šport možen le v 60–80 %. ZAKLJUČEK Kronične poškodbe oziroma preobremenitvena stanja v gimnastiki so pogost, resen in vendar pogosto prezrt problem. Za uspešno zdravljenje je potrebna čim hitrejša diagnostika, kar pa ni mogoče, če športnik odlaša z obiskom pri zdravniku. Vztrajanje pri enakem treningu kljub bolečinam pomeni največkrat to, da bo nazadnje prišlo do daljše odsotnosti in morda tudi do trajno slabših rezultatov, prezgodnjega konca kariere in morda tudi zdravstvenih težav kasneje v življenju. Rehabilitacija je najuspešnejša takrat, kadar je prisotna ekipa različnih strokovnjakov (zdravnik, fizioterapevt, kineziolog, trener, psiholog, in še kdo), ki medsebojno sodelujejo. Ukrepi morajo biti skoraj vedno celostni in ne usmerjeni samo na prizadeto telesno regijo. Rehabilitacija športnika s kronično poškodbo je običajno dolgotrajen proces, ki velikokrat zahteva večmesečno prilagoditev ali celo opustitev treninga. LITERATURA 1. Overlin AJF, Hecht S. (2010). Gymnastics. In: Madden CC, Putukian M, Young CC, McCarty EC. Netter´s Sports Medicine. Philadelphia : Saunders Elsevier: 565–570. 2. Mahoney D. (2008). Gymnastics Injury Rate Rivals That of Contact Sports. American College of Emergency Physicians. 3. Kaux JF, Forthomme B, LeGoff C, Crielaard JM, Croisier JL. (2011). Current opinions on tendinopathy. Journal of Sports Science and Medicine; 10: 238–253. 4. Webb BG, Rettig LA. (2008). Gymnastic wrist injuries. GUTT. Sports Med. Rep. Vol. 7, No. 5. pp. 289–295. 5. DiFiori JP, Caine DJ, Malina RM. (2006). Wrist pain, distal radial physeal injury, and ulnar variance in the young gymnasts. Am. J. Sports Med. 34: 840–849. 6. Schnebel B (2010). Gymnastics. In: Madden CC, Putukian M, Young CC, McCarty EC. Netter´s Sports Medicine. Philadelphia : Saunders Elsevier: 393– 403. 7. Press J, Dvorak J. (2012). Low back pain. In: Brukner et al. Brukner and Khan´s Clinical Sports Medicine 4th ed. Australia: McGraw –Hill: 463–491. 8. Alfredson H et al. (2012). Pain in the Achilles region. In: Brukner et al. Brukner and Khan´s Clinical Sports Medicine 4th ed. Australia: McGraw–Hill: 776–805. 9. Honig KM, McCarty EC (2010). Shoulder Injuries. In: Madden CC, Putukian M, Young CC, McCarty EC. Netter´s Sports Medicine. Philadelphia : Saunders Elsevier: 346–359. 10. Kibler WB et al (2009). Clinical Utility of Traditional and New Tests in the Diagnosis of Biceps Tendon Injuries and Superior Labrum Anterior and Posterior Lesions in the Shoulder. Am. J. Sports. Med. 37: 1840. 11. DeCarli et al (2012). The gymnast´s shoulder MRI and clinical findings. J Sports Med

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014 Phys Fitness. 52 (1): 71–9. 12. Cox CL, Kuhn JE (2008). Operative versus nonoperative treatment of acute shoulder dislocation in the athlete. Curr Sports Med Rep. Sep – Oct: 7(5): 263–8. 13. Caplan J, Julien TP, Michelson J, Neviaser RJ (2007). Multidirectional instability of the shoulder in elite female gymnasts. Am J Orthop. Dec: 36(12): 660–5. 14. Ludewig PM et al (2009). The association of scapular kinematics and glenohumeral joint pathologies. J Orthops Sports Phys Ther. 39(2): 90–104. 15. Planchner KD, Lipnick SL (2009). Analysis of evidence based medicine for shoulder instability. Arthroscopy. 25(8): 897–908. 16. Scott A, Docking S, Vicenzino B, Alfredson H, Zwerver J, Lundgreen K, et al (2013). Sports and exercise – related tendinopathies: a review of selected topical issues by participants of the second International Scientific Tendinopathy Symposium (ISTS) Vancouver 2012. Br J Sports Med. 00: 1–12. 17. Allison GT, Purdam C (2009). Eccentric loading for Achilles tendinopathy – strengthening or stretching? British Journal of Sports Medicine. 43: 276–279. 18. Brukner P et al. Brukner and Khan´s Clinical Sports Medicine (2012). Sydney: McGraw – Hill.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

OBREMENITEV V TEKMOVALNEM MIKROCIKLU V ŽENSKI ŠPORTNI GIMNASTIKI Urban Sever, Mitija Samardžija Pavletič IZVLEČEK Cilj raziskave je bil ugotoviti obremenitev v tekmovalnem mikrociklu. Podatke smo primerjali z modelnimi vrednostmi iz strokovne literature. Vključili smo deset športnic mladinske gimnastične reprezentance Slovenije. Z beleženjemin klasifikacijo prvin smo prišli do podatkov, da naše športnice v tekmovalnem mikrociklu naredijo 1113,60 tekmovalnih prvin, nekaj več kot 70 tekmovalnih sestav in 18 delnih tekmovalnih sestav. Na treningu izvedejo 1,24 prvine na minuto in imajo povprečen srčni utrip 138 udarcev na minuto. Po primerjavi z modelnimi vrednostmi smo prišli do ugotovitev, da so rezultati meritev naših tekmovalk nižji od modelnih vrednosti. Pomembna ugotovitev je, da obravnavane tekmovalke izvedejo 700 tehničnih prvin manj glede na modelne vrednosti in da je pri njih intenzivnost za 50% nižja od intenzivnosti, navedene v modelnih vrednostih, medtem ko so rezultati intenzivnosti, merjeni na podlagi srčnega utripa, primerljivi. Ključne besede: gimnastika, ciklizacija, obremenitev, UVOD Načrtovanje je proces, v katerem trener strukturira program treninga, da doseže produktne in procesne cilje športnega treninga in tekmovanja. Načrtovanje procesa priprave športnika pomeni izbiro in razvrščanje vadbenih količin s ciklizacijo individualnega programa na tak način, da omogočimo uresničitev zastavljenih produktnih in procesnih ciljev športnega treninga in tekmovanja (Bompa, 2001). Produktni cilji so aktivnosti, ki jih posameznik želi doseči, procesni cilji pa aktivnosti za dosego produktnega cilja (Kolar, Kovač, & Piletič, 2006). Cilj je mogoče definirati na podlagi strategije športne vadbe v tekmovalni sezoni (Ušaj, 2003). Običajno je tekmovalna sezona zajeta v makrociklu, ki je potem razdeljen na krajše cikle. To so mezocikli. Gre za obdobja, ki so različno dolga, od dveh pa do šest tednov. Običajno je mezocikel dolg štiri tedne. Mezocikli so razdeljeni na mikrocikle, ki največkrat trajajo en teden ter vadbene enote, za katere je izhodišče en dan (Ušaj, 2003). V gimnastiki so cikli opredeljeni s procesnimi cilji, ki jih opredeljujejo gibalne vsebine in jih imenujemo tehnična priprava (Kolar, Kovač, & Piletič, 2006).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Tedenski mikrocikli so glede obremenitve podrobno planirani (Ušaj, 2003). Tipični mikrocikel traja sedem dni in vsebuje dva vala obremenitve. Prvi traja 3 dni, sledi mu znižanje obremenitve (-50%), nato se peti in šesti dan trenažna obremenitev spet dvigne na maksimalno ali submaksimalno raven (drugi val). Sedmi dan je regeneracijski (Arkaev & Suchilin, 2004). Tekmovalni mikrocikel je tisti, ki se izvaja v zadnjem tednu pred tekmovanjem. Trening je takrat zasnovan na uspešno izvedenih tekmovalnih vajah in delnih sestavah v tekmovalnih pogojih(Arkaev & Suchilin, 2004). KOLIČINSKI PODATKI V GIMNASTIKI V športni gimnastiki spremljamo obremenitev skozi podatke o količini in intenzivnosti ter podatke o tehničnem znanju in kakovosti izvedbe. Podatki, ki jih trener lahko spremlja (Kolar, 2006; Stan, 2003): - celoten čas treninga, minute, - efektivni čas treninga (aktivni čas športnika na treningu), minute, - skupno število pristopov k orodju, število, - skupno število izvedenih prvin, število, - število prvin posamezne težavnostne stopnje (A, B, C, D, E, F, G), število, - število izvedenih (celotnih ali polovičnih) tekmovalnih sestav, število, Parametri treninga, katere lahko spremljamo na osnovi zgoraj omenjenih podatkov (Kolar, Kovač, & Piletič, 2006; Stan, 2003): 1. Volumen (obremenitev): skupno število prvin, pristopov k orodju ali izvedenih sestav v določenem časovnem obdobju (npr.: vadbeni enoti), 2. intenzivnost: število prvin, pristopov k orodju ali izvedenih sestavna časovno enoto (npr.: v minuti, v enem treningu), 3. gostota: število prvin glede na število pristopov k orodju, 4. kompleksnost: povprečna vrednost izvedenih prvin po težavnostnih stopnjah, v posameznem pristopu k orodju, med treningom, 5. učinkovitost: uspešnost realizacije glede na število prvin ali število pristopov k orodju na enem treningu. Modelne vrednosti za tekmovalni mikrocikel Modelne vrednosti o obremenitvi in kompleksnosti so prikazane v tabeli 1. Podatki se nanašajo na tekmovalni mikrocikel mladinske reprezentance Velike Britanije.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Tabela 1: Količinski podatki tedenskega mikrocikla, povzeto po (Stan, 2003). število pristopov

221

število izvedenih prvin

1814,5

število izvedenih tekmovalnih vaj

105

število pristopov/min

0,31

število izvedenih prvin/min

2,52

kompleksnost,vrednost prvin/pristop

8,21

Iz tabele lahko razberemo, da tekmovalke v tekmovalnem mikrociklu 221-krat pristopijo k orodju, izvedejo 1814,5 prvin in naredijo kar 105 tekmovalnih vaj. Na minuto treninga pristopijo k orodju 0,31 in izvedejo 2,52 prvine. Povprečna vrednost izvedenih prvin po težavnostnih stopnjah v posameznem pristopu k orodju v tekmovalnem mikrociklu znaša 8,21(Stan, 2003). Obseg in intenzivnost sta nizka, kompleksnost je visoka (tabela 2), kar je sicer značilnost tekmovalnih mikrociklov. Tabela 2: Vrednotenje parametrov treninga, povzeto po (Stan, 2003).

Intenzivnost treninga lahko spremljamo s številom prvin v časovni enoti ali s spremljanjem frekvence srca (ud/min). Program priprave športnika vsebuje različne intenzivnosti po posameznih obdobjih. Telo se na to odziva in se prilagaja na zahteve treninga. S spremljanjem sprememb frekvence srca lahko nadziramo intenzivnost treninga. Klasifikacija intenzivnosti glede na frekvenco srca je: nizka, srednja, visoka, maksimalna (Bompa, 2001).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Tabela 3: Maksimalni srčni utrip tekmovalk, povzeto po (Jemni, 2011).

Iz tabele 3 je razvidno, kako maksimalni srčni utrip tekmovalk v športni gimnastiki v različnih obdobjih narašča. Predvsem je to povezano s spremembami tekmovalnih pravil in tekmovalnega orodja. Zahtevnost tekmovalnih sestav je z leti naraščala. Seveda je to povezano tudi s težavnostjo vaj, saj so bile tekmovalne sestave leta 1970 drugačne, kot so sedaj. To dokazuje, da se težavnost vaj v športni gimnastiki dviguje (Viana in Lebre, 2005). Tako na gredi kot parterju so tekmovalke najvišji srčni utrip dosegale pri zadnji prvini sestave (seskoku). METODE DELA Vzorec V raziskavo smo vključili deset tekmovalk, reprezentantk Slovenijev športni gimnastiki (v nadaljevanju MLESLO), povprečne starosti 14,7 let, ki trenirajo povprečno 4 ure dnevno, šestkrat na teden. Meritve Prvine smo beležili in klasificirali v posebej prirejene obrazce: 1. Glavni del treninga po: • kompleksnosti – A, B, C, D, E prvine, • orodjih – preskok, bradlja, gred, parter. 2. Dodatni del treninga: • Ogrevanje, • telesna priprava: - prvine moči, gibljivosti, koordinacije, - statične vaje moči in gibljivosti, • ritmična priprava. Intenzivnost smo skozi frekvenco srčnega utripa dodatno spremljali s sistemom Polar Team 2 Pro in analizirali s programsko opremo Polar Team 2 Program.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Slika 1: Sistem Polar Team2 Pro.

Rezultati Tabela 4: Povprečne vrednosti podatkov tedenskega mikrocikla MLESLO. čas tren min mnog

900,00

povprečni srčni utrip

138,00

skupno število prvin

1113,60

volumen

7,73

delež aktivnega dela na orodjih

5,16%

intenzivnost

1,24

št. delnih sestav

18,00

št. celih sestav

70,20

Parametri, ki smo jih merili tekmovalkam MLESLO med treningom na tekmovalnih orodjih v tekmovalnem mikrociklu, so pokazali, da slednje trenirajo 900 minut na teden in imajo povprečen srčni utrip na treningu 138 ud/min. V tem času naredijo 1113,6 prvin, kar predstavlja skupno obremenitev treninga 7,73 (skupno število prvin/skupnim časom treninga). Delež dejanske aktivnosti glede na skupni čas treninga na orodju je 5,16%. Intenzivnost izvedenih prvin na minuto je 1,24. Tekmovalke pa znotraj treninga naredijo 70,20 celih tekmovalnih sestav in 18 ponovitev delnih sestav. Diskusija Da bi lahko ocenili vrednost spremljanih parametrov, smo naredili primerjave z modelnimi vrednosti (tabela 5). Modelne vrednosti so povzete iz tekmovalnega mikrocikla.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Tabela 5: Primerjava količinskih podatkov med MLESLO in podatkov povzetih po (Stan, 2003). MLESLO

Stan (2004)

1113,6

Število izvedenih prvin

1814,5

70,20

Število izvedenih tekmovalnih vaj

105

1,24%

Število izvedenih prvin/min

2,52

Iz tabele je razvidno, da tekmovalke MLESLO naredijo 700,9 tehničnih prvin manj na teden, kot je navedeno v modelnih vrednostih (Stan, 2003). Hkrati pa je v modelnih vrednostih za 34,8 več tekmovalnih sestav glede na tekmovalke MLESLO. Po kalkulaciji intenzivnosti (št. prvin/min) ugotovimo, da je glede na modelne vrednosti intenzivnost pri MLESLO manjša. Modelne vrednosti kažejo, da lahko tekmovalke naredijo skoraj eno prvino več na minuto. Obseg, intenzivnost in gostota so manjši, princip treninga v smislu deležev količine in intenzivnosti je primerljiv z modelnimi vrednostmi. Tabela 5: Primerjava maksimalnega srčnega utripa tekmovalk med MLESLO in podatkov, povzetih po (Jemni, 2011).

Rezultate meritev srčnega utripa MLESLO telovadk smo primerjali s podatki iz študije Vaina in Lebre (2005), ker je tekmovalni pravilnik podoben sedaj veljavnemu in je moč te podatke primerjati med seboj. Tako je iz tabele razvidno, da naše telovadke na parterju dosegajo193 ± 11 najvišjega srčnega utripa, podobno kot v raziskavi Viana in Lebre (2005), kjer so bili rezultati 193 ± 2. Na gredi se rezultati bolj razlikujejo. Telovadke MLESLOtako dosegajo 189 ± 7 maksimalnega srčnega utripa, medtem ko telovadke iz študije 2005 dosegajo maksimalen srčni utrip 179 ± 8.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

ZAKLJUČEK Načrtovanje in spremljanje obremenitve športnikov je pomemben del priprave športnika in vodenja procesa treninga. V prvem delu prispevka so navedeni modelni količinski podatki in modelne vrednosti maksimalnega srčnega utripa pri izvajanju tekmovalnih sestav na orodjih. Po primerjavi z modelnimi vrednostmi smo prišli do ugotovitev, da se rezultati meritev naših tekmovalk nižje od modelnih vrednosti. Pomembna ugotovitev je, da naše tekmovalke izvedejo kar 700 tehničnih prvin manj in izvedejo 34 sestav manj ter da je intenzivnost 50% nižja, kot je navedeno v modelnih vrednostih. Rezultati intenzivnosti, merjeni skozi srčni utrip, so primerljivi na parterju, medtem ko so na gredi odstopanja večja. LITERATURA 1. Arkaev, L., & Suchilin, N. (2004). How to Create Champions. Oxford: Meyer & Meyer Sport, cop. 2004. 2. Bompa, T. O. (2001). Periodizacija: Teorija in metodologija treninga. Zagreb: Hrvatski košarkarski savez. 3. Jemni, M. (2011). The Science of Gymnastics. Oxon: Taylor & Francis Group. 4. Kolar, E. (2006). Načrtovanje, izvajanje in kontrola treninga v športni gimnastiki. Ljubljana, Slovenija. 5. Kolar, E., Kovač, M., & Piletič, S. (2006). Ravnanje s športniki v individualnih športnih panogah. V E. Kolar, S. Piletič, M. Marinšek , M. Kovač, J. Bednarik, O. Kugovnik, . . . F. Warwick, Gimnastika za trenerje in pedagoge 2 (str. 145). Ljubljana: Gimnastična zveza Slovenije. 6. Samardžija P., M. (2013). Ciklizacija tehnične priprave. V K. Bedenik, M. Kovač, M. Bračič, M. Samardžija P., T. Jakus, M. Smrdu, . . . M. Bučar P., Splošni strokovni priročnik GZS (str. 108). Ljubljana: Gimnastična zveza Slovenije. 7. Stan, A. (2003). Načrtovanje. Ženeva, Švica. 8. Ušaj, A. (2003). Kratek pregled osnov športnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Urban Sever urbi.sever@gmail.com

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

POVEZOVANJE RAZLIČNIH VSEBIN PRI UČENJU PRVIN NA AKROBATIKI IN PRESKOKU Silvo Marinčič GD Zelena jama IZVLEČEK Različne vsebine, ki sestavljajo proces treninga v športni gimnastiki, se med seboj povezujejo, prepletajo in sestavljajo osnovo, na kateri se gradi metodično učenje osnovnih elementov na vseh orodjih. Ključne besede :gimnastika, osnovna akrobatika, povezave. UVOD Elementi osnovne akrobatike v povezavi z vsemi ostalimi vsebinami, ki so sestavni del procesa treninga, predstavljajo temelj tehnične priprave, na katerem se gradi vse delo pri učenju tekmovalnih oz. vrhunskih elementov in sestav v športni gimnastiki. Te povezave so včasih zelo jasne in logične, drugič pa zakrite in razumljive šele po dolgotrajnem delu v telovadnici. Razumevanje povezav med številnimi vajami osnovne in specialne fizične priprave, kinestetičnimi vajami in mnogimi predvajami za posamezne elemente in elementi osnovne akrobatike ter njihov nadaljnji razvoj in nadgradnjo v tekmovalne oz. vrhunske elemente tako v akrobatiki kot tudi na vseh ostalih orodjih, je izjemno pomembno za načrtovanje razvoja predvsem mlajših tekmovalcev v našem športu. PRIMERI POVEZAV Za lažjo predstavo bi podal nekaj primerov horizontalnih in vertikalnih povezav med elementi osnovne akrobatike in elementi na ostalih orodjih. Stoja na rokah Najbolj tipičen primer vseh teh povezav je stoja na rokah (slika 1A), ki je osnovni element v športni gimnastiki in se pojavlja več ali manj na vseh orodjih kot samostojen element, kot izhodiščni ali končni položaj pri mnogih vrhunskih elementih ali pa samo kot ena izmed faz vseh vrst elementov na različnih orodjih. Iz stoje razvijamo ostale elemente osnovne akrobatike: kolo, rondat , most naprej in nazaj, premet naprej in nazaj.Torej vse, iz česar izhajajo tudi najtežji elementi na parterju in zato je izjemno pomembno, da treningu stoje posvetimo primeren čas predvsem pri mlajših kategorijah.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Slika 1: Stoja na rokah

Kako je to pomembno za delo na ostalih orodjih, je jasno, ko pogledamo vertikalne povezave stoje na drugih orodjih. Na preskoku so praktično vsi skoki izvedeni preko stoje ali kolesa, pri skokih tipa »jurčenko« pa je preko stoje oz. rondata izveden tudi naskok na odrivno desko. Dvovišinska bradlja je orodje, kjer je stoja ali faza stoje verjetno največkrat izveden element na tekmovanjih. Predvsem na tem orodju je sama stoja in elementi, kjer se prehaja preko stoje (vse oblike veletočev in točev) največkrat nadgrajena še z obrati po vzdolžni osi. Na gredi se stoja in elementi, kjer je stoja le faza gibanja (mostovi, premeti, kolesa, rondati), pojavlja predvsem pri mlajših kategorijah, kar dokazuje, da je stoja tudi na tem orodju eden od osnovnih elementov (slika 1B). Seveda je potrebno stojo omeniti tudi kot element, ki se v različnih oblikah izjemno veliko uporablja pri vadbi specialne telesne priprave vseh kategorij tekmovalcev (slika 2). Posebej bi na koncu poudaril estetski pomen stoje; lepa, popolnoma poravnana stoja je osnova, na kateri sloni celotna podoba športne gimnastike kot športa estetike in elegance in zadovoljuje tako sodnike kot tudi gledalce. Slika 2: Stoja kot »orodje« za specialno telesno pripravo

㄀

㈀

㌀

Stegnjena salta naprej Drugi primer povezav je stegnjena salta naprej, ki je samostojen element akrobatike in ga velikokrat zasledimo v kombinacijah s težjimi elementi.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Slika 3: Stegnjena salta naprej

V akrobatiki se nadgrajuje predvsem z obrati po vzdolžni osi. Razvojna pot tega elementa je razmeroma preprosta; preval naprej, skok letno v preval naprej, skrčeni in sklonjeni salto naprej. Kar zadeva povezave z drugimi vsebinami, se moramo dotakniti predvsem osnovnih in specialnih vaj za moč nog (atletski trening, preskakovanje ovir, skrčene salte naprej) in vaj za hrbet, predvsem tistih, pri katerih noge zamahujejo proti stoji. Zanimiva je povezava tega elementa z elementi na drugih orodjih, saj predstavlja stegnjena salta naprej izhodišče za vse preskoke tipa premet in kolo. Gibanje nog nazaj in navzgor je značilno tudi za cel sklop elementov na dvovišinski bradlji; zamah v stojo in veletoči naprej v vseh oblikah ter seveda izpeljave iz teh gibanj, kot so spusti in seskoki.

Slika 4: Nekaj predvaj splošne in specialne telesne priprave (noge) za učenje stegnjene salte naprej

䄀

䐀

䌀

䈀

䔀

䘀

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Slika 5: Nekaj predvaj splošne in specialne telesne priprave (trup) za učenje stegnjene salte naprej

䄀

䐀

䈀

䔀

䌀

䘀

Kurbet Predstavil bi še tretji primer, ki je zanimiv zato, ker ni nikjer uvrščen med samostojne elemente in je samo vrsta gibanja, ki se v športni gimnastiki izjemno veliko uporablja in je del mnogih elementov na vseh orodjih, obenem pa je veliko prisoten kot vaja specialne telesne priprave za akrobatiko in preskok. To je »kurbet« (slika 6), ki se sicer lahko izvaja tudi samostojno, vendar je taka izvedba relativno težka in primerna samo za telesno primerno pripravljene tekmovalce v mladinski in članski kategoriji. Slika 6: »Kurbet«

Gibanje samo je po mojem mnenju izjemno pomembno, saj njegova izvedba združuje večino vsebin, ki jih trening vsebuje. Od primerne tehnične priprave (znanje stoje), določene stopnje gibljivosti ramenskega in križnega predela do specialne telesne priprave (odriv z rok, hrbet, trup,noge). Združuje tudi vse tri položaje, ki so prisotni pri večini elementov; ravna stoja, uleknitev v križnem delu oz odprti položaj (slika 7A) in

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

zaprti položaj pri zamahu z nogami v tla za odriv (slika 7B). «Kurbeti« so sestavni del elementov osnovne akrobatike, ki predstavljajo začetek večine akrobatskih serij; to sta rondat in premet nazaj.V modificirani obliki (brez opore rok) pa je zadnja faza tempo salte. Če pogledamo vertikalno povezanost tega gibanja z elementi na drugih orodjih, je očitno, da je prisotno prav na vseh; še posebej, če postavimo trditev, da je lahko to gibanje usmerjeno nazaj, ali pa tudi naprej. Slika 7: Različni položaji »kurbeta«

䄀

䈀

Bistvo »kurbetov« je namreč ta, da deli telesa, ki so bližje oprijemališču, prehitijo tiste bolj oddaljene (nazaj: ramena prehitijo noge), zato nastane uleknitev, kjer telo deluje kot prožna vzmet. Bolj oddaljeni deli telesa (noge), ki zaostajajo, lahko zato izvajajo izjemno močan zamah nazaj in navzdol. Zato je to gibanje prisotno pri skoraj vseh preskokih (tipa jurčenko in cukahare), v zadnjih letih pa se pojavlja kot oblika gibanja naprej tudi pri vrhunskih skokih tipa premet salto. Zanimiva je povezava tega gibanja na dvovišinski bradlji, saj » bič« naprej in nazaj deluje na istih principih kot » kurbet«; vhod v vse toče pa se v večini vrhunskih sestav izvaja na osnovi tega gibanja. Premet nazaj Zaključil bi z elementom, ki predstavlja sintezo vseh različnih gibanj in položajev v akrobatiki in tudi na ostalih orodjih v smeri nazaj. To je premet nazaj (slika 8), ki ga lahko označimo kot enega izmed osnovnih elementov akrobatike. Ima povezovalni značaj in predstavlja osnovo za odriv v smeri nazaj in navzgor. Slika 8: Premet nazaj

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Seveda se močno navezuje na oba elementa, ki smo jih že predstavili – stojo in » kurbet«. Prav tako predstavlja osnovo za gibanje na preskokih tipa jurčenko in mnogih elementov na gredi. Slika 9: Nekaj predvaj splošne in specialne telesne priprave primernih za učenje premeta nazaj.

䄀

䜀

䌀

䈀

䠀

䐀

䘀

䤀

RAZUMEVANJE POVEZAV Ob dolgoročnem načrtovanju dela za posameznega tekmovalca izhajamo iz ciljev, ki so pri starejših tekmovalcih predvsem rezultatski, pri mlajših pa največkrat vezani na vsebino oz. tehnično pripravo tekmovalca. V okviru enega mezocikla (cca. 1 mesec) v pripravljalnem obdobju največkrat načrtujemo osvojitev določenega elementa in takrat se pred trenerja postavi cela vrsta vprašanj; ali je tekmovalec fizično sposoben izvesti določen element, ali ima zahtevano predznanje za ta element, ali je trener v preteklem delu element že »nastavil« s podobnimi strukturnimi gibanji in seveda katere vaje osnovne, predvsem pa specialne telesne priprave uporabiti pri treningu,da bo element čim hitreje osvojen. Vsak trener naj bi imel dolgoročno vizijo razvoja tekmovalca, s katerim dela in zato je pomembno razumevanje tako povezav med različnimi vsebinami, ki jih vsebuje trening, kakor tudi povezav med posameznimi elementi na enem orodju in njihovo aplikacijo na elemente na ostalih orodjih. Tabela 1: Primeri horizontalne in vertikalne povezanosti specialne telesne priprave in elementov na orodjih.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

PREDVAJA

ORODJA

PARTER

PRESKOK

BRADLJA

GRED

Sonožni premet naprej Stegnjena salta naprej

Premet

Stoja Veletoč naprej Seskoki Jeger salto

Seskok Bosakova

Sklonjeno salto naprej Sklonjeno salto nazaj

Cukahara Jurčenko

Kurbeti Rondati Premeti naprej in nazaj Preval nazaj v stojo

Rondat Jurčenko

Veletoči Bič Toči

Premet nazaj Rondat

Premet

Tkačev Marinič Podmet salto-seskok

Mostovi naprej in nazaj Premeti naprej Bosakova

Mostovi naprej in nazaj Premeti naprej

Toči Seskoki

Premet v stran Premet naprej »Araber« Bosakova

Zamah v stojo Zamah za premet naprej

Preval nazaj v stojo Kurbet Premet nazaj in naprej Rondat

Salte nazaj Seskoki

Cukahara Jurčenko

Veletoči Toči

Premeti nazaj Rondat

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

ZAKLJUČEK Namen tega zapisa je vzpodbuditi mlajše trenerje k razmišljanju pri izbiri različnih vsebin in njihovih povezav, ter s tem smiselno in optimalno načrtovanje razvoja njihovih tekmovalcev. Silvo Marinčič silvo.marincic@hotmail.com

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

KOREOGRAFIJA V RITMIČNI GIMNASTIKI dr. Branka Vajngerl IZVLEČEK Prav gotovo je ritmična gimnastika eden tistih športov, ki v zadnjem obdobju doživlja preporod in se razvija v izjemno zanimivo, privlačno in atraktivno športno panogo. Vrhunski dosežek v katerem koli t.i. estetskem športu, še posebno v ritmični gimnastiki, je »produkt« usklajenega »delovanja« telesa kot celote, enkratnega ravnovesja med duševnostjo, ritmom in melodijo glasbe ter mojstrskim obvladovanjem rekvizita oziroma uglašenosti s sotekmovalkami, s celo skupino. Priznani športni sociolog dr. K. Petrovič je dejal, da ritmično gimnastiko vidi kot nekaj, za kar bi bil na vprašanje Kaj je to? v največji meri zadosten odgovor – harmonija. Tista harmonija, kjer glas kapljice v oceanu soustvarja njegovo edinstveno šumenje… Ključne besede: ritmična gimnastika, koreografija, razvoj, učenje, gibanje, glasba. UVOD Ritmična gimnastika je športna panoga, kjer je vse podrejeno pojmu »lepega«: telo, gibanje, glasba, oblačenje. Gibanja tekmovalk, njihovi dresi, paleta raznovrstnih barv, izborna glasba – vse se zgrinja v celoto, ki prebuja v človeku estetski čut in ga na poseben način bogati. Predvsem pa je kultura gibanja tista sestavina, ki zavzema posebno mesto v celotni kulturi človeka. Težnja po lepem je, izhajajoč iz tesne povezave z umetnostjo, spodbudila nastanek nekaterih športnih panog, ki jih danes uvrščamo v tako imenovane estetske športe. Sem sodijo ples, umetnostno drsanje, kotalkanje, sinhrono plavanje, nekatere zvrsti gimnastike, aerobika in še posebno ritmična gimnastika. Termin estetika je bil prvič uporabljen v 18. stoletju, in to sprva ne izključno v povezavi z umetnostjo, saj je bil enakovreden predmet estetike vse, kar je naravno lepo. Kasneje estetika čedalje bolj postaja veda o umetniško lepem, pogosto celo samo o umetniškem. Danes je estetika kategorija v umetnosti in filozofiji, kjer gre po večini za kvalitativna doživljanja. Estetiko zanima lepota v naravi, umetnosti in tudi v življenju, delu, medsebojnih človeških odnosih itd. (Zagorc, 2008). Na vprašanje o tem, kaj so lepa gibanja, oziroma kaj je lepo v gibanju nasploh, lahko odgovorimo, da so to vsa naravna, svobodna, spontana gibanja v mehkih linijah, ki v nas puščajo prijeten in lep vtis. Lepa gibanja so čista, jasna, do konca izvedena, brez odvečnih in nepotrebnih gibov. Vrstni red vsake geste, poze in položaja je

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

logičen in učinkovito deluje. V koreografiji se lepota ustvarja s kontrasti, torej z menjavo raznovrstnih gibov in položajev, različna gibanja in formacije pa se zlivajo v harmonično celoto. RAZVOJ IN SESTAVA KOREOGRAFIJE Beseda koreografija izhaja iz grške besede »choreia«, kar pomeni igra, ples in »grafos«, kar v prevodu pomeni pisati. Torej bi dobesedni prevod koreografija pomenil »zapisovanje plesa«. Izraz koreografija se je uporabljal vse do sredine 20. stoletja. Kasneje se je preimenovala v »kinetografija«, kar pomeni zapis gibanja, plesna pisava (pri baletu, plesu, gimnastiki). Gradnja koreografije v ritmični gimnastiki je ustvarjalni proces. Postopek je sestavljen iz več faz, ki si morajo slediti v pravem in smiselnem zaporedju. 1. Izberemo ustrezno glasbeno spremljavo Glasba je enakovredna sestavina gibanja, saj podpira fantazijsko ustvarjalnost tekmovalk in pomaga pri oblikovanju plastičnosti gibanja, koordinacije, ritmičnega občutka in izrazne moči. Že Dalcroze (1865–1950) je glasbo in ples oziroma gibanje povezoval v skoraj neločljivo celoto, ritem pa opredelil kot tisti element, ki ju povezuje med seboj. Trdil je, da mora glasbenik čutiti ritem v telesu in s telesom, ne pa samo z razumom in štetjem. Kot pedagog v Ženevi je izumil sistem, s katerim je razvijal glasbenoritmičen občutek z gibi telesa. Ta postopek je imenoval ritmična gimnastika. Glasba je s svojim bistvom gibanje. Iz gibanja in zaradi njega nastaja, se širi, prihaja do poslušalca, vzburi njegovo notranjost. Gibanje, ki ga glasba izzove v notranjosti, se pogosto izraža tudi navzven. Odzivno gibanje, ki ga glasba sproži v človekovi notranjost, je pri vsakem poslušalcu drugačno, zato nihče ne ve, kako doživlja glasbo sočlovek. Tudi isti poslušalec istega glasbenega dela ne doživi vsakič enako (Voglar, 1989). Trenerke so pogosto v dilemi, kakšno glasbeno spremljavo izbrati za tekmovalke. Velikokrat se zaradi pomanjkanja znanja na tem področju odločajo za glasbo, ki jim je blizu ali pa jo sami poslušajo, ali pa uporabijo posnetke, ki so jih že koristile starejše tekmovalke v klubu. Pravilo je samo eno. Trenerke morajo izbrati ustrezno glasbeno spremljavo in sicer glede na starost, sposobnost, tehnično znanje, osebnost tekmovalk ter rekvizit, s katerim bodo nastopile.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

2. Izberemo gibalne strukture, ki so predpisane s pravilnikom za ocenjevanje Preglednica 1: Osnovne gibalne strukture.

Preglednica 2: Proste vaje.

Proste vaje zavzemajo vidno mesto pri vseh sestavah z in brez rekvizita. Korak, hoja in tek se v RG bistveno razlikujejo od normalne hoje in teka. Osnova za pravilno izvedbo so osnove klasičnega baleta, katerih glavna naloga je, da povečujejo zanesljivost gibanja predvsem pri elementih ravnotežja, pri piruetah in obratih, pri skokih pa povečujejo natančnost izvedbe. V veliki meri vplivajo na koordinacijo, predvsem pa na pravilno držo telesa in na hitrost izvedbe posameznih elementov v povezavi z rekviziti. Tekmovalne sestave dosežejo svojo raznovrstnost in originalnost tudi z uvedbo elementov na tleh. Sestavljeni so iz več zaporednih in hitro menjajočih elementov, ki ob skrbno izbrani glasbeni spremljavi lahko prikažejo mirovanje ali virtuozne učinkovite viške. Paziti pa moramo na vrsto in način izvedbe elementov na tleh, da ne porušimo estetske in tehnične vrednosti kompozicije.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Preglednica 3, 4: Gibi trupa in valovita gibanja.

Valovita gibanja so sestavljena gibanja, pri katerih se menjava napetost in sprostitev ustreznih mišičnih skupin. Za pravilno izvedbo je mlade deklice potrebno najprej naučiti vseh vrst klonov ter kroženja, valovanja in zasuke s telesom. Posebnost valovitih gibanj je gracioznost, prefinjenost in ženstvenost, do izraza pa pride tudi gibljivost v vseh sklepih, kar je danes v ritmični gimnastiki eden izmed osnovnih pogojev za vrhunski rezultat. Preglednica 5: Elementi akrobatike v ritmični gimnastiki.

Akrobatski elementi so uvrščeni v skupino sestavljenih acikličnih gibanj. Razvijajo sposobnost gibanja v prostoru in obvladovanje telesa v brezpodporni fazi. Z akrobatskimi elementi vplivamo tudi na razvoj gibljivosti in vse vrste moči.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Preglednica 6: Skoki v ritmični gimnastiki – glede na odriv in amplitudo.

V ritmični gimnastiki delimo skoke glede na odriv in amplitudo v fazi leta. Značilnost za skoke je, da se obe nogi oddaljita od tal in da je faza leta toliko daljša in višja, čim višji je odriv. Preglednica 7: Obrati in piruete glede na nivo gibanja.

Obrati in piruete so rotacijska gibanja telesa okoli navpične osi. V ritmični gimnastiki izvajamo obrate na obeh nogah, piruete pa na eni nogi s poljubnim položajem druge. Tehnika obeh je zahtevna, saj je rotacija telesa tesno povezana z ravnotežjem in orientacijo v prostoru.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Preglednica 8: Vrste ravnotežij v ritmični gimnastiki.

Osnovni pogoj za pravilno izvedbo elementov ravnotežja je pravilna drža telesa, pravilni položaj skupnega težišča telesa glede na podporno površino. Sposobnost izvajanja in vzdrževanja elementov ravnotežij je odvisna od ustrezne moči trupa in nog in od sposobnosti vzdrževanja napetosti celega telesa. S plesnimi koraki obogatimo in popestrimo tekmovalne ritmične sestave. Korake izvajamo lahko v zaporedju (najmanj 8 sekund), lahko pa z njimi povezujemo posamezne specifične ritmične elemente. Prav z uvedbo plesnih korakov v ritmične sestave je panoga postala veliko bolj privlačna, dinamična in raznolika. 3. Izberemo elemente gibanja z rekvizitom, ki so osnovni in značilni za posamezne rekvizite ter njihovo težavnostno stopnjo. Preglednice 9–13: Tehnične skupine elementov gibanja s kolebnico, obročem, žogo, kiji in trakom.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

4. Pri sestavljanju koreografije moramo opredeliti tudi enote gibanja po prostoru Gibanje je ena velikih vezi med človekom in drugimi oblikami življenja na zemlji. Rastline, živali in ljudje se gibljemo v neskončnih procesih spreminjanja, vsak glede na svojo lastno naravo. Gibljejo se tudi zrak, voda in drugi deli narave. Rastline se gibljejo na mestu, za soncem, z vetrom in proti dežju. Živali in ljudje se premikamo po prostoru (Vogelnik, 1994). Človek namreč nenehno stremi k temu, da bi izrazil svoja doživetja in čustvovanja v gibih, da bi bil sposoben »uglasiti« telesni ritem z ritmom okolja, da bi na poseben način razkril svojo osebnost in svoje kreativne sposobnosti. Človekovo telo je ustvarjeno za gibanje.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

V ritmični gimnastiki je gibanje, ki ga tekmovalke izvajajo na označenem tekmovalnem prostoru, še kako pomembno za vrhunski rezultat. Zato mora trenerka dobro poznati vse enote gibanja, ki se izvajajo po prostoru. Vsako gibanje se dogaja v nekem zaporedju. Lahko se dogaja na mestu ali pa poteka skozi prostor. Telo se vedno giblje v nekem prostoru. Kadar se gibljemo na mestu, pravimo, da se to dogaja v lastnem gibalnem prostoru. Vsak premik z mesta pa se že dogaja v splošnem gibalnem prostoru. Pri tem ima gibanje vedno neko smer, svojo velikost, se odvija na nizki, srednji ali visoki ravni oziroma nivoju. Zato moramo pri sestavljanju koreografije opredeliti enote gibanja. Preglednica 14: Enote gibanja.

Oblike gibanja po prostoru: krožna, zavita, osmice, zanke, spiralna, simetrična, asimetrična, dolga, oglata, pravokotna, cik-cak, globoka … Načini gibanja po prostoru: počasna, mirna, lahkotna, mehka, valovita, sunkovita, groteskna. Tipi gibanja po prostoru: skok, odskok, drsenje, vrtenje, valjanje, padanje, vstajanje. Smeri gibanja po prostoru: naprej, nazaj, diagonalno, v stran, navzdol, navzgor, naokrog … Obseg gibanja po prostoru: veliko, širno, srednje, drobno, ozko … Čas gibanja po prostoru: lahko različno dolgo traja … Intenzivnost gibanja po prostoru: je odvisna od energije, ki je vložena v gibanje … Razsežnost gibanja po prostoru: lobina, višina, širina …

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

Raven gibanja po prostoru: • nizka: čepi, sedi, kleki, plazenja, kotaljenja … • srednja: stoje, hoja, teki, obrati, ravnotežja … • visoka: poskoki, skoki. 5. Pri sestavljanju koreografije v skupinskih sestavah moramo opredeliti tudi osnovne formacije po prostoru.

Preglednica 15: Primeri formacij v skupinskih sestavah, če je v ekipi 5 tekmovalk.

Preglednica 16: Primeri formacij v skupinskih sestavah, če je v ekipi 6 tekmovalk.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

UČENJE KOREOGRAFIJE Uspešnost v poučevanju ritmične gimnastike je v veliki meri odvisna od osebnosti, pedagoške nadarjenosti in dolgoletnih izkušenj trenerk. Samo tista trenerka, ki vztrajno sprejema nova strokovna dogajanja in nove izkušnje, se razvije kot metodik. Učenje koreografije običajno predstavlja največji izziv, saj je odvisno predvsem od tekmovalk samih oziroma njihove vztrajnosti pri treningu. Koreografijo prilagodimo vsaki posameznici in skupini tako, da bo za njih izvedljiva, dostopna in zanimiva (tudi za sodnice in gledalce). Za mlade tekmovalkepredstavlja vsak gib, gibalna struktura, posebno če je nova, neznana, določen problem. Zato je potrebno elemente gibanja s telesom in s posameznim rekvizitom učiti postopoma: • od lažjega k težjemu, • od znanega k neznanemu, • od enostavnega do zapletenega. Učenje naj poteka v več fazah: • gibanje z rokami, glavo, trupom, nogami, • gibanje s telesom povežemo z rekviziti, • vključimo gibanje po prostoru, • sledi izvedba kombinacij v določeni prostorski ravnini, smeri, • izvedba koreografije po delih (1/3, ½, ¾, cela). NAMESTO ZAKLJUČKA Pozornost moramo usmeriti na to: • da je koreografija takšna, da ji tekmovalke lahko sledijo, • da je ustrezna predznanju tekmovalk, • da je koreografija uravnotežena, • da je koreografija privlačna, prijetna, dovolj inovativna, • da je glasbena spremljava odgovarjajoča, • da so tekmovalkina oblačila, rekvizit, ličila v skladu z njihovo osebnostjo, starostjo, glasbeno spremljavo. PRIPOROČENA LITERATURA 1. Vajngerl, B. in Lomšek, U. (1999). Prvi korak v ritmični gimnastiki. Ljubljana: Fakulteta za šport. 2. Vajngerl, B. in Žilavec, S. (2000). Drugi korak v ritmični gimnastiki. Ljubljana: Fakulteta za šport. 3. Vajngerl, B. in Košir, A. (2007). Tretji korak v ritmični gimnastiki. Ljubljana: Fakulteta za šport.

100

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2014

LITERATURA 1. Codeofpoints 2013–2016RhythmicGymnastics, FIG 2. Kostić, R., Dimova, K. (1997). Koreografija plesa. Niš-Novi Sad. 3. Neubauer, H. (2006). Umetnost koreografije, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Ljubljana. 4. Otrin, I. (1998). Razvoj plesa in baleta. Ljubljana. 5. Vajngerl, B. (1993). Športna ritmična gimnastika. Ljubljana: Fakulteta za šport. 6. Vogelnik, M. (1993). Ustvarjalni gib. Ljubljana. 7. Vogelnik, M. (1994). Tehnika gibanja v plesu. Ljubljana. 8. Voglar, M. (1989). Otrok in glasba. Ljubljana. 9. Zagorc, M. (2008). Ustvarjalno gibalna improvizacija. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Dr. Branka Vajngerl vajngerlb@siol.com