2016 spl strokovni prirocnik gzs

Gimnastična zveza Slovenije SPLOŠNI STROKOVNI PRIROČNIK GIMNASTIČNE ZVEZE SLOVENIJE Urednika: Mitija Samardžija Pavletič Jernej Salecl Ljubljana, 2016

SPLOŠNI STROKOVNI PRIROČNIK GIMNASTIČNE ZVEZE SLOVENIJE 2016 Urednika: Mitija Samardžija Pavletič, prof. šp. vzg.

Jernej Salecl, univ. dipl. kom.

Sourednica: Maja Smrdu, univ. dipl. psih.

Avtorji: Maja Smrdu, univ. dipl. psih.

Tina Jeromen, univ. dipl. psih.

Blaž Zagorc, univ. dipl. psih.

Andreja Holsedl, univ. dipl. psih.

Ajda Demšar, univ. dipl. psih. mag. Katarina Barborič, univ. dipl. psih. mag. Aleš Vičič, univ. dipl. psih.

Dr. Tanja Kajtna, univ. dipl. psih. mag. Katja Čavničar, univ. dipl. psih., prof. šp. vzg. mag. Tina Šifrar Barbara Subotić, dipl. oec.

Robert Grgić, dipl. ekon. (UN).

Izdala in založila: Gimnastična zveza Slovenije Lektoriranje: Simona Mlinšek Grafično oblikovanje in priprava za tisk: Grafična klet Tisk: Tiskarstvo Grešovnik Naklada: 450 izvodov Za avtorstvo in vsebino so odgovorni avtorji prispevkov.

Publikacijo je sofinancirala Fundacija za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 796.4(082) SPLOŠNI strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016 / [avtorji Maja Smrdu ... et al.] ; urednika Mitija Samardžija Pavletič, Jernej Salecl. - Ljubljana : Gimnastična zveza Slovenije, 2016 ISBN 978-961-6733-11-3 1. Smrdu, Maja 2. Samardžija Pavletič, Mitija 283052800

Avtorske pravice pridržane.

Gradiva iz publikacije ni dovoljeno kopirati, reproducirati, objavljati ali prevajati v druge jezike brez pisnega dovoljenja Gimnastične zveze Slovenije.

Publikacija ni namenjena za prodajo - brezplačni izvod

UVODNA BESEDA UREDNIKOV

Maja Smrdu

Mitija Samardžija Pavletič

Jernej Salecl

Kongres Gimnastične zveze Slovenije je osrednji strokovni dogodek za sodnike in športne pedagoge, ki delujejo v kateri koli pojavni obliki gimnastike. Njegov namen je dvig ravni znanja strokovnega kadra, ki na kakršen koli način sodeluje v procesu priprave športnika, kar je opredeljeno tudi med cilji Strategije Gimnastične zveze Slovenije za obdobje 2011–2020. Kot urednikoma, nama je v izredno zadovoljstvo, da Kongres ponovno spremlja edicija Splošnega strokovnega priročnika, že petega po vrsti. Ker njegova vsebina letos temelji skoraj izključno na področju psihologije, sva tudi glavnino uvodnika prepustila najini sourednici, se pa ob tej priložnosti iskreno zahvaljujeva vsem avtorjem za njihov doprinos.

Kongres Gimnastične zveze Slovenije se v letu 2016 osredotoča na psihološke športne vsebine, ki lahko pomagajo tako športnikom kot trenerjem in drugim strokovnim delavcem. GZS je že pred leti postavila temelje stalnega strokovnega sodelovanja s Sekcijo za športno psihologijo (http://www.sportna-psihologija.si) in posledica tega je tudi ta obsežen priročnik. V njem so zajete različne tematike športne psihologije, ki so lahko uporabne za različne akterje v gimnastiki, v različnih ciklih gimnastičnega treninga in tekmovanja: motivacijo, koncentracijo, samopodobo, predtekmovalna stanja, vključno s predstavljanjem in različnimi sprostitvenimi tehnikami, komunikacijo za različne medosebne interakcije značilne za gimnastiko (npr. trener-športnik, trener-starši), samogovor, analizo nastopa ter različne vidike poškodb v gimnastiki (etiologijo, rehabilitacijo, psihološke odzive ter soočanje itd.). Kljub temu, da so avtorji zajeli kar nekaj tematik, pa športna psihologija ponuja še veliko drugih znanj, ki so uporabne v gimnastiki in jih lahko tako trenerji kot športniki spoznajo preko praktičnega dela s športnim psihologom.

Ker je športna psihologija uporabna veda psihologije, se je poskušalo v prispevkih zajeti tako nekatera teoretična izhodišča kot praktične vidike in usmeritve, ki lahko pomagajo v gimnastiki. Vsi skupaj upamo, da boste čim večkrat posegli po tem priročniku, da boste v njemu našli veliko podpore za vaše delo in navdih, tako za uspešno delovanje kot za nadaljno produktivno sodelovanje.

Uredniki

KAZALO ZNAČILNOSTI KOMUNICIRANJA V GIMNASTIKI Maja Smrdu

7

SPODBUJANJE ODNOSA MED TRENERJEM IN STARŠI Tina Jeromen

24

MOTIVACIJA V GIMNASTIKI Blaž Zagorc

37

KONCENTRACIJA V GIMNASTIKI Andreja Holsedl

47

POMEN POZITIVNE SAMOPODOBE, SAMOSPOŠTOVANJA IN ZDRAVEGA PREHRANJEVANJA V ŠPORTU Ajda Demšar

55

PSIHOLOŠKI VIDIKI POJAVA ŠPORTNIH POŠKODB, DEJAVNIKI TVEGANJA ZA NASTANEK ŠPORTNIH POŠKODB IN PREVENTIVA Katarina Barborič 64 SOOČANJE S STRESOM OB POŠKODBAH IN PSIHOLOŠKA PRIPRAVA MLADIH ŠPORTNIKOV V REHABILITACIJI Aleš Vičič

87

PSIHOLOŠKI VIDIKI OKREVANJA PO ŠPORTNIH POŠKODBAH Katarina Barborič

92

ANALIZA NASTOPA –POMEN, IZVEDBA IN PRIMER ANALIZE NA PODLAGI STRUKTURE DEBRIEFINGA Tanja Kajtna

126

PREPOZNAVANJE PREDTEKMOVALNIH STANJ IN TEHNIKE SOOČANJA Z NJIMI Katja Čavničar

135

DIHALNE VAJE IN PREDSTAVLJANJE Tanja Kajtna, Tina Jeromen

143

GYROKINESIS® in GYROTONIC® - GYROTONIC EXPANSION SYSTEM® “Optimalno zavedanje funkcijske vrednosti telesa” Tina Šifraf, Barbara Subotić

155

RAZVOJ INFORMACIJSKEGA SISTEMA GIMNASTIČNE ZVEZE SLOVENIJE Robert Grgić

162

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

ZNAČILNOSTI KOMUNICIRANJA V GIMNASTIKI Maja Smrdu, univ. dipl. psih., športna psihologinja Povzetek Komunikacija je del našega vsakodnevnega življenja in komuniciramo praktično ves čas, včasih z drugimi, včasih sami s sabo (npr. samogovor), pa čeprav se tega vedno niti ne zavedamo. Ker je komuniciranje nekaj tako lastnega ljudem, hitro pozabimo, kako kompleksen je ta proces v resnici. V športu je komunikacija še bolj zahtevna zaradi dodatne kompleksnosti, ki jo prinašajo različni odnosi in njihove funkcije ter zaradi procesa učenja oz. poučevanja, ki je sestavni del športa.

Predstavljene bodo značilnosti komunikacije in dejavniki, ki vplivajo nanjo ter usmeritve za uspešno komuniciranje v športu, tako za vsebinski kot za odnosni nivo komunikacije. Osredotočili se bomo tako na medosebne komunikacijske vzorce (največ na komunikacijo med trenerjem in športnikom, pa tudi med športniki) kot na samogovor z njegovo uporabnostjo za izboljšanje različnih vidikov športnikove funkcionalnosti.

Ključne besede: komunikacija, aksiomi komunikacije, povratna informacija, samogovor, vpliv komunikacije na odnos.

Splošno o komunikaciji Komunikacija je izmenjava informacij, znanj, misli, idej in čustev, pa tudi proces razumevanje sporočli drugih ljudi. Vključuje pošiljanje, kodiranje in intepretacijo sporočila s pomočjo različnih senzoričnih kanalov (Harris in Harris, 1984). Čeprav sta naša dominatna čutila za komunikacijo sluh in vid, pa komuniciramo tudi preko drugih čutil, npr. preko telesnega dotika (nekoga potrpljamo po rami, objamemo ipd.). Ob tem se je dobro zavedati, da je človeška kapaciteta za procesiranje informacij v danem trenutku skozi naše čute omejena. Sporočila so lahko v pisni (npr. natisnjen material) ali v vidni obliki (npr. slike, video gradivo in učenje preko opazovanja). Komunikacija lahko poteka v paru (ena na ena), v skupini ali znotraj posameznika.

7

8

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Slika 1. Komunikacijski proces (Martens, 1987)

V grobem lahko rečemo, da poteka komunikacija s športnikom v šestih korakih (Slika 1). Oba komunikatorja, tako športnik kot trener, lahko podajata in/ali sprejemata sporočilo, kar pomeni, da sta oba vključena v kodiranje (2 korak) in dekodiranje (5 korak) sporočila. Vendar pa lahko učinkovito komunikacijo ovirajo različni tipi motenj, ki se lahko pojavaljajo v obeh omenjenih fazah. Te potencialne motnje so lahko notranji (kognicija ali čustva) ali zunanji (okoljski) viri (Spink, 1991). Tako igrajo zaradi diadne narave komunikacije trenerjeve in športnikove značilnosti pomembno vlogo v procesu komunikacije.

Sporočilo je sestavljeno iz treh pomembnih elementov – predstavljeno je v obliki kode, vsebine sporočila in obravnave sporočila. Trener na primer posreduje sporočilo tako, da izbere jezik komuniciranja – kako tehnična bo vsebina in kakšen ton sporočanja bo uporabil.

Kanal (Slika 1, 3. korak): Kanal, ki se ga uporablja za prenos sporočila, je povezan z načinom kodiranja in dekodiranja le-tega. Pri tem se vključuje enega (ali več) od petih čutil.

Povratna informacija: Reakcija tistega, ki sprejme sporočilo, je povratna informacija in ta omogoča preverjanje učinkov komunikacije. Športnik, ki prazno gleda trenerja po tem, ko ga je trener popravil, s tem pošilja povratno informacijo trenerju, da sporočila ni razumel in ga je torej potrebno ponovno ponoviti, z uporabo drugačne strategije. Posledično morajo biti trenerji in športniki gotovi, da je posredovano sporočilo tudi prejeto sporočilo.

Znotraj vsakega, ki pošilja in prejema sporočilo, so štirje faktorji, ki lahko vplivajo na učinkovitost komunikacije: a) komunikcijske spretnosti; b) nivo znanja o stvari, na katero se sporočilo nanaša in nivo znanja o drugi osebi; c) odnos do sebe, drugih posameznikov v komunikaciji in do predmeta sporočila; d) relativna pozicija obeh/ vseh komunikatorjev v sociokulturnem sistemu.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Druge vrste pogled na komunikacijo (Woods, 1994) pa izpostavlja, da pri komunikaciji lahko razlikujemo sintakso, semantiko in pragmatiko. Sintaksa zajema probleme kodiranja, kanalov, kapacitete, hrupa in odvečnih dražljajev.

Pomen pa je glavna skrb semantike. Medtem ko je povsem mogoče prenesti vrsto simbolov z natančnostjo sintakse, pa ostanejo ti brez pomena, če se nista njihov pošiljatelj in prejemnik že vnaprej strinjala o njihovi pomembnosti. Iz tega vidika vse informacije, ki jih delimo z drugimi, predvidevajo semantičen dogovor. Na koncu pa komunikacija vpliva na vedenje in to je njen pragmatičen vidik. Kljub temu da lahko razlikujemo med temi tremi področji, pa so ta medsebojno odvisna.

Watzlawick (Watzlawick, Bavelas in Jackson, 2011) je predstavil pet aksiomov komuniciranja, ki so nujni za funkcionalno komuniciranje med dvema posameznikoma: 1. Ne moremo ne komunicirati: Vsako vedenje je vrsta komuniciranja. Ker vedenje nima svojega nasprotja (ne-vedenje ne obstaja), ni mogoče ne komunicirati.

Vsako vedenje ima v sebi vrednost sporočila, torej je komuniciranje. Aktivnost ali neaktivnost, besede ali tišina imajo sporočilno vrednost: vplivajo na druge in ti drugi ne morejo ne odgovoriti na takšno komuniciranje in tako tudi sami komunicirajo. Jasno mora biti razumljeno, da sama odsotnost govora ali pozornosti drugemu ni izjema k povedanemu.

2. Vsako komuniciranje ima vsebinski in odnosni vidik, tako da slednji določa prvega (metakomuniciranje): To pomeni, da vsako komuniciranje vključuje poleg pomena besed samih še dodatne informacije – informacije o tem, kako želi biti razumljen tisti, ki govori in kako sam vidi odnos do prejemnika informacij.

Vsaka oseba odgovori na vsebino komunikacije v kontekstu odnosa med sogovornikoma/sogovorniki. Beseda metakomunikacija tako za Watzlawicka pomeni izmenjavo informacij o tem, kako interpretirati drugo informacijo.

3. Narava odnosa je odvisna od poudarka v procesu komuniciranja, ki ga sporočevalec naredi: Tako govornik kot prejemnik sporočila strukturirata potek komuniciranja drugače in posledično tudi interpretirata lastno vedenje v komunikaciji zgolj kot reakcijo na vedenje drugega (to je, da vsak partner misli, da je drugi vzrok določenega vedenja). Človeško komuniciranje se ne more razrešiti v preprosto nit vzročnosti in reakcije, temveč je komuniciranje po svoji naravi bolj ciklično. Pojem poudarka se nanaša na proces organiziranja skupine sporočil v pomen. To je analogno poudarku v pisanem jeziku. V obeh primerih lahko poudarek pomembno spremeni pomen sporočila.

4. Človeško komuniciranje vključuje tako digitalne kot analogne modalitete: Komuniciranje ne vključuje zgolj govorjenih besed (digitalno komuniciranje), ampak tudi nebesedno in analogno-besedno komuniciranje. Digitalno se nanaša na diskretne, definirane elemente komunikacije. Običajno so to besede, pa tudi specifične geste s splošno sprejetim pomenom. Analogno pa se nanaša na sporočanje s stvarmi, ki so sicer drugačne. Opisuje tip komunikacije, v katerem reprezentacija do določene mere vzbudi stvar, na katero se nanaša. Npr. če pomahamo s stisnjeno pestjo pred obrazom drugega, bo to v njem vzbudilo idejo nasilja.

9

10

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

5. Proces komuniciranja med ljudmi je ali simetričen ali komplementaren, odvisno od tega, ali odnos med partnerjema sloni na razlikah ali enakostih.

Simetričen odnos pomeni odnos, v katerem se vključene strani vedejo kot enakovredne iz vidika moči. S tem bi morala biti možnost ubesedenja vseh pomembnih izhodišč večja, vendar seveda ne garantira, da bo komunikacija optimalna, saj sta strani npr. lahko enako podredljive ali enako dominantne.

Vendar pa običajno komunikacija med enakovrednimi člani dobro funkcionira.

Komplementaren odnos pa pomeni neenako moč, kot je npr. v odnosih starš – otrok, šef – zaposleni. Takšen odnos je v določenih situacijah veliko bolj učinkovit. Npr. komplementaren odnos med trenerjem in športnikom pomeni, da bo športnik zelo verjetno ubogal navodila trenerja, tudi kadar mu bo težko (npr. kadar bo utrujen, bo imel blažje bolečine, bo hotel nehati vaditi element, ker mu po večkratnih ponovitvah ni uspel ipd.).

Odnosna in vsebinska komunikacija Komunikacija med trenerjem in športnikom obstaja vsaj na dveh nivojih: sporočilo se nanaša na nekaj zunanjega (npr. vreme) ali na odnos med obema. Ta dva vidika se imenujeta vsebinska in odnosna dimenzija komunikacije (Watzlawick idr., 2011).

Običajno se zavedamo vsebinskega dela komunikacije, pa vendar je komunikacija več kot to, je tudi proces, s katerim razumemo druge in obratno, prizadevanje, da bi bili razumljeni (Anderson, 1959, po Yukelson, 1998). Ta raven pa je običajno najbolj razvidna skozi sporočanje čustev, saj nam ta kažejo, v kakšnem odnosu smo z nekom.

Raziskave kažejo, da ženske uporabljajo več odnosne komunikacije kot moški in se tudi v splošnem večkrat pogovarjajo o odnosih, medtem ko se moški pogovarjajo bolj o stvareh, ki niso vezane na odnose (Wood, 1994; Pearson, West in Turner, 1995; Helgeson, 2009). Problemi večkrat nastopijo zaradi neuspelega razlikovanja med vsebinskim in odnosnim nivojem komuniciranja. Npr. trener pove gimnastičarki en dan prej, da ima naslednji dan zdravniški pregled, medtem ko je sam vedel za to že cel teden. Njo to zelo razjezi. Verjetno bi se oba strinjala, da je zanjo dobro, da gre na pregled, torej tu ni problem vsebinski del komunikacije, ampak odnosni, ker ona pričakuje, da bo o stvareh prej obveščena, da se ne bo potrebovala prilagajati v zadnjem trenutku. Torej je problem odnosi nivo komunikacije.

Pri komunikaciji se trenerji bolj osredotočajo na vsebino ali substanco sporočila, ki ga pošiljajo: »Ustavi roke v gibanju.«; »Dvigni ramena.« Ko to sporočijo, verjamejo, da je informacija objektivna in da jo bo športnik vedno sprejel, kot je bila namenjena. To prepričanje pa je daleč od resnice. Kadar športnik prejme sporočilo, ni nujno, da sporočilo zaznava ali sliši enako, kot trener misli, da ga je poslal. Komunikacijski problemi nastanejo, kadar trener predvideva, da je športnik interpretiral sporočilo natančno tako, kot je hotel trener. Zatorej se učinkovita komunikacija ne osredotoča zgolj na vsebino sporočila, ampak tudi na to, kako je bilo lahko sporočilo interpretirano ter kako lahko to vpliva na športnika (oz. prejemnika). Torej poleg vsebine komunikacija vključuje tudi odnosen in čustven

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

vpliv sporočila. Npr. trener lahko misli: »Bolj se potrudi.« kot pozitivno sporočilo spodbude, medtem ko ga lahko športnik interpretira negativno: »Nikoli ne misli, da se dovolj potrudim.« Učinkovit komunikator da enako težo tako vsebini kot odnosnemu/čustvenemu vplivu sporočila. Izziv učinkovite komunikacije je biti jasen tako glede tega, kar rečemo kot glede tega, kako rečemo, ter se zavedati vpliva sporočilo na druge.

Besedna in nebesedna komunikacija Za šport nas zanima predvsem pragmatičen vidik komunikacije, tj. njen vedenjski učinek. Trije najbolj običajni načini vpliva na vedenje skozi komunikacijo so (Martens, 1997): 1. Podajanje pozitivnih okrepitev, ki so lahko socialne (npr. pohvala, nasmeh, pozornost), materialne (npr. priznanje, medalja, majica), aktivnostne (npr. igra namesto drila, počitek, nov element) in druge posebne oblike (npr. zabava s klubom, reprezentanco); 2. Podajanje povratne informacije; 3. Kaznovanje – to je negativen in neuspešen način vplivanja.

Podatki pragmatičnega vidika komuniciranja niso samo besede, ampak tudi nebesedna komunikacija in v okviru tega telesna komunikacija. Neverbalna komunikacija je tako: ton glasu, izraz na obrazu, telesna drža, geste, prostorska razdalja med sogovornikoma, očesni kontakt (zlasti ta je močno pomemben in je potrebno biti nanj pozoren) itd. Vedenje bistveno vpliva na razumevanje konteksta komunikacije. Z vidika pragmatike je vsako vedenje, ne samo govor, komuniciranje, in vsako komuniciranje, tudi v neosebnem kontekstu vpliva na vedenje (Woods, 1994). Poleg tega ni pomembno samo, kakšen vpliv ima komuniciranje na športnika, ampak je neločljivo povezan s tem tudi učinek športnikove reakcije na trenerja.

Tako se je potrebno osredotočiti na odnos med pošiljateljem in prejemnikom, ki ga mediira komunikacija. Ocenjujejo, da je 70 % komunikacije nebesedne. Ker trenerja pogosto opazuje “javnost”, je pomembno, da se zaveda lastnih neverbalnih sporočil. Ob tem pa je dobro poudariti tudi, da avtomatično bolj verjamemo in si bolj zapomnimo nebesedno sporočilo (Martens, 1987). Tako trener kot športnik lahko sporočata brez ene same besede – namrščenost, pogled nezaupanja, neprepričanosti, zmigovanje z glavo v neodobravanju ali nasmeh lahko sporočijo veliko. Strokovnjaki za komunikacijo pravijo, da med 65 % in 93 % pomena sporočila podamo skozi ton glasu in nebesedno vedenje (Maguire in Pilceathly, 2002). Kako trener pove nekaj, je ravno tako pomembno kot kaj pove, zlasti v stresnih situacijah (Henschen in Miner, 1989). Tako je poleg zavedanja uporabe besed ključno tudi zavedanje tona glasu in nebesednega vedenja, saj je s tem več možnosti, da razumemo, kaj sporočamo drugim (Janssen in Dale, 2002). Veliko trenerjev se ne zaveda sporočil, ki jih pošiljajo svojim športnikom in enako velja tudi za športnike. Seveda tudi ti komunicirajo nebesedno in trenerji se lahko tudi naučijo, kako jih bolj učinkovito poslušati, tako da postanejo natančni opazovalci nebesednih sporočil športnikov.

Sprva se lahko zdi, da je direktna, vis-a-vis komunikacija sestavljena iz izmenjave pogovora med enim in drugim, da medtem ko trener govori, športnik posluša, dokler trener ne zaključi. Ob pozornejši analizi pa postane očitno, da se ljudje zatekamo

11

12

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

k različnim verbalnim in neverbalnim vedenjem, da se ohrani nemoten pretok komunikacije. Takšno vedenje vključuje prikimavanja, nasmehne, mrke poglede, telesni stik, gibanje oči, smeh, držo telesa, jezikovne (npr. »aha«, »hm«) in številne druge ukrepe. Mimika športnika zagotavlja povratno informacijo za trenerja. Pogled vstran lahko kaže dolgočasenje ali nezanimanje, pa tudi nemir, ki ga kaže, npr. tudi prestopanje. Privzdignjene obrvi lahko sporočajo nejevero ali osuplost. Telesna drža ravno tako sporoča signale razpoloženja. Za boljši nadzor nad komunikacijo naj bi bil trener občutljivi na signale, ki jih športnik pošilja.

Spremenljivke, ki vplivajo na komunikacijo Komunikacija je dinamičen proces, na katerega vplivajo vse osebe v tem procesu in situacijske spremenljivke. Poleg tega se medosebno komuniciranje zgodi v psihološkem, odnosnem, situacijskem, okoljskem in kulturnem kontekstu. Vsak od teh petih kontekstov simultano in na kompleksen način vpliva na medosebne stike (Beebe, Beebe in Redmond, 1996). Odnos z drugo osebo (npr. nivo zaupanja, zgodovina, ki jo delite, zaznan nivo moči in kontrole), situacija in okolje, zaradi katerega se sploh znajdemo v komunikaciji (čas, protor, vzrok za komuniciranje) in kulturološki kontekst (npr. naučena pravila, vedenja, ki naj se jim sledi) – te kontekstualne spremenljivke vplivajo tako na kvaliteto kot na nivo interakcije. Tudi čustveni stres ima močan vpliv na to, kaj pričakujemo in izberemo za procesiranje ali odgovor. Npr. če je trener dobro razpoložen, se lahko pozitivno odzove na pogovarjanje ali hec med športniki, če pa je pod stresom, lahko enako situacijo dojame drugače in to izzove pri njem bolj negativen odgovor. Po dolgi tekmovalni sezoni (zlasti ko so pomembnenjše tekme) so trenerji podvrženi vplivom kroničnega stresa in (npr. Vernacchia, 1992; Dale in Weinberg, 1990) izgorelosti, kar ima lahko negativen učinek na sporočanje in sprejemanje sporočil. Veliko stvari vpliva na to, kako je sporočilo posredovano in sprejeto. Način, na katerega je izraženo, je eden od teh. Posameznikove vrednote, prepričanja, vzgoja vplivajo z različnimi situacijsko specifičnimi okoliščinami na to, kako je sporočilo posredovano in sprejeto (Coates, 2009).

Komunikacija je proces stalnega porajanja in nastajanja, v katerem se tako vsebina kot tudi akterji nenehno spreminjajo; je vrsta spoznavanja in je odvisna od preteklih izkušenj. Proces komunikacije ni samo oddajanje in sprejemanje vsebine, ampak njeno soustvarjanje. Tako tudi pri prejemniku sporočila ne gre za sprejemanje pomena kot česa danega (kakor pogosto mislimo), ampak za njeno (so)ustvarjanje.

Po Watzlawicku (Watzlawick idr., 2011) vsaka komunikacija izhaja iz interaktivnih procesov, torej so za komunikacijo pomembni odnosi med udeleženci.

Zaradi neupoštevanja zavedanja zapletenosti odnosa med dogodkom in sistemom, v katerem se dogodek zgodi med organizmom in njegovim okoljem, se opazovalcu lahko zdi, da se je zgodilo nekaj nenavadnega ali pa pripiše športniku značilnosti, ki jih ta v resnici nima. Zato je potrebno fokus v komunikaciji premakniti tudi na dele širšega sistema.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Izven telovadnice Športniki lahko postanejo boljši tudi izven telovadnice, ne na ravni izvedbe, ampak na ravni prijateljstva, kolegialnosti. Pogosto v garderobi najbolj spoznamo svoje sotekmovalce. Tako za odnos med športniki kot za odnos med trenerjem in športnikom velja, da pogovori o preteklih izkušnjah, o stvareh, ki jih radi počnemo v prostem času in o družinski zgodovini, pomagajo bolje razumeti športnika. S tem se tudi razširi možnost komuniciranja, lažje vemo, kaj reči in kaj ne reči ter kako jih poskušati motivirati v telovadnici. Mnogi profesionalni športniki se stežka upokojijo, ne zato, ker pogrešajo delo v telovadnici, ampak zato, ker bi pogrešali čas, preživet z drugimi gimnastičarji, s katerimi trenirajo ali se srečujejo na tekmah.

Po drugi strani je tudi eden glavnih dejavnikov, zakaj mladi športniki ostajajo v športu, ravno druženje z vrstniki in vzpostavljanje specifične subkulture (Yukelson, 1998).

V telovadnici Za razliko od komunikacije izven telovadnice pa se komunikacija v telovadnici pomembno spreminja od športa do športa in od situacije, torej ali gre za vadbo ali za tekmovanje.

Tekmovanje V splošnem je pri gimnastiki zelo malo komunikacije med tekmovanjem; kadar je športnik na orodju ali na ‘tepihu’, je povsem prepuščen sebi, svoji usposobljenosti in instinktu (kot sposobnosti prilagoditve trenutni situaciji). Če želi trener ustrezno komunicirati na tekmi, mora razumeti tekmovalno situacijo in se zavedati, da bo vsakdo doživel tekmovalno situacijo drugače ter posledično postaviti športnika v središčno točko te situacije. Tekmovanje je proces, ki vključuje 4 različne nivoje, ki so povezani med seboj (Martens, 1987): - Objektivna tekmovalna situacija.

- Subjektivna tekmovalna situacija, ki zajema športnikovo oceno situacije, torej kako zaznava, sprejema in ocenjuje objektivne komponente tekmovalne situacije. Pri tem se je potrebno zavedati, da je subjektiven občutek pomembnejši od objektivnega. Športnik se lahko slabše uvrsti, vendar se počuti dobro, ker je naredil vse, kar je lahko.

- Odgovor; po subjektivni oceni, ki jo poda situaciji, se posameznik odloči, ali se bo s to situacijo soočil ali se ji bo izognil. Ta odločitev poteka na treh nivojih: vedenjskem, fiziološkem in psihološkem. Najpogostejši dejavniki, ki vplivajo na odgovor, so: predhodne izkušnje, motivacija, čustva, sposobnosti in odnos.

- Posledica, ki predstavlja občutek uspeha ali neuspeha.

Potrebno je spoznati prednosti, interese in potrebe vsakega športnika. Športniki se namreč razlikujejo glede tega, kako se pripravijo in odzivajo na tekmovanje.

Posledično se spodbuja, da se trener in športnik dogovorita o komunikaciji na tekmovanju. Trenerji naj bi vnaprej vedeli, kakšne so potrebe njihovih športnikov na tekmah, saj nekateri potrebujejo besedo spodbude ali na cilj orientirana izhodišča, ki jim pomagajo pri koncentraciji. Drugi so raje bolj sami, pomembno jim je, da

13

14

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

imajo svoj prostor, kjer se lahko čustveno in psihološko ustrezno pripravijo. Enako velja tudi za komunikacijo po tekmovanju, zlasti za podajanje ocene in povratne infromacije po tekmi. Nekateri športniki so namreč po tekmovanju zelo čustveni in jih je slabo še dodatno vznemirjati, drugi pa hočejo takojšnjo povratno informacjo.

Tako lahko vnaprej pripravljen načrt za komunikacijo med trenerjem in športnikom pomaga zmanjšati stres (Hanin, 1992).

Trening Na osnovi metaraziskave sta Trudel and Côtéís (1994) odkrila, da povprečen športnik opiše komunikacijo v pripravljalnem ciklu kot: 6 % časa treninga je porabljenega za navodila za učenje, 11 % za trenerjevo opazovanje treninga in 4 % za prejemanje povratne informacije. Vendar pa so raziskovalci (Anshel, 1990; Horne in Carron, 1985) odkrili razlike med zaznavami trenerjev in športnikov glede medsebojne komunikacije. Lakersov (1993) je pokazal, da so te razlike v oceni komunikacije večje, kadar gre za socialna in čustvena vprašanja, v primerjavi s tehničnimi ali taktičnimi vsebinami športa. To kaže, da se večje težave v komunikaciji pojavljajo ravno na odnosnem (in ne toliko na vsebinskem) nivoju.

Na osnovi kombinacije vprašalnikov in intervjujev olimpijcev iz leta 1984 sta Orlick in Partington (1986) zaključila, da so skoraj vsi športniki, ki so na olimpijskih igrah tekmovali skladno s svojimi potenciali, imeli zelo tesno osebno vez s svojim trenerjem. S trenerjem so skupaj načrtovali program, reševali probleme in strategije za reševanje teh. To pa seveda zahteva visoko mero zrelosti, spoštovanja in zaupanja tako od trenerja kot od športnika.

Smoll in Smith sta izvedla obsežno raziskavo, ki je vključevala več kot 70 trenerjev in skoraj 1000 športnikov, v kateri sta ocenjevala vpliv trenerjeve komunikacije na športnike (Smoll in Smith 2006). Ugotovila sta, da so se športniki pozitivno odzivali na trenerje, ki so posredovali povratne informacije ob prizadevanju ob dobri izvedbi; korekcijska navodila in spodbudo po napaki v izvedbi; tehnična navodila; ter zmerno količino splošnega spodbujanja ne glede na kvaliteto izvedbe.

Ugotovila pa sta tudi, da so se športniki negativno odzivali na trenerje, ki niso opazil ali okrepili njihovega prizadevanja za dobro izvedbo, ki so kritizirali napake ali podali navodila po napaki na kritičen način.

Kljub temu da gre za šport pa ni konstruktivno, če se nagrajuje samo telesne spretnosti, temveč je potrebno nagrajevati in spodbujati tudi čustvene in socialne spretnosti ter napor, ki ga športnik vloži. Tudi pri telesnem funkcioniranju športnika se bosta ustrezna motivacija in odnos izgradila samo, če se pohvali tudi izvedbo (ne samo rezultata) in dovolj uspešne izvedbe, npr. ob učenju novih, kompleksnih prvin.

Ključna vprašanja za dobro komunikacijo (Martens, 1997): “Kako?” se pove: učenje športnikov z informativnim tonom in ne zahtevajočim.

Začnite z nečim pozitivnim, preden posredujete športniku informacijo, kaj mora spremeniti. Npr. »Dobro je bilo to, kar si naredil tako in tako, sedaj pa to poskusi na

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

tak način.” Za dobre trenerje je značilno, da vključujejo športnikov doprinos, tako da postavljajo vprašanja, kot so: “Mi razložiš, zakaj to počneš na takšen način?” ter hkrati razloži, zakaj on preferira svoj način.

“Kdaj?” – So trenutki, ko je bolje počakati z učenjem. Npr. dopustiti, da na ogrevanju naredi kakšno napako, kar podaja sporočilo, da se ne išče perfektnosti in da se športniku zaupa.

“Zakaj?” želijo, da športnik naredi nekaj na določen način – trener pridobi kredibilnost, če to jasno in preprosto razloži športniku.

“Kaj?” – Ali lahko tudi športniki sami izrazijo, kaj bi si želeli (npr. katero glasbo bi si ritmičarka sama izbrala, kateri element, ob predvideni enaki težavnosti, bi se gimnastičar rad naučil ipd.)

“Kje?” – Spretnosti se učijo na treningu ali po tekmi. Pred in med tekmovanjem se osredotočamo zgolj na strategijo in taktiko.

“Koga?” – Trenerji morajo učiti vse športnike, ne samo tiste, ki so jim všeč ali zgolj najbolj perspektivne. Športniki ob tem spoštujejo trenerja, ker nikogar ne zanemarja ter s tem poudarja sodelovanje in ne tekmovalnosti v klubu. Trener ne sme nikogar zasmehovati, saj s tem povečuje strah tako pri športniku, do katerega je nepravičen kot pri drugih športnikih, ki takšen odnos spremljajo.

Svojo komunikacijo lahko izboljšamo že s tem, da si ob pogovoru zastavimo naslednja vprašanja (Crookes, 1991): Ali imam športnikovo pozornost?

Ali razlagam na dovolj razumljiv način?

Ali me je športnik razumel?

Ali športnik verjame, kar mu govorim?

Ali športnik sprejema, kar mu govorim?

Zastoji v komunikaciji Crookes (1991) opisuje, da se lahko težave pri komunikaciji s športnikom pojavijo zaradi številnih izhodišč, kot so npr.: - Dojemanje športnika o nečem se razlikuje od trenerjevega.

- Športnik lahko prehitro zaključuje o povedanemu, namesto da spremlja celoten proces komunikacije od poslušanja, razumevanja, do sprejemanja.

- Športniku morda primanjkuje potrebnega znanja, da bi ustrezno razumel, kaj je hotel trener sporočiti oz. si ga napačno razloži. Športnik morda tudi nima razvitih spretnosti poslušanja ali nima ustreznih neverbalnih spretnosti.

- Športnik nima motivacije za poslušanje trenerja ali za pretvorbo informacije v dejanje. Njegova pozornost na trenerja je zmanjšana.

- Vsebina ni podana v pravi situaciji, npr. podana je prehitro po tekmovanju samem, ko športnik še ni sposoben ustrezno dojeti povedanega ali pa je konfrontiran pred drugimi in je bolj osredotočen na to, kaj si bodo drugi mislili kot na trenerjeve besede.

15

16

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

- Trener ima lahko težave pri sporočanju tega kar je želel povedati športniku. Trener ima lahko slabše komunikacijske spretnosti ali se zaradi drugih dejavnikov (npr. močna čustva) slabše izraža.

- Čustva lahko motijo komunikacijski proces.

- Lahko pride do spopada osebnosti med trenerjem in športnikom.

Tovrstni zastoji v komuniciranju se lahko pojavljajo v obeh smereh, tako pri trenerju kot pri športniku.

Povratna informacija Informacija ima učinek tudi, ko je ustrezno poslana pošiljatelju nazaj (npr. trenerju).

Medosebni sistem lahko vidimo kot zanko povratnih informacij, saj vedenje vsake osebe vpliva in je vplivano z vedenjem drug drugega. Oseba A vpliva na osebo B, vendar kar naredi B, vpliva na Ajevo naslednjo potezo in oba sta pomembno pod vplivom in oba vplivata na kontekst, v okviru katerega se njuna interakcija odvija (Woods, 1994).

Prvi korak pri trenerjevem podajanju povratne informacije je odločitev, ali mora biti spročilo poslano. Nekateri trenerji govorijo preveč, razpredajo o stvareh, ki druge dolgočasijo in/ali s tem motijo športnike pri treningu. Nekateri trenerji pa govorijo premalo in predpostavljajo, da drugi vedo, kaj mislijo ali želijo.

V splošnem velja, da športniki potrebujejo povratno informacijo, da vedo, kje so na poti do svojih ciljev. Ta naj bi bila podana na pozitiven in podporen način, saj lahko tako športnik to sprejme konstruktivno in ne osebno ter posledično pospeši njegov napredek. V obratnem primeru pa lahko povzroči motivacijske probleme in nekonsistentnost izvedbe (Hanin, 1992). Učinkovita povratna informacija trenerja pomaga športniku izvedeti, kako hitro odpravljanja napake, kako hitro napreduje in kako naj odpravi napako. Kadar gimnastičar izvede element ali vajo, lahko vpraša “Kako sem naredil?”. Tudi, če tega ne verbalizira, je to vprašanje znotraj njega.

Trije osnovni razlogi za zagotavljanje povratne informacije športniku so (Yukelson, 1998): (a) Motiviranje; povratna informacija služi kot nagrada, z njo trener sporoči, kako blizu zastavljenim ciljem je športnikov nastop. (b) Okrepitev dobre izvedbe ali odpravljanje slabe izvedbe. Lahko jo uporabimo namesto pohvale in kritike, saj ima dodatno vrednost, sporoči, kako je športnik nekaj naredil. (c) Pospeševanje izboljšanja izvedbe. Povratna informacija ima pomembno didaktično vrednost, saj pomaga usmerjati vedenje. Poda informacijo o specifičnih vedenjih, ki jih je potrebno še izvesti za izboljšanje izvedbe oz. dosego ciljev, o stopnji usposobljenosti, ki jo je potrebno doseči v posamezni spretnosti in o trenutnem nivoju usposobljenosti gimnastičarja.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Tipi povratne informacije (Yukelson, 1998) Notranja. Športniki imajo vgrajene mehanizme, ki jim povedo, kako dobro so nekaj naredili. Vidijo rezultate, občutijo gibanje, ki je povzročilo rezultat in oblikujejo dojemanje o tem, kako mislijo, da so nekaj izvedli. Na primer, gimnastičarka ima dobro idejo o občutku zamaha pri biču (npr. zateg v ramenih, uleknitev). In vendar je ravno pri gimnastiki ta občutek lahko najbolj varljiv in hkrati najbolj pomemben, da se športnik čuti pripravljenega, da lahko ustrezno gradi na težjih elementih ter da je pri izvedbi elementov dovolj varen. Zato je pomembno, da je povratna informacija podana tudi preko video gradiva.

Dodatna. Trener lahko zagotovi dodatne informacije s podajanjem podrobnosti o športnikovi izvedbi. To mu pomaga zmanjšati razkorak med njegovim občutkom izvedbe in dejansko izvedbo ter mu poda usmeritve kako jo lahko izboljša. Ta vrsta vključuje informacije o izvedbi iz zunanjega vira, kot je trener, ki lahko zagotovi dodatne informacije v zvezi z znanjem o rezultatu in znanjem o izvedbi.

Znanje o rezultatu pomeni, da trener zagotavlja informacije, ki so specifične za izid: “Imel si prevelik kot pri odrivu (pri dvojni salti)”. Znanje o izvedbi pa je informacija o tem, kaj je športnik dejansko storil, da je prišlo do določenega rezultata: “prehitro si se sklonil, dlje časa padaj, pozneje se skloni (pri biču).”

Usmeritve za podajanje povratnih informacij 1. Motivirajte športnike s podpornimi informativnimi izjavami kmalu po izvedbi.

Običajna tehnika je pozitivna – negativna – pozitivna informacija, kjer trener najprej poudari, kaj je šlo dobro, potem del, kjer se lahko športnik izboljša in zaključi z drugim pozitivnim komentarjem. Druga različica te tehnike je opisana v prispevku dr. Kajtne v tem zborniku.

2. Zagotovite smiselne ustne informacije o tem, kaj se je zgodilo, da dopolnite športnikovo zaznavo izvedbe. Ob tem podajte načine, kako lahko športnik popravi napako in ne samo podati analize.

3. Pri uporabi video posnetkov poudarite posebne značilnosti, za katere želite, da jih športnik opazi. To preprečuje, da bi jih preobremenili s preveliko količino informacij in jih ohranja osredotočene na najbolj pomembne točke.

4. Zanesite se predvsem na pozitivne okrepitve o izvedbi. Negativna okrepitev in kaznovanje so pomembno manj učinkoviti, zlasti na dolg rok.

5. Ponudite ojačitev v presledkih in ne po vsakem poskusu. S tem dovolite športniku čas za učenje in procesiranje lastnih občutkov ter se izognete odvisnosti od sebe – trenerja, kar omogoči sprejemanje večje odgovornosti za lasten proces treninga (Magill, 2009; Wrisberg, 2007).

Komunikacija za vzpostavljanje odnosa Komunikacija vpliva na: motivacijo, medosebno dinamiko in ponotranjenje ciljev, na učenje športnih spretnosti, strategij, na koncentracijo, zaupanje, rehabilitacijo po poškodbi kot tudi na posameznikov odnos, čustva in vedenje.

17

18

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Martens (1987) izpostavlja, da jasna, konsistentna in direktna komunikacija, brez skrite agende, pripelje do razvoja uspešnega odnosa med trenerjem in športnikom.

Ključni elementi učinkovite komunikacije so: občutljivost in odzivnost na individualne razlike športnikov in ustvarjanje pozitivne klime tako na treningih kot na tekmah.

Proces učinkovite komunikacije sloni na medosebni delitvi sporočil in medsebojnem razumevanju. Medsebojno deljenje označuje recipročno sodelovanje (npr. delitev misli, čustev ali informacij o določni stvari). To je mogoče samo, če znamo tudi poslušati in s tem poskušamo dati določeno moč vsem udeleženim v komunikaciji, kot tudi upoštevati prispevke drug drugega (Sullivan, 1993). Za to, da lahko recipročno sodelujemo, morata biti vzpostavljena kredibilnost in medosebno zaupanje. Kredibilnost se npr. kaže v resničnosti posameznikovih izjav. Zaupanje pa je funkcija zanesljivosti (npr. da ljudje naredijo, kar so rekli, da bodo) in je povezano s konceptom iskrenosti in integritete. Obratno pa odsotnost ali pomanjkanje poštenosti in zaupanja pripelje do napetosti, jeze, sovražnosti, zamer in ljubosumja. Pomembno se je tudi zavedati, da je težko pridobiti zaupanje, kadar je enkrat izgubljeno.

Spoštovanje Spoštovanje predstavlja eno naših najglobjih potreb in je zato zelo močan motivator.

Spoštovanje včasih sporočimo direktno z besedami, še večkrat pa ga pokažemo z dejanji. Zgradimo ga s tem, da smo do drugih pristni, in imamo določen socialni vpliv ter izkazujemo določeno skrb do drugih. To, da smo se sposobni postaviti v kožo drugega in videti stvari skozi njihovo perspektivo (empatija), zgradi kredibilnost, zaupanje in medosebno spoštovanje. Pomembno je tudi, da nam ni vseeno za svoje športnike – ne samo kot športnike, ampak tudi kot ljudi izven športa. Ne samo trenerji, ampak tudi športniki pričakujejo, da se bo z njimi ravnalo spoštljivo, želijo da drugi vidijo, da je njihov vložek nekaj vreden in da so njihovi prispevki spoštovani, cenjeni. Športnike najbolj motivirajo trenerji, do katerih imajo veliko spoštovanja. In ga izgubijo, če se čutijo izdane, manipulirane ali čutijo, da se jih ne posluša. Spoštovanje pa pridobijo, če vidijo, da ima trener veliko znanja, podaja navodila, je v podporo in jih spodbuja, je entuziastičen in motivira, je zanesljiv in razumevajoč. Trenerji, ki so dobri komunikatorji, razložijo, razjasnijo in individualizirajo navodila, da se prilagodijo športnikovim potrebam in osebnosti.

Ponudijo jasno in konstruktivno vedenjsko povratno informacijo na neogrožajoč način (Yukelson, 1998). Športniki se včasih pogovarjajo s svojimi trenerji tudi o stvareh izven športa, o stvareh, ki so del njihovega življenja in vplivajo na njihovo samospoštovanje.

Tako mora trener večkrat prevzeti različne vloge (npr. svetovalec, zaupnik, učitelj, prijatelj, vzornik in včasih nadomestni starš). Trenerji imajo običajno navado, da imajo “odprta vrata”, če jih želijo športniki karkoli vprašati ali jim povedati, vendar pa se verjetnost za to zmanjša, če športnik čuti, da trener ne bo poslušal njegovih skrbi s pristnim zanimanjem. Posledično bi morali trenerji ustvarjati okolje, ki spodbuja športnike, da svobodno začenjajo komunikacijo. Športnik mora čutiti, da

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

lahko izrazi sebe brez strahu vrednotenja. Po drugi strani pa se morajo tudi športniki naučiti izraziti se na asertiven način (Yukelson, 1998).

Komunikacija pomembno vpliva na samozavest športnika, predvsem skozi odnos do napak in porazov. Pri tem je pomembno, da ima tudi trener pozitiven odnos do napak in porazov, da uči športnika, da so te samo stopnice do uspeha. Del gradnje športnikove samozavesti je pozitivno, spodbudno okolje na treningih. V nasprotnem primeru se pojavlja nesigurnost, ki je eden glavnih izvorov stresa in posledično slabših izvedb. Tako je marsikdaj, sploh pa v bolj stresnih situacijah, zelo uporaben humor.

Vedenjsko kognitivna terapija navaja naslednje intervence za izboljšanje odnosa med trenerjem in športnikom (Yukelson, 1998): - Razumeti, da ima vsaka oseba različne izkušnje.

- Uporabiti stil komunikacije, v katerem se udobno počutite in je konsistenten z vašo osebnostjo in filozofijo treniranja.

- Prepoznati individualne razlike, s katerimi drugi odreagirajo na vas. Ne predpostavljati, da bosta tisti, ki sporoča in tisti, ki sprejema informacijo, le-to interpretirala enako.

- Za dobro komunikacijo moramo biti pošteni, iskreni, pristni, pozitivni, konsistentni in empatični.

- Večkrat uporabljati pozitivne podkrepitve. Tudi disciplina in korekcijske povratne informacije so lahko del tega pristopa. Ojačevati športnikova vedenja, za katera si trener želi, da se ponovijo; popravljanje napak na pozitiven način, z ustreznim odnosom ter navodili.

- S tem se tudi povečata motivacija in športnikovo samospoštovanje.

- Bodite dober vzornik, saj se vsi zelo veliko naučimo preko primera.

- Delajte tudi na izboljšanju nebesedne komunikacije.

- Delajte na empatičnosti, da se znate postaviti v kožo drugega in pokazati pristno skrb.

- Zmanjšati nesigurnost, dajati podporo, razjasniti pričakovanja in poskusiti ustvariti podpirajoče ozračje, kjer športniki čutijo, da je njihov vložek sprejet in cenjen.

- Utemeljite, zakaj je pravilno ali dobro, da športnik nekaj naredi oz. nečesa ne naredi.

- Delajte na nadzoru čustev.

- Ocenite, spremljajte in razjasnite proces športnika in se periodično pogovorite s športnikom (pri mlajših športnikih tudi starši) o tem. Priporočljivo je, da trener postavi cilje (skupaj s športnikom).

- Priporočljivo je podeliti pomembne informacije o ciljih in vlogah s športniki, naj vsakdo ve, kaj se od njega pričakuje; začrtati strategije za dosego ciljev.

Priporočljivo je vključiti športnike v odločitve, ki se jih direktno tičejo, ker se s tem kultivira enotnost usmeritve vseh, s katerimi športnik sodeluje in se s tem pokaže zaupanje in spoštovanje do športnika ter se spodbudi športnika, da sprejme svoj del odgovornosti.

- Navdihniti športnike, da dosežejo svoje najboljše, tako da se komunicira z entuziazmom, da začutijo pomembnost situacije in svojo vrednost.

19

20

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Kaj lahko pomaga izboljšati proces medosebne komunikacije v športu (Orlick, 1986)?

- Če poslušamo druge, bodo tudi ti poslušali nas. Poskušajte razumeti perspektivo drugega. Posredovanje jasnih in razumljivih sporočil, sposobnost poslušanja.

Trenerji velikokrat dobro sporočajo svoje misli, ne znajo pa poslušati, sprejemati.

To je potrebno, da razumejo odzive športnikov na svoja navodila.

- Naučiti se dajati in sprejemati povratno informacijo ali kritiko konstruktivno.

Poskušajte dojeti namen, ki je v komunikaciji in ne jemljite stvari osebno.

Ločevati je potrebno med dejstvi in mnenjem ter potrebno je usmerjati povratno informacijo na posameznikovo vedenje in ne nanj kot na osebo.

- Naučite se, kako bolje tolerirati drug drugega. Sprejmite druge člane vaše ekipe takšne, kot so, vključno z njihovimi pomankljivostmi, drugačnostjo.

- Izogibajte se opravljanju drug drugega in vzpostavljanu klik ter ljubosumnosti, saj bo to uničilo odnose v klubu.

- Konfrontacije naj ostanejo privatne, z osebo se pogovorite direktno (takšno je tvoje vedenje, ob tvojem vedenju se drugi počutijo tako, tvoje vedenje vpliva na druge).

- Sprejmite, da se vsi konflikti ne morejo razrešiti, vendar pa se jih večina lahko uspešno obravnava.

Kljub temu da je gimnastika individualni šport, pa trenira skupaj več športnikov, tako da je pomembna tudi komunikacija med športniki samimi. Idealno je, da je tudi med njimi pristna skrb drug za drugega tako znotranj športa kot izven tega. Športniki so lahko velika podpora drug drugemu, saj pogosto preživijo veliko časa skupaj in imajo podobne, skupne izkušnje, ki so posebne za športno subkulturo. Za uspešnost je potrebna velika mera predanosti, požrtvovalnosti in discipline, kar je ravno tako skupna izkušnja športnikov.

Asertivnost Trenerji ne morejo brati misli svojih športnikov, zato se morajo tudi ti naučiti sporočati svoje misli, čustva in želje. Športniki se morajo naučiti postaviti za stvari, ki so jim pomembne. Asertivnost se nanaša na iskrenost in direktnost izraza posameznikovih čustev ter prepričanj na socialno ustrezen način, ki ne krši pravic drugih. Vzorec asertivnih odgovorov vključuje štiri večje komponente: sposobnost vprašati za uslugo, spretnost izraziti tako pozitivna kot negativna čustva, spretnost reči ne ter spretnost začeti, nadaljevati in končati splošen pogovor (Lazarus, 1973).

Eden od načinov, kako se izraziti asertivno, je: 1. Opišite situacijo, kot jo vidite.

2. Izrazite svoja čustva glede vedenja druge osebe ali situacije (npr. »Postanem jezna, kadar me opravljaš.«).

3. Specificirajte, katere spremembe bi radi glede določenih situacij (npr. »Raje bi dobila povratno informacijo na bolj konstruktiven način.«; »Spoštovala bi, če me ne bi opravljala.«).

4. Posledice, ki se jih lahko pričakuje, npr. »Če me ne boš pustila pri miru, se bom pogovorila s trenerjem, da pomaga rešiti to situacijo.«

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Odnos, ki ga ima trener s športnikom, vpliva na športnikov emocionalni in socialni razvoj. S kakovostjo odnosa med trenerjem in športnikom je močno povezana motivacija športnika in posledično njegova uspešnost na tekmovanjih. Konflikti med trenerjem in športnikom sodijo med glavne razloge za prenehanje športne poti. Športnik in trener morata vložiti del svoje energije tudi za vzpostavljanje in vzdrževanje dobrih odnosov, saj so ti ključ do športnega uspeha. Pomembno je, da si trener in športnik zaupata, saj bosta le tako lahko uspešno sodelovala.

Samogovor Komunikacija ni samo medosebna, ampak je tudi intraosebna (znotraj enega organizma) in primer tega je samogovor. Vsakič, ko pomislimo na nekaj, dejansko že govorimo sami s sabo. Pogostost in vsebina misli se razlikujejo od posameznika do posameznika. Tako je lahko samogovor pozitiven, spodbuden ali negativen in koristi ali škodi športniku. Tako kot za vse vrste komunikacije velja tudi za samogovor, da se ga lahko naučimo ustrezno korigirati, usmerjati in uporabljati.

Učenje samogovora se uporablja na različnih področjih (Zinsser, Bunker in Williams, 1998): - Pri učenju spretnosti kot podajanje navodil samemu sebi, ki športnika spomnijo na nekatere ključne vidike gibanja (npr. stegni komolce, spusti ramena; ali pri učenju plesnih korakov: leva, leva, desna, leva). Ko bolj obvladamo določeno spretnost oz. element, se samogovor skrajša in njegova pozornost se obrne iz tehničnih usmeritev na strategijo in optimalno čustveno počutje.

- Pri spreminjanju slabih navad; samogovor je učinkovita tehnika za spreminjanje predhodno avtomatiziranih izvedb in za izgradnjo novih odgovorov.

- Za kontrolo pozornosti; z uporabo specifičnih besed športnik vzdržuje ustrezno pozornost tako na treningu kot na tekmah, predvsem če prihaja do zunanjih (npr. hrup) ali do notranjih (npr. spomin na preteklo slabo izvedbo) motečih dejavnikov.

- Za ustvarjanje razpoloženja; čustveno obarvane besede lahko pomembno vplivajo na športnikovo izvedbo, mu dajo ustrezen občutek, ki ga lahko pretvori v telesno funkcijo (npr. si na parterju gimnastičar v zadnji diagonali reče »Grizi!«).

- Za spreminjanje razpoloženja; velja podobno kot pri prejšnji točki, tako da npr. športnik spremeni jezo v konstruktivno energijo, ki mu pomaga pri izvedbi.

- Za kontroliranje napora; lahko je učinkovita tehnika za pomoč pri vzdrževanju energije in pri vztrajanju (npr. »Delaj.«) - Za izgradnjo samoučinkovitosti; termin se nanaša na pričakovanja o uspešnosti pri določeni nalogi (npr. elementu) ali zahtevi. Samoučinkovitost je specifična oblika samozavesti, samozavest, da lahko izvedeš vajo, element, vpliva pa tako na količino napora, ki ga bo športnik vložil kot na vztrajnost pri tem. Poleg tega je tudi sestavni del rehabilitacije po poškodbi.

Osnovna tehnika kontroliranja samogovora je sestavljena iz: 1. Prepoznavanja in zavedanja misli; 2. Ustavljanja misli; 3. Spremembe negativne misli v pozitivno; 4.

Iskanje dokazov; 5. Ustvarjanja alternativnih pogledov (ang. reframing).

21

22

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Zaključek S poznavanjem psihologije športa lahko postanete boljši trenerji. Naučiti se, kako komunicirati s športniki (sploh mladimi) in kako jih motivirati, da vztrajajo v športu, da se ustrezno angažirajo, da v športu tudi uživajo, pa je vitalnega pomena tako za trenerja kot za športnika. Treniranje je komuniciranje. Prav vsak del treninga, procesa treniranja zahteva komunikacijo in dodatno ta poteka tudi izven telovadnice.

Dobro komuniciranje je potrebno, ko se dela s športniki, starši, kolegi trenerji, administracijo, mediji. Vse prevečkrat pozabljamo, da je komunikacija v veliki meri odnosna in ne samo vsebinska, kar je zlasti razvidno pri mlajših športnikih in pri športnicah. Z upoštevanjem tega se pomembno zmanjšajo nesoglasja in drugi zastoji v komunikaciji. Še ena značilnost komunikacije, na katero radi pozabimo, je to, da komuniciramo tudi sami s sabo. Ta samogovor ima svoj pomen v našem vsakodnevnem življenju, še toliko bolj pa v življenju športnika, saj pomembno vpliva na različne dele procesa treniranja, od učenja prvin do tekmovalnega nastopa.

Prispevek po načinu pisanja izpostavlja bolj pomen trenerjeve komunikacije do športnika kot obratno, pa vendar vse značilnosti, ki so opisane, veljajo tudi za obratno smer komunikacije (od športnika do trenerja). Ravno tako lahko športnik uporabi iste smernice za izboljšanje odnosa in komuniciranja, pravzaprav, če tudi ta ne bo vložil svojega deleža v ta proces, se komunikacija ne bo mogla spremeniti.

Literatura 1. Anshel, M. (1990). Sport psychology: From theory to practice. Scottsdale, AZ: 2. Gorsuch Scarisbrick.

3. Beebe, S.A., Beebe, S. J. in Redmond, V. J. (1996). Inetrpersonal communication: relating to others. Boston: Allyn and Bacon.

4. Coates, G.T. (2009). Notes on Communication: A few thoughts about the way we interact with the people we meet. Pridobljeno iz http://www.wanterfall.com/Downloads/ Communication.pdf 5. Crookes (1991). Complan Column. Athletics Coach, 25(3), 13.

6. Dale, J. in Weinberg, R. (1990). Burnout in sport: A review and critique. Journal of Applied Sport Psychology, 2, 67–83.

7. Harris, D. V. in Harris, B. L. (1984). Sports psychology: mental skills for physical people.

Champaign. IL: Leisure Press.

8. Hanin, Y. (1992). Social psychology and sport: Communication processes in top performance teams. Sport Science Review, 1, 13–28.

9. Helgeson, V. S. (2009). The psychology of gender. New York: Pearson.

10. Henschen, K. in Miner, J. (1989). Team principles for coaches. Ogden. UT: Educational sport services.

11. Horne, T. in Carron, A. V. (1985). Compatibility in coach-athlete relationships. Journal of Sport Psychology, 7, 137–149.

12. Jansson, J. in Dale, G. (2002). The Seven Secrets of Successful Coaches. Janssen peak performanc Inc. 13. Lazarus, A. A. (1973). On assertive behavior: a brief note. Behavior therapy, 4, 697–699.

14. Maguire, P. in Pitceathly, C. (2002). Key communication skills and how to acquire them.

Bmj, 325 (7366), 697–700.

15. Martens, R. (1987). Science, knowledge, and sport psychology. The Sport Psychologist, 1, 29–55.

16. Martens, R. (1997). Successful coaching. Champaign, IL: Human Kinetics.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016 17. Magill, R. A. (2009). Motor learning: Concepts and applications (8. izdaja). New York: McGraw-Hill.

18. Orlick, T. (1986). Coaches training manual to psyching for sport. Champaign, IL: Human Kinetics.

19. Orlick, T. in Partington, J. (1986). Psyched: Inner views on winning. Ottawa, ON: Coaching Association of Canada.

20. Pearson, J. C., West, R. L. in Turner, L. H. (1995). Gender and communication. Dobuque, IA: Brown and Benchmark.

21. Smoll, F. L. in Smith, R. E. (2006). Enhancing coach-athlete relationships: Cognitivebehavioral principles and procedures. V J. Dosil (ur.), The sport psychologist’s handbook: A guide for sport-specific performance enhancement (str. 19–37). Chichester, United Kingdom: Wiley.

22. Spink, K. (1991). The psychology of coaching. New Studies in Athletics, 6(4), 37–41.

23. Sullivan, P. A. (1993). Communication skills training for interactive sports. The Sport psychologist, 7 (1), 79–91.

24. Trudel, P., in Côté, J. (1994). Pédagogie sportive et conditions díapprentissage. Revue Enfance. 2-3: 285–297.

25. Vernacchia, R. (1992). Preventing and reversing coaching burnout. V R. McGuire, D. Cook in R. Vernacchia (ur.), Coaching mental excellence: »It does matter weather you win or lose.« (str. 127–139). Dobuque, IA: Brown and Benchmark.

26. Wrisberg, C.A. (2007). Sport skill instruction for coaches. Champaign, IL: Human Kinetics.

27. Zinsser, N., Bunker, L. in Williams, J. M. (1998). Cognitive techniques for building confidence and enhancing performance. V J. M. Williams (ur.) Applied sport psychology (str. 270–295). Mountain View, CA: Mayfield.

28. Watzlawick, P., Bavelas, J. B. in Jackson, D. D. (2011). Pragmatics of Human Communication: A Study of Interactional Patterns, Pathologies and Paradoxes. New York: W.W. Norton & Company.

29. Woods, J. T. (1994). Gendered lives: communication, gender and culture. Wadsworth Pub. 30. Yukelson, D. (1998). Effective communication. V J. M. Williams (ur.), Applied sport psychology (str. 142–157). Mountain View, CA: Mayfield.

23

24

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

SPODBUJANJE ODNOSA MED TRENERJEM IN STARŠI Tina Jeromen, univ. dipl. psih., športna psihologinja Povzetek Vloge v športu niso tako natančno določene, kot se zdi na prvi pogled. Trenerju je jasna njegova vloga, ko vodi trening in kako naj se odziva in vede do športnikov, ki jih vodi. Zgodi pa se, da ne ve, kako pa se naj vede do staršev (mladih) športnikov in posledično se največkrat zgodi, da jih odstrani iz procesa, da se komunikacija prekine. Namen tega članka je raziskati metode, s katerimi lahko trenerji povečajo vključenost staršev v šport otroka – preko poznavanja psiholoških mehanizmov, ki se odvijajo v »športnem« trikotniku, preko veščin ustreznega sporazumevanja ter s sistematičnim pristopom k organizaciji sestankov.

Ključne besede: komunikacija, starši, trenerji, športniki, sestanki.

Uvod Dobro psihično pripravljenemu športniku radi rečemo tudi mentalno stabilen športnik. To vidimo tako, da zna nastop s treninga prenesti na tekmovanje, zna nadzorovati svoje vedenje, misli in čustva in jih po potrebi tudi spreminjati ter v primeru težav poišče pomoč. Kako pa lahko psihično pripravo naredimo še boljšo?

Mnenje športnih psihologov je, da je za optimalen nastop poleg pripravljenosti športnika potrebno, da so mentalno stabilni tudi ostali udeleženci v športu – trenerji, starši in včasih celo funkcionarji.

Med trenerjem, tekmovalci in starši se po navadi stkejo močne vezi. Odnos med tekmovalci in trenerji je dobro definiran in poznan. Zgodi pa se, da trener ne ve, kakšno vlogo naj dodeli staršem. Tako se zgodi, da le-ti ne dobijo vseh informacij, ki si jih želijo, ali celo posegajo v njegovo pristojnost, kar pa privede do napetosti, konfliktov in slabe volje. Športnik je na tekmovanju v vsakem primeru pod velikim pritiskom, pod stresom.

Pritisk s strani staršev in trenerja ter morebitni medsebojni konflikti ta stres še povečujejo. To na tekmovalca deluje negativno, ne glede na starost.

Namen tega članka je raziskati metode, s katerimi lahko trenerji povečajo vključenost staršev v šport otroka – preko poznavanja psiholoških mehanizmov, ki se odvijajo v »športnem« trikotniku, preko veščin ustreznega sporazumevanja ter s sistematičnim pristopom k organizaciji sestankov.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Naše vloge v športu, vpliv in povezava vloge staršev in vloge trenerja na razvoj športnika Vloge v športu niso tako natančno določene, kot se zdi na prvi pogled. Kako se naj na podlagi svoje vloge vede trener do športnika, je popolnoma jasno, kako pa naj se vede do staršev (mladih) športnikov? Tega se trenerji niso načrtno učili in se pri definiranju svojega vedenja in posledično obnašanja do staršev opirajo predvsem na izkušnje iz svojega življenja, na svoje športne izkušnje. Pogosto slišimo stavek: »Ko sem jaz treniral …« Kaj sploh pomeni »vloga«? Nekatere pomembnejše (jedrne) vloge so: poklicna, družinska, generacijska, partnerska, spolna, starostna, vloga dobrega prijatelja.

Hkrati vlogo določajo mnogi splošni in osebni dejavniki. Naše obnašanje je z vlogo precej dobro definirano, zato je prav poznavanje vlog lahko precej zanesljiv napovedovalec našega vedenja. Nastran Ule (2000) navaja, da se socialna vloga gradi na napetosti med tem, kar posameznik igra navzven, in tistim, kar ob tem sam misli in doživlja. Na podlagi tega predvidevamo, da vsak človek v neki vlogi ponotranji pričakovanja in norme delovanja, ki jih vsebuje določen socialni položaj.

Ljudje drug drugemu sporočajo pričakovanja, norme, vedenjske vzorce, pa tudi osebni odnos do vlog. Zato se socialna vloga ne sprejema kot dejstvo in norma, temveč se gradi v soglasju z vlogami drugih ljudi. Drug drugemu in samim sebi oblikujemo vloge. Prav v tem interakcijskem značaju socialnih vlog se kaže tudi njihov pomen za posameznika: ta se prepoznava kot oseba v vlogi (Nastran Ule, 2000).

1. Vloga trenerja Avtorji številnih knjig o športu opredeljujejo trenerja kot ključno osebo v oblikovanju športnikove kariere (Tušak in Tušak, 2001; Krevsel, 2001; Martens, 1997; Gummerson, 1992 in Sabock, 1985) in tudi natančno opredeljujejo naloge, ki naj bi jih trener opravljal. Tušak in Tušak (2001) trenerjeve naloge opredeljujeta z vidika kompleksnega pristopa do športnika, njegovo aktivnost pa opredeljujeta na šestih področjih: določa trenažni proces, kaže aktivnost, razlaga, vodi trening, sledi letnemu načrtu, ocenjuje, nagrajuje in kaznuje, predstavlja avtoriteto.

Trenerjevo vlogo Paranosić (1982) opiše kot: trener je prvenstveno učitelj, ker vodi trening, podaja snov, skrbi za kondicijo, ocenjuje. Je psiholog, ko razume težave, ocenjuje pojave in reagira, ustvarja čustveno in delovno klimo v ekipi. Največkrat se trenerji vidijo tudi kot vodje: vodijo ekipo, spremljajo dogodke v klubu in zunanje vplive, ki bi lahko delovali na psihofizično ravnotežje. Posebno pri mladih športnikih je trener pedagog, saj potekajo intenzivni procesi identifikacije. Občasno se znajde tudi v vlogi zdravnika športnika, saj opazi poškodbo in da osnovne napotke.

Paranosić (1982) meni, da je optimalna avtoriteta sestavljena iz ravno pravšnje mere avtoritativnosti in spodbujanja aktivnega sodelovanja, namesto pasivnosti in poslušnosti za vsako ceno – trener mora poskušati zavzeti mesto prvega med enakimi. Trener mora jasno postaviti meje in cilje, ki jih posreduje članom ekipe,

25

26

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

oni pa jih sporazumno sprejmejo ali zavrnejo. Dogovorijo naj se na primer, ali starši lahko prinesejo otroku pijačo, kdaj naj to naredijo, kako naj navijajo (Kajtna in Jeromen, 2013).

Stil treniranja (Martens, 1997) je način, ki mu trener daje prednost, ko se odloča, katere spretnosti bodo športniki vadili in kakšna bo taktika, kako se organizira za vadbo in nastope, katere metode discipliniranja tekmovalcev uporablja in koliko bodo lahko športniki sodelovali pri odločanju.

2. Vloga športnika Športnik je vključen v komunikacijo, vendar je navzven manj aktiven, podrejen trenerju glede trenažnega procesa. Vloga športnika vključuje naslednje naloge: aktivno vključevanje v trening – redno obiskovanje treningov, upoštevanje trenerjevih navodil, spoštovanje nasprotnikov, cenjenje soigralcev, upoštevanje pravil fair playa, pripravljenost na pogovor s trenerjem in starši v primeru težav in ob določanju nadaljnjih aktivnosti, na treningih delo po najboljših močeh, vzdrževati pozitiven odnos do treningov in tekmovanj, spoštljivost v komunikaciji z drugimi (Kajtna in Jeromen, 2013).

Verjetnost dobrega nastopa je možno povečati, kadar spodbudimo in vzdržujemo določene psihološke spretnosti, saj je povezava med psihološkimi procesi in pozornostjo v stresni situaciji tisto najpomembnejše, kar vpliva na športni rezultat.

Psihološke spretnosti, ki jih potrebuje športnik, so: veliko energije (izziv, navdih, odločenost, intenzivnost), občutek veselja in zabave, občutek, da ni nobenega pritiska (nizka anksioznost), optimizem in pozitivnost, mentalno mirnost, samozaupanje, močno osredotočenost, občutek nadzora nad situacijo (Nideffer in Sagal, 2001).

Kaj športnike motivira, da se ukvarjajo s športom? Za trenerja je dobro, da pozna sedem privlačnih ciljev, ki jih navajata Tušak in Tušak (2001): • Popolnost – da je v nečem dober, da naredi nekaj popolno.

• Moč – možnost, da kontrolira in spreminja mnenja in stališča drugih do sebe (trener, sotekmovalci).

• Vznemirjenje, senzorne izkušnje, zanimivost.

• Neodvisnost – možnost, da nekaj naredi brez nasvetov, samostojno, brez kritiziranja.

• Uspeh – doseganje statusa, prestiža, socialnega odobravanja za dosežke.

• Agresija – občutek fizične dominacije (ali pa podreditev).

• Združevanje – pridobivanje toplih medosebnih odnosov.

• Posebno mesto med njimi pa ima potreba po uživanju, zabavi, po aktivaciji.

Enaka je potrebi po tem, da se imamo fino, da se zabavamo.

Poznavanje motivov športnikov je pomembno za trenerja, saj s tem, ko prepoznava posamezne motive, lahko vpliva na dvigovanje motivacije. Trener kot tisti, ki je v svoji vlogi bolj aktiven skozi motivirajoče cilje pripravi športnika, da se potrudi in tako je aktiven na način, značilen za njegovo vlogo.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

3. Vloga staršev Ko se otrok vključi v neki šport, so starši postavljeni pred veliko zahtev. Nekaterih sprva sploh niso pričakovali – preseneti jih, kaj vse se od njih pričakuje. Največje presenečenje čaka starše, ki se sami niso ukvarjali s športom oziroma niso bili udeleženi v programih kakovostnega športa – prva stopnica v vrhunski šport.

Pri tem je prva in najpomembnejša naloga staršev sprejemanje in nadzor svojih čustev. Starši naj bodo med nastopom in treningi stabilni, svoja čustva naj obvladujejo in kažejo zadovoljstvo. Starši so v prvi vrsti zastopniki svojih otrok v zelo širokem smislu, tako čustveno kot tudi organizacijsko in ne nazadnje finančno.

Druga zelo pomembna naloga je, da otroke opremijo za spoprijemanje s stresom in jim s svojim vedenjem pokažejo pravo pot. Starši bodo v športu bolj uživali, če ga bodo dobro poznali. To pomeni, da spoznajo osnovna pravila, spretnosti in strategije. Pri tem ima trener pomembno vlogo – odgovarja na vprašanja, lahko svetuje kakšno literaturo, predvsem pri mlajših kategorijah se lahko posveti tudi razlaganju in prikazu osnov športa staršem (v znanju je moč). Ko spoznajo vsebino športa, pa naj starši (pa tudi ostali sorodniki) svoje znanje uporabijo za to, da v tekmovanjih uživajo kot gledalci in ne kot trenerji.

Kadar se starši začnejo vesti kot strokovnjaki ali celo trenerji, se hitro zgodi, da se z otrokovo športno vlogo preveč identificirajo, se ujamejo v past in otrokov uspeh ali neuspeh začnejo jemati kot svoj. Smith in Smoll (1996) pravita, da pride do obratne identifikacije. Ta mehanizem poteka takole (Smith in Smoll, 1996): vsak roditelj se do neke mere identificira s svojim otrokom in mu zato želi, da bi mu šlo dobro. Na žalost se lahko zgodi, da je ta identifikacija pretirana. Takrat otrok postane podaljšek staršev – v tem primeru starši svojo lastno vrednost določajo na podlagi otrokovega uspeha. Npr. starš, ki sam nikoli ni bil športnik, išče občutek športnega uspeha, ki ga sam nikoli ni poznal, prek otroka. Nekdo drug, ki je bil uspešen atlet, lahko začne otroka odklanjati in mu neuspehe zameri, če ne doseže podobnega ali celo večjega uspeha kot on. Prav je, da se otrok identificira s starši in ne obratno. Kadar odrasli postanejo zmagovalci ali poraženci prek svojega otroka, je pritisk nanj še toliko večji. Otrok mora uspeti, sicer je ogroženo samospoštovanje starša. V takem primeru je v igri več kot le dober ali slab nastop – kadar sta starševska ljubezen in odobravanje odvisni od nastopa na tekmovanju, postaneta športna dejavnost in tekmovanje za otroka preveč stresna.

Ta pojav lahko preprečimo ali omilimo tako, da se trener pogovori s starši, opiše njegov mehanizem in tako argumentira, zakaj pritiskanje na otroka ne vpliva dobro.

Pritiskanje s strani staršev zmanjšuje največjo prednost, ki jo šport otroku daje: da mu je šport v užitek in zabavo. Dejstvo je, da je to otroški šport in da otroci niso odrasli. Starši in trenerji morajo priznati otroku pravico, da svoj športni potencial razvija v okolju, ki poudarja sodelovanje, osebnostno rast in zabavo.

27

28

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

4. Priporočljive aktivnosti različnih vlog – povzetek (Loehr in Kahn, 1989) Za starše: • spodbujanje interesa za neko dejavnost, • čustvena podpora, dajanje občutka zaupanja, • po slabem nastopu pokaže, da ga ima ne glede na rezultat še vedno najraje, • učenje samostojnosti – sam pripravi torbo … in tako pridobi samozavest za soočanje z zahtevnejšimi nalogami, • dajanje pozitivne spodbude, ne glede na neuspeh, • vztrajanje pri vzgojno pomembnih stvareh (otrok ne sme ukazovati staršem), • vlivanje samozavesti, krepitev pozitivnih shem.

Za športnike: • da se potrudi – popoln pristop za doseganje cilja, tako fizično kot mentalno, • pozitiven odnos, • da se pogovarja s starši in trenerjem o svojih občutkih in skrbeh, • da se vadi v športnem vedenju in etičnosti, • a si postavi cilje in jih doseže.

Za trenerje: • da uči športnike primernega odnosa, discipline, športnosti, • da zgradi otroku samozaupanje, samozavest, • da ga uči spretnosti, potrebnih za uspeh, • da izobražuje starše, kaj poskušajo doseči in kako lahko pomagajo, • da pomaga otroku doseči cilje v športu, • a pomaga otroku razumeti, kaj je potrebno za dosego teh ciljev.

Otrok se bo lažje vključeval v športni trikotnik ter sprejemal in posredoval želeno vlogo, če so vloge dobro definirane. K temu pripomore natančen dogovor in neprestano usklajevanje. S tem, da se starši ne bojijo trenerjev in trenerji ne staršev, je že narejen prvi korak. V primeru težav je pomembno, da trenerski tim vztraja pri načelih dobre komunikacije, ki jih bomo navedli v nadaljevanju.

Spodbujanje odnosa med trenerjem in starši Šport mladih je po svetu zelo razvit. V Sloveniji je mnogo otrok vključenih v organizirane športne programe, ki imajo nanje velikanski vpliv. Kadar je trud staršev in trenerjev usklajen, so lahko rezultati pozitivni, vendar poznamo tudi negativne učinke (na srečo) majhnega dela staršev, ki pa so na žalost zelo opazni.

Poročila o nasilju staršev nad trenerjem ali otroci so prišla tudi že do nas. Ti izjemni dogodki predstavljalo sličico tega, do kam se stvari lahko pripeljejo. Da takšno vedenje ne postane norma, pripravljamo različne programe za spodbujanje odnosa in izboljševanje komunikacije med starši in trenerji. »Športni trikotnik« je triada trener – starši – športnik (otrok), v kateri prihaja do kompleksnih oblik komunikacije (Smoll, Cumming in Smith, 2011). Narava teh interakcij ima pomemben vpliv na psihološki razvoj otroka (Davis, Jowett in

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Lafrenière, 2013), lahko je dobra izkušnja in stimulira pozitivne oblike, ki jih nudi vključenost v šport. Namen besedila je pomagati trenerjem pri kvalitetnem delu s starši z željo, da se vzpostavi harmoničen odnos in zmanjšajo sitnosti, ki jih lahko povzročajo nesporazumi – za vse vpletene.

Z zapisanim poskušamo a) ozavestiti razlike med športom mladih in vrhunskim športom, b) poimenovati cilje športa mladih, ki vključujejo zdravo filozofijo zmagovanja, c) opredeliti, kakšne so odgovornosti in izzivi staršev, d) spodbuditi k dvosmerni komunikaciji s starši in e) opisati, kako organizirati in voditi športne sestanke s starši. a) Šport mladih v primerjavi z vrhunskim športom V svoji osnovi je šport mladih učni poligon, kjer se utrjujejo zaželene fizične in psihosocialne lastnosti – je družbeni mikrokozmos, kjer se mladi učijo spoprijemati z izzivi, ki jih čakajo kasneje v življenju, je razvojno območje, kjer se dogajajo učni procesi (Smoll idr., 2011).

Zakaj starši vključijo otroka v šport (Loehr in Kahn, 1989)?

• Gradi samozaupanje in samospoštovanje, • uči otroka, kako biti tekmovalec in kakšni so standardi dobrega odnosa med tekmovalci in spoštovanja nasprotnika, • uči ga samodiscipline in tega, da se mora zanesti sam nase, • uči ga postaviti cilj, ki ga bo dosegel z delom, • traja celo življenje, je dobra fizična vadba in zabava, • uči ga upravljati s stresom, • uči pozitivnega odnosa kljub težavam in možnim neprijetnim preobratom, • poudarja reševanje problemov in to pod pritiskom, • otrok se uči samostojnosti pri potovanjih in spoznavanju novih ljudi, • omogoča pot do študija, štipendije, • uči vzdrževanja čustvenega in fizičnega ravnotežja (izogibanje pritiskom, kako ravnati, kadar si pod pritiskom ...).

Vrhunski šport pa je nasprotno dejavnost, kjer gre po definiciji (»Sport«, 2015) za tekmovanje in izbor zmagovalca, v ospredju je torej pridobivanje (finančno, zmaga) in nenazadnje gre v veliki meri tudi za zabavo občinstva. Težave se pojavijo, ko odrasli vsilijo model profesionalnega športa v model, ki je po svoji osnovi namenjen učenju. Če je v ospredje postavljena samo zmaga, se prelahko zgodi, da izgubimo z vidika mladega športnika njegove potrebe in zanimanja (Smoll idr., 2011). b) Cilj športa mladih – zdrava zmagovalna miselnost Osnovna pravica mladih je, da v športu uživajo. Tukaj se pojavi vprašanje zmagovanja – kdaj postane zmagovalna miselnost škodljiva? Škodljiva je, ko trenerja vodi misel, da je zmaga vse. Kadar je miselnost trenerja usmerjena na učenje, razvoj sposobnosti in osebni ter ekipni uspeh, zabavo in dati vse od sebe,

29

30

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

govorimo o miselnosti, usmerjeni na trud in je kot taka steber, s katerim odličen trener ustvari idealno motivacijsko klimo v klubu. Kadar je usklajena s potrebami mladih, kot jih je nakazala spodaj omenjena raziskava, to posledično vodi tudi v odlične športne rezultate.

Udejstvovanje mladih v športu ima mnoge pozitivne učinke. Mladi zaznavajo v športu pozitivno skrb za zdravje in telesno kondicijo, vidijo priložnosti za zabavo in užitek, rekreacijo, druženje s prijatelji in vzdrževanje prijateljstev, oblikovanje lepe postave, sproščanje napetosti ter razvoj sposobnosti in storilnosti. Najmanj pomembne vrednote v športu jim predstavljajo moda, agresivnost, razburjenje oziroma razburljivo življenje, ugajanje staršem ter ugled in moč. Najbolj ambivalentno izbrana vrednota v športu je sprostitev napetosti, ki jo nekateri prepoznavajo kot pomembno, drugi pa ne. Pomena sprostitve skozi športno aktivnost se zavedajo predvsem tisti, ki se s športom ukvarjajo redno oziroma resno (Koželj, 2007; Škof, 2010). c) Odgovornosti in izzivi staršev Ko se otrok vključi v športni program, starši avtomatsko prevzamejo nekatere dolžnosti. Kot smo že omenili, so starši velikokrat presenečeni, kaj vse se od njih pričakuje, ko se otrok začne ukvarjati s športom. Nekateri teh odgovornosti nikoli ne zaznajo in lahko izpustijo veliko priložnosti, da bi pomagali otrokom rasti skozi šport. Lahko se celo zgodi, da počnejo stvari, ki so navzkriž z razvojem otroka. Na primer, otrokova pravica je, da se ne bo udejstvoval v športu. Starši lahko izberejo in spodbujajo udejstvovanje, ne smejo pa otroka siliti, izsiljevati ali celo podkupovati, da bi se vključil v šport. Spodbujati v tem primeru pomeni, da se posvetujejo z otrokom o prednostih športa, da pojasnijo pozitivne vidike športnega udejstvovanja, a na koncu morajo spoštovati otrokovo odločitev.

Priporočila za starše otrok športnikov so povezana z njihovo starševsko vlogo.

Vloga staršev je otroke opremiti z močjo, da se spoprimejo tako s pozitivnimi kot z negativnimi čustvi, da se naučijo obvladovati svoja čustva in učenje odlaganja zadovoljitve. Kljub temu da je otrok kot športnik veliko časa na treningu, se temu ne sme podrediti družinsko življenje: čas, ki ga preživijo skupaj kot družina, ni namenjen analizi in pogovoru o športu in rezultatih, temveč je to družinski čas.

Nekaj ga namenimo raznim družinskim obveznostim – od obiskovanja sorodnikov do pospravljanja sobe in pomoči pri gospodinjstvu, nekaj pa negovanju toplih družinskih vezi, odnosa.

Priporočila za starše Da bi starši prispevali čim več k razvoju otroka športnika, so Smith in sodelavci (2011) predstavili nekaj smernic za starše – čemu so se kot starši pripravljeni zavezati. Naslednja vprašanja služijo kot opomniki, do kod sega prostor starševske odgovornosti. Na ta vprašanja naj bi starši športnikov imeli jasen in iskren odgovor.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Lahko delim svojega sina ali hčer?

Na nek način starši svojega otroka trenerju izročijo in mu pri tem zaupajo, da bo otroku omogočil pridobivanje pozitivnih športnih izkušenj, ter sprejmejo, da bo sin ali hči nekaj svoje naklonjenosti in občudovanja namenil samo trenerju.

Lahko sprejmem otrokovo razočaranje?

Vsak otrok športnik slej ali prej izkusi slavo zmage in bolečino poraza, saj sta del tekmovalnega procesa. Poleg uživanja ob tekmovalnih uspehih bodo starši potrebni kot opora, kadar so otroci razočarani ali prizadeti. Starši morajo otroka podpreti, kadar je žalosten in razočaran. To pomeni, da jih gledajo tudi ko izgubljajo, da jim ob tem ni nerodno in jih ni sram. Takrat je naloga staršev, da pokažejo otroku, kako se iz take situacije tudi lahko učimo. Ob tem je pomembno, da ne zanikajo pomena otrokovih čustev, da poskušajo pokazati na pozitivno plat dogodka, ki je v primeru poraza to, da se otrok uči sprejemanja samega sebe tudi kadar je razočaran.

Ali lahko otroku pokažem, kaj je samokontrola?

Starši so pomemben model, ob katerem se otrok uči vedenja. Če so nagnjeni k temu, da izgubijo nadzor nad sabo (npr. prepirajo se s sodnikom, žalijo nasprotnike) ima trener težko nalogo, ko želi otroka naučiti samokontrole.

Koliko časa lahko namenim otroku?

Pomembno je, da starši ne obljubljajo več, kot lahko izpolnijo – naj se dogovorijo z otrokom, katere tekme bodo gledali in kdaj jih bodo spremljali na tekmovanja in treninge in se teh dogovorov potem držijo.

Lahko dovolim, da otrok sam sprejema odločitve?

Sprejemanje odgovornosti za lastno vedenje in odločitve je velik del na poti k odraslosti. Trenerji naj spodbujajo starše, da lahko prispevajo neke nasvete, usmeritve glede športa, vendar je pomemben faktor odraščanja to, da se otrok odloči sam in da mu starši prepustijo odločitev. Seveda v smiselnih okvirih, glede na dozorelost in starost.

Kako naj se vedem na tekmovanju?

Tako kot za vse, veljajo običajna pravila lepega vedenja in športnosti. Starši morajo nadzorovati svoje vedenje in v primeru kršitve na to opozoriti. Kadar se nekdo ne vede primerno, je naloga ostalih staršev – gledalcev in organizatorjev tekmovanja, da pristopijo in opozorijo na pravila. Osnovno pravilo za gledalce je, da nobeno dejanje ne posega v uživanje, ki ga nudi šport in to velja za vse otroke – tekmovalce. d ) Kako pomembna je dvosmerna komunikacija s starši?

Starši imajo pravico in tudi dolžnost, da se pozanimajo glede vseh aktivnosti otroka, tudi športnih. Za to morajo biti trenerji pripravljeni odgovarjati na vprašanja in biti dostopni in odprti za pripombe staršev. Pomembno pa je, da se vsi zavedamo, da je komunikacija dvosmerna cesta. Če dovolimo, da sta oba pasova odprta, je verjetnost, da bomo imeli s dober odnos, precej večja.

31

32

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Spodbujanje dvosmerne komunikacije ne pomeni, da je lahko kdorkoli nespoštljiv v besedah in dejanjih. Je odprto povabilo, da lahko izrazimo pomisleke in smo slišani. Za komunikacijo starši – trener seveda obstaja bolj ali manj primeren čas in prostor. Neprimeren je med treningom ali tekmovanjem, prav tako v prisotnosti otroka. Trenerji so tisti, ki morajo določiti uro in čas za takšne pogovore. Vsi se moramo pri komunikaciji držati osnovnih pravil in ostati vljudni.

Najpogostejši vzrok težav je, da se starši ne strinjajo z delom trenerja. Poglavitno je, da se trener pri tem ne postavi v obrambno pozicijo. Posluša naj¬, kaj ima starš povedati, morda mu bo kateri od predlogov prišel prav. Drugače naj trener samo posluša in oceni sporočilo. Zavedati se mora, da ima on zadnjo besedo ter da nihče ne more zadovoljiti želja vseh ljudi. Narediti mora to, kar zahteva tudi od svojih športnikov: opraviti svoje delo kar najbolje, dati vse od sebe in ves čas skrbeti, da se izboljšuje.

V primeru težav je nujno, da pogovoru prisostvuje tretja oseba v vlogi mediatorja, saj se tako zmanjša možnost sovražnosti in po dogovoru lahko tudi pomaga pri iskanju rešitve. Priporočljivo je imeti na voljo potrebno literaturo ali zapisnike – sklepe društva, priporočila za vedenje staršev na tekmovanjih, izobraževalne materiale, pravila športa in podobno. Cilj pogovora naj bo doseči jasno rešitev težave, ki naj bo zapisana v vedenjskih terminih – to je specifičnih aktivnostih, ki jih bodo ali ne bodo izvajali trener, starši ali športnik.

Pomembno je, da se trener zaveda, da je večina staršev zelo zagnana in jih v resnici in iskreno skrbi za dobrobit otroka. Včasih se preprosto ne zavedajo, da lahko s svojim vedenjem povzročijo tudi težave. Namesto da se trener jezi, naj bo za izhodišče zavedanje, da je to problem, ki ga lahko pomaga rešiti le trener. Naloga trenerja je, da pokaže tem ljudem, taktično in diplomatsko, kakšne so lahko negativne posledice njihovih dejanj in vedenja in kako bi lahko bili bolj konstruktivni in v pomoč. Seveda je na koncu odločitev na strani staršev in več kot povedati trener ne more. Za spremembo vedenja je potrebna tudi želja in trdna volja staršev. e) Kako organizirati in voditi športne sestanke s starši?

Uspešni trenerji se zavedajo pomembnosti podpore in pomoči dobro informiranih staršev. Namesto da se ukvarjajo z reševanjem težav s problematičnimi starši, organizirajo sestanek pred vsako sezono. V tem je prvi ključ zmanjševanja neprijetnih izkušenj. V nadaljevanju predstavljamo vodnik za načrtovanje in vodenje učinkovitih sestankov trener – starši, kot so ga razvili Smith in sodelavci (2011). Ker pa je vsak človek unikat, naj trenerji nasvete prilagodijo svoji situaciji.

Namen sestanka za starše naj bo: a. Pri starših izboljšati razumevanje športa mladih in športne panoge. b. Pridobiti sodelovanje in podporo staršev. Njihov prispevek lahko spodbudno vpliva na vrednost udeležbe v športu za otrokov fizični, psihološki in socialni razvoj.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Načrtovanje in priprava Ne moremo preveč poudariti, da je nujno, da se trener na sestanek dobro pripravi.

Veliko trenerjev dvomi v svoje sposobnosti vodenja skupine odraslih ljudi, za to čas, ki ga bo vložil v pripravo, ne bo izgubljen – ravno nasprotno.

V pripravi upoštevajmo, da je za učinkovit sestanek po navadi potrebno približno 75 minut. Pomembno je, da je sestanek čim bolj v začetku sezone. Ob tem naj bosta lokacija in čas sestanka skrbno izbrana. Nekateri trenerji imajo na sestankih radi tekmovalce zraven, nekateri ne. Če načrtujete sestanek brez otrok, poskrbite, da bodo lahko otroci staršev, ki nimajo možnosti varstva, varno preskrbljeni nekje v bližini (pomočnik trenerja jim lahko zavrti športni video ali kaj podobnega).

Staršem pošljemo pisno vabilo, v katerem navedemo kraj, uro, dnevni red in kako bo poskrbljeno za najmlajše. Dobro je dodati tudi nekaj točk dnevnega reda, smernic pogovora. Temu sledi še nekaj pomembnih podatkov o strokovnem timu, telefonska številka trenerja, e-pošta in naslov. Po sestanku pošljemo zapisnik vsem udeleženim (t.i. »follow up letter«).

Vsebina in vodenje sestanka Kot smo že zapisali, je dobra komunikacija osnovana na dvosmerni komunikaciji.

Trener naj spodbuja starše v diskusijo, namesto da jim predava. To lahko naredi tako, da spodbuja k spraševanju, počaka in omogoči, da starši sami postavljajo vprašanja, občasno sam postavi vprašanje ali direktno, usmerjeno nameni vprašanje za starše. Za ustvarjanje odprtega ozračja, spodbudnega za izmenjavo mnenj je potrebno pokazati spoštovanje do staršev, kar trener najlažje naredi tako, da povabi starše, da doprinesejo k zaključkom in diskusiji, da so pomemben del športnega trikotnika, saj niso samo občinstvo.

Vodenje sestanka Otvoritev, 5 min.

Začne naj s predstavijo trenerja, pomočnikov, kluba in namenom sestanka. V pozdravu staršem omeni, kako je pomembno njihovo zanimanje za šport in sodelovanje. Da trener dobi spoštovanje staršev, je nujno, da samozavestno spregovori o svojih izkušnjah in formalnem znanju, da samozavestno vodi sestanek (četudi s tem nima več let izkušenj).

Cilj športnega udeleževanja mladih, 10 min. Predstavi filozofijo, zakaj je za mlade šport pomemben, zmagovalno miselnost, ki je usmerjana na izboljševanje spretnosti, omeni naj prednosti športa na psiho-fizičnem področju.

Podrobnosti športnega programa, 10 min. V tem delu trener govori o a) programu kluba, b) potrebni opremi in kje se jo dobi, c) urniku in kraju treningov, tekmovanj, priprav, d) časovnem trajanju treningov in tekem, e) potovalnih načrtih, f) poglavitnih

33

34

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

pravilih in vodilih kluba ali ekipe, g) posebnih pravilih, ki so določena za starostno kategorijo tekmovalcev, ki jih vodi, h) zdravniškem pregledu, zavarovanju ipd., i) klubskih projektih za zbiranje denarja, dobrodelnih prireditvah, j) sistemu delovanja kluba, plačevanju, odpovedih, nastopih na tekmovanju in tako naprej in k) posebnih dogodkih v, pred in po sezoni (priprave, klubski pikniki …).

Trener naj poda tudi informacijo o tem, kaj pričakuje od športnikov in staršev glede na predstavljen program. Nekateri trenerji organizirajo tudi starševski odbor, ki pomaga pri koordinaciji starševskih aktivnosti skozi sezono.

Vloga trenerja in odnosi v ekipi, 10 min. Trener naj predstavi svoj stil vodenja, poudari pozitivno vodenje, da je eden od pomembnejših ciljev treniranja obvladovanje novih spretnosti in individualen napredek. Prav tako naj poudari pomen takšne interakcije odraslih z otroci.

Odgovornosti in izzivi staršev, 20 min. Najpomembnejši del sestanka je izražanje pričakovanj, ki jih ima trener do staršev. Dotakne naj se tem, ki so omenjene v tem članku: pasti obratne identifikacije in njenega negativnega vpliva na tekmovalca, k čemu se zavežejo starši, ki vključijo otroka v program in pravila obnašanja na športnih prireditvah, saj je trener odgovoren za vedenje tekmovalcev, za vedenje staršev pa so odgovorni oni sami.

Odnos med trenerjem in starši, 5 min. V tem delu trener spregovori o svoji pripravljenosti, da se pogovori o vseh težavah, ki bi se lahko pojavile, saj se zaveda pomena dvosmerne komunikacije. Ob tem pove, kdaj ima čas in kje ima prostor, ki je primeren za individualne razgovore. Nekateri določijo vnaprej dan in uro ter način, kako se dogovorijo za srečanja, drugi predlagajo sproten dogovor preko telefona ali e-pošte.

Zaključek, 20–30 min. Sestanek naj se zaključi z vprašanji in odgovori, ki jim namenimo dovolj časa. S pogovorom s sodelavci in izkušenimi trenerji se lahko trener dobro pripravi na ta vprašanja, ki bodo najverjetneje z vseh možnih smeri.

Dobra tehnika, s katero začnemo ta del srečanja je, da trener postavi nekaj vprašanj in vodi diskusijo. Če odgovora na zastavljeno vprašanje s strani staršev ne pozna, naj se trener ne sramuje priznati, da ne ve, prav gotovo se bo našel kdo, ki bo odgovor poznal ali si vprašanje zapiše, razišče in odgovor posreduje do določenega termina.

Na koncu naj se trener staršem zahvali za udeležbo in poudari, da so ta srečanja ključnega pomena za vzdrževanje dobrega odnosa v športnem trikotniku.

V primeru težav navajamo nekaj vodil za reševanje konfliktov: • Ustrezne spretnosti poslušanja so, da poskrbimo, da slišimo in razumemo, kaj poročevalec govori, ne glede na to, kakšno mnenje imamo sami oz. kaj želimo slišati.

• Spretnost sporočanja pomeni, da povemo to, kar želimo povedati in ne samo tega, kar je lepo.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

• Da ločimo mnenja od dejstev.

• Da obvladujemo intenzivna čustva v komunikaciji.

• Da znamo izražati čustva – povemo, da npr. čutimo jezo.

Aktivnosti po sestanku (follow up) – priporočljivo je, da se sestanek ponovi v sredini sezone in potem tudi v zaključku. V tem času bo priložnost, da se pogovorimo o novih dogodkih, napredku športnikov, skupno reševanje nastalih težav. Na koncu sezone je čas za proslavo, kar je lahko v obliki piknika. Tudi med neformalnem druženju lahko trener povpraša starše o stvareh, ki so bile dobre in s čim niso bili zadovoljni, da dobi predloge, kaj bi lahko izboljšal v prihodnji sezoni.

Zaključek V članku smo se dotaknili prepoznavanja vlog, ki se odvijajo v športu, natančneje v športnem trikotniku trener – športnik – starši. Namen je bil opogumiti trenerje, da o odnosu med njimi in starši odkrito spregovorijo. Namesto da starše odstranijo od skupine »svojih« tekmovalcev, jih lahko s premišljenim pristopom in odprto komunikacijo vključijo v trenažni proces. Tako starši vedo, kaj se od njih pričakuje in kako naj igrajo svojo vlogo v športu. Dotaknili smo se načina, kako svoja pričakovanja predstavijo staršem, kateri so pomembni elementi športa, ki jih starši ne poznajo, čeprav trenerji mislijo, da jih. Včasih s tem preprečimo mnoge konflikte.

Naš namen je bil predvsem pokazati, da lahko trenerji, podprti s strokovnim znanjem, spregovorijo o svojih pričakovanjih, o načinu treninga, o vlogi trenerja in o letnem planu, ki ga pripravijo vsako sezono. Komunikacija naj bo dvosmerna in odprta ter trener naj ostaja vseskozi na strokovnem nivoju, tako da pojasnjuje svoje odločitve, da razjasni meglena področja in povabi starše v komunikacijo. Na koncu pa si lahko tudi priznamo, da nekaterim ne bomo nikoli zadovoljili pričakovanj. Za to je potrebna nenehna vztrajnost, trud, neskončen proces izboljševanja … tako kot športni rezultat.

Literatura 1. Carver, C. S. in Scheier, M. F. (1998). On the self-regulation of behavior. New York: Cambridge University Press.

2. Davis, L., Jowett, S. in Lafrenière, M. A. (2013). An Attachment Theory Perspective in the Examination of Relational Processes Associated With Coach-Athlete Dyads. Journal of Sport & Exercise Psychology, 35, 156–167.

3. Dyer, W.G, Gibb, W., Dyer Jr., Jeffrey H. Dyer (2007). Team Building: Proven Strategies for Improving Team Performance (4th edition) San Francisco: John Wiley and Sons.

4. Kajtna. T. in Jeromen, T. (2013). Šport z bistro glavo: utrinki iz športne psihologije za mlade športnike. Trbovlje: samozaložba.

5. Koželj, S. (2007). O vrednotah in športu: nekateri psihološki oblikovalci zdravega življenjskega sloga otrok in mladine. V M. Kovač in G. Starc (ur.). Šport in življenjski slogi slovenskih otrok in mladine (str. 141–150). Ljubljana: Fakulteta za šport, inštitut za kineziologijo: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije.

6. Loehr, J. E. in Kahn, E. J. (1989). The parent-player tennis training program. New York: The Green press.

35

36

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016 7. Martens, R. (1997). Sucessful coaching: a publication for the American Sport Education Program and the National Federation Interscholastic Coaches Association. Champaign: Human kinetics.

8. Musek, J. (1993). Znanstvena podoba osebnosti. Ljubljana: Educy.

9. Nastran Ule, M. (2000). Temelji socialne psihologije. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

10. Paranosić, V. (1982). Elementi strukture in dinamike sportske grupe. Beograd: Naućna sredstva.

11. Smith, R. E., Smoll, F. L. in Smith, N. J., (1989). Parents’complete guide to youth sports.

American alliance for health, physical education, recreation, and dance. Reston VA. 12. Smith, R. E. in Smoll F. L. (1996). Behavioral assessment and interventions in youth sports. Behavior modification, 20 (1), 3–47.

13. Smoll F. L., Cumming, S. P. in Smith, R. E. (2011). Enhancing Coach-Parent Relationships in Youth Sports: Increasing Harmony and Minimizing Hassle. International Journal of Sports Science & Coaching, 6 (1), 13–26.

14. Sport (2015). Wikipedija. The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/ wiki/Sport 15. Škof, B. (2010): Spravimo se v gibanje – za zdravje in srečo gre: kako do boljše telesne zmogljivosti slovenske mladine? Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

16. Tušak, M. [Maks] in Tušak, M. [Matej] (2001). Psihologija športa. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

17. Williams, J. M. (2001). Applied sport psychology – personal growth to peak performance (4th edition). Mountain View: Mayfield publishing company.

18.Wrosch, C., Scheier, F., Miller, G., Schultz, R. in Carver, C. (2003). Adaptive self regulation of unattainable goals. Pridobljeno iz http://www.psy.cmu.edu/faculty/scheier/ scales/GAS_article.pdf

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

MOTIVACIJA V GIMNASTIKI Blaž Zagorc, univ. dipl. psih., športni psiholog Povzetek Motivacija je zagotovo ena izmed največkrat omenjenih psiholoških lastnosti v športu, saj igra pomembno vlogo od prvega stika posameznika s športno panogo pa vse do zaključka kariere. Športniki, ki so bolj motivirani in nihanja svoje motivacije bolje obvladujejo, trenirajo bolj zavzeto, dalj časa vztrajajo, lažje ohranjajo motivacijo v stresnih situacijah (npr. ob slabih rezultatih, ob počasnem napredku, ob težavah v obšportnem življenju, ob težavah s pogoji za trening), v športu bolj uživajo, motivacija pa vpliva tudi na njihovo uspešnost. Gimnastika, ki temelji prav na trdem delu, vztrajanju, ponavljanju in odrekanju, od tega ne odstopa, zato je pomembno, da je to področje čim bolje poznano in razumljeno. Kljub temu da je motivacija najbolje in največkrat preučena in poznana psihološka lastnost, pa se morda prav s tem razlogom o motivaciji pojavlja tudi nekaj napačnih prepričanj, se jo zamenjuje z drugimi psihološkimi lastnostmi in se ji pogosto pripisuje večji vpliv, kot ga ima. Namen preglednega prispevka je na uporaben način prikazati nekatere vidike motivacije, predstaviti nekaj teorij, povezavo motivacije z drugimi psihološkimi stanji, se dotakniti nekaterih zmotnih prepričanj o motivaciji, težav z motivacijo in predstaviti nekaj intervencijskih postopkov za upravljanje z motivacijo v gimnastiki.

Ključne besede: motivacija, gimnastika, padci motivacije, zmotna prepričanja, psihološke intervencije.

Uvod V prav vseh športnih panogah, kot tudi v življenju nasploh, je motivacija nujno potrebna psihološka lastnost, saj usmerja naše vedenje, nam daje energijo za akcijo (Deci in Ryan, 2002) ter je ključni element vztrajanja v aktivnosti (Vallerand, 2007). V gimnastiki ima že zaradi značilnosti športa samega motivacija še večji pomen. Gimnastika je namreč izjemno težaven šport, ki zahteva ogromno količino treninga, premagovanje napora in odrekanja (Cogan, 2006). Že samo dejstvo, da je na tekmovanju praktično nemogoče pridobiti oceno, enako izhodiščni, o tem pove veliko. Hkrati je to šport, v katerem mladi gimnastičarji zelo zgodaj postanejo tekmovalci na najvišjem nivoju in takrat tudi dosežejo (to še posebej velja za dekleta) vrh svoje pripravljenosti in največje uspehe (Nunomura, Okade in Carrara, 2011). Coganova (2006) tudi pravi, da je gimnastika eden izmed športov, v katerem psihološke spretnosti igrajo res pomembno vlogo pri uspehu. Če se želi mladi gimnastičar resno posvetiti treningu in tekmovalni gimnastiki, mora s procesom treninga začeti zelo zgodaj, tj. pri 4. oz. 5 letu starosti, hkrati pa mora za dovolj dober napredek že pri 12 oz. 13 letih prebiti med 20 in 40 ur tedensko v telovadnici

37

38

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

(Cogan, 2006; Nunomura idr., 2011). Mladostništvo že tako predstavlja ključno obdobje v športni karieri, v katerem se prične velik upad ukvarjanja s športnimi dejavnostmi oz. se izgradi motivacija za vrhunske dosežke. Število mladih, ki se ukvarjajo s športom, še kar vztrajno narašča, šport privablja veliko mladih, tudi takšnih, ki sanjajo o uspehu (uspehom drugih pa so danes z informativno dobo tudi precej bolj izpostavljeni), malo pa se jih zaveda, kakšen nivo predanosti vrhunski šport zahteva (Nunomura idr., 2011). Specifični pogoji v gimnastiki tako lahko predstavljajo za motivacijo v mladostništvu kar precejšen izziv, tako za športnika kot za trenerje, starše in druge vpletene, da poskrbijo za ustrezno motivacijo, ki bi omogočala kvalitetno treniranje in preprečevala osip. Najbolj pogosta vprašanja, ki si jih zastavljamo v zvezi z motivacijo, so: Kako motivirati športnike?; Zakaj so nekateri športniki motivirani, drugi ne?; Kako preprečiti padec motivacije?; Kako je lahko nekdo sploh nemotiviran?; Zakaj določen princip motiviranja pri nekaterih deluje, pri drugih ne? Zelo preprostih odgovorov na ta vprašanja seveda ni, predvsem je pomembno, da se poskuša razumeti, kako motivacija deluje in prek tega čim bolj poznati strukturo motivacije posameznega tekmovalca (Burton in Raedeke, 2008), kar nam omogoča ustrezno interveniranje.

Teoretični koncepti motivacije Za dobro razumevanje motivacijskih procesov bomo predstavili nekaj pristopov k razumevanju motivacije. V psihologiji poznamo mnogo teorij, ki so skušale na različne načine razložiti motivacijo, a prav nobena izmed njih ni vseobsegajoča; predstavili bomo tiste, s katerimi si lahko danes najbolj pomagamo pri razumevanju motivacije v športu.

1. Storilnostna motivacija Storilnostna motivacija govori o težnji posameznika po dosežku in o konstantni potrebi po dvigovanju lastnega dosežka (Munkacsi, Kalmar, Hamar, Katona in Dancs, 2012).

Gimnastike si tako brez storilnostne motivacije praktično ne moremo predstavljati, a storilnostni motivi imajo pri različnih posameznikih lahko drugačen izvor, kar nam lahko pomaga razumeti nihanja v njihovi motivaciji. Ena izmed teorij storilnostne motivacije Atkinsona in McClelanda (Ford, 1992) predpostavlja, da imamo vsi ljudje dva različna storilnostna motiva, in sicer motiv po doseganju uspeha (tudi pozitivna motivacija) ter motiv po izogibanju neuspeha oz. neprijetnih posledic (tudi negativna motivacija). Zaradi te osredotočenosti različni posamezniki v situacijah različno funkcionirajo. Posamezniki z željo po uspehu iščejo izzive in situacije, v katerih se lahko dokažejo, posamezniki z bolj izraženim motivom po izogibanju neuspeha pa se situacijam, kjer je verjetnost uspeha negotova, izogibajo, ter v njih zaradi občutkov anksioznosti tudi slabše funkcionirajo (Weinberg in Gould, 2007).

2. Teorija različnih ciljnih perspektiv Poznamo dve ciljni orientaciji, usmerjenost v obvladovanje naloge in usmerjenost v ego (Nicholls, 1984). Pri slednji je zaznava lastne sposobnosti normativna glede na sposobnosti drugih in je tako za oceno uspeha potrebna primerjava z drugimi

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

in občutek superiornosti nad njimi. Pri ciljni usmerjenosti v naloge je percepcija sposobnosti samoreferenčna in odvisna le od zaznave osebnega izboljšanja v aktivnosti. Razvoj ciljne orientacije se prične okoli 12. leta starosti, kar je v tekmovalni gimnastiki že obdobje izjemno intenzivnega treninga, usmerjenega v rezultate. Načeloma je tako, da športniki, ki že v mlajših letih tekmujejo na višjem nivoju, postanejo bolj ego orientirani, saj tekmovalna atmosfera razvija prav to ciljno orientacijo. V gimnastiki je tako zelo pomembno, na kakšen način se mladim gimnastičarjem predstavlja pomen tekmovanj, zmag in lastnega napredka in na kakšen način dobivajo povratno informacijo s tekmovanj. Z dobrim oblikovanjem motivacijske klime se namreč lahko veliko pripomore k razvoju ustrezne ciljne orientiranosti. Navsezadnje je prav ciljna orientiranost v naloge tista, ki jo želimo razvijati, saj so ugotovili, da k nalogam usmerjeni športniki vlagajo več napora, dolgo vztrajajo v storilnostni situaciji in dlje trenirajo (Duda, 1989 ), bolj uživajo v športu, se bolj verjetno zaznavajo kot kompetentni, doživljajo manj anksioznosti pred nastopi in se manj dolgočasijo.

3. Teorija samodeterminacije V zadnjem desetletju je bila teorija samodeterminacije največkrat uporabljena za preučevanje motivacije v športu (Hagger in Chatzisarantis, 2007). Prvi del teorije se naslanja na vsem poznano delitev motivacije na notranjo in zunanjo motivacijo, ki pa jo nekoliko bolj razdela. Notranja motivacija, ki velja tudi za edino pravo obliko motivacije, pomeni, da športnik trenira zaradi zadovoljstva, ki izhaja iz aktivnosti same. Ločimo lahko notranjo motivacijo za spoznavanje, pridobivanje znanja (zadovoljstvo zaradi učenja, razumevanja), notranjo motivacijo za doseganje (zadovoljstvo zaradi doseganja ciljev in užitek) in notranjo motivacijo za doživljanje stimulacije (zadovoljstvo zaradi senzornega vzburjenja) (Vallerand, 2007). Notranje motivirani posamezniki v aktivnosti dlje vztrajajo, vložijo več truda in časa, dokončajo več nalog, se manj dolgočasijo, nastopajo na bolj kvalitetnem nivoju, se boljše učijo, imajo višje samospoštovanje in več pozitivnih emocij, doživljajo manj stresa in anksioznosti ter poročajo o manjši utrujenosti ter so bolj zbrani med izvajanjem naloge. Notranjo motivacijo znižujejo nagrade, časovni roki za doseganje cilja, grožnje in nadzorovanje, pomen zmagovanja za vsako ceno, negativna povratna informacija in tekmovanje. Še posebej zanimiv pa je podatek, da se s starostjo vpliv tovrstnih situacijskih faktorjev na strukturo motivacije veča.

Na drugi strani je zunanja motivacija, ki pomeni ukvarjanje z aktivnostjo zaradi zunanjih ciljev, ki jih s pomočjo te aktivnosti dosežemo. Vendar pa pojem zunanje motivacije ni tako enostaven, saj posameznik zunanje cilje oz. motive sčasoma ponotranja in tako postajajo delno notranji, asimilirani v identiteto posameznika.

Deci in Ryan (2000) tako razlikujeta štiri tipe zunanje motiviranosti, ki se razlikujejo glede na to, kako je nek zunanji dejavnik internaliziran. To so eksternalna regulacija, introjecirana regulacija, identificirana regulacija in integrirana regulacija.

Eksternalna regulacija pomeni, da je motivacijski proces usmerjen preko nagrad in kazni (npr. da bi pridobili nagrade, status, prestiž, denar, pohvalo, odobravanje socialnega okolja ali se izognili kazni oz. kritiki). Introjecirana regulacija se najlažje prepozna po obliki ‚‘moram‘‘ (npr. »moram, da se bom dobro počutil«),

39

40

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

saj se posameznik motivira preko izogibanja negativnim čustvom (občutek krivde ali sramu) ali preko iskanja pozitivnih čustev (ponos) in preko njih pritiska nase.

Identificirana regulacija pomeni motiviranost za dosego postavljenih ciljev v aktivnosti, ki pa sama po sebi ni zanimiva (npr. »zato, ker je to eden izmed najboljših načinov za druženje s prijatelji«). Integrirana regulacija pa pomeni, da je zaželenost vedenja popolnoma integrirana v vrednote in identiteto posameznika in pomaga pri doseganju življenjskih ciljev.

Pomemben pogoj za razvoj in vzdrževanje notranje motivacije je zadovoljenost temeljnih psiholoških potreb po doživljanju avtonomije, po doživljanju pripadnosti in po občutju kompetentnosti (Deci in Ryan, 2000). Avtonomnost se nanaša na svobodno izbiro dejavnosti in našega vedenja in na samostojnost.

Potreba po kompetentnosti se nanaša na težnjo posameznika, da se doživlja kot sposobnega in zmožnega izkazovanja lastne kompetentnosti in naj bi bila v športnem kontekstu najpomembnejša (Ntoumanis, 2001). Pripadnost pa se nanaša na potrebo po doživljanju zadovoljujočih odnosov s pomembnimi drugimi in občutkov pripadnosti skupini. Ne smemo pa pozabiti na potrebo po sprostitvi in po zabavi, ki je v mladostništvu še posebej pomembna. Burton in Raedeke (2008) poročata o raziskavi, v kateri so o motivih za ukvarjanje s športom spraševali več kot 10.000 športnikov, ki so kot glavni razlog navedli prav uživanje. V mladostništvu, ko posameznik še oblikuje lastno identiteto, imajo prav vse temeljne potrebe in njihova zadovoljenost še toliko večji pomen. Mladostnik želi imeti kontrolo nad lastnim vedenjem in nad svojo potjo v življenju, želi sam sprejemati odločitve, želi biti povezan z vrstniki, uživati in biti uspešen. Če katere izmed temeljnih potreb niso zadovoljene, je posameznik manj notranje motiviran in bo v aktivnosti, ki teh potreb ne zadovoljuje, težje vztrajal oz. bo iskal druge aktivnosti, v katerih pa bo te potrebe lahko zadovoljil.

4. Dvofaktorska teorija motivacije Za konec na kratko omenimo še Herzbergovo dvofaktorsko teorijo motivatorjev in higienikov (Herzberg, Mausner in Snyderman, 1959), ki je v športu sicer manj uporabljena. Govori o tem, da obstajajo faktorji, ki preprečujejo nezadovoljstvo v aktivnostih in faktorji, ki nam omogočajo doseganje zadovoljstva. Med higienike spadajo delovni pogoji, nadzor in nagrade, motivatorje pa predstavljajo uspeh, razvoj, samostojnost, odgovornost ipd. Ob upoštevanju te delitve lahko bolj razumemo, da bodo določeni dejavniki, na katere lahko vplivamo, le preprečevali nezadovoljstvo pri športnikih in oblikovali dobre okoliščine za motiviranje, ne bodo pa delovali kot dolgoročni motivatorji.

Zmotna prepričanja o motivaciji Motivacija je ena izmed najpomembnejših psiholoških lastnosti, ki vplivajo na uspeh v športu, a ni edina. O motivaciji velja tudi nekaj prepričanj (Burton in Raedeke, 2008), ki ne držijo najbolj. K razvoju takšnih prepričanj je zagotovo pripomoglo dejstvo, da se je o motivaciji največ raziskovalo in tudi največ govorilo.

V nadaljevanju predstavljamo nekaj zmotnih prepričanj o motivaciji.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

1. Motivacija je trajna, nespremenljiva lastnost: obstajajo motivirani in nemotivirani športniki.

Nekateri so prepričani, da je motivacija trajna, statična osebnostna lastnost, ki je ni moč spreminjati. Če bi temu res bilo tako, bi bilo na tem področju le malo, kar bi lahko naredili, a to seveda ne drži. Za motivacijo velja podobno kot za ostale lastnosti: so posamezniki z višjo in nižjo motivacijo (Burton in Raedeke, 2008), njihova motivacija pa se v različnih situacijah spreminja in jo je možno z različnimi postopki uravnavati. Pogosto se sicer zdi, da nemotiviranega športnika ni mogoče motivirati, saj ni pripravljen za delo na lastni motivaciji. Za delo na sebi športnik namreč potrebuje vsaj malo motivacije, zato je toliko bolj pomembno, da se motivacija in upravljanje z motivacijo gradi na daljši rok, ne pa na hitro ali takrat, ko motivacije več ni.

2. Motivacija je ključna psihološka lastnost na tekmovanjih.

Drugo prepričanje se nanaša na pomembnost motivacije v tekmovalnih pogojih.

Mnogi so prepričani, da je uspeh na tekmi zelo odvisen od motivacije in da je npr. za neuspeh kriva prenizka motivacija. To seveda ne drži povsem, saj je na neuspešen nastop športnika lahko vplivalo tudi mnogo drugih psiholoških dejavnikov, kot npr. samozavest, koncentracija, kontrola čustev ipd. in drugih notranjih in zunanjih faktorjev. Težko si je namreč predstavljati vrhunskega gimnastičarja, ki po vseh naporih, ki jih vlaga v trening, pride na tekmo nemotiviran. Motivacija je le ena izmed lastnosti in le eden izmed dejavnikov, ki vpliva na uspeh na tekmovanju, a najpomembnejšo vlogo odigra v procesu treninga.

3. Visoka motivacije pomeni imeti visoke cilje.

O motivaciji se veliko govori v povezavi s postavljanjem ciljev, saj je postavljanje ciljev tudi glavni postopek za upravljanje z motivacijo. Pogosto velja prepričanje, da mora imeti športnik visoko postavljene cilje. To znova drži le delno, saj je praktično nemogoče postaviti absolutno pravilo, kakšni cilji so najbolj primerni za posameznega športnika, hkrati pa je postavljanje ciljev in športna vizija le eden izmed možnih motivatorjev v športu in ne zgolj edini. Prevelika usmerjenost v visoke cilje lahko športniku celo škoduje, vzpostavijo se lahko tudi iracionalna prepričanja, kot je npr. črno-belo mišljenje ipd. Šport je že na splošno idealno okolje za razvoj iracionalnega mišljenja in raznovrstnih kognitivnih napak (Williams in Leffingwell, 2002). Visoko motiviran je tako lahko tudi športnik z vizijo, ki ima v nekem trenutku izzivalne, realne, uresničljive in hkrati ne previsoke cilje.

4. Visoka motivacija je zagotovilo za uspeh.

Pogosto o motivaciji velja prepričanje, da je že sama motivacija dovolj za uspeh in da si mora športnik le dovolj močno želeti, pa mu bo uspelo. Višina in izraženost motivacije seveda sama po sebi nista dovolj za uspešnost posameznika na njegovi športni poti, saj na končni uspeh vpliva mnogo dejavnikov (npr. telesne predispozicije, pogoji, konkurenca). Motivacija je sicer lastnost, ki nam daje zagon, nas usmerja in nam daje energijo za akcijo, a je ključen prenos motivacije v dejanja,

41

42

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

kjer pa še posebej mladi športniki nimajo prave predstave, kaj pomeni zavzeto treniranje (Nunomura idr., 2011). Ne smemo zanemariti tudi dejstva, da je motivacija povezana z drugimi psihološkimi konstrukti, npr. z anksioznostjo, samozavestjo, s strahom, razočaranjem itd. in da visoka motivacija za športnika prinaša izziv tudi na drugih področjih. Tudi zato so občasno manj motivirani športniki lahko bolj sproščeni in v določenem obdobju lahko dosegajo celo boljše rezultate. Motivacija je tako le ena izmed lastnosti, visoko motiviran športnik bo poskrbel, da bo s svojim delom prišel čim bližje izpolnitvi lastnega potenciala, nekateri izmed njih pa tudi do vrhunskih rezultatov.

5. Motivacija je kratkoročno stanje, ki ga je moč na hitro vzpostaviti.

O motivaciji obstaja prepričanje, da gre za lastnost, ki jo je mogoče preprosto na hitro vstaviti v posameznika v obliki kratkih motivacijskih nagovorov, motivacijskih videov, sloganov ali nebesednih rutin. Vse našteto so le ene izmed strategij, ki lahko pripomorejo k dvigu motivacije, a predstavljajo le del v kompleksnem mozaiku izgradnje motivacije. Pogosto to kratkoročno stanje, ki ga s t.i. motivacijskimi nagovori pridobimo niti ni stanje motivacije, pač pa stanje povišane aktivacije, ki se seveda prav tako kaže v večji količini vloženega napora. Pogosto tudi določene situacije, v katerih pride do padca ali dviga aktivnosti, razumemo kot padec motivacije, vzroke za spremembo intenzitete aktivnosti pa bi lahko iskali tudi v čustvih: bodisi v pozitivnih – veselje, zadovoljstvo, evforija ali pa v negativnih: razočaranje, obup. Čustva so namreč tista, ki bolj močno kratkoročno vplivajo na intenziteto aktivnosti. Za delo na motivaciji tako ni dovolj uporabiti nekaj hitrih postopkov, ampak je potrebno nanjo misliti skozi celotno sezono.

6. Motivacija pomeni predvsem nagrajevanje in kaznovanje.

Burton in Raedeke (2008) tudi razlagata, da se motiviranje pogosto dojema zgolj kot kaznovanje in nagrajevanje. Predvsem komunikacijske tehnike, usmerjene v kaznovanje, kljub temu da kratkoročno lahko vplivajo na povečano intenzivnost vedenja, športu odvzamejo pozitivno noto, uživanje in zadovoljstvo, hkrati pa so tudi na splošno pogosto neučinkovite. Tudi prepričanje, da je za učinkovito motivacijo potrebno nagrajevanje, že samo po sebi delno predpostavlja, da športnik sploh ne želi izvajati aktivnosti in mora biti zato zanjo nagrajen. Motivacija je veliko več kot nagrajevanje in kaznovanje in pomeni vzpostavljanje ugodne motivacijske klime, pomoč pri prepoznavanju raznoraznih motivov in iskanje zadovoljstva v aktivnosti.

Nihanja in padci motivacije Motivacija je psihološka lastnost, ki je razmeroma trajna, vendar je povsem normalno, da niha, še posebej v obdobju mladostništva, ki je izjemno razburkano obdobje. Dogajajo se spremembe na telesnem področju, širjenje interesov, poveča se pritisk na izobraževalnem področju, značilen je upad prepričanj o lastni učinkovitosti, spreminja se struktura motivacije itd. (Zupančič, 2004). Na motivacijo lahko vplivajo zunanji ali notranji dejavniki, nekatere izmed njih naštevamo v nadaljevanju:

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

ZUNANJI DEJAVNIKI: Družba in sotekmovalci Kljub temu da je gimnastika individualni šport, sotekmovalci skupaj preživijo tudi po 6 ur na dan v telovadnici in to zahteva podporo, spoštovanje, razumevanje itd., za katere je potrebno poskrbeti (Cogan, 2006). S tem se poskrbi tudi za zadovoljenost temeljnih potreb po povezanosti in sprejetosti, ki je v mladostništvu še posebej pomembna. Zaradi časovne stiske mladi gimnastičarji velik del socialnih stikov z vrstniki doživijo prav v procesu treninga.

Težavnost in nezanimivost treninga Gimnastika je tipičen šport, v katerem se je zaradi njegove strukture težko izogniti trenutkom monotonosti v treningu (Ninomura, 2011), ki je sestavljen iz ponavljanja elementov (delov vaje ali celotne vaje) do njihove perfektne izvedbe. Enako velja za težavnost in premagovanje tega napora, ki je lahko izjemno težko. Zato je dobro skrbeti, da je težavnost mladim gimnastičarjem razumljiva in da so treningi, kadar je to mogoče, zanimivi.

Slabi pogoji Pogoji za trening (oprema, čas treningov itd.) so tipičen zunanji dejavniki, ki v kolikor je za njih poskrbljeno, preprečujejo nezadovoljstvo pri športnikih. Določenih težav s pogoji seveda ni možno povsem odstraniti, je pa lahko posrbljeno, da se mlade športnike razume in ne predpostavlja, da jih pogoji ne bi smeli zanimati. Najbolj pomembno pa je za motivacijo poskrbeti na tistih področjih, kjer je to možno.

Podpora v družini Pomanjkanje družinske podpore je pogost razlog za padec motivacije pri mladih športnikih. Zato je zaželeno, da se kolikor se le da skrbi za stalni stik s starši, prepozna morebitno pomanjkanje podpore in reagira. Vključenost staršev je v gimnastiki zelo pomembno področje, saj pomemben del kariere gimnastičarja predstavlja obdobje, ko je mladi gimnastičar še močno odvisen od primarne družine. Močna vključenost v sam proces je velika preizkušnja predvsem za starše, da znajo obdržati pravilno distanco in hkrati biti dovolj vključeni. Zaželeno je, da se staršem pri tem pomaga in jih vodi.

Pomanjkanje tekmovanj Tudi pomanjkanje tekmovanj je lahko pomemben razlog za padec motivacije, saj je kljub temu da se želi vzpostavljati notranja motivacija, tekmovanje še vedno eden izmed glavnih razlogov, zaradi katerih športniki zavzeto trenirajo (Burton in Raedeke, 2008). Če ni možnosti za večje število tekmovanj, se lahko z nekaj iznajdljivosti ustvarijo vsaj tekmovanjem podobni pogoji, ki bodo te motive delno izpolnjevali.

43

44

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Trener Trener v življenju gimnastičarja predstavlja zelo pomembno osebo, zato je pomembno, da v odnos vloži veliko energije, da uporablja primerne načine vodenja, se z vodenjem prilagaja situaciji in posameznim športnikom, kolikor se le da, ter da konflikte in nezadovoljstva, ki se pojavljajo, prepozna in jih rešuje.

Drugi interesi Mladostništvo je obdobje, v katerem se pojavijo tudi novi interesi. Večina vrstnikov mladega gimnastičarja, tudi tisti, ki resno trenirajo katerega izmed drugih športov, se lažje posvetijo tudi drugim interesom in živijo običajno najstniško življenje.

Pomembno je poskrbeti, da ima lahko tudi mladi gimnastičar občasno druge interese ter predvsem, da tisto, kar bi lahko iskal v drugih interesnih dejavnostih, dobi na treningu gimnastike – uspešnost, sprejetost, avtonomnost in sprostitev.

NOTRANJI DEJAVNIKI: Neuspešnost Eden najpomembnejših dejavnikov, ki vpliva na motivacijo, je uspešnost. Prav zanimivo je, da uspeh našo motivacijo povečuje, neuspeh pa jo znižuje. Posebnost gimnastike je tudi v tem, da trening vsebuje ogromno kratkoročnih neuspehov, težav in je kot tak za vzdrževanje motivacije izjemno zahteven. Zato je zelo pomembno, da ima mlad gimnastičar možnost biti uspešen in da je hkrati motivacijska usmerjenost tako izgrajena, da omogoča občutja uspešnosti na različne načine, ne le s premagovanjem drugih.

Počasen napredek ali zastoji v napredku Vsi novi elementi, ki se jih mlad gimnastičar uči, sprva izzovejo določeno količino strahu, nelagodja in če le-ta ni odpravljen, lahko to vodi tudi v blokade, daljše zastoje v napredovanju in kot tako vpliva tudi na padec motivacije (Cogan, 2006). Še posebej v mladostništvu športniki nimajo tako dobrega vpogleda v samo aktivnost, da bi lahko opazili manjši napredek ali razumeli postopnost napredovanja, zato je pomembno, da se jim pri tem pomaga in se jih to tudi uči opaziti.

Pomanjkanje ciljev, želja Mladi športniki pogosto še niso dovolj zreli, da bi si znali sami dobro postavljati cilje, ki bi jim pomagali pri usmerjanju njihove motivacije, zato je pomembno, da se jih to konstantno uči, cilje postavlja skupaj z njimi in spremlja njihovo uresničevanje.

Iracionalna mišljenja o delu, uspehu ipd.

Mnogi mladi športniki na podlagi svojih izkušenj razvijejo tudi nekatera, za motivacijo zelo nekoristna prepričanja, kot npr. »ni mogoče uspeti«. Pomembno je, da se z mladimi gimnstičarji veliko pogovarja, da se takšna prepričanja prepozna in se jih skuša spreminjati na podlagi pozitivnih modelov, idolov itd.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Psihološke metode za upravljanje z motivacijo Že v preteklih dveh poglavjih smo nakazali kar nekaj možnih postopkov in smeri za delo na motivaciji in za reševanje posameznih težav z motivacijo, kar nakazuje na dejstvo, da se na področju motivacije da kar precej postoriti. Potrebno pa se je zavedati, da je motivacija kompleksna lastnost in zato je potrebno tudi na ta način razmišljati, ko se lotevamo postopkov za upravljanje z motivacijo. V nadaljevanju jih predstavljamo še nekaj: Postavljanje ciljev Najbolj poznana tehnika psihološke priprave za usmerjanje motivacije je postavljanje ciljev (Roberts in Kristiansen, 2010). Kljub temu da se na prvi pogled sliši enostavno, pa ustrezno postavljanje ciljev zahteva kar veliko znanja.

Mlade gimnastičarje je zato potrebno postopoma učiti postavljanja kratkoročnih, izvedbenih ciljev, prepoznavanja nezavednih ciljev, njihovega spremljanja ipd.

Vzpostavljanje motivacijske klime

Kot smo omenili, imajo trenerji zelo pomembno vlogo pri snovanju splošne motivacijske klime in s svojim pristopom vodenja, svojim komunikacijskim stilom, svojim dojemanjem uspehov in neuspehov, lastno ciljno usmerjenostjo lahko močno pripomorejo k izgraditvi dobre strukture motivacije. V motivacijski klimi, usmerjeni v naloge, je poudarek na procesu učenja, razvoju, stil vodenja pa je avtonomno-suportivni (Duda, 1989).

Pogovori med trenerjem in športnikom Določene težave z motivacijo lahko trenerji že vnaprej predvidijo in jim namenijo pozornost ter se o njih z gimnastičarji odkrito pogovarjajo. Eno izmed takšnih področij je zagotovo puberteta, ki še posebej pri dekletih lahko zelo pomembno vpliva na motivacijo. Coganova (2006) svetuje, da je dobro tovrstne težave razumeti, se na njih pripravljati in gimnastičarjem nuditi podporo.

Ostale psihološke tehnike Športnik lahko za upravljanje z motivacijo uporablja tudi ostale psihološke tehnike, kot so predstavljanje prihodnosti, samogovor, usmerjen na motivacijo in napor (npr. »zdrži«), kontrola negativnih misli (npr. »ne morem«) itd.

Trener lahko veliko opravi tudi z rednim stikom s starši, z rednim spremljanjem zadovoljstva pri športnikih (Ninomura, 2011), ob upravljanju z motivacijo pa lahko sodeluje tudi športni psiholog, ki lahko odkrije in spreminja nekoristne mišljenjske vzorce, povezane z motivacijo.

Zaključek Naj zaključimo tam, kjer smo začeli. Motivacija je energija za akcijo, v različnih obdobjih kariere se spreminja, pomembno je predvsem zavedanje, da je le ena izmed psiholoških lastnosti, takšnih, na katere je mogoče vplivati. Tako kot je potrebno trening prilagajati vsakemu posamezniku zaradi različnih telesnih predispozicij, različnega tehničnega znanja, tako kot je premagovanje anksioznosti pri vsakem

45

46

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

posamezniku drugačno, tako je tudi z motivacijo. Z boljšim razumevanjem motivacije se lahko izgradi boljša struktura motivacije, se lahko hitreje prepoznajo padci motivacije in morebitna iracionalna mišljenja. Upamo, da smo s prispevkom uspeli osvetliti področje motivacije in podati nekaj praktičnih iztočnic za še boljše upravljanje s to pomembno psihološko lastnostjo. Za gimnastiko z vidika motivacije zagotovo prihaja težko obdobje, saj so nove generacije mladih vse manj navajene aktivnosti, kjer je potrebno toliko vloženega truda. Vse strokovne delavce v gimnastiki tako čaka težko delo, kako mlade privabiti in kako vzpostaviti takšno strukturo motivacije, da bo omogočala vlaganje napora in energije, uživanje in vrhunske rezultate.

Literatura 1. Burton, D. in Raedeke, T.D. (2008) Sport psychology for coaches. Champaign, Illinois: Human Kintetics.

2. Cogan, K.D. (2006). Sport psychology in Gymnastics. V J. Dosil (ur.). The sport psychologist’s handbook. John Wiley and Sons, West Sussex, str. 641–664.

3. Deci, E.L. in Ryan, R.M. (2000). The ‚what‘ and ‚why‘ of goal pursuits: human needs and the self-determination of behavior. Psychology Inquiry, 11, 227–268.

4. Duda, J.L. (1989). The relationship between task and ego orinetation and the perceived purpose of sport among male and female high school athletes. Journal of Sport and Excercise Psychology, 11, 318–335.

5. Ford, M.E. (1992). Motivating humans: Goal, emotions and personal agency beliefs.

London: Sage Publications.

6. Hagger, M. in Chatzisarantis,N. (2007). The social psychology of excersice and sport.

Maidenhead: McGraw-Hill International.

7. Herzberg, F., Mausner, B. in Snyderman, B. B. (1959). The Motivation to Work (2. izdaja).

New York: John Wiley and Sons.

8. Munkacsi, I., Kalmar, Z., Hamar, P., Katona, Z. in Dancs, H. (2012). Role of motivation in artistic gymnastics by results of a questionnaire based international survey. Journal of Human Sport and Excercise,(7,1), 91–102.

9. Nicholls, J.G. (1984). Achievement motivation: Conceptions of ability, subjective experience, task choice and performance. Psychological Review, 91, 328–346.

10. Nunomura, M., Okade, Y. in Carrara, P. (2011). How much artistic gymnastics coaches know about their gymnasts’ motivation. Science of Gymanstics Journal (4,2), 27–37.

11. Ntoumanis, N. (2001). Empirical links between achievement goal theory and selfdetermination theory in sport. Journal of Sport Sciences, 19, 397–409.

12. Roberts, G.C. in Kristiansen, E. (2010). Motivation and goal setting. V S.J. Hanrahan in M.B. Andersen (ur.). Routledge handbook of applied sport psychology:a comprehensive guide for students and practitioners (str. 490–499). London: Routledge.

13. Vallerand, R. J. (2007). Intrinsic and estrinsic motivation in sport and physical activity: A review and look at the future. V G. Tenenbaum in R.C. Eklund (ur.), Handbook of sport psychology (3. izdaja, str. 59–83). New Jersey: John Wiley.

14. Weinberg, R.S. in Gould, D. (2007). Foundations of sport and excercise psychology.

Champaign: Human Kinetics.

15. Williams, J. M. in Leffingwell, T. R. (2002). Cognitive strategies in sport and exercise psychology. V J.L. Van Raalte in B. W. Brewer (ur.), Exploring sport and exercise psychology(2.izdaja), (str. 75–98). Washington, D.C.: APA Press.

16. Zupančič, M. (2004). Opredelitev razvojnega obdobja in razvojne naloge v mladostništvu.

V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 511–524).

Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

KONCENTRACIJA V GIMNASTIKI Andreja Holsedl, univ. dipl. psih., športna psihologinja

Povzetek Koncentracija je ena izmed najpomembnejših psiholoških lastnosti, ki športniku omogočajo doseganje najboljših rezultatov. Pogosto je športnik, ki zna ohranjati koncentracijo (oz. zbranost, fokus, pozornost), skozi celoten nastop ne glede na moteče dejavnike (napake, napor, hrup, pogoji, drugi tekmovalci itd.) bolj uspešen kot športnik, ki tega ne zna. Še posebej v gimnastiki je ohranjanje koncentracije bistvenega pomena, saj imajo lahko že majhni preskoki v pozornosti hude posledice.

Koncentracija ni prirojena lastnost, ampak se usmerjanja pozornosti na ključne stvari in ohranjanja zbranosti kljub motnjam da naučiti. Prispevek je namenjen pregledu osnovnih dognanj športne psihologije s področja koncentracije, prenosu v prakso s primeri iz gimnastike ter opisu najpogostejših postopkov za izboljševanje koncentracije.

Ključne besede: koncentracija, pozornost, gimnastika, motnje koncentracije, izboljševanje koncentracije.

Definicija in vrste koncentracije Tako v praksi kot tudi med raziskovalci se pojma koncentracija in pozornost mnogokrat uporabljata kot sopomenki – v tem prispevku bomo izhajali iz najbolj celostne definicije: koncentracijo lahko definiramo kot osredotočenost na pomembne informacije v okolici in izločanje ostalih manj pomembnih ali nepomembnih informacij (selektivna pozornost), vzdrževanje pozornosti, zavedanje trenutne situacije in sposobnost premeščanja pozornosti, če je to potrebno (Weinberg in Gould, 2010). Kot je zapisal že James (1890, v Weinberg in Gould, 2010), pomeni pozornost v mislih usvojiti jasno in živo podobo določene stvari, medtem ko nas v okolici motijo še drugi stvari. Da bi se lahko učinkovito ukvarjali z najpomembnejšimi stvarmi, je torej potrebno izključiti preostale – usmerjanje pozornosti nam torej omogoča, da se dobro koncentriramo. Dobro koncentriran športnik bo torej zbran na svojo trenutno izvedbo, ne pa na druge tekmovalce v okolici ali svoje pretekle napake – to zbranost pa bo zadržal skozi celoten nastop.

Vrhunske in dobre športnike lahko razlikujemo po moči njihove koncentracije, vendar moramo razumeti, da je procesiranje informacij pri vseh genetsko-biološko omejeno – prav zato je zelo pomembno, da se športnik koncentrira na nekaj najbolj ključnih stvari, ostale pa izloči (Cox, 2002).

S svojo zavestno kontrolo lahko našo pozornost usmerimo na zunanje dražljaje v naši okolici ali pa nase, na svoja razmišljanja, čustva in telesne občutke (Weinberg in Gould, 2010). To sta t.i. zunanja in notranja pozornost. V gimnastiki lahko

47

48

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

športnik med nastopom hkrati uporablja obe pozornosti. Ko je pozornost zunaj njega, je lahko koncentriran na druge tekmovalce (npr. med ogrevanjem ali med nastopom, ko hkrati nastopajo tudi preostali tekmovalci na drugih orodjih) ali pa na svoje orodje in rekvizite. Ko je pozoren na notranje dogajanje, to pomeni, da je njegova koncentracija na mislih (koristnih ali nekoristnih, npr. “ne morem” ali “iztegni do konca”), na počutju v tistem trenutku (npr. strah) ali pa na tehnični izvedbi določenega elementa (npr. delo mišic). Poleg tega lahko pozornost delimo tudi na široko in ozko. V gimnastiki največkrat potrebujemo ozko pozornost – močan fokus na trenutno izvedbo, saj je ob razpršeni ali prešibki pozornosti verjetnost poškodb zelo visoka (Cogan, 2006). Gimnastika je značilen “zaprt” šport, kjer je program vnaprej določen, izvedba mora biti točno določena, kar zahteva koncentracijo na eno stvar/misel/idejo in vztrajanje pri njej, visoko kinestetično občutljivost in držanje programa (Cogan, 2006).

Koncentracija in stresna situacija Stresne situacije so vse situacije, ki v športnikih vzbudijo stresni odziv – pri nekaterih so to lahko vse tekme, pri drugih samo pomembnejše, odločilne, večje, lahko tudi trening-tekme ali treningi, kjer se odloča o uvrstitvi naprej, znotraj tekme so to lahko ključni trenutki, trenutki po napakah, trenutki pred najtežjim elementom itd. Če povzamemo, pod stresne situacije štejemo vse situacije pred ali med nastopom, na katere se športnik odzove z mentalnimi in telesnimi spremembami, vse to skupaj pa privede do sprememb v izvedbi. Na spodnji sliki si lahko natančneje ogledamo, kaj se dogaja v stresni situaciji – izhajamo iz Nidefferja in Sagala (2001), dodajamo pa bolj specifično delitev in primer iz gimnastike.

Na sliki 1 lahko vidimo primer gimnastičarke, ki je v določeni stresni situaciji nastopala slabše, kot je zares sposobna (tehnično in telesno je dobro pripravljena).

Pri mentalnih spremembah vidimo, da si je športnica na tej tekmi postavljala veliko nerealnih zahtev, zato so se ji tudi porajali dvomi, ali ji bo uspelo, hkrati je bila prestrašena in njena pozornost se je preusmerila. Namesto da bi pozornost usmerjala na svojo tehnično izvedbo (tako kot je to delala do sedaj na treningih, ko ji je uspevalo) ter stran od zunanjih in notranjih distraktorjev, je bila njena koncentracija drugje. Zaradi vseh teh sprememb pride tudi do sprememb v telesu, posledično pa se spremeni tudi izvedba. Zakrčene mišice ne morejo opraviti svojega dela tako dobro kot mirne, sproščene in čvrste – takšne kot so na treningu izven stresne situacije. Kot zunanji opazovalec bomo opazili samo slabšo izvedbo in slabši rezultat, ne bomo pa opazili vzroke, ki so do tega pripeljali. Zato je ključnega pomena, da športni psiholog skupaj s športnikom dobro analizira stresno reakcijo in šele takrat išče najbolj primerne postopke, ki bodo reševali problem koncentracije, strahu, samozavesti ali kakšnega drugega vzroka.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Slika 1. Primer stresne reakcije v gimnastiki.

Motnje in nihanje koncentracije V prejšnjem poglavju smo si natančneje ogledali proces celotne stresne reakcije, tokrat pa bomo natančneje razdelali vzroke, zakaj pride do sprememb v pozornosti in posledično slabše koncentracije. Vzroki za motnje ali nihanje koncentracije so lahko različni, najpogosteje jih delimo na zunanje in notranje distraktorje oz. moteče dejavnike (Moran, 2009; Weinberg in Gould, 2010).

Zunanji distraktorji so vsi dejavniki iz okolice, ki lahko zmotijo pozornost športnika – lahko so vizualni (npr. prisotnost športniku pomembnih ljudi, veliko publike, kamere) ali slišni (npr. glasni vzkliki publike, navijanje). Notranji distraktorji izhajajo iz športnika samega – to so različne misli (skrbi, zahteve, pričakovanja), čustva in dogajanje v telesu.

49

50

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Več pozornosti bomo posvetili notranjim distraktorjem, ker na njih lahko vplivamo in tako izboljšujemo koncentracijo. Zunanji distraktorji pa so večinoma zelo težko kontroljivi, saj so izven nas in večinoma del vseh športnih tekmovanj – rešitve v zvezi z zunanjimi distraktorji so zato bolj usmerjene v sprejemanje in preusmerjanje pozornosti.

Najpogostejši notranji distraktorji so: Razmišljanje: naše misli lahko močno vplivajo na sposobnost koncentracije, hkrati pa povzročajo spremembe v telesu (npr. zakrčenost, višji srčni utrip), kar vodi do novih napak in slabšega nastopa (Slika 1). Najpogosteje opazimo naslednje vzorce mišljenja, ki preusmerjajo pozornost športnika: a) Ostajanje v preteklosti: športnik se ne more skoncentrirati na trenutno dogajanje v sedanjosti, ampak ostaja v preteklosti, saj ne more pozabiti prejšnje napake (“Kako sem lahko to naredil?”). b) Skakanje v prihodnost: tudi razmišljanje o posledicah, skrbi glede rezultata in možnih katastrofah (“Kaj če …?”) ima velik vpliv na sposobnost ohranjanja koncentracije v sedanjosti. c) Nepomembne stvari: športniki pogosto ne razmišljajo samo o nastopu, ampak tudi o drugih manj pomembnih, obstranskih in v tistem trenutku popolnoma nepotrebnih stvareh (“Jutri moram še …”). d) Preveč zahtev: športniki si v iskanju popolnega nastopa velikokrat postavljajo preveč zahtev glede izvedbe ali pa so le-te nerealne in previsoke (“Moram x, moram y, moram z …”). Tako je kapaciteta koncentracije preveč obremenjena, zato jo je nemogoče ohranjati. e) Miselna izkrivljanja: vsi ljudje, ne samo športniki, imamo v svojem razmišljanju t.i. miselne napake – verjamemo, da naše predpostavke držijo, a jih ne znamo pojasniti. Najpogostejše miselne napake v športu so lahko: pretirano posploševanje (“Če sem enkrat padla, bom vedno padla.”), črno-belo ali vse-nič mišljenje (“Če ne naredim perfektno, je pa brezveze.”), katastrofiziranje (“Če danes ne zmagam, potem nikoli ne bom in bom morala zaključiti kariero.”), branje misli (“Če naredim napako, bodo drugi mislili, da sem nesposobna.”) itd. Vsa ta mišljenja so napačna, nekoristna in imajo (preko telesnih sprememb in preusmeritve pozornosti) negativen vpliv na izvedbo.

Ker nekoristno razmišljanje spodbuja tudi čustveni odziv, so čustva pogosto lahko razlog za slabšo koncentracijo (npr. če športnik ostaja v preteklosti, je jezen, razočaran, žalosten ali obupan; če ga skrbi za prihodnost, je v strahu; če pred zaključkom nastopa razmišlja o zmagi, je zadovoljen, vesel). Vsa ta čustva imajo velik vpliv na pozornost, saj zožajo obseg informacij, ki smo jih sposobni sprejeti (Vast, Young in Thomas, 2010). Sploh anksioznost, strah in trema so pogosto tema raziskovanja v športni psihologiji, saj močno onemogočajo osredotočanje na izvedbo, tako da pozornost preusmerjajo na negativno dogajanje v telesu in v mislih. McCarthy je s sodelavci (2013) raziskoval, kako različna čustva vplivajo na koncentracijo pri mladih ritmičnih gimnastičarkah in kakšen je zaradi tega vpliv na izvedbo.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Ugotavljajo, da tako neprijetna (strah, jeza) kot prijetna čustva (veselje, zadovoljstvo) vplivajo na usmerjanje pozornosti – pri mlajših gimnastičarkah neprijetna čustva preko koncentracije zelo poslabšujejo izvedbo, pri starejših pa pozitivna izboljšujejo izvedbo. Vpliv čustev na proces mišljenja je bil torej večji pri mlajših gimnastičarkah, kar povezujejo z neizkušenostjo in nižjo spretnostjo kontroliranja misli. Avtorji predlagajo postopke učenja zaznavanja čustev in kontroliranja čustev med izvedbo (npr. kognitivna restrukturacija ali spreminjanje nekoristnih prepričanj, samogovor, predstavljanje, tehnike sproščanja). Podoben vpliv čustev na sposobnost ohranjanja koncentracije med nastopom ugotavljajo tudi Allen in sodelavci (2013), a najbolj izpostavljajo strah in veselje. Pri obeh čustvih namreč pride do vsiljenih nekoristnih misli, ki blokirajo usmerjanje pozornosti na izvedbo in tako poslabšujejo nastop. V nekaterih drugih raziskavah poudarjajo vpliv pozitivnih čustev na boljšo koncentracijo in avtomatično izvajanje gibov, prav tako pa kažejo na nekatere pozitivne vplive strahu (npr. boljša priprava, večja aktivnost pri kontroli misli, večja zavzetost zaradi izogibanja neuspehu) (Vast, Young in Thomas, 2010).

Prav tako škodljiv vpliv na koncentracijo ima lahko pretirana pozornost na dogajanje v telesu: predvsem precenjevanje napora ali bolečine pri izvedbi ter pretirana kontrola gibov, ki so že avtomatizirani. Gimnastičar, ki se uči nov tehnični element, potrebuje močno notranjo in ozko pozornost, da bo element dobro in varno izvedel. Ko ta element usvoji, zanj potrebuje manj mentalnega napora – to pomeni, da mora za tekočo avtomatizirano izvedbo intenzivnost svoje pozornosti na delo mišic in pozicijo zmanjšati (Weinberg in Gould, 2010). Še posebej po nekaj zaporednih padcih ali celo poškodbah je zelo težko popustiti kontroliranje gibov. Mnogi športniki mislijo, da bodo s pretirano kontrolo preprečili ponovni padec ali poškodbo. Ne zavedajo pa se, da preveč kontrole pomeni tudi zakrčenost mišic in manjšo gibljivost, kar povečuje verjetnost za napake, padce in poškodbe. Coganova (2006) zato opozarja, da strahu ob tveganih elementih ne smemo izničevati. Gre namreč za naravno reakcijo, ki je ključnega pomena pri napredku, saj omogoča postopen napredek in nas varuje pred preveč tveganimi odločitvami. Rešitve naj bodo torej usmerjene v kontrolo strahu, ne pa v zanikanje ali popolno odstranjevanje strahu.

Bolj močna kot je koncentracija, manj časa lahko traja. Upoštevati je potrebno tudi obremenjenost in preutrujenost športnikov (ogromna količina treninga in pri mladih športnikih velikokrat še šolske zahteve). Usmerjanje pozornosti na ključne stvari namreč zahteva mentalni napor, ki ga utrujen športnik pogosto ne more zdržati.

Vzrok za slabšo koncentracijo je lahko tudi neizkušenost športnikov – predvsem mladi športniki (še) ne vedo dobro, kaj je najpomembnejše v njihovem športu in na kaj naj bi bili zbrani. Prav tako je lahko razlog v visokem pritisku, saj se morajo športniki v zelo kratkem času odločati med vsemi informacijami v okolju – lahko pride do napačne ocene, kateri dražljaj naj bi bil v tistem trenutku bolj pomemben.

Redkeje je razlog za motnje v pozornosti tudi nižja motivacija. Če športnik v nekem trenutku ni motiviran, si ne želi trenirati ali tekmovati, ali pa mu določena tekma ni pomembna, bo seveda težje usmerjal svojo koncentracijo, a redkeje je to osrednji problem nižje koncentracije.

51

52

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Postopki za izboljševanje koncentracije Koncentracija pa ni pomembna samo na tekmah, ampak tudi na treningih: tam se namreč učimo ohranjanja in usmerjanja pozornosti (Weinberg in Gould, 2010).

Postopki za izboljševanje koncentracije so najbolj učinkoviti, če so izbrani specifično za določenega športnika in njegov problem v izvedbi. Prej opisani distraktorji se med sabo razlikujejo, posledično tudi enaki postopki ne bodo uspešni pri vseh športnikih. Npr. pri športniku z visoko tremo je najprej potrebno analizirati in reševati problem treme (kaj ga skrbi, kaj bi se lahko zgodilo, kakšne katastrofe vidi v prihodnosti …), ne pa uporabljati (samo) tehnike koncentracije, kajti vzrok je drugje. Prav tako pri nedavno poškodovanem športniku verjetno slabša oz. nižja koncentracija ni osrednji problem, ampak je v ozadju močan strah pred poškodbo, ki blokira vse procese zavednega usmerjanja pozornosti na izvedbo. Kljub temu v nadaljevanju navajamo nekaj osnovnih postopkov, s katerimi si lahko pomagajo trenerji ali gimnastičarji, da bi čim bolje usmerjali svojo koncentracijo.

a) Simulacija tekme na treningu: vadite koncentracijo že na treningu, kadar je

možno, naj bo trening čim bolj podoben tekmovalnemu nastopu (npr. postopek ogrevanja, gledalci, dajanje ocen). Tako se približamo zahtevam stresne tekmovalne situacije, v kateri bo športnik prisiljen, da se zares dobro koncentrira.

Hkrati se navaja na težje okoliščine in tako vadi tudi svojo samozavest. b) Plan za tekmo, predtekmovalna rutina: naredite si plan za tekmo, tako si namreč vnaprej določite, na kaj se boste osredotočali. Oblikujte predtekmovalno rutino, ki bo večinoma enaka in bo dobro usmerjala vašo pozornost na pomembne stvari, ki jih boste naredili – skupek celotne priprave, poteka ogrevanja, tehnik sproščanja ali aktivacije, predstavljanja nastopa, kontrole misli ... c) Realna pričakovanja, cilji, želje: pred tekmo razmislite, kaj si želite izvedbeno in rezultatsko. Pri postavljanju ciljev bodite realni – previsoko postavljeni cilji dvigujejo strah in začenjamo dvomiti, da jih lahko dosežemo. Prenizki cilji nam nižajo aktivacijo telesa in motivacijo za napor. Za dobro koncentracijo si je najbolje postaviti ravno prav izzivalne cilje, ki nas motivirajo, verjamemo, da jih lahko dosežemo, hkrati pa nas ne strašijo. V osredje postavimo izvedbene cilje, saj so v naši kontroli in se na njih lažje koncentriramo (npr. gimnastičar, ki se koncentrira na svoje občutke – delo mišic in položaj telesa – bo bolj uspešno nastopil, kot pa gimnastičar, ki ima v glavi samo rezultat). Pomembno je razumevanje, da izvedbeni cilji pripeljejo do rezultatskih, če pa razmišljamo samo o rezultatu, pa pogosto izgubimo fokus na dobro izvedbo. d) Razumevanje, da zunanji distraktorji niso pod našo kontrolo: gimnastičar naj se koncentrira na tiste stvari, ki so pod njegovo kontrolo (npr. izvedba, razmišljanje).

Vse ostalo, kar ga tudi moti in bi rad spremenil, pa ne more, naj poskusi čim bolj odmisliti (npr. publika, drugi tekmovalci, sodniki). e) Tehnike sproščanja: koncentracijo je lažje ohranjati, če smo sproščeni in mirni.

Najbolj koristno je uporabljati daljše tehnike sproščanja za pripravo na tekmo (npr. progresivna mišična relaksacija, trebušno ritmično dihanje) in krajše tehnike sproščanja tik pred ali med nastopom (npr. dihanje, stresanje mišic).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

f) Kontrola misli: uporabljajte samogovor za ustavljanje negativnih misli oz. za preusmerjanje misli na pomembno, koristno. Stop tehnika (“nehaj”, “dovolj”, “stop”) so kratki ukazi samemu sebi, s katerimi ustavimo tok negativnih misli (npr. “padla bom”), nato pa uporabimo še preusmerjevalce misli na koristno (npr. na tehniko, spodbujanje, umirjanje). S kontrolo misli posledično kontroliramo tudi čustva. Ritmična gimnastičarka Lori Fung (Orlick, 2000, str. 139, v Weinberg in Gould, 2010) se je naučila dobro kontrolirati svoje misli o preteklih napakah: “Če naredim napako, jo takoj pozabim in se pretvarjam, da je naslednji element prvi in tako naprej … Nič ne morem narediti glede pretekle napake, ker je mimo, kar je bilo, je bilo. Včasih se je težko prepričati, vendar bolj kot vadiš, boljši si v tem.” g) Predstavljanje/vizualizacija: vsak športnik si že sam spontano zamišlja svoj nastop, če pa to dela pravilno in sistematično, je lahko predstavljanje najboljša tehnika psihološke priprave za izboljševanje koncentracije. S predstavljanjem namreč razvijamo sposobnost usmerjanja pozornosti na ključne stvari in hkrati izločamo nepotrebne distraktorje (Feltz in Landers, 1983, v Cogan, 2006).

Razmislite in zapišite, katere so najpomembnejše stvari oz. občutki, na katere se morate koncentrirati, da ste uspešni (npr. moram čutiti močne noge, zravnan hrbet, iztegnjeno in čvrsto telo, hitro obračanje v bokih, stabilnost v središču telesa, nizke rame, videti padanje rekvizita, v dlani čutiti, kako držim rekvizit …).

Uporabljajte vse čute (vid, tip, dogajanje v mišicah, spreminjanje pozicije …), tako da bo predstava čim bolj jasna in živa. Predstavljajte si svoj nastop v mislih in čim bolj začutite, kako izvajate gibe pravilno, realno in tako, kot ste zapisali v občutkih. Večkrat ponavljajte in naj predstavljanje postane del rutine pred treningi ali tekmami.

Zaključek Uspešen nastop ni odvisen samo od dobre telesne in tehnične pripravljenosti, ampak zelo pomembno vlogo igra tudi psihološka pripravljenost. Koncentracija je ena izmed lastnosti, ki jo v športu zelo poudarjamo, saj je brez nje skoraj nemogoče usvojiti nova znanja, izpopolnjevati tehniko in sploh zdržati ves mentalni napor, ki ga prinesejo dolgotrajni in psihološko zahtevni treningi. Sploh v gimnastiki, kjer priprava traja veliko časa, sam nastop pa je kratek in zahteva popolno koncentracijo, je treba dobro razumeti vpliv psiholoških dejavnikov na izvedbo. Prispevek je namenjen trenerjem, gimnastičarjem in ostalim spremljevalcem gimnastike, da bi bolje razumeli osnovne teoretične predpostavke in jih znali uporabiti v praksi. Čeprav gre za splošni pregled, verjamemo, da bodo opisani postopki za izboljševanje koncentracije lahko v veliko pomoč pri marsikateri oviri, s katero se srečujejo gimnastičarji.

53

54

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Literatura 1. Allen, M. S., Jones, M., McCarthy, P. J. in Sheehan-Mansfield, S. (2013). Emotions correlate with percieved mental effort and concentration disruption in adult sport performers.

European Journal of Sport Science, 13(6), 697–706. doi: 10.1080/17461391.2013.771381 2. Cox, R. (2002). Sport psychology: concepts and applications. Boston: McGraw-Hill.

3. Cogan, K. D. (2006). Sport Psychology in Gymnastic. V J. Dosil (ur.), The sport psychologist‘s handbook: A guide for sport-specific performance enhancement.

Chichester, UK: John Wiley & Sons.

4. McCarthy, P. J., Allen, M. S. in Jones, M. V. (2013). Emotions, cognitive interference, and concentration disruption in youth sport. Journal of Sport Science, 31(5), 505–515, doi: 10.1080/02640414.2012.738303 5. Moran, A. P. (2009). Attention, concentration and thought management. V B. W. Brewer (ur.), Handbook of sport medicine and Science: Sport Psychology, str. 18-30. UK: Blackwell Publishing.

6. Nideffer, R. in Sagal, M. (2001). Assesment in sport psychology. Morgantown: Fitness Information Technology.

7. Vast, R. L., Young, R. L. in Thomas, P. R. (2010). Emotions in sport: Percieved effect on attention, concentration, and performance. Australian Psychologist, 45(2), 132–140. doi: 10.1080/00050060903261538 8. Weinberg, R. S. in Gould, D. (2010). Foundations of sport anf exercise psychology.

Human Kinetics Publishers

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

POMEN POZITIVNE SAMOPODOBE, SAMOSPOŠTOVANJA IN ZDRAVEGA PREHRANJEVANJA V ŠPORTU Ajda Demšar, univ. dipl. psih.

Povzetek Samopodoba oziroma kako športnik vidi in vrednoti samega sebe, ima velik vpliv na njegov nastop tako na tekmi kot tudi v vsakdanjem življenju. Telo pri razvoju samopodobe služi kot vmesnik med okoljem in posameznikom, saj preko gibanja, videza, lastnosti in sposobnosti telesa oseba pridobiva izkušnje in pomembne informacije o sebi. Prispevek se osredotoča na pomen in načine ustrezne komunikacije in obravnave športnika za razvoj pozitivne samopodobe in samospoštovanja, ki sta nujni sestavini za uspeh v vrhunskem športu.

Ključne besede: samopodoba, samospoštovanje, prehranjevanje, komunikacija.

Samopodoba S konceptom jaza, iz katerega se je kasneje tudi razvil koncept samopodobe, so se ukvarjali že stari Grki. V novejši dobi so se skozi sistematično in empirično raziskavo koncepta samopodobe razvile številne definicije, pojmovanja in razumevanja omenjenega koncepta. Nastran-Ule (1994, v Tušak 2004) navaja, da številni avtorji označujejo isti psihični konstrukt na več načinov – nekateri mu pravijo sebstvo, socialni jaz, identiteta, pojavljajo se tudi izrazi jaz, self, samopredstava, samorazumevanje, podoba o sebi in podobno. Skupno vsem navedbam je, da gre pri samopodobi za množico odnosov, ki jih posameznik vzpostavlja do sebe.

Eden prvih in najvplivnejših psihologov – raziskovalcev tega področja je William James. V svojem delu »Principles of psychology« je leta 1890 opredelil samopodobo kot vse tisto, kar oseba misli o sebi, da je in vse tisto, kar si želi pokazati (Musek, 1992). Samopodobo je razčlenil na dva vidika jaza – prvi je jaz kot subjekt (jaz je akter in nosilec delovanja), drugi je jaz kot objekt (podoba, ki si jo ustvarjamo o samem sebi). Nadalje jaz kot objekt deli na duhovni jaz, telesni jaz in socialni jaz.

Po Jamesu duhovni jaz vključuje pojmovanja in predstave, ki jih imamo o sebi kot o psihičnem, miselnem in duhovnem bitju, telesni jaz pa predstavljajo naše predstave o lastnem telesu (Musek, 2005).

55

56

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Telesna samopodoba oziroma telesni jaz je eden od prvinskih in najosnovnejših področjih samopojmovanja (Harter, 1995). Oblikovati se začne v najzgodnejšem obdobju življenja in je ključen za oblikovanje ostalih delov samopodobe (Dolenc, 2010). Telo pri razvoju samopodobe služi kot vmesnik med okoljem in posameznikom, saj preko gibanja, videza, lastnosti in sposobnosti telesa otrok pridobiva izkušnje in pomembne informacije o sebi. Prav tako je fizična podoba pomembna dimenzija, ki izvablja vrednostne psihološke reakcije okolice, te pa se postopoma ponotranjijo v razvijajoč se občutek lastne vrednosti (Dolenc, 2010).

Socialni jaz je James opredelil kot naše predstave o tem, kako nas vidijo oziroma kaj drugi mislijo o nas, ter kako naj se drugim prikažemo na socialnem področju.

Po njegovem mnenju imamo toliko socialnih jazov kolikor ljudi oziroma skupin, katerih mnenje nam je pomembno, poznamo in domnevamo, da od nas karkoli pričakujejo. Socialni in telesni jaz sta precej prepletena in ju je včasih težko razmejiti (Musek, 2005).

Novejši strukturni modeli samopodobe poudarjajo njeno večplastnost, sestavljeno iz različnih specifičnih področij udejstvovanja, na katerih ima posameznik izkušnje. Tako lahko govorimo o različnih sestavinah oziroma primarnih področjih samopodobe (učna, družinska, socialna, čustvena, telesna), ki so med seboj povezana in soodvisna, hkrati pa močno povezana s celostno samopodobo (Dolenc, 2010).

Samopodoba je torej organizirana celota lastnosti, potez, občutij, podob, stališč, sposobnosti in drugih psihičnih vsebin, za katere je značilno, da: • jih posameznik v različnih stopnjah razvoja in v različnih situacijah pripisuje samemu sebi; • tvorijo referenčni okvir, s katerim posameznik uravnava in usmerja svoje ravnanje; • so v tesni povezavi z obstoječim vrednostnim sistemom ožjega in širšega družbenega okolja; • so pod nenehnim vplivom delovanja obrambnih mehanizmov – nekakšne membrane med nezavednim in zavestnim, ki prepuščajo le tiste vsebine, ki so sprejemljive za posameznikov jaz (Kobal, 2000).

Razvoj samopodobe “Izjave drugih o nas so kot zrcalo, v katerem vidimo samega sebe.”

(Janek Musek)

Samopodoba je konstrukt dinamične narave, ki se pri posamezniku razvija postopoma na osnovi samoopazovanja in na podlagi spoznanj in izkušenj, ki si jih pridobiva s pomočjo socialnih interakcij z okoljem (Dolenc, 2010). Razvoj samopodobe se začne takoj po rojstvu, ko začne oseba od pomembnih drugih pridobivati informacije o samem sebi, postavlja merila o tem, kaj je uspeh in kaj neuspeh, kaj je normalno in kaj nenormalno. Postopoma postanejo te informacije del podobe, ki si jo ustvarjamo o sebi.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Oblikovanje samopodobe predstavlja eno izmed najpomembnejših razvojnih nalog v otroštvu. Takrat lahko pomembni drugi (starši, sorojenci, učitelji, trenerji) s svojim ravnanjem pomembno vplivajo na oblikovanje otrokove samopodobe. Kot je bilo že navedeno, se samopodoba razvija od rojstva, njeni temelji nastajajo v otroštvu, v interakciji z otroku pomembnimi osebami, stabilizira pa se v obdobju pozne adolescence. V tem obdobju mnenje staršev izgublja veljavo, raste pa vrednost mnenja vrstnikov (Zupančič, 2004).

Samopodoba ne vpliva samo na vrednotenje in interpretiranje izkušenj, pač pa vpliva tudi na motivacijo posameznika, tudi športnika. Tako kot vsakdo, ki svoje izkušnje in interakcije interpretira skozi prizmo lastne samopodobe, tudi športnik svojo športno izkušnjo in rezultat interpretira na način, ki se sklada z njegovim mnenjem o samem sebi. Tušak in Faganel (2004) navajata, da utegne športnik, ki ima nizko samopodobo in doseže s prejšnjimi izkušnjami neskladen uspeh, tega pripisati sreči.

Po drugi strani pa ob neuspehu tega vrednoti skladno s svojim prepričanjem, da ni dovolj sposoben. Na drugi strani športnik, z visoko samopodobo in prepričanjem vase ob doseženem uspehu sklepa, da je ta posledica njegovih kvalitet tega, da je dober športnik in bo podoben uspeh lahko ponovil tudi v prihodnje. Uspeh bo torej pripisal svojim sposobnostim in trudu ter ne sreči, zmanjšani sposobnosti drugih ali premajhni zahtevnosti preizkušnje.

Samospoštovanje “Če lahko verjameš, potem to um lahko doseže.“ [“If you can believe it, the mind can achieve it.”]

(Ronnie Lott)

Poenostavljeno povedano je samospoštovanje vrednostni vidik samopodobe – pomeni pozitivno ali negativno vrednotenje samega sebe. Tudi na področju samospoštovanja je bil James prvi, ki je ločil samopodobo in samospoštovanje (Musek, 2005). James zaključuje, da je naše samospoštovanje odvisno od uspeha pri doseganju zastavljenega cilja. K temu pa je potrebno dodati, da je v veliki meri odvisno tudi od naše uspešnosti v primerjavi z drugimi.

V zvezi s samospoštovanjem je potrebno omeniti tudi Morrisa Rosenberga, ki samospoštovanje opredeli kot pozitivno ali negativno stališče posameznika do sebe (1965, v Kobal, 2000). Visoko samospoštovanje pomeni, da se posameznik ceni in sprejema takšen, kot je, nizko samospoštovanje pa prav nasprotno.

Razvoj samospoštovanja Raziskave kažejo, da na razvoj visokega samospoštovanja najbolj vplivajo: sprejemanje otroka, zadovoljitev temeljnih potreb, obojestransko zaupanje in skladnost med starši ter otroci in harmonični družinski odnosi (Scott, 1969, v Lamovec, 1994).

57

58

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Trzesniewski in sod. (2003, v Lamovec, 1994) so v obsežni raziskavi dognali, da je stabilnost samospoštovanja precej visoka in ga lahko uvrstimo med stalnice psihološkega prostora. Seveda pa to ne pomeni, da je stopnja samospoštovanja nespremenljiva. Stabilnost je nizka v otroštvu, narašča skozi adolescenco in zgodnjo odraslo dobo ter upade v srednjih letih in starosti.

Prehranjevanje v športu Prehrana vrhunskega športnika zahteva celostno obravnavo posameznika, upoštevaje spol, starost, vrsto športa, intenziteto in čas dnevnih treningov, oziroma tekmovanj ter posebne prehranske potrebe. Le skrbno načrtovana prehrana vrhunskega športnika zagotovi potrebe po energiji, hranilih in esencialnih snoveh, ki so pri telesnih naporih bistveno povečane in nujne za normalno delovanje organizma (Hlastan Ribič, 2010).

V obdobju odraščanja je veliko mladih športnikov deležnih negativnih pripomb, nanašajočih se na njihovo telesno samopodobo. Kot je bilo že navedeno, se samopodoba oblikuje skozi informacij iz okolja. Zaradi tega je zelo pomembno, da starši in še posebej trenerji, ki imajo v tem obdobju zelo pomembno vlogo, pazijo na vsebino sporočil mladim športnikom. (Ne)zadovoljstvo z lastnim telesom je tesno povezano tudi s hujšanjem, ki pa ima prav tako svojevrsten vpliv na izbiro hrane (predvsem v smeri bolj zdrave oziroma nizkokalorične hrane; Kobal-Grum in Seničar, 2011). Neustrezne informacije, povezane s težo, utegnejo privesti celo do katere izmed motenj hranjenja. Pri teh pa prihaja do nevrotičnih vedenjskih vzorcev, kjer si človek za izboljšanje občutka varnosti ustvarja pravila, ki se jih zmore držati in tako sam sebi ustvarja navidezen občutek nadzora nad življenjem v smislu: »Če se zmorem držati pravil hranjenja (za katere seveda verjame, da so nujna in brezpogojno pravilna), potem sem v redu, sem sposoben nadzorovati svoje življenje« (Tušak, 2013). Seveda pa lahko z ustreznimi spodbudami in usmeritvami ojačamo športnikovo samopodobo in s tem gradimo zdravo telo in zdrav odnos do hrane.

Raziskave (Johnson, Powers in Dick, 1999, v Kakaiya, 2008) kažejo na povečano tveganje za razvoj motenj hranjenja med športniki. Veliko športnic poroča o vedenju in znakih, ki so uvrščeni v skupino za povečano tveganje razvoja anoreksije nervose ali bulimije nervose. V zadnjem času strokovnjaki opažajo povečanje tovrstnih težav tudi pri športnikih, predvsem pri tistih, ki tekmujejo v športih, kjer je povečano tveganje na dietah, videzu, velikosti in teži.

Dejavniki, ki kažejo na povečano tveganje za razvoj motnje prehranjevanja, so: • pritisk vplivnih ljudi (trenerjev ali športnikov), naj športnik zmanjša težo za izboljšanje dosežka; • prevelika vpletenost v šport z omenjenimi socialnimi in rekreativnimi aktivnostmi; • športnik trenira tudi, ko je poškodovan ali bolan; • športnik trenira izven predvidenih urnikov ali več kot drugi športniki v istem športu;

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

• • • •

travmatični dogodek; poškodba; slab nastop; sprememba trenerskega osebja 1995, v Kakaiya, 2008).

(Sundgot-Borden 1994; Williamson in sod.

Povečano tveganje predstavlja tudi ukvarjanje z nekaterimi športnimi panogami, ki poudarjajo telesni videz (npr. gimnastika, navijanje (ang. Cheerleading), sinhrono plavanje, balet), in se osredotočajo na vitkost, vzdržljivost in razdelitev na tekmovalne razrede glede na težo, kot je to pri borilnih športih (ang. weight class), pa tudi s športnimi panogami, kjer je del sodniške ocene tudi ocena izvedbe (npr. drsanje, sinhrono plavanje, gimnastika; Kakaiya, 2008).

Dobro izbrana prehrana nudi športniku številne prednosti: • • • • • • •

optimalen izkoristek treninga, pospešeno regeneracijo med enotami treninga in tekmovanji, vzdrževanje zdravja in zmanjševanje rizika poškodb, vzdrževanje ustrezne telesne teže in sestave telesa, samozaupanje v lastne sposobnosti in telesno pripravljenost, stalnost v doseganju dobrih rezultatov, uživanje v hrani ob socialnih dogodkih (Rotovnik Kozjek, 2007).

Ne glede na dokazane prednosti ustrezne športne prehrane številni športniki ne uporabljajo ustreznih prehranskih strategij kot dela treninga oziroma zaščite svojega zdravja.

Najpogostejši vzroki za slabo prehransko podporo med športniki so: • nepoznavanje hrane, hranili in pravilne priprave hrane, • slabo ali zastarelo znanje o športni prehrani, • mišljenje, da se s prehranskimi dodatki lahko nadomesti osnovno prehrano ali celo del treninga, • nekritično zaupanjem industriji športne prehrane, ki iz profitnih interesov ponuja športnikom številne, tudi nepreizkušene prehranske izdelke, • nezadostna gmotna sredstva, • pogosta potovanja, • hiter življenjski stil, v katerem se športniki s prehrano ne utegnejo ukvarjati (Rotovnik Kozjek, 2007).

59

60

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Tehnike za dvigovanje samopodobe s pomočjo prehranjevanja (povzeto po Byler, 2003; Kajtna in Jeromen, 2013; Alleyne, 2003) • Izobraževanje Osnovna naloga starša ali trenerja je športniku predstaviti pomen ustrezne in zdrave prehrane za doseganje zastavljenih ciljev. Ob tem bo dobrodošla pomoč nutricista ali strokovnjaka za športno prehrano. Ustrezno izobraževanje na tem področju bo pojasnilo zahteve po ustrezni prehrani in povečalo občutek pripadnosti in celovitosti pri treningu. Športniki bodo tudi lažje razumeli vaše zahteve po zdravi prehrani in jih ne interpretirali kot dodatno breme oziroma kritiko. * Izziv za trenerje – razmislite, ali ste kdaj športnikom predstavili pomen zdrave prehrane. Organizirajte pogovorno uro in nanjo povabite specialista za športno prehrano ali nutricista, starše in športnike.

• Strukturiranje časa Pri načrtovanju treningov preverite, ali ima športnik dovolj časa za ustrezno prehrano. Na tak način lahko pravočasno preprečite neustrezno prehranjevanje, gradite zdravo telo in zdrav odnos do prehranjevanja. Športnik hrane ne bo dojemal kot nujno zlo, temveč kot dodatno pomoč pri treningu in izboljšanju rezultata. Z uskladitvijo treningov in časa za glavne obroke bo športnik (s pomočjo staršev) lažje organiziral zdravo prehranjevanje, posredno pa bo to prispevalo tudi k nižjim ravnem stresa in s tem k višji koncentraciji ter energiji na treningih in tekmovanjih. * Izziv za trenerje – športnik naj en teden beleži svoje dnevne aktivnosti, predvsem čas obrokov. Skupaj nato urnik analizirajta, predlagajte smiselne spremembe, če so potrebne (če je čas med obrokom in treningom prekratek). Po dveh tednih morebitnih sprememb opravite analizo novega stanja in vnesita morebitne spremembe.

• Postavljanje individualnih in realnih ciljev Cilji imajo v življenju vsakega posameznika motivacijsko funkcijo. Pri vsakem športniku so pomembni tako dolgoročni kot kratkoročni cilji. Poskrbite, da bodo cilji realni – skladni s sposobnostmi, dosegljivi v ustreznem časovnem obdobju in pozitivno naravnani. V procesu priprav, posebej pri mlajših športnikih, lahko nastavite tudi tedenske cilje ali cilje vsakega treninga. Tako sistematično in postopoma športnika vodite k višjim in dolgoročnejšim ciljem brez strahu za izgubo motivacije, saj doseganje majhnih ciljev ob ustrezni pohvali pozitivno vpliva na motivacijo in samozavest. * Izziv za trenerje – preverite, kakšne cilje imajo vaši športniki za tekoči mesec, letošnjo tekmovalno sezono in svojo športno kariero. Najbolje je, da se o zastavljenih ciljih pogovorite, jih zabeležite (lahko ustvarite tudi športnikov dnevnik ciljev). Če menite, da so zastavljeni cilji nerealni ali nedosegljivi, to ne sme izzvati vašega posmeha. Ves čas se je potrebno zavedati, da prihajajo športniki prostovoljno, zaradi sebe oziroma lastnih ciljev. Če bi se jim posmehovali, se bodo počutili izrabljene in nerazumljene, predvsem pa boste izgubili njegovo zaupanje in motivacijo za delo.

Skušajte mu predstavite načine za doseganje ciljev, skupaj jih lahko preoblikujete

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

ali dodate kakšnega novega – vedno v sodelovanju s športnikom. Na tak način ustvarjate strategijo, hkrati pa boste spoznali, kaj žene vaše športnike in na katerih področjih je potrebna dodatna motivacija.

• Skrb za dovoljšno mero pohval Pohvala in priznanje za delo sta najboljša motivatorja. Pomembno je, da vsak športnik ve, da trener ceni njegov trud in odrekanje na račun športa. Preproste pohvale v smislu »lepo si se potrudil«, »tako je prav«, »super« pomembno vplivajo na športnikovo počutje in motivacijo. Včasih za dodaten zagon za delo zadošča že vzpodbuden dotik. Ob ocenjevanju športnikovega dela ali nastopa je, kolikor je to le mogoče, potrebno poudariti pozitivne strani. * Izziv za trenerje – dan ali dva beležite, kolikokrat pohvalite in kolikokrat kritizirate svoje športnike. Naredite enostavno tabelo in beležite frekvence. Velika večina trenerjev je nad rezultatom presenečena.

• Brez primerjanja Nekateri trenerji vse prevečkrat premerjajo tekmovalce v ekipi/športu med seboj.

Primerjava redko motivira pozitivno, pogosteje vzpodbuja slabo počutje, rivalstvo in nezdravo tekmovalnost v ekipi. Če je primerjava že potrebna, naj bo v duhu modeliranja – npr. »Poglej, kako Ana izvaja ta element ... predvsem glej, kako dvigne zgornji del telesa ... želel bi, da tako narediš tudi ti.«. Mladi tekmovalci doživljajo primerjanje na dva načina – ali so zmagovalci ali pa poraženci. Nič od tega pa ne vodi do višje samopodobe. * Izziv za trenerje – bodite pozorni, da se tudi športniki med seboj ne zmerjajo ali ponižujejo. Vztrajajte na pozitivnem govoru in spodbudah. Vsako negativno vedenje morate ustrezno obravnavati in postaviti meje ter jasno predstaviti pričakovanja in smernice vedenja na treningih in tekmah.

• Obravnava športnika kot celoto Kot je bilo že navedeno, osebe, ki jih športniki spoštujejo in občudujejo (v prvi vrsti trenerji), pomembno vplivajo na njihov osebnostni razvoj. Prav zaradi tega je nujno, da se trenerji do športnikov vedejo spoštljivo, brez nepotrebnih pripomb, vezanih na športnikov videz in osebnost. Kolikor je le mogoče, se je potrebno osredotočiti na vedenje, na delo na treningu in na nastop. Trener naj bo odprt tudi za osebne težave športnika, ki niso povezane s športnim udejstvovanjem. Koristen nasvet ali pomoč trenerja na tem področju bosta pozitivno vplivala na športnikovo samopodobo in samospoštovanje, pozitivno pa bosta vplivala tudi na motiviranost za delo. Športnik se bo počutil slišanega in upoštevanega. * Izziv za trenerje – razmislite, kako komunicirate s svojimi športniki. Kaj želite sporočiti ne le z besedami, ampak tudi z načinom komunikacije? Kako je z vami komuniciral nekdo, ki je na vas vplival pozitivno (vaš trener, vzornik)? Kako pa nekdo, ki vas je zaznamoval v negativni smeri? S kakšnim načinom komunikacije pri vaših športnikih dosežete največ? V kakšnem spominu vas bodo po zaključku športne poti ohranili športniki, kako lahko na to vplivate z načinom komunikacije z njimi?

61

62

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

• Notranji samogovor Samogovor je naš notranji govor, ki je lahko pozitiven ali negativen, oba pa močno vplivata na naše počutje. Zunanje spodbudne in pozitivne misli izzovejo pozitivna, prijetna čustva, dvigujejo optimizem in spodbudijo naše vedenje. Trenerji lahko soustvarjajo športnikov pozitivni samogovor. Ko športnik stori napako ali ima težave pri posameznih elementih, je potrebno kratko poudariti pozitivne stvari (npr. »Zmoreš to. Trenirala sva. Znaš. Zberi se, dvigni glavo, zravnaj se.«). Takšen zunanji govor se bo sčasoma ponotranjil v športnikov notranji govor. Seveda z neprestano grajo dosežemo enak učinek v negativni smeri. Športnik bo razvil negativni samogovor, ki bo negativno vplival na njegovo samopodobo, samospoštovanje in samozavest. Ob predpostavki, da nihče ne dela napak namenoma, da bi jezil trenerja, se poraja vprašanje, ali je športnik sposoben za izvedbo vaje (glede na mišično maso, gibljivost ipd.), ali dovolj dobro zna element (morda potrebuje več vaje), ima težave na čustvenem področju (ga je strah ali se težko zbere in zakaj), so trenutni cilji prezahtevni zanj in podobno.

• Način in okolje za podajanje kritike Kadar športnik naredi napako, ga nanjo opozorite tako, da ne bo izpostavljen pred drugimi, torej mu podajte kritiko na samem. Popravite skupino, kadar je le mogoče (npr. »Pri tej vaji morate vsi paziti na položaj nog in odriv.«). Če kdo iz skupine vajo opravi ustrezno – izpostavite njegov nastop. Kritiko je treba vselej usmeriti na izvedbo in ne na osebnost, tako boste tudi ob opozarjanju na napake gradili pozitiven odnos s športnikom. * Izziv za trenerja – kritika naj bo vedno usmerjena na vedenje/nastop in ne na športnika kot osebnost oz. osebo. Bodite pozorni, da ob opozarjanju na napake pojasnite tudi, kako je mogoče napako odpraviti. Prav tako je pomembno, da po koncu pogovora pridobite športnikovo povratno informacijo – kako se športnik počuti ob kritiki, kaj misli o tem, o čem sta se pogovarjala (se mu sprememba zdi realna, ustrezna). Pogovor zaključite pozitivno, da verjamete v njegove sposobnosti, da veste, da mu bo uspelo, če bo sledil navodilom itd.

• Pozitivna naravnanost Negativno redko rodi pozitivno. Pozitiven pristop do treninga je veliko uspešnejši kot negativen. Neprestano grajanje in kritiziranje športnikov ne bo prispevalo k njihovi pozitivni samopodobi, k višji motivaciji za delo ali jih navdahnilo za doseganje boljših rezultatov. Bodite pozitivni ne glede na vse in videli boste, da se ga bodo drugi hitro navzeli.

Zaključek Samopodoba je dinamičen psihološki konstrukt, ki se razvija postopoma na osnovi samoopazovanja ter na podlagi informacij in izkušenj, ki jih posameznik pridobiva s pomočjo socialnih interakcij z okoljem. Razvoj samopodobe se začne takoj po rojstvu, ko začne oseba od pomembnih drugih pridobivati informacije o samem

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

sebi. Pri obravnavi športnikov in mladostnikov je še posebej pomembna telesna samopodoba. Telo pri razvoju samopodobe služi kot vmesnik med okoljem in posameznikom, saj preko gibanja, videza, lastnosti in sposobnosti telesa otrok pridobiva izkušnje in pomembne informacije o sebi. V obdobju odraščanja gre telo mladega športnika skozi velike fiziološke spremembe. Ob tem pa je veliko mladih športnikov soočenih z informacijami o neustreznosti njihove teže, mišične mase oziroma telesne samopodobe v celoti. Nezadovoljstvo z lastnim telesom je tesno povezano tudi s hujšanjem oziroma z nezdravim načinom prehranjevanja.

Raziskave kažejo na povečano tveganje za razvoj motenj hranjenja med športniki in športnicami, ki se ukvarjajo s športom, ki poudarja telesni videz, ki se osredotoča na vitkost, vzdržljivost in šport, ki vključuje več ocenjevanja kot sojenja. Pomembno je, da trenerji izobrazijo športnike o zdravem načinu prehranjevanja in njegovem pomenu (da ne gre samo za estetiko, temveč za moč in zdravje); da spodbujajo napredek – hvalijo in kritizirajo – pri nastopu in sposobnostih in ne na podlagi telesnega videza; postavljajo realne in individualne cilje; ne primerjajo športnikov med seboj in s pomočjo ustreznih komunikacijskih veščin (aktivno poslušanje in empatično sporazumevanje) gradijo pozitivno okolje in klimo za razvoj pozitivne samopodobe in samospoštovanja ter športnega duha.

Literatura 1. Alleyne, J. (2003). Self-esteem, sport and physical activity. Toronto, Kanada: CAAWS. Pridobljeno iz http://www.caaws.ca/e/wp-content/uploads/2013/02/Self_Esteem.pdf 2. Dolenc, P. (2010). Telesna samopodoba kot pomemben motivacijski dejavnik za gibalno/ športno aktivnost otrok in mladostnikov. Revija za elementrano izobraževanje, 3 (1), 53–64.

3. Byler, S. (2004). Turning dreams into realities... Developing athlete confidence and positive self-esteem. USA Gymnastics Technique Magazine. Pridobljeno iz https:// usagym.org/pages/home/publications/technique/2004/2/self-esteem.pdf 4. Harter, S. (1995). Self-representations. V J. Kagan (ur.), Encyclopedia of the child and child development (str. 1–14). Eastword Publications.

5. Kobal, D. (2000). Temeljni vidiki samopodobe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.

6. Kajtna, T. in Jeromen, T. (2013). Šport z bistro glavo. Ljubljana: samozaložba.

7. Lamovec, T. (1994). Psihodiagnostika osebnosti II. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

8. Musek, J. (1992). Struktura jaza in samopodobe. Antropos, 24. II – IV, 59–79.

9. Musek, J. (2005). Psihološke in kognitivne študije osebnosti. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

10. Tušak, M. in Faganel, M. (2004). Jaz športnik – samopodoba in identiteta športnikov.

Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

11. Tušak, M. (2013). Simboli pomen hrane. Pridobljeno iz http://www.aktivni.si/psihologija/ simbolni-pomen-hrane 12. Hlastan Ribič, C. (2010). Prehrana pri vrhunskem športu (Učbenik za študente medicine in stomatologije). Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije; Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Katedra za javno zdravje.

13. Rotovnik Kozjek, N. (2007). Povzetek osnov športne prehrane. Planinska zveza Slovenijekomisija za športno plezanje.

14. Zupančič M. in Svetina, M. (2004). Socialni razvoj v mladostništvu. V: L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija. (str. 589–611). Ljubljana: Znanstveno raziskovali inštitut Filozofske fakultete.

63

64

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

PSIHOLOŠKI VIDIKI POJAVA ŠPORTNIH POŠKODB, DEJAVNIKI TVEGANJA ZA NASTANEK ŠPORTNIH POŠKODB IN PREVENTIVA mag. Katarina Barborič, univ. dipl. psih., športna psihologinja

Povzetek Poškodbe v športu so dandanes zelo pogoste. Zlasti pri nekaterih športnih panogah predstavljajo nenehno tveganje in bojazen športnika pri njegovi aktivnosti.

Preprečevanje športnih poškodb je tako za tekmovalni uspeh pomembno vsaj tako kot trening. Osnovo preventive predstavlja poznavanje faktorjev, ki povečujejo tveganje športnih poškodb. Iz obstoječe literature o športnih poškodbah je razvidno, da imajo lahko poleg fizičnih faktorjev pomemben vpliv na dovzetnost za športne poškodbe oz. pojav poškodb tudi psihološki faktorji. Z namenom identifikacije različnih spremenljivk, ki napovedujejo športne poškodbe, mehanizmov v ozadju odnosa stres – poškodba in specifičnih intervenc za zmanjševanje nevarnosti pojava športnih poškodb, je bil oblikovan Model stresa in športne poškodbe (Andersen in Williams, 1988, 1998). Številne komponente modela so bile tudi empirično potrjene.

Ključne besede: športne poškodbe, psihološki vidiki, tveganja, preventiva.

Uvod Predstavljajmo si vrhunskega športnika, ki je že bil poškodovan. V zadnjem letu mu je umrl oče. Ob napornih treningih, na katere se vozi iz oddaljenega kraja, tudi študira. Zaradi študijskih obveznosti je v zadnjem času manj spal in ob treningih in študiju ni imel dosti prostega časa. Njegovo razpoloženje je nihalo in pogosto je bil slabo razpoložen. Kljub visokim nivojem tekmovanja ima pri športu še vedno izrazito tremo pred tekmovanji. V timu nima dobre podpore. Na zadnji pomembni tekmi je razmišljal o njeni pomembnosti in čutil pritisk, kar je vodilo v oženje vidnega polja, moteče misli in mišično napetost. Zaradi sovpliva vseh teh faktorjev je prezrl napad nasprotnika, prišlo je do kontakta in posledičnega padca s poškodbo.

V športu bi našli veliko število podobnih zgodb. Vprašamo se lahko, kako in zakaj je pri omenjenem športniku prišlo do nastopa poškodbe. V prispevku bomo poskušali odgovoriti na to in podobna vprašanja s področja psiholoških vidikov nastanka športnih poškodb. Športne poškodbe Danes so poškodbe v športu že splošen dogodek oz. vsakodnevna skrb. Dejansko velika večina športnikov, ne glede na nivo vključenosti, v določenem obdobju

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

športne kariere izkusi poškodbo, ki jih za nekaj časa odvrne od športa (Heil, 1993; Taylor in Taylor, 1997). Brown (2005) tako navaja, da obstajata dve vrsti resnih športnikov: tisti, ki so bili poškodovani in tisti, ki še niso bili poškodovani (v Arvinen-Barrow in Walker, 2013b). Šport namreč, še posebej na vrhunskem nivoju, vključuje trde treninge, vlaganje visokih stopenj napora z namenom dobre oz. odlične pripravljenosti. To športnike izpostavi večjemu tveganju pojava športnih poškodb (Brewer, 2009). Športne poškodbe pomenijo zlasti pri nekaterih športnih panogah nenehno tveganje in bojazen športnika pri njegovi aktivnosti. Predstavljajo eno najpomembnejših ovir pri uspešnem športnem nastopanju, doseganju ciljev in imajo pomemben vpliv na psihološko dobrobit športnika. Pogosto so odločujoči dejavnik športnikove uspešnosti ali neuspešnosti oz. eden od vzrokov za predčasno prekinitev športne poti. Preprečevanje športnih poškodb je tako za tekmovalni uspeh pomembno vsaj tako kot trening (Heil, 1993; Vidmar, 1992). V sodobni družbi predstavljajo športne poškodbe pomembno skrb v okviru javnega zdravja (Brewer, 2009). Problemski obseg športnih poškodb pa je širok in dolgosežen in zahteva pozornost družbe in strokovne skupnosti (Heil, 1993; Vidmar, 1992).

Da bi se lahko nudilo ustrezno preventivo pred nastankom športnih poškodb, morajo biti strokovnjaki, ki delajo s športniki, seznanjeni z mehanizmi nastanka le-teh.

V prispevku bodo z namenom informiranja športnih strokovnjakov in športnikov samih (in posledično kot orodje preventive pred nastankom športnih poškodb) predstavljeni glavni psihološki faktorji in mehanizmi, ki povečujejo tveganje nastopa športnih poškodb oz. povzročijo oz. vplivajo na njihov pojav.

Na področju športnih poškodb ni enotne definicije le-teh, kar pa ni presenetljivo glede na veliko število načinov klasifikacije. Vidmar (1992) tako navaja, da pod pojmom športne poškodbe razumemo poškodbe, nastale pri katerikoli kineziološki aktivnosti, torej poškodbe, nastale pri športu, na športnem terenu. Ameriško medicinsko združenje (ang. American Medical Association) definira športno poškodbo kot tisto, ki kot rezultat športa, vadbe ali igre onemogoči aktivnost vsaj za 1 dan po poškodbi (v Heil, 1993). Berger, Pargman in Weinberg (2007) pa športne poškodbe definirajo kot travmo telesu ali delom telesa, ki vodi v vsaj začasno, včasih pa v trajno fizično nezmožnost ali inhibicijo motoričnih funkcij (v ArvinenBarrow in Walker, 2013a).

Epidemiloške študije v tujini kažejo, da je okoli 5–15 % vrhunskih športnikov odsotnih od treninga ali tekmovanj vsako sezono vsaj za 1 mesec (Johnson, 1997).

Pri nas po ocenah športne poškodbe predstavljajo med 5 in 15 % vseh poškodb prebivalstva, letno pa se poškoduje približno 1,5 % športnikov (Vidmar, 1992). V letu 2002 samo 19 % kategoriziranih slovenskih športnikov ni utrpelo poškodbe, leta 2005 pa je neke vrste poškodbo utrpelo 77 % športnikov (Dervišević, 2005; Dervišević in Hadžić, 2005adH).

65

66

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Brewer (2009) navaja, da v nekaterih športih pri vrhunskih športnikih stopnja poškodb v enem letu presega celo 50 %. Tako je tudi v gimnastiki pojavnost akutnih poškodb 54,9 %, kroničnih pa 45,1 % (Samardžija Pavletič, Atiković in Kolar, 2015; Samardžija, Retar, Atiković in Kolar, 2014). Športne poškodbe se razlikujejo tako po resnosti kot po trajanju njihovega vpliva (Brewer, 2009). Zlasti pomembna je klasifikacija športnih poškodb glede na resnost oz. težo poškodbe. Temelji na času trajanja zdravljenja, prisotnosti in času trajanja nesposobnosti ali zmanjšane sposobnosti za delo in športno aktivnost ter prisotnosti in obsegu posledic (Vidmar, 1992). Vidmar (1992) navaja, da po Lindthu (1952) predstavljajo največje število športnih poškodb lahke, ki povzročijo kratkotrajno nesposobnost za delo in šport (63 %). Sledijo srednje težke (invalidnosti ni, obstaja pa daljša nesposobnost za delo in šport – 33 %), neznatne (kratkotrajna zmanjšana sposobnost za delo in šport – 11 %) in težke, ki se končajo s trajno invalidnostjo, nesposobnostjo za dosedanji šport (3 %). Poleg teh vrst športnih poškodb pa se soočamo tudi z najtežjimi oz. smrtnimi športnimi poškodbami.

Za športnike pa ima poleg teže poškodbe največji pomen trajanje nesposobnosti za športno dejavnost. Številne študije kažejo, da traja nesposobnost za trening zaradi športnih poškodb povprečno 3 tedne (čas vračanja na športni teren). V 80 % primerov športnih poškodb je ta nesposobnost krajša od 8 tednov. Le v 0,5 % primerov je daljša od enega leta (Vidmar, 1992). Po standardih National Athletic Injury Reporting System (NAIRS) manjša poškodba dovoljuje vrnitev k igri v 7 dneh (odsotnost do 7 dni). Srednje huda poškodba je določena z odsotnostjo 8–21 dni, huda pa več kot 21 dni. V literaturi, ki se ukvarja s poškodbami vrhunskih športnikov, pa se je za resno poškodbo uveljavil kriterij nezmožnosti oz. odsotnosti od tekmovanj in treningov za vsaj 5 tednov (Lysens, de Weerdt in Niuwboer, 1991), čeprav nekateri avtorji govorijo o resni poškodbi že po tritedenski odsotnosti od športa.

Vzroki in mehanizmi nastanka športnih poškodb Obstaja več načinov klasifikacije vzrokov športnih poškodb. Najpogosteje so razdeljeni na notranje (izvirajo iz športnika: npr. utrujenost, pretreniranost, nepazljivost, morfologija športnika, funkcionalno stanje, prisotnost bolezni ali posledic prebolele bolezni, prisotnost poškodbe ali posledic poškodbe, psihično stanje športnika, precenjevanje svojih psihofizičnih sposobnosti itd.) in zunanje dejavnike (dejavnike izven športnika: npr. druga oseba, oprema, klimatskoatmosferski pogoji, pomanjkljivi varnostni ukrepi, teren, naključje itd.) (Vidmar, 1992).

Med največkrat omenjenimi vzroki pa sta vsekakor utrujenost, ki vodi v reducirano fleksibilnost, motorično koordinacijo in mišično učinkovitost, ter slaba pozornost, ki lahko omeji posameznikovo zmožnost analize večjega števila informacij, racionalnega razmišljanja in zavedanja, kaj se dogaja v okolju, posledica česar je lahko nastop poškodbe (Williams in Roepke, 1993).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Čeprav so športne poškodbe po naravi fizične, imajo tudi psihološke vidike. Iz obstoječe literature o športnih poškodbah je razvidno, da imajo lahko poleg fizičnih faktorjev pomemben vpliv na dovzetnost za športne poškodbe oz. pojav poškodbe tudi psihološki faktorji.

Psihološke faktorje, ki so jih raziskovali, lahko klasificiramo kot osebnostne ali psihosocialne variable. Večina preučevanih osebnostnih variabel je precej stabilnih, trajnih lastnosti znotraj individualnih lastnosti, medtem ko se psihosocialne variable nanašajo na individualne lastnosti znotraj spreminjajočega se socialnega okolja.

Najbolj preučevane psihosocialne variable pa so stres življenjskih dogodkov in različne osebne variable in variable okolja, ki lahko vplivajo na zvezo stres – športna poškodba (Williams in Roepke, 1993).

Do srednjih osemdesetih let je bilo narejenih nekaj raziskav o vzrokih športnih poškodb, ki pa so dale nekonsistentne rezultate. Večina zgodnjih raziskav o stresu in športnih poškodbah je bila izpeljana v ozkem obsegu, minimalno upoštevajoč kompleksnost stresa in širokega obsega psiholoških in vedenjskih faktorjev, ki lahko vplivajo na stres in pojav poškodbe. Večina raziskav je bila izpeljana brez uporabe primernega teoretičnega okvira za razlago odnosov med psihosocialnimi faktorji in poškodbo in možnimi mehanizmi v ozadju odnosa stres – poškodba (Williams in Roepke, 1993).

Pregled vse dotedanje literature o odnosu stres – poškodba in stres – bolezen je vodil Andersen-a in Williams-a (Andersen in Williams, 1988) v oblikovanje interakcionističnega teoretičnega modela poškodbe – Modela stresa in športnih poškodb (ang. Model of stress and athletic injury), s katerim sta želela organizirati izsledke raziskav in usmeriti prihodnje zanimanje za razlago psihologije v ozadju pojava športnih poškodb (Appaneal in Habif, 2013).

Model identificira različne variable, ki lahko napovedo športno poškodbo, predstavi možne mehanizme v ozadju odnosa stres – poškodba ter predlaga specifične intervence za reduciranje nevarnosti športne poškodbe. Predpostavlja, da k stresnemu odzivu v primeru izpostavljenosti stresni situaciji (kot je zahteven trening ali pomembna tekmovalna situacija) prispeva športnikova zgodovina stresorjev, osebnostnih karakteristik in virov spoprijemanja. Le-ti vplivajo na športnikovo kognitivno oceno stresa, ki lahko intenzivira ali lajša njihov odziv na stres znotraj športnega okolja in posledično poveča tveganje za nastanek poškodbe.

Prav resnost posledičnega stresnega odziva pa postavi športnika v nevarnost pojava poškodbe. Model temelji na predpostavki, da sta v ozadju odnosa stres – športna poškodba dva bazična mehanizma, povečanje splošne mišične napetosti in deficiti v pozornosti med stresom. Centralna hipoteza modela je, da bodo posamezniki z visokim stresom, osebnostnimi karakteristikami, ki poslabšajo oz. ojačajo stresni odziv, zgodovino številnih stresorjev in z malo dosegljivimi ali učinkovitimi viri spoprijemanja za blaženje stresa bolj verjetno kognitivno ocenili športno situacijo kot stresno (npr. poročali o večji anksioznosti), kar še poviša njihov stresni odziv in kazali večjo mišično napetost ter motnje v pozornosti, ko bodo resnično postavljeni v stresno situacijo. Končni rezultat je, da obstaja pri teh posameznikih večja nevarnost pojava poškodbe kot pri ljudeh z nasprotnim profilom.

67

68

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Npr. športniki, ki ocenijo stresorje kot ogrožujoče/škodljive in zaznajo pomanjkanje primernih virov spoprijemanja, bodo bolj verjetno izkusili povišano stresno odzivnost, ki vpliva na fiziološko funkcioniranje/pozornost.

Pomanjkljivosti, povezane s stresom, lahko vključujejo (ampak niso omejene na) povečano mišično napetost, oženje perifernega vida in/ali povečano distraktibilnost.

Prva lahko vodi v slabo koordinacijo in gibanje, drugi dve pa v slabo prepoznavanje ključnih dražljajev, odloženo odločanje, povečan reakcijski čas ali druge senzomotorične motnje. Po tem modelu posledice povišane stresne reaktivnosti, izkušene znotraj športnega okolja, povečujejo riziko poškodbe (Williams in Roepke, 1993; Appaneal in Habif, 2013).

Glede na model bo na verjetnost poškodbe vplivala športnikova percepcija stresa in dane situacije. Proces kognitivne ocene igra ključno vlogo v stresni reaktivnosti in vključuje ravnotežje (ali neravnotežje) med individualno osnovanimi percepcijami (Lazarus in Folkman, 1984, v Appaneal in Habif, 2013).

Model vključuje kot pomemben faktor tudi psihološke intervence, ki športnikom pomagajo prilagoditi se na stres, kar služi kot preventiva pred nastopom športne poškodbe (Williams in Andersen, 1998; Appaneal in Habif, 2013).

Potem ko sta Andersen in Williams (1988) oblikovala okvir, je prišlo do velikega števila raziskav, ki so preučevale različne vidike modela. Leta 1998 sta avtorja podala posodobljen pregled te literature in predlagala nekaj revizij svojega originalnega modela. Te spremembe so vključile dodajanje nekaj dvosmernih zvez, in sicer med osebnostjo in zgodovino stresorjev, med zgodovino stresorjev in viri spoprijemanja, med viri spoprijemanja in osebnostjo in med psihološkimi intervencami in stresnim odzivom. Spremembe so vključevale tudi omejevanje modela za razlago procesa predikcije in preventive akutnih poškodb in ne kroničnih poškodb oz. pretreniranosti (Williams in Andersen, 1998; Appaneal in Habif, 2013). Čeprav je bil model stresa in poškodb predstavljen več kot 20 let nazaj, še vedno ostaja edini, najbolj dominantni okvir, ki vodi današnje raziskave s področja psihologije predikcije in prevencije športnih poškodb.

V nadaljevanju so bolj podrobno predstavljene posamezne komponente modela in raziskave, ki se nanje nanašajo ter aplikacija dognanj v prakso.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Slika 1: Model stresa in športne poškodbe (Andersen in Williams, 1988) in preoblikovan model Williamsa in Andersena (1998) (v Williams in Roepke, 1993; Appaneal in Habif, 2013).

Stresni odziv Centralni del modela je tako stresni odziv, ki predstavlja odnos med posameznikovo kognitivno oceno, možno stresne zunanje situacije ter fiziološkimi vidiki stresa in vidiki stresa, povezanimi s pozornostjo. Oseba oceni zahteve situacije, lastno možnost zadovoljiti te zahteve in posledice uspeha oz. neuspeha zadovoljevanja zahtev. Pri oblikovanju stresnega odziva je nepomembno, ali je kognitivna ocena točna ali obarvana z iracionalnimi prepričanji ali drugimi vzorci nefunkcionalnih misli. Če športnik zaznava nezadostne vire za zadovoljitev zahtev situacije in če je pomen uspeha velik, bo aktiviran stresni odziv (višja anksioznost kot stanje), ki se bo manifestiral fiziološko in v vidikih pozornosti. Od številnih fizioloških sprememb in sprememb v pozornosti, ki se pojavijo med stresnim odzivom, sta generalizirana mišična napetost (Nideffer, 1983, v Williams in Roepke, 1993) in motnje v pozornosti (Bramwell, Masuda, Wagner in Holmes, 1975; Cryan in Alles, 1983; Williams, Tonymon in Wadsworth, 1986) najbolj pogosto navajana kot verjetni mehanizem v ozadju odnosa stres–poškodba (Williams in Roepke, 1993).

69

70

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Nehotne simultane kontrakcije agonistov in antagonistov (mišičnih skupin) so pogost odziv na stresorje. Generalizirana mišična napetost lahko vodi v utrujenost in reducirano fleksibilnost, motorično koordinacijo in mišično učinkovitost. Končni rezultat je večje tveganje za izpostavljenost poškodbam. S povečanim stresom se polje pozornosti neprostovoljno zoži in postane bolj internalno osredotočeno. Ozek internalni fokus omeji posameznikovo zmožnost analize, soočanja z velikim številom informacij, racionalnega razmišljanja in zavedanja, kaj se dogaja v okolju. Motnje v pozornosti lahko povzroči preokupiranost s stresnimi dogodki in njihovimi možnimi negativnimi posledicami ali blokiranje adaptivnih odzivov. Če te motnje vodijo v oženje perifernega vida, se lahko pojavi poškodba, ker oseba ne zaznava in se ne odziva pravočasno na ključne dražljaje v periferiji. Motnje v pozornosti lahko vodijo tudi v to, da športnik ne zazna ali ne reagira hitro na vizualne dražljaje v centralnem polju vida zaradi usmerjanja pozornosti na za nalogo nepomembne dražljaje.

Zavedanje fizioloških vidikov in vidikov pozornosti stresnega odziva lahko vpliva na posameznikovo kognitivno oceno stresne situacije (Williams in Roepke, 1993).

Appaneal in Habif (2013) sta naredili pregled literature ter našli samo 7 raziskav, ki so vključevale tako stresne odzive in vzroke. Stresni odziv je bil tipično merjen preko športnikove percepcije s stresom povezane ranljivosti, reakcijskega časa in vidikov pozornosti/vida (Andersen in Williams, 1999; Bergandi in Witting, 1988; Dahlhauser in Thomas, 1979; Dvorak idr., 2000; Kleinert, 2007; Rogers in Landers, 2005; Thompson in Morris, 1994). Rezultati teh raziskav kažejo, da so faktorji, ki prispevajo k slabemu stresnemu odzivu, kar lahko poveča tveganje za nastanek športnih poškodb, sledeči: nizka percepcija zdravja (kar lahko odraža bodisi nizko odpornost na stres ali nizko zaupanje (Kleinert, 2007), počasnejši reakcijski čas (Dvorak idr., 2000), periferno oženje (Andersen in Williams, 1999; Rogers in Landers, 2005). Za to, da motnje v pozornosti prispevajo k športni poškodbi, pa obstaja kar nekaj dokazov (Kerr in Minden, 1988; Kerr in Cairns, 1988, v Williams in Roepke, 1993; Kerr in Fowler, 1988, v Williams in Roepke, 1993), nadaljnjo podporo zvezi med poškodbo in vidiki vida/pozornosti so dale tudi raziskave srednješolskih in univerzitetnih športnikov (Bergandi in Witting, 1988; Dalhauser in Thomas, 1979; Thompson in Morris, 1994). Brewer (2009) pa kot posledice, povezane s stresom, ki lahko prispevajo k nastanku športnih poškodb, navaja tudi oslabljeno imunsko funkcioniranje, reducirano fizično odpornost in povečano občutljivost za bolečino.

V različnih pregledih literature (Appaneal idr., 2009, v Appaneal, Habif, 2013; Williams in Andersen, 1998, 2007) je približno 80–90 % raziskav poročalo o pomembni povezavi med stresom in športnimi poškodbami, kar podpira centralno vlogo stresne reaktivnosti pri razumevanju odnosa stres – poškodba (Appaneal in Habif, 2013).

Na stopnjo, do katere stresni odziv vpliva na tveganje za nastanek poškodbe, pa vplivajo intervence, usmerjene k spreminjanju stresnega odziva ter posameznikova osebnost, zgodovina stresnih življenjskih dogodkov in viri spoprijemanja (Brewer, 2009).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Predhodniki – vzroki poškodb Da bi preprečili pojav poškodb, je osnovni cilj vsake psihološke preventive poškodbe ugotavljanje faktorjev, ki vplivajo na stresni odziv. Model stresa in športne poškodbe (Andersen in Williams, 1988, 1998) predpostavlja, da na stresni odziv vplivajo osebnostne značilnosti, zgodovina stresorjev in viri spoprijemanja. Po modelu lahko ljudje z določenimi značilnostmi s teh treh področij bolj verjetno ocenijo potencialno stresne zunanje situacije kot grozeče in tako izkušajo pomemben stresni odziv. Pomemben stresni odziv pa izpostavi te osebe večjemu tveganju za nastanek poškodbe. Predpostavlja se, da stresna zgodovina posameznika direktno prispeva k stresnemu odzivu, medtem ko osebnostne značilnosti in viri spoprijemanja delujejo na stresni odziv bodisi direktno ali pa imajo moderatorski učinek na učinek zgodovine stresorjev. Variable lahko delujejo posamično ali v kombinaciji in direktno vplivajo na stresni odziv in na magnitudo zveze med stresorji in pojavom poškodbe in njeno resnostjo. Te variable odražajo tako rizične faktorje kot vire, saj lahko zmanjšajo oz. povečajo športnikovo stresno reaktivnost in posledično tveganje za nastanek športne poškodbe (Williams in Roepke, 1993; Appaneal in Habif, 2013).

Do danes je veliko število raziskav preučevalo psihološke predhodnike športnih poškodb. Appaneal in Habif (2013) sta v pregledu literature ugotovili, da je od 70-ih raziskav 65 raziskav preučevalo prav psihološke faktorje, povezane s tveganjem za nastanek športnih poškodb, od teh pa jih je 86 % poročalo o pomembnih ugotovitvah med enim ali več rizičnimi faktorji in izidi športne poškodbe. Raziskave so na splošno podprle vse tri vzroke poškodb, navedene v Modelu stresa in športne poškodbe Andersena in Williamsa. Obstaja pa velika varianca v metodologiji. Psihološki faktorji, ki jim je bila v okviru tveganja za nastanek športne poškodbe namenjena največja pozornost, so tekmovalna anksioznost, stres življenjskih dogodkov, ki sta oba povezana z ranljivostjo k poškodbi. Kot kaže, obstoj virov spoprijemanja ščiti pred tveganjem za nastanek poškodbe, medtem ko pomanjkanje teh virov povečuje tveganje za nastanek poškodb (Appaneal, Habif, 2013).

Zgodovina stresorjev Od treh vzrokov, navedenih v Modelu stresa in športne poškodbe Andersena in Williamsa (1988), je bila zgodovina stresa oz. zgodovina stresorjev najbolj pogosto preučevana. Appaneal in Habif (2013) sta pri pregledu literature ugotovili, da je večina raziskav (49 od 65-ih) merila zgodovino stresa (pomembne življenjske dogodke, dnevne obremenitve in zgodovino preteklih poškodb) in od teh jih je približno 80 % poročalo o pomembnem odnosu med zgodovino stresa in poškodbo.

Tipični stresorji pa vključujejo tako pozitivno kot negativno zaznane dogodke iz osebnega, socialnega, akamskega, profesionalnega in športnega življenja športnikov (Brewer, 2009).

71

72

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Pomembni življenjski dogodki Znotraj zgodovine stresorjev je večina raziskav preučevala pomembne življenjske dogodke in s športom povezane stresne dogodke, ki lahko vodijo športnika do poškodbe. Pobude na tem področju izhajajo iz literature, ki govori o tem, da dogodki, ki spremenijo življenje, prispevajo k boleznim in nesrečam (Williams in Roepke, 1993). Holmes in Rahe (1967) navajata, da je stres prisoten v različnih stopnjah kot odgovor na vse dražljaje okolja in povzroči povečano potrebo telesa, da se prilagodi, kot rezultat pa so posamezniki, ki so bolj izpostavljeni dogodkom, ki spremenijo življenje (npr. smrt bližnjega sorodnika, počitnice, manjša kršitev zakona), predvsem pa tisti, ki potrebujejo večjo adaptacijo, bolj izpostavljeni bolezni (pojavi se večje tveganje za pojav bolezni) (v Williams in Roepke, 1993).

Začetni dokazi o odnosu stres–poškodba izvirajo iz dveh ključnih študij, izvedenih v 70-ih letih (Bramwell, Masuda, Wagner in Holmes, 1975; Holmes, 1970, v Appaneal in Habif, 2013). Obe raziskavi sta preučevali nogometaše in pokazali, da večji kot je stres življenjskih dogodkov, večja je verjetnost poškodb (v Appaneal in Habif, 2013; Williams in Roepke, 1993). Od originalne Holmesove študije (1970) do študij leta 1983 je bila na splošno ugotovljena konsistentna povezava med visokim stresom življenjskih dogodkov in večjo ranljivostjo za športne poškodbe in pojavnostjo športnih poškodb (celo multiplih) v nogometu (Coddington in Troxell, 1980; Cryan in Alles, 1983) ter bolj specifično, da ima negativna sprememba življenja škodljiv efekt na nivo poškodb (Passer in Seese, 1983). Isto sta ugotovila v svoji študiji tudi Blackwell in McCullagh (1990). To povezavo so našli tudi pri športnikih drugih športov (Lysens, Auweele in Ostyn, 1986; May, Veach, Reed in Griffey, 1985, v Williams in Roepke, 1993), čeprav se zveza pri preučevanjih drugih športov zamegli. Dosti kasnejših študij je pokazalo, da na odnos stres življenjskih dogodkov – poškodba vpliva tako športnikov spol kot sam tip športa (Williams in Roepke, 1993). Pomemben ločevalni faktor je tudi tip poškodbe. Medtem ko so našli povezavo med visokim stresom življenjskih dogodkov in večjim pojavom akutnih poškodb, pa ni tako pri kroničnih poškodbah oz. pri resnosti poškodbe (May, Veach, Reed in Griffey, 1985, v Williams in Roepke, 1993).

Dokazi, ki podpirajo zvezo med stresom življenjskih dogodkov in poškodbo, so daleč najbolj jasni in konsistentni v okviru preverjanja Modela stresa in športne poškodbe (Andersen in Williams, 1988, 1998) in na splošno lahko rečemo, da se tveganje za nastanek športne poškodbe povečuje v direktni zvezi z nivojem stresa življenjskih dogodkov (Appaneal, Habif, 2013). Delo Williamsa in Andersena (1998) med drugim navaja, da je 27 od 30 raziskav, ki so preučevale življenjski stres in športne poškodbe, našlo nekaj pomembnih odnosov. V dopolnjenem pregledu sta Williams in Andersen (2007) poročala o tem, da je 34 od 40 raziskav našlo neko povezavo med stresom življenjskih dogodkov in poškodbo. Appaneal in Habif (2013) pa sta pri pregledu literature ugotovili, da 36 od 46 raziskav poroča o pomembnem odnosu med stresom življenjskih dogodkov in športno poškodbo.

Na splošno so ugotovili, da so športniki z visokim stresom življenjskih dogodkov dva do petkrat bolj pogosto poškodovani kot športniki z nizkim stresom življenjskih dogodkov (Appaneal in Habif, 2013).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Toda poročila o moči te zveze se zelo razlikujejo. Povezava stress – poškodba je bila v nekaterih študijah močnejša, v drugih pa šibkejša, kar kaže na to, da razlike v metodologiji, inštrumentariju, ocenjevanju poškodb in nemerjenih variabel (moderatorskih variabel) ter same definicije poškodb lahko vplivajo na rezultate.

Prisotnost določenih psiholoških, vedenjskih variabel in variabel okolja lahko ublaži potencialne škodljive efekte stresa življenjskih dogodkov na pojavnost poškodb. Po drugi strani pa lahko prisotnost ali odsotnost določenih variabel poveča ranljivost za poškodbe (Appaneal in Habif, 2013; Williams in Roepke, 1993). Tako je tudi približno polovica raziskav pokazala zvezo med stresom življenjskih dogodkov in resnostjo poškodbe, polovica pa ne (Appaneal in Habif, 2013). Raziskave zveze stres–bolezen jasno kažejo močnejšo zvezo med življenjskimi dogodki in fizičnim ter psihičnim zdravjem, ko se upošteva tudi razlike v variablah, ki ublažijo zvezo (npr. socialna podpora) (Williams in Roepke, 1993).

Dnevne obremenitve Glavna pomanjkljivost zgodnjih študij stresa je bilo merjenje zgolj velikih stresnih dogodkov. Stres lahko izvira tudi iz dnevnih obremenitev in manjših življenjskih dogodkov in sprememb (npr. gost promet, slabo vreme, dnevna priprava hrane in nezanimivo delo). V raziskavah bolezni je veliko število raziskovalcev ugotovilo, da merjenje dnevnih težav in obremenitev vodi v boljšo predikcijo učinkov stresa na psihološke simptome in bolezen kot merjenje življenjskih dogodkov (Williams in Roepke, 1993).

Ko so bile dnevne obremenitve merjene pogosto (tedensko ali mesečno), so ugotovitve konsistentno pokazale pomembno povezavo s športno poškodbo (Appaneal in Habif, 2013). Blackwell in McCullagh (1990) in Smith, Smoll in Ptacek (1990) so bili edini raziskovalci, ki so proučevali vpliv dnevnih obremenitev na nagnjenost k poškodbam in niso našli pomembnih povezav.

Zgodovina prejšnjih poškodb posameznika Zgodovina prejšnjih poškodb posameznika tudi odločilno prispeva k oceni tveganja za nastanek poškodbe. Športnikova zgodovina poškodb (in trenutni status poškodb) lahko prispeva k odnosu stres – poškodba. V eni od redkih raziskav, ki so preučevale multiple pretekle faktorje stresa, so van Mechelen in dr. (1996) ugotovili, da so športniki z zgodovino pretekle izkušnje devetkrat bolj verjetno poškodovani kot športniki brez pretekle poškodbe. Izkazalo se je, da je zgodovina poškodb najmočnejši prediktor več kot 20-ih različnih psiholoških in fizičnih faktorjev tveganja. Športnik se lahko vrne k igranju, še preden je fizično popolnoma okreval, ali pa je lahko fizično, ne pa psihološko pripravljen za vrnitev k športu. V obeh primerih lahko strah pred ponovno poškodbo vodi v pomemben stresni odziv in poveča verjetnost ponovne poškodbe (Williams in Roepke, 1993).

73

74

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Osebnostne lastnosti Prav na osebnostne poteze in stanja se je nanašalo največ zgodnjih razprav o vzrokih poškodb. Narejenih je bilo tudi nekaj kontroliranih, merljivih raziskav o osebnosti in nagnjenju k poškodbam, toda rezultati so bili neskladni. Dokazale so povezavo med občutljivostjo, odvisnostjo in večjim številom poškodb ter med večjo zadržanostjo in nastopom ter resnostjo poškodb (Williams in Roepke, 1993). Prav tako je literatura o stresu in bolezni identificirala številne osebnostne variable, ki imajo pomembno vlogo kot mediatorji odnosa stres – bolezen. Določene osebnostne lastnosti lahko povzročijo, da določeni posamezniki zaznavajo manj situacij in dogodkov kot stresnih ali predisponirajo posameznike, da so manj dojemljivi za efekte stresorjev (Williams in Roepke, 1993).

V originalnem modelu sta Andersen in Williams (1988) predpostavila, da določene pozitivne osebnostne lastnosti (kot je osebnostna čvrstost) omogočijo športnikom pogled na stresno situacijo kot izzivalno raje kot ogrožujočo, kar vodi v nižji stresni odziv in posledično v manjše tveganje za nastanek poškodb. Negativne osebnostne lastnosti (npr. tekmovalna anksioznost) pa povečajo stresno reaktivnost.

Večina osebnostnih variabel, ki so vključene v model, bodisi deluje kot mediator v odnosu stres – bolezen, ali pa so bile preučevane v literaturi o stresu – športni poškodbi (Appaneal in Habif, 2013). Lista variabel je nepopolna in ima številne pomanjkljivosti (Williams in Roepke, 1993). Zaključimo lahko, da osebnost vpliva na tveganje za nastanek športnih poškodb tako direktno, kot tudi tako, da vpliva na vpliv življenjskega stresa na izid poškodb oz. da spremeni velikost zveze med življenjskim stresom in pojavom ali resnostjo športnih poškodb (Brewer, 2009).

Andersen in Williams (1988) sta tako predpostavila pet osebnostnih variabel, ki vplivajo na stresno reaktivnost: 1) osebnostno čvrstost, 2) lokus kontrole (kdo ali kaj je odgovoren za to, kar se zgodi), 3) občutek koherentnosti (prepričanje, da je svet predvidljiv in obvladljiv), 4) tekmovalno anksioznost kot potezo in 5) storilnostno motivacijo (potrebo doseči cilje in izkusiti občutek dosežka).

Osebnostni faktorji so bili po objavi modela deležni manjše raziskovalne pozornosti pri preučevanju njihovega vpliva na pojav športnih poškodb kot stresni odziv (Appaneal in Habif, 2013).

Appaneal in Habif (2013) sta pri pregledu 45-ih raziskav, ki so preučevale odnos med osebnostjo in športnimi poškodbami, dokumentirali več kot 20 različnih osebnostnih značilnosti, med drugim jezo, depresijo, anksioznost (splošno, tekmovalno/ športno anksioznost, strah pred poškodbo), razpoloženje, športno identiteto, samospoštovanje, zaupanje v šport, samoučinkovitost (tako splošno kot fizično), fizično samopercepcijo, lokus kontrole, mentalno strogost/čvrstost, optimizem, osebnostno čvrstost, motivacijo (športnikovo ciljno orientacijo), narcisizem, nevroze, zaznano prevzemanje rizika, iskanje dražljajev, socialno zaželjenost, tip A (jezo, nasilnost itd), odvisnost od vadbe, tekmovalnost, psihološko dobrobit. Zaradi velikega števila raziskav in majhnega števila preverjanj študij (replik) je sinteza teh raziskav težka. Opazno pa je, da so bile 3 osebnostne lastnosti deležne večje pozornosti: anksioznost, lokus kontrole in mentalni/emocionalni stres. Približno 69

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

% teh raziskav je poročalo o vsaj nekaj pomembnih odnosih med osebnostjo in izidom poškodbe (Appaneal in Habif, 2013).

Anksioznost Anksioznost (še posebej tekmovalna anksioznost) je daleč najbolj pogosto preučevana osebnostna variabla z vidika vpliva na pojav poškodbe (Blackwell in McCullagh, 1990; Ford, Eklund in Gordon, 2000; Hanson, McCullagh in Tonymon, 1992; Kolt in Kirkby, 1994; Lavallee in Flint, 1996; Petrie, 1993). Večina raziskav kaže, da osebe z visoko anksioznostjo kot potezo ocenijo več situacij kot stresnih in posledično izkušajo pomemben stresni odziv, v primerjavi z osebami z nasprotnim profilom (Williams in Roepke, 1993) oz. da športniki, ki izkušajo povišane nivoje tekmovalne anksioznosti, bolj verjetno doživijo športno poškodbo (Appaneal in Habif, 2013).

Blackwell in McCullagh (1990) pa sta ugotovila, da tekmovalna anksioznost vpliva na resnost poškodbe, ne pa na frekvenco poškodb. Passer in Seese (1983) sta potrdila korelacijo med negativno življenjsko spremembo in poškodbo pri nogometaših z nizko tekmovalno anksioznostjo, ne pa pri nogometaših z visoko tekmovalno anksioznostjo. Ugotovoljeno je bilo, da so pri preučevanju vpliva anksioznosti na poškodbe športno specifične mere bolj senzitivne za detekcijo razlik v nagnjenosti k poškodbam (Williams in Roepke, 1993).

Young-Eun, Morris in Andersen (2005) pa so pri plesalcih baleta ugotovili, da je pomemben predikator frekvence poškodb tudi odsotnost skrbi na splošno.

Lokus kontrole Lokus kontrole se nanaša na človekovo/športnikovo percepcijo tega, kdo ali kaj je odgovoren za to, kar se jim zgodi (Kolt in Kirkby, 1996). Nanaša se na to, koliko (do kakšne stopnje) ljudje vidijo svoje življenje in okolje pod svojo lastno kontrolo. Rotter (1966) navaja, da je internalna orientacija označena z mnenjem osebe, da njene lastne akcije kontrolirajo osebne izide v življenju, medtem ko ima pri eksternalni orientaciji posameznik občutek, da je žrtev priložnosti in okoliščin (v Williams in Roepke, 1993).

Zgodnje študije so dajale mešano podporo razlikam v lokusu kontrole glede na vpliv na izid športne poškodbe. Pri pregledu raziskav, ki so preučevale odnos osebnostnih variabel in pojava športne poškodbe, sta Appaneal in Habif (2013) odkrili 9 raziskav, ki so preučevale lokus kontrole (Dahlhauser in Thomas, 1979, v Appaneal, Habif, 2013; Ekenman, Hassmen, Koivula, Roll in Felliinder-Tsai, 2001, v Appaneal, Habif, 2013; Hanson in dr., 1992; Kerr in Minden, 1988; Kolt in Kirkby, 1994; Pargman in Lunt, 1989, v Appaneal, Habif, 2013; Passer in Seese, 1983; Plante in Booth, 1997; Tyler, 1986, v Appaneal in Habif, 2013). Toda samo dve raziskavi od teh sta potrdili povezave, ki kažejo, da je višji internalni lokus kontrole povezan z večjim številom poškodb (Kolt in Kirkby, 1994; Plante in Booth, 1997). Edina raziskava, ki je potrdila hipotezo, da internalni lokus kontrole zmanjšuje efekt stresnih dogodkov, pa ostaja študija Dalhauser-ja in Thomas-a (1979) (ki pa sta uporabila športno specifično mero lokusa kontrole). Študije o

75

76

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

lokusu kontrole kažejo, da so športno specifične mere bolj senzitivne za detekcijo razlik v nagnjenosti k poškodbam (Williams in Roepke, 1993).

Osebnostna čvrstost in občutek koherentnosti Za osebnostno čvrstost so v številnih študijah ugotovili, da vpliva na odnos stres – bolezen. Ugotovljeno je bilo, da posamezniki z visokim nivojem življenjskega stresa, ki kažejo zelo izraženo osebnostno čvrstost in/ali občutek koherentnosti, izkušajo manj zdravstvenih problemov kot posamezniki z visokim stresom življenjskih dogodkov brez teh lastnosti (Williams in Roepke, 1993).

Mentalna in emocionalna stanja Veliko število mentalnih in emocionalnih stanj je bilo pomembno povezanih z nastopom poškodbe. Najbolj pogosto pa so preučevane: razpoloženje (Amato, 1995, v Appaneal, Habif, 2013; Falkstein, 1999, v Appaneal, Habif, 2013; Galambos, Terry, Moyle, Locke in Lane, 2005; Lavallee in Flint, 1996; Meyers, LeUnes, Elledge in Sterling, 1992, v Appaneal, Habif, 2013; Rozen in de L Horne, 2007, v Appaneal, Habif, 2013; van Mechelen in dr., 1996), jeza (Dvorak idr., 2000; Plante in Booth, 1997; Thompson in Morris, 1994) in tip A (Ekenman idr., 2001; Fields, Delaney in Hinkle, 1990; Schafer in McKenna, 1985, v Appaneal, Habif, 2013).

Na osnovi ugotovitev športniki, ki poročajo o negativnih emocionalnih stanjih (npr. jezi), bolj verjetno utrpijo poškodbo (Dvorak idr., 2000; Ekenman idr., 2001; Fields idr., 1990; Schafer in McKenna, 1985, v Appaneal, Habif, 2013; Thompson in Morris, 1994) ali utrpijo bolj resne poškodbe (Lavallee in Flint, 1996). Športniki z višjim negativnim razpoloženjem in splošnimi motnjami razpoloženja (kot so napetost, anksioznost, depresija) se bolj verjetno poškodujejo (Amato, 1995, v Appaneal, Habif, 2013; Galambos idr., 2005; Lavallee in Flint, 1996; van Mechelen idr., 1996). Želena razpoloženjska stanja pa so tudi pozitivno povezana s poškodbo, kot je vitalnost (energija) in nizka jeza (Appaneal, Habif, 2013).

Iskanje dražljajev (uživanje v tujem in nepoznanem in prevzemanju tveganja) se tudi predpostavlja kot pomemben faktor, ki vpliva na odnos stres – zdravje. Smith, Johnson in Sarason (1978) so ugotovili, da osebe z visokim stresom življenjskih dogodkov in visokim iskanjem dražljajev poročajo o manjšem psihološkem distresu kot osebe z visokim stresom življenjskih dogodkov in nizkim iskanjem dražljajev. Športniki iskalci dražljajev lahko izkušajo manj poškodb, ker se bolje spoprijemajo s športnimi življenjskimi dogodki in dnevnimi problemi, ali ker teh dogodkov ne zaznavajo kot tako stresnih kot osebe, ki imajo iskanje dražljajev nizko izraženo. Po drugi strani pa lahko iskalci dražljajev utrpijo več poškodb, ker prevzemajo večje tveganje (v Williams in Roepke, 1993).

Osebe z visoko potrebo po izogibanju neuspeha lahko ocenijo več situacij kot stresnih in posledično izkušajo pomemben stresni odziv v primerjavi z osebami z nasprotnim profilom (Williams in Roepke, 1993).

Samopodoba Na nagnjenost k poškodbam lahko vplivajo tudi razlike v samopodobi. Young in Cohen (1981) sta ugotovila, da so imele poškodovane športnice višjo celotno

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

samopodobo pred turnirjem kot nepoškodovane igralke. Poškodovane igralke so tudi bolj pozitivno gledale nase, glede na to, kar so (identiteta), glede njihovega zdravstvenega stanja in fizičnega nastopa ter spretnosti (fizična samopodoba) ter tudi glede njihove osebne vrednosti, gledano ločeno od njihovega telesa in odnosov z drugimi (osebna samopodoba). Avtorja sta zaključila, da so te značilnosti samopodobe lahko vodile poškodovane igralke v to, da so bolj tvegale in se tako znašle v več situacijah, ki so se lahko končale s poškodbo (v Williams in Roepke, 1993). Novejše študije še bolj zakomplicirajo kakršnekoli definitivne zaključke glede odnosa samopodoba – športna poškodba. Lamb (1986) je ugotovil, da so bile ženske univerzitetne igralke hokeja z nizko samopodobo nagnjene k večjemu številu poškodb kot igralke z višjo samopodobo. Samopodoba je bila merjena na začetku sezone, med sezono pa se je merilo frekvenco poškodb. Od 127 poškodb, ki jih je utrpelo hokejsko moštvo, se jih je 23 % pojavilo dan pred tekmo. Od teh poškodb je 65 % poškodb utrpela skupina z najnižjo samopodobo, 28 % skupina s srednjo in 7 % skupina z najvišjo samopodobo (v Williams in Roepke, 1993).

Young-Eun, Morris in Andersen (2005) pa so pri plesalcih baleta ugotovili, da je pomemben predikator frekvence poškodb zaupanje.

Vsekakor vsako definitivno zaključevanje ali samopodoba vpliva na nivo poškodb, kako vpliva, pa ostaja nedorečeno (Williams in Roepke, 1993).

Viri spoprijemanja Viri spoprijemanja vključujejo zelo različna vedenja in socialne mreže, ki pomagajo posamezniku pri soočanju s problemi, radostmi, razočaranji in stresi življenja (Williams in Roepke, 1993). Enostavno povedano gre za posameznikove osebne moči/ranljivost ali moči/ranljivost okolja pri upravljanju z zahtevami stresa (Appaneal in Habif, 2013).

Viri spoprijemanja vključujejo notranje faktorje, kot so splošni viri spoprijemanja (skrb zase, spanje, hranjenje), psihološke ali mentalne vire spoprijemanja (npr. kontrola misli, energije/emocij, pozornosti/fokusa) kot tudi zunanje (na okolju osnovane) faktorje (kot je socialna podpora) (Appaneal in Habif, 2013).

Splošna kategorija spoprijemalnih vedenj v sekciji virov spoprijemanja Modela stresa in športnih poškodb (Andersen in Williams, 1988) vključuje taka vedenja, kot so vzorci spanja, prehranjevalne navade in jemanje časa zase. Pomanjkanje dobrih spoprijemalnih vedenj lahko hitro privede do visokega stresa in s tem do povečanega tveganja za nastanek poškodbe.

Bolj specifičen vir spoprijemanja je obseg in oblika socialnega podpornega sistema.

Glede na literaturo o bolezni se ljudje počutijo kot bolj sposobne obvladovati stres, ko verjamejo, da so del skrbne mreže pomembnih drugih. Prisotnost suportivne socialne mreže lahko direktno zaščiti posameznika pred poškodbo ali pa lahko zmanjša učinke življenjskih dogodkov, dnevnih naporov in osebnostnih karakteristik (Appaneal in Habif, 2013). Nizki nivoji zaznane podpore s strani drugih ljudi so povezani s povišano ranljivostjo za športne poškodbe (Brewer, 2009).

77

78

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Drugi vir, ki še lahko vpliva na odziv na stres, so tehnike upravljanja s stresom in mentalne sposobnosti (psihološke spretnosti), ki jih ima posameznik na voljo. Te psihološke tehnike niso samo viri spoprijemanja, ampak tudi intervence za soočanje s stresom. Ti različni viri spoprijemanja lahko delujejo posamično ali v kombinaciji.

Pričakovano je, da se najmočnejši stresni odziv in povezava stres – poškodba pojavi pri posameznikih, ki imajo slabo izražene vse tri vire spoprijemanja.

Zadnji vir spoprijemanja, ki ga navaja model, pa so zdravila, samoizbrana ali predpisana. Številna zdravila vplivajo na kognitivno percepcijo in fiziologijo in tako lahko vplivajo na stresni odziv in verjetnost poškodbe (Williams in Roepke, 1993).

Viri spoprijemanja ne vplivajo na tveganje za nastanek športnih poškodb samo direktno, temveč vplivajo tudi na vpliv življenjskega stresa na izid poškodb oz. spremenijo velikost zveze med življenjskim stresom in pojavom ali resnostjo športnih poškodb. Npr. zveza med stresom življenjskih dogodkov in športno poškodbo je močnejša pri športnikih z visoko tekmovalno anksioznostjo ali nizko socialno podporo kot pri športnikih z nizko tekmovalno anksioznostjo ali visoko socialno podporo (Brewer, 2009).

Vloga virov spoprijemanja v odnosu stres – bolezen je zelo pomembna. Na splošno so raziskovalci ugotovili, da imajo manj zdravstvenih problemov ljudje z visokim stresom življenjskih dogodkov in dobrimi viri spoprijemanja v primerjavi z ljudmi z visokim stresom življenjskih dogodkov in slabimi viri spoprijemanja (Billings in Moss, 1981).

Viri spoprijemanja so bili deležni manjše raziskovalne pozornosti pri preučevanju njihovega vpliva na pojav športnih poškodb kot stresni odziv, celo manj kot osebnostne lastnosti, so pa rezultati, ki so preučevali odnos med viri spoprijemanja in športno poškodbo, bolj konsistentni (Appaneal in Habif, 2013).

Razen Blackwell-a in McCullagh-a (1990) so vsi raziskovalci odkrili, da bodisi viri spoprijemanja direktno vplivajo na pojav poškodbe ali vplivajo na vpliv stresa življenjskih dogodkov na nagnjenost k športnim poškodbam.

Coddington in Troxell (1980) sta pokazala (čeprav nista specifično preučevala socialne podpore), da nogometaši, ki izkušajo družinsko nestabilnost (ločitve, smrti ...), kažejo več poškodb. To lahko interpretiramo kot motnjo športnikovega socialnega podpornega sistema. Williams, Tonymon in Wadsworth (1986) so ugotovili, da viri spoprijemanja (kombinacija spoprijemalnih vedenj socialne podpore in splošnih spoprijemalnih vedenj, kot sta dieta in čas zase) ne vplivajo na zvezo med življenje spreminjajočim stresom in poškodbami, ampak direktno vplivajo na pojavnost poškodbe. Poškodovani odbojkaši so imeli nižje vire spoprijemanja kot nepoškodovani igralci, toda razlike so bile minimalne in viri spoprijemanja so predstavljali manj kot 2 % variance pri nivojih poškodb.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Hardy, Prentice, Kirsanoff, Richman in Rosenfeld (1987, v Williams in Roepke, 1993) so odkrili, da imajo športniki z visokimi nivoji socialne podpore nižjo incidenco poškodb, ne glede na življenjski stres. Tudi Petrie (1990) je potrdil, da socialna podpora vpliva na odnos življenjski stres–poškodba. Petrie pravi, da visoka socialna podpora ščiti športnike pred poškodbami, nizka socialna podpora pa poveča negativne učinke stresa življenjskih dogodkov, kot je ranljivost za športne poškodbe (v Williams in Roepke, 1993). Podobne rezultate so dobili tudi Hardy, O‘Connor in Geisler (1990, v Williams in Roepke, 1993). Študija Hardy-a in njegovih kolegov iz leta 1991 pa je podala nekoliko drugačne rezultate od prej znanih. Visoka socialna podpora, kombinirana z visoko izgubo objekta in pozitivnimi življenjskimi stresorji pri moških univezitetnih športnikih je imela prej negativni kot pozitivni učinek na dobrobit. Pri moških športnikih z visokimi negativnimi življenjskimi dogodki pa se je število poškodb zmanjševalo, ko se je socialna podpora večala. Raziskovalci so zaključili, da je bila socialna podpora učinkovita samo do stopnje, do katere je obstajalo soglasje med stresorjem in tipom podpore (v Williams in Roepke, 1993).

Smith, Smoll in Ptacek (1990) pa so ugotovili, da viri spoprijemanja resnično vplivajo na odnos stres življenjskih dogodkov–poškodba ne vplivajo pa direktno na pojav poškodbe. Športniki, ki so bili najbolj ranljivi za s stresom povzročeno poškodbo, so bili tisti, ki so imeli nizke tako spretnosti spoprijemanja in socialno podporo, kar kaže na konjunktiven moderatorski učinek.

Appaneal in Habif (2013) sta identificirali 31 raziskav, ki so preučevale športnikove vire spoprijemanja v odnosu do nastopa športne poškodbe, od teh jih je manj kot 60 % poročalo o pomembnem odnosu. Nekonsistentna metodologija in pomanjkanje replik raziskav onemogoča izluščiti pomembne ugotovitve in jih pretvoriti v praktične napotke (Williams in Roepke, 1993). Če rezultate strnemo, je med desetimi raziskavami, ki so preučevale zgodovino stresa in vire spoprijemanja, 7 raziskav odkrilo pomembne ugotovitve, 5 pa jih je poročalo o moderatorskem učinku virov spoprijemanja (Hardy, Richman in Rosenfeld, 1991; Luo, 1994, v Appaneal in Habif, 2013; Petrie, 1992, 1993; Smith, Smoll in Ptacek, 1990). Med temi petimi raziskavami je zgodovina stresa pojasnila 32 % variance variabel izida poškodbe, ko se je vzorce razdelilo glede na visoke ali nizke vire spoprijemanja. Rezultati kažejo, da so med športniki z visokim življenjskim stresom, tisti z nizko socialno podporo najbolj ranljivi za poškodbo, medtem ko socialna podpora ščiti športnike pred poškodbo (Hardy idr., 1991; Luo, 1994, v Appaneal in Habif, 2013; Petrie, 1992,1993). Smith, Smoll in Ptacek (1990) pa so ugotovili konjunktiven moderatorki učinek virov spoprijemanja na odnos stres življenjskih dogodkov – poškodba. Nekaj teh študij je pokazalo tudi, da so med športniki z nizkim stresom tisti z visoko socialno podporo verjetno poškodovani, kar pomeni, da socialna podpora lahko omogoči športnikom prevzemanje rizika in/ali doseganje povečanega vzburjenja, kar lahko posledično poveča ranljivost za poškodbo. Na splošno lahko zaključimo, da viri spoprijemanja lahko zaščitijo nekatere športnike pred poškodbo, medtem ko pri drugih lahko povzročijo povečano ranljivost za poškodbe (Appaneal in Habif, 2013).

79

80

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Psihološke intervence Model stresa in športne poškodbe (Andersen in Williams, 1988, 1998) vključuje kot pomemben faktor tudi psihološke intervence, ki športnikom pomagajo prilagoditi se na stres, kar služi kot preventiva pred nastopom športne poškodbe.

Intervencijske strategije odražajo kognitivno vedenjski pristop k upravljanju stresa (Meichenbaum, 1977), kjer sta trening spretnosti in podpora nudena, da se razvije učinkovite kognitivne ocene (npr. ustavljanje misli, kognitivno restrukturacijo) in spodbuja osebno kontrolo nad različnimi fiziološkimi/pozornostnimi učinki stresa (kot je relaksacija, mentalni trening, trening kontrole pozornosti) (v Appaneal in Habif, 2013).

Stresni odziv naj bi po modelu zmanjševali dve skupini psiholoških intervenc tako, da delujeta bodisi na kognitivno oceno ali fiziološke vidike/vidike pozornosti. Te intervence lahko direktno vplivajo na moderatorske variable: vire spoprijemanja in osebnostne značilnosti. Intervence za kognitivno oceno vključujejo tehnike za izboljšanje samozaupanja oz. samozavesti ter občutka pripadnosti in tehnike za spremembo miselnih vzorcev oz. disfunkcionalnega razmišljanja, ki povzroči stres in druge maladaptivne odzive (samogovor, kognitivno restrukturacijo itd.). Lahko se vključi tudi tehnike za izboljšanje komunikacije med trenerjem in športnikom. Če trener dobro komunicira s svojimi športniki in jim predstavi njihove možnosti in potenciale, so tudi športnikove ocene zahtev in virov športne situacije bolj realistične (Appaneal in Habif, 2013).

Intervence za fiziološke vidike/vidike pozornosti stresnega odziva vključujejo zmanjševanje vzburjenja (progresivna mišična relaksacija, avtogeni trening, meditacija, imaginacija, vaje dihanja: globoko trebušno dihanje …) in povečevanje koncentracije (tehnike treninga koncentracije za zmanjševanje distraktibilnosti in pomoč pri ohranjanju primernega fokusa) (Williams in Roepke, 1993). Spodbuja se tudi druge splošne mentalne sposobnosti za izboljšanje nastopa (postavljanje ciljev, atribucije, samozaupanje) (Appaneal in Habif, 2013).

Objavljenih je bilo tudi nekaj raziskovalnih rezultatov, ki podpirajo to komponento modela (Williams in Roepke, 1993), čeprav pa je uporaba psiholoških intervencij za prevencijo športnih poškodb do danes najmanj raziskan del modela (Appaneal in Habif, 2013).

Williams in Andersen (1998) sta potrdila, da uporaba psiholoških intervencij reducira dovzetnost športnikov za poškodbe (v Arvinen-Barrow in Walker, 2013).

DeWitt (1980, v Williams in Roepke, 1993) je ugotovil, da košarkaši in nogometaši izkušajo manj majhnih poškodb, če sodelujejo v kognitivnem ali fiziološkem (biofeedback) programu. Davis (1991, v Williams in Roepke, 1993) je poročal o pozitivnem vplivu progresivne relaksacije na zmanjšanje števila poškodb, številni avtorji pa so potrdili pomemben vpliv izboljšane socialne podpore (Smith idr. 1990 ...).

Samo 5 od 70-ih raziskav, ki sta jih pregledali Appaneal in Habif (2013), je preučevalo ta vpliv (Johnson, Ekengren in Anderson, 2005; Kerr in Gross, 1996; Kolt, Hume, Smith in Williams, 2004; Maddison in Prapavessis, 2005; Perna,

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Antoni, Baum, Gordon in Schneiderman, 2003). Tri od teh so poročale o statistični pomembnosti (Johnson, Ekengren in Anderson, 2005; Maddison in Prapavessis, 2005; Perna, Antoni, Baum, Gordon in Schneiderman, 2003), in sicer so pokazale redukcijo poškodb. Dve raziskavi, ki pa nista dokazali pomembnega vpliva (Kerr in Gross, 1996; Kolt, Hume, Smith in Williams, 2004), pa verjetno nista imeli zadostne moči (Appaneal in Habif, 2013).

Vseh pet raziskav intervenc je temeljilo na principih kognitivno behavioralnega upravljanja s stresom (Meichenbaum, 1977, v Appaneal in Habif, 2013) in vključevalo serijo edukacijskih in suportivnih srečanj s športniki. Zbiralo se je informacije o športnikovih kognitivnih ocenah in simptomih stresnega odziva in vključilo nudenje treninga spretnosti za povečano samozavedanje, zmanjševanje negativnih učinkov stresa in spodbujanje samoregulacije ali samokontrole preko uporabe psiholoških spretnosti spoprijemanja (Appaneal, Habif, 2013). Intervencijski učinki dajejo močno podporo psihološkim oblikam dela s športniki za lajšanje negativnih z zdravjem povezanih posledic športnega udejstvovanja (kot je zmanjšanje poškodb/ bolezni, izgube časa zaradi poškodbe) (Appaneal, Habif, 2013). Pomembno pa je tudi to, da do zdaj po psiholoških intervencijah za zmanjšanje športnikovega rizika športnih poškodb ni znanih negativnih zdravstvenih posledic ali poslabšanj (Appaneal in Habif, 2013).

V slovenskem prostoru je le nekaj raziskav preučevalo vzroke športnih poškodb, vključujoč psihološke faktorje. Barboričeva (2000, 2002) je pri resno poškodovanih vrhunskih športnikih ugotovila, da so kot vzrok poškodbe večinoma navajali notranje vzroke oz. vzroke, ki izvirajo iz njih samih. Med temi so prevladovale različne oblike utrujenosti (utrujenost, preobremenjenost, pretiravanje in pretreniranost) in nezbranosti (nezbranost, neprevidnost, nepazljivost). Poleg teh dveh vzrokov pa so navajali tudi napačno tehniko oz. neobvladanje tehnike, preslabo fizično pripravljenost, premalo ogrevanja ter lastno neumnost, pomanjkanje izkušenj, preveliko željo po uspehu in poslušanje druge osebe kljub lastnemu nestrinjanju.

Tako so med vzroki, ki izvirajo iz njih samih, najbolj pogosto navajali vzroke, ki se nanašajo na funkcionalno stanje, pogosto so navajali tudi vzroke, ki se nanašajo na psihično stanje, med notranjimi vzroki pa so omenjali tudi vzroke, ki se nanašajo na tehnične in taktične značilnosti. Zunanje vzroke, torej vzroke, ki izvirajo iz dejavnikov zunaj športnika, je navajalo zelo malo športnikov, omenili pa so predvsem, da je poškodbo povzročila druga oseba (nasprotnik, kontakt z nasprotnikom, nerodnost druge osebe) oz. zunanji pogoji (vremenski pogoji – slaba vidljivost tal).

Vzrok poškodbe so resno poškodovani športniki v povprečju pripisovali sebi, pri čemer pa so menili, da so nanj sami srednje lahko vplivali, pa tudi na splošno je bil vzrok srednje kontrolabilen. Zdel se jim je specifičen in skorajda srednje stabilen v času, kar pomeni, da so kljub povprečju, da vpliva samo na to poškodbo, ocenili, da obstaja srednje velika možnost, da bo prisoten tudi v prihodnje. Večinoma pa so ga ocenili kot nenamernega.

81

82

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Dervišević in Hadžić (2005) sta ugotovila, da največ (34 %) športnikov kot glavni vzrok za nastanek poškodbe navaja bolečino, najmanj (7,9 %) pa jih je navedlo, da je njihova poškodba nastala zaradi psihičnih težav.

Samardžija, Retar, Atiković in Kolar (2014), ki so preučevali športne poškodbe v gimnastiki, so ugotovili, da športniki kot najbolj pogost vzrok športnih poškodb navajajo neprilagojen proces treninga. 68,7 % odgovorov o vzroku športnih poškodb je bilo povezanih s treningom, 29,1 % z notranjimi faktorji (športnikom) in 2,2 % z zunanjimi faktorji (okoljem). Kot bazične načine za zmanjševanje pojava športnih poškodb pa navajajo izboljšanje komunikacije med športniki in trenerji, upoštevanje mnenja športnikov in športnikovo aktivno udeležbo pri oblikovanju programa.

Uporaba dognanj v praksi/preventiva Na osnovi dognanj o vplivu psiholoških faktorjev na nastanek športnih poškodb lahko oblikujemo različne preventivne ukrepe.

Da bi zmanjšali možen riziko poškodbe, morajo biti športniki, trenerji in profesionalci športne medicine še posebej občutljivi na povišane nivoje stresa, tako velike kot male stresne dogodke in ne glede na to, ali se dogodke zaznava kot pozitivne ali negativne. Specifični načini merjenja stresa lahko vključujejo uporabo dnevnika stresa ali pa se preprosto zagotovi pogoste interakcije in/ali redno odprto komunikacijo med športniki in suportivnim okoljem. To je možno integrirati tudi v protokole beleženja obremenitev fizičnega treninga in uravnoteženja športnikove intenzitete napora in počitka za povečanje nastopa in v izogib pretreniranosti (Kellmann, 2010, v Appaneal in Habif, 2013).

Glede na ugotovitve raziskav, ki so preučevale odnos med osebnostnimi lastnostmi in nastopom poškodbe, je priporočljivo, da so strokovnjaki posebej pozorni na tiste športnike, ki izražajo tekmovalno anksioznost, negativna emocionalna stanja in mogoče celo vzorce jeze/napadalnosti. Prav tako pa morajo biti športno medicinski strokovnjaki pozorni na športnike, ki nimajo suportivne mreže oz. ki se spoprijemajo z zahtevami osebnega in športnega življenja v izolaciji (Appaneal in Habif, 2013).

Da bi identificirali tiste športnike, ki bi bili v prihodnosti lahko bolj izpostavljeni tveganju za nastanek športnih poškodb (oz. njihove psihološke karakteristike, ki povečujeo tveganje), je smiselno preventivno uporabljati ustrezna psihodiagnostična sredstva in metode, ki jih izvedejo za to usposobljeni strokovnjaki (psihologi).

Pri delu s športniki je nujno potrebno izobraziti le-te glede pomena upravljanja s stresom in zdravega življenjskega stila (kot so trening, počitek, prehrana, spanje) za zmanjševanje tveganja za nastanek športne poškodbe. Športnike in trenerje je potrebno informirati, da uravnoteženje stresa in počitka, redna prehrana in dobro spanje lahko zmanjšajo senzomotorične motnje in ohranjajo energijo in pozornost, kar ohranja zdravje, podpira prilagajanje treningu in izboljšuje športni nastop (Appaneal in Habif, 2013).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

V okviru preventive pa je potrebno tudi zmanjševati nivoje stresa in povečevati socialno podporo. Kot uspešne so se pokazale številne intervencije upravljanja s stresom (Brewer, 2009). V te namene se lahko zaposli strokovnjake, ki bi športnike naučili primernih načinov spoprijemanja s stresom oz. jih naučili uporabljati primerne psihološke tehnike ter jim pomagali pri preoblikovanju disfunkcionalnih misli. Psihološke intervencije za zmanjševanje tveganja nastanka športnih poškodb naj bi, da bi bile učinkovite, izvajali izobraženi športni psihologi, ki to glede na profesionalnost opravljajo etično in učinkovito in vedo, kako to izvesti znotraj tekmovalnega športnega okolja. V večini primerov so psihološke intervence, ki se jih uporablja za zmanjševanje stresa, tiste, ki se jih uporablja tudi za izboljšanje nastopa, tako da so številnim športnikom lahko nudene že v okviru rednega sodelovanja s športnimi psihologi. Kjer pa so možnosti za tako sodelovanje omejene, pa jih je potrebno uvesti vsaj pri tistih športnikih, ki izkazujejo lastnosti, rizične za nastop športnih poškodb. Raziskovalci so se na splošno strinjali, da so psihološke intervence najbolj učinkovite, če se jih izvede pred začetkom športnikove tekmovalne sezone (Kerr in Minden, 1988; Maddison in Prapavessis, 2005). Obstajajo tudi dokazi, da se zdravstvene koristi lahko doseže z omejenim kontaktom v relativno kratkem času. Perna idr. (2003) so izvedli 7 seans v treh in pol tednih, Johnson idr. (2005) so izvedli 6 seans in dva naknadna telefonska pogovora, Maddison in Prapavessis (2005) pa 6 seans v 4 tednih.

Sodelovanje pri teh intervencijah tipično ne vključuje fizičnega napora, tako da se jih lahko načrtuje v času pred, po ali med treningi. Lahko se jih izvaja tako zunaj kot znotraj, v učilnici, športnih in drugih objektih. Ker so številne intervencije edukacijske, se jih učinkovito izvaja tako individualno ali skupinsko, s predstavitvijo v živo oz. preko medijev (npr. interneta). Nekatere intervencije lahko športnikom poleg športnih psihologov predstavijo tudi strokovnjaki drugih področij (npr. trenerji, fizioterapevti), ki so za to strokovno usposobljeni (Brewer, 2009).

Katerakoli psihološka intervencija pa mora biti seveda prilagojena posameznemu športniku s personaliziranim pristopom (Appaneal in Habif, 2013). Seveda pa je najbolj učinkovita kombinacija psihološko usmerjene preventive z bolj fizično orientiranimi pristopi (Brewer, 2009).

Sands, McNeal, Jemni, Penitente (2011) pa navajajo, da so med najbolj resnimi grožnjami doseganja in ohranjanja zmanjšanja števila in resnosti poškodb v gimnastiki relativna tveganja slabo oblikovanih in realiziranih preventivnih programov slab trening in pomanjkanje domišljije ter enostavno zanikanje tveganja.

Zaključek Prispevek predstavlja problematiko mehanizmov nastanka športnih poškodb kot osnove preventive pred nastopom le-teh. Iz obstoječe literature o športnih poškodbah je razvidno, da imajo lahko poleg fizičnih faktorjev pomemben vpliv na dovzetnost za športne poškodbe oz. pojav poškodbe tudi psihološki faktorji.

83

84

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Po Modelu stresa in športne poškodbe (Andersen in Williams, 1988, 1998) v stresnih športnih situacijah posamezniki z določenimi osebnostnimi lastnostmi, visokimi nivoji stresa in malo viri spoprijemanja ocenijo situacijo kot potencialno ogrožujočo in zaznajo nezmožnost obvladovanja zahtev. Kot rezultat bodo ti športniki bolj verjetno izražali večjo stresno reaktivnost, ki se odraža v slabem fiziološkem funkcioniranju (npr. povečani mišični napetosti) in/ali pozornosti (npr. v oženju perifernega vida, povečani distraktibilnosti), kar poveča tveganje za pojav športne poškodbe. Stresni odziv naj bi po modelu zmanjševali dve skupini psiholoških intervenc tako, da delujeta bodisi na kognitivno oceno ali fiziološke vidike/vidike pozornosti. Te intervence lahko tudi direktno vplivajo na moderatorske variable: vire spoprijemanja in osebnostne značilnosti. Čeprav je bil model stresa in poškodb predstavljen več kot 20 let nazaj, še vedno ostaja edini, najbolj dominantni okvir, ki vodi današnje raziskave s področja psihologije predikcije in prevencije športnih poškodb. Številni faktorji modela so bili tudi empirično potrjeni.

Literatura 1. Andersen, M.B. in Williams, J.M. (1988). A model of stress and athletic injury: prediction and prevention. Journal of Sport and Exercise Psychology,10, 294–306.

2. Andersen, M.B. in Williams, J.M. (1999). Athletic injury, psychosocial factors, and perceptual changes during stress. Journal of Sport Sciences,17, 735–741.

3. Appaneal, R.N. in Habif, S. (2013). Psychological antecedents to sport injury. V M. Arvinen-Barrow, N. Walker (ur.), The psychology of sport injury and rehabilitation (str.

6–22). New York, NY: Routledge.

4. Arvinen-Barrow, M. in Walker, N. (2013a). Preface. V M. Arvinen-Barrow, N. Walker (ur.), The psychology of sport injury and rehabilitation (str.xvi-xx). New York, NY: Routledge.

5. Arvinen-Barrow, M. in Walker, N. (2013b). Introduction to the psychology of sport injuries. V M. Arvinen-Barrow in N. Walker (ur.), The psychology of sport injury and rehabilitation (str. 2–5). New York, NY: Routledge.

6. Barborič, K. (2002). Psihični odziv na poškodbo. V M. Tušak in J. Badnarik (ur.). Nekateri psihološki, socialni in ekonomski vidiki športa v Sloveniji (str. 210–240). Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo.

7. Barborič, K. (2000). Nekateri psihološki vidiki okrevanja po resnih športnih poškodbah inpsihične tendence, povezane s fizičnim zdravjem pri vrhunskih športnikih. (diplomska naloga). Filozofska fakulteta, Ljubljana.

8. Bergandi, T.A. in Witting, A.F. (1988). Attentional style as a predictor of athletic injury.

International Journal of Sport Psychology, 19(3), 226–235.

9. Billings, A.G. in Moss, R.H. (1981). The role of coping responses and social resources in attenuating the stress of life events. Journal of Behavioral Medicine, 4(2), 139–157.

10. Blackwell B. in McCullagh P. (1990). The relationship of athletic injury to life stress, competitive anxiety, and coping resources. Athletic Training, 25, 23–27.

11. Bramwell, S.T., Masuda, M., Wagner, N.N. in Holmes, T.H. (1975). Psychosocial factors in athletic injuries: development and application of the social and athletic readjustment rating scale (SARRS). Journal of Human Stress, 1(2), 6–20.

12. Brewer, B.W. (2009). Injury prevention and rehabilitation. V B. Brewer (ur.), Handbook of Sports Medicine and Science: Sport Psychology (str. 75–86). Oxford: Wiley-Blackwell Publishing.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016 13. Coddington, R.D. in Troxell, J.R. (1980). The effect of emotional factors on football injury rates: A pilot study. Journal of Human Stress, 6(4), 3–5.

14. Cryan, P.D. in Alles, W.F. (1983). The Relationship Between Stress and College Football Injuries. Journal of Sports Medicine and Physical Fitness, 23(1), 52–58.

15. Dahlhauser, M. in Thomas, M.B. (1979). Visual disembedding and locus of control as variables associated with high school football injuries. Perceptual and Motor Skills, 49(1), 254.

16. Dervišević, E. (2005). Šport in poškodbe. Šport, 53, 3–4.

17. Dervišević, E. in Hadžić, V. (2005). Športne poškodbe v Sloveniji. Šport, 2, 2–9.

18. Dvorak, J., Junge, A., Chomiak, J., Graf-Baumann, T., Peterson, L., Rosch, D. in Hodgson, R. (2000). Risk factor analysis for injuries in football olayers. Possibilities for a prevention program. American Journal of Sports Medicine, 28(5), S69–74.

19. Ford, I.W., Eklund, R.C. in Gordon, S. (2000). An examination of psychosocial variables moderating the relationship between life stress and injury time-loss among athletes of a high standard. Journal of Sport Sciences, 18, 301–313.

20. Galambos, S., Terry, P., Moyle, G., Locke, S. in Lane, A. (2005). Psychological predictors of injury among elite athletes. British Journal of Sports Medicine, 39, 351–354.

21. Hanson, S.J., McCullagh, P. in Tonymon, P. (1992). The relationship of personality characteristics, life stress, and coping resources of athletic injury. Journal of Sport and Exercise Psychology, 14(3), 262–272.

22. Hardy, C.J., Richman, J.M. in Rosenfeld, L.B. (1991). The role of social support in the life stress/injury relationship. The Sport Psychologist, 5, 128–139.

23. Heil, J. (1993). Psychology of sport injury. Champaign, IL: Human Kinetics.

24. Johnson, U. (1997). A three-year follow-up of long-term injured competitive athletes: Influence of psychological risk factors on rehabilitation. Journal of Sport Rehabilitation, 6, 256–271.

25. Johnson U., Ekengren J. in Andersen M.B. (2005). Injury prevention in Sweden. Helping soccer players at risk. Journal of Sport and Exercise Psychology 1, 32–38.

26. Kerr, G.A. in Gross, J., (1996). The effects of stress management program on injuries and stress levels. Journal of Applied Sport Psychology, 8(1), 109–17.

27. Kerr, G.A. in Minden, H. (1988). Psychological factors related to the occurrence of athletic injuries. Journal of Sport and Exercise Psychology, 10, 167–173.

28. Kleinert, J. (2007). Mood state and perceived physical states as short term predictors of sport injuries: Two prospective studies. International Journal of Sport and Exercise Psychology, 5, 340–351.

29. Kolt, G.S., Hume, P.A., Smith, P. in Williams, M.M. (2004). Effects of stress-management program om injury and stress of competitive gymnasts. Perceptual and Motor Skills, 99(1), 195–207.

30. Kolt, G.S. in Kirkby, R.J. (1994). Injury, anxiety, anf mood in competitive gymnasts.

Perceptual and Motor Skills, 78(3), 955–962.

31. Kolt, G.S. in Kirkby, R. (1996). Injury in Australian female competitive gymnasts: A psychological perspective. Australian Journal of Physiotherapy, 42, 121–126.

32. Larson, G.A., Starkey, C. in Zaichkowsky, L. (1996). Psychological Aspects of Athletic Injuries as Perceived by Athletic Trainers. The Sport Psychologist, 10(1), 37–47.

33. Lavellée L. in Flint F. (1996). The relationship of stress, competitive anxiety, mood state, and social support to athletic injury. Journal of Athletic Training, 31, 296–299.

34. Leddy, M. H., Lambert, M. J. in Ogles, B. M. (1994). Psychological consequences of athletic injury among high-level competitors. Research Quarterly for Exercise and Sport, 65, 4, 347–354.

35. Lysens, R.J., de Weerdt, W. in Nieuwboer, A. (1991). Factors associated with injury proneness. Sports Medicine., 12(15), 281–289.

36. Maddison, R. in Prapavessis, H. (2005). A psychological approach to the prediction and prevention of athletic injury. Journal of Sport and Exercise Psychology, 27(3), 289–310.

37. McDonald, S. A. in Hardy, C. J. (1990). Affective response patterns of the injured athlete: An exploratory analysis. The Sport Psychology, 4, 261–274.

85

86

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016 38. Passer, M.W. in Seese, M.D. (1983). Life stress and athletic injury: Examination of positive versus negative events and three moderator variables. Journal of Human Stress, 9, 11–16.

39. Perna, F.M., Antoni, M.H., Baum, A., Gordon, P. in Schneiderman, N. (2003). Cognitive behavioral stress management effects on injury and illness among competitive athletes: a randomized clinical trial. Annals of Behavioral Medicine, 25(1), 66–73.

40. Petrie T.A. (1992). Psychosocial antecedents of athletic injury: The effects of life stress and social support on female collegiate gymnasts. Behavioral Medicine 18, 127–138.

41. Petrie T.A. (1993). Coping skills, competitive trait anxiety and playing status: Moderation effects on the life stress-injury relationship. Journal of Sport and Exercise Psychology 5, 1–16.

42. Plante, T.G. in Booth, J. (1997). Peronality correlates of athletic injuries among elite collegiate baseball players; the role of narcissism, anger and locus of control. Journal of Human Movement Studies, 32(4), 47–59.

43. Rogers, T.J. in Landers, D.M., (2005). Mediating effects of peripheral vision in the life event stress/athletic injury relationship. Journal of Sport and Exercise Psychology, 27(3), 271–288.

44. Samardžija Pavletič, M., Retar, I., Atiković, A. in Kolar, E. (2014). The role of a sports manager in reducing the incidence of sports injuries among adolescents in gymnastics. V [Kinesiology - the path of health: the proceedings book.](str.213–222).

45. Samardžija Pavletič, M., Atiković, A. in Kolar, E. (2015). Ugotavljanje pojavnosti poškodb v športni gimnastiki. Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije, 67–85.

46. Sands, W.A., McNeal, J.R., Jemni, M. in Penitente, G. (2011). Thinking sensibly about injury prevention and safety. Science of Gymnastics Journal, 3(3), 43–58.

47. Smith, R. E., Smoll, F. L. in Ptacek, J. T. (1990). Conjuctive moderator variables in vulnerability and resiliency research: Life stress, social support and coping skills, and adolescent sport injuries. Journal of Personality and Social Psychology, 58, 2, 360–370.

48. Taylor, J. in Taylor, S. (1997). Psychological approaches to sport injury rehabilitation.

Gaithersburg, Maryland: Aspen Publishers, Inc. 49. Thompson, N.J. in Morris, R.D. (1994). Predicting injury risk in adolescent football players: the importance of psychological variables. Journal of pediatric psychology, 19(4), 415–429.

50. Vidmar, J. (1992). Športna traumatologija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

51. van Mechelen, W. Twisk, J., Molendijk, A., Bloom, B., Snel, J. in Kemper, H.C. (1996).

Subject-related risk factors for sport injuries: a 1-yr prospective study in young adults.

Medicine and Science in Sports and Exercise, 28(9), 1171–1179.

52. Wiese-Bjornstal, D.M., Smith, A.M., Shaffer, S.M. in Morrey, M.A. (1998). An Integrated Model of Response to Sport Injury: Psychological and Sociological Dynamics. Journal of Applied Sport Psychology, 10, 46–69.

53. Williams, J.M. in Andersen, M.B. (1998). Psychosocial antecedents of sport injury: Review and critique of the stress and injury model‘. Journal of Applied Sport Psychology.

10(1), 5–25.

54. Williams, J.M. in Andersen, M.B. (2007). Psychosocial antecedents of sport injury and interventions for risk reduction. V G. Tenenbaum, R. Eklund (Ur.), Handbook of Sport Psychology 3rd ed. (str. 379–403). Hoboken, NJ: Wiley.

55. Williams, J. in Roepke, N. (1993). Psychology of injury and injury rehabilitation. V R.N. Singer, M. Murphey, L.K. Tennant (Ur.), Handbook of research on sport psychology (str.

815–839). New York, NY: Macmillan publishing company.

56. Williams, J.M., Tonymon, P. in Wadsworth, W.A. (1986). Relationship of life stress to injury in intercollegiate volleyball. Journal of Human Stress, 12(1), 38–43.

57. Young-Eun, N., Morris, T. in Andersen, M.B. (2005). Psychosocial factors and ballet injuries. International Journal of Sport and Exercise Psychology, 3(1), 79–90.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

SOOČANJE S STRESOM OB POŠKODBAH IN PSIHOLOŠKA PRIPRAVA MLADIH ŠPORTNIKOV V REHABILITACIJI mag. Aleš Vičič, univ. dipl. psih., športni psiholog Povzetek Športne poškodbe ne prinašajo samo fizioloških, ampak tudi psihološke spremembe.

Zato je poleg strokovnjakov s področja medicine in fizioterapije v različnih fazah rehabilitacije zelo pomembna tudi vloga športnega psihologa. Namen članka je predstaviti področje psihološke priprave mladih športnikov ob rehabilitaciji z vidika aplikativnega športnega psihologa. Ključna faza rehabilitacije za psihološko pripravo je vrnitev v običajni trening in tekmovanja, ko je zaradi neustreznih mišljenjskih in vedenjskih vzorcev prisotna velika verjetnost ponovnih poškodb.

Prikazani so konkretni primeri, kako neustrezni vzorci mišljenja vplivajo na vedenjske vzorce oz. na izvedbo športnih veščin. Prikazane so tudi najpogosteje uporabljene psihološke tehnike, ki se uporabljajo ob rehabilitaciji. Glavni cilj psihološke priprave poškodovanega športnika je zmanjšanje verjetnosti novih poškodb in povečanje učinkovitosti športnika.

Ključne besede: športne poškodbe, psihološka priprava, soočanje s stresom, mišljenjski vzorci, vedenjski vzorci.

Uvod Poškodbe so v športu pogoste in ne prinašajo samo fizioloških, temveč tudi psihološke spremembe. Te so vidne predvsem v povečanem doživljanju stresa, negativnih čustvih, izkrivljenih mišljenjskih vzorcih, nižjemu samospoštovanju, izgubi identitete ipd. Zato včasih kljub veliko vloženega dela na telesni rehabilitaciji prihaja do upočasnjenega procesa rehabilitacije in do ponovitve podobnih poškodb. Športni psihologi poudarjamo, da je pomembno delati tudi na razumevanju psiholoških sprememb in na soočanju z njimi. Stres je najbolj pogost spremljevalec poškodb pri športnikih, ki se lahko hkrati pojavlja v dveh vlogah: v vlogi povzročitelja poškodb in v vlogi posledice poškodb.

Športne poškodbe, stres in psihološka priprava Ko govorimo o vzročno-posledičnem odnosu med poškodbo in stresom, je potrebno poudariti, da je lahko stres vzrok nastanka poškodbe in da so lahko poškodbe vzrok za nastanek stresa, kar znova povečuje verjetnost novih poškodb (Brewer, 2001; Cox, 1994; Weinberg in Gould, 2007).

87

88

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

V članku želimo prikazati izkušnje aplikativnega športnega psihologa, ki se v svoji svetovalni praksi ukvarja predvsem z izboljševanjem učinkovitosti športnikov (npr. kontrola čustev, dvigovanje samozavesti, spodbujanje motivacije, koncentracija …) in z drugo športno psihološko problematiko. Sem spada tudi soočanje s stresom ob poškodbah in psihološka priprava v času športnikove rehabilitacije.

Delo športnega psihologa je pomembno v vseh fazah rehabilitacije (povzeto po Brewer, 2001; Kandare in Tušak, 2010; Weinberg in Gould, 2007): OPERATIVNA FAZA Vloga psihologa je predvsem umirjanje emocionalnega šoka, iskanje rešitev za operacijo in rehabilitacijo, edukacija o operativnih in rehabilitacijskih postopkih (spodbujanje športnika, da sam najde informacije pri različnih strokovnjakih, se pozanima o svoji poškodbi).

FIZIOTERAPEVTSKA FAZA Glavna tema pri psihološki pripravi je premagovanje bolečine in spodbujanje motivacije za redno in kvalitetno opravljanje rehabilitacijskih vaj.

FAZA PRILAGOJENEGA TRENINGA Še vedno je pomembno spodbujanje motivacije za rehabilitacijske vaje, v ospredje pa prihaja nova zelo pomembna tema: premagovanje strahu in ponovno vzpostavljanje pravilnih gibalnih vzorcev (izvedba brez varovalnih mehanizmov).

FAZA OBIČAJNEGA TRENINGA IN TEKMOVANJ Razmišljanje in ukvarjanje s poškodbo v tej fazi pri športniku stopi v ozadje. Športnik se ponovno v pretežni meri posveča izboljšanju svoje učinkovitosti. Tudi psihološka priprava sledi tej logiki. Vendar smo v naši praksi v tej fazi opazili veliko neustreznih mišljenjskih in vedenjskih vzorcev, ki lahko povečajo verjetnost novih poškodb. Menimo, da je potrebno te vzorce odkrivati in spreminjati, da bi zmanjšali verjetnost novih poškodb.

Vpliv mišljenjskih vzorcev na verjetnost nastanka poškodb V Tabeli 1 so prikazani primeri iz prakse, ki kažejo, kako neustrezni mišljenjski vzorci negativno vplivajo na vedenjske vzorce športnika – in ti potem zvišujejo verjetnost poškodb. Predpostavka izhaja iz vedenjsko-kognitivne terapije, ki pravi, da so kognicije (naše misli oziroma naše »interpretacije realnosti«) tiste, ki preko čustev, razpoloženj, telesnih reakcij in sprememb v pozornosti vplivajo na naše vedenje (Beck, 2011). Primer: športnik, ki »interpretira realnost« na sledeč način: »Če naredim napako, to pomeni, da sem slab.«, bo med tekmami in treningi občutil več strahu, saj so napake nekaj povsem običajnega v vsakem športu. Posledično

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

bo v mišicah stalno povečana mišična napetost, zaradi katere bo izvajal bolj zakrčene in manj koordinirane gibe. Strah bo vplival tudi na slabšo pozornost na pravilno izvedbo. Na tak način bo bolj izpostavljen tveganju za poškodbe. V TABELI 1 shematsko prikazujemo primere po principu: mišljenjski vzorec vpliva na psihološko stanje/lastnost in ta na (tvegano!) vedenje.

Tabela 1: Vpliv mišljenjskih vzorcev na vedenjske vzorce športnika.

MIŠLJENJSKI VZOREC »Vzrok za poškodbo je bil izven moje kontrole in takšne situacije so pogoste v športu.« »Vzrok je bila moja napaka … to se meni vedno dogaja … jaz sem kriv ... ne znam drugače.« »Če se spet poškodujem, potem bo katastrofa, npr. konec kariere.« »Da se ne bi spet poškodoval, moram vse paziti.« »Med rehabilitacijo sem veliko zamudil, zato se moram hitro vrniti.« »Bolečina je strašna, neznosna, grozna, nepremagljiva …« »Jaz sem zdaj (fizično) OK, zato ne potrebujem preventive.« »Druge stvari so bolj pomembne kot pa preventivne vaje.« »Zaradi poškodbe ne bom več nikoli tako dober, kot sem bil.« »Ne vem, katere so preventivne vaje in kako jih izvajati.«

STANJE / LASTNOST strah, brezup, strah, občutki krivde, strah,

VEDENJSKI VZOREC • zakrčeni gibi, • slabo koordinirani gibi, • gibanje izven težišča, • izogibalna in varovalna vedenja … in potem »brezglavo« v tvegane situacije,

strah, previdnost, • pazljiva in počasna gibanja, strah, nestrpnost, strah, nizka motivacija,

• gibanja s pozornostjo na »nevarnih« dražljajih, ne pa na pomembnih …

• ne dela preventivnih vaj,

nizka motivacija, • nezbrano in »napol« dela vaje, žalost, obup, nizka motivacija, • se izogiba fizioterapevta, konditrenerja, neznanje, • ne upošteva navodil … sramežljivost,

89

90

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

»Če hočem biti uspešen, potem moram veliko in neprestano tvegati.« »Vedno moraš dati 110 % od sebe: za uspeh v športu, za vrnitev po poškodbi …« »Če hočeš uspeti v športu, moraš biti močan, junak in nikoli pokazati šibkosti!« »Bolečina ne obstaja!«

»Če sem poškodovan, sem nevreden.«

»Ne znam, ne morem, sem nesposoben … sem šibek in pomoči potreben.«

»Sem nevreden, nepomemben.«

pogum in strah, odločnost, jeza, previsoka motivacija, nerealno samozaupanje, pogum in strah,

• prevečkrat v tvegane situacije, • nepripravljen v tvegane situacije, • pretiran obseg in intenzivnost treninga, • preveč agresivna oz. borbena gibanja, • pregrobi gibi »na silo«, na moč,

nizko samospoštovanje, • ne pove za bolečine, strah, žalost, • trenira kljub bolečinam, nizko • veliko nejasnih bolečin samozaupanje, in majhnih poškodb, nemoč, • (pre)pogosto na terapijah in počasen napredek, nizko samospoštovanje. • velikokrat »udeležen« v nesrečnih okoliščinah.

Opisani mišljenjski vzorci niso nujno samo posledica poškodbe, ampak lahko nastanejo že prej in predstavljajo športnikove trajno naučene mišljenjske vzorce.

Opazimo jih lahko predvsem pri mladih športnikih (16–21 let), ki imajo malo ali še nič izkušenj s poškodbami. Hkrati pa so v zelo stresnem obdobju, saj se ravno v teh letih odloča, ali se jim bo uspelo prebiti do vrhunskega nivoja in posledično do profesionalnega ukvarjanja s športom v naslednjih 10–15 letih.

Psihološka priprava v fazi prilagojenega in običajnega treninga V obdobju po uspešni rehabilitaciji, ko se športnik vrne v običajen trening in tekme, se delo na t.i. psihološki rehabilitaciji še ne konča. Nasprotno: vztrajno odkrivanje in spreminjanje nekoristnih mišljenjskih vzorcev in hkrati učenje novih mentalnih strategij za soočenje s stresom predstavlja izjemno čvrst branik pred novimi poškodbami. Športnik, ki je že prej sodeloval s športnim psihologom, se je

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

nekaterih strategij že naučil in nekatere nekoristne mišljenjske vzorce že spremenil, vendar je vse to zdaj potrebno prilagoditi novim okoliščinam. Postopki psihološke priprave v tem obdobju bi po našem mnenju morali izvirati iz treh temeljnih smeri: iz športne psihologije, iz vedenjsko-kognitivne terapije in iz teorije motoričnega učenja. Najpogostejši postopki pa so (Beck, 2011; Cox, 1994; Weinberg in Gould, 2007; McMullin, 2000; Magill, 1998; Schmidt in Wrisberg, 2004; Williams, 1998): a) spreminjanje nekoristnih prepričanj, b) učenje konstruktivnih vedenjskih vzorcev (npr. tehnike gibanj v posameznih športih, preventivne vaje, splošno športno-zdravo življenje ipd.), c) usmerjanje pozornosti na varovalne in hkrati učinkovite ključne dražljaje, d) tehnike sproščanja, e) tehnike predstavljanja učinkovite izvedbe, varovalnih vedenj in reševalnih vedenj.

Zaključek Pri rehabilitaciji športnih poškodb je ključnega pomena interdisciplinarnost, saj gre za kompleksen proces, kjer največjo učinkovitost dosežemo ob sodelovanju strokovnjakov iz različnih področij. Vloga športnega psihologa pri poškodbah pa ni pomembna zgolj v času rehabilitacije, ampak tudi v post-rehabilitacijskem obdobju, ko se športnik že vrne v običajni trening in tekme. Takrat lahko z dobrim delom na psihološki pripravi preprečimo nove poškodbe, ki izvirajo iz nekoristnih mišljenjskih vzorcev in s tem športnika uspešno ohranjamo v procesu treninga in tekmovanj.

Literatura 1. Beck, J. S. (2011). Cognitive behavior therapy: Basics and beyond. New York: Guilford.

2. Brewer, B. W. (2011). Psychology of sport injury rehabilitation. V R. N. Singer, H. A. Hausenblas in C. M. Janelle (ur.), Handbook of sport psychology (str. 787–809). New York: John Wiley & Sons.

3. Cox, R. H. (2002). Sport psychology: concepts and applications. Boston, MA: McGrawHill.

4. Kandare, M. in Tušak, M. (2010). Premagovanje športnih poškodb: psihološki vidiki rehabilitacije po športni poškodbi. Ljubljana: Fakulteta za šport.

5. Magill, R. A. (1998). Motor learning: concepts and applications. Boston; MA: McgrawHill.

6. Mcmullin, R. E. (2000). The new handbook of cognitive therapy techniques. New York: W.W. Norton & Company.

7. Schmidt, R. A. in Wrisberg, C. A. (2004). Motor learning and performance. Champaign, IL: Human Kinetics.

8. Weinberg, R. S. in Gould, D. (2007). Foundations of sport and exercise psychology.

Champaign, IL: Human Kinetics.

9. Willliams, J. M. (1998). Applied sport psychology: personal growth to peak performance.

Mountain View, CA: Mayfield publishing company.

91

92

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

PSIHOLOŠKI VIDIKI OKREVANJA PO ŠPORTNIH POŠKODBAH mag. Katarina Barborič, univ. dipl. psih., športna psihologinja Povzetek Psihološki faktorji so od nastopa poškodbe dalje pomemben del rehabilitacijskega procesa po športni poškodbi. Vplivajo na in določajo obseg, do katerega se lahko športnik uspešno spoprijema s poškodbo in rehabilitacijo le-te. Psihološke spretnosti lahko športniku pomagajo v rehabilitacijskem procesu. Te spretnosti se lahko pospeši ali spodbuja z uporabo psiholoških tehnik. Vse več je tudi raziskav, ki so potrdile pomemben vpliv psiholoških področij in problemov v rehabilitaciji športnih poškodb. Dokazano je, da imajo psihološki faktorji pomemben vpliv na kognitivne ocene poškodbe, emocionalne in vedenjske odzive na poškodbo, splošne izide okrevanja po poškodbi in vrnitev k športu. Številne raziskave so osnovane na teoretičnih modelih psihološke prilagoditve na športno poškodbo, med katerimi so največji pečat pustili fazni modeli (modeli stadijev) oz. modeli žalovanja, modeli kognitivne ocene, Integrirani model psihološkega odziva na športno poškodbo in rehabilitacijski proces (Wiese-Bjornstal, Smith, Shaffer in Morrey, 1998) in Biopsihosocialni model rehabilitacije športne poškodbe (Brewer, Andersen in Van Raalte, 2002).

Ključne besede: športna poškodba, bolečina, emocije, samopodoba, samozavest, motivacija, stres.

Uvod Športne poškodbe pomenijo, zlasti pri nekaterih športnih panogah, nenehno tveganje in bojazen športnika pri njegovi aktivnosti. Predstavljajo eno najpomembnejših ovir pri uspešnem športnem nastopanju, doseganju ciljev in imajo pomemben vpliv na psihološko dobrobit športnika. Pogosto so odločujoči dejavnik športnikove uspešnosti ali neuspešnosti oz. eden od vzrokov za predčasno prekinitev športne poti (Heil, 1993; Vidmar, 1992). Med okrevanjem po športni poškodbi imajo pomembno vlogo različni psihološki faktorji.

V prispevku bodo predstavljeni glavni med njimi, pri čemer bo v osnovi podano teoretično ozadje pojmovanja psihološke rehabilitacije, nekateri psihološki dejavniki pa bodo predstavljeni bolj podrobno.

Rehabilitacija Rehabilitacija pomeni proces, v katerem se skuša ponovno vzpostaviti takšno stanje organizma, kakršno je bilo pred poškodbo ali se vsaj optimalno približati letemu (Vidmar, 1992). Takoj po poškodbi običajno nastopi osredotočanje na fizične dimenzije poškodb (Brewer 2009). Še vedno se pogosto poudarja zgolj splošno fiziološko rehabilitacijo (aerobni trening, krepitev splošne moči in izboljšavo

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

fleksibilnosti) in specifično rehabilitacijo poškodovanega področja. Vidmar (1992) tako v okviru teh oblik rehabilitacije navaja 3 faze: 1. rehabilitacijo v bolnišnici (hospitalna rehabilitacija), 2. ambulantno rehabilitacijo in 3. rehabilitacijo na domu oziroma na športnem terenu.

Toda v zadnjem času se vse bolj poudarja, da športna poškodba ni le poškodba določenega dela telesa, ampak poškodba celotnega človeškega telesa in psihe. Danes je tudi znano, da se športniki včasih ne vrnejo na predpoškodbeni nivo nastopanja, celo ko merljivi fizični vidiki poškodovanega področja kažejo popolno okrevanje.

To lahko pripišemo psihološkim faktorjem (Taylor in Taylor, 1997). Vse bolj torej postaja jasno, da so tudi psihološki faktorji od nastopa poškodbe dalje bistveni del rehabilitacijskega procesa. Psihološki faktorji vplivajo na in določajo obseg, do katerega se lahko športnik uspešno spoprijema s poškodbo in rehabilitacijo le-te (Arvinen-Barrow in Walker, 2013b). Psihološke spretnosti (npr. mentalne zmožnosti športnikov) lahko športniku pomagajo v rehabilitacijskem procesu. Te spretnosti se lahko pospeši ali spodbuja z uporabo psiholoških tehnik (Arvinen-Barrow in Walker, 2013b). Vse več je tudi raziskav, ki so potrdile pomemben vpliv psiholoških področij in problemov v rehabilitaciji športnih poškodb (Duda, Smart in Tappe, 1989; Ievleva in Orlick, 1991; Larson, Starkey in Zaichkowsky, 1996; Wiese, Weiss in Yukelson, 1991 itd.). Dokazano je, da imajo psihološki faktorji pomemben vpliv na kognitivne ocene poškodbe, emocionalne in vedenjske odzive na poškodbo, splošne izide okrevanja po poškodbi in vrnitev k športu (Ievleva in Orlick, 1991; McDonald in Hardy, 1990; Wiese-Bjornstal, Smith, Shaffer in Morrey, 1998), npr. da po športni poškodbi pride do zmanjšanih nivojev samospoštovanja, izgube osebne identitete, anksioznosti (npr. predpoškodbene anksioznosti) (Walker, 2006, v Arvinen-Barrow in Walker, 2013b), depresije in občasno občutkov izoliranosti (Leddy, Lambert in Ogles, 1994; Petitpas in Danish, 1995). Ugotovljeno je bilo tudi, da je lahko uporaba psiholoških intervencij koristna v kontekstu športnih poškodb (Arvinen-Barrow in Walker, 2013b). Zaradi pomembnega vpliva psiholoških faktorjev v rehabilitaciji športnih poškodb mora biti v rehabilitacijo športnika vključena tudi psihološka rehabilitacija.

Rehabilitacija športnika pa mora upoštevati tudi specifičnosti športnika in njegovih zahtev v razmerju do nešportnika. Zato je tudi rehabilitacijski postopek pri športniku v primerjavi z nešportnikom specifičen. Rehabilitacija športnika naj bi bila čim bolj individualizirana. Čeprav športne poškodbe z namenom zdravljenja in okrevanja zahtevajo pomoč različnih strokovnjakov, ki v procesu okrevanja pomagajo športniku na poti vrnitve na predpoškodbeni nivo (tako fizični kot psihični) (Arvinen-Barrow in Walker, 2013a), pa mora biti športnik v procesu rehabilitacije enakovreden, aktivni član rehabilitacijskega tima. Le timsko delo zagotavlja uspeh rehabilitacije (Heil, 1993).

93

94

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Modeli psihološke prilagoditve na športno poškodbo 1. Fazni modeli (modeli stadijev) oz. modeli žalovanja Pri razlagi psiholoških reakcij na športno poškodbo številni avtorji zagovarjajo fazne modele žalovanja in izgube oz. t.i. modele izgube zdravja. Ti modeli izvirajo iz drugih področij raziskovanja, kot je umiranje in so prilagojeni za športne poškodbe (Walker in Heaney, 2013a). Fazne modele so pri začetnih razlagah psiholoških reakcij na športno poškodbo zagovarjali številni avtorji, pri čemer se je najbolj pogosto zagovarjalo modele Kübler-Ross-ove (1969), Brown-a in Stoudemire-a (1983) in Shontz-a (1975) ter Cassen in Hackett-ov (1971) model srčnega infarkta (v Brewer, 1994). Od teh pa je bil v literaturi o športnih poškodbah daleč največkrat uporabljen model Kübler-Ross-ove (1969) (v Walker in Heaney, 2013a), oblikovan za terminalno bolne, v katerem je avtorica predpostavila, da gredo v procesu žalovanja ti ljudje skozi naslednje faze: zanikanje, jeza, barantanje, depresivnost in sprejemanje. Ta model zagovarja dinamično naravo afektivnega odziva. Shontz (1975) je opisal dvofazni model prilagajanja, v katerem najprej nastopi faza nastopa, ki je zelo intenzivna in dokaj kratka. Ta faza vključuje šok in borbo. Šok je izraz ločitve – odcepitve, medtem ko je borba izraz panike, dezorganizacije in nemoči.

Druga faza vključuje odmaknjenost in priznanje. Odmaknjenost je tip zanikanja, v katerem se oseba bodisi umakne v bolezen ali v zdravje. Priznanje pa vključuje cikle približevanja in umikanja (v Brewer, 1994). Brown in Stoudemire (1983) pa sta opisala proces žalovanja po poškodbi z uporabo trifaznega modela, ki vključuje fazo šoka, stanje intenzivne preokupacije s poškodbo in fazo reorganizacije (v Brewer, 1994). Znan pa je tudi Cassen in Hackett-ov (1971) model srčnega infarkta, ki pravi, da srčni bolniki po infarktu med hospitalizacijo najbolj pogosto zaporedoma izkušajo anksioznost, zanikanje in depresivnost (v Brewer, 1994; Singer, Murphey, Tennant, 1993). S primerjanjem odzivov terminalno bolnih oseb in poškodovanih športnikov so številni avtorji priredili različne modele izgube oz. žalovanja ter modele izgube zdravja za poškodovane športnike. Fazni modeli prilagoditve na športno poškodbo tako predpostavljajo, da gre poškodovani športnik po športni poškodbi skozi vnaprej znano sekvenco zaporednih faz do pozitivne prilagoditve (Brewer, 1994; Singer, Murphey in Tennant, 1993). Število faz variira od modela do modela (Walker in Heaney, 2013a).

Vsi ti fazni modeli prilagoditve temeljijo na predpostavki izgube kot stanja deprivacije nečesa oz. neobstoja nečesa, kar je oseba nekoč imela (Peretz, 1970, v Brewer, 1994) in na reakcijah na to izgubo oz. na žalovanju kot procesu predelave emocij, ki so pri osebi posledica pomembne izgube (Brown in Stoudemine, 1983, v Brewer, 1994). Tako tudi aplikacije modelov žalovanja na poškodbe predpostavljajo, da poškodba predstavlja obliko izgube za posameznika, kar sproži proces žalovanja (Brewer, 1994; Evans in Hardy, 1995; Walker in Heaney, 2013a). Peretz (1970, v Brewer, 1994) je identificiral 4 tipe izgube, ki vodijo v afektivno reakcijo: a) izguba pomembnega drugega, b) izguba nekega aspekta selfa, c) izguba zunanjega objekta in d) razvojna izguba. Nesposobnost, povezana s poškodbo, predstavlja obliko izgube aspekta selfa (Brewer, 1994). Podobno kot pri osebah s poškodbo hrbtenice (Tucker, 1980) lahko poškodovani športniki izkusijo izgubo mobilnosti, kontrole,

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

krepkosti in neodvisnosti. Lahko pa izkusijo tudi izgubo statusa, časa igranja in pozornosti s strani soigralcev, trenerjev in medijev (v Brewer, 1994). Hohmann (1985) pravi, da bolj resna je zaznana izguba, bolj intenzivne in ekstremne so reakcije (v Brewer, 1994).

Rotella (1982) navaja, da se športniki pogosto odzovejo na poškodbo tako, da podcenjujejo njeno resnost in verjamejo, da se bodo kmalu vrnili k tekmovanjem.

Ko spoznajo resnični vpliv poškodbe, se počutijo izolirane in osamljene. Sledi jeza nase in na druge ter razdražljivost. Temu pa sledi resnični občutek izgube in depresivnost. Končno pa športnik sprejme poškodbo in upa na vrnitev k športu (v Brewer, 1994).

Kljub popularnosti faznih modelov in poročanju o fazah, v katerih nastopijo specifična vedenja s strani športno medicinskega osebja (Arvinen-Barrow, Penny, Hemmings, Corr, 2010), pa raziskovalcem le-teh večinoma ni uspelo empirično potrditi (v Brewer, 1994; Walker in Heaney, 2013a). Kljub vsemu pa obstaja nekaj dokazov za fazne modele žalovanja. Mueller in Ryan (1991) sta v njuni teoretični diskusiji o odzivu na poškodbo podala podporo aplikaciji modela Kübler-Rossove (1969) (v Walker in Heaney, 2013a). Podobno je Gordon (1986) podal pregled klinične literature o poškodbah in ugotovil, da obstaja tipični odziv na športno poškodbo, ki je zelo podoben 5-stopenjskem modelu Kübler-Rossove (1969) (v Walker in Heaney, 2013a). McDonald in Hardy (1990) sta v njuni raziskavi afektivnega, kognitivnega in vedenjskega odziva na poškodbo pri univerzitetnih poškodovanih športnikih v obdobju 4 tednov okrevanja po poškodbi podprla žalovanju podoben odziv na športno poškodbo. Tudi Mankad in Gordon (2010) navajata, da športna poškodba pri športnikih izzove žalovanju podoben odziv.

Nekatere raziskave so fazne modele žalovanja podprle samo delno (Gordon, Milios in Grove, 1991; Udry, Gould, Bridges in Beck, 1997). Udry, Gould, Bridges in Beck (1997), ki so preučevali psihološke odzive na poškodbe, ki povzročijo zaključek sezone pri smučarjih, npr. niso našli podpore za fazo barantanja in samo minimalno podporo za fazo zanikanja. Podprli pa so faze jeze, depresije in sprejemanja. Številni avtorji so te modele kritizirali zaradi poenostavljanja kompleksnega procesa in majhne prediktivne vrednosti (Brewer, 1994; Taylor, Ogilvie, 1994).

Prav tako pa so jim očitali, da ne morejo razložiti individualnih, socialnih in z okoljem povezanih razlik (Danish, Petitpas in Hale, 1993; Pearson in Petitpas; 1990; Taylor in Ogilvie, 1994; Brewer, 1994; Evans in Hardy, 1995; Harris, 2003; Walker, Thatcher in Lavallee, 2007). Obstoječe raziskave so namreč bolj podprle ugotovitve individualnih variacij, določenih z interakcijo osebnih in situacijskih variabel kot predominantni napredek skozi faze. Modeli tudi ne upoštevajo prehajanja med fazami (Brewer, 1994; Evans in Hardy, 1995, Johnston in Carroll, 1998a; Walker in Heaney, 2013a). Čeprav obstajajo podobnosti med odzivi poškodovanih športnikov in odzivi terminalno bolnih in pacientov po infarktu, pa je bilo že dokazano, da obstajajo psihološke razlike med športniki in nešportniki, kar pomeni, da ni nujno, da se športniki na izgubo oz. poškodbo odzovejo enako kot nešportniki. Zato modelov, ki so bili potrjeni na nešportnikih, ne moremo enostavno

95

96

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

prenesti na športnike oz. enačiti obeh skupin subjektov. Prav tako pa ne moremo enostavno enačiti fenomenov umiranja, okrevanja po infarktu in okrevanja po poškodbi (Brewer, 1994).

Razprava obstaja tudi glede napačne uporabe termina zanikanje. Športniki tipično ne zanikajo, da poškodba obstaja, temveč so nagnjeni k temu, da podcenjujejo njeno resnost in omejevalne faktorje in tako lahko zanikajo resnost in ne same poškodbe (Walker in Heaney, 2013a).

Dejstvo pa je, da je nefleksibilno predpostaviti, da se bodo vsi poškodovani športniki, ne glede na njihove prejšnje izkušnje in okoliščine, na poškodbo odzvali na enak, stereotipen način in posledično šli skozi vsako od faz. Dejstvo je, da ne kažejo po poškodbi vsi športniki negativnega psihološkega odziva. Pojav poškodbe lahko vodi tako v pozitivne kot negativne reakcije (Udry, Gould, Bridges in Beck, 1997; Wrisberg in Fisher, 2004). Npr. športnik, ki je v zadnjem času slabo nastopal, lahko pozitivno sprejme nastop poškodbe, ker ta nudi veljavno opravičilo za slabo nastopanje. Tak športnik bo bolj verjetno izkusil olajšanje kot občutke jeze in depresije. Enako lahko športnik, ki je imel na začetku negativen odziv na poškodbo, sčasoma izlušči pozitivne posledice poškodbene izkušnje kot je npr. spodbujeno perspektivo, povečano motivacijo in razvoj drugih spretnosti, kot so strategije spoprijemanja (Podlog in Eklund, 2006; Udry, Gould, Bridges in Beck, 1997). Take pozitivne posledice včasih označimo za sekundarne koristi (Heil, 1993; Taylor in Taylor, 1997).

Zaradi pomanjkanja podpore ločenim emocionalnim reakcijam na športne poškodbe so se raziskave oddaljile od preučevanja faznih modelov žalovanja ter se osredotočile na preučevanje alternativnih modelov, ki ne temeljijo na procesu žalovanja (Walker in Heaney, 2013a). Te alternative klasičnim faznim modelom, ki sicer ohranjajo faze, pa temeljijo na predpostavki, da premik skozi faze ni linearen proces, ampak cikel, ki se lahko ponavlja. Eden takih je Heil-ov (1993) afektivni cikel poškodbe, ki ohranja tri pomembne ideje dela Kübler-Rossove (1969) in Rotelle (1982): dinamično transformacijsko naravo emocionalne izkušnje, pacientovo aktivnost v okrevanju in pomembnost zanikanja (Heil, 1993).

Ta cikel vključuje 3 elemente: distres, zanikanje in odločno spoprijemanje. Distres vključuje šok, jezo, barantanje, izolacijo, krivdo, ponižanje, preokupiranost in nemoč. Zanikanje sega od občutka nejevere do popolne nesposobnosti sprejeti resnost poškodbe. Odločno spoprijemanje pa vključuje namensko uporabo virov spoprijemanja za predelavo procesa okrevanja. V zgodnjih fazah razvoja sta distres in zanikanje na vrhuncu. Obstaja pa splošen trend v smeri odločnega spoprijemanja, ko se rehabilitacija nadaljuje. Toda premiki od enega do drugega se lahko pojavijo v vsakem trenutku. To pa ni slučajen proces, temveč vezan na specifične izkušnje in dogodke. Celo če v določenem obdobju okrevanja en faktor dominira, se lahko hkrati pojavljata tudi druga dva v spremenljivih časovnih periodah in z različnimi stopnjami vpliva. Nazadovanja v okrevanju in bolečinski napadi najbolj pogosto povzročijo premik nazaj od odločnega spoprijemanja do distresa in zanikanja.

Premiki se lahko pojavijo tudi pri naravnih tranzicijah v rehabilitacijskem procesu.

Ta model torej omogoča možnost regresij med fazami, toda kljub temu je ta pristop

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

konceptualno podoben drugim faznim pristopom, ki poudarjajo splošno tendenco v smeri adaptacije z napredkom rehabilitacije (Heil, 1993).

2. Modeli kognitivne ocene Medtem ko fazni modeli ne morejo razložiti individualnih razlik v odzivu na športno poškodbo, pa so bili modeli kognitivne ocene v veliki meri razviti za razlago teh razlik. Modeli kognitivne ocene, ki so pomembni za psihološke odzive na športno poškodbo, vključujejo Lazarusove in Folkmanove (1984) analize procesa stresa in spoprijemanja s stresom, Rotellovo (1985) adaptacijo kriznega modela spoprijemanja s fizično boleznijo Moosa in Tsuja (1977), Weissov in Troxelov (1986) psihofiziološki model stresa, ki ga je za poškodbe priredil Passerl (1982), Gordonovo (1986) priredbo Smithovega (1980) kognitivno-afektivnega modela stresa in Wiese-Bjornstal in Smithove (1993) adaptacije modela pojava športne poškodbe Andersena in Williamsa (1988), model Groveja (1993), (v Brewer, 1994; Brewer, Cornelius, 2008). Najnovejša modela te vrste pa so oblikovali Brewer (1994) in Wiese-Bjornstal, Smith in LaMott (1995).

V vsakem od teh modelov, ki imajo svoje izvore v literaturi o stresu in spoprijemanju s stresom, se poškodbo pojmuje kot stresor. Tako so tudi odzivi na poškodbo analizirani v kontekstu procesa stresa. V povezavi z obstoječimi teorijami in raziskavami o stresu in spoprijemanju s stresom ima v teh modelih centralno vlogo kognicija (oz. subjektivna interpretacija poškodbe). Po pojavu poškodbe same športnik namreč oceni poškodbeno situacijo in razmišlja o tem, kaj se je zgodilo. Vzrok poškodbe lahko atribuira številnim faktorjem, npr. sebi, opremi, nasprotnikom, soigralcem, riziku športa samega, napaki trenerja ... Ocena vključuje oceno resnosti poškodbe in njen vpliv na športne cilje. Predpostavlja se, da način, kako posameznik interpretira (ali oceni) športno poškodbo in svojo sposobnost za spoprijemanje z zahtevami poškodbe, določa emocionalni odziv (npr. jezo, depresivnost, oddih ...). Tako se dejstvo, da se je poškodba pojavila, pojmuje kot manj kritično za razumevanje emocionalnih reakcij kot način, kako se poškodbo zaznava. Npr. določen posameznik lahko oceni poškodbe kot nestresne, ker poškodbo zaznava kot oddih od intenzivnega treninga, drugemu pa se bo poškodba zdela zelo stresna, ker mu onemogoča nastop na pomembnem tekmovanju. Pri drugem se zaradi ocene, da je poškodba stresna, lahko pojavijo različne oblike emocionalnega distresa (v Brewer, 1994; Wiese- Bjornstal idr., 1995). Kognitivna ocena je pravzaprav proces, v katerem se oceni potencialno stresno situacijo (športno poškodbo) in obseg tega stresa (Walker in Heaney, 2013a). Naše ocene pa potem vplivajo na način, kako se spoprijemamo s stresno situacijo (Walker in Heaney, 2013a). Modeli kognitivne ocene vsebujejo v večini 4 ključne modele: stresno situacijo (poškodbo), kognitivno oceno, emocionalni odziv in posledice (Kolt, 2003, v Walker in Heaney, 2013a). Brewer (1994) je predlagal tipični model kognitivne ocene, ki se ga lahko uporabi za raziskovanja in razlago psiholoških odgovorov na poškodbo. Na kognitivne ocene naj bi po njegovem modelu vplivala interakcija osebnih faktorjev (stabilnih, dispozicijskih ali zgodovinskih značilnosti posameznika) in situacijskih faktorjev (nestabilnih, variabilnih aspektov socialnega in fizičnega okolja in na poškodbo vezanih značilnosti oz. nedispozicijskih aspektov

97

98

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

posameznika, npr. stanj, na katere lahko vpliva rehabilitacijska situacija). Ocene pa posledično vplivajo na emocionalni odziv in nadalje vplivajo na vedenjski odziv, saj emocionalni odziv potem vpliva na vedenjski izid v rehabilitacijskem procesu po poškodbi (npr. na vdanost rehabilitacijskemu režimu, socialni umik ...). Pomemben aspekt tega modela pa je tudi njegova vračajoča narava. Rehabilitacijski proces je potrebno zaznavati kot tekoč proces, v katerem se stresorje nenehno ocenjuje in se nanje nenehno odgovarja. Npr. situacija, ki še posebej vodi v spremembo kognitivne ocene poškodbe, je izkušnja pomembnega nazadovanja v fizičnem okrevanju. Tega seveda ne zaznavajo vsi športniki. Če pa se nazadovanje pojavi, je ocenjevalni proces ponovno vpeljan in ima vpliv na razpoloženjske in vedenjske odzive (Brewer, 1994; Wiese- Bjornstal idr., 1995; Walker in Heaney, 2013a).

Leta 1997 je ta model še nekoliko modificirala Udryjeva, ki je dodala vpliv socialne podpore in spoprijemanja s stresom. Avtorica pravi, da emocionalni odgovor vpliva na tip spoprijemanja za spopadanje s poškodbo in da ima izbira stategije spoprijemanja različne vedenjske posledice in vpliva na športnikovo podvrženost rehabilitaciji.

Socialna podpora pa lahko funkcionira tako, da reducira verjetnost dogodkov, ki se jih zaznava kot stresne (veja A na sliki 1). Nasvet in spodbuda s strani pomembnega drugega pa lahko poveča možnosti, da se bo posameznik zanašal na iskanje informacij ali namene aktivne rešitve problema (veja B na sliki 1) (Udry, 1997).

Uporabnost teh modelov je bila močno dokazana na drugih področjih psihologije (Brewer, 1994). Raziskave, ki so preučevale modele kognitivne ocene znotraj rehabilitacije športnih poškodb, pa so dokaj omejene (Walker in Heaney, 2013a).

Toda obstaja nekaj raziskav, ki podpirajo uporabo tega modela. Npr. Daly, Brewer, Van Raalte, Petitpas in Sklar (1995) so ugotovili, da je kognitivna ocena povezana z emocionalnimi motnjami. Kar je bilo posledično inverzno povezano z mero vdanosti. Tisti, ki so kognitivno ocenili športno poškodbo tako, da je to vodilo do emocionalnih motenj, so se manj verjetno vdali rehabilitacijskim seansam.

Slika 1: Model konitivne ocene pri psihološki prilagoditvi na športno poškodbo (Brewer, 1994; Udry, 1997).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Podobno sta Albinson in Petrie (2003) v raziskavi ameriških univerzitetnih nogometašev podprla model kognitivne ocene, saj sta ugotovila, da je kognitivna ocena vplivala na izbiro strategije spoprijemanja, pri čemer so tisti z bolj negativnimi ocenami izbirali bolj negativne strategije spoprijemanja. Walker (2006) pa je odkrila, da je ocena rizika ponovne poškodbe in zaznanih posledic ponovne poškodbe povzročila anksioznost – strah pred ponovno poškodbo med rehabilitacijo in med vrnitvijo k treningu in tekmovanjem. Športniki so navajali, da jih je strah pred ponovno poškodbo vodil v neodločnost, previdnost in v uporabo varovalnih vedenj (Walker in Heaney, 2013a). Čeprav je bila večina raziskav na področju psihologije športnih poškodb v povezavi z modeli kognitivne ocene retrospektivnih ali transverzalnih, raziskovalni rezultati kažejo velike obljube tega pristopa (Brewer, 1994). Nekateri avtorji tem modelom očitajo samo to, da ne morejo dobro ponazoriti dinamične narave procesa okrevanja (Brewer, 1994) in da so ocene športnikov dosti bolj kompleksne kot predpostavljajo modeli kognitivne ocene (Johnston in Carroll, 1998a).

V praksi glede na to, da situacijski faktorji vplivajo na kognitivno oceno, ne smemo podcenjevati vloge športno medicinskih strokovnjakov in drugih ljudi, ki so v stiku s poškodovanim športnikom (Wiese-Bjornstal, Smith, Shaffer, Morrey, 1998). Športno medicinski profesionalci lahko vplivajo na posameznikovo kognitivno oceno poškodbe in posledični emocionalni in vedenjski odziv. Športnikom lahko pomagajo, da razvijejo bolj konstruktivne interpretacije njihovih poškodb in/ali rehabilitacije preko restrukturacije. Z uporabo psiholoških strategij (kot je preoblikovanje misli) se lahko ocene preoblikuje in zmanjša negativne odzive na športno poškodbo (kot je strah pred ponovno poškodbo) (v Walker in Heaney, 2013a).

3. Integrirani model psihološkega odziva na športno poškodbo in rehabilitacijski proces S spremljanjem razvoja faznih modelov in modelov kognitivne ocene so WieseBjornstal, Smith, Shaffer in Morrey (1998) ugotovili, da modeli kognitivne ocene in modeli žalovanja niso vzajemno izključujoči. Poudarili so, da je občutek izgube, ki je identificiran kot odziv na športno poškodbo, proces, ki se je pojavil po kognitivni oceni in vodi v emocije, pogosto povezane z žalovanjem (kot sta depresija, jeza).

Zato so oblikovali bolj integriran model procesa stresa, ki vključuje žalovanje kot emocionalni odziv – Integrirani model psihološkega odziva na športno poškodbo in rehabilitacijski proces (poznan tudi kot integrirani model).

Ob tem, ko vključuje popoškodbene faktorje, pa vključi tudi predpoškodbene faktorje, ki jih prevzame iz Modela stresa in športne poškodbe (Andersen in Williams, 1988). Wiese-Bjornstal in Smith (1993, v Walker in Heaney, 2013a) so poročali o tem, da vzroki športne poškodbe tudi moderirajo odziv po poškodbi. Npr. visoki nivoji življenjskega stresa naj ne bi samo povečali rizika dejanske poškodbe, ampak tudi ojačajo motnje razpoloženja po poškodbi. Podobno je Brewer (1994) ugotovil, da osebnostne lastnosti osebnostne čvrstosti, anksioznosti kot poteze, ekstravertnosti, nevroticizma in pesimističnega pojasnjevalnega stila ojačajo motnje

99

100

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

razpoloženja po poškodbi. Modifikacija modela Williamsa in Andersena (1998) (dvosmerni odnosi med osebnostjo, zgodovino stresorjev in viri spoprijemanja) v integrirani model ni vključena.

Preostale sekcije integriranega modela razširijo temo stresnega odziva v popoškodbeno fazo, kjer se na poškodbo samo gleda kot na stresor in je obseg stresa določen s športnikovo kognitivno oceno, na katero pa vpliva veliko število osebnih in situacijskih faktorjev. Zveza med kognitivno oceno, vedenjskim odzivom in emocionalnim odzivom je ilustrirana s cikličnim jedrom modela (znanim kot dinamično jedro).

Slika 2: Integrirani model psihološkega odziva na športno poškodbo in rehabilitacijski proces (Wiese-Bjornstal, Smith, Shaffer in Morrey, 1998).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Na dinamično jedro naj bi gledali kot na tridimenzionalno spiralo, ki je usmerjena navzgor proti popolnemu okrevanju in navzdol stran od popolnega okrevanja, če so izidi okrevanja (fizični in psihosocialni) negativni. Izidi okrevanja so umeščeni med športnikovo kognitivno oceno, emocionalni izid in vedenjski izid, kar kaže, da lahko vsi trije direktno vplivajo na izide okrevanja. Dvosmerne puščice v tem jedru predstavljajo dinamično naravo rehabilitacijskega procesa. Puščice v smeri urinega kazalca pa povedo, da kognitivne ocene vplivajo na emocije, kar posledično vpliva na vedenje, medtem ko puščice v nasprotni smeri urinega kazalca poudarijo, da se včasih lahko pojavi obratno in da so spremembe smeri med rehabilitacijo možne.

Npr. ocene lahko vplivajo na vedenje, kar vpliva na posledične emocije in oceno.

Dominantni proces je vpliv ocen na emocije, kar posledično vpliva na vedenje, kar je razvidno iz poudarjenih puščic v dinamičnem jedru (Walker in Heaney, 2013a; Wiese-Bjornstal, Smith, Shaffer in Morrey, 1998).

Integrirani model psihološkega odziva na športno poškodbo in rehabilitacijski proces je najbolj sprejet in najbolje razvit model znotraj literature o psihologiji športnih poškodb (Walker in Heaney, 2013a; Walker, Thatcher in Lavallee, 2007) in do danes daje najboljši okvir za razumevanje psiholoških odzivov na športno poškodbo. Kljub omejeni empirični podpori modela v celoti, obstajajo dokazi, ki podpirajo nekatere individualne komponente modela. Npr. v študiji doživetih izkušenj poškodovanih športnikov je Walker (2006, v Walker in Heaney, 2013a) odkrila podporo določenemu številu osebnih in situacijskih faktorjev, identificiranih v integriranem modelu preko vpliva kognitivne ocene. Med osebnimi faktorji je demonstriranih vseh pet značilnosti poškodbe, naštetih znotraj modela (zgodovina, resnost, tip, zaznani vzrok, status okrevanja) kot tudi individualne razlike osebnosti, tolerance bolečine, športne identitete, spretnosti spoprijemanja, zgodovine stresorjev. Med situacijskimi faktorji so bile evidentne vse športne značilnosti razen statusa šolnine/štipendije kot tudi vsi socialni mediatorji (Walker in Heaney, 2013a). Z namenom, da bi razširili raziskavo Walkerjeve (2006), so Grindstaff, Wrisberg in Ross (2010) uporabili tehniko intervjuja, ki je temeljila na filozofskih dogmah fenomenologije. Ti avtorji so uporabili deduktivni postopek, da bi ugotovili možen pomen poškodbe za vsakega športnika znotraj okvira integriranega modela.

Podprli so številne osebne faktorje modela (npr. prejšnjo zgodovino poškodb, toleranco za bolečino), situacijske faktorje (igralni status, podporo tima), ocene (npr. negotovost, vedenje, da njihovo trenutno poškodbeno stanje ni trajno), emocije (npr. blag strah pred ponovno poškodbo, trud ostati pozitiven) in vedenja (npr. vdanost rehabilitaciji). V nasprotju s tem pa so odkrili tudi druge faktorje, ki niso bili določeni z modelom (spiritualnost in religija, vrednostni sistem …).

Podobno so identificirali velik obseg ocen (npr. verjetje, da je poškodba del božjega načrta, razmišljanje o trenerjevi perspektivi). Poudarjen je bil tudi širši emocionalni in vedenjski odziv (zadovoljstvo nad časom nastopa poškodbe, strah pred operacijo, podpora sotekmovalcem med poškodbo, zbiranje informacij, oblikovanje rehabilitacije v tekmovalen proces). Medtem ko je bila odkrita podpora za številne izide okrevanja integriranega modela (npr. odkritja pozitivnega pomena poškodbe), so odkrili tudi druge (npr. pomoč prijateljem v razumevanju trenerjeve perspektive, verjetje v boga), pri čemer so poudarili, da dva aspekta v modelu manjkata: 1) vloga

101

102

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

upravljanja z medikamenti v športnikovi izkušnji po poškodbi, 2) iskanje znanja med poškodbo, ki ni omejeno na športno medicinske profesionalce (Grindstaff, Wrisberg in Ross, 2010; Walker in Heaney, 2013a). Podana je bila tudi podpora vpliva kognitivnih ocen na športnikove emocionalne odzive (dinamično jedro modela), in sicer s strani raziskav, ki poudarjajo, da ima vzdrževanje pozitivnega pogleda pozitivni vpliv na rehabilitacijsko vedenje in okrevanje (Arvinen-Barrow, Hemmings, Weigand, Becker in Booth, 2007; Heaney, 2006, Tracey, 2003 itd.). Walker (2006, v Walker in Heaney, 2013a), Walker idr. (2007) pa niso našli dokazov za idejo, da vedenjski odzivi na poškodbo direktno vplivajo na posledične kognitivne ocene in so predpostavili, da se to zgodi samo po oceni vedenjskega odziva. Emocionalni odzivi pa naj bi vplivali samo na psihosocialne izide okrevanja in ne fizičnih izidov okrevanja. Toda na fizične in psihosocialne izide okrevanja vplivajo vedenjski odzivi. Izidi okrevanja pa vplivajo na posledične ocene, ocene pa so vplivale na psihosocialne izide okrevanja samo direktno (Walker in Heaney, 2013a).

Model je uporaben kot vodilo za intervencije za izboljševanje izida rehabilitacije, saj je številne osebne in situacijske faktorje mogoče spreminjati (Brewer in Cornelius, 2008).

4. Biopsihosocialni model rehabilitacije športne poškodbe Ena glavnih omejitev Integriranega modela psihološkega odziva na športno poškodbo in rehabilitacijskega procesa (Wiese-Bjornstal, Smith, Shaffer in Morrey, 1998) je, da ne pojasni, kako psihološki faktorji vplivajo na izide rehabilitacije fizične športne poškodbe. Zato so Brewer, Andersen in Van Raalte (2002, v Brewer 2008, 2009) predlagali biopsihosocialni model rehabilitacije športne poškodbe.

Model poudarja, da zdravje, bolezen in poškodbo najbolje razumemo v terminih interakcije med biološkimi, psihološkimi in socialnimi faktorji, tako so tudi izidi rehabilitacije posledica dinamičnih in kompleksnih bioloških, psiholoških in socialnih interakcij (Walker in Heaney, 2013a). Vključuje številne variable, povezane s procesom rehabilitacije športne poškodbe. Glede na model značilnosti poškodbe in sociodemografski faktorji vplivajo na biološke, psihološke in socio/kontekstualne faktorje, ki so posledično v interakciji in imajo vpliv na vmesne biopsihološke izide, kot je bolečina, ocena okrevanja in obseg gibanja. Puščica med psihološkimi faktorji in vmesnimi biopsihološkimi izidi je dvosmerna, kar kaže na to, da biopsihološki izidi tudi lahko vplivajo na psihološke faktorje. Model predvideva tudi, da poleg psiholoških faktorjev vmesni biopsihološki izidi vplivajo na izide rehabilitacije športne poškodbe. Tudi te puščice so dvosmerne, torej rehabilitacijski izidi tudi lahko vplivajo na psihološke faktorje in biopsihološke izide (v Brewer 2008, 2009; Walker in Heaney, 2013a). Izidi, na podlagi katerih se v veliki meri presoja uspeh rehabilitacije, so sami po sebi predominantno psihološki ali vedenjski. Čeprav fizično stanje športnika pomaga ugotoviti potencial, ki ga športnik lahko doseže, je na splošno tisto, kar športnik dejansko doseže v obliki vedenja (npr. športnega nastopa) tisto, kar bistveno določi izid rehabilitacije (Brewer, 2009).

Zaključimo pa lahko, da je glavna moč tega modela v tem, da upošteva, da do okrevanja po športni poškodbi pride v kompleksni biološki, psihološki in socialni matriki in da

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

je interakcija teh kompleksnih faktorjev spremenljiva in dinamična (Andersen, 2007, v Walker in Heaney, 2013a) ter s tem ponuja širok okvir za razumevanje odzivov na športne poškodbe (Brewer, 2001, v Walker in Heaney, 2013a).

Malo je raziskav, ki bi ta model direktno preučevale, obstaja pa podpora posameznim elementom modela. Npr. Brewer (2001, v Brewer 2008, Walker in Heaney, 2013a) je ugotovil, da je korelacija med emocionalnimi reakcijami na poškodbo in izidi rehabilitacije konsistentna s predikcijami biopsihosocialnega modela. Andersen (2007) je uporabil del modela, ki vključuje socialno/kontekstualne faktorje, da bi preučil kolaborativne odnose med rehabilitacijo, medtem ko je Andersen (2001) uspešno uporabil model za preučevanje vrnitve k športnemu udejstvovanju po poškodbi (Walker in Heaney, 2013a).

Slika 3: Biopsihosocialni model športne poškodbe (Brewer idr. 2002, v Brewer, 2009; Walker in Heaney, 2013a).

103

104

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Toda tudi ta model ima omejitve. Ne opisuje zveze med različnimi psihološkimi faktorji, predvsem glede na bolj psihološko osnovane modele. Prav tako ni teorija in tako ne poda izčrpne razlage, kako so različne komponente v interakciji, da privedejo do različnih izidov. Model tudi ne pokaže, kateri faktorji so bolj pomembni pri povzročanju različnih izidov in zakaj (Podlog in Eklund, 2007, v Walker in Heaney, 2013a).

V nadaljevanju bodo predstavljeni nekateri elementi zgoraj omenjenih modelov oz. določeni vidiki okrevanja po športnih poškodbah oz. rehabilitacije športnih poškodb.

Kognitivna ocena Kognitivna ocena je proces, v katerem se oceni potencialno stresno situacijo (športno poškodbo) in obseg tega stresa (Walker in Heaney, 2013a) in se lahko izrazi v obliki različnih ocen, kognitivnih izkrivljanj in atribucij oz. kot navajata Lazarus in Folkman (1984) v obliki primarnih in sekundarnih ocen (v Heil, 1993; Appaneal in Habif, 2013). Lazarus (1978) je v svoji teoriji primarno oceno definiral kot oceno osebnega pomena dogodka oz. določila pomembnosti/narave transakcije med posameznikom in okoljem glede na učinek, ki bi ga ta utegnila imeti za njegovo splošno blagostanje, torej percepcijo stresorja ali dogodka kot ogrožujočega in/ali škodljivega in takega, ki ima pomembne posledice, torej kaj je na kocki (ob upoštevanju izziva, koristi, grožnje in škode/koristi), sekundarno oceno pa kot kognitivno aktivnost, ki se nanaša na resurse in možnosti, ki jih imamo za spoprijemanje z njo oz. kot stopnjo, do katere posameznik zaznava, da ima primerne vire za spoprijemanje z zahtevami stresorja (v Lamovec, 1994; Appaneal in Habif, 2013; Walker in Heaney, 2013a). Obe obliki percepcij sta v veliki meri nezavedni in dinamični (Appaneal in Habif, 2013). Tako lahko dva športnika z enako poškodbo le-to drugače ocenita, npr. eden jo lahko zaznava kot katastrofo, drugi pa kot možnost za premor od intenzivnega treninga (Udry idr., 1997). Edina raziskava, ki je do danes v absolutnem smislu poročala o sekundarni oceni športne poškodbe, je raziskava, ki so jo izvedli Daly, Brewer, Van Raalte, Petitpas in Sklar (1995). Avtorji so v tej raziskavi ugotovili srednje prepričanje športnikov, da se bodo lahko spoprijeli s poškodbo.

Pomemben faktor znotraj kognitivne ocene pa je tudi iskanje vzroka poškodbe, ki naj bi na podlagi rezultatov številnih študij znotraj zdravstvene psihologije imelo pomemben vpliv na okrevanje (Cox, 1994, Taylor, 1991). Lau in Hartman (1983, v Taylor, 1991) sta ugotovila, da ljudje za lastno bolezen bolj dajejo internalne atribucije oz. da je samoobtoževanje za bolezen zelo pogosto. Odgovor o posledicah samoobtoževanja sicer še ni popolnoma jasen, toda številne študije atribucij za bolezni so pokazale slabšo psihološko prilagoditev med posamezniki, ki za njihovo bolezen navajajo eksternalne in nekontrolabilne vzroke in boljšo pri posameznikih, ki navajajo internalne in kontrolabilne vzroke. Internalni in kontrolabilni vzroki sprožijo predvsem planiranje in vdanost oz. sledenje vedenjskemu režimu, ki so ga predpisali zdravniki ter pozitivno emocionalnost in splošno nižji psihološki

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

distres (Taylor, 1991). Športniki pa tudi na splošno dajejo internalne, nestabilne in kontrolabilne atribucije (Cox, 1994).

Brewer (2009) navaja, da so med pogostimi kognitivnimi odzivi na športno poškodbo: a) znižano samospoštovanje, b) atribucijska aktivnost in c) uporaba strategij spoprijemanja. Po poškodbi športniki izkušajo upad v ocenah samospoštovanja.

Oblikujejo atribucije glede vzroka poškodbe. Da bi se spoprijeli z izzivi poškodbe, uporabijo različne kognitivne strategije, kot je sprejemanje njihovih poškodb, osredotočanje na rehabilitacijske naloge in razmišljanje o pozitivnih stvareh (Brewer, 2009). Kognitivni odzivi na poškodbe pri športnikih pa variirajo vzdolž oseb in situacij (Brewer, 2009).

Nekateri avtorji navajajo, da poškodba lahko povzroči tudi kognitivna izkrivljanja.

Heil (1993) tako poroča, da so športniki po poškodbah v povprečju dokaj nagnjeni k personalizaciji in se sprašujejo, zakaj se je to moralo zgoditi prav njim, drugi avtorji pa omenjajo tudi katastrofiziranje.

Način, na katerega športniki kognitivno ocenijo ali interpretirajo poškodbo, pa pomembno vpliva na psihološko prilagoditev na izzive poškodbe (Brewer, 2009).

Poškodbe, ki se jih zazna kot grožnja lastnemu selfu in dobrobiti, povzročijo več neželenih psiholoških posledic kot poškodbe, ki se jih zazna kot nevtralne, benigne in v redkih primerih koristne (Brewer, 2009).

Emocionalni odziv Raziskave so pokazale, da ima športna poškodba pomemben emocionalni učinek. Študije, ki so raziskovale razlike med poškodovanimi in nepoškodovanimi športniki, so pokazale višje nivoje depresivnosti in anksioznosti pri poškodovanih športnikih, primerjava športnikov pred in po poškodbi je pokazala večje motnje razpoloženja in povečano depresivnost po poškodbi, študije, ki so raziskovale emocionalno stanje v času poškodbe, so na splošno našle premik od negativnega do pozitivnega efekta v času, prav tako pa so ugotovili, da se najbolj ekstremne negativne emocionalne reakcije pojavljajo pri športnikih z najbolj resnimi poškodbami (Chan in Grossman, 1988; Johnston in Carroll, 1998a; McDonald in Hardy, 1990; Smith, Scott, O’Fallon in Young, 1990; Smith, Stuart, Wiese-Bjornstal, Milliner, O’Fallon in Crowson, 1993; Leddy, Lambert in Ogles, 1994). Najbolj pogoste emocionalne reakcije, ki jih izkušajo poškodovani športniki, so jeza, zmedenost, depresivnost, strah in frustracija (Brewer, 2009). Na splošno raziskave o psihičnih posledicah športne poškodbe kažejo negativne spremembe v razpoloženju. Po poškodbi na splošno pride do povečane depresivnosti, jeze, napetosti in anksioznosti in zmanjšane vitalnosti – energije (Brewer, 1994). Le redke raziskave (npr. Brewer, Linder in Phelps, 1995) poročajo o pozitivnem mentalno zdravstvenem profilu po poškodbi.

Raziskave se tudi bolj nagibajo v smeri trditve, da so afektivne reakcije na poškodbo bolj globalne po naravi (pride do splošnih motenj razpoloženja) in bolj varirajo od posameznika do posameznika, kar se razlikuje od predpostavk faznih modelov, pri čemer pa je kar nekaj študij ugotovilo kontinuum od splošnega negativnega do splošnega pozitivnega emocionalnega razpoloženja (Brewer, 1994). Na splošno se

105

106

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

negativne emocije povečajo takoj po poškodbi in se zmanjšajo v enem mesecu po poškodbi, ko se športniki prilagodijo na novo stanje (Brewer, 2009). V osrednji fazi rehabilitacije se pogosto poroča o depresiji in frustraciji, kjer pa vir teh občutkov niso več skrbi glede poškodbe, temveč glede rehabilitacije. Proti koncu okrevanja se pogosto pojavi strah pred ponovno poškodbo (Johnston in Carroll, 1998). Emocionalne motnje pa vztrajajo, ko imajo športniki resne poškodbe ali ko se soočajo z ovirami v procesu okrevanja. Pri približno 5–24 % športnikov s poškodbami so nivoji emocionalnih motenj klinično pomembni in zahtevajo pomoč strokovnjakov. Na žalost pa tega emocionalnega distresa športno medicinski strokovnjaki ne prepoznajo zlahka in zato lahko ostane neodkrit (Brewer, 2009).

Osebni faktorji, ki so bili v raziskavah dokazani kot pozitivno povezani s popoškodbenimi emocionalnimi motnjami, vključujejo samoidentifikacijo z vlogo športnika, tekmovalno anksioznost, vključenost v profesionalni šport, nivo športne vključenosti, pesimistični pojasnjevalni stil, izkušnjo prejšnje poškodbe (Brewer in Cornelius, 2008). Dokazana je negativna zveza med emocionalnim distresom po poškodbi in starostjo ter osebnostno čvrstostjo (Brewer in Cornelius, 2008). Situacijski faktorji, povezani z emocionalnimi motnjami po poškodbi pa so trenutni poškodbeni status, resnost poškodbe, nezmožnost izvajanja dnevnih aktivnosti in športnega udejstvovanja, življenjski stres, napredek okrevanja, nivo športne vključenosti, medicinska prognoza, socialna podpora med rehabilitacijo in ocena socialne podpore. Športniki bolj verjetno kažejo popoškodbene motnje, ko zaznavajo poškodbe kot resne, ko ocenijo, da so slabo napredovali v rehabilitaciji in imajo občutek, da so s strani okolja slabo podprti (Brewer in Cornelius, 2008). Z emocionalnim distresom po poškodbi pa so se pokazale kot pomembno povezane tudi različne kognitivne ocene (Brewer in Cornelius, 2008). Večji emocionalni distres po poškodbi je povezan z interpretacijo bolečine na katastrofičen način, z atribuiranjem vzroka poškodbe faktorjem znotraj sebe (čeprav so pri tem faktorju različne raziskave podale diametralno nasprotne ugotovitve). Nižji nivoji emocionalnega distresa pa so bili ugotovljeni pri posameznikih, ki menijo, da se bodo lahko spoprijeli s poškodbo, si lahko predstavljajo sebe, da dobro funkcionirajo po poškodbi, imajo višjo splošno samozavest, zaupajo vase in v svoje sposobnosti vdati se rehabilitacijskemu protokolu, verjamejo v poplno okrevanje in uspeh v športu (Brewer in Cornelius, 2008).

Na osnovi tega je bilo poudarjenih nekaj rizičnih faktorjev emocionalnega distresa po športni poškodbi. Mladi športniki in športniki, ki imajo zelo močno vlogo športnika kot vira samospoštovanja, izkušajo višje nivoje emocionalnih motenj. Nivoji emocionalnih motenj so višji pri resnih poškodbah in dolgotrajni rehabilitaciji oz. ko pride do upočasnitev v procesu okrevanja. Bolj trdni športniki in tisti, ki so zadovoljni s svojo socialno podporo, izkušajo nižje nivoje psihološkega distresa. Pomembno vlogo igra tudi čas nastopa poškodbe v sezoni, saj poškodbe, ki preprečijo trening za ali udeležbo na pomembnih tekmovanjih, povzročijo posebej močne emocionalne reakcije (Brewer, 2009).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Samopodoba, samozavest, zaupanje Študije, ki so raziskovale razlike med poškodovanimi in nepoškodovanimi športniki, so pokazale nižjo samozavest in samospoštovanje pri poškodovanih športnikih (Chan in Grossman, 1988; Leddy, Lambert in Ogles, 1994 itd.).

Primerjava športnikov pred in po poškodbi je pokazala znižano samospoštovanje po poškodbi (Leddy, Lambert in Ogles, 1994; Smith, Stuart, Wiese-Bjornstal, Milliner, O’Fallon in Crowson, 1993). Taylor in Taylor (1997) pa sta poročala o zmanjšanem zaupanja v lastne fizične zmožnosti po poškodbi. Po poškodbi torej na splošno pride zmanjšane samozavesti, samospoštovanja, samoučinkovitosti oz. do bolj negativne samopodobe. Samozaupanje športnikov se spreminja v poteku rehabilitacije, pri čemer je navadno višje na začetku rehabilitacije in pred doseganjem okrevanja kot med rehabilitacijskim procesom (Brewer, 2009). Športniki, ki so psihološko možno vključeni v profesionalni šport, še posebej verjetno izkusijo nizko samospoštovanje po poškodbah, ki pomenijo zaključek kariere (Brewer, 2009).

Motivacija za rehabilitacijo športne poškodbe Eden ključnih faktorjev za uspeh pri rehabilitaciji po športnih poškodbah je motivacija, saj je edini faktor, ki ga poškodovani športniki lahko kontrolirajo in ker uporaba te kontrole direktno vpliva na kvaliteto in trajanje rehabilitacije. Predvsem je pomembna samomotivacija, ki jo lahko definiramo kot vedenjsko tendenco, da oseba vztraja neodvisno od situacijskih ojačitev na osnovi osebnih ciljev in se kaže v športnikovih kapacitetah, da začne in izvaja vadbo v odsotnosti katerekoli zunanje pomoči, samoiniciativno vlaga trajen napor oz. trud v premagovanje ovir, kot so bolečina, utrujenost, dolgočasje, frustracije, nazadovanje in želja po drugih, manj neprijetnih aktivnostih (Fisher, Mullins in Frye, 1993; Fisher in Hoisington, 1993, Taylor in Taylor, 1997; Wiese, Weiss in Yukelson, 1991). Motivacija vpliva na zelo različne aspekte, povezane z rehabilitacijo, predvsem pa je odločilnega pomena za vdanost rehabilitaciji. Samomotivirane osebe so torej bolj sposobne vztrajati pri vedenjski odločitvi in premagati ovire, ki onemogočajo vdanost (Brewer, 1994, 1998a,b, 2004, 2009; Brewer in Cornelius, 2008; Duda, Smart in Tappe, 1989; Fisher, Domm in Wuest, 1988; Fisher in Hoisington, 1993; Fisher, Mullins in Frye, 1993 itd.). Pozitivno zvezo med samomotivacijo in vdanostjo so pokazale tudi številne raziskave (Taylor in Taylor, 1997). Fisher, Mullins in Frye (1993) in Fisher in Hoisington (1993) so npr. ugotovili, da 92 % že poškodovanih športnikov meni, da je vdanost direktno povezana z njihovo močjo volje (samomotivacijo, notranjo motivacijo, močjo karakterja). S tem se strinja tudi 78 % rehabilitacijskih profesionalcev. Zanimivo pa je, da le 40 % rehabilitacijskih profesionalcev meni, da je samomotivacija športnikov za rehabilitacijo dovolj visoka, da vztrajajo in nadaljujejo predpisan tretma brez supervizije rehabilitacijskega profesionalca (v to je prepričanih 61 % športnikov). Kljub temu da odločilno prispeva k vdanosti, pa samomotivacija športnikov po mnenju rehabilitacijskih profesionalcev ni dovolj močna, da bi vodila športnike skozi težave in kompleksnost rehabilitacije in da leti potrebujejo tudi pomoč od zunaj (od rehabilitacijskih profesionalcev). Športniki pravijo, da samomotivacija za rehabilitacijo temelji na naslednjih principih: športniki

107

108

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

morajo verjeti, da bo rehabilitacija uspešna, predpisane vaje morajo zaznavati kot utemeljene in na atribuciji truda (težko delo vodi v uspeh). Duda, Smart, Tappe (1989) so v svoji raziskavi ugotovili, da so bili poškodovani športniki, ki so kazali večjo vdanost rehabilitacijskemu program bolj motivirani kot tisti, ki so pokazali manjšo vdanost.

Motivacija ima pomemben vpliv predvsem na 2 ključna aspekta vdanosti rehabilitaciji, na obiskovanje sestankov fizične terapije in intenzivnost napora oz. truda v času rehabilitacijskih sestankov. Vpliva tudi na voljnost izvajanja rehabilitacijskih vaj doma, na trud za vzdrževanje fizične kondicije in na mentalni trening ter na učenje o športu, kar pa vse vpliva na sposobnosti za uspešno vrnitev k športu. Tako motivacija vpliva na številne faktorje življenjskega stila, ki pozitivno ali negativno vplivajo na rehabilitacijo, vključujoč spanje, dieto, dnevne stresorje in socialno podporo. Potrebno pa je poudariti, da pomanjkanje vdanosti ne pomeni nujno nizke motivacije. Obstaja veliko razlogov, zakaj športnik ne kaže zadovoljivega truda pri rehabilitaciji, nekateri od njih so nenamerni ali zunaj športnikove kontrole, npr. zahteve doma, dela, šole, nekateri pa so celo nezavedni, kot so sekundarne koristi. Najbolj pomembno je, da športniki cenijo vpliv, ki ga ima motivacija na rehabilitacijo, prepoznajo svoj nivo motivacije in aktivno delujejo v smeri izboljšanja motivacije v času okrevanja (Taylor in Taylor, 1997).

Najbolj očitna znaka nizke motivacije sta slabo obiskovanje sestankov fizične terapije in pomanjkljivo izvajanje predpisanih vaj in procedur, pomembni znaki pa so tudi nizka intenziteta in napor oz. trud, kot tudi nizka pozornost na navodila med fizično terapijo. Bolj težko zaznavni simptomi nizke motivacije pa so nejasni, lahko dosegljivi ali nedosegljivi cilji športnika, uporaba nedoločljive bolečine za izogibanje obiskovanja sestankov in truda ali nenehni logistični izgovori za preprečitev fizične terapije. Nenehna prisotnost kateregakoli od teh simptomov zahteva preučitev športnikove motivacije. Zavedanje pacientovih motivacijskih nivojev pa je bistveno za omogočanje najboljše možne rehabilitacijske oskrbe. Poznavanje in senzitivnost za simptome nizke motivacije namreč omogoči strokovnjakom, da prevzamejo aktivne korake pri pomoči športnikom pri povečevanju motivacije. Strokovnjaki morajo športnikom v tem primeru poudariti pomen motivacije za okrevanje in jim priskrbeti orodja, da zgradijo motivacijo do funkcionalnega nivoja. To je še posebej pomembno v začetnih fazah rehabilitacijskega procesa, kjer zgodnji napredek predstavlja osnovo za pomembne napredke kasneje v okrevanju in ko se oblikujejo rehabilitacijske navade, ki bodisi pospešijo ali zavirajo popolno okrevanje.

Pomembni pa so tudi nekateri tipični trenutki med rehabilitacijo, ko lahko celo pri resnično motiviranih poškodovanih športnikih pride do upada motivacije, zmanjšanja truda in intenzivnosti. Tipične situacije, v katerih se lahko pričakuje upad v motivaciji, so periode bolečine, nazadovanja in sredina rehabilitacijskega procesa, ko je za športniki že dolga pot in so utrujeni od bolečine in neugodja, niso pa še dovolj daleč, da bi videli konec rehabilitacije (Taylor in Taylor, 1997).

Raziskava, narejena na športnih trenerjih, je pokazala, da je motivacija ena od karakteristik, ki loči tiste športnike, ki se uspešno spoprimejo s poškodbo od tistih, ki se s poškodbo spoprimejo manj uspešno (Wiese, Weiss in Yukelson, 1991).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Verjetno je najpomembnejša tehnika za vzpodbujanje motivacije med rehabilitacijo, ki jo zagovarja večina avtorjev, postavljanje ciljev. Posamezniki obeh strani rehabilitacijskega procesa, poškodovani športniki in rehabilitacijski strokovnjaki so poudarili vrednost postavljanja rehabilitacijskih ciljev za spodujanje motivacije in vdanosti rehabilitacijskemu programu (Brewer, Jeffers, Petitpas in Van Raalte, 1994; Duda idr., 1989; Fisher, Mullins in Frye, 1993; Fisher in Hoisington, 1993; Ievleva in Orlick, 1991; Wiese idr., 1991 itd.).

Vdanost rehabilitaciji športne poškodbe Vdanost (ang. adherence) označuje pacientovo zmožnost in pripravljenost slediti predpisanemu medicinskemu režimu (Brannon in Feist, 1997) oz. vztrajanje v rehabilitacijskem programu ter obseg, do katerega posameznik izvede vedenja kot del režima tretmaja, oblikovanega za spodbujanje okrevanja po poškodbi (Brewer, 1998a,b; Granquist in Brewer, 2013). Meicenbaum in Turk (1987) definirata vdanost kot prostovoljno sodelujočo vključenost pacienta v skupno sprejetem poteku vedenja, da bi se doseglo želen preventiven ali terapevtski izid (v Taylor, 1991, Granquist in Brewer, 2013). Pri rehabilitaciji športne poškodbe se tako vdani posameznik prostovoljno in neodvisno odloči za sodelovanje pri aktivnostih, želena vedenja ohranja določen čas, do vrnitve k normalnemu funkcioniranju (Granquist in Brewer, 2013).

Do danes še ni jasno, ali naj se na vdanost rehabilitaciji gleda kot na enoten ali multidimenzionalen koncept. Čeprav so nekateri raziskovalci ugotovili, da so različni indeksi vdanosti med seboj v visoki korelaciji in nasičeni na enem faktorju, pa so drugi avtorji našli nizke do zmerne interkorelacije med merami vdanosti (Brewer, 1994, 2008, 2009 itd.). Kljub temu da vedenjske zahteve varirajo v odvisnosti od narave poškodbe in rehabilitacijskega protokola, pa lahko rečemo, da so tipična vedenja, ki predstavljajo vdanost rehabilitaciji po športni poškodbi oz. najbolj znani indeksi vdanosti prisotnost pri rehabilitacijskih sestankih, sestankih fizične terapije, vlaganje truda in primerne intenzivnosti na sestankih fizične terapije, sodelovanje pri fizični terapiji, upoštevanje nasvetov glede primernih omejitev pri fizični aktivnosti (npr. počitek, omejitve glede dela), izvajanje domačega vadbenega programa, izvajanje domače krioterapije, upoštevanje predpisov uživanja medikamentov, med ocenami pa ocene rehabilitacijskih profesionalcev, samoocene nivoja okrevanja, EEM biofeedback med domačo vadbo, samoocene voljnega vedenja med sestanki fizične terapije in pri domačih vajah in ocene uživanja zdravil (Brewer, 1998a,b).

Raziskave so potrdile tudi zvezo med psihološkimi faktorji in vdanostjo (Granquist in Brewer, 2013). Obstoječi teoretični okvirji in empirični dokazi kažejo, da je vdanost rehabilitaciji bistvena komponenta uspešne rehabilitacije športne poškodbe oz. da vdanost korelira z izidi rehabilitacije (Granquist in Brewer, 2013).

Nevdanost rehabilitaciji je povezana s slabšimi splošnimi izidi rehabilitacije (npr. funkcionalnimi zmožnostmi, močjo, obsegom gibljivosti (Brewer, 1998a,b; Brewer idr., 2000) in ima potencialen vpliv na povečanje rizika ponovne poškodbe (Arnheim in Prentice, 2000, v Granquist in Brewer, 2013). Toda jasnih dokazov o vlogi vdanosti kot mediatorja zveze med biopsihosocialnimi faktorji in izidi rehabilitacije je še malo (Granquist in Brewer, 2013).

109

110

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Glavni poudarek empiričnih raziskav o vdanosti rehabilitaciji po športni poškodbi je bil na identifikaciji njenih prediktorjev, tako osebnih (dokaj stabilnih lastnosti oseb) kot situacijskih faktorjev (variabel, na katere vpliva interakcija oseb s socialnim in fizičnim okoljem), ki niso nujno povsem neodvisni. Osebni faktor, ki ga najbolj konsistentno povezujejo z vdanostjo, je samomotivacija (Brewer 1994, 1998,a,b, 2004, 2009; Brewer in Cornelius, 2008; Brewer idr., 2003, 2004; Granquist in Brewer, 2013). Pozitivne povezave z vdanostjo rehabilitaciji pa so ugotovili tudi za bolečinsko toleranco (Byerly, Worrell, Gahimer in Domholdt, 1994; Fields, Murphey, Horodyski, Stopka, 1995; Fisher idr., 1993; Fisher idr., 1988), realističnost (potezo, ki odraža asertivnost, neodvisnost in samozaupanje) (Wittig in Schurr, 1994, v Brewer in Cornelius, 2008), internalni zdravstveni lokus kontrole, vključenost v nalogo in trdnost (v Brewer in Cornelius, 2008). Negativna povezanost z vdanostjo rehabilitacijskemu programu po športnih poškodbah pa je bila ugotovljena za ego vključenost, anksioznost kot potezo oz. za somatsko anksioznost, zdravstveni lokus kontrole slučaja oz. sreče in motnje razpoloženja (Brewer in Cornelius, 2008). Glede na dispozicijske lastnosti so torej športniki, ki se najbolj verjetno vdajo rehabilitacijskemu programu, tisti, ki so samomotivirani, imajo močno voljo in so tolerantni glede neugodja (Brewer in Cornelius, 2008). Sitaucijski faktorji, povezani z večjo vdanostjo v več kot eni raziskavi, pa so: suportivno klinično okolje, zaupanje v učinkovitost tretmaja, udobje in odzivnost rehabilitacijskega okolja (udobnost, pripravnost, komfort, dostopnost in fleksibilnost rehabilitacijskih pripomočkov in osebja), prikladnost rehabilitacijskega urnika, zaznan lasten trud med rehabilitacijskimi aktivnostmi in socialna podpora med rehabilitacijo (Brewer in Cornelius, 2008). Situacijski faktorji, katerih povezanost z večjo vdanostjo je bila ugotovljena samo v eni raziskavi, pa so: trajanje poškodbe, status akademskega razreda, vključenost v naloge, atribucija – pripisovanje okrevanja osebno kontrolabilnim faktorjem (prepričanje o osebni kontroli nad okrevanjem), atribucija – pripisovanje okrevanja stabilnim faktorjem, kognitivna ocena zmožnosti za spoprijemanje s poškodbo, ocena težav spoprijemanja, pomembnost vrednosti – pomena rehabilitacije za pacienta, instrumentalno spoprijemanje, emocionalna prilagoditev oz. pozitivna emocionalnost, zaznana resnost poškodbe, zaznana resnost grožnje posameznikovemu zdravju, posameznikov sum na ogroženost zdravja, zaznano pričakovanje nadaljnjih komplikacij brez rehabilitacije, posameznikovo prepričanje, da mu bo zdravstveno vedenje omogočilo odstranitev grožnje in posameznikovo prepričanje, da ima sposobnosti, da izpelje – izvaja zdravstveno vedenje, pričakovanje rehabilitacijskih profesionalcev o vdanosti pacientov, rehabilitacijska samoučinkovitost, ciljna naravnanost in sigurnost samopodobe (odsotnost grožnje samopodobi) (Brewer in Cornelius, 2008).

Raziskave so pokazale, da posamezniki, ki imajo višje vrednosti vdanosti, poročajo tudi o visoki sposobnosti spoprijemanja s poškodbo, imajo visoko samozaupanje glede rehabilitacije, zaznavajo malo grožnje lastnemu samospoštovanju, atribuirajo okrevanje stabilnim in osebno kontrolabilnim faktorjem, postavljajo rehabilitacijske cilje, uporabljajo imaginacijo in pozitivni samogovor (Brewer in Cornelius, 2008).

Brewer (2004) je pri pregledu raziskav o faktorjih, povezanih z vdanostjo rehabilitaciji, zaključil, da se športniki najbolj verjetno vdajo programu, ko: 1) imajo osebne značilnosti, ki spodbujajo vdajanje s potencialno izzivalnim rehabilitacijskim

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

programom (kot je samomotivacija, trdnost), 2) so v okolju, ki spodbuja vdanost (npr. socialno podporo pri rehabilitaciji, udobne in primerne klinične setinge, 3) zaznavajo njihovo zdravstveno stanje kot zadosti resno, da so zaskrbljeni, toda niso preplavljeni z bolečino ali emocionalnim distresom, 4) atribuirajo svoje zdravje vedenjem znotraj njihove kontrole in verjamejo v učinkovitost njihovega rehabilitacijskega programa in zaupajo v lastne zmožnosti zaključiti program.

Raziskav o povratnem vplivu vdanosti na rehabilitacijo in izid okrevanja je zelo malo. Prav tako so raziskave, ki so preučevale zvezo med vdanostjo rehabilitaciji in rehabilitacijskimi odzivi, dale mešane rezultate, tako pozitivne, nepomembne kot tudi negativne zveze vdanost – izid (Brewer, 1998a,b, 2009). Če je zveza vdanost – izid za dani rehabilitacijski program nepomembna ali pozitivna, nevdanost rehabilitaciji ni škodljiva (ali je celo koristna). Ko je primeren nivo rehabilitacijskih aktivnosti (zahtevan za doseganje želenih rehabilitacijskih izidov) znan, je lahko nevdanost rizična ali škodljiva. Npr. izvajanje manj rehabilitacijskih aktivnosti, kot je predpisano, lahko upočasni okrevanje, medtem ko pretiravanje v aktivnostih lahko vodi v ponovno poškodbo ali poškodbo drugega dela telesa. Do danes ostaja primerna raven vdanosti neznana, čeprav je vprašanje, do katere mere se mora športnik vdati rehabilitacijskim protokolom, da bi dosegel optimalne izide rehabilitacije tisto, katerega odgovor bi najbolj pomagal športno medicinskim strokovnjakom pri načrtovanju uspešne rehabilitacije (in vodil njihova pričakovanja do športnika) (Granquist in Brewer, 2013). V skladu s tem je, če predpostavimo pozitivni odnos vdanost – izid, pri nekaterih rehabilitacijskih protokolih možno, da je manj kot 100 % vdanosti zadosti za doseganje maksimalnega terapevtskega odziva in več vdanosti ne omogoči nujno boljšega izida. Minimalni nujni nivo vdanosti lahko variira kot funkcija športne poškodbe in rehabilitacijskega programa (Brewer, 1998a,b).

Kljub pomenu vdanosti za fizično in psihološko okrevanje pa so odkrili neoptimalne ocene vdanosti rehabilitaciji športne poškodbe s strani pacientov. O šibki vdanosti rehabilitaciji po športnih poškodbah so poročali v zvezi z zgodovino številnih posamičnih primerov, z zmerno frekvenco je bila identificirana s strani športnih trenerjev, športnih psihologov in zdravnikov športne medicine. Glede na to, kako je merjena, so bili dobljeni nivoji vdanosti od 40 do 91 %, pri čemer zadnje študije kažejo pozitivno vdanost (Brewer, 1998a,b). Npr. v raziskavi, ki sta jo izvedla Taylor in May (1996, v Taylor in Taylor, 1997), je 60 % pacientov poročalo, da niso bili popolnoma vdani predpisanim domačim nalogam in 54%, da niso bili popolnoma vdani predpisanemu počitku. Udry (1997) je poročala o 79 % vdanosti pacientov glede fizioterapije po poškodbi kolenskih vezi z najvišjimi vrednostmi na začetku rehabilitacije.

Eden od načinov, kako se lahko izboljša vdanost oz. doseže optimalne ravni vdanosti rehabilitaciji, je preko uporabe psiholoških intervencij. Če so te kombinirane s fizično rehabilitacijo, lahko vplivajo na vdanost in posledično na rehabilitacijske izide. Literatura o empirično podprtih tretmajih za izboljšanje vdanosti rehabilitaciji po športni poškodbi je zelo omejena. Sestavlja jo samo nekaj raziskav, v katerih se je za spodbujanje vdanosti uspešno apliciralo postavljanje ciljev. Postavljanje ciljev

111

112

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

je namreč učinkovito pri povečanju rehabilitacijske samoučinkovitosti, pozornosti na rehabilitacijski protokol in atribuciji okrevanja osebno kontrolabilnim faktorjem.

Dosegljiva literatura poroča o tem, da lahko obsežne programe treninga psiholoških tehnik, ki vključujejo postavljanje ciljev, tehnike upravljanja s stresom in različne strategije spoprijemanja, uporabimo tudi v rehabilitacijskih setingih z namenom izboljšanja vdanosti. Korelacijske ugotovitve raziskav pa so pokazale, da ima lahko uporaba pozitivnega samogovora in uporaba socialne podpore ugodne učinke na vdanost rehabilitaciji športne poškodbe. V splošni literaturi o rehabilitaciji je edukacijski pristop dominanten način prizadevanj spodbuditi vdanost. Kot učinkoviti so se pokazali naslednji edukacijski pristopi: supervizija terapevtskih vaj, nadzor nad rehabilitacijo s strani profesionalcev z dodatnim za situacijo specifičnim treningom, razširjanje tradicionalne inštrukcijske metode z uporabo inštrukcijskih medijev, kot so audioposnetki in knjižice z napisanimi in ilustriranimi inštrukcijami o domačih vadbenih aktivnostih. Športno medicinski profesionalci lahko pozitivno vplivajo na vdanost športnikov tudi z dobro komunikacijo, dobrim odnosom.

Poslušanje športnikov, jasna razlaga rehabilitacijskih aktivnosti, izogibanje žargonu in preveč tehnični terminologiji, kontrola neverbalnega vedenja in prepoznavanje športnikovih potreb po informacijski in socioemocionalni komunikaciji je nekaj od načinov, ki jih lahko športno medicinski strokovnjaki uporabljajo, da bi oblikovali okolje, ki spodbuja vdanost rehabilitaciji (Granquist in Brewer, 2013).

Spoprijemanje s stresom po športni poškodbi Literatura iz zdravstvene psihologije je poudarila pomembno vlogo spoprijemanja in povezanost le-tega z različnimi vedenjskimi in zdravstvenimi izidi, pri čemer je instrumentalno spoprijemanje dominantna stategija spoprijemanja, uporabljena pri posameznikih, ki iščejo tretma za akutne in kronične medicinske probleme (Endler, Parker, Summerfeldt, 1993; Taylor, 1991; Thoits, 1986 ...). Do podobnih rezultatov so prišli tudi pri preučevanju spoprijemanja s stresom po športni poškodbi (npr.

Udry, 1997).

V velikem številu raziskav je bil emocionalno orientiran stil spoprijemanja in izogibalni način spoprijemanja pozitivno povezan pri moških in ženskah z negativnimi zdravstvenimi variablami, kot so anksioznost, depresivnost ter na splošno s povečanim psihološkim distresom ter s slabim okrevanjem po bolezni.

Na nalogo, problem orientiran način spoprijemanja in aktivnen način spoprijemanja pa je bil v nasprotju s tem negativno povezan s temi variablami ali pa se je izkazal kot nepovezan z njimi ter pozitivno povezan z dobro prilagoditvijo na bolezen oz. poškodbo. Pacienti, ki uporabljajo izogibalni, emocionalno usmerjen način spoprijemanja, imajo več problemov v prilagajanju na bolezni in poškodbe kot tisti, ki uporabljajo aktivne, problemsko usmerjene strategije in tudi kasneje kažejo slabšo kvaliteto življenja (Daly, Brewer, Van Raalte, Petitpas in Sklar, 1995). Tako je instrumentalno spoprijemanje povezano z visokimi nivoji vdanosti tretmaju (Endler idr., 1993; Smith, Scott, O´Fallon in Young, 1990; Smith, Scott in Wiese 1990), blaženje pa z nizkimi nivoji vdanosti tretmaju (Endler idr., 1993). Nekatere raziskave pa so pokazale, da je nižji psihološki distres povezan s pozitivnimi konfrontativnimi odzivi na stres (Taylor, 1991).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Taylor (1991) pravi, da obstajajo dokazi, da se osebe, ki uporabljajo multiple strategije spoprijemanja, bolje spoprimejo s stresom bolezni in poškodbe kot osebe, ki dominantno uporabljajo samo eno strategijo. Strategije spoprijemanja so namreč najbolj učinkovite, ko se ujemajo s specifičnim problemom, za katerega so najbolj uporabne.

Specifične vedenjske strategije spoprijemanja, ki so bile identificirane pri poškodovanih športnikih, pa vključujejo: agresivni rehabilitacijski pristop, izogibanje drugim, izgradnjo moči, distrakcijo, izvajanje stvari normalno, učenje o poškodbah, počivanje ob utrujenosti, trdo delo za doseganje rehabilitacijskih ciljev, iskanje in uporabo socialne podpore, preizkušanje alternativnih tretmajev, delo oz. trening po lastnem tempu itd. (Brewer in Cornelius, 2008).

Bolečina med rehabilitacijo športne poškodbe Bolečina je brez dvoma najbolj prodorna in škodljiva ovira do učinkovite rehabilitacije športne poškodbe. Predstavlja nevarnost športnikovi fizični integriteti, ogroža njegovo zmožnost nastopa, vodi v nižjo vdanost rehabilitaciji, sproža občutke nemoči in pomanjkanja kontrole, kar še poveča percepcijo bolečine in zmanjša kvaliteto rehabilitacije ter upočasni proces okrevanja itd. Ima pomembne fizične, psihološke in emocionalne učinke na skoraj vse aspekte okrevanja (Heil, 1993; Taylor in Taylor, 1997). Za uspešen zaključek rehabilitacijskega programa sta bistvena bolečinska toleranca poškodovanih športnikov in upravljanja z bolečino, od športnikove sposobnosti, da tolerira bolečino, pa je pogosto odvisna hitrost okrevanja (Pen in Fisher, 1994).

Bolečina je normalen in vztrajen del udejstvovanja v večini športnih panog. Ker so športniki s trdim treningom in tekmovanji bolj izpostavljeni bolečini, so na splošno tudi bolj nagnjeni k temu, da poročajo o bolečini kot drugi ljudje (Pen in Fisher, 1994). Obstajajo dokazi, da imajo športniki različnih športov višjo bolečinsko toleranco kot nešportniki, razlik pa niso našli pri bolečinskem pragu (Kolt, 2007).

Višja bolečinska tolerance pa vodi športnike v vadbo in nastope tudi pod bolj izrazito bolečino. Pogosto kultura rizika vodi športnike v to, da o bolečini ne poročajo (Taylor, Taylor, 1997) ali pa kažejo nepripravljenost poiskati medicinsko pomoč, da jih ne bi označili za šibke (Kolt, 2007). Dokazi obstajajo tudi, da športniki kažejo višje bolečinske prage in bolečinsko toleranco kot športnice za določene tipe bolečine (Kolt, 2007). Na bolečinsko toleranco pa vplivajo športnikova stališča do bolečine in kognitivne strategije, ki jih uporabljajo, ko izkušajo bolečino (Pen in Fisher, 1994). Nekateri podatki kažejo, da se bolečinska toleranca lahko izboljša (Kolt, 2007).

Do danes še ni jasno, ali lahko bolečino, ki je izkušena med športnim udejstvovanjem, pojmujemo kot podobno tisti med rehabilitacijo. Na bolečino, ki jo izkušajo zdravi športniki, se pogosto gleda kot na pozitivno in kaže na velik napor in pritiskanje limita ter jih motivira, da močneje delajo. Nasprotno pa se bolečino, ki jo čutijo poškodovani športniki, tipično zaznava kot negativno in se nanjo gleda kot na dejstvo, ki kaže na nadaljnjo škodo in potrebo po zaščiti poškodovanega področja

113

114

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

(Taylor in Taylor, 1997). Bistvena razlika med bolečino nastopanja in bolečino poškodbe je v tem, da je prva navadno akutna, kratka, povzročena prostovoljno, popolnoma pod kontrolo športnika in reducirana po potrebi in želji. Bolečina poškodbe pa je tipično kronična, signal nevarnosti športnikovi fizični dobrobiti in zaznana kot zunaj kontrole poškodovanega športnika (Heil, 1993). Ti dve različni izkušnji bolečine povzročata opazno različne fizične, psihološke in emocionalne odzive. Bolečina nastopanja je pogosto vir zadovoljstva in inspiracije, oblikovanja pozitivnih misli in emocij, ki spodbudijo nastopanje in dobrobit. Bolečina poškodbe pa lahko povzroči negativne reakcije, vključujoč izgubo zaupanja in motivacije, povečano anksioznost in občutke strahu in groze (Taylor in Taylor, 1997).

Kot se športniki razlikujejo v zmožnosti spoprijeti se in/ali tolerirati bolečino na splošno (Kolt 2007), se razlikujejo tudi v sposobnosti, da funkcionirajo in se spopadejo z bolečino po športni poškodbi (Crossman in Jamieson, 1985). Sposobnost upravljanja z bolečino pa je bistvena za uspešen zaključek rehabiltacijskega programa po športni poškodbi (Kolt, 2007), saj sta bolečina in neugodje značilna za večino programov rehabilitacije športnih poškodb in lahko motita in v določenih primerih prekineta tretma (Fisher in Hoisington, 1993a; Pen in Fisher, 1994). Športnikova stališča do bolečine in strategije, ki jih uporablja za spoprijemanje z bolečino, lahko vplivajo na vdanost predpisani rehabilitaciji (Kolt, 2007; Pen in Fisher, 1994). Dokazi obstajajo o pozitivni zvezi med bolečinsko tolerance in vdanostjo rehabilitaciji (Byerly idr., 1994; Fields idr., 1995; Fisher, Domm in Wuest, 1988). Tisti, ki bolje tolerirajo bolečino, se bolj rigidno vdajo rehabilitacijskem režimu (Kolt, 2007). Občutek bolečine, zmanjšana toleranca za bolečino kot tudi nesigurnost in strah pa lahko vodijo do tega, da se poškodovani športniki ne čutijo sposobne izpeljati primerne – ustrezne vadbe (Fisher, Domm in Wuest, 1988).

Jensen, Turner in Romano (2001) pa so poročali, da je zmanjšanje prepričanja, da bolečina označuje škodo, povezano z zmanjšanjem v pacientovi nezmožnosti.

Povečanje v zaznani kontroli nad bolečino in zmanjšanje katastrofiziranja in prepričanja, da je oseba nezmožna, pa so povezani z zmanjšanjem samoporočane pacientove nezmožnosti, intenzivnosti bolečine in depresije. Bolje zaznana kontrola nad bolečino je povezana z manj katastrofiziranja glede bolečine (Kolt, 2007).

Pen in Fisher (1994) pa navajata, da se športniki z internalnim lokusom kontrole lažje soočajo z bolečino, povezano s poškodbo, ker niso odvisni od akcij medicinskega osebja.

Resnična intenziteta bolečine je odvisna (predvsem pri neznatnih bolečinah) od pozornosti, ki jo človek bolečini posveča. To je v rehabilitaciji izrednega pomena: ko so športniki zaradi pojava poškodbe, še ne sigurne popolne ozdravitve in zaradi eventuelnih neznanih posledic vznemirjeni, se pri njih poveča samoopazovanje telesnih občutkov. Iz tega izhaja povečana senzibilnost za bolečino, na podlagi česar lahko prizadeti celo manjše bolečine uvrsti med grozeče, kar (s posredovanjem strahu) privede do ojačane zaznave bolečine (Pen in Fisher, 1994 ).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Zanimivo pa je, da so pričakovanja bolečine, bolečina pred začetkom rehabilitacije, bolečina na začetku rehabilitacije in bolečina med rehabilitacijo za športnike manj močne ovire za rehabilitacijo, kot to pravijo rehabilitacijski profesionalci in da se ocene pomena bolečinske tolerance za vdanost razlikujejo, če ocene podajo športniki ali če jih podajo rehabilitacijski profesionalci. Le 3 % športnikov pravi, da bolečina prepreči delo oz. ovira delo (prepreči vdanost), medtem ko 39 % rehabilitacijskih profesionalcev pravi, da športniki navadno zaradi bolečine prekinejo z vadbo in kar 46 % rehabilitacijskih profesionalcev meni, da bolečina v začetnem rehabilitacijskem sestanku zmanjša vdanost (Fisher, Mullins in Frye, 1992; Fisher in Hoisington, 1993). V nasprotju s pričakovanji pa na bolečinske tolerance športni trenerji ne gledajo kot na značilnosti, ki ločijo poškodovane športnike, ki se uspešno spoprimejo s poškodbo in rehabilitacijo od tistih, ki se ne (Larson idr., 1996; Wiese in dr., 1991). Ta pogled je lahko rezultat nesposobnosti s strani športnih trenerjev, da dejansko ločijo bolečinsko toleranco med poškodovanimi športniki. Prav tako je vrednost identifikacije bolečinske tolerance lahko zaznana, kot da ima majhno praktično vrednost, ker je nekaj, za kar športni trenerji ne verjamejo, da lahko športniki aktivno kontrolirajo. Konsistentno s tem pogledom tehnik bolečinskega managementa športni trenerji niso zaznali kot strategij, ki pospešijo rehabilitacijo (Larson idr., 1996; Wiese idr., 1991). Te ugotovitve lahko kažejo na nepoznanost tehnik nefarmakološkega upravljanja z bolečino, nezadosten čas za obravnavo psiholoških problemov ali odsotnost primernega mehanizma obravnave (Larson idr., 1996). Fisher idr. (1993) pa so ugotovili, da športni trenerji verjamejo, da je športnikova zmožnost sprejeti bolečino pomembna za vdanost tretmaju. Novejše študije (Francis, Andersen in Maley, 2000; Ninedek in Kolt, 2000) pa so pokazale, da fizioterapevti bolečinske tolerance ne vidijo kot pomembne pri razlikovanju športnikov, ki se uspešno spoprijemanjo s poškodbo in tistimi, ki so manj uspešni.

Prav tako kot pomembne za premagovanje s športom povezane bolezni bolečinske tolerance niso zaznavali profesionalni športniki (Francis idr., 2000).

Med psihološkimi tehnikami pa so se kot dokazano uspešne za uravnavanje bolečine med rehabilitacijo pokazale relaksacija, imaginacija in kognitivna vadba oz. mentalni trening (Kolt, 2007).

Socialna podpora med rehabilitacijo Za športnike predstavlja enega najhujših aspektov stanja po poškodbi odstranitev od številnih delov njihovega življenja, ki so jim dajali okrepitve, zadovoljstvo in podporo. Za večino športnikov izvira bistven del motivacije za sodelovanje v športu iz socialne podpore, ki jo prejemajo. Odstranitev te podpore zaradi poškodbe lahko ustvari veliko število težav, ki inhibirajo fizično in psihološko rehabilitacijo (Taylor in Taylor, 1997). Večina opisov okrevanja po poškodbi pravi, da so v največjem številu primerov poškodovani športniki ločeni od tima in drugih ljudi in izgubijo te vire podpore v času, ko ga najbolj potrebujejo (Heil, 1993). Toda raziskave, ki so se znotraj športa ukvarjale s to problematiko, dajejo spodbudne rezultate, saj ugotavljajo, da športniki po lastnih ocenah prejemajo veliko socialne podpore (Johnston in Carroll, 1998; Udry, 1997). V raziskavi, ki so jo izvedli Udry, Gould, Bridges in Tuffey (1997) na poškodovanih športnikih, pa je bilo ugotovljeno tudi,

115

116

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

da so le-ti bolj pogosto opisali interakcije s pomembnimi drugimi kot pozitivne. Na žalost pa športniki še vedno navajajo, da so trenerji tisti, pri katerih je frekvenca negativnih socialnih interakcij relativno visoka.

Literatura poudarja predvsem izreden pomen družine in prijateljev, trenerjev in soigralcev oz. sotekmovalcev in strokovnega medicinskega osebja za dobrobit poškodovanega športnika v času okrevanja (Heil, 1993; Rosenfeld, Richman in Hardy, 1989; Taylor in Taylor, 1997). Le-ti nudijo različne tipe socialne podpore.

Pines, Aronson in Kafry (1981) navajajo 6 različnih tipov socialne podpore: poslušanje, emocionalno podporo, emocionalni izziv, deljeno socialno realnost, tehnično oceno in tehnični izziv, ki jih grupirajo v 2 splošni področji glede na naravo podpore: emocionalno socialno podporo (poslušanje, emocionalna podpora, emocionalni izziv in deljena socialna realnost) in tehnično socialno podporo (tehnična ocena in tehnični izziv). Prvo področje se nanaša na zagotavljanje in omogočanje emocionalnih potreb poškodovanih športnikov, drugo pa na tehnične aspekte rehabilitacije in športa. Iste tipe socialne podpore je kasneje omenil tudi Rosenfeld idr. (1989). Johnston in Carrol (1998) pa omenjata informacijsko socialno podporo, ki jo sestavljajo deljena socialna realnost, tehnični izziv in tehnična ocena, emocionalno socialno podporo, ki jo sestavljajo poslušanje, emocionalni izziv in emocionalno udobje ter praktično socialno podporo, ki jo predstavljata osebna in materialna pomoč.

Tehnično oceno in tehnični izziv lahko dajejo samo tisti, ki dobro razumejo in poznajo športno nastopanje oz. rehabilitacijo oz. imajo tehnično znanje in izkušnje na področju, kjer se daje podporo. V kontekstu rehabilitacije poškodbe gre za tehnične izkušnje iz športne medicine in športa. Emocionalno podporo lahko dajejo tisti, ki jih osebno skrbi za športnika. Za te osebe ni nujno, da imajo strokovno znanje o poškodbah, ampak morajo imeti dober oseben odnos s poškodovanim športnikom.

Deljeno socialno realnost lahko dajejo tisti, ki imajo podobne življenjske izkušnje.

Glavi vir praktične podpore, še posebej osebne pomoči pa so ljudje, s katerimi športnik živi.

Izidi, škoda in koristi športne poškodbe Iskanje pomena je centralna tema številnih teorij spoprijemanja z resno boleznijo in drugimi neprijetnimi življenjskimi izkušnjami. Ljudje poskušajo, ko se soočijo s škodljivim dogodkom, reducirati njegove negativne posledice zanje in mislijo o njem kot o neogrožujočem. Ko je negativne posledice težko zanikati, pa jih poskušajo izravnati z zaznanimi koristmi in s tem osmisliti svoje življenje (Taylor, 1991).

Pregled literature o psiholoških posledicah športnih poškodb kaže, da so bile raziskave predvsem osredotočene na kratkoročne negativne efekte, ki jih športniki izkušajo po poškodbi. Poleg vseh že omenjenih negativnih reakcij na poškodbo velja omeniti še raziskovalno ugotovitev Hermann-a in Eberspächer-ja (1991 do 1993, v Hermann, 1994), ki sta pri vrhunskih športnikih ugotovila, da jih kar 36 % v času rehabilitacije in kasneje razmišlja o smislu vrhunskega športa. Le redko pa

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

so poskušali strokovnjaki raziskati koristi, ki jih športniki črpajo iz poškodb. Ena od raziskav, ki se je ukvarjala s koristmi športnih poškodb je raziskava, ki so jo izvedli Udry, Gould, Bridges in Beck (1997). Avtorji so pri športnikih, ki so utrpeli poškodbe, zaradi katerih so morali zaključiti sezono, ugotovili, da poškodbi kljub vsemu pripisujejo številne koristi (o njih je poročalo 95,2 % športnikov): osebnostno rast, psihološko osnovano izboljšanje nastopa in fizični-tehnični napredek.

Barboričeva (2000, 2002) je izvedla eno redkih raziskav na svetu v tistem času, ki je preučevala izid poškodbe ne samo z vrnitvijo k športu, kar so kot izid poškodbe večinoma upoštevale tuje raziskave, temveč v obliki vpliva poškodbe na trenutno življenje športnika. Pri resno poškodovanih slovenskih vrhunskih športnikih je ugotovila, da so le-ti po zaključeni rehabilitaciji poškodbo in preteklo okrevanje kognitivno ocenili pozitivno. Poškodbo so sicer realno ocenili kot resno, nekoliko motečo in okrevanje kot srednje dolgotrajno, toda hkrati so poudarili svoje pozitivno spoprijemanje z njo in uspeh ter popolnost rehabilitacije oz. okrevanja. Poročali so o dokaj pozitivnem izidu poškodbe oz. pozitivnem vplivu le-te na trenutno življenje in o srednje izraženi previdnosti ter srednji uporabi zaščitnih metod in tehnik. Po končani poškodbi je kar 66,7 % športnikov spremenilo odnos do poškodb, največ jih je navajalo različne oblike pozitivnih sprememb oz. koristi. Znotraj pozitivnih sprememb so največkrat navajali, da zaradi konkretne poškodbe zdaj bolj pazijo na preventivo. Pogosti so bili tudi odgovori, ki so kazali, da so športniki zaradi poškodbe pridobili neke nove sposobnosti, spretnosti, veščine in moči, se jih bolj zavedali oz. se bolj zavedali pomena le-teh v rehabilitaciji. Poročali so o tem, da bolj poslušajo govorico telesa in da po poškodbi zdravju pripisuje večji pomen.

Odgovorov, ki kažejo na negativne posledice, je bilo dosti manj, nanašali pa so se na strah (strah pred ponovno poškodbo, strah pred življenjem po športu), negativne emocije, negativne misli o poškodbi in dejstvo, da poškodba na nek način predstavlja v športnikovem življenju oviro. Nekateri športniki pa so poročali o splošnih aspektih spremembe v odnosu do poškodbe. Tako so npr. poročali o tem, da poškodbo sprejemajo kot del športa, da se zdaj zavedajo možnosti nastanka poškodbe, da več razmišljajo o poškodbah, da poškodbam in rehabilitaciji pripisujejo večji pomen.

Psihološke intervence med rehabilitacijo Ugotovljeno je bilo, da je uporaba psiholoških intervencij med rehabilitacijo športne poškodbe zelo pomembna, saj psihološke intervencije pospešijo okrevanje po poškodbi, omogočijo občutek kontrole nad procesom rehabilitacije s tem, ko spodbujajo motivacijo in vdanost rehabilitaciji in povečajo komunikacijo med športnikom in zdravstvenimi profesionalci, ki delajo s športnikom (ArvinenBarrow in Walker, 2013b). Ti lahko spodbudijo večje razumevanje same poškodbe pri poškodovanem športniku, razumevanje procesa okrevanja in možnih izidov okrevanja (Heaney, 2006). Večje razumevanje poškodbe lahko vpliva na predanost tretmaju in s tem na samo okrevanje po poškodbi (Arvinen-Barrow in dr., 2007). Športniki, ki so vključeni v psihološke intervencije, ki jim omogočijo, da nase gledajo kot na aktivne udeležence pri okrevanju, imajo bolj verjetno boljše izide fizičnega okrevanja (Arvinen-Barrow in Walker, 2013b).

117

118

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Poškodovani športniki tako psihološke intevence uporabljajo za povečanje uživanja in zadovoljstva z rehabilitacijskim procesom, krajšanje časa okrevanja, spodbujanje fizičnega okrevanja po operaciji, blaženje poslabšanj imunskega sistema, upravljanje z bolečino, preprečevanje nadaljnje poškodbe in izboljšanje vdanosti rehabilitaciji (Ievleva in Orlick, 1991; Petrie in Hamson-Utley, 2011, v Kamphoff, Thomae in Hamson-Utley, 2013).

Bolj specifično so raziskave pokazale, da so športniki, ki so med rehabilitacijskim procesom uporabljali postavljanje ciljev, imaginacijo in pozitivni samogovor, hitreje okrevali kot športniki, ki teh psiholoških intervencij niso uporabljali (Ievleva in Orlick, 1991). Drugi raziskovalci so dokazali, da poškodovani športniki, ko uporabljajo psihološke intervencije, izkušajo zmanjšanje stresa, bolečine, anksioznosti in strahu pred ponovno poškodbo (Cupal, 1998; v Cupal, Brewer, 2001; Loundagin in Fisher, 1993). Gould, Udry, Bridges in Beck (1997) so npr. ugotovili, da so športniki, ki so se vrnili na predpoškodbene nivoje, poudarjali, da so ključni deli rehabilitacije kognitivna restrukturacija, pozitivni samogovor in mentalna imaginacija. Športniki, ki pa uporabljajo te psihološke intervence, pa kažejo tudi boljšo vdanost rehabilitaciji (Evans in Hardy, 2002, v Kamphoff, Thomae in Hamson-Utley, 2013).

Najbolj popularne in uveljavljene psihološke intervencije, ki jih uporabljamo tudi v rehabilitaciji športnih poškodb, so postavljanje ciljev, imaginacija, trening relaksacije in pozitivni samogovor. Kot pomembno in koristno za poškodovanega športnika je bilo prepoznano tudi spodbujanje in izvrševanje uporabe socialne podpore (Heil, 1993; Arvinen-Barrow in Walker, 2013b).

V literaturi je bil poudarjen pomen postavljanja ciljev med rehabilitacijo. Podporo postavljanju ciljev med rehabilitacijo najdemo v različnih raziskavah, ki so preučevale športnike različnih športov in različnih tekmovalnih nivojev (npr.

Brewer idr., 1994; Evans in Hardy, 2000, Arvinen-Barrow in Hemmings, 2013; Francis idr., 2000; Gould, Udry, Bridges in Beck, 1997; Ievleva in Orlick, 1991; Johnson, 2000). Številnim poškodovanim športnikom je namreč najteže primerno napredovati v okrevanju oz. ne prehitro nadaljevati. Preko postavljanja ciljev se lahko določi in beleži primeren tempo napredovanja. Postavljanje ciljev že tako ali tako pogosto predstavlja bistveni del športnikovih vsakodnevnih programov treninga, tako da je podobne postopke smiselno nadaljevati tudi med rehabilitacijo.

Integracija postavljanja ciljev v rehabilitacijski proces ni samo koristna, ampak je tehnika s pravim vodenjem in podporo tudi enostavno prenosljiva (Arvinen-Barrow in Hemmings, 2013; Taylor in Taylor, 1997).

Teoretiki pravijo, da ciljna naravnanost izboljša, spodbudi nastop s 3 različnimi mehanizmi: a) z omogočanjem usmeritve posameznikovega napora, truda, b) s spodbujanjem vztrajanja, c) s spodbujanjem razvoja novih strategij za izboljšanje nastopa. V času okrevanja po športnih poškodbah pa omogoča občutek kontrole in spodbudi motivacijo, vztrajanje in predanost (Williams in Roepke, 1993).

Specifični, izzivajoči cilji vodijo v boljše izboljšanje nastopa relativno glede na

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

enostavne in nespecifične cilje (narediti najboljše) oz. boljše, kot če ni nobenih ciljev v rehabilitaciji (Theodorakis, Mallion, Papaioannou, Beneca in Filactacidon, 1996, v Theodorakis, Beneca, Malliou in Goudas, 1997). Cilji funkcionirajo v konjunkciji z drugimi psihološkimi variablami, kot je samoučinkovitost in samozadovoljstvo.

Samoučinkovitost je definirana kot posameznikovo pričakovanje lastne uspešne izvedbe specifičnega vedenja, potrebnega za produciranje določenega izida (Brewer, 1994). Ciljna naravnanost spodbudi posameznikov občutek samoučinkovitosti, kar potem vpliva na uspeh. Ciljna naravnanost lahko tudi zmanjša posameznikove strahove, saj daje posameznikom občutek kontrole. Anksioznost lahko zmanjša s tem, da usmeri misli na specifične akcije, stran od možnih skrbi. Znotraj rehabilitacije lahko zmanjša stres poškodbe (Theodorakis idr., 1997). Čeprav je malo raziskav o uporabi imaginacije med rehabilitacijo športnih poškodb, pa se navaja, da ima štiri glavne namene: 1.) da spodbuja dejanski proces okrevanja, 2.) da spodbuja pozitivni in sproščen pogled v smeri okrevanja, 3.) da oblikuje zahtevan miselni okvir za optimalen nastop in 4.) da omogoči zaključek izkušnji poškodbe (Arvinen-Barrow, Clement in Hemmings, 2013).

Relaksacijske tehnike med rehabilitacijo športne poškodbe pa spodbujajo športnikovo sposobnost, da upravlja in lajša bolečino, se spopada s stresom in anksioznostjo in spodbuja fiziološko okrevanje (Walker in Heaney, 2013b).

Samogovor ima številne funkcije, kot je dajanje navodil za izvedbo spretnosti in strategij, regulacija vzburjenja, fokusiranje pozornosti in koncentracije in pomoč pri doseganju ciljev. Interpretacija le-tega s strani uporabnika je ključna determinanta izidov njegove uporabe (nimajo vse oblike negativnega samogovora negativnih posledic). Raziskave podpirajo uporabo samogovora na splošno v športu, znotraj rehabilitacije po športni poškodbi pa ima trenutno manj podpore. Zgodnejše razprave na osnovi majhne raziskovalne baze kažejo, da se ga v rehabilitaciji lahko uporabi za zmanjševanje časa okrevanja, spodbujanje virov spoprijemanja in percepcije kvalitete rehabilitacije, izboljšanje obnove sklepov, povečevanje mišične moči, spodbujanje pozitivnih emocionalnih stanj in psihološke dobrobiti, zmanjšanje popoškodbene anksioznosti in omogočanje športniku, da vadi s športom povezane spretnosti med tem, ko je poškodovan (Walker in Hudson, 2013).

Ena od najbolj uporabljenih tehnik med rehabilitacijo po poškodbi pa je uporaba socialne podpore. Poškodovanim športnikom koristijo različni tipi socialne podpore s strani različnih posameznikov, s katerimi se družijo. Obseg, do katerega se zahteva in je uporabljen vsak tip socialne podpore, pa je odvisen od tistega, ki podporo nudi in dejanskega stadija rehabilitacije (Bianco, 2001). Pomembno je imeti multiple vire podpore, ker tako športnik ni omejen na potencialno moten in/ali nekoristen nasvet ene osebe (Carson in Polman, 2008). Richman, Hardy, Rosenfeld in Callanan (1989, v Arvinen-Barrow in Pack, 2013) so navedli, da je socialna podpora najbolje nudena z mrežo posameznikov, da jo je potrebno razvijati in ohranjati in najbolje deluje kot del tekočega programa, raje kot da je uporabljena izključno kot reakcija na krizo.

Lahko se jo nudi z vrstniškim modeliranjem, ki ga Kolt (2004, v Arvinen-Barrow

119

120

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

in Pack, 2013) opiše kot proces povezovanja trenutno poškodovanega športnika z drugim športnikom, ki je preživel podoben rehabilitacijski proces in je okreval na predpoškodbeni nivo. Lahko se jo uvede tudi preko poškodbenih suportivnih skupin ali skupin za spodbujanje nastopa. Suportivne skupine lahko oblikujejo pomembne mreže z drugimi športniki in lahko nudijo možnosti pogovora o izkušnjah okrevanja, spodbujajo motivacijo, učijo športnike pomembnih psiholoških spretnosti za spoprijemanje z distresom poškodbe. Alternativni pristop pa je tudi intervencija ena na ena, ki navadno nastopa v obliki tipičnega svetovalnega odnosa in kjer je učinkovitost intervencije visoko odvisna od narave delovne alianse med športnikom in tistim, ki podporo nudi (Arvinen-Barrow in Pack, 2013).

Toda kljub široko sprejetemu pogledu, da so vse te psihološke intervencije izjemno učinkovite pri pomoči športniku, da doseže želeni nastop, so pri preventivi in v rehabilitaciji športnih poškodb še vedno premalo izkoriščene tako s strani poškodovanega športnika kot zdravstvenih strokovnjakov (Arvinen-Barrow, Penny, Hemmings in Corr, 2010). Slabo uporabo se lahko pripiše različnim vzrokom: 1.)

Predvideva se, da imajo tako športniki kot športno zdravstveni strokovnjaki, ki delajo s poškodovanimi športniki, lahko težave s prenosom obstoječih spretnosti iz okolja spodbujanja nastopa v kontekst rehabilitacije športnih poškodb. 2.) Tisti, ki delajo s poškodovanimi športniki, imajo lahko omejeno znanje o tem, kako uporabiti psihološke intervencije med rehabilitacijo poškodbe, saj kaže, da je samo nekaj strokovnjakov temeljito usposobljenih za uporabo teh spretnosti med rehabilitacijo športne poškodbe. 3.) Možno je, da se psihološke intervencije premalo uporablja enostavno zaradi nezadostnega razumevanja, kako lahko psihološke intervencije spretno in enostavno integriramo v fizično rehabilitacijo (Arvinen-Barrow in Walker, 2013b).

Da bi športno medicinskim strokovnjakom pomagali vključiti psihološke tehnike v rehabilitacijske programe po športnih poškodbah, so Kamphoff, Thomae in Hamson-Utley (2013) predstavili potek rehabilitacije v treh fazah, z opisom glavnih značilnosti faz in predlogi glede uporabe psiholoških intervencij: faza I: reakcija na poškodbo: športnikov odziv na poškodbo, vključno s fizičnimi in psihološkimi faktorji psihološko Športnik oblikuje kognitivne fizično ocene pojava poškodbe, Otekanje, razbarvanje izčrpan je zaradi bolečine, ki in bolečina, ki izvira iz jo je povzročila poškodba, poškodbe tkiva (odvisna od njegov življenjski stil se resnosti poškodbe), spremeni, saj postane bolj fizična nemobilnost, ki odvisen od drugih, kot športnika prisili v neaktivnost rezultat fizičnih vidikov te večjega ali manjšega obsega; faze lahko izkuša anksioznost športnik lahko postane in negativne emocije in je odvisen od drugih. anksiozen glede procesa okrevanja.

učinkovite psihološke intervence Edukacijo o poškodbi, upravljanje z bolečino preko postavljanja ciljev, imaginacije in relaksacijskih tehnik.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

faza II: reakcija na rehabilitacijo: najdaljša fizično Znak, da je športnik napredoval v to fazo, je izboljšanje mobilnosti in nivojev bolečine, tipični fizični faktorji so moč, ravnotežje in mobilnost.

psihološko Najbolj izzivalna faza, ker je najdaljša motivacija in čvrstost.

učinkovite psihološke intervence Strategije za spodbujanje vdanosti rehabilitaciji in predanosti tretmaju, postavljanje ciljev in samogovor.

faza III: reakcija na vrnitev k športu fizično Obnovitev moči in ravnotežja in začetek športno specifičnih vaj okretnosti in gibanja. Športniki se lahko soočajo z dodatnimi fizičnimi ovirami, kot so brazgotine na poškodovanem sklepu, kar povzroči začasna poslabšanja v rehabilitacijskem procesu.

psihološko Vprašanja samozaupanja in upravljanja s strahovi pred ponovno poškodbo in glede pristopa vrnitve k igri.

učinkovite psihološke intervence Izobraževanje športnika, socialna podpora, pozitivni samogovor, imaginacija nastopa, postavljanje ciljev.

Zaključek Prispevek predstavlja problematiko psihičnega odziva športnikov na športne poškodbe z namenom informiranja športnikov in vseh, ki delajo s poškodovanimi športniki, o izkušnji okrevanja po športni poškodbi in faktorjih, ki lahko vplivajo na rehabilitacijo.

Podan je pregled in kritika različnih teoretičnih okvirjev psihološkega odziva na športne poškodbe, s poudarkom na faznih modelih (modelih stadijev) oz. modelih žalovanja, modelih kognitivne ocene, Integriranem modelu psihološkega odziva na športno poškodbo in rehabilitacijski proces (Wiese-Bjornstal, Smith, Shaffer in Morrey, 1998) in Biopsihosocialnem modelu rehabilitacije športne poškodbe (Brewer, Andersen in Van Raalte, 2002). Vsem modelom je skupno to, da poskušajo poudariti pomen psiholoških odzivov na rehabilitacijski proces. Posamezni elementi modelov oz. vidiki okrevanja so predstavljeni bolj podrobno. Poznavanje psihološkega odziva na športne poškodbe pa predstavlja jasno vodilo uporabe psiholoških intervencij za zmanjšanje vseh neželenih odzivov oz. spodbujanje želenih odzivov med rehabilitacijo.

Literatura 1. Albinson, C.B., Petrie, T.A. (2003). Cognitive appraisals, stress, and coping: Preinjury and postinjury factors influencing psychological adjustment to sport injury. Journal of Sport Rehabilitation, 12, 306– 322.

2. Andersen, M.B., Williams, J.M. (1988). A model of stress and athletic injur:prediction and prevention. Journal of Sport and Exercise Psychology,10, 294–306.

121

122

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016 3. Appaneal, R.N., Habif, S. (2013). Psychological antecedents to sport injury. V M. Arvinen-Barrow, N. Walker (ur.), The psychology of sport injury and rehabilitation (str.

6–22). New York, NY: Routledge.

4. Arvinen-Barrow, M., Clement, D., Hemmings, B. (2013). Imagery in sport injury Rehabilitation. V M. Arvinen-Barrow, N. Walker (ur.), The psychology of sport injury and rehabilitation (str.71–85). New York, NY: Routledge.

5. Arvinen-Barrow, M., Hemmings, B. (2013). Goal setting in sport injury rehabilitation. V M. Arvinen-Barrow, N. Walker (ur.), The psychology of sport injury and rehabilitation (str.56–70). New York, NY: Routledge.

6. Arvinen-Barrow, M., Hemmings, B., Weigand, D.A., Becker, C.A., Booth, L. (2007).

Views of chartered physiotherapists on the psychological content of their practice: A national follow-up survey in the United Kingdom. Journal of Sport Rehabilitation, 16, 111–121.

7. Arvinen-Barrow, M., Penny, G., Hemmings, B., Corr, S. (2010). UK chartered physiotherapists’ personal experience in using psychological interventions with injured athletes: An interpretative phenomenological analysis. Psychology of Sport and Exercise, 11(1), 58–66.

8. Arvinen-Barrow, M., Pack, S. (2013). Social support in sport injury rehabilitation. V M. Arvinen-Barrow, N. Walker (ur.), The psychology of sport injury and rehabilitation (str.117–131). New York, NY: Routledge.

9. Arvinen-Barrow, M., Walker, N. (2013a). Preface. V M. Arvinen-Barrow, N. Walker (ur.), The psychology of sport injury and rehabilitation (str.xvi-xx). New York, NY: Routledge.

10. Arvinen-Barrow, M., Walker, N. (2013b). Introduction to the psychology of sport injuries.

V M. Arvinen-Barrow, N. Walker (ur.), The psychology of sport injury and rehabilitation (str.2–5). New York, NY: Routledge.

11. Barborič, K. (2002). Psihični odziv na poškodbo. V M. Tušak, J. Badnarik (ur.). Nekateri psihološki, socialni in ekonomski vidiki športa v Sloveniji (str.210–240). Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut zs kineziologijo.

12. Barborič, K. (2000). Nekateri psihološki vidiki okrevanja po resnih športnih poškodbah in psihične tendence, povezane s fizičnim zdravjem pri vrhunskih športnikih. (diplomska naloga). Filozofska fakulteta, Ljubljana.

13. Bianco, T. (2001). Social support and recovery from sport injury: Elite skiers share their experiences. Research Quarterly for Exercise and Sport, 72, 376 –388.

14. Brannon, L., Feist, J. (1997). Health psychology: an introduction to behavior and health.

Pacific Grove, CA: Brooks/Cole Publishing Company.

15. Brewer, B. W. (1994). Review and critique of models of psychological adjustment to athletic injury. Journal of Applied Sport Psychology, 6, 87–100.

16. Brewer, B.W. (2004). Psychological aspects of rehabilitation. V G.S. Kolt, M.B. Andersen (ur.), Injury, illness, and rehabilitation:Psychological Principles (str.75–86): Elsevier Ltd..

17. Brewer, B. W. (1998a). Adherence to sport injury rehabilitation programs. Journal of Applied Sport Psychology, 10, 70–82.

18. Brewer, B.W. (1998b). Fostering Treatment Adherence in Athletic Therapy. Athletic Therapy Today, january, 1988, 30–32.

19. Brewer, B.W. (2009). Injury prevention and rehabilitation. V B. Brewer (ur.), Handbook of Sports Medicine and Science: Sport Psychology (str.75–86). Oxford:Wiley-Blackwell Publishing.

20. Brewer, B.W., Cornelius, A.E (2008). Psychological Factors in Sport Injury Rehabilitation.V W.R. Frontera (ur.), Rehabilitation of Sports Injuries: Scientific Basis (str.160–183). Massachusetts: Blackwell Science.

21. Brewer, B.W., Cornelius, A.E., Van Raalte, Brickner, J.C., Sklar, J.H., Corsetti, J.R., Pohlman, M.H., Ditmar, T.D., Emery, K. (2004). Rehabilitation adherence and anterior cruciate ligament reconstruction outcome. Psychology, Health & Medicine, Vol. 9, No.2, 163–175.

22. Brewer, B.W., Cornelius, A.E., Van Raalte, Petitpas, A.J., Sklar, J.H., Pohlman, M.H., Krushell, R.J., Ditmar, T.D. (2003). Protection Motivation Theory and Adherence to Sport Injury Rehabilitation Revisited. The Sport Psychologist, 17, 95–103.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016 23. Brewer, B.W., Jeffers, K.E., Petitpas, A.J., Van Raalte, J.L. (1994). Perceptions of psychological interventions in the context of sport injury rehabilitation. The Sport Psychologist, 8, 178–188.

24. Brewer, B. W., Linder, D. E., Phelps, C. M. (1995). Situational Correlates of emotional adjustment to athletic injury. Clinical Journal of Sports Medicine, 5, 241–245.

25. Brewer, B.W, Van Raalte, J.L, Cornelius, A. E., Petitpas, A.J., Sklar, J. H., Pohlman, M. H.,Krushell, R. J., Ditmar, T. D. (2000). Psychological factors, rehabilitation adherence, and rehabilitation outcome after anterior cruciate ligament reconstruction. Rehabilitation Psychology, 45(1), 20–37.

26. Byerly, P.N., Worrell, T., Gahimer, J., Domholdt, E. (1994). Rehabilitation compliance in an athletic training environment. Journal of Athletic Training, 29, 352–355.

27. Carson, F., Polman, C.J. (2008). ACL injury rehabilitation: A psychological case study of a professional rugby union player. Journal of Clinical Sport Psychology, 2, 71–90.

28. Chan, C.S, Grossman, H.Y. (1988). Psychological effect of running loss on consistent runners. Perceptual and Motor Skills, 66, 875–883.

29. Cox, R. H. (1994). Sport Psychology. Concepts and Applications. Dubuque, IA: Wm. C. Brown Communications, Inc..

30. Crossman, J., Jamieson, J. (1985). Differences in perceptions of seriousness and disrupting effects of athletic injury as viewed by athletes and their trainer. Perceptual and Motor Skills, 61, 1131–1134.

31. Cupal, D.D., Brewer, B.W. (2001). Effects of Relaxation and Guided Imagery on Knee Strength, Reinjury Anxiety, and Pain Following Anterior Cruciate Ligament Reconstruction. Rehabilitation Psychology, Vol. 46, No.1, 28–43.

32. Danish, S. J., Petitpas, A. J., Hale, B. D. (1993). Life development intervention for athletes: Life skills through sport. The Counseling Psychologist, 21, 352-385.

33. Daly, J. M., Brewer, B. W., Van Raalte, J. L., Petitpas, A. J. in Sklar, J. H. (1995). Cognitive appraisal, emotional adjustment, and adherence to rehabilitation following knee surgery.

Journal of Sport Rehabilitation, 4, 23–30.

34. Duda, J.L., Smart, A.E., Tappe, M.K. (1989). Predictors of adherence in the rehabilitation of athletic injuries: An application of personal investment theory. Journal of Sport & Exercise Psychology, 11, 367–381.

35. Endler, N. S., Parker, J. D. A., Summerfeldt, L. J. (1993). Coping with health problems: Conceptual and methodological issues. Canadian Journal of Behavioural Science, 25, 3, 384–399.

36. Evans, L., Hardy, L. (1995). Sport injury and grief response: A review. Journal of Sport and Exercise Psychology, 17, 227–245.

37. Fields, J., Murphey, M., Horodyski, M., Stopka, C.B. (1995). Factors associated with adherence to sport injury rehabilitation in college-age athletes. Journal of Sport Rehabilitation, 4(3), 172–180.

38. Fisher, A.C., Domm, M.A., Wuest, D.A. (1988). Adherence to sports-injury rehabilitation programs. The Physician and Sportsmedicine, 16, 7, 47–51.

39. Fisher, A.C., Hoisington, L.L. (1993). Injured athletes’ attitudes and judgements toward rehabilitation adherence. Journal of Athletic Training, 28, 1, 48–53.

40. Fisher, A.C., Mullins, S.A., Frye, P.A. (1993). Athletic trainers’ attitudes and judgements of injured athletes’ rehabilitation adherence. Journal of Athletic Training, 28, 1, 43–47.

41. Francis, S.R., Andersen, M.B., Maley, P. (2000). Physiotherapists’ and male professional athletes’ views on psychological skills for rehabilitation. Journal of Science and Medicine in Sport, 3, 17–29.

42. Gordon, S., Milios, D., Grove, R. (1991). Psychological aspects of the recovery process from sport injury: The perspective of sport physiotherapists: Australian Journal of Science and Medicine in Sport, 23(2), 53–60.

43. Gould, D., Udry, E., Bridges, D., Beck, L. (1997), Coping with season-ending injuries.

The Sport Psychologist, 11, 379–99.

44. Granquist, M.D., Brewer, B.W. (2013). Psychological aspects of rehabilitation adherence.

V M. Arvinen-Barrow, N. Walker, (ur.), The psychology of sport injury and rehabilitation (str.40–53). New York: Routledge.

123

124

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016 45. Grindstaff, J.S., Wrisberg, C.A., Ross, J.R. (2010). Colegiate athletes’ experience of the meaning of sport injury: A phenomenological investigation. Perspectives in Public Health, 130(3), 127–135.

46. Harris, L.L. (2003): Integrating and analyzing psychosocial and stage theories to challenge the development of the injured collegiate athlete. Journal of Athletic Training, 38(1), 75–82.

47. Heaney, C. (2006). Physiotherapists’ perceptions of sport psychology intervention in professional soccer. International Journal of Sport and Exercise Psychology, 4(1), 67–80.

48. Heil, J. (1993). Psychology of sport injury. Champaign, IL: Human Kinetics. Hermann, H.D. (1994). Psychologisches Aufbautraining nach Sportverletzungen. München: BLV-Sportwissen.

49. Ievleva, L, Orlick, T. (1991). Mental Links to Enhanced Healing: An Exploratory Study.

The Sport Psychologist, 5, 25–40.

50. Jensen, M.P., Turner, J.A., Romano, J.M. (2001). Changes in beliefs, catastrophizing, and coping are associated with improvement in multidisciplinary pain treatment. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 69(4), 655–662.

51. Johnson, U. (1997). A three-year follow-up of long-term injured competitive athletes: Influence of psychological risk factors on rehabilitation. Journal of Sport Rehabilitation, 6, 256–271.

52. Johnson, U. (2000). Short-term psychological intervention: A study of long-term-injured athletes. Journal of Sport Rehabilitation, 9, 207–218.

53. Johnston, L. H., Carrol, D. (1998a). The context of emotional response to athletic injury: A qualitative analysis. Journal of Sport Rehabilitation, 7, 206–220.

54. Kamphoff, C.S., Thomae, J., Hamson-Utley, J.J. (2013). Integrating the psychological and physiological aspects of sport injury rehabilitation. V M. Arvinen-Barrow, N. Walker, (ur.), The psychology of sport injury and rehabilitation (str.134–155). New York: Routledge.

55. Kolt, G.S. (2007). Pain. V G.S. Kolt, L. Snyder-Mackler (ur.), Physical Therapies in Sport and Exercise, 2nd ed. (str.133–149). Elsevier Health Sciences Limited.

56. Kübler-Ross, E. (1969). On Death and Dying. London: MacMillan.

57. Lamovec, T. (1994). Psihodiagnostika osebnosti I. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

58. Larson, G.A., Starkey, C., Zaichkowsky, L. (1996). Psychological Aspects of Athletic Injuries as Perceived by Athletic Trainers. The Sport Psychologist, 10(1), 37–47.

59. Leddy, M. H., Lambert, M. J., Ogles, B. M. (1994). Psychological consequences of athletic injury among high-level competitors. Research Quarterly for Exercise and Sport, 65, 4, 347–354.

60. Lysens, R.J., de Weerdt, W., Nieuwboer, A. (1991). Factors associated with injury proneness. Sports Medicine., 12(15), 281–289.

61. Mankad, A., Gordon, S. (2010). Psycholinguistic changes in athletes’ grief response toinjury after written emotional disclosure. Journal of Sport Rehabilitation, 19(3), 328–342.

62. McDonald, S. A., Hardy, C. J. (1990). Affective response patterns of the injured athlete: An exploratory analysis. The Sport Psychology, 4, 261–274.

63. Ninedek, A., Kolt, G.S. (2000). Sports Physiotherapists’ perceptions of psychological strategies in sport injury rehabilitation. Journal of Sport Rehabilitation, 9, 191–206.

64. Pearson, R. E., Petitpas, A. J. (1990). Transitions of athletes: Developmental and preventive perspectives. Journal of Counseling and Development, 69, 7–11.

65. Pen, L. J., Fisher, C. A., (1994). Athletes and pain tolerance. Sports Med. 18, 5, 319–329.

66. Petitpas, A., Danish, S.J. (1995). Caring for injured athletes. V S. Murphy (ur.), Sport Psychology Interventions (str. 255-281). Champaign, IL: Human Kinetics.

67. Pines, A.M., Aronson, E., Kafry, D. (1981). Burnout. New York: Free Press 68. Podlog, L., Eklund, R.C. (2006). A longitudinal Investigation of Competitive Athletes’ Return to Sport Following Serious Injury: Journal of Applied Sport Psychology, 18(1), 44–68.

69. Rosenfeld, L.B., Richman, J.M., Hardy, C.J. (1989). Examining social support networks among athletes: Description and relationship to stress. The Sport Psychologist, 3, 23–33.

70. Singer, R.N., Murphey, M., Tennant, L.K. (1993). Handbook of research on sport psychology. New York, NY: Macmillan publishing company.

71. Smith, A. M., Scott, S. G., O´Fallon, W. M., Young, M. L. (1990). Emotional responses of athletes to injury. Mayo Clinic Proceedings, 65, 38–50.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016 72. Smith, A. M., Scott, S. G., Wiese, D. M. (1990). The psychological effects of sports injuries coping. Sports Medicine, 9, 6, 352–369.

73. Smith, A. M., Stuart, M. J., Wiese-Bjornstal, D. M., Milliner, e. K., O´Fallon, W. M., Crowson, C. S. (1993). Competitive athletes: Preinjury and postinjury mood state and self-esteem. Mayo Clinic Proceedings, 68, 939–947.

74. Taylor, S.E. (1991). Health Psychology-international edition. Los Angeles, CA: McGraw Hill,Inc..

75. Taylor, J., Ogilvie, B.C. (1994). A cinceptual model of adaptation to retirement among athletes. Journal of Applied Sport Psychology, 6, 1–20.

76. Taylor, J., Taylor, S. (1997). Psychological approaches to sport injury rehabilitation.

Gaithersburg, Maryland: Aspen Publishers, Inc..

77. Theodorakis, Y., Beneca, A., Malliou, P., Goudas, M. (1997). Examining psychological factors during injury rehabilitation. Journal of Sport Rehabilitation, 6, 355–363.

78. Thoits. P.A. (1986). Social support as coping assistance. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 54, 416–423.

79. Tracey, J. (2003). The emotional response to the injury and rehabilitation process. Journal of Applied Sport Psychology, 15(4), 279–293.

80. Udry, E. (1997). Coping and social support among injured athletes following surgey.

Journal of Sport & Exercise Psychology, 19, 71–90.

81. Udry, E., Gould, D., Bridges, D., Beck, L. (1997). Down but not out: Athletes response to season-ending injuries. Journal of Sport & Exercise Psychology, 19, 229–248.

82. Udry, E., Gould, D., Bridges, D., Tuffey, S. (1997). People helping people?: Examining the social ties of athletes coping with burnout and injury stress. Journal of Sport & Exercise Psychology, 19, 368–395.

83. Vidmar, J. (1992). Športna traumatologija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

84. Walker, N., Heaney, C. (2013a). Psychological responses to injury. V M. Arvinen- Barrow, N. Walker, (ur.), The psychology of sport injury and rehabilitation (str.23–39). New York: Routledge.

85. Walker, N., Heaney, C. (2013b). Relaxation techiques in sport injury rehabilitation). V M. Arvinen-Barrow, N. Walker, (ur.), The psychology of sport injury and rehabilitation (str.86–101). New York: Routledge.

86. Walker, N., Hudson, J. (2013). Self-talk in sport injury rehabilitation. V M. ArvinenBarrow, N. Walker, (ur.), The psychology of sport injury and rehabilitation (str.103–116).

New York: Routledge.

87. Walker, N., Thatcher, J., Lavallee, D. (2007). Psychological responses to injury in competitive sport: A critical review. Journal of The Royal Society for the Promotion of Health, 127(4), 174–180.

88. Wiese-Bjornstal, D.M., Smith, A.M., LaMott, E. (1995). A model of psychological response to athletic injury and rehabilitation. Athletic Training: Sports Health Care Perspective, 1, 17–30.

89. Wiese-Bjornstal, D.M., Smith, A.M., Shaffer, S.M., Morrey, M.A. (1998). An Integrated Model of Response to Sport Injury: Psychological and Sociological Dynamics. Journal of Applied Sport Psychology, 10, 46–69.

90. Wiese, D.M., Weiss, M.R., Yukelson, D.P. (1991). Sport psychology in the training room: a survey of athletic trainers. Sport Psychologist, 5, 12–24.

91. Williams, J.M., Andersen, M.B. (1998). Psychosocial antecedents of sport injury: Review and critique of the stress and injury model’. Journal of Applied Sport Psychology. 10(1), 5–25.

92. Williams, J., Roepke, N. (1993). Psychology of injury and injury rehabilitation. V R.N. Singer, M. Murphey, L.K. Tennant, (Ur.), Handbook of research on sport psychology (str.

815–839). New York, NY: Macmillan publishing company.

93.Wrisberg, C.A., Fisher, L.A. (2004). The benefits of injury. Athletic Therapy Today, 9(6), 50–51.

125

126

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

ANALIZA NASTOPA – POMEN, IZVEDBA IN PRIMER ANALIZE NA PODLAGI STRUKTURE DEBRIEFINGA Izr. prof. dr. Tanja Kajtna, univ. dipl. psih., športna psihologinja Povzetek Zakaj je analiza tako pomembna v športni psihologiji in zato tudi pri uspešnem treniranju in tekmovanju? Ljudje smo analitična bitja, vedno primerjamo različne dogodke, jih ocenjujemo, primerjamo sebe z drugimi in druge s seboj … Za vse te stvari je treba imeti informacije in poznati neke kriterije, na podlagi katerih lahko delamo različne primerjave in ocene. Načeloma lahko informacije poskušamo obdržati v spominu, vendar zna biti to precej zahtevna naloga, predvsem spričo velike količine informacij, ki jih dnevno dobivamo, seveda pa sčasoma spomini tudi nekoliko zbledijo, lahko celo popolnoma izginejo, lahko se tudi popačijo in si stvari zapomnimo drugačne, kot so bile v resnici. Pogosto slišimo, da pametni pišejo in to v primeru »shranjevanja informacij« o lastnem treniranju in tekmovanju vsekakor velja. V tej delavnici si bomo ogledali nekaj bolj preprostih načinov analize tekmovanja, ki jih lahko uporabljamo po večini tekmovanj, ogledali pa si bomo tudi način analiziranja, ki ga lahko uporabimo po tekmovanju, ki je bilo slabše ali celo bistveno slabše od pričakovanj.

Ključne besede: analiza nastopa, povratna informacija, krizna situacija, debriefing.

Analiza tekmovalnega nastopa Ena od stvari, ki se pogosto znajdejo v športnem dnevniku, je analiza nastopa – poda nam celosten pogled na nastop in omogoči, da se iz vsakega tekmovanja nekaj naučimo, saj velja, da je prav tekma najboljši trening. Analizo tekmovanja lahko dela športnik sam, smiselno pa jo je delati skupaj s trenerjem. Priporočljivo jo je delati nekoliko po tekmovanju, zvečer ali naslednji dan dopoldne, ko so vtisi še sveži. Počakati pa je treba, da se najmočnejša čustva umirijo, da lahko k analizi nastopa pristopimo umirjeno, logično. To je namreč tudi eden glavnih namenov analize, da logično pregledamo, kaj smo naredili na nastopu in na podlagi te povratne informacije (to namreč analiza pravzaprav je) oblikujemo nadaljnje delovanje (Kajtna in Jeromen, 2013).

Na primer, v analizi ugotovimo, da smo bili preveč živčni in za naslednje tekmovanje sklenemo, da se bomo bolj umirili in to tako, da bomo naredili vaje za sproščanje oziroma bomo teh vaj naredili več. Z analiziranjem nastopa preprosto povedano, povečamo svoje zavedanje. Zavedanje je prvi korak, s katerim pridobimo kontrolo, nadzor nad katerokoli napeto situacijo. Da pa bi lahko imeli kontrolo, moramo poznati svoje idealno nastopno stanje ter kontrast med tem idealnim in trenutnim stanjem (Kajtna in Jeromen, 2013).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Povratna informacija o nastopu Povratno informacijo pogosto imenujemo tudi feedback, trenerji pa jo uporabljajo zato, da športniku pomagajo analizirati situacijo, da namesto preproste pohvale ali kritike povedo, kje in kako je nekaj športnik počel, kje je bil/ni bil v danem trenutku ipd. Dobra povratna informacija je usmerjena predvsem na vedenje športnika, ne na njegovo osebnost (Kajtna in Jeromen, 2013). Objektivna povratna informacija je v tekmovalnem športu nujna, ker najbolj vpliva na motivacijo, predvsem zato, ker popravlja nerazumevanje, saj imajo športniki veliko napačnih prepričanj o lastnem vedenju. Objektivni podatki in statistike to lahko spremenijo in spodbudijo vedenje v smeri popravljanja napak (Latham in Seijits, 1999, v Williams, 2001). Športnika povratna informacija spodbuja, da izkusi pozitivne ali negativne občutke o samem sebi glede na nastop in v povezavi z njegovimi postavljenimi standardi. Športnik, ki je nezadovoljen z nastopom, bo motiviran, da ga izboljša, hkrati pa bo občutek zadovoljstva ob izboljšanem rezultatu pozitivno vplival nanj. Tako se športnik sam spodbuja, kar je bolj učinkovito od katerekoli zunanje spodbude ali nagrade (Cervone in Wood, 1992). Spodbujanje samonagrajevanja pri športnikih zmanjša potrebo po trenerjevih nagradah in kaznih. Pomembna pa je tudi v primeru postavljanja ciljev – športnik bo namreč nujno rabil informacije o tem, ali je na pravi poti glede na zastavljene cilje in le dobra povratna informacija mu bo to dala vedeti (Locke in Latham, 1984). V raziskavi Bandure in Cervone (1983) so udeleženci sodelovali v naporni aerobni aktivnosti na ročnem kolesu. Postavila sta štiri eksperimentalne pogoje: prisotnost/odsotnost predpisanih izzivalnih ciljev ter prisotnost/odsotnost povratne informacije. Dokazala sta, da so tisti, ki so imeli oboje, cilje in povratno informacijo, napredovali v nastopu za 59 %, preostali pa od 20–25 %.

Povratna informacija naj bo podana glede na to, kaj je športnik pravkar naredil in naj bo oblikovana tako, da se lahko športnik še naprej izboljšuje. Povratno informacijo podajamo tako ob pravilnih kot ob napačnih dejanjih, nato pa je treba natančno opisati pravilno izvedbo in spodbujati poskus spremembe. Vključevati je treba izraze spodbude in prepričanja, da bo s časom in vloženim trudom sledil napredek, izboljšanje spretnosti, kar izboljša občutek samoučinkovitosti (Bandura, 1977). Če je le možno, je smiselno v povratno informacijo vključiti tudi kakšne številke, na primer oceniti nastop gimnastičarja s točkami tudi na treningu. Če je le mogoče, se osredotočajmo predvsem na pozitivne vidike, torej na napredek – z osredotočanjem na želeno ojačamo izboljševanje in ne kaznujemo ali kritiziramo napak. Prav tako omogočimo tekmovalcu, da se usmeri na to, kaj mora narediti in ne na to, česa ne sme. Podobna pravila veljajo za merjenje in delovanje ekipe v ekipnih športih (Kajtna in Jeromen, 2013).

127

128

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Pomen analize, povzet v nekaj alinejah, bi torej lahko bil naslednji: - Omogoči povratno informacijo, torej omogoči, da se iz nastopa nekaj naučimo.

- Pomaga strukturirati nadaljnje treninge.

- Omogoči „zaključek“/pomaga, da se od nastopa oziroma tekmovanja lahko distanciramo, da nadaljujemo z ostalimi nastopi v sklopu istega tekmovanja ali pa nadaljujemo s treningi brez oziranja nazaj.

Avtorji predlagajo, da analiziramo vedno po enakem principu, in sicer ga opisujejo v smislu “pozitivno, negativno in pozitivno” (Martens, 1990) – torej povemo, kaj je bilo dobro, potem povemo, kaj je športnik naredil narobe (ali pa, kaj smo sami naredili narobe, če analizo delamo sami) in nato spet zaključimo s pozitivnim. V primeru tovrstnega analiziranja nastopa se kaj hitro zgodi, da športnik “spregleda” negativni del in dobi občutek, da je tako ali tako bilo vse v redu. Zato raje predlagamo nekoliko drugačno strukturo, in sicer “pozitivno, negativno in vprašaj” – kjer najprej izpostavimo, kaj je bilo dobro, potem, kaj je bilo slabo in potem zaključimo z vprašajem, torej z napotki za naprej – kako trenirati ali delati v prihodnje, da se te napake odpravijo (Kajtna in Jeromen, 2013).

Slika 1. Primer analize po Martensu (1990) – levo

in po Kajtna in Jeromen (2013) – desno.

V analizo lahko seveda vključimo tudi nekatere psihološke vidike in jo naredimo zelo popolno oziroma celostno, v tem primeru potem lahko rahlo odstopimo od ravnokar predlagane sheme, saj ta »celostna« analiza zajame vse potrebne vidike.

Takšno analizo lahko dela športnik sam, seveda pa je še bolj popolna, če jo naredita športnik in trener skupaj.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Slika 2. Primer delovnega lista za analizo (Kajtna in Jeromen, 2013).

Predlog delovnega lista za analiziranje tekmovanja TEKMA _________________

DATUM IN KRAJ ___________________

1. Kako bi ocenil/-a današnje tekmovanje?

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 (1= slabo, 5 = ok, 10 = odlično) Kratka razlaga:

2. Kako bi ocenil/-a svoje nastop na tej tekmi?

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 (1= slabo, 5 = ok, 10 = odlično) Kratka razlaga:

3. Kako je bilo z aktivacijo?

• • • •

Na poti na tekmovanje __ Na ogrevanju __ Tik pred nastopom __ Med nastopom __

4. Kaj te je motilo (povzročalo stres, dvigovalo tremo)?

5. O čem si razmišljal/-a, kaj si si govoril/-a?

Kakšne so bile misli in občutki v telesu, ko si opazil/-a napetost?

6. Katere tehnike si uporabil/-a in kako se ti zdi, da so učinkovale?

7. Kratko opiši del igre, tekmovanja, v katerem si najbolj užival/-a …

8. Kaj si se naučil/-a na tej tekmi, kar bi lahko uporabil/-a v prihodnosti, na drugih tekmah?

129

130

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Analiza na podlagi strukture debriefinga Analiza tekmovanja je torej eden ključnih elementov tekmovanja in pomaga pridobiti distanco do lastnega nastopa oziroma se po nastopu umiriti (Cox, 1994), kar je še posebej pomembno takrat, ko ima športnik več nastopov v sklopu enega tekmovanja, v gimnastiki na primer mnogoboj, kvalifikacije in finale itd. Močna čustva lahko pokvarijo posameznikovo izvedbo in pretekli zelo neuspešni nastopi lahko izjemno negativno vplivajo na nadaljnje tekmovanje. Prav tako lahko pretirana evforija ob izjemno dobrem nastopu pokvari nadaljevanje nastopa v sklopu istega tekmovanja, saj so lahko športniki že zadovoljni s tem, kar so dosegli in se v nadaljevanju potrudijo manj, kot bi se lahko (Cratty, 1983). V takih primerih je klasična struktura analize neučinkovita, še posebej to velja za primere izjemno neuspelih nastopov, ki so močno pod nekimi realnimi pričakovanji.

Na takšne nastope lahko upravičeno gledamo kot na neko malo “krizno situacijo” in lahko uporabimo postopek, ki ga imenujemo “debriefing” in ga uporabljajo v psihologiji kriznih intervencij za zmanjševanje negativnih posledic kriznih dogodkov – na primer po končani intervenciji to naredijo s skupino policistov, ki se je odzvala na klic v sili o masovni prometni nesreči, da bi jim omogočili, da se lahko na naslednjo situacijo odzovejo brez razmišljanja in vračanja v to situacijo.

Ta postopek pomaga predelati močan čustveni dogodek tako, da najprej do dogodka dostopi na podlagi kognitivnega dela, torej z vidika razmisleka, preide do močnih čustvenih vtisov in se potem po predelavi le-teh vrne nazaj na kognitivni nivo, kot je prikazano v Sliki 3 (Yeager in Roberts, 2015).

Slika 3. Struktura debriefinga (Yeager in Roberts, 2015).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

V uvodu klasičnega debriefinga postavimo pravila in izpostavimo zaupnost kot enega glavnih pravil. Vpletenim povemo, da o vsebini tega pogovora ni potrebno nikomur razlagati, v kolikor tega ne želijo in da morajo stvari ostati v skupini, ki o tem razpravlja (Yeager in Roberts, 2015). Nato izpostavimo dejstva, vprašamo “Kaj se je zgodilo?” in izpostavimo le objektivno dokazljive vidike situacije. Nato se posvetimo mislim preko vprašanj, kot so “Kaj je bila prva misel, ki vam je padla na pamet in ali se kakšne misli še vedno pojavljajo?” Te vztrajajoče misli se bodo pojavljale v odvisnosti od tega, kdaj se je zgodil krizni dogodek. Dlje časa, kot je minilo in močnejše kot je bilo doživljanje, bolj intenzivne so lahko misli, čeprav pa to ni nujno. Včasih vztrajajoče misli s časom izzvenijo (Burtles, 2011).

Ko pridemo do preverjanja reakcij in odzivov, ki so najbolj čustven del debriefinga, vprašamo “Kaj je bilo najhujše od vsega, kakšne podobe ti padejo na pamet?”

Včasih je lažje, če jim rečemo, naj si v mislih zavrtijo video klip, izsek najhujšega dela. V tem delu včasih niti ni potrebno, da oni povedo, kaj to je, ker je zelo čustvene stvari včasih težko opisati z besedami. Pomembno je samo, da podoživijo trenutek. V naslednjem koraku povprašamo o simptomih – “Ali se je v tvojem vedenju, mišljenju ali telesnem doživljanju kaj spremenilo od tega dogodka?” V sklopu edukacije potem povemo, da je takšno dogajanje in doživljanje normalno, da se to dogaja tudi drugim ljudem, ki so se znašli v podobnih situacijah. Zadnji del debriefinga je nadaljevanje oziroma ponovni vstop v normalno doživljanje (Yeager in Roberts, 2015) – udeležence povprašamo, kaj so se naučili iz te situacije in jih spodbudimo k razmišljanju, kaj bi lahko v prihodnje delali bolje zaradi te izkušnje.

Za šport so potrebne nekatere prilagoditve te sheme, saj je slab nastop malce drugačna vrsta krizne situacije, čeprav jo lahko športniki doživljajo podobno pogubno kot kakšne drugačne krizne dogodke, hkrati pa od nastopa (če upoštevamo navodila za dobro analiziranje) še ni minilo toliko časa, da bi lahko prišlo do resnejših sprememb v delovanju posameznika. Prva prilagoditev je že število ljudi – klasično se debriefingi delajo v skupinah, ki so sodelovale oziroma bile vpletene, tu ga delata le trener in športnik ali pa občasno psiholog, če je na voljo.

Za uvod je dovolj, če povemo, da bomo analizirali nastop, pri tem pa predpostavljamo, da športniki vedo, da bo pogovor ostal med njim in trenerjem oziroma med vpletenimi. Dejstva ostanejo enaka, pri analizi misli pa športnika vprašamo »Na kaj pomisliš, kaj ti pade na pamet, ko razmišljaš o tem nastopu?« Resnično vztrajajoče misli so redke oziroma le malo verjetne, saj takšno analizo naredimo na dan neuspelega oziroma čustveno intenzivnega nastopa. Po reakcijah in odzivih povprašamo enako kot pri klasičnem debriefingu, del o simptomih pa prav tako lahko izpustimo, saj je zaradi časovne bližine nastopa malo verjetno, da je prišlo do kakšnih resnejših sprememb.

Edukacija je izjemno pomemben del tovrstne analize (Burtles, 2011), trener naj pove kakšen primer, ko se je to zgodilo drugim športnikom in so uspešno premagali takšne izkušnje, s čimer preprečimo, da bi katastrofizirali dogodek in omogočimo pozitiven pogled na prihodnost. Katastrofiziranje namreč lahko pripelje do tega, da športnik začne verjeti, da mu sedaj nič ne more uspeti, da je vse slabo in podobno...

131

132

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Tu lahko trenerji delijo kakšno izkušnjo, ki so jo imeli s kakšnim športnikom, ko je morda na enem orodju športnik nastopil slabo, takoj na naslednjem pa odlično, ali pa kaj podobnega ... V nadaljevanju športnika vprašamo „Kaj si se naučil iz tega?

Kaj lahko naslednjič narediš bolje zaradi te izkušnje?‘‘ Pomembno je, da poiščete kakšne konkretne napotke za funkcioniranje na tekmovanju v naslednjih dneh ali pa na naslednjem tekmovanju, odvisno od situacije. Zelo smiselno je morda narediti kakšne zapiske, »izročke«, na katere zapišemo takšne napotke in jih imajo športniki potem pri sebi.

Takšna struktura analize se je izkazala za izjemno učinkovito pri tem, ko se športnik sooča z izjemno čustveno močnim dogodkom – najpogosteje takrat, ko je nastop izjemno slab, še posebej takrat, ko lahko na tej isti tekmi še nastopi, ali pa takrat, ko želimo, da slab nastop na tekmovanju ne bi negativno vplival na angažiranost in delo na nadaljnjih treningih. V nadaljevanju v Sliki 4 prikazujemo primer tovrstne analize s plavalcem, ki je na velikem tekmovanju na prvem od več nastopov nastopil močno pod pričakovanji, tudi s pomočjo te analize pa se je potem dobro pripravil in v naslednjih nastopih pokazal dobro pripravljenost, ki se je odrazila tudi na rezultatih.

Slika 4. Primer analize v strukturi debriefing za plavalca.

FAZA UVOD

VPRAŠANJA

ODGOVORI

Pravila, izpostavite pomen zaupanja –

»stvari ostanejo tu, med nami«.

Nisem prišel v polfinale, nisem odplaval osebnega rekorda.

DEJSTVA

»Kaj se je zgodilo?« Samo objektivni vidiki. Računal sem vsaj na finale, vsaj glede na predhodne rezultate. Na treningu in pripravah je šlo vse po načrtih.

Tekma je izgubljena.

MISLI

REAKCIJE, VTIS

»Kaj ti najprej pade na pamet, ko pomisliš na to tekmo?« Ali se tik kakšna misel vztrajno, ves čas ponavlja? »Kaj je bil najhujši del, kakšna slika, podoba se ti pojavi, če pomisliš na tekmo? Si lahko zamisliš filmček najslabšega dela tekme, nastopa?«

Bil sem utrujen od potovanja, zaradi časovne razlike sem slabo spal.

Bojim se razočaranj na teh tekmovanjih. Zakaj se mi je to spet zgodilo? Živčnost pred startom, občutek, da ne morem »prijeti« vode.

Trenutek, ko sem prišel v cilj, videl slab rezultat in pomislil »Kaj pa je zdaj tole*** !?!«

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

SIMPTOMI

Ali so kakšne spremembe v tvojem obnašanju in razmišljanju ali pa telesnem funkcioniranju?

EDUKACIJA

»To se dogaja tudi drugim, taki odzivi so normalni.« Kakšen primer, ko se je to zgodilo drugim …

Pogovor o nekem drugem plavalcu, ki se mu je podobno zalomil prvi nastop, pa je potem naredil rezultat kariere v nadaljnjih nastopih na istem tekmovanju – primer je ta športnik poznal.

Pred startom se moram pomiriti, delati več dihalnih vaj.

NADALJEVANJE

»Kaj si se naučil iz tega? Kaj lahko naslednjič narediš bolje zaradi te izkušnje?« Poiskati napotke za funkcioniranje na tekmovanju v prihodnje.

Iti moram na masažo, se spočiti (do naslednjega nastopa sta še dva dneva).

Zamisliti si moram občutek »prijemanja« vode – pogledati kakšne stare posnetke dobrih nastopov, spomniti se bom poskušal teh občutkov. Ta občutek bom iskal na treningih in ogrevanjih do naslednjega starta.

Takole pa je izgledal listek z izročki, katere je imel pri sebi v dneh do naslednjega starta (Slika 5).

Slika 5. Izročki, narejeni v primeru analize na podlagi strukture debriefinga.

133

134

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Na podoben način lahko tudi sami s svojimi športniki poskusite narediti analizo v primeru izjemno čustvenega nastopa, sledite vprašanjem, prikazanim v primeru (Slika 4) in na koncu ne pozabite narediti izročkov oziroma zapisati nekaj konkretnih napotkov, ki naj jim športnik sledi do naslednjega nastopa.

Zaključek Analiza je izjemno pomemben del športnikove kariere in trener je tisti, ki lahko športnika nauči delati dobro analizo. V tej delavnici smo skušali pokazati, da gre v analizi pravzaprav za dobro podajanje povratnih informacij. Najbolj preprosta oblika je, da najprej poiščemo dobre in slabe vidike nastopa in potem poskušamo na podlagi tega narediti nekaj zaključkov, ki nas bodo vodili pri nadaljnjih treningih in tekmovanjih. Predstavili smo tudi primer delovnega lista za podrobno izvajanje analize, ki vključuje vse pomembne vidike nastopa. Kadar pa nastop s seboj nosi močno čustveno noto (pogosto v primeru izjemno neuspešnega nastopa), pa lahko naredimo analizo, ki izhaja iz poznavanja psihologije kriznih intervencij in poskušamo predelati dogodek tako, da se sprehodimo od kognitivnega pogleda na nastop preko čustvenega in potem zopet nazaj na kognitivni vidik.

Literatura 1. Bandura, A. (1977). Self-efficacy: Toward a unifying theory of behavior change.

Psychological review, 84, 191–215.

2. Bandura, A. in Cervone, D. (1983). Self-evaluative and self-efficacy mechanisms governing the motivational effects of goal systems. Journal of personality and social psychology, 45 (5), 1017–1028.

3. Burtles, J. (2011). Coping with crisis: A counselor‘s guide to the restabilization process.

Ann Arbor: Loving Healing press.

4. Cervone, D. in Wood, R. (1995). Goals, feedback, and the differential influence of self-regulatory processes on cognitively complex performance. Cognitive therapy and research, 19 (5), 519–545.

5. Cox, R.H. (1994). Sport psychology – concepts and applications. Madison: Brown & Benchmark.

6. Cratty, B. J. (1983). Psychology in contemporary sport. Guidelines for coaches and athletes. New Jersey: Prentice – Hall.

7. Kajtna, T. & Jeromen, T. (2013). Šport z bistro glavo – druga, dopolnjena izdaja.

Ljubljana: samozaložba.

8. Locke, E.A. in Latham, G.P. (1984). Goal setting: A motivational technique that works.

Englewood Cliffs, NJ: Prentice-Hall.

9. Martens, R. (1990). Successful coaching (2nd edition). Champaign: Human kinetics.

10. Williams, J. M. (2001). Applied sport psychology – personal growth to eak performance (4th edition). Mountain View: Mayfield publishing company.

11. Yeager, K., & Roberts, A. (2015). Crisis Intervention Handbook: Assessment, Treatment, and Research. New York: Oxford University press.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

PREPOZNAVANJE PREDTEKMOVALNIH STANJ IN TEHNIKE SOOČANJA Z NJIMI mag. Katja Čavničar, univ. dipl. psih, športna psihologinja, prof. šp. vzg.

Povzetek Tekmovalna situacija je stresna situacija, ki v telesu športnika izzove številne reakcije, ki lahko pomembno vplivajo na športnikovo počutje in sam nastop. Cilj vsakega športnika je, da se pripravi na tekmovanje tako, da se pripelje v optimalno psihofizično stanje (na telesni, čustveni in mentalni ravni), saj mu to omogoča maksimalni izkoristek vseh njegovih potencialov in posledično najbolje izvede svoj nastop. V predavanju se bomo naučili prepoznavati osnovna predtekmovalna stanja ter različne tehnike soočanja z njimi. Med najosnovnejše in najpogosteje uporabljene tehnike v športu prištevamo različne tehnike za uravnavanje telesne in mentalne aktivacije, kamor prištevamo tehnike sproščanja, umirjanja ter tehnike aktiviranja.

Ključne besede: aktivacija, stresni odziv, šport, tehnike sproščanja.

Uvod Vsaka tekmovalna situacija predstavlja za športnika pomemben dogodek in zato vpliva na njegovo doživljanje in fiziološko odzivanje telesa. Pomembnejše kot je tekmovanje, bolj izrazit je odziv, npr. skrb ali odgovornost za nastop, strah pred neuspehom itd. Za lažje razumevanje in posledično boljše obvladovanje prednastopnih stanj je pomembno, da je športnik seznanjen z nekaterimi vsebinami, ki so neposredno povezane z dogajanjem pred in med tekmovanjem. Največkrat se v povezavi z prednastopnim stanjem uporabljata izraza trema in anksioznost, s katerima najpogosteje opisujemo športnikovo počutje pred in med tekmovanjem.

Vendar izraza ne pojasnjujeta v celoti dogajanja pred in med tekmovanjem.

Aktivacija V športu največkrat govorimo o nivoju aktivacije, ki bi ga lahko opisali tudi kot intenzivnost nekega dogajanja oz. vedenja. Aktivacijo bi lahko ponazorili z napetostjo v mišicah ali vzburjenju organizma, lahko pa se kaže tudi kot čustveno vznemirjenje ali mentalna aktivacija. Predstavimo jo lahko na kontinuumu od minimalne aktivacije (stanje zaspanosti) pa do maksimalne aktivacije (močna vznemirjenost). Najnižja možna aktivacija je stanje kome, na drugi strani pa je stanje ekstremnega vzburjenja, ki se kaže v intenzivni vzburjenosti organizma, lahko tudi v napadih panike. Vsak nivo vzburjenja je povezan z različnimi odzivi telesa in mentalnimi stanji in prav ti odzivi so za uspešnost v športu zelo pomembni.

Povezavo med kvaliteto nastopa in aktivacijo telesa bi lahko ponazorili z narobe obrnjeno U-krivuljo.

135

136

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Graf 1: Hipoteza narobe obrnjene U-krivulje.

Hipoteza narobe obrnjene U-krivulje prikazuje odnos med uspešnostjo in aktivacijo ter napoveduje, da je največja uspešnost pri določeni nalogi takrat, ko je aktivacija nekje na sredini med minimumom in maksimumom, čemur v športu pravimo optimalno stanje. V praksi to pomeni, da ob prenizki aktivaciji naše telo in um nista v pravi pripravljenosti za kakovosten nastop. Bolj ko narašča budnost, bolj se veča učinkovitost, kar opisuje leva stran krivulje. Če aktivacija še naprej narašča, začne prihajati do upada učinkovitosti in uspešnosti nastopa. Pojavi se tako imenovana trema oz. anksioznost.

Zgornji graf je idealizirana oblika krivulje, saj na njeno obliko vpliva veliko faktorjev. Na aktivacijo lahko vplivajo številni dejavniki, npr. motivacija, težavnost naloge, izkušnje, pomembnost tekmovanja, športna panoga. Na raven aktivacije pa ne vpliva samo telesna odzivnost, ampak tudi naše misli, npr. »Vsi so prišli navijat zame!« in naša čustva, npr. strah, žalost, veselje …

Optimalen nivo aktivacije pa ni pri vseh ljudeh enak. Vsak ima svoj vrh, svojo krivuljo. Prav tako se razlikuje optimalen nivo aktivacije v različnih športnih disciplinah, npr. nižja aktivacija pri športih z več fine motorike, višja aktivacija pri športih, kjer prevladuje groba motorika.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Tabela 1: Različni znaki ob nizki, visoki in optimalni aktivaciji.

PRENIZKA AKTIVACIJA

OPTIMALNA AKTIVACIJA

PREVISOKA AKTIVACIJA Pospešen srčni utrip,

Zaspanost,

FIZIOLOŠKE SPREMEMBE

občutek teže v mišicah in udih, nezadostna aktivacija mišic, občutek slabosti.

Primerna izravnava pospešeno in plitvo procesov vzburjenja dihanje, in zaviranja, suha usta, optimalna intenzivnost potenje rok, fizioloških procesov (dihanje, krvni mišična napetost, obtok, presnova). tresenje, spremembe v prebavi.

Upočasnjeno zaznavanje, znižana aktivnost miselnih procesov,

Visoka stopnja obvladovanja in vodenja celotne situacije, optimalen nivo

SPREMEMBE aktivacije, občutek nemoči, V PSIHIČNEM DELOVANJU občutek utrujenosti, pozitivna čustva, slabo razpoloženje, razpršena pozornost.

Delno mobilizirane moči, hitra utrujenost,

POJAVI V ŠPORTU

počasne reakcije, gibanje lahko izgleda tehnično lepo, vendar je neučinkovito.

samozaupanje in optimizem, optimalna pozornost.

Optimalna izvedba mišičnega gibanja, kontrola nad gibanjem, hitra odzivnost v nepredvidenih situacijah,

Vznemirjenost in razdraženost, nezmožnost koncentracije, negotovost, izbruhi jeze, nekontrolirana naglica, strah pred …, težave pri odločanju.

Spremembe v hitrosti in ritmu gibanja, nezmožnost sledenja taktičnemu načrtu,

nezmožnost izvedbe sledenje taktičnemu optimalnih gibov. načrtu.

137

138

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

V športnem nastopu se to kaže kot povezava med aktivacijo in uspešnostjo nastopa.

Ob nizki aktivaciji je športnik zaspan, utrujen, težko se zbere za nastop. Ko aktivacija narašča do optimalnega nivoja, se povečuje tudi učinkovitost nastopa. Če aktivacija še narašča, to lahko vodi v preveliko vznemirjenost, izgubo kontrole nad gibanjem, podre se taktični plan, misli so begajoče, lahko se pojavi čustvena vznemirjenost …

Prepoznavanje in uravnavanje nivoja aktivacije je ena izmed osnovnih nalog športnika pri pripravi na kakovosten športni nastop. Kdaj začne uspešnost nastopa padati, je odvisno od vsakega posameznika in od drugih zunanjih dejavnikov, npr. pomembnost tekmovanja. Nekdo se lahko ob določeni količini aktivacije počuti ravno v pravem počutju (optimalnem stanju), nekdo drug pa bo isto količino aktivacije začutil kot pretirano in rekel, da ima tremo. Spet tretji bo imel občutek, da še ni dovolj prebujen. Športnik pridobiva ustrezne informacije o svojem optimalnem stanju tekom treningov in tekmovanj. Velik pomen ima komunikacija med trenerjem in športnikom ter povratne informacije po tekmovanju.

Reakcija na stresno dogajanje V športu se največkrat srečujemo s previsokim nivojem aktivacije, kar bi lahko razložili s teorijo stresa. Stres je fiziološki, psihološki in vedenjski odgovor posameznika, ki se poskuša prilagoditi in privaditi notranjim in zunanjim pritiskom (stresorjem). Je sestavni del našega življenja. Stresor je dogodek, situacija, oseba ali predmet, ki ga posameznik doživi kot stresni element in katerega rezultat je stres.

Glede na zgornjo definicijo bi lahko rekli, da predstavlja vsaka tekmovalna situacija stresor.

Stres in stresorji pa niso za vse ljudi enaki in vsi se ne spopadajo z njimi na enak način, pač pa je to odvisno od posameznikove osebnosti, njegovih izkušenj, energetske opremljenosti, kakovosti medosebnih odnosov z ljudmi, ki ga obdajajo ter okoliščin, v katerih se pojavijo. Tako bo določeno tekmovanje za nekoga predstavljalo stresor, za drugega pa dobrodošlo spodbudo v življenju. V vsakdanjem življenju se torej naš odziv na stres in stresorje razlikuje glede na to, ali ocenimo določeno situacijo kot »škodo/izgubo«, »grožnjo« ali »izziv«. Tako bo imel športnik več treme, če bo imel občutek, da je na tekmo slabo pripravljen, da je pred njim veliko močnejši/boljši/ slavnejši nasprotnik, da mu teren ni »pisan na kožo«.

Odziv na stresno situacijo je del naših »starih« možganov, saj se na »nevarno« situacijo odzovemo z avtonomnim živčnim sistemom, ki aktivira naše telo v pripravljenosti na »boj ali beg«, saj se je v pradavnini človek z njo obvaroval pred nevarnostjo, ki je ogrožala njegovo življenje. Ta telesna reakcija se sproži hipoma, zaradi resničnih groženj v okolju ali pa namišljenih situacij in skrbi, ki si jih sami povzročamo, saj naše telo ne loči med namišljenimi in dejansko ogrožajočimi okoliščinami. V telesu pride do kemičnih, fizioloških in čustvenih sprememb, ki se kažejo v pospešenem bitju srca, hitrem in plitvem dihanju, napetih mišicah, begajočih mislih itd. Vse te fiziološke reakcije pa podrejo optimalno telesno in fiziološko pripravljenost. Športniki največkrat rečejo, da so izgubili »filing« za oprijem, postavitev telesa, podre se koordinacija, fini občutki …

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Tabela 2: Spremembe ob stresni situaciji.

Pospešeno bitje srca,

SPREMEMBE V MIŠLJENJU Zmanjšana koncentracija,

hitro in plitvo dihanje,

slabo presojanje,

mrzle roke in noge,

begajoče misli,

»nemiren« želodec,

težave pri razmišljanju,

zakrčene mišice,

pozabljivost,

drgetanje,

zamegljene predstave,

potne dlani,

matematične napake,

prebavne motnje.

težave pri odločanju.

FIZIOLOŠKI ZNAKI

SPREMEMBE RAZPOLOŽENJA Napetost, živčnost, potrtost, razdražljivost, neučakanost, jeza, agresivnost.

Vsak stres pa ni enak: blag, kratkotrajen stres aktivira v nas dodatne moči, ki nam pomagajo pri boljšem spopadanju s situacijo, ki je pred nami in tako smo uspešnejši (izzivi, učenje, napredek, prilagajanje spreminjajočemu se okolju). Pozitiven ali eustres v športniku aktivira dodatne moči in ga spodbudi. Močen, intenziven, dolgotrajen stres pa spodbudi preveč intenzivne reakcije, ki posameznika začnejo omejevati tako na telesnem kot tudi mentalnem nivoju (distres) in v športu otežuje dobro nastopanje.

Tehnike zniževanja aktivacije Spoprijemanje s stresom in obvladovanje reakcij, ki so posledica stresa, vključuje odzive na nivoju vedenja, čustev, telesa in razmišljanja.

Največkrat se pri športnem (ali kakšnem drugem) nastopu pojavlja previsoka aktivacija (trema) in jo je potrebno zniževati. To lahko naredimo s številnimi tehnikami sproščanja. Med najpogosteje uporabljene tehnike prištevamo tehniko globokega (trebušnega) dihanja ter različne dihalne tehnike, ki spadajo v sklop kratkotrajnih sprostitvenih tehnik in prinašajo trenutno sprostitev. Poznamo pa tudi tehnike globoke sprostitve, npr. progresivno mišična relaksacija, avtogeni trening, tehnike čuječnosti, meditacija idr., ki na daljši čas prinašajo boljše ozaveščanje lastnega delovanja in s tem umiritev. Poznamo tudi vsakodnevne tehnike sproščanja, kamor prištevamo poslušanje glasbe, ogled filma, sprehod, nizko intenzivna fizična aktivnost, tuš, kopel, savna …

Na splošno je pomembno, da se pri športniku zmanjša pričakovanje, ki je povezano s stresnimi dogodki, kar lahko storimo s postavljanjem jasnih, dobro definiranih ciljev, s čimer se usmeri pozornost z rezultata na nalogo, ki čaka športnika.

Pomemben vir stresa je nejasnost situacije, kar znižamo s situacijskimi treningi, s

139

140

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

katerimi se čim boj približamo tekmovalni situaciji. Negotovost lahko zmanjšamo s prednastopno rutino, pri kateri gre za ponavljajoča, konsistentna vedenja, ki jih športniki uporabljajo pred začetkom nastopa. Namen rutine je, da pripelje športnika v optimalno telesno in mentalno stanje.

Kratkotrajne tehnike sproščanja Globoko (trebušno) dihanje – umirjeno dihanje je dihanje s trebušno prepono. V fazi učenja je najbolje, da pri vadbi ležimo na hrbtu. Desno dlan položimo na trebuh (okoli popka), levo dlan pa na prsni koš. Pozornost preusmerimo na trebuh, ki naj bo sproščen. Z vdihom skušamo trebuh in s tem desno dlan dvigniti. Pri tem naj se prsni koš ne premika. Z izdihom se trebuh premakne navzdol. Poskusite narediti 5–10 globokih vdihov in izdihov in pri tem ohranjajte trebuh čim bolj miren.

Ritmično dihanje – trebušno dihanje izvajamo v različnih ritmih, s čimer vzdržujemo večjo kontrolo nad dihanjem. Najosnovnejši ritem dihanja je 3-1-3, kjer si ob vdihu štejemo do tri (vdih-2-3), nato zadržimo dih (1) in ponovno štejemo do tri ob izdihu (izdih-2-3).

Globoke tehnike sproščanja Postopno mišično sproščanje – z izvajanjem tehnike postopnega mišičnega sproščanja se naučimo sprostiti celotno telo, s čimer dosežemo globoko sproščeno stanje in s tem vplivamo na uskladitev delovanja živčnega sistema. Avtor te metode je E. Jacobson.

Vadba postopnega mišičnega sproščanja poteka tako, da izmenično napenjamo in sproščamo posamezne mišične skupine. Ob tem se osredotočamo na občutke ob aktiviranju mišice na občutke ob sprostitvi. Tekom vadbe se naučimo prepoznavati razliko med napetostjo in sproščenostjo v telesu, prepoznavati napetost v telesu in se naučimo to napetost zavestno sproščati. Vadbo začnemo tako, da najprej sproščamo manjše mišične skupine, nato pa se naučimo sprostiti tudi večje skupine mišic hkrati. S takim načinom vadbe pridobimo večjo kontrolo in uvid v lastno telo.

Za vadbo si poiščemo miren prostor. Udobno se namestimo (leže na hrbtu ali sede).

Roke položimo ob telesu z dlanmi, obrnjenimi navzdol. Noge so v stiku s tlemi ali iztegnjene in niso prekrižane. Vsako mišično skupino najprej močno napnemo in nato sprostimo. To zaporedje ponovimo dvakrat. Vmes vedno nekaj sekund počivamo in poskušamo občutiti razliko v napetosti.

Mišične skupine si sledijo v določenem zaporedju. Sproščamo obe roki, čelo, obraz (oči, usta, čeljust), zadnji del vratu, ramena, prsni koš, trebuh in obe nogi.

Avtogeni trening – utemeljitelj avtogenega treninga (krajše AT) je J.H. Schultz, ki je v svojih raziskovanjih različnih sprostitvenih stanj in hipnoze izluščil nekaj najpogostejših gesel, ki so neposredno povezana s sprostitvijo avtonomnega živčnega sistema in s tem umiritvijo. Sestavil je set vaj, ki se jih posameznik uči v določenem zaporedju šestih do osmih tednov, ki naj bi vodile v samosprostitev ter preventivo pred vsakodnevnimi pritiski in napetostjo ter večjimi stresnimi dogodki.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Za vadbo si poiščemo miren prostor brez motenj. Vaje se izvajajo v sproščeni drži, najpogosteje sede v »kočijaževi drži« ali leže. Avtogeni trening vključuje 5–6 vaj, vsaka ima svoje geslo, ki ga ponavljamo v mislih. Vsako vajo treniramo en do dva tedna, nato gremo na naslednjo vajo, ki jo priključimo prejšnjim. Pri učenju avtogenega treninga moramo biti potrpežljivi, vztrajni in sistematični. Lažje in bolj učinkovito bo, če se ga učimo pod vodstvom izkušenega terapevta ali psihologa.

Vaje so sestavljene iz naslednjih gesel: TEŽA, TOPLOTA, DIHANJE, TREBUH, GLAVA, INDIVIDUALNO GESLO (npr. «Ostajam tukaj in zdaj. Vse ostalo je nepomembno!«). Čuječnost (ang. Mindfulness) – združuje starodavna znanja meditacije z novimi, znanstveno potrjenimi spoznanji psihologije. Za zahodni svet jo je prilagodil J. Kabat-Zinn. Posameznik se s pomočjo preprostih vaj meditacije in usmerjanja pozornosti uči čuječnosti. Čuječnost je opredeljena kot usmerjanje posameznikove celotne pozornosti na doživljanje izkušenj (zunanjih in notranjih) vsakega posameznega trenutka, pri čemer posameznik izkušnjo sprejema takšno, kot je, in ne ocenjuje ali presoja. S pomočjo čuječnosti športnik izboljša svoje samozavedanje in se nauči sprejemati svoje misli, čustva in telesne občutke v sedanjem trenutku. Vse to pa pomaga pri oblikovanju novih, bolj učinkovitih načinov za spoprijemanje s stresnimi dogodki.

Vaja »osredotočenost na lastno telo«: medtem ko berete te vrstice, najverjetneje sedite.

Za hip preusmerite pozornost na svoje telo. Nič drugega, samo opazujte ga. Oglejte si svojo držo. Opazujte, kako imate postavljeno glavo, ramena, hrbet, roke … S katerim delom telesa se stikate s stolom? Kakšen je stik s stolom? Kako zaznavate površino stola? Kako so postavljene noge, stopala? Potrpežljivo opazujte svoje telo. Če vam misli uidejo drugam, jih brez naglice ali vznemirjenosti vrnite nazaj na točko opazovanja.

Tehnike zviševanja aktivacije Občasno je potrebno aktivacijo tudi zviševati in to lahko naredimo z različnimi tehnikami dihanja, različnimi telesnimi vajami, samogovorom, tehniko sidranja ter različnimi kombiniranimi tehnikami. Vse tehnike so usmerjene v povečanje energije, pospešitev srčnega utripa in dihanja.

Dihanje – z dihanjem si lahko dvignemo aktivacijo in dobimo nazaj energijo, če nam jo zmanjkuje, npr. ob zaključku nastopa ali ko moramo opraviti zahteven trening.

Med dihanjem si predstavljamo, kako z vsakim vdihom narašča naša aktivacija, kako imamo vedno več energije, z izdihom pa »izdihnemo« utrujenost. Ritem dihanja je hitrejši kot pri sproščanju. Izdihujemo skozi usta.

Telesne vaje, razgibavanje, raztezanje – to je najlažji način dviga aktivacije.

Uporabno predvsem ob daljših prekinitvah na tekmovanju, ob koncu tekmovanja, ko je potrebno z aktivacijo vrniti se na optimalni nivo – naredimo nekaj ogrevalnih vaj, sprintov, poskokov …

141

142

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Sidranje – tehnika izvira iz nevrolingvističnega programiranja (NLP). Povezuje nek dražljaj, ki ga imenuje sidro z določenim fiziološkim stanjem. To so lahko slike, vonji, glasba. Sidro nam pomaga vstopiti v stanja, v katerih smo zelo učinkoviti, hkrati pa omogoča, da iz njih tudi izstopimo. Delujejo kot sprožilci (asociacije).

Sidra nastanejo s ponavljanjem. Lahko pa se zgodi, da jih ustvarimo v enem samem trenutku, kadar gre za močna čustva. Dobra sidra nam pomagajo, da se vrnemo v stanje optimalne aktivacije kadarkoli želimo, npr. udarec po nogi skupaj z geslom »gremo« tik pred začetkom nastopa.

Zaključek Prepoznavanje lastnih telesnih in čustvenih reakcij v stresnih trenutkih nam v prvi vrsti pomaga pri boljšem prepoznavanju samega sebe. Ob obvladovanju različnih veščin, s katerimi bolje nadzorujemo stanje našega telesa in uma, izboljšamo kontrolo nad samim seboj in se tako približamo svojim optimalnim nastopom.

Spoznanje, da lahko mirnost in sproščenost dosežemo tudi med telesnim naporom (fizičnim, psihičnim in umskim), nam omogoča, da napor opravljamo z večjo lahkoto in osredotočenostjo, kar pa vodi v bistvo umetnosti športa.

Literatura 1. Beck, J. S. (1995). Cognitive therapy. Basic and beyond. New york: Guilford press.

2. Jeromen, T. in Kajtna, T. (2008). Sproščanje, moj mali priročnik. Ljubljana: samozaložba.

3. Kajtna, T. in Jeromen, T. (2013). Šport z bistro glavo-utrinki iz športne psihologije za mlade športnike. Ljubljana: samozaložba.

4. Lazarus, R. in Folkman, S. (1984). Stress, appraisal, and coping. New York: Springer publishing company.

5. Lindenmann, H. (1978). Avtogeni trening, sprostitev v stiski. Ljubljana: Cankarjeva založba.

6. Martens, R. (1997). Successful coaching: a publication for the American Sport Education Program and the National Federation Interscholastic Coaches association. Campaigh: Human kinetics.

7. Morris, J. in Summers, J. (Ur.). (1995). Sport psychology, theory, applications and issues.

Singapor: Willey&Sons.

8. Schubert, F. (1985). Psychology from start to finish. Toronto: Sport Books Publisher.

9. Tušak, M. in Tušak, M. (2003). Psihologija športa. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

DIHALNE VAJE IN PREDSTAVLJANJE dr. Tanja Kajtna, univ. dipl. psih., športna psihologinja in Tina Jeromen, univ. dipl. psih., športna psihologinja Povzetek Dihalne vaje in predstavljanje sta dve izmed ključnih tehnik, ki jih športna psihologija lahko ponudi športnikom in trenerjem. Obe sta relativno preprosti z vidika učenja in obe sta v veliki meri namenjeni povečevanju možnosti, da športniki tudi na tekmovanjih pokažejo tisto, kar znajo narediti na treningu. Dihalne vaje sodijo med preproste, kratkotrajne tehnike sproščanja, športniki jih lahko izvajajo takrat, ko so napeti oziroma ko prepoznajo znake povišane napetosti. Ker so kratkotrajne in je njihov učinek zmeren, nimajo pa omejitev z vidika uporabe, tako kot jih imajo nekatere bolj dolgotrajne tehnike. Predstavljanje pa je tehnika, ki omogoča usmerjeno uporabo razmišljanja v podobah z namenom dobrega osredotočanje, mentalnega treninga, učenja novih motoričnih spretnosti in služi tudi kot tehnika za mentalno ogrevanje pred nastopom.

Ključne besede: sproščanje, dihalne vaje, predstavljanje, priprava na nastop.

Uvod Da bi lahko dobro nastopali, potrebujemo določeno mero napetosti, vendar pa se kaj hitro zgodi, da prestopimo mejo in izgubimo nadzor. Takrat se osredotočenost na nalogo zmanjša in posledica je slab nastop. Osebne rekorde športniki navadno dosegajo, ko so um in mišice usklajeni in delujejo povezano. Telo in um delujeta najbolje, ko je športnik ravno prav aktiviran. Ko je zaspan ali pod stresom, se v telesu dogajajo drugačni procesi kot tedaj, ko je optimalno razpoložen in buden.

Če športnik obvlada tehnike sproščanja, s čimer sprosti telo in umiri um, je sposoben to stanje doseči takrat, ko to želi. Nadzorovati zna intenzivnost napora in se osredotočiti, kar mu omogoča boljši nastop. Poznamo dva sklopa vaj za sprostitev, prvi sklop predstavljajo nekoliko daljše in zato zahtevnejše vaje, s katerimi dosežemo globoko sprostitev, sem sodita na primer avtogeni trening in progresivna mišična sprostitev. Drugi sklop pa predstavljajo vaje, ki so krajše, hitreje jih lahko obvladamo, a z njimi dosežemo manj intenzivna stanja sproščenosti (različne dihalne tehnike). Na tej delavnici bomo opisali, kako se naučimo dihalnih vaj.

143

144

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Optimalna raven aktivacije V psihološki literaturi je vedenje definirano kot skupek dveh dimenzij: intenzivnost in smer. Aktivacija se nanaša predvsem na intenzivnost nekega vedenja. Če jo opišemo na kontinuumu, bi na eni strani označili najnižjo možno aktivacijo – koma in na drugi stanje ekstremnega razburjenja, ki se lahko manifestira v napadih panike ali izjemni razburjenosti. Za potrebe tega teksta pa bomo uporabili definicijo, kot jo postavi Sage (1984, v Williams, 2001): aktivacijo lahko razložimo kot energijsko funkcijo, ki je odgovorna za to, da zbere skupaj vse moči iz vseh telesnih virov za intenzivno in naporno aktivnost.

S sprostitvijo se naučimo navidezno zmanjšati količino motečih dejavnikov, obvladovati misli in čustva, prepoznavati moteče vzorce ter jih poskusimo nadzorovati. Sproščanje je dejavnost, pri kateri lahko delno vplivamo na avtonomni živčni sistem – med sproščanjem upade nivo noradrenalina, adrenalina in kortizola, telesne reakcije so ravno nasprotne tistim, ki se pojavljajo med stresno reakcijo.

Srčni utrip in dihanje se upočasnita, žile se razširijo, zaradi česar se pojavi občutek toplote, zmanjša se potenje, poveča se izločanje sline, popusti mišična napetost in umiri se tudi razmišljanje.

Ko se aktivacija preveč poviša, občutimo neugodje, obhajajo nas neprijetna čustva.

Ta odziv avtonomnega živčevja poimenujemo kar stres, trema ali pa povišana anksioznost.

Za ilustracijo si poglejmo primer gimnastičarja nekaj minut pred začetkom tekmovanja. Gre za vrhunskega tekmovalca z visokimi cilji. Pred pomembnim tekmovanjem sedi v garderobi, ko začne dvomiti vase, ne verjame, da je sposoben pokazati svojo najboljšo izvedbo. Njegove misli vplivajo na nivo aktivacije in anksioznost se poviša. Ne glede na to, koliko so te misli realistične, se telo nanje odzove z »begom ali bojem«. Centralni živčni sistem preklopi v »osnovni način sodelovanja«, kot ga pozna še iz obdobja pračloveka. Ta je zelo preprost: če se bliža nevarnost, težak preizkus (v pradavnini je navadno vključeval lov na velike zveri), zbeži ali pa se pripravi na boj. Možgani oziroma razum s spremembo nivoja hormonov, med njimi adrenalina in kortizola, zahtevajo od telesa stanje fizične pripravljenosti na boj.

Dihanje se pospeši, mišice se stisnejo, kri doteka pospešeno v velike mišične skupine in manj v okončine. Ti postopki so stari in preizkušeni in zato potekajo hitro in učinkovito, vendar v današnjem svetu žal le malokrat prinesejo prednost.

Gimnastičar v takem stanju (napete mišice, pospešeno dihanje, negativne misli) ne bo sposoben narediti svojega najboljšega nastopa, elementi, ki jih ne obvlada najbolje, ne bodo izvedeni niti približno tako dobro kakor na treningu, pojavljale se bodo težave s prehodi med elementi in podobno.

Odnos med aktivacijo in motoričnimi sposobnostmi (nastopom) lahko opišemo z izrazom »obrnjena U – krivulja«.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Slika 1. Odnos med aktivacijo in nastopom je v obliki obrnjene črke U (Landers in Arent, 2001).

Na Sliki 1 je prikazana povezanost med aktivacijo in nastopom. Opisana je na razponu od zelo nizke aktivacije, zaspanosti, do zelo visoke aktivacije, razburjenosti. Ko aktivacija narašča do optimalnega nivoja, se povečuje tudi učinkovitost nastopa. Če se zgodi, da aktivacija še narašča, se ne počutimo več prijetno – stanje opišemo kot živčnost, napetost, zaskrbljenost, imamo tremo. Po pravilu začne takrat uspešnost nastopa upadati. V katerem trenutku se krivulja uspešnosti nastopa obrne navzdol, pa je odvisno od vsakega posameznika in od značilnosti situacije (pomembnost tekmovanja …) Nekdo se lahko ob določeni stopnji aktivacije počuti ravno pravega za nastop (je v optimalnem stanju aktivacije), drugi pa bo isto količino aktivacije začutil kot pretirano in bo rekel, da ima tremo. Tretji bo takrat imel občutek, da se še ni dovolj zbudil (Landers in Arent, 2001).

Trema je pojem, ki ga v športu uporabljamo za previsoko aktivacijo. Navadno pravimo, da imamo tremo, ko nastopamo (na športnem ali glasbenem področju, v šoli ali pred sodelavci). Stres je naraven odziv organizma, ki se poskuša prilagoditi na škodljive vplive. Med znake »treme« lahko prištevamo telesne, psihološke in vedenjske znake, ki so navedeni v naslednji tabeli:

145

146

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Tabela 1. Znaki stresa (Youngs, 2001).

FIZIČNI ZNAKI

PSIHOLOŠKI ZNAKI

VEDENJSKI ZNAKI

glavoboli

živčnost, naglica

pretirano kritiziranje drugih

slabost, omotičnost

prisotnost negativnih misli

zmanjšana spolna sla

bolečine v prsih ali pri srcu bolečine v spodnjem delu hrbta

vznemirjenost, razdraženost

pretirano govorjenje, molk

pomanjkanje energije

pomanjkanje interesa

povečano znojenje

depresivnost

motnje spanja

hitro bitje srca zadihanost

občutje ujetosti, prizadetosti izbruhi jeze, nerazumljenost

bolečine v želodcu

otožnost

slabotnost

neprestan strah

pospešena presnova

znižano samospoštovanje

prebavne motnje

občutki manjvrednosti

povečan ali zmanjšan tek težave pri odločanju izogibanje družbi težave z izvedbo optimalnih gibov težave pri sledenju taktičnemu načrtu spremembe v hitrosti in ritmu gibanja

sumničavost brezup glede prihodnosti težave s koncentracijo

Kako spreminjati aktivacijo?

S tem ko se športniki naučijo dobre relaksacije, razvijejo večjo občutljivost za telesne občutke in odgovore svojih mišic. Znajo razlikovati stanje napetosti od stanja sproščenosti. Tako se povečajo njihove sposobnosti uravnavanja različnih nivojev napetosti. Ko se naučijo sproščati, so sposobni znižati napetost v vseh situacijah (pred nastopom, pa tudi pri glavobolu, bolečinah v križu, poškodbah). Sproščenost vpliva tudi na hitrost regeneracije po treningu in okrevanja po poškodbah, da ne govorimo o težavi, ki spremlja mnoge pred tekmovanji – nespečnosti.

Da bi se torej aktivacijo naučili nadzorovati in jo po potrebi zvišati ali znižati, poznamo različne tehnike. Nekatere lahko izvedemo zelo hitro in se jih tudi naučimo v kratkem času, druge pa moramo kar nekaj časa trenirati, da nam dobro služijo. S temi tehnikami se naučimo prepoznavati in brati znake lastnega telesa, občutke in odzive. Znamo povezati različne telesne odzive z določenim vedenjem

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

in kakovostjo nastopa, lahko se naučimo nadzorovati različne nivoje napetosti, kar omogoči boljše odzivanje na okolje in njegove zahteve (boljši nastop, boljši trening …). Vadba sproščanja ima mnoge pozitivne učinke: krepi samozavedanje, zmanjšuje fiziološke simptome stresa, krepi samokontrolo, pomaga pri obračanju negativnih misli v pozitivne in podobno (Barborič, 2002).

Obstaja množica tehnik za sproščanje. Delimo jih na: 1. kratkotrajne – dihalne vaje; 2. globoke (popolne): a. postopno mišično sproščanje, b. globoko sproščanje, c. avtogeni trening, d. biofeedback; 3. vaje za povečanje aktivacije (energije): a. dihanje, b. telesne vaje, c. sidranje, d. kombinirana tehnika.

Kratkotrajne vaje lahko uporabljamo, kadarkoli imamo zanje dovolj časa – tik pred nastopom, med odmori med dvema orodjema, pred začetkom pomembnega sklopa vaj na treningu ... Mnogi jih uporabljajo tudi po napornem treningu ali pa vsakodnevno v bolj »mirnem« obdobju v sezoni.

Pri vseh vajah sproščanja velja, da jih moramo najprej natrenirati in vaditi v mirnem okolju, na primer doma, ko imamo dovolj časa, potem jih začnemo izvajati v okolju, ki je stresno, vendar še ne preveč in šele potem, ko jih že dodobra obvladamo, jih lahko začnemo uporabljati na tekmovanju.

Dihalne tehnike Spremembe v dihanju so eden prvih znakov, ki kažejo na to, da smo napeti, da nas je strah. Takrat dihamo hitro in plitvo. Stanje lahko umirimo s pravilnim dihanjem.

Prednost dihalnih tehnik je, da jih lahko izvajamo kjerkoli in kadarkoli.

Preden se lotimo dihalnih vaj, bi radi opozorili, da kadar govorimo o umirjenem in globokem dihanju, mislimo na to, da je vdih nekje na polovici med normalnim dihanjem in maksimalno globino vdiha in ne gre za maksimalno globok vdih, kot ga na primer naredimo takrat, ko poskušamo preveriti, kako dolgo zdržimo brez vdiha.

Zelo pomemben je tudi izdih, ki naj bo poudarjen in podaljšan.

147

148

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

1. Trebušno dihanje Najlaže vadimo trebušno dihanje leže na hrbtu. Pred začetkom vaje se vedno postavimo v tak položaj, v katerem bomo lahko dalj časa čisto pri miru.

• Desno dlan položimo na trebuh (okoli popka), levo dlan pa na prsni koš.

• Pozornost preusmerimo na trebuh, ki naj bo sproščen.

• Z vdihom skušamo trebuh in s tem dlan dvigniti. Pri tem naj se prsni koš ne premika (leva dlan se ne premakne).

• Z izdihom se trebuh pomakne navzdol.

• Na ta način vdihnimo približno osemkrat in pri tem ohranjajmo trebuh čim bolj sproščen.

Vaje lahko izvajamo z zaprtimi ali odprtimi očmi – če želite imeti oči odprte, izberite točko in se zastrmite vanjo.

Opis vaje Udobno se namestimo in pozornost usmerimo na svoje dihanje. Desno roko položimo na popek. Opazujemo, kako zrak z vdihom priteka v telo in z izdihom teče iz njega.

Opazimo, kje se hladen zrak pri vdihu dotakne nosnic in kako je zrak pri izdihu topel.

Globoko vdihnemo skozi nos in si predstavljamo, da so pljuča velik balon, ki ga napolnimo z zrakom. Vdihnemo v trebuh, vse do popka in ko izdihnemo, opazimo, kako se trebuh sprosti. Ob izdihu čutimo, kako topla sapa prihaja skozi nosnici.

Zdaj pa dihamo skupaj. Dihamo s trebuhom. Ramena ostanejo čim bolj mirna in sproščena. Čutimo, kako se v ritmu dihanja premika roka, ki leži na popku.

Skupaj naredimo še kakšnih osem vdihov in izdihov …

2. Ritmično dihanje Nadzor dihanja (Tušak in Tušak, 2001) je tehnika, uporabna za trening dihanja, še posebej izdiha, saj se pogosto dogaja, da pri besedi dihanje pomislimo samo na vdih, izdihi pa ostanejo kratki in zato ohranjamo napetost v telesu. Pri tej tehniki dihamo v različnih ritmih, najpogosteje uporabljan in najbolj preprost je ritem 3-1-3.

Opis vaje Udobno se namestimo in pozornost usmerimo na svoje dihanje. Dihali bomo v ritmu 3-1-3. To pomeni, da vdih traja 3 dobe, eno dobo vdih zadržimo in nato spet 3 dobe izdihujemo. Štejemo takole: »Vdih, dva, tri, zadržimo, izdih, dva, tri.«

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Poskusimo: Vdih, dva, tri, zadržimo, izdih, dva, tri. Vdih, dva, tri, zadržimo, izdih, dva, tri.

Dihamo počasi in sproščeno, naredimo od 5 do 10 ponovitev.

Podobno in z malo več vaje lahko dihamo tudi v ritmu 4:2:4 Takole gre: »Vdih, dva, tri, štiri, zadržimo, dva, izdih, dva, tri, štiri …« Pa poskusimo: Vdih – 2- 3- 4, zadržimo – 2, izdih – 2- -3- -4 .

Vdih – 2- 3- 4, zadržimo – 2, izdih – 2- -3- -4 .

Vdih – 2- 3- 4, zadržimo – 2, izdih – 2- -3- -4 .

Dihamo počasi in sproščeno, naredimo od 5 do 10 ponovitev.

Predstavljanje v športu V tem delu delavnice se bomo spoznali s predstavljanjem (imaginacijo, ki jo pogosto imenujemo tudi mentalni trening). O predstavljanju govorimo, kadar si nekaj predstavljano zelo živo. Najboljše je predstavljanje takrat, ko vključimo vseh pet čutil, telesne občutke, pa tudi čustva in misli. Lahko uporabimo vse načine hkrati, lahko pa smo pozorni le na posamezne. Pogost izraz je vizualizacija, ki pa pomeni samo slikovne predstave. Ko si nekaj predstavljamo, »gledamo« notranji film. S predstavami lahko obnovimo ali celo ustvarimo nekatere izkušnje v lastnem umu.

Osnova predstavljanja je spomin, na podlagi katerega lahko intenzivno podoživimo katerikoli dogodek, daljši ali krajši.

Predstavljanje je izkušnja, ki je podobna pravi čutni izkušnji (videti, slišati, čutiti), toda nastane brez običajnega zunanjega dražljaja (Williams, 2001). Dejansko ne čutimo vetra, vode, tal pod nogami itd. Ne slišimo glasov, trenerja, navijačev, ne vidimo sotekmovalcev, ampak vse to občutimo v mislih. Vsi ti občutki so produkt spomina, ki jih začutimo v sebi takrat, kadar se nečesa zelo živo spominjamo ali rekonstruiramo iz katerega od preteklih dogodkov. Predstavljanje je več kot samo vizualizacija, čeprav je vid navadno najmočnejši element predstavljanja. Poleg vizualnih in slušnih občutkov so v športu pomembna tudi kinestetična (telesna) občutja. Tu gre za občutenje položaja telesa, občutka, da smo v nekem elementu in občutek gibanja, ki nastane iz simulacije živcev v mišicah, kitah in sklepih.

Raznim občutkom v telesu pripisujemo različna čustva, razpoloženja; npr. trema pred nastopom, veselje ob zmagi … Te občutke doživimo, tudi ko si dogodek živo predstavljamo. Prav zaradi povezave med telesom in čustvi je predstavljanje tako močno orodje za razvoj psiholoških spretnosti.

149

150

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Gibalno predstavljanje – motorična imaginacija Marks (1977) jo opredeljuje takole: »Predstavljan dražljaj in zaznava resničnega dražljaja imata v naši zavesti kvantitativno (količinsko) enak status.« To pomeni, da se v možganih vključujejo isti nevroni, ko dražljaje dejansko zaznavamo in ko jih generiramo (se spominjamo ali si jih zamišljamo na novo). Zamišljeni dogodki na naš centralni živčni sistem in mišice vplivajo enako kakor resnični doživljaji.

Zato lahko z imaginacijo hitreje natreniramo nove gibe, popravimo tehniko, se bolje pripravimo na tekmovanje, si hitreje opomoremo po poškodbi … Na spodnji sliki vidimo posnetek aktivnosti v možganih. Najprej športnik izvaja neki gib, nato si ga le zamišlja. Vidimo, da je valovanje precej podobno, na drugi sliki so le vrhovi manj intenzivni.

Slika 2. Možganski valovi v realnem dogajanju (levo) in imaginaciji (desno) (Cox, 1994).

Predstavljanje deluje tudi na psihološke sposobnosti: kaj se zgodi, če si samo predstavljamo, kakšen je občutek napetosti pred startom. Zaprite oči in občutite to napeto pričakovanje. Vpliv na živčni sistem je skoraj tak kot v resničnih doživetjih.

In ker vemo, da uspeh spodbuja uspeh, je prav živo predstavljanje dobrih nastopov lahko tisto, kar športnika potegne iz začaranega kroga neuspeha. Predstavljanje je dobro ponavljati, lahko celo vsak dan, dan za dnem, vedno znova in znova.

Privoščimo svojemu telesu pozitivne občutke, zaradi katerih se poveča motivacija za trening in samozaupanje. S tem se izboljšajo možnosti za dober rezultat na tekmovanju.

Preden je človek znal govoriti, je poznal samo en način mišljenja – razmišljal je tako, da si je predstavljal slike. Za takšen način mišljenja je odgovorna naša desna možganska polovica, ki je odgovorna za prepoznavanje obrazov in vzorcev, ritem, predstave, globino, ustvarjalnost, vzporedno mišljenje, sintezo (Russell, 1986). V besedah razmišljamo predvsem z levo možgansko polovico, ki je zadolžena za: logiko, razum, matematiko, jezik ter linearno oziroma zaporedno mišljenje. Desna polovica je tista, v kateri je več centrov, odgovornih za gibanje, za šport. Z uporabo jezika in besed način razmišljanja v slikah (celostno razmišljanje) nekako oslabi.

Prav tako kot mišica, ki je ne uporabljamo, oslabijo tudi sposobnosti mišljenja, in nasprotno, tako kot lahko natreniramo mišice, lahko treniramo tudi možgane. Z vajo in treningom. Na treningu, ko se učimo novih spretnosti, popravljamo tehniko.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Tako deluje leva hemisfera, ki podatke procesira zaporedno, po enega naenkrat. Na tekmovanjih pa bolj uporabljamo desno hemisfero, ki podatke obdeluje vzporedno, več hkrati. Tako je ob izvajanju avtomatiziranih spretnosti bolj aktivna in prav zato je predstavljanje pomemben del priprave na nastop, saj z njim aktiviramo isto hemisfero.

Slika 3. Funkcije možganskih hemisfer (polovic)(Russell, 1986).

Čeprav se veliko govori o predstavljanju, ga le redki uporabljajo sistematično. In prav v sistematičnosti je ključ – predstavljanje moramo vaditi redno in pravilno.

Kdaj v športu uporabljamo tehniko predstavljanja: • pri učenju in utrjevanju motoričnih spretnosti, • pri vadbi tekmovalnih strategij – priprava na start, • pri učenju psiholoških spretnosti – samozavedanje, kaj resnično občutimo pri nastopu, obvladovanje napetosti in stresa, usmerjanje pozornosti, dvigovanje samozaupanja, postavljanje ciljev ..., • kot pomoč pri rehabilitaciji po poškodbi, • za učinkovitejšo regeneracijo.

151

152

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Kako se naučimo predstavljanja?

Predstavljanje sproži pripravljenost, saj nas postavi v stanje, v katerem pozneje tudi dejansko opravljamo nalogo. Zgodi se tudi, da se po dobrem predstavljanju pojavi povišana motivacija in samozavest za uspešnost izvedbe. Na nek način dobimo (realen) občutek, da smo nalogo že uspešno opravili. Izkušnja je podobna izjemno živim sanjam. Mentalni trening je bolj učinkovit pri tistih, ki imajo boljšo sposobnost predstavljanja, vendar pa se ga da tudi naučiti.

Prvi korak k dobremu obvladovanju tehnike je ugotavljanje, kaj sploh občutimo v določenih situacijah. Tako je smiselno ob resničnem izvajanju aktivnosti nekaj pozornosti usmeriti tudi v to, kaj vse ob tem občutimo. Te občutke (kaj vidimo, slišimo, vonjamo, kaj čutimo v telesu, česa se dotikamo, kaj mislimo, kako čutimo …) si pozneje zapišemo in za začetek samo poskušamo v mislih obnoviti te občutke.

Sčasoma bomo znali priklicati in ustvariti tudi občutke, ki si jih želimo imeti v neki situaciji, ki se še ni zgodila.

Kaj vse moramo upoštevati, da bomo predstavljanje lahko čim bolje uporabljali: • Večji učinek dosežemo, če smo sproščeni, zato najprej naredimo kratko sproščanje.

• Vključimo vse čute. Najprej vid in sluh, nato še kinestetične občutke (občutki v telesu, napetost mišic, položaj telesa, rok in nog …). Morda si nam uspe zamisliti tudi vonj in okus. Poskusimo otipati zamišljeno. Podoba naj bo čim bolj živa.

• Predstavljajmo si čustva in misli, ki so sestavni del situacije.

• Obstajata dve vrsti perspektiv predstavljanj, in sicer notranja (asociacija – predstavljamo si, da smo v situaciji in je pogled »skozi svoje oči«) in zunanja (disociacija – predstavljamo si, da se gledamo od zunaj, kot bi gledali posnetek kamere). Katera je bolj priporočljiva, je v veliki meri odvisno od značilnosti športa in športnika.

• Koristno je, če so predstave v mejah realno mogočega ali si svoje rezultate v predstavah slikamo za odtenek boljše/višje, kot smo ta trenutek v resnici sposobni.

• Koristno je, da si čas predstavljamo realno (predstavljanje naj traja toliko, kolikor traja tudi dejanski nastop oziroma spretnost, ki jo vadimo, ne več in ne manj). Pri športih, kjer nastop traja več kot le nekaj minut, navadno izberemo le posamezne segmente nastopa ali posamezne akcije.

• Negativno predstavljanje (predstavljanje neuspeha) lahko povzroči precej škode nastopu. Zato moramo v primeru, da se pojavi podoba neuspeha, predstavljanje prekiniti in začeti znova. Predstavljanje lahko končamo šele, ko smo z zamišljeno izvedbo zadovoljni.

• Vaditi je treba redno.

Uživajmo ob predstavljanju!

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Mentalni trening je bolje kot nič treninga, vendar je najbolj učinkovit v kombinaciji s športnim treningom. Nikakor ga ne more nadomestiti. Kot nadomestilo za telesno vadbo ga najbolj učinkovito lahko uporabljamo v primeru poškodbe, utrujenosti ali pretreniranosti, ali pa takrat, ko dejanska vadba ni praktična, na primer med čakanjem na nastop (Cox, 1994).

Kako treniramo predstavljanje?

Predstavljanje je bolj učinkovito, ko je vanj vključenih več kognitivnih komponent, torej takrat, ko je naloga nekoliko bolj zahtevna – zahteva več razmišljanja. Mentalni trening je tudi bolj učinkovit, če ga vključimo že v začetnih fazah učenja. Ker gib še ni avtomatičen, je o njem treba razmišljati. To razmišljanje bo bolj učinkovito, če uporabimo tehniko predstavljanja. Takrat se v situacijo popolnoma vživimo, saj mislim dodamo še vseh pet čutov in telesne občutke. Izkušeni športniki lahko dobro uporabljajo predstavljanje, saj poznajo več okolij in si lažje predstavljajo realno situacijo.

Z vadbo predstavljanja se lahko uspešno naučimo nadzorovati odzive na moteče dejavnike. S predstavljanjem lahko nadzorujemo moteče dejavnike takole: • zmoremo se učinkovito osredotočiti na pozitivne vidike situacije (na primer s tehniko zoževanja pozornosti), • znamo spet vzpostaviti pozornost, kadar ta ni popolna ali nas je nekdo zmotil pred, med ali po nastopu, • s ključnimi besedami (na primer mirnost, zbranost) se znamo hitro vnovič osredotočiti, • znamo spremeniti negativno v pozitivno, • lažje vztrajamo pri načrtih.

V literaturi najdemo tudi druge programe učenja predstavljanja. Martens (1997) predlaga tri korake: 1. Trening zavedanja občutkov: uporabljene slike izhajajo iz izkušenj, zato moramo najprej biti pozorni na to, kaj doživljamo v posameznih situacijah – kaj vidimo, kaj slišimo, občutimo v telesu ... Opazujmo nekaj trenutkov svoja čustva in razpoloženje in si jih poskušajmo zapomniti, vtisniti v spomin.

2. Živost predstav: ko bomo na svoja doživljanja bolj pozorni, bodo podobe v spominu bolj žive. Ne gre samo za priklic živih slik, ampak za živo predstavljanje vseh čutov – »kot da« slišimo, vidimo, čutimo ... Pri ustvarjanju živih predstav bodimo čim bolj ustvarjalni.

3. Nadzor nad predstavami: naučimo se upravljati z miselnimi podobami, za vajo si na primer poskusimo predstavljati, kakšen je občutek, če potisnemo roko v mrzlo vodo, kako je, če nas zmoči dež, kako je ugrizniti v kislo jabolko ... Šele ko to dobro obvladamo, si zamislimo tudi športne dogodke in elemente športne aktivnosti.

153

154

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Zaključek Uporaba dihalnih vaj in tehnike predstavljanja lahko športniku v veliki meri omogoči učinkovitejše treniranje in učinkovitejši prenos natreniranega na tekmovalno področje. Obe tehniki sta relativno preprosti za uporabo, v tem poglavju smo opisali glavne napotke za izvajanje obeh tehnik in poudarili, da je obe tehniki potrebno uporabljati sistematično in v skladu z nekaterimi ključnimi napotki. Tako na primer dihalne vaje izvajamo s srednje globokim dihanjem, dihamo s prepono, vdihnemo skozi nos in izdihnemo skozi usta ter uskladimo trajanje vdiha in izdiha s pomočjo štetja. Predstavljanje pa učinkovito izvajamo tako, da pred to tehniko naredimo kratko sprostitev, uporabljamo ustrezno perspektivo, vključimo vse čute, ustrezno časovno perspektivo in da smo z vsebinskega vidika dovolj realistični.

Literatura 1. Barborič, K. (2002). Tehnike relaksacije- predavanje iz Vedenjsko – kognitivne terapije -

Praktikum 1. Ljubljana: Društvo za vedenjsko kognitivno terapijo Slovenije.

2. Cox, R. H. (1994). Sport psychology: Concepts and applications. Madison: Brown & Benchmark.

3. Landers, D. M. in Arent, S.M. (2001). Arousal-Performance Relationship. V J. M. Williams (Ur.), Applied sport psychology – Personal growth to peak performance (str.

206–228). Mountain View: Mayfield publishing company.

4. Marks, I. M. (1977). Bewältigung der angst: Furcht und nervöse spannung - leichter gemacht. Berlin: Springer.

5. Russell, P. (1986). Knjiga o možganih: spoznajte svoj razum in se ga naučite uporabljati.

Ljubljana: Državna založba Slovenije.

6. Tušak, M. [Maks] in Tušak, M. [Matej] (2001). Psihologija športa. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

7. Williams, J. M. (2001). Applied sport psychology – personal growth to eak performance (4th edition). Mountain View: Mayfield publishing company.

8. Youngs, B. B. (2001). Upravljanje s stresom za učitelje. Ljubljana: Educy.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

GYROKINESIS® in GYROTONIC® - GYROTONIC EXPANSION SYSTEM® “Optimalno zavedanje funkcijske vrednosti telesa” Tina Šifrar asist1., Dipl.oec. Barbara Subotić2 1 2

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport-Katedra za ples Univerza v Ljubljani, Fakulteta za ekonomske vede

Izvleček Gyrotonic Expansion System® omogoča edinstveno svobodo gibanja. Je oblika vadbene tehnike, pri kateri se uravnoteženo prepletajo principi krepitve in raztezanja celotnega mišičnega sistema. Med izvajanjem posameznih vadbenih struktur se natančno posvečamo ozaveščenemu delovanju našega lokomotornega sistema.

Tekoče izvajanje gibalnih struktur daje občutek lahkotnosti gibanja, prožnosti telesa, krepitve in energetskega ravnotežja. Sistem vadbe temelji na izboljšanju koordinacije, ki je osnova za izvajanje kompleksnih vadbenih struktur.

Teoretična izhodišča Eden glavnih problemov sodobnega načina življenja je pomanjkanje telesne dejavnosti (Mišigoj Duraković, 2003 in Djomba, 2010). Telesna dejavnost je pomemben dejavnik za vzdrževanja zdravja (Parkatti, Perttunen in Wacker, 2012, Visek, Olson in DiPietro, 2011, Chin A. Paw, van Uffelen, Riphagen in Mechelen, 2008). Jakovljević in Kacin (2011) in Djomba (2010) zdravje definirajo kot skupek številnih vidikov: telesni, intelektualni, duhovni, čustveni, socialni vidik in zdravje na delovnem mestu. Skupni imenovalec vseh naštetih vidikov je ohranjanje funkcionalnih sposobnosti oziroma telesne mobilnosti. Osnova mobilnosti je ustrezno delovanje telesa v vsakodnevnih opravilih in športnih aktivnostih (Milton, Porcari, Foster, Gibson in Uderman, 2008 in Strojnik, 2009).

Raziskave na področju telesne aktivnosti v zadnjih desetih letih (Chin A Paw, idr., 2012, Huotari, Nupponen, Mikkelsson, Laakso in Kujala, 2011, Garber, Blismer, Deschenes, Franklin, Lamonte, Lee, Nieman in Swain, 2011) kažejo, da redna telesna dejavnost pripomore k izboljšanju funkcijskih in gibalnih sposobnosti telesa.

Vzdržljivost je ena izmed gibalnih sposobnosti, kjer gre za sposobnost dolgotrajnejšega, nizko intenzivnega opravljanja dela in kaže funkcijsko sposobnost organizma. Pantelić idr. (2007), Blinc in Bresjanac (2005), Kubukeli, Noakes in Dennis (2002) so ugotovili, da redna vadba vzdržljivosti z intenzivnostjo, ki dosega najmanj 60 % maksimalne aerobne zmogljivosti, izboljša sposobnost telesa za

155

156

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

privzemanje kisika, ker povečuje črpalno sposobnost srca (Strojnik, 2009; Roddy, Zhang in Doherty, 2005) in zgosti mrežje kapilar v treniranih mišicah. Shields, Madhavan, Brostad, Demeulenaere, Eggers in Otten (2005) aerobni aktivnosti pripisujejo tudi povečanje učinkovitosti delovanja dihalnih mišic in treniranih mišičnih skupin v udih. Hale (2003) dodaja, da mišična aktivnost poveča sposobnost presnavljanja laktata in povečuje gostoto encimov dihalne poti. Podobnim ugotovitvam se pridružujejo tudi Irvine in Taylor (2009), Boule, Haddad, Kenny, Wellsin Sigal (2001), Albright, Franz, Hornsby, Kriska, Marrero, Ullrich in Verity (2000) in dodajajo, da aerobna vadba v kombinaciji vadbe z uporom zmanjšuje telesno težo, ohranja normalne vrednosti glikemičnega indeksa in s tem zmanjšuje tveganja za bolezni srca in ožilja tako pri bolnikih s sladkorno boleznijo kot tudi pri zdravih ljudeh.

Ena prvih značilnosti neaktivnega življenja je zmanjševanje mišične mase in mišične moči. Upadanje mišične moči vpliva na manjšo sposobnost opravljanja vsakodnevnih gibalnih in športnih aktivnosti (Gezer in Cakmakci, 2011, Chin A Paw idr., 2008), pomeni manjšo podporo skeletnemu sistemu in s tem večjo možnost poškodb in zlomov (Pedersen, Sogaard in Holtermann, 2010). Izrazito se zmanjša sposobnost hitrega prirastka moči oziroma eksplozivnosti, ki je veliko bolj povezana s sposobnostjo izvajanja gibanja v starosti kot pa največja mišična sila (Strojnik, 2009). Vadba moči vpliva na gradnjo kosti in mišic, vpliva na sestavo telesa, pomaga ohranjati moč in vitalnost vse do pozne starost (Fiatarone Singh, 2004, Cussler, Lohman, Going, Houtkooper, Metcalfe, Flint-Wagner, Teixeira, 2003, Skelton in Beyer, 2003, Porter, Nelson, Fiatarone Singh, Layne, Morganti, Trice, Economos, Roubenoff in Evans, 2002, Baker, Felson, Layne, Sarno, in Roubenoff, 2001). Mišice so tudi pomemben rezervoar za vodo, ki sodeluje pri kontroli hidriranosti telesa. V mišicah so pomembne energijske zaloge, minerali, beljakovine ipd., ki dajejo telesu večjo avtonomijo. Mišice so nenazadnje pomembne tudi za uravnavanje temperature telesa, zlasti za gretje (Strojnik, 2009).

Moč in gibljivost trupa, predvsem spodnjega dela hrbta sta močno povezani s stabilnostjo trupa. Dobra stabilizacija trupa omogoča optimalno produkcijo, prenos in kontrolo sil od proksimalnega k distalnim delom telesa med sistematičnim vključevanjem celotne kinetične verige (Okada, Huxel in Nesser, 2011). Stabilizacija trupa je z vidika gibanja telesa pomembna zato, ker omogoča učinkovite akcije trupa in udov (Okada idr., 2011), večji razvoj sile v rokah in nogah, dvigovanje težjih bremen in hitre spremembe položaja trupa (Stephenson in Swank, 2004), ki so prisotne v vsakodnevnem življenju. Preprečuje tudi pojav kroničnih bolečin v hrbtenici, bolečine v križu (Stephenson in Swank, 2004, Alter, 2004) in poškodbe kolena. Zaskrbljujoča slednja statistika, ki pravi, da je kar 70 % populacije v razvitih državah med 35. in 55. letom, ki vsaj enkrat utrpi epizodo bolečine v križu, v kronično obliko pa se jih razvije vsaj 2 do 7%, bolečine v križu in hrbtenici uvršča med najdražji mišično-skeletni problem v svetu (Kolber, 2005, Dreisinger; 2003).

Bolečine v križu, ki so posledica disfunkcije mišic medeničnega dna povezujemo tudi z inkontinenco tako pri ženskah kot tudi pri moških (Finkelstein, 2002). Milton idr. (2008) neaktivno in oslabelo verigo mišic trupa opisujejo kot glavni vzrok za nezmožnost kontrole stabilnosti hrbtenice (Morrow, Jackson, Disch in Mood, 2011,

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Borghuis in Lemmink, 2008), zato pride do nastanka poškodb in degenerativnih sprememb v hrbetnici (Willson, Doughtery, Ireland in Davis, 2005, Nesser, Huxel, Tincher in Okada, 2008). Telesna neaktivnost povroča tudi mišično atrofijo in s tem zmanjšano gibljivost sklepov (Špoljar in Jakovljević, 2004, Stephenson in Swank, 2004). Sklepna gibljivost je zelo pomembna za učinkovito gibanje telesa. Jakovljević in Špoljar (2004) kot najpogostejše dejavnike, ki omejujejo gibljivost, omenjata: kostne strukture, mišično maso, presežek maščevja, vezivno tkivo in poškodbe ali nezmogljivost. Zmanjšanje gibljivosti omejuje funkcijo, ovira telesno aktivnost in poveča možnost poškodb. Zato Šarabon, Košak, Fajon in Draksler (2005) predlagajo dosledne vadbene programe za skladno ravnovesje moči in gibljivost funkcionalnoanatomskih mišičnih sklopov, ki v veliki meri lahko preprečijo mnoge kasnejše težave. Cox, Edvards in Palmer (2000), Bilban (2002) in Fras (2002) poudarjajo, da je vadba učinkovita le takrat, kadar je primerno izbrana, zanimiva za uporabnika, prilagojena in se redno izvaja vse življenje.

Gyrotonic expansion system – optimalno zavedanje telesa v gibanju Po mnogih letih trdega dela, raziskav in razvoja funkcionalne vadbe je Juliu Horvath leta 1991 prvič predstavil svojo linijo naprav za funkcijsko vadbo telesa.

Nekdanji plesalec je pod imenom Gyrotonic Expansion System® razvil dva različna vadbena programa, in sicer Gyrokinesis® in Gyrotonic®, ki imata skupno filozofijo in vadbene principe. Prva se izvaja na stolih, druga na posebnih napravah.

Vadbeni system vključuje pet naprav, ki so narejene tako, da vadečemu s pomočjo premagovanja dodatnega upora omogočajo gibanja telesa. Gyrotonic Expansion System® omogoča optimalno funkcijsko gibanje celotnega telesa (Surakka in Kivela, 2011, Cook, 2010, Yoke in Kennedy, 2003, Horvath, 2003). Sistem vadbe tako v tujini kot tudi pri nas že nekaj let odpira novo dojemanje gibanja in se vse bolj uveljavlja.

Gyrotonic expansion system ima vse značilnosti funkcijske vadbe, ki jo avtorji (Cook, 2010, Horvath, 2003, 2004, Gambetta, 1995) poimenujejo kot večsklepno gibanje. Sistem vadbe vključuje proprioceptivno zahtevna gibanja, različno dinamiko mišične sile in stabilizacijo trupa. Gre za osnovna, človeku najbližja lokomotorna gibanja in vadečega usmerjajo k statični in dinamični produkciji mišične sile (Okada, Huxel in Nesser, 2011, Cook, 2010, Mills, Taunton in Mills 2005, Horvath; 2003). Je vadba repetativne moči, stabilnosti in gibljivosti trupa (Portal Andreu, Mokha in Gibson, 2006). Odgovarja različnim telesnim tipom ljudi, upošteva različno fizično pripravljenost telesa in je primeren za vse začetnike ter različne starostne skupine (Horvath, 2003, 2004).

Vadbeni sistem vključuje pet naprav, ki so narejene tako, da vadečemu s pomočjo premagovanja dodatnega upora omogočajo funkcijsko gibanje telesa. Celostno mehanizem naprave omogoča gladka in spiralna gibanja (Cook, 2010), spodbuja usklajene gibe na način, ki jih telo izvaja pri različnih aktivnostih v vsakdanjem življenju (Horvath, 2003). Gibalni vzorci si sledijo skozi sedem naravnih položajev hrbtenice, in sicer: upogibanje, iztegovanje, zasuk v levo, zasuk v desno, stranski odkloni v levo in desno ter kroženje. Cook (2010) pravi, da so gibanja človeškega

157

158

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

telesa sestavljena pretežno iz spiralnih in diagonalnih smeri. Človek v vsakdanjem življenju naredi veliko tovrstnih gibanj predvsem v trupu, ki jih ves čas kot sestavljena gibanja uporablja tudi v športu in vsakodnevnih opravilih. Spiralna in diagonalna gibanja so v skladu z anatomsko strukturo kosti, sklepov in ligametnih struktur, ki takšna gibanja tudi omogočajo. Gibanja, izvedena na ta način, so v popolnem ravnovesju s topografsko usklajenostjo mišic od izhodišča do narastišča in njihovo strukturo.

Največja pozornost vadbe je usmerjena v temeljne principe gibalne tehnike, s pomočjo katerih dosegamo otimalen razvoj telesnega potenciala (Horvath, 2004): • Stabilnost telesa je dosežena s pomočjo opozicijskih sil. Način gibanja vadečega vzpodbuja, da stabilizacijo trupa doseže s pomočjo aktivacije telesnega centra v središču medenice in postopnega iztegovanja, podaljševanja in razširitev trupa navzgor.

• Sproščanje napetosti in ustvarjanje prostora v sklepih. Gibanja v fleksijo izvajamo po principu zajemanja, saj tako preprečujemo stiskanje sklepnih površin in omogočamo razvoj optimalnih amplitud v sklepih.

• Zavestno usmerjena vizualizacija gibanja je gonilna sila, ki vodi in premika telo skozi gibalne vzorce.

Cilji vadbe Gyrotonic expansion sistema so (Horvath, 2004): • Povečanje zmogljivosti kardiovaskularnega sistema (stimulacija srca, pretok krvi in limfne tekočine).

• Izvajanje kompleksnih vaj s pomočjo dihanja, posledično izboljšanje pretočnosti gibalnih vzorcev in aktivno izdihovanje nečistega zraka iz pljuč.

• Povečanje mobilnosti sklepov in izboljšanje gibalnih sposobnosti, moč in gibljivost trupa.

• Izboljšanje vzdraženosti živčnega sistema in mišične aktivacije.

• Izboljšuje pretočnost živčnih impulzov in proces živčno mišične regeneracije.

• Večja mobilizacija hrbtenice, sproščanje togosti vretenčnih struktur in izboljšanje njene funkcijske vrednosti v povezavi z notranjimi organi.

• Izboljšanje čutenja in zaznavanja lastnega telesa med gibanjem.

Sistem vaj temelji na raztezanju mišičnih sklopov, tako v fazi iztegovanja kot tudi v fazi upogibanja. Gre za kompenzatorno vadbo, s katero stalno obremenjene mišice raztegnemo, hkrati pa krepimo ali njihove antagoniste ali mišice na nasprotni strani telesa. Vsakokrat, ko telo raztegnemo v določeni smeri, se mora vrniti v izhodiščni položaj z lastno telesno močjo. Na ta način mobilnost in moč sorazmerno naraščata.

Sistem vadbe odgovarja različnim telesnim tipom ljudi, upošteva različno fizično pripravljenost telesa in je prav tako primeren za različne starostne skupine.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Gibanja so strukturirana tako, da se med izvajanjem gibalnih nalog povečujeta prostorsko zavedanje telesa in simetričnost gibanja. Vadečemu se pod stalnim vodstvom in nadzorom trenerja omogoča različna upornost izvajanja vaj in optimalna športna simulacija gibanja brez omejitev hitrosti in obsega gibanja. Z enotnim in trajnim odporom, ki ostaja konstanten skozi vse spremembe smeri, vključno z zgibno osjo, so koncentrične in ekscentrične sile, ki nastanejo na podlagi več hkratno vključenih mišičnih skupin, maksimalno in enakomerno porazdeljene med agoniste in antagoniste.

Vaje so sinhronizirane z ustreznimi dihalnimi vzorci, ki so povezani z notranjim, telesnim ritmom vsakega posameznika. Ritmičnost, intenzivnost in hitrost izvajanja vaj ustvarja nizko ali visoko intenzivno premagovanje napora. Posebna pozornost je namenjena povečanju funkcionalne sposobnosti hrbtenice, ki tako omogoča optimalno telesno razmerje, zmanjšuje dovzetnost za poškodbe in dolgoročno kopičenje mikrotravm v mišici. Višja prožnost in moč mišičnega sistema dajeta telesu večjo vitalnost, gibkost in sposobnost nadaljnjega razvoja vseh motoričnih sposobnosti.

Gibalne vzorce, ki se izvajajo na napravah, bi lahko v določeni meri primerjali z izvajanjem gibanja v vodi. S pomočjo naprav je tehnika gibanja izvedena bolj natančno z upoštevanjem funkcionalne anatomije sklepov in celotnega mišičnega sistema telesa. Naprave so optimalno prilagojene za največji obseg gibanja in hkrati še vedno omogočajo popoln nadzor nad pravilno tehniko izvajanja gibalnih vzorcev.

Sklep Največja prednost celotnega sistema je, da pri vsakem telesnem segmentu in njegovi akciji vključuje izboljšanje zmožnosti funkcijskega gibanja oziroma urjenje telesa, da se giba kot celota v okolju, ki se ne opira v veliki meri na izolacijo gibanja.

Za dosego tega cilja program vključuje vadbo gibanja, ki temelji na nevromišični integraciji in gibalni koordinaciji. Po naravi je človeško telo enotno, soodvisno in povezano preko svojih številnih sistemov. Takšna tehnologija je v procesu športno rekreativne vadbe idealna priložnost predvsem zato, ker je optimalno prilagojena biološkemu delovanju človeškega telesa in ga obravnava kot celovit sistem.

Juliu Horvath, idejni oče tega vadbenega Sistema, pravi: ”Marketing je zame laž in lažne obljube. Gyrotonic Expansion System® in jaz tega enostavno ne potrebujemo.

Verjamem, da nas najde vsakdo, ki mu je ta pot v življenju namenjena. Razvijamo se tako hitro, da ne potrebujemo dodatnih aktivnosti. Težko si zamislim naš oglas, sprašujem se, kaj bi rekel. Vse, kar ponujam, je treba občutiti in doživeti skozi osebno izkušnjo.” (Perc, 2009, str.156).

Literatura 1. Albright, A., Franz, M., Hornsby, G., Kriska, A., Marrero, D., Ullrich, I. in Verity, L.S. (2000). American College of Sports Medicine Position Stand: Exercise and type 2 diabetes. Medicine and Science in Sports and Exercise 32: 1345–1360.

2. Alter, M.J. (2004). Sience of Flexibility. Human Kinetics.

159

160

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016 3. Baker, K.R, Nelson, M.E., Felson, D.T., Layne, J.E., Sarno, R., in Roubenoff, R. (2001).

The efficacy of home based progressive strength training in older adults with knee osteoarthritis: A randomized controlled trial. The Journal of Rheumatology, 28(7), 1655–1665.

4. Bilban, M. 2002. Promocija zdravja in njene možnosti za zniževanje bolniškega staleža.

Delo in varnost 47 (6): 308–314.

5. Boule, N.G., Haddad, E., Kenny, G.P., Wells, G.A. in Sigal, R.J. (2001). Effects of exercise on glycemic control and body mass in type 2 diabetes mellitus. A meta-analysis of controlled clinical trials. JAMA 286: 29412941.

6. Blinc, A. in Bresjanac, M. (2005). Telesna dejavnost in zdravje. Pregledni prispevek.

Zdravstveni vestnik 2005; 74: 771–7.

7. Cox, R. A. F., F. C. Edwards in K. Palmer, ur. 2000. Fitness for work: the medical aspects.

3. izdaja. Oxford: Oxford University Press.

8. Cook, G. (2003). Athletic body in Balance. Human Kinetics, Champaign, IL. 9. Cook, G. (2010).

10.Chin A Paw M.J.M., van Uffelen, J.G.Z. IN Riphagen, I. (2008). The Functional Effects of Physical Exercise Training in Frail Older Pople. A Systematic Review. Sports Med: 38 (9): 781–793.

11. Cussler, E.C., Lohman, T.G., Going, S.B., Houtkooper, L.B., Metcalfe, L.L., FlintWagner, H.G.,Teixeira, P.J. (2003). Weight lifted in strength training predicts bone change in postmenopausal women. Medicine and Science in Sports and Exercise, 35(1), 10–17.

12. Dreisinger, E. T. (2003). Strenght Training and Low Back Pain. National Strength & Conditioning Association. Vol.25. No (6)56–59.

13. Djomba, J. (2010). Telesna nedejavnost kot dejavnik tveganja za kronične nenalezljive bolezni. Seminarsko delo. Medicinska Fakulteta.

14. Fiatarone Singh, M.A. (2004). Exercise and aging. Clin Geriatr Med 2004; 20: 201–21.

15. Fras, Z. (2002). Predpisovanje telesne aktivnosti za preprečevanje bolezni srca in ožilja.

Zdravstveno varstvo 41 (1–2): 27–34.

16. Finkelstein, M.M. (2002). Medical conditions, medications, and urinary incontinence.

Analysis of a population-based survey. Can Fam Physician 2002; 48: 96–101.

17. Gambeta, V. (1995). Following the functional path. Training and Conditioning, 5(2); 25–30.

18. Garber, C.E., Blissmer, B., Deschenes, M.R., Franklin, B.A., Lamonte, M.J., Lee, I-M.; Nieman, D.C., in Swain, D.P. (2011). Quantity and Quality of Exercise for Developing and Maintaining Cardiorespiratory, Musculoskeletal, and Neuromotor Fitness in Apparently Healthy Adults: Guidance for Prescribing Exercise. Medicine & Science in Sport & Exercise Jul2011, Vol. 43 Issue 7, p1334 26p.

19. Gezer, E. in Cakmakci, E. (2011). The effect of 8 weeks step-aerobics exercise program on body composition and quality of life of sedanteary woman. Ovidius University Annals, Series Physical Education & Sport/Science, Movement & Health 2011, Vol. 11 Issue 1, p97 5p.

20. Horvath, J. (2004). Gyrotonic® foundation teacher training course. Neobjavljeno delo: Miami beach, Florida.

21. Horvath, A. (2003). Geratebasierende Bewegung auf der Grunlage des Gyrotonic Expansion System®. Diplomarbeit, Saarbrucken: Sportwissenschaftliches Institut der Universitat des Saarlandes.

22. Huotari, P., Nupponen, H. Mikkelson, L. in Laakso, L. ( 2011). Adolescent physical fitness and activity as predictors of adulthood activity. Journal of Sport and Science, 29 (11): 1135–1141.

23. Hale, T. (2003). Exercise physiology. Chichester John Wiley & Sons, Ltd.; 2003.

24. Jakovljević, M. in Kacin, A. (2011). UKK Sklop testov za oceno z zdravjem povezane telesne pripravljenosti. Športna unija Slovenije.

25. Irvine, C. in Taylor, N. (2009). Progressive resistance exercise improves glycaemic control in people with type 2 diabetes mellitus: a systematic review. Australian Journal of Physiotherapy 55: 237–246.

26. Kubukeli, Z.N., Noakes, T.D. in Dennis, S.C. (2002). Training techniques to improve endurance exercise performances. Sports Med 2002; 32: 489–509.

27. Kolber, J. M. (2005). Addressing Flexibility of the Rectus Femoris in the Athlete With Low Back Pain. National Strenght and Conditioning Association, Vol.3, No(5): 66–73.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016 28. Mills, J.D, Taunton, J.F in Mills, W.A. (2005)The effect of a 10.week training regimenon lumbo-pelvic stability and athletic performance in female athlets: a randomized controlled trial. Phys Ther Sport, 6: 60–66.

29. Mišigoj Duraković, M. (2003). Telesna vadba in zdravje. Znanstveni dikazi, stališča in priporočila zveze društev športnih pedagogov Slovenije. Fakulteta za sport, Zavod za sport Slovenije: Zagreb: Kineziološka fakulteta.

30. Milton, D., Porcari, J.P., Foster, C., Gibson, M., & Udermann, B. (2008). The effect of functional exercise training on functional fitness levels of older adults. Gundersen Lutheran Medical Journal, 5(1), 4–8.

31. Morrow, R. J., Jackson, A., James G. in Disch, D. (2011). Mood Measurement and Evaluation in Human Performance. Human Kinetics.

32. Nesser, T.W., Huxel, K.C., Tincher, J.L., & Okada, T. (2008). The relationship between core stability and performance in division I football players. Journal of Strength and Conditioning Research, 22(6), 1750–1754.

33. Okada, T., Huxel, C.K. in Nesser, W. (2011). Relationship Between Core Stability, Functional Movement, and performance. Journal of Strenght and Conditioning Research, 25(1); 252–261.

34. Peterson, S.E.; Peterson, M.D.; Raymond, G.; Gilligan, C.; Checovich, M.M.; Smith, E.L. (1991). Muscular strength and bone density with with weight training in middle-aged woman Medicine & Science in Sports & Exercise Apr 1991: Vol. 23 Issue 4. p. 499–504.

35. Perc, Š. (2009). Lepota v gibu: vadba za zdravo telo in umirjen duh. Ljubljana: Mladinska knjiga.

36. Portal-Andreu, S.P. Mokha, M. in Gibson, A. (2006). Improves Core Stability and Pain Scores in Persons with Low Back Pain. Department of Sport and Exercise Sciences. Barry University, Miami Shores, Florida USA. 37. Porter, M.M, Nelson, M.E. Fiatarone Singh, M.A.;Layne, J.E. Morganti, C.M. Trice, I. Economos, C.D. Roubenoff, R. in Evans, W.J. (2002). Effects of long-term resistance training and detraining on strength and physical activity in older woman. Journal of Aging & Physical Activity July 2002: Vol. 10 Issue 3. p. 260–270.

38. Parkatti, T., Perttunen, J. in Wacker, P. (2012). Improvements in Functional Capacity From Nordic Walking: A Randomized Controlled Trial Among Older Adults. Journal of Aging and Physical Activity. 20, 93–105. Human Kinetics.

39. Pantelić, S., Kostić, R., Mikalački, M., Durašković, R., Čokorilo, N. in Mladenović, I. (2007). The effects of a Recreational Aerobic Exercise model on the Functional Abilities of Woman. Physical Education and Sport, Vol. 5, N 1, 2007,pp. 19–35. Facta Universitas.

40. Roddy, E., Zhang, W. in Doherty, M. (2005). Aerobic walking or strengthening exercise for osteoarthritis of the knee? A systematic review. Annals of Rheumatic Diseases, 64(4), 544–548.

41. Strojnik, V. (2009). Vadba za starejše osebe. Zbornik. Vloga starejših v sodobni družbi.

42. Shields, R.K., Madhavan S, Cole, K.R., Brostad, J.D., Demeulenaere, J.L., Eggers, C.D., Otten, P.H. (2005). Proprioceptive coordination of movement sequences in humans. Clin Neurophysiol 2005; 11: 87–92.

43. Skelton, D.A. in Beyer, N. (2003). Exercise and injury prevention in older people.

Scandinavian Journal of Medicine & Science in Sports Feb 2003: Vol. 13 Issue 1. p. 77–85 9p.

44. Stephenson, J. in Swank, A. (2004). Core Training: Designing a Program for Anyone.

Strenght and Conditioning Journal. Vol. 26, Issue, 6.

45. Surakka, A. in Kivela, T. (2011). The effect of a physical training programme on flexibility of upper body and trunk in visually impaired and deaf-blind persons. European Journal of Adapted physical Activity, 481, 7–21.

46. Špoljar, J. in Jakovljević, M. (2004). Flexibility of the elderly. Fizioterapija, letnik 12, št.: 1. 2.

47. Šarabon, N., Košak, R., Fajon, M., & Drakslar, J. (2005). Nepravilnost telesne drže mehanizmi nastanka in predlogi za korektivno vadbo. Šport, 53(1), 35–4.

48. Visek, J.A., Olson, A.A. in DiPietro, L. (2011). Factors Predicting Adherence to 9 months of Supervised Exercise in Healty Older Woman. Journal of Physical Activity and Health.

8, 104–110. Human Kinetics.

49. Wilson, D.J., Dougherty, P.C., Ireland, L.M. in McClay Davis, I. (2005). Core Stability and Its Relationship to Lower Extremity Function and Injury. J Am Acad Orthop Surg, Vol.13,(5):316–325.

161

162

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

RAZVOJ INFORMACIJSKEGA SISTEMA GIMNASTIČNE ZVEZE SLOVENIJE Robert Grgić, dipl. ekon. (UN).

Povzetek Prispevek je namenjen predstaviti projekta informatizacije poslovanja Gimnastične zveze Slovenije (GZS), njegov učinek in vpliv na ožje okolje GZS, opis področij in procesov, ki jih projekt vključuje ter nenazadnje učinek na vsakodnevno poslovanje.

Pri tem bomo opisali smernice, ki sovpadajo in zasledujejo strateške cilje GZS, ter podporo informatizacijskega sistema pri spremljanju učinkov postavljenih ciljev.

Prav tako pa vam bomo predstavili tudi nekaj statističnih podatkov, pridobljenih na podlagi dosedanje uporabe inf. sistema.

Ključne besede: strategija GZS, projekt inf. poslovanja, podpora članicam GZS.

Uvod Ciljni segment bralcev prispevka so trenerji, sodniki ter ostali športni delavci, ki se na različnih nivojih prepletajo z delovanjem Gimnastične zveze Slovenije in predstavljajo ožje okolje. Skladno s tem menim, da podrobnejši opis skupnega imenovalca (GZS) ni potrebno podrobneje predstavljati. Podrobnejše informacije si lahko ogledate na spletni strani www.gimnasticna-zveza.si. V tej točki je bistveno bolj smiselno spoznati njene organizacijske lastnosti, področja delovanja, strukturo sprejemanja odločitev ter poenotenje strateških ciljev.

Kot rečeno, GZS pri svojem delovanju in uresničevanju ciljev sobiva z mednarodnim okoljem (FIG, UEG …), javnim (so)financerji, preostalim društvenim in nepridobitnim sektorjem (OKS, druge nacionalne panožne športne zveze) kot tudi pridobitnim sektorjem (Gimnast d.o.o., sponzorji ...). Podrobno poznavanje lastnosti delovanja, vloge v mednarodnem prostoru, zakonskih okvirjev poslovanja, strateških ciljev itd. je pogoj za vzpostavitev informacijskega sistema, ki bo lahko s pridobljenimi informacijami vplival na uspešnost delovanja celotne organizacije na vseh nivojih odločanja. V nadaljevanju se bomo dotaknili nekaj ključnih področij, pri katerih je implementacija inf. sistema dosegla svoj namen.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Slika1: Informacijski sistem Gimnastične zveze Slovenije

Modul registracij Modernizacija postopka registracije članov GZS in s tem odprava težav, ki smo jih bili deležni pred prenovo procesa registracij, je bistveno pospešila, poenotila in strukturirala vhodne podatke, potrebne za uspešno registracijo članov. Prednosti prenove se občutijo pri hitrejšem in učinkovitejšem posredovanju podatkov, stopnji kontrole in nadzora tako pri registraciji kot tudi prestopu članov med članicami GZS, posredovanju podatkov ostalim sektorjem nepridobitnega okolja GZS itd.

Na podlagi tovrstnih informacij ima GZS skladno s strateškimi cilji možnost spremljati kazalnike uspešnosti doseganja ciljev, napovedovanja trendov in sprejemanja odločitev na vseh nivojih organizacije. Spodaj vam posredujemo nekaj statističnih podatkov, pridobljenih z uporabo informacijskega sistema GZS na področju registracij.

163

164

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Tabela1: Prikaz števila registriranih športnikov in gimkotov po regijah.

•

Športnik oz. športnica se lahko hkrati pojavi v večih panogah, skladno s pravilniki GZS.

Na podlagi tovrstnih podatkov lahko trdimo, da je organizacija na pravi poti pri uresničevanju 3. in 4. strateškega cilja.

Modul tekmovanj Izvajalec tekmovanja, društvo včlanjeno v GZS, s posredovanjem Namere za organizacijo tekmovanja poda ključne podatke v obliki tipskega razpisa tekmovanja, ki so potrebni za vnos tekmovanja v inf. sistem ter s tem tudi na spletno stran. Ob javni objavi tekmovanja pridobi izvajalec tekmovanja vsa pooblastila, s katerimi znotraj sistema ureja razpisne pogoje, kot so opis tekmovanja, rok prijave in plačila kotizacije, navede vodjo sodnikov, omogočeno je tudi pripenjanje datotek, kot so urnik, bilten, rezultati … Na podlagi vhodnih parametrov smo tako uspeli vzpostaviti t.i. profil športnika, ki služi kot izhodiščna podatkovna baza za spremljanje tekmovalne uspešnosti, pripravljenosti in nenazadnje tudi zdravstvenega stanja športnika.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Primer profila športnika:

Preko implementacije modula tekmovanj smo uspeli poskrbeti za učinkovitejše informiranje širše javnosti glede samih tekmovanj, bolj transparenten način prijavljanja udeležencev tekmovanj, sistematičen pristop k beleženju in izpisovanju rezultatov pri sami izvedbi tekmovanja, vzpostavitev celostnega profila športnika in verjetno bi se še kaj našlo. S tem smo uspeli odpraviti kar nekaj slabosti, ugotovljenih pri strateški analizi GZS, opravljeni v letu 2012, ki je služila kot podlaga za postavitev strateških ciljev in ukrepov.

Modul usposabljanj Pri vzpostavitvi inf. sistema se modul usposobljenosti vidi predvsem pri organizaciji osrednjega strokovnega dogodka za trenerje in športne pedagoge kot tudi sodnike, ki delujejo v gimnastiki, in to je Kongres Gimnastične zveze Slovenije. Namen dogodka je seveda dvigniti raven znanja strokovnega kadra, ki deluje v gimnastiki, kar je tudi eden od ciljev, zapisan v Strategiji Gimnastične zveze Slovenije.

Prijava na dotični dogodek je za članice možna preko sistema GZS, pri čemer se pri prijavi preveri usposobljenost trenerjev in sodnikov, ki delujejo v društvu, s čimer se poskrbi za ustrezno licenciranje. Na podlagi vhodnih podatkov vas lahko obvestimo, da se tako nivo kot tudi število usposobljenih in licenciranih delavcev iz leta v leto povečuje.

165

166

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

Tabela2: Prikaz licenciranega kadra Gimnastične zveze Slovenije skozi leta.

Na podlagi tega se med drugimi uresničujejo ukrepi: - Dvig ravni znanja strokovnega kadra.

- Boljša in učinkovitejša povezanost z ožjim okoljem GZS in boljša prepoznavnost GZS v notranjem in zunanjem okolju.

- Sledenje viziji GZS v delu, kjer želi s svojim delovanjem ustvariti vsestranske pogoje za doseganje športne in poslovne odličnosti.

Modul spletne strani Spletna stran predstavlja vstopno točko, preko katere poteka osrednja komunikacija s širšim in ožjim okoljem, hkrati pa služi kot stičišče informacij, potrebnih za spremljanje in izvajanje delovnih nalog GZS. Usklajevanje delovanja posameznikov je ključna za sledenje poslanstvu GZS, pri čemer jim tehnično pomaga tudi spletna stran GZS. Nekaj ukrepov, opredeljenih v Strategiji GZS, ki jih pomaga uresničevati modul spletne strani, so: - Izboljšati komunikacijo z članicami GZS. - Povečanje pripadnosti GZS in prepoznavnosti GZS. Nekaj statističnih podatkov: - V obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2015 si je spletno stran ogledalo 23.597 različnih obiskovalcev.

- 32,9 % obiskovalcev si je spletno stran ogledalo več kot enkrat.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2016

- www.gimnasticna-zveza.si je imela v dotičnem obdobju 246.009 zadetkov oz. ogledov.

- Prisotnost na socialnih omrežjih: Facebook (1.876 ljudi je všečkalo stran,), Twitter: 121 sledilcev ...

Zaključek S seznanitvijo o delovanju sistema ste verjetno zasledili tudi smernice, ki jih zasledujemo ter namen implementacije inf. sistema. S sistematičnim pristopom obdelovanja vhodnih podatkov o registriranih članih GZS, tekmovanjih pod okriljem GZS, spremljanju usposobljenosti kadrov, ki delujejo v gimnastiki in podobno, smo oblikovali podatkovno bazo, katere informacije kreirajo pomembne podatke, ki služijo kot odlična podlaga za sprejemanje ključnih odločitev na vseh ravneh delovanja GZS. Nekatere informacije, ki jih bomo pridobivali, bodo objavljene tudi javnosti kot t.i. profili posameznikov, registriranih pri GZS. Upam, da nam je uspelo predstaviti širšo sliko razvoja informacijskega sistema GZS ter vas s tem prepričati, da nam pomagate z vašimi povratnimi informacijami, s podporo pri testiranju popravkov, ter nenazadnje z vašo stopnjo razumevanja in tolerance v primeru težav. Pri vpeljavi in testiranju obnašanja modula tekmovanj na terenu in v praksi je nujno omeniti prostovoljno pomoč posameznikov, med katerimi izstopata ga. Maja Premrl in ga. Sonja Ašanin Gole, ki sta samoiniciativno testirali aplikacijo na večjem številu tekmovanj v ženski športni gimnastiki. Kot vsak sistem se tudi GZS konstantno spreminja in dopolnjuje ter prilagaja željam in specifikam uporabnikov in s tem mislimo vas, člane in članice Gimnastične zveze Slovenije.

167