2015 spl prirocnik

SPLOŠNI STROKOVNI PRIROČNIK GIMNASTIČNE ZVEZE SLOVENIJE 2015 Urednika: Mitija Samardžija Pavletič Jernej Salecl Ljubljana, 2015

UVODNA BESEDA UREDNIKOV

Jernej Salecl

Mitija Samardžija Pavletič

Kongres Gimnastične zveze Slovenije je osrednji strokovni dogodek za trenerje in športne pedagoge, ki delujejo v gimnastiki. Njegov namen je dvig ravni znanja strokovnega kadra, ki v taki ali drugačni obliki sodeluje v procesu priprave športnika, kot je tudi zapisano med cilji Strategije Gimnastične zveze Slovenije za obdobje 2011-2020.

Vsebine Kongresa Gimnastične zveze Slovenije 2015 bodo imele poudarek na vsebinah s področja prehrane in z njo povezanih strokovnih vsebin kot so nadomeščanje tekočin, telesna sestava, motnje hranjenja, ženska športna tirada idr.

Ustrezna prehrana spada med najpomembnejše regeneracijsko »orodje«, zato smo k sodelovanju pri podajanju z njo povezanih vsebin povabili slovenske vrhunske strokovnjake, ki bodo področje sistematično predstavili in podali smernice za prehranjevanje ter nadomeščanje tekočin pri pripravi športnika v gimnastiki.

Vsebina priročnika je dobrodošla pomoč ne samo gimnastičnim strokovnim delavcem, temveč strokovnjakom vseh športnih panog. Vsem avtorjem prispevkov se zahvaljujeva za sodelovanje in vas, kot je že tradicija, že sedaj vabiva k sodelovanju pri nastajanju Strokovnega priročnika ob Kongresu GZS leta 2016.

Urednika

KAZALO PREHRANA IN ŠPORT Tadeja Jakus

7

HIDRACIJA ŠPORTNIKA Petra Zupet

16

MERITVE SESTAVE TELESA Mojca Bizjak

20

NAČRTOVANJE PREHRANE ŠPORTNIKOV IN SESTAVA JEDILNIKOV Tadeja Jakus

23

PSIHOLOGIJA IN PREHRANJEVANJE: VLOGA ČUSTEV, RAZPOLOŽENJA, STRESA IN ZAZNAVANJA Maša Černelič Bizjak

30

URAVNAVANJE TELESNE MASE Mojca Bizjak

39

MOTNJE HRANJENJA IN MOTNJE PRI ŠPORTNIKIH Maša Černelič Bizjak

45

ŽENSKA ŠPORTNA TRIADA Petra Zupet

54

UGOTAVLJANJE POJAVNOSTI POŠKODB V ŠPORTNI GIMNASTIKI Mitija Samardžija Pavletič, Almir Atiković, Edvard Kolar

67

PRAVILNIK ZA OCENJEVANJE SKOKOV Z MALE PROŽNE PONJAVE Miha Brodnik, Igor Ivanuš, Andraž Bricelj, Franc Herzmansky, Jure Kern

86

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

PREHRANA IN ŠPORT Asist. Tadeja Jakus, uni. dipl. ing. živ. tehn.

Povzetek Pokrivanje celodnevnih energijskih in hranilnih potreb ter ustrezna rehidracija so pomembni dejavniki, ki vplivajo na ohranjanje športnikovega zdravja in pripomorejo k doseganju optimalnih rezultatov. S prispevkom želimo povzeti glavna priporočila za prehranjevanje športnikov in le te seznaniti s pomenom dobro načrtovane prehrane.

Ključne besede: energijske potrebe, makrohranila, mikrohranila, rehidracija, prehrana pred, med in po treningu.

Uvod Prehrana je del naših vsakodnevnih potreb. Njen osnovni namen je, da zagotovimo organizmu tista hranila, ki mu omogočajo čim boljše delovanje.

Za doseganje dobrih športnih rezultatov je potrebno poskrbeti za optimalen razvoj potenciala, ki je zapisan v genih. K temu najbolj pripomorejo ustrezen trening, zadostna regeneracija in ustrezna prehrana. Prehrana naj bi bila takšna, da s svojo sestavo čim bolj učinkovito podpre organizem med telesnimi napori, obenem pa telesa ne obremeni.

Temelj športne prehrane predstavljajo tri osnovna hranila: ogljikovi hidrati, beljakovine in maščobe. To so hranila, ki telesu dajejo energijo in omogočajo njegovo regeneracijo. Vitamini in elementi pa skupaj z vodo pomagajo izkoristiti osnovna hranila in imajo hkrati številne zaščitne funkcije v organizmu.

Energijske potrebe Pokrivanje celodnevnih energijskih potreb (CEP) je ena izmed najpomembnejših stvari, ki pripomorejo k uspešnosti športnika (Burke, 2012). Telo energijo potrebuje za: osnovne življenjske funkcije (presnova v mirovanju) (60–75 %), termogenezo hranil (10 %), in gibalno/športno aktivnost (15–30 %) (McArdle idr., 2013). Z dobro načrtovano prehrano telesu zagotavljamo energijsko ravnovesje, ki je definirano kot stanje, kjer je energijski vnos enak porabi energije. Poraba energije se razlikuje glede na tip vadbe, trajanje in intenzivnost vadbe, spol in prehransko stanje športnika. Z ohranjanjem energijskega ravnovesja pripomoremo k vzdrževanju puste mišične mase, krepimo imunski sistem, pripomoremo k ustrezni regeneraciji mišic in k izboljšanju športne zmogljivosti (ADA, 2009). Vzdrževanje prenizkih energijskih vnosov lahko vodi v znižanje telesne in mišične mase, poškodbe, utrujenost in pretreniranost, motnje hranjenja (Potgieter, 2013).

7

8

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Po poročanju Akademije za prehrano in dietetiko lahko pri športnikih z vztrajnim energijskim vnosom pod 2000 kcal/dan pride do izgube telesne in mišične mase ter motenj funkcij endokrinega sistema (Valliant idr., 2012). Po drugi strani pa previsoki energijski vnosi vodijo v povišanje telesne mase, kar je prav tako povezano s tveganjem za nastanek športnih poškodb (Kaplan, 1995).w Običajni celodnevni energijski vnosi za odrasle športnike/ce se gibljejo od 12560– 20934 kJ/dan (2500–8000 kcal/dan). Za osebe, ki so zmerno aktivne, se priporoča energijski vnos 25–35 kcal/kg/dan, saj je poraba energije med vadbo nizka (200–400 kcal/h), medtem ko je za osebe, ki imajo višje intenzivne treninge, poraba energije veliko višja (600–1200 kcal/h) in je zato potreben tudi višji energijski vnos 50–80 kcal/kg/dan (Potgieter, 2013; Kreider idr., 2010) (Tabela 1).

Tabela 1: Priporočeni energijski vnosi za aktivne osebe (prirejeno po Potgieter, 2013 in Kreider idr., 2010).

GŠA Zmerna aktivnost 30–40 min/dan, 3×/teden Zmerno intenziven trening 2–3h/dan, 5-6×/teden Visoko intenziven trening 3–6h/dan,1–2 treninga dnevno, 5-6×/teden

kcal/kg tm/dan 25–35

kcal/dan 1800–2400a

50–80

2500–8000b

50–80

2500–8000b

Legenda: GŠA – gibalno/športna aktivnost; a – vrednosti, ocenjene za 50–80 kg težko osebo; b – vrednosti, ocenjene za 50–100 kg težko osebo.

Ogljikovi hidrati Ogljikovi hidrati (OH) so za športnika eden od najpomembnejših virov energije, saj so nujno potrebni za delovanje možganov, mišic in centralno živčnega sistema.

Starejša priporočila so podajala vnos OH v odstotkih, novejša priporočila pa določajo vnos OH v gramih na kilogram telesne mase športnika na dan (g/kg tm/ dan). Vnos OH je odvisen od intenzivnosti, trajanja in vrste vadbe, pa tudi od tega, kdaj OH zaužijemo – pred, med ali po vadbi (Tabela 2).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Tabela 2: Priporočeni vnos OH za aktivne osebe (Potgieter, 2013).

GŠA Zmerna aktivnost 30–40 min/dan, 3×/teden Zmerno intenziven trening 2–3h/dan, 5–6×/teden Visoko intenziven trening 3–6h/dan, 5–6×/teden

OH (g/kg tm/dan) 3–5

Priporočilo Sestavljeni OH.

5–8 8–10

OH z nizkim in srednjim glikemičnim indeksom.

OH v koncentrirani obliki.

Legenda: GŠA – gibalno/športna aktivnost; OH – ogljikovi hidrati.

Prenizki vnosi OH vodijo do izčrpanja glikogenskih zalog, kar prispeva k nastanku utrujenosti, manjši vzdržljivosti, pretreniranosti in poškodbam. Da športnik pokrije potrebe po OH, mora izbirati in kombinirati različne vrste živil, s čimer zagotovi tudi pestrost okusov in obenem pokriva potrebe po ostalih hranilih (predvsem mikrohranilih). V jedilniku športnika naj bi bila tako polnovredna in delno rafinirana žita (kosmiči, moka, riž, kruh, žita), sadje, zelenjava, pa tudi rafinirana živila, ki imajo večjo energijsko gostoto (slaščice, geli, tablice, športni napitki, sladkor, med, sirupi).

Beljakovine Beljakovine so osnovni gradniki našega telesa in so sestavljene iz različnih aminokislin. Na dnevne potrebe po beljakovinah vplivajo različni dejavniki, kot so energijski vnos, intenzivnost in čas vadbe, temperatura, spol in starost (Potgieter, 2013). Pri zmerni vadbi se priporoča vnos beljakovin 0,8–1 g/kg tm/ dan, vnos naj bi bil nekoliko višji pri tistih, ki imajo bolj intenzivne treninge, in sicer 1–1,5 g/kg tm/dan. Potrebe po beljakovinah pa so najvišje (1,5–2 g/kg tm/ dan) pri športnikih, ki imajo dolgotrajne in visoko intenzivne treninge, saj prihaja do oksidacije beljakovin, predvsem aminokisline leucin (Potgieter, 2013). Dnevne potrebe po beljakovinah lahko uspešno pokrijemo s prehrano, zato je poseganje po beljakovinskih prehranskih dopolnilih nepotrebno in v nekaterih primerih lahko celo škodljivo. Novejše raziskave dokazujejo, da sta bolj kot količina beljakovin pomembna kakovost beljakovin in njihov čas uživanja (Burke idr., 2012). Med visoko kakovostne beljakovine štejemo tista živila, ki imajo malo maščob in veliko biološko vrednost: albuminska skuta, piščančje meso, jajčni beljak, posneto mleko, ribe. Uživanje beljakovin je pomembno predvsem v zadnjem delu treninga in takoj po končanem treningu. Beljakovine, ki so zaužite proti koncu treninga, že vstopajo v krvni obtok in takoj po končanem treningu omogočajo uspešno regeneracijo mišic.

9

10

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Maščobe Maščobe so v prehrani športnika pomembne ravno tako kot ostala hranila. Telo oskrbujejo z energijo, v maščobi topnimi vitamini A, D, E, K in esencialnimi maščobnimi kislinami. Celodnevni prehranski vnos maščob naj bi znašal do 30 % celokupne energije, vendar vnosi nižji od 15 % niso priporočljivi (Medina, 2014).

Za športnike, ki želijo znižati maščobno maso, je priporočljiv vnos maščob 0,5–1 g/kg tm/dan, za ostale pa 0,9–1,9 g/kg tm/dan (Potgieter, 2013). Veliko športnikov posega tudi po omega-3 maščobnih kislinah (predvsem eikozapentanojska – EPA in dekozaheksanojska-DHA kislina), vendar so mnenja strokovnjakov o učinkovitosti teh maščobnih kislin zaenkrat še zelo nasprotujoča, prav tako so različni tudi priporočljivi dnevni vnosi, ki se gibljejo od 1,3– 2,2 g EPA ter 0,3–2,2 g DHA na dan (Smith idr., 2011; Gunzer idr., 2012).

Vitamini in minerali Vitamini in minerali so v našem telesu vključeni v regulacijo metabolnih procesov, sintezo energije, vzdržujejo kostno maso, ščitijo pred oksidativnimi procesi in krepijo imunski sistem, zato so za ohranjanje športnikovega zdravja zelo pomembni (Kreider idr., 2010). Pri vadbah, ki potekajo pri visoki intenzivnosti in trajajo dlje časa, lahko prihaja do povečanih potreb po nekaterih mineralih (železo, natrij, magnezij, kalcij). Telo izgublja minerale predvsem z znojenjem, urinom in blatom. Raziskave kažejo, da lahko pomanjkanje mikrohranil poslabša športnikovo zmogljivost, vendar pa jo po drugi strani nepotrebna in pretirana suplementacija ne izboljšuje (Deakin, 2006). Poleg tega študije kažejo, da imajo športniki z nizkim energijskim vnosom tudi slab vnos mikrohranil in so v nevarnosti za pomanjkanjem kalcija, železa, magnezija, cinka in B kompleksa (Nova idr., 2001; Valliant idr., 2012). Z dobro načrtovano prehrano, ki je energijsko ustrezna in pestra glede izbora živil, lahko uspešno pokrijemo potrebe po vitaminih in mineralih. Uporaba vitaminsko-mineralnih dopolnil je smiselna le takrat, ko jih uporabljamo zgolj kot dopolnilo k prehrani v primeru, ko ima športnik prehranske motnje ali zelo natrpan urnik, ki ne omogoča uravnotežene prehrane.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Tabela 3: Priporočeni vnos nekaterih mikrohranil za aktivne osebe.

Mineral

Priporočilo

Železo

8 mg/dan moški 18 mg/dan ženske

Živilo

Učinek

Jetra, rdeče meso, radič, rdeča pesa, brokoli, suhe marelice, borovnice, brusnice Natrij Vsaj 500 mg/dan Sol, slani prigrizki, (po nekaterih virih športne pijače, Radenska, Donat 1500 mg/dan) Magnezij 420 mg/dan moški Radenska, Donat, 320 mg/dan ženske oreščki, bučna semena, žita, stročnice, banana Cink 11 mg/dan moški Goveje meso, jetra, 8 mg/dan ženske ajda, fižol, jajca

Komponenta hemoglobina, vpliv na vzdržljivost

Kalcij

1000 mg/dan

Sodelovanje pri izgradnji kosti, vpliv na živčnomišični sistem

Kalij

2000 mg/dan

Mleko, jogurt, skuta, siri, parmezan, brokoli, tofu Paradižnik, banana, fižol, suhe marelice, krompir

Vpliv na živčno-mišični sistem, regulacija hidracije Sodeluje pri proteinski sintezi, tvorbi ATP

Vpliv na imunski sistem, sodelovanje pri prebavi

Vpliv na živčno-mišični sistem, pomanjkanje izzove mišične krče, elektrolit pri regulaciji hidracije

Vir: Povzeto in prirejeno po Kreider idr., 2010.

Rehidracija Voda in elektroliti (natrij, kalij, klor, magnezij) so sestavine našega telesa. Voda predstavlja kar do 75 % mišičnih celic in je zato za športnika bistvenega pomena.

Telo vodo izgublja z dihanjem, znojenjem, uriniranjem, blatom, nadomeščamo pa jo s pitjem tekočin in hrano. Vnos tekočine je potrebno prav tako individualno načrtovati kot vnos ostalih hranil, saj v nasprotnem primeru lahko prihaja do dehidracije.

Da bi športnik pričel trening dobro hidriran, naj bi štiri ure pred treningom popil 5–7 ml/kg telesne mase vode ali druge tekočine. To je optimalen čas za doseganje dobre hidracije, presežek tekočine se izloči z urinom (ADA, 2009). Pitje med naporom je pomembno iz dveh razlogov: nadomeščanje izgubljene tekočine in elektrolitov ter nadomeščanje goriva.

11

12

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Kaj bo športnik pil med naporom, je odvisno od več dejavnikov: intenzivnosti in trajanja napora, temperature in vlažnosti okolja ter fizioloških značilnosti športnika.

Za zmeren napor do ene ure je dovolj, če športnik nadomešča izgubljeno tekočino z vodo, pri višjih intenzivnostih ter daljšem času treniranja pa je priporočljivo uživanje športnih napitkov, ki vsebujejo elektrolite in OH. Med vadbo je zelo pomembna tudi dinamika vnosa tekočine. Od hitrosti praznjenja želodca in absorbcije v črevesju je odvisno, kako zaužito tekočino naše telo izkoristi. Praznjenje želodca je največje oz. najhitrejše takrat, ko je volumen popite tekočine visok, zniža se s pitjem hipertoničnih pijač ali pijač z visoko vsebnostjo OH (≥ 8 %). Zato je pomembno, da če želimo doseči hitrejše praznjenje želodca, moramo piti ves čas v manjših odmerkih (ADA, 2009). Priporoča se vnos športnih napitkov v količini 150–250 ml/20 minut (Potgieter, 2013). Vnos tekočine po vadbi prispeva k uspešni regeneraciji mišic. Od vsakega posameznika je odvisno, kolikšen naj bo vnos tekočine. Potrebo po vnosu tekočine je najlažje oceniti iz razlike telesne mase pred in po treningu. Za ocenitev izgube tekočine se športnik stehta gol in s praznim mehurjem pred vadbo ter takoj po njej. Iz razlike telesne mase lahko ocenimo, koliko tekočine mora športnik zaužiti ter stopnjo dehidracije. Priporoča se vnos pijač z elektroliti, in sicer 450–675 ml na 0,5 kg izgube telesne mase (ADA, 2009).

Prehrana pred treningom Športniki si velikokrat iz želje po čim boljšem uspehu želijo čim nižjo telesno maso in zato znižujejo vnos hrane pred tekmami/treningi. Rezultat tega ukrepa je običajno slab: manjša vzdržljivost, poškodbe, utrujenost, dehidracija. Pri prehrani z nizko vsebnostjo OH prihaja v telesu do presnovnih poti, ki za gorivo uporabljajo aminokisline in maščobe. Mišice, ki so jih športniki pridobili med treningi, se namesto za moč uporabljajo za gorivo (glukozo).

Pred treningi je zato potrebno poskrbeti za dovolj velik vnos OH. Obroki, ki so blizu treningu, naj vključujejo malo maščob in vlaknin, zmerno količino beljakovin ter veliko OH. Priporoča se, da športnik v 4 urah pred treningom zaužije približno 1–4 g/kg OH. Obroki, ki so zaužiti 3 do 4 ure pred treningom, naj vsebujejo sestavljene OH (polnozrnati žitni izdelki, polnozrnat riž, ajda, polnozrnate testenine …), neposredno pred treningom pa športnik lahko zaužije tudi rafinirana živila (bel kruh, čokolada, sladke pijače). Paziti je potrebno tudi na dovolj velik vnos tekočin (Potgieter, 2013).

Prehrana med treningom Poznano je, da med naporom in takoj po naporu telo potrebuje glukozo, ki je hitro na razpolago in nam daje energijo. Med naporom, ki traja dlje časa, je potrebno zaužiti 30–60 g OH na uro, v manjših odmerkih (Potgieter, 2013). To lahko vnesemo s športnimi pijačami, geli, energijskimi tablicami, suhim sadjem. Sestava omenjenih izdelkov je seveda različna, vendar pa vsi izdelki vsebujejo sladkorje

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

(fruktoza, glukoza, saharoza). Nekatere študije dokazujejo, da so raztopine, ki vsebujejo maltodekstrin, učinkovitejše za izrabo v mišicah kot raztopine glukoze in fruktoze. Absorbcija fruktoze je počasnejša od glukoze, poleg tega se mora v jetrih najprej kemično spremeniti. To je lahko tudi dobro, fruktoza ima zato nižji glikemični indeks in se počasneje sprošča ter zagotavlja energijo daljši čas kot sama glukoza. Vendar pa velja biti previden v primerih, ko imamo velik vnos fruktoze.

Pri presnovi fruktoze se sprošča več vodikovih ionov kot pri pretvorbi glukoze, kar lahko vodi v znižanje pH mišic, kar je pri športniku nezaželeno. Veliko gelov in tablic vsebuje velike količine fruktoze in le malo ali celo nič maltodekstrina, medtem ko na primer suho sadje vsebuje različne vrste sladkorjev in ostalih hranil (fruktoza, glukoza, saharoza + vitamini, elementi, vlaknine, beljakovine). Za primerjavo lahko podamo, da 50 g gela vsebuje več kot 20 g fruktoze, medtem ko enaka količina suhih marelic vsebuje zgolj 6 g fruktoze. Zato se priporoča, da športnik uporablja raznoliko prehrano, ki vsebuje različne vrste sladkorjev in tako telesu zagotovi energijo za daljši čas.

Poleg tega je za praktično uporabo bolj kot tip sladkorja pomembna njegova koncentracija, visoke koncentracije sladkorjev ≥ 10 % namreč vodijo v prebavne težave. Pomembno je tudi vedeti, da se glukoza absorbira v tankem črevesju, za njen transport pa je nujno potreben natrij, zato je to pomemben element, ki ga športniki med intenzivno vadbo morajo nadomeščati – običajno s športnimi napitki.

Prehrana po treningu Namen prehrane po treningu je predvsem regeneracija mišic. Prvi regeneracijski ukrep pa je rehidracija. Če uživamo športne napitke, se priporoča, da ti vsebujejo veliko maltodekstrina in malo fruktoze. Poleg športnih napitkov se priporoča pitje mineralne vode, ki prav tako vsebuje pomembne elemente (natrij, magnezij, kalcij). Takoj po naporu so mišice dobro prekrvavljene in je polnjenje glikogenskih zalog najhitrejše. Takrat je bistvenega pomena, da v čim krajšem času zaužijemo enostavne OH v kombinaciji z beljakovinami (razmerje 4:1). To je lahko v obliki napitkov (čokoladno mleko, smoothie, kakav, sadni jogurt …) ali pa v obliki manjših prigrizkov (skuta s sadjem, skutin zavitek, pecivo, špageti, kosmiči). Veliko študij dokazuje, da je učinek pri polnjenju glikogenskih zalog najboljši takrat, ko je vnos OH 1–1,5 g/kg/uro, regeneracija pa naj bi trajala vsaj 4 ure (ADA, 2009). Za optimalno regeneracijo je pomemben tudi povišan vnos kakovostnih beljakovin po treningu.

13

14

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Zaključek Priporočila za prehranjevanje športnika so izražena v gramih hranil na kilogram telesne mase oz. energijske potrebe v kilokalorijah na kilogram telesne mase.

Prehrano športnika bi bilo potrebno uravnavati individualno, prilagajati njegovim obremenitvam in obdobju treniranja. Glede na to, koliko je športnik obremenjen, izračunamo njegove celodnevne energijske potrebe, določimo vnos OH in beljakovin, ki so preračunane glede na telesno maso športnika, preostanek pa pokrijemo z vnosom maščob. Vsak športnik bi potreboval tudi individualni načrt rehidracije.

Pomembno je, da se pomena uravnoteženega prehranjevanja zavedajo tako trenerji kot športniki. Z vključevanjem dietetikov v športni tim in sodelovanjem z zdravnikom lahko veliko pripomoremo k ohranjanju športnikovega zdravja in doseganju optimalnih rezultatov.

Literatura 1. ADA. Rodriguez, N. R., DiMarco, N. M., & Langley, S. (2009). Position of the American dietetic association, dietitians of Canada, and the American college of sports medicine: nutrition and athletic performance. Journal of the American Dietetic Association, 109(3), 509–527.

2. Burke L, Bell L, Cort M, Cox G, Farthing L, Greenaway B, Minehan M, Petrunoff N, Wood C. (2012). Current concepts in sport nutrition. Australian Institute of sport.

3. Deakin, V. I. C. K. I. (2006). Iron depletion in athletes. Clinical Sports Nutrition. 3rd edition ed. Sydney: McGraw Hill Companies Inc, 263–312.

4. Grandjean AC. (1997). Diets of elite athletes: has the discipline of sports nutrition made an impact? J Nutr.,127, 874S–877S. 5. Gunzer W, Konrad M, Pail E. Exercise-Induced Immunodepression in Endurance Athletes and Nutritional Intervention with Carbohydrate, Protein and Fat—What Is Possible, What Is Not?. Nutrients. 2012; 4(9), 1187–1212.

6. Kaplan TA, Digel SL, Scavo VA, Arellana SB. (1995). Effect of obesity on injury risk in high school football players. Clinical Journal of Sport Medicine, 5(1), 43–47.

7. Kreider RB, Wilborn CD, Taylor L, Campbell B, Almada AL, Collins R, Antonio J. (2010). ISSN exercise & sport nutrition review: research & recommendations. J Int Soc Sports Nutr, 7(7), 2–43.

8. McArdle DW, Katch IF, Katch LV. (2009). Sports and exercise nutrition. Philadelphia: Lippincott Williams and Wilkins.

9. Medina D, Lizarraga A, Drobnic F. (2014). INJURY PREVENTION AND NUTRITION IN FOOTBALL. Sports Science, 27(132), 1–5.

10. Nova E, Montero A., López-Varela S., Marcos, A. (2001). Are elite gymnasts really malnourished? Evaluation of diet, anthropometry and immunocompetence. Nutrition research, 21(1), 15–29.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015 11. Potgieter, S. (2013). Sport nutrition: A review of the latest guidelines for exercise and sport nutrition from the American College of Sport Nutrition, the International Olympic Committee and the International Society for Sports Nutrition. South African Journal of Clinical Nutrition, 26(1), 6–16.

12. Smith, G. I., Atherton, P., Reeds, D. N., Mohammed, B. S., Rankin, D., Rennie, M. J., & Mittendorfer, B. (2011). Omega-3 polyunsaturated fatty acids augment the muscle protein anabolic response to hyperinsulinaemia-hyperaminoacidaemia in healthy young and middle-aged men and women.Clinical science, 121(6), 267–278.

13. Valliant MW, Emplaincourt HP, Wenzel RK, Garner BH. (2012). Nutrition Education by a Registered Dietitian Improves Dietary Intake and Nutrition Knowledge of a NCAA Female Volleyball Team. Nutrients, 4: 506–516.

15

16

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

HIDRACIJA ŠPORTNIKA Petra Zupet Inštitut za medicino in šport, Ljubljana, Slovenija Univerza na Primorskem, Koper, Slovenija IZVLEČEK Dnevni vnos tekočin v telo mora biti enak kot izguba. V normalnih pogojih dnevno izgubimo skozi kožo približno 350 ml tekočine, skozi pljuča 350 ml, s potenjem 100 ml, z blatom 100 ml in z urinom 1400 ml. Iz telesne presnove dobimo komajda 200 ml, zato moramo razliko 2100 ml vnesti s pitjem oziroma hrano. Izgube tekočine se lahko zelo povečajo v vročem okolju in ob telesni aktivnosti. Zato je potrebna stalna kontrola hidracije. Ta je možna na več načinov: preko občutka žeje, opazovanja barve urina, tehtanja in merjenja specifične gostote urina.

Ključne besede: hidracija, šport, dehidracija, utrujenost, žeja, tehtanje.

UVOD Voda je naše najpomembnejše hranilo. Zavzema pomemben del telesa (Tabela 1) in je glavna sestavina krvi. Nudi zaščito možganom in hrbtenjači pred direktnimi udarci. Pomembna je za regulacijo telesne temperature. Vključena je v regulacijo osmotskega pritiska.

TABELA 1: Nahajališča vode v človeškem organizmu.

VODA V ČLOVEŠKEM TELESU V POVPREČJU PREDSTAVLJA 57 % TELESNE MASE 65 % VODE V TELESU JE V CELICAH 35 % VODE V TELESU JE IZVEN CELIC V MIŠICAH JE PRIBLIŽNO 75 % VODE V KOSTEH JE PRIBLIŽNO 32 % VODE V MAŠČOBI JE OKOLI 10 % VODE V KRVI JE PRIBLIŽNO 93 % VODE PRI MOŠKIH VODA PREDSTAVLJA OKOLI 60 % CELOTNE TEŽE PRI ŽENSKAH VODA PREDSTAVLJA OKOLI 50 % CELOTNE TEŽE PRI DEBELIH LJUDEH VODA PREDSTAVLJA OKOLI 40 % CELOTNE TEŽE PRI ŠPORTNIKIH VODA PREDSTAVLJA OKOLI 70 % CELOTNE TEŽE

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Kadar je vsebnost vode v telesu primerna, govorimo o euhidraciji. Če je vsebnost vode v telesu prenizka, stanje imenujemo hipohidracija ali dehidracija, če je vsebnost vode previsoka, pa hiperhidracija. Vsebnost vode v telesu je regulirana preko zadrževanja ali povečanega izločanja v ledvicah na osnovi signalov iz receptorjev za osmolalnost in volumen krvi.

POTREBE ČLOVEŠKEGA ORGANIZMA PO VNOSU TEKOČIN Dehidracija ima pomemben negativen učinek ne samo na zmanjšano telesno zmogljivost, ampak tudi na tveganje za življenje. Večina priporočil svetuje pitje velike količine vode. Ta priporočila temeljijo na količini dnevno izgubljene tekočine, ki jo je potrebno nadomestiti. Dnevno izgubimo preko uriniranja, znojenja, prebavil in dihanja okoli 2,5 l tekočine. Ta izguba se poveča v toplem okolju (gretje pozimi), v suhem zraku (klimatizacija, visoka nadmorska višina), ob intenzivnih telesnih naporih in v primeru bruhanja ali driske.

Izgubljeno tekočino v povprečju posameznik dobro nadomesti s prehranskimi navadami (pitje ob hrani) in s pitjem, kadar se pojavi žeja. Polovico tekočine vnesemo s hrano. Nekatera hrana ima veliko vsebnost tekočin (mleko, sadje, zelenjava, jogurt, juha, omake), vsebujejo pa jo tudi druge vrste hrane, kot je na primer kruh. Žeja je zanesljiv kazalnik dehidracije in je zato ne smemo ignorirati. Pojavi se, ko izgubimo 1.5 do 2 l tekočine.

Drug precej zanesljiv subjektivni kazalnik je opazovanje barve urina. Na splošno velja, da smo primerno hidrirani, če je urin barve limonade in dehidrirani, če ima urin barvo jabolčnega soka. Lahko si pomagamo tudi z barvno lestvico (slika 1).

Stopnja 1 in 2 pomenita dobro hidracijo, stopnja 3 zadovoljivo, stopnji 4 in 5 kažeta na dehidracijo, stopnja 6 na hudo dehidracijo in stopnja 7 na zelo hudo dehidracijo.

SLIKA 1: Ocena hidracije s pomočjo barve urina. Svetlo rumena barva urina pomeni ustrezno hidracijo, temno rumena, oranžna in rjava barva pa pomenijo različne stopnje dehidracije.

17

18

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Tehtanje nam služi kot objektiven pripomoček za oceno hidracije. Pomembna je že majhna izguba telesne mase na račun dehidracije. Raziskave so pokazale, da znižanje telesne mase za 3 % na račun dehidracije povzroči padec aerobne sposobnosti za 4–8 %.

REŽIM PITJA TEKOČIN PRI TELESNI VADBI Dehidracijo skušamo preprečiti s pravilnim načinom pitja pred, med in po vadbi.

Pomembno je, da vadbo začnemo dobro hidrirani, pri tem pa je pomemben čas pitja. Priporočeno je, da 2 uri pred vadbo popijemo 360 do 480 ml tekočine, 20 min pred vadbo pa 120 do 180 ml. S tem načinom pitja ima tekočina dovolj časa za absorpcijo v črevesju. Pijače z visoko vsebnostjo kofeina, alkohola ali soli (Pepsi, Coca-Cola, kava, energijske pijače) povečajo možnost dehidracije, zato se jim v času treningov izogibamo.

Vnos tekočin med vadbo je odvisen od trajanja vadbe. V prvi uri vadbe zadostuje, če pijemo vodo. Med daljšimi aktivnostmi pa se zaradi izgube soli z znojem in zaradi primanjkovanja vira energije (glikogen) svetuje pitje športnih pijač. Le-te namreč vsebujejo vodo, ogljikove hidrate, natrij in kalij. Ker se izguba tekočin z znojenjem močno razlikuje med posamezniki (od 400 ml do 2400 ml znoja na uro) in je poleg tega odvisna še od okolja in intenzivnosti vadbe, je praktično nemogoče določiti količino, ki naj bi jo posameznik zaužil na 20 minutni interval. Telo ne more absorbirati več kot 1000 ml popite tekočine na uro, zato pitje preko te količine ni smiselno. Izgubljeno tekočino, ki je iz tega razloga ne moremo nadomestiti med vadbo, moramo zato nadomestiti čim prej po vadbi. Otroci pri pitju tekočin potrebujejo nadzor staršev ali trenerja. Zanje obstajajo priporočila, ki naj veljajo kot izhodišče (tabela 2).

TABELA 2: Priporočila za pitje tekočin za otroke med vadbo.

Starost (let)

~ 15

~ 10

Čas (min)

Količina (ml)

45 (pred vadbo)

300–400

20 (med vadbo)

150–200

Po vadbi, takoj ko je mogoče

Čim več do uriniranja

45 (pred vadbi)

150–200

20 (med vadbo)

75–100

Po vadbi, takoj ko je mogoče

Čim več do uriniranja

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Po vadbi poskusimo tekočino, ki smo jo izgubili med vadbo, čim prej nadomestiti.

Pri tem nam je v veliko pomoč tehtanje, ki ga opravimo tik pred vadbo in takoj po njej. Za vsak izgubljen kilogram na račun izgube telesne tekočine popijemo 1.5 litra tekočine. Vso izgubljeno tekočino je potrebno nadomestiti pred pričetkom naslednje aktivnosti. Zato takoj po vadbi popijemo čim več tekočine (npr. 500 ml), nato pa 250 ml na 20 min. Pijača naj vsebuje ogljikove hidrate in natrij. Zelo priporočljivo je čokoladno posneto mleko, saj vsebuje vodo, ogljikove hidrate, beljakovine in sol.

POMEN VZDRŽEVANJA TEKOČINSKEGA RAVNOVESJA MED NAPOROM Tekočinsko ravnovesje je pomembno za delovanje več organskih sistemov, vključujoč regulacijo telesne temperature (tabela 3).

TABELA 3: Pomen vzdrževanja tekočinskega ravnovesja med naporom.

VZDRŽEVANJE NIŽJEGA SRČNEGA UTRIPA REGULACIJA TELESNE TEMPERATURE BOLJŠE DELOVANJE SRCA BOLJŠA PREKRVAVITEV SKOZI KOŽO ZMANJŠANA PORABA MIŠIČNEGA GLIKOGENA VZDRŽEVANJE PRIMERNE OSMOLALNOSTI Pomanjkljiv vnos tekočine zaznamo kot zmanjšano izločanje urina, spremembo barve prvega jutranjega urina, občutek žeje, zmanjšano telesno zmogljivost, moteno regulacijo telesne temperature in redko kot motnjo zavesti. Prekomeren vnos tekočine pa lahko vodi v redčenje komponent krvi (npr. hiponatriemijo) in je lahko tudi življenjsko ogrožajoče. Kaže se kot slabost, krči, motnje govora, zmedenost, dezorientiranost, otekanje prstov in gležnjev, razdražljivost, bruhanje čiste tekočine, motnje zavesti in v skrajnem primeru koma in smrt.

ZAKLJUČEK Ravnovesje tekočin v telesu je pomembno za nemoteno delovanje človeškega organizma. Vnos tekočin se uravnava z mehanizmom žeje, lahko pa tudi s pomočjo barve urina in tehtanja. Izločanje vode se uravnava v ledvicah na podlagi osmolalnosti in volumna krvi. Pomembno je, da občutka žeje ne ignoriramo in da upoštevamo priporočila glede vnosa tekočin pred, med in po vadbi. Dehidracija je namreč eden od pomembnih dejavnikov tveganja za slabšo telesno zmogljivost.

LITERATURA: 1. Brukner P, Khan K. Clinical Sports Medicine. McGraw – Hill Medical. Australia; 2012 2. Benardot D. Advanced Sports Nutrition. Human Kinetics. Australia; 2012 3. Burk L, Cox G. The Complete Guide to Food for Sports Performance. Allen & Unwin.

Australia, 2010.

19

20

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

MERITVE SESTAVE TELESA Mojca Bizjak, univ. dipl. ing. živ. teh., višja predavateljica na Univerzi na Primorskem, Fakulteti za vede o zdravju.

Povzetek Sestava telesa je pomembnejša od same telesne mase. Pri športu sta najbolj pomembni komponenti mišična masa, ki jo v procesu treniranja skušamo ohranjati ali povečati ter maščevje, ki ga ohranjamo na optimalni ravni. V prispevku so predstavljene najbolj pogoste metode za merjenje in ocenjevanje sestave telesa: merjenje kožnih gub z uporabo kalipra, hidrodenzitometrija, zračno izpodrivna pletizmografija (BOD POD), dvoenergetska rentgenska absorpciometrija (DEXA) in bioelektrična impedanca (BIA).

Ključne besede: sestava telesa, mišična masa, maščobna masa.

Uvod Sestava telesa je pomemben podatek za športnike, pomembnejša od same telesne mase. Telo za gibanje potrebuje mišice, maščoba pa predstavlja le dodatno »breme«, zato je želja športnikov imeti optimalne vrednosti obeh za doseganje najboljših telesnih sposobnosti. Z ustreznim treningom in ustrezno prehrano se sestava telesa lahko spreminja, oziroma ohranja taka, kot je. Zato je za športnika pomembno spremljanje sestave telesa. Meritve lahko opravljamo z različnimi metodami, ki pa imajo svoje prednosti in slabosti. Kakovost meritev je povezana s kakovostjo aparatov, ki jih uporabljamo ter kakovostjo izvedbe meritev. Vsekakor pa velja, da meritve prinašajo določene napake, oziroma odstopanja od realnih vrednosti. Zato je pomembno, da pri spremljanju, kako se sestava spreminja, uporabljamo iste metode vedno ob istem času (npr. vedno zjutraj ob 8.00 na tešče) ter da meritev opravi ista oseba. Tako bo napaka vedno enaka. Pri meritvah je potrebno vedeti tudi to, da se odstotek telesnega maščevja razlikuje med spoloma in različnimi osebami, vendar so vrednosti nad 22 % pri mlajših moških in 32 % pri mlajših ženskah povezane z zdravstvenim tveganjem. Normalno hranjen moški ima lahko od 13 do 21 % maščobe, ženske pa od 23 do 31 % (Rolfes in sod., 2008).

Ocena sestave telesa Sestavo telesa v grobem delimo na mišično maso, maščevje, kosti in organe. Pri športu sta najbolj pomembni komponenti mišična masa, ki jo v procesu treniranja skušamo ohranjati ali povečati ter maščevje.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Za merjenje in ocenjevanje sestave telesa poznamo različne metode (Rolfes in sod., 2008): -

Merjenje kožnih gub z uporabo kalipra

-

Hidrodenzitometrija

-

Zračno izpodrivna pletizmografija (BOD POD)

-

Dvoenergetska rentgenska absorpciometrija (DEXA)

-

Bioelektrična impedanca (BIA).

Merjenje kožnih gub z uporabo kalipra je bila vrsto let najbolj uporabljena metoda, s katero se je določala količina maščevja na telesu. S to metodo se z uporabo kalipra merijo kožne gube na različnih delih telesa, kakor prikazuje slika 1, ter dobljene vrednosti primerjajo s standardi iz tabel. Metoda zahteva veliko prakse, da so napake pri meritvah čim manjše.

Hidrodenzitometrija je metoda, s katero se meri gostoto telesa s tehtanjem najprej na suhem in nato v vodi. Razlika med maso na suhem in pod vodo da rezultat o tem, kakšen je volumen telesa. Podatke se nato uporabi v posebni matematični enačbi, ki določi gostoto telesa, iz katere se izračuna % telesnega maščevja. Metoda je zelo natančna, vendar draga, dolgotrajna, zahtevna za izvedbo ter zahteva posebno opremo (bazen z vodo) in dobro izučenega tehnika, ki to izvaja.

Zračno izpodrivna pletizmografija (BOD POD) prav tako meri gostoto celotnega telesa. Človek stopi v posebno kapsulo in po 5 minutah se izpišejo podatki o sestavi telesa, pridobljeni preko posebnih senzorjev v kapsuli.

Dvoenergetska rentgenska absorpciometrija (DEXA) je najbolj natančna metoda.

Pri tej metodi se s pomočjo rentgenskih X-žarkov meri gostota vseh tkiv. Zelo natančno izmeri gostoto puste telesne mase, mišične, maščobne ter kostne mase.

Velja za zlati standard za meritve telesne maščobe.

Bioimpedanca je danes najbolj pogosto uporabljena metoda. Kakovosten aparat je razmeroma dostopen in meritve so enostavne in hitre za izvedbo (slika 2). Aparati delujejo tako, da na podlagi različnega upora v telesnih tkivih podajo oceno sestave telesa. Skozi telo steče zelo šibek električni tok. Mišice so dobro prevodne, maščoba pa ne. Na podlagi različnih prevodnosti analizator izračuna telesno sestavo.

Za točen izračun deleža telesne maščobe je potrebno vnesti še podatek za spol, višino in starost. Metoda omogoča pridobivanje izredno specifičnih informacij, ki se nanašajo na telesno sestavo – mišična masa skupno in na predelih telesa, nivo maščobe v trebušnem predelu, bazalna presnova in konstitucija, odstotek vode v telesu in drugo.

Seveda je pa potrebna dobra priprava preiskovanca. Pred meritvijo preiskovanec ne sme ne jesti ne piti alkohola niti izvajati gibalno športne aktivnosti vsaj 8 ur pred meritvijo. Ostale pijače naj ne zaužije vsaj 4 ure pred meritvijo.

21

22

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Tik pred meritvijo mora izprazniti mehur. Podatki niso realni za ženske v času mesečnega perila, zato je potrebno meritve opravljati izven menstrualnega cikla. Za osebe, ki jemljejo zdravila, ki vplivajo na bilanco vode v telesu (steroide, diuretike), je potrebno meritev opraviti tako, da se upošteva isti čas od prejema zdravila. Za ljudi, ki imajo srčni spodbujevalnik, metoda ni primerna.

Slika 1: Merjenje kožne gube s kaliprom.

Slika 2: Meritve sestave telesa z bioimpedanco na telesnem analizatorju.

Viri Rolfes S., Pinna K., Whitney E. 2008. Understanding Normal and Clinical Nutrition 8th edition. Brooks/ColePubCo.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

NAČRTOVANJE PREHRANE ŠPORTNIKA IN SESTAVA JEDILNIKOV Asist. Tadeja Jakus, uni. dipl. ing. živ. tehn.

Povzetek S prispevkom želimo povzeti glavne smernice pri sestavljanju jedilnikov za športnike. Opozoriti želimo na probleme prehranjevanja pri športnikih in podati rešitve zanje. Predstaviti želimo spletno aplikacijo Odprta platforma za klinično prehrano (OPKP), ki se uporablja za načrtovanje prehrane.

Ključne besede: jedilniki, OPKP, dnevna razporeditev obrokov.

Uvod Načrtovanje prehrane je pomembno v vseh starostnih skupinah od otrok, mladostnikov do odraslih in starostnikov. Vendar pa je načrtovanje zdrave in uravnotežene prehrane še toliko bolj pomembno za športnike, saj imajo velike energijske potrebe in višje potrebe po hranilih, kot so: ogljikovi hidrati, določeni vitamini in minerali ter potrebujejo višji vnos tekočine zaradi izgube vode s potenjem. Prehrana športnika zahteva individualen pristop obravnave posameznika, saj se le-ti med seboj močno razlikujejo glede na vrsto športa, intenzivnost in čas treniranja, število tekmovanj, pa tudi glede na spol in starost.

Preden začnemo z načrtovanjem prehrane za športnika, bi bilo nujno, da se le temu izvedejo antropometrične meritve (določitev telesne mase, puste mišične mase, maščobne mase, višine), meritve presnove v mirovanju in osnovne biokemijske meritve (hemogram, maščobni profil, feritin). Na podlagi pridobljenih izvidov bo lahko izkušen dietetik uspešno sestavil individualni načrt prehranjevanja za športnika, ki bo prilagojen športnikovemu trenutnemu zdravstvenemu stanju in njegovim potrebam.

Za sestavo jedilnikov so nam lahko v oporo spodaj zapisane smernice: –– Jedilniki naj bodo usklajeni s priporočenimi energijskimi in hranilnimi vnosi za vsakega športnika. Načrtovanje jedilnikov naj bo individualno.

–– Pri sestavi jedilnikov upoštevajmo dnevni režim prehranjevanja – koliko obrokov bo športnik dnevno zaužil.

–– Energijski vnos in poraba energije naj bosta v ravnovesju. Na ta način zagotovimo športniku ohranjanje zdrave telesne mase.

–– Pripravljeni obroki naj bodo sestavljeni iz kombinacije različnih vrst živil in vseh skupin živil. Tako lahko športniku zagotovimo ustrezen energijski vnos in pokrijemo potrebe po vseh hranilih.

–– Vsak obrok naj vključuje sadje in/ali zelenjavo. Z njimi športniki pokrivajo potrebe po pomembnih vitaminih in mineralih, ki jih potrebujejo za uspešno treniranje.

23

24

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

–– Pri obrokih, pa tudi med obroki in v času treninga se športniku ponudi zadostne količine pijač v obliki vode, športnih pijač z elektroliti, sokov, čaja.

–– Pri sestavi jedilnikov upoštevajmo, katera hranila so v obroku pomembna glede na čas treninga: prehrana pred, med ali po treningu.

–– Pri načrtovanju prehrane skušajmo upoštevati tudi želje športnika, seveda do te mere, da jih lahko uskladimo z njegovimi energijskimi in hranilnimi potrebami.

–– Spremembe v športnikovem jedilniku vedno uvajajmo v pripravljalnem ali prehodnem obdobju in nikoli ne spreminjajmo prehranjevalnih navad v tekmovalnem obdobju.

Dnevna razporeditev obrokov Načrtovanje prehrane športnika vključuje predvideno število obrokov skozi dan.

Običajno so v prehrani športnika trije glavni obroki: zajtrk, kosilo in večerja ter dva ali trije manjši premostitveni obroki, ki so pri športnikih običajno med treningi in takoj po zaključenem treningu.

Pri načrtovanju jedilnikov moramo upoštevati: a) hranilno razporeditev obrokov v dnevnem jedilniku, b) ali je obrok zaužit pred, med ali po treningu ter c) časovni presledek med obroki. Deleži dnevne energije v posameznih obrokih, glede na to, koliko obrokov oseba zaužije, so predstavljeni v tabeli 1. Športniki imajo lahko zelo različno razporeditev obrokov od tri do pet ali celo več obrokov dnevno.

Tabela 1: Porazdelitev celodnevnih priporočenih energijskih vnosov po posameznih obrokih.

3. Obroki Zajtrk 25-35 % Kosilo

30-45 %

Večerja

20-35 %

4. obroki Zajtrk Malica, kosilo Malica Večerja

4. obroki 5. obrokov 15-25 % Zajtrk 15-25 % Zajtrk 18-22 % 25-35 % Malica 15-25 % Malica 10-15 % 10-15 % Kosilo 15-25 % Večerja

25-35 % Kosilo 35-40 % 15-25 % Malica 10-15 % Večerja 15-20 %

Povzeto po Priporočilih ministrstva za zdravje (2008).

Sestava jedilnikov Sestava jedilnika mora biti usklajena z energijskimi in hranilnimi potrebami športnika. Priporočena količina posameznih hranil mora biti zagotovljena v povprečnem tedenskem jedilniku, medtem ko je v dnevnem jedilniku pomembna energijska uravnoteženost obrokov. Na primer športnik dnevno potrebuje 3000 kcal, en dan bo zaužil 25 % beljakovin, 60 % ogljikovih hidratov in 15 % maščob, naslednji dan pa 17 % beljakovin, 55 % ogljikovih hidratov in 28 % maščob, kar

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

ni narobe. Bolj kot delež hranil v vsakem posameznem dnevu je pomembno to, da je tedensko povprečje hranil v skladu s priporočljivimi vrednostmi, npr. 17 % beljakovin, 25 % maščob in 58 % ogljikovih hidratov.

Pri sestavljanju jedilnikov za športnike naletimo na več problemov: visoko intenzivni treningi zavirajo apetit, športniki zaradi obtežitve zavračajo hrano med treningi, pojav slabosti po treningu, veliko potovanj in s tem povezan slabši dostop do prehrane. Pri mladih (še posebno srednješolcih) lahko pogosto zasledimo tudi časovni problem zauživanja hrane, saj jih večina nima organizirane prehrane v šoli in morajo za to poskrbeti sami. Problem se pojavi že tedaj, ko najstniki ne zaužijejo zajtrka, v šoli imajo manjši obrok v obliki malice (običajno sendvič, pecivo ali hitra hrana), po šoli pa sledi trening – žal velikokrat tudi brez kosila. Prvi resen obrok tako najstnik zaužije šele takrat, ko pride domov. Pri sestavi jedilnikov za športnike je zato potrebno predvideti tudi to, kje bo športnik obrok zaužil – doma, na treningu, na poti na trening, v šoli … V kolikor športnik ne uspe zaužiti obroka za mizo, mu skušamo pripraviti obroke, ki jih lahko vzame s seboj na pot.

V obrokih naj bodo zastopana vsa makrohranila: ogljikovi hidrati, beljakovine, maščobe. Vsak obrok naj bi vključeval sadje in/ali zelenjavo. Obroki pred treningi naj vsebujejo dovolj ogljikovih hidratov, ki imajo nizek glikemični indeks (neoluščena žita, polnozrnate testenine, polnozrnat kruh, neoluščen riž, ješprenj, ajda, itd.), saj bo glukoza tako postopoma prehajala v krvni obtok in zagotavljala energijo daljši čas. Kot priloga naj bo zraven kakovosten vir beljakovinskih živil, npr. različne vrste mesa brez vidne maščobe, skuta, siri, jajca, ribe. Na jedilnikih športnikov velikokrat zasledimo zgolj perutninsko meso, predvsem v prepričanju, da le to vsebuje najmanj maščob. Za primerjavo podajamo podatek, da 100 g piščančjih prsi brez kože vsebuje 1,45 g maščob, enaka količina govejega mesa 3 do 3,5 g maščob, svinskega mesa pa 2 do 3 g. Razlika med njimi je torej minimalna, poleg tega imata goveje in svinsko meso veliko več železa in ostalih mikroelementov kot piščančje ali puranje meso (Slika 1). Vsa hrana pa naj bo pripravljena s pomočjo kakovostnih maščob: oljčno olje, laneno olje, sončnično olje.

Slika 1: Vsebnost posameznih hranil v različnih vrstah mesa.

Legenda: E – energijski vnos, M – maščobe, Na – natrij, Ca – kalcij, Mg – magnezij, Fe – železo, B – beljakovine, OH – ogljikovi hidrati, Se – selen, np – ni podatka.

25

26

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Športniki imajo velikokrat zelo enolično prehrano, ki se vsakodnevno ponavlja, npr. za zajtrk je na jedilniku čokolino, za kosilo testenine s paradižnikovo omako, med treningi banane, po treningu piščanec na žaru. Z enolično prehrano športnik tvega nastanek pomanjkanja določenih mikrohranil. Zato je priporočljivo, da so jedilniki med seboj različni, vključujejo naj različna živila in različne jedi, npr. prvi dan naj bo za zajtrk čokolino, drugi dan kosmiči s suhim sadjem, tretji dan kruh s sirnim namazom itd.

Jedi naj bodo sestavljene tako, da bo obrok imel različno konsistenco – nekaj živil naj bo surovih (npr. solata), trdih za žvečit (različne prikuhe iz zelenjave), nekaj kuhanih mehkejših živil (npr. riž, krompir, testenine, polenta, ajda, različne vrste mesa) ali tekočih živil (različne juhe, enolončnice).

Pri časovni organizaciji prehrane bodimo pozorni na to, da so večji obroki vsaj 3 ure pred naporom (treningom). Bližje kot je obrok naporu, lažji naj bo. Jedi pred naporom naj vsebujejo malo maščob in vlaknin ter zmerno količino beljakovin, npr. izogibanje ocvrtim jedem, majonezi, poli-salamam, siru, večji količini oreščkov, mesu odstranimo vidno maščobo. Neposredno pred naporom lahko športnik zaužije ogljikove hidrate s srednjim in visokim glikemičnim indeksom (rafinirana žita, krompir, sladkorji).

Pri obrokih ne pozabimo na dovolj velik vnos tekočine. Ker športniki dnevno potrebujejo kar veliko količino energije, jim lahko ponudimo poleg vode tudi različne sadne sokove.

Obroki med treningom morajo biti takšni, da športnika ne obtežijo, obenem pa mu dajejo dovolj energije. Prehrana med treningom je pomembna predvsem tedaj, ko imamo vzdržljivostne športe in treningi trajajo po več ur. Najprej poskrbimo za dovolj velik vnos tekočine in elektrolitov, ki jih športnik med vadbo izgublja. Za nadomeščanje goriva pa športniku dodajamo prehrano, ki vsebuje veliko enostavnih, vendar različnih sladkorjev. Priporoča se uživanje suhega sadja, npr. suhe marelice, datlji, posušeni kakiji, banane, beli kruh z marmelado, medom, nutello, koščki čokolade, včasih lahko športnik zaužije tudi gazirane pijače, ki prav tako vsebujejo veliko sladkorja. Na voljo pa so nam tudi različni industrijski izdelki v obliki gelov in tablic. Pri njih bodimo pozorni predvsem na njihovo sestavo – da vsebujejo različno kombinacijo sladkorjev in ne zgolj fruktoze.

Obroki po treningu so bistveni za uspeh športnika, saj močno vplivajo na naslednji trening. V času pol ure po treningu se priporoča uživanje ogljikovih hidratov z visokim glikemičnim indeksom v kombinaciji z beljakovinami. Ker je to običajno še na poti domov, je pomembno, da ima športnik tak obrok že vnaprej pripravljen, npr. sadni jogurt, sadni smoothi, čokoladno mleko, sadna skuta, bela žemlja z mesom …

Pomemben je vnos tekočine, zato naj ima športnik pripravljene izotonične napitke, ki bodo pomagali nadomestiti izgubljene elektrolite. Ko športnik prispe domov, naj sledi večji obrok (kosilo, večerja), ki vsebuje različne ogljikove hidrate (tako enostavne kot sestavljene) in kakovostne beljakovine. Primeri takšnega obroka so:

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

mešane kuhane testenine s prekajenim lososom in solata, ričet z belim kruhom in kosom mesa, pečeno kunčje meso s praženim krompirjem in solata, rižota z mesom, korenčkom in grahom. Priporočljivo je, da športnik posega tudi po nekoliko bolj slani hrani, saj s tem vnaša v telo izgubljen natrij, poleg dodatnega soljenja običajne hrane so to lahko tudi različni prigrizki, kot so slani arašidi ali pražena semena, slane palčke in kokice.

Odprta platforma za klinično prehrano (OPKP) Spletno aplikacijo OPKP so razvili na Institutu Jožefa Stefana v sodelovanju s Pediatrično kliniko Ljubljana, Onkološkim Inštitutom in podjetjem Sonce.net.

Spletna aplikacija omogoča načrtovanje prehrane, sestavljanje jedilnikov ali zgolj informiranje o prehranski vrednosti živila. OPKP za oceno energijske in hranilne vrednosti živila uporablja slovenske, evropske in ameriške podatke o sestavi živil (Koroušic idr., 2013; Korošec idr., 2013).

Registracija in nastavitve Za uporabo aplikacije, ki je prosto dostopna na spletu, se je potrebno najprej registrirati na naslovu http://opkp.si. Sledijo nastavitve osebnih podatkov. V aplikaciji lahko nastavimo referenčne vrednosti za vnos hranil, svoje antropometrične podatke, priporočeno energijsko razporeditev obrokov, celodnevne energijske potrebe.

Izberemo lahko opazovana hranila, ki nas zanimajo (npr. posamezne aminokisline, posamezni sladkorji) in nam jih bo program sproti prikazoval.

Načrtovanje prehrane v OPKP (vnos živil) Za načrtovanje prehrane nam orodje ponuja dve možnosti – prehranski dnevnik ali načrtovanje prehrane. Z načrtovanjem prehrane v prehranskem dnevniku lahko dodajamo obroke in čas obroka (npr. zajtrk 7.00, malica 10.00), nato v okencu za iskanje vpišemo živilo, ki ga želimo vnesti v jedilnik. Aplikacija v bazi podatkov (leksikonu jedi) poišče jed ali živilo in nam odpre nabor izdelkov, uporabnik pa s klikom željeni izdelek vstavi v prehranski dnevnik. Za pogosto uporabljena živila, ki jih uživamo večkrat dnevno ali vsakodnevno, lahko ustvarimo seznam priljubljenih živil, ki nam jih bo iskalnik ob ponovnem iskanju najprej ponudil. V kolikor živila ali jedi uporabnik ne najde v bazi, lahko ustvari svoje lastne recepte in jih vstavi v prehranski dnevnik. Uporabnik lahko količino živila vnaša v gramih, litrih, mililitrih, omogočen pa je prikaz količine živil tudi v bolj praktičnih enotah, kot so jedilna žlica in skodelica. Ko uporabnik vnese celoten obrok, podatke shrani in nadaljuje z vnašanjem podatkov za naslednji obrok.

Analiza jedilnikov Aplikacija nam sproti izračunava energijsko in hranilno vrednost obroka. Glede na nastavljene referenčne vrednosti živil in energijsko razporeditev obrokov pa nas aplikacija opozarja, ali so energijske in hranilne potrebe (po obroku ali celodnevni

27

28

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

vnos) ustrezne oz. previsoke ali prenizke (Slika 2). Aplikacija omogoča analizo z izračunom energijskih in hranilnih vrednosti v grafični obliki in obliki tabel (Slika 2). Grafično nam prikaže vnos OH, B, M in energijski vnos za obdobje, ko želimo analizirati prehranski vnos (v našem primeru 3 dni). Rumena cona prikazuje priporočeno območje prehranskega vnosa, odstopanja navzgor ali navzdol pa nakazujejo previsok oz. prenizek vnos. Na desni strani grafičnega prikaza se nam izpisujeta dejanski in priporočen energijski vnos ter vnos opazovanih hranil, ki smo jih predhodno nastavili.

Slika 2: Prikaz analize prehranskega vnosa z aplikacijo OPKP.

Nadgraditev aplikacije OPKP Pošiljanje fotografij obrokov v prehranski dnevnik Ker so športniki velikokrat na poti, je redno vnašanje prehrane v spletno aplikacijo včasih oteženo. Da ne pozabimo, kaj vse smo čez dan zaužili, nam aplikacija OPKP omogoča, da obroke slikamo z mobilnim telefonom, fotografije pa pošljemo iz mobilnega telefona ali z elektronsko pošto na elektronski naslov, ki ga prejmemo od sistema ob prijavi. Fotografije se avtomatsko shranjujejo v obroke dnevnika glede na datum in čas pošiljanja. Slike lahko nato, ko imamo čas, pogledamo ter vnesemo živila in okvirno količino živil v prehranski dnevnik.

Dodajanje skrbnika Nadgraditev sistema nam tudi omogoča, da uporabnik doda skrbnika. Skrbniki lahko nadzorujejo uporabnikov profil, določajo referenčne vrednosti za vnos hranil, spremljajo prehranski dnevnik in sproti svetujejo pri načrtovanju prehrane.

Za trenerja je morda to zelo uporabna nastavitev, saj lahko tako redno spremlja prehranjevanje športnika. Sproti lahko vidi, kakšen je energijski in hranilni vnos

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

športnika, kakšen je vnos tekočine, ali prihaja športnik na trening dobro prehransko pripravljen, ali ima morda športnik prehranske težave. Novega skrbnika lahko vedno doda uporabnik (v tem primeru športnik) in prav tako ga lahko tudi odjavi iz sistema. Poudariti pa je potrebno, da za to spremljanje tudi trener potrebuje vsaj nekaj prehranskega znanja.

Literatura: 1. Koroušić Seljak B, Stibilj V, Pograjc L, Mis NF, Benedik E. (2013). Food composition databases for effective quality nutritional care. Food chemistry, 140(3), 553–561.

2. Korošec M, Golob T, Bertoncelj J, Stibilj V, Seljak BK. (2013). The Slovenian food composition database. Food chemistry, 140(3), 495–499.

29

30

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

PSIHOLOGIJA IN PREHRANJEVANJE: VLOGA ČUSTEV, RAZPOLOŽENJA, STRESA IN ZAZNAVANJA Doc.dr. Maša Černelič Bizjak, univ. dipl. psih.

Psihologija prehrane je znanstvena veja psihologije, ki proučuje dejavnike človekovega prehranjevalnega vedenja. Ukvarja se torej predvsem z raziskovanjem prehranjevalnega vedenja in z vprašanji, kot so: zakaj začnemo jesti, zakaj prenehamo jesti in zakaj jemo, kar jemo. Psihologija prehrane išče odgovore na to, kako je človekovo prehranjevanje determinirano z vedenjem – mnogi ljudje namreč z različnimi oblikami vedenja negativno vplivajo na svoje zdravje.

Do danes še nimamo končnih in enoznačnih odgovorov na ta vprašanja, vendar pa so bili v zadnjem času objavljeni številni modeli, ki so odkrili nekaj pomembnih informacij v zvezi s človekovim prehranjevanjem. Tako naj bilo prehranjevalno vedenje proces, ki vključuje biološke, antropološke, psihološke in socio-kulturne determinante, dokončno pa ga oblikuje posameznik oz. njegova individualna situacija.

V nadaljevanju prispevka bomo pogledali nekatere psihološke determinante prehranjevalnega vedenja. S psihološkega vidika je prehranjevalno vedenje določeno z modelom dražljaj – organizem – reakcija. To pomeni, da obstajajo določeni zunanji in notranji fakorji (dražljaji), ki jih posameznik zazna in predela na mentalni ravni (organizem), nato pa na podlagi tega reagira z določenim vedenjem (reakcija) (Gedrich, 2003). Umske procese, ki so udeleženi v tem postopku, delimo na aktivacijske (čustva, motivi, naravnanosti) in kognitivne (zaznavanje, mišljenje, učenje). Poleg tega so pri oblikovanju prehranjevalnega vedenja pomembni tudi vrednote, zaupanje, prepričanje in posameznik. Na osnovi teh konceptov psihologija prehrane obravnava posameznikovo izbiro hrane kot individualno odločitev, pri kateri posameznik oceni prednosti in slabosti vseh motivov in vrednot, ki so relevantni za specifično situacijo.

1. Povezava med čustvi in hranjenjem Čustva so torej aktivacijski umski procesi, ki lahko vplivajo na prehranjevanje in izbiro hrane. Raziskave dokazujejo, da obstaja povezava med hrano, čustvenim stanjem in povečanim vnosom hrane.

Tako naj bi imela naša čustva močan vpliv na našo izbiro hrane in prehranjevalne navade (Macht, 2000). Čustva in čustveno stanje človeka vpliva na hranjenje skozi celoten proces prehranjevanja, tako na izbiro hrane, odzive na hrano, posameznikovo motivacijo za hranjenje, žvečenje, količino zaužite hrane kot tudi na metabolizem in prebavo.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Ker se čustva razlikujejo po valenci, vzburjenosti ali intenzivnosti, tudi raznoliko vplivajo na naše hranjenje (Macht, 2008). Visoko vzburjajoča in intenzivna čustva pogosto zatrejo prehranjevanje (npr. ko smo v afektu), negativna čustva pa lahko povečajo ali zmanjšajo vnos hrane.

Hranjenje in čustva vplivata drug na drugega na naslednje načine: -

čustvena stanja vplivajo na količino in kakovost zaužitih živil,

-

uživanje hrane ima lahko emocionalne posledice, ki lahko vplivajo na nadaljnjo izbiro živil (Gibson, 2006).

Vse več študij podpira idejo, da obstaja povezava med hranjenjem, čustvi in povečanim energijskim vnosom.

Pri tem pa naj bi bila negativna čustva in čustvena stanja povezana s povečanim vnosom in s slabšimi prehranskimi navadami.

Razpoloženje kot dolgotrajno, a šibko čustveno stanje bi lahko vplivalo na izbiro hrane preko spremembe apetita ali s spremembo prehranjevalnega vedenja, ki omejuje ali spremeni razpoložljivost hrane. Študije so pokazale razlike v (prednostnem) izboru hrane ob različnih razpoloženjskih stanjih. V primeru povečanja negativnega razpoloženja (prednostno) posegamo po nezdravi hrani, v pozitivnem razpoloženju pa narašča želja po izbiri zdravih živil.

Hepworth in sod. (2010), Match in Müller (2007) navajajo, da si posamezniki v negativnem razpoloženju prizadevajo, da jim hranjenje zagotavlja udobje ter jim tako odvrača pozornost od negativnih čustev. Še vedno je malo znanega o učinkih pozitivnih čustev na prehranjevanje ter o razlikah med negativnimi čustvi in učinki na prehranjevanje. Dokazano pa je, da negativna čustva (jeza, strah in žalost) lahko povečajo impulzivno hranjenje, hranjenje z namenom regulacije čustvenega stanja, uživanje nezdrave hrane ter zmanjšanje vnosa zdrave hrane. V nasprotju s tem pa pozitivna čustva, kot je veselje, povečujejo prijetnost hrane in motivacijo za hranjenje. Razmerje med pozitivnimi čustvi in izbiro hrane je torej dokaj zapleteno. Mnogi strokovnjaki si tako zastavljajo vprašanje, zakaj pozitivna čustva v določenih trenutkih privedejo do uživanja bolj nezdrave hrane.

Macht (2008) je poudaril na variabilnost med posamezniki ter njihovi čustvi kot tudi vpliv čustev na izbiro hrane. Pravi, da čustva vplivajo na prehranjevanje na pet različnih načinov: a) Čustva, ki jih sproži določena hrana, vplivajo na izbiro hrane. Uživanje sladkorja ali maščobnega živila lahko sproži pozitivne odzive, zaradi česar bo posameznik tudi v prihodnje raje posegel po takšnih živilih. V nasprotju pa uživanje grenkih živil povzroča negativne čustvene reakcije.

31

32

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

b) Intenzivna čustva zavirajo vnos hrane. Močna čustva (strah in napetost) so namreč povezana z vedenji in odzivi, ki zavirajo hranjenje. Tako lahko strah motivira posameznika za beg in izogibanje, takšni avtonomni odzivi pa zmanjšujejo motivacijo za hranjenje. c) Negativna in pozitivna čustva zmanjšajo kognitivni nadzor nad prehranjevanjem. Procesiranje čustvenih dražljajev namreč zahteva pozornost in ker je kognitivna kapaciteta posameznika omejena, se kognitivna kontrola nad hranjenjem lahko zaradi tega zmanjša. d) Negativna čustva spodbujajo hranjenje z namenom uravnavanja čustev. Nekateri posamezniki se na primer prehranjujejo z namenom, da bi zmanjšali stres. e) Čustva vplivajo na hranjenje skladno z lastnostmi čustev. To izvira iz dejstva, da so pozitivne informacije bolje sprejete, kadar je posameznik bolje razpoložen. Mnogim se zdi živilo slabega okusa, ker ga zaužijejo v trenutku, ko se ne počutijo najbolje, pa čeprav z živilom ni nič narobe.

Veselje pa je navadno povezano s povečano zmožnostjo posameznika za zaznavanje in procesiranje dražljajev ter s povečano pripravljenostjo za sodelovanje v določenih aktivnostih, zaradi česar povečuje občutek prijetnosti določene hrane in motivacijo za prehranjevanje.

Zanimive so tudi ugotovitve, da naj bi bil vpliv čustev na vnos hrane odvisen od indeksa telesne mase. Tako naj bi osebe s prekomerno telesno maso povečale vnos pod vplivom čustev bolj kot osebe z normalno telesno maso, ter da naj bi ambivalentno dojemali hrano. Zato so domnevali, da te osebe zaradi samega načina prehranjevanja, raznih omejitev, depresije, strahu pred pridobivanjem na teži ter večje občutljivosti na zunanje dražljaje občutijo bolj negativna kot pozitivna čustva v primerjavi z ljudmi normalne ter nekoliko povišane telesne mase. Apfeldorfer, Herman in Polivy so dokazali, da ljudje, ki se poslužujejo diet, občutijo več negativnih čustev, kar pa lahko privede tudi do izgube nadzora nad vnosom hrane ter se posledično vrnejo v še slabše stanje glede prekomerne telesne mase kot pred začetkom hujšanja. Jansen in sod. (2008) poročajo, da debeli posamezniki ob doživljanju močnih negativnih čustev zaužijejo več kalorij kot odgovor na negativno razpoloženje v primerjavi s prav tako debelimi posamezniki, vendar ob doživljanju blagih negativnih čustev in s posamezniki, ki nimajo težav z debelostjo. Osnovni mehanizmi, zakaj ljudje jedo energijsko bogato hrano v odzivu na negativna čustva, niso jasni, vendar pa je bilo omenjeno, da je okus hrane najverjetnejši mehanizem, namenjen povišanju razpoloženja po hranjenju in ne njena hranilna vrednost. Študije kažejo na večjo sposobnost uravnavanja negativnih čustev pri hranjenju pri normalno hranjenih ljudeh.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

2. Čustveno in zadržano hranjenje: poseben problem? Čustveno hranjenje (angl. emotional eating) je opredeljeno kot težnja po hranjenju kot odgovor na vrsto negativnih čustev, kot so lahko na primer anksioznost, depresija, jeza in osamljenost. Pojem čustvenega hranjenja izhaja iz psihosomatske teorije, ki navaja, da čustveni jedci ne morejo razlikovati lakote od psihološkega stanja skupaj z negativnimi čustvi in so zaradi preteklih izkušenj prepričani, da je prav hrana tista, ki izboljša njihovo razpoloženje.

Posameznik doživlja negativna čustva, reakcija na ta čustva pa je hranjenje, kar ima prav tako negativne posledice na zdravje. Ugotovitve kažejo, da se ob emocionalnem hranjenju povečuje poraba predvsem sladkih in višje maščobnih živil. Psihologinja Holly Campbell meni, da ti ljudje doživijo nenadno lakoto, ki ne izvira iz želodca, temveč jo izzove hrepenenje po sladki in maščobni hrani.

Pri čustvenem hranjenju človek poleg negativnih čustev doživlja tudi tesnobo (anksioznost), kar predstavlja skupni imenovalec depresivnih in negativnih čustev.

Kritični pregled literature pokaže, da so čustveno hranjenje opazili tako pri debelih kot pri normalno težkih ljudeh, kar pomeni, da ni bistvene povezave med indeksom telesne mase in čustvenim hranjenjem. Čustveno hranjenje ima torej podobne učinke na porabo hrane tako pri ljudeh, ki imajo normalno telesno maso kot pri debelih ljudeh.

Zadržani jedec (ang. restrained eater) je izraz za osebo, ki ima neprestano kontrolo nad svojim hranjenjem. Ta oseba si ne dopusti, da bi zaužila tisto hrano, po kateri najbolj hrepeni. Pogosto pa se zgodi, da njena kontrola hitro uide nadzoru ter se oseba prenaje. To dogajanje se ponavlja znova in znova, kar pa posledično lahko vodi v motnje prehranjevanja.

Zadrževano hranjenje je definirano kot sinonim za kronično dieto in omenja se, da se nezadrževani jedci sklicujejo na notranje pokazatelje lakote, ki določajo, kdaj jesti. Za zadrževane jedce pa je značilno, da omejijo svoj vnos hrane, tudi če so lačni. Zadrževano hranjenje se nanaša na težnjo zavestno omejiti vnos hrane ter tako nadzorovati svojo telesno maso.

Serija poskusov je pokazala, da zadrževani jedci zaužijejo večjo količino hrane kot normalni jedci, in sicer kot odgovor na strah in negativno stanje razpoloženja.

Pri njih se uživanje hrane poveča takrat, kadar je njihova kognitivna sposobnost, da ohranijo omejen vnos hrane, motena. Obdelava čustvenih dražljajev zahteva posebno pozornost in kadar je kognitivna zmogljivost slabša, je tudi kognitivni nadzor nad prehranjevanjem omejen.

Psihološki dejavnik, kot je omejitev vnosa hrane, je lahko močnejši dejavnik hrepenenja po hrani in z njim povezanimi učinki na razpoloženje.

Pri čustvenih jedcih so eksperimentalne študije pokazale izrazito izboljšanje negativnega razpoloženja takoj po zaužitju njim prijetne hrane. To pomeni, da takojšne pozitivne čustvene reakcije, ki jih sproži njim najljubša hrana, zmanjša

33

34

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

vpliv stresa. Poleg tega je pomembno, da hranjenje odvrača pretekle izkušnje ob negativnih čustvih. Posledice prehranjevanja, ki temeljijo na hedonističnih mehanizmih in odvračanju hrane, igrajo pomembno vlogo pri urejanju vsakdanjih čustev.

Pod pogojem, da se kognitivni nadzor prehranjevanja poslabša zaradi različnih vplivov bi zadrževani jedci povečali vnos hrane v odgovor na obe vrsti čustev, tako pozitivnih kot negativnih. Nasprotno pa čustveni jedci povečajo vnos hrane le kot odgovor na negativna čustva. Čustva, ki povzročajo prenajedanje, izvajajo različne učinke na čustvena stanja pri čustvenih in zadrževanih jedcih. Čustveni jedci povečujejo vnos hrane z namenom zmanjšanja negativnih čustev, medtem ko zadrževani jedci ne občutijo sprememb v razpoloženju zaradi čustev, povzročenih ob hranjenju ali poročajo celo o slabšem razpoloženju zaradi bojazni pred pridobivanjem na teži.

Tudi ‚‘normalni jedci‘‘, ki imajo normalno telesno maso in imajo čustvene ter zadrževane prehranjevalne navade v mejah normale, lahko zmanjšajo vnos hrane kot odziv na negativna čustva. Rezultati eksperimentalne študije pri normalno hranjeni populaciji kažejo, da pride pri 43 % ljudeh do povečanja ter 39 % do zmanjšanja sprememb prehranjevanja v odzivu na čustva, pri 26 % ljudeh ni sprememb prehranjevanja.

Dokazano je, da imajo ‚‘normalni jedci‘‘ povečano zmožnost regulacije čustev ob hranjenju v vsakdanjem življenju. Podobno lahko normalni jedci občasno omejijo uživanje hrane, vendar ne dosežejo visoko vrednost na lestvici zadrževanja od hrane.

Zato je mogoče domnevati, da se pri normalnih jedcih poveča vnos hrane zaradi prehodnih sprememb v motivaciji za hranjenje. Z drugimi besedami se lahko tudi pri normalnih jedcih občasno pojavlja poslabšan kognitivni nadzor prehranjevanja kot tudi čustveni nadzor med hranjenjem.

Razlog za vedenjski vzorec glede hranjenja vseh treh vrst jedcev so negativna čustva. Zadrževani jedci povečajo vnos hrane, čustveni jedci zaužijejo predvsem več sladke in maščobno bogate hrane ter normalni jedci, ki občasno, a kratkotrajno izgubijo nadzor nad hranjenjem.

Tudi stres je lahko velik dejavnik, ki vpliva na prehranjevanje čustvenih jedcev.

Oliver in sod. (2000) so ugotovili, da čustveni jedci, ki so izpostavljeni stresu, pojedo več nezdravih prigrizkov v primerjavi z nečustvenimi jedci in tistimi, ki niso izpostavljeni stresu. Podobno sta Oliver in Wardle (1999) ugotovila tudi pri zadrževanih jedcih, pri katerih se v stresnem obdobju prednostno poveča potreba po sladkih ter maščobno bogatih živil.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

3. Povezava med doživljanjem stresa in hranjenjem Pri večini ljudi se med doživljanjem stresa apetit spremeni, in sicer ga lahko stres zavre ali vzpodbudi. Raziskave kažejo, da pride pri večini ljudi do sprememb v hranjenju kot odgovor na čustveni stres, v povprečju za 40 % v povečanju in 40 % v zmanjšanju apetita ali vnosu hrane. Epidemiološki podatki dokazujejo, da naj bi vpliv stresa na izbrano vrsto živil kakor tudi količino zaužitih živil igral pomembno vlogo tudi pri debelosti.

Stres je torej oblika vzburjenosti na mentalni in fizični ravni, kar pomeni, da oseba lahko spremeni vnos hrane.

Ta nasprotujoč odnos med stresom in hranjenjem sta Stone in Brownell (1994) poimenovala paradoks stresnega hranjenja (ang. stress eating paradox).

Omenjeni paradoks sta kasneje Greeno in Wing (1994) razložila tako, da sta opisala dve hipotezi. Prva hipoteza pravi, da stres na splošno spremeni vnos hrane.

Druga pa, da stres povzroči spremembe prehranjevanja le v ranljivih skupinah posameznikov.

Posamezniki, ki so pod stresom, so lahko še posebej občutljivi na vzorce nezdravega prehranjevanja. Stres je pogosto povezan s povečano porabo visoko-maščobnih in zelo okusnih živil. Povišani stresni hormon kortizol in uživanje okusne hrane ter nato posledični porast maščobe lahko služijo kot povratni signali, ki sicer zmanjšujejo zaznavo stresa, vendar se lahko prehranjevalno vedenje kasneje še okrepi. Prijetna ter okusna hrana, ki vsebuje predvsem ogljikove hidrate ter nasičene maščobne kisline in se uživa predvsem v času izpostavljenosti stresu, ima namen omiliti psihofiziološke učinke stresa.

Dokazano je, da so ženske bistveno bolj dovzetne za spremenjen način prehranjevanja pod vplivi stresa kot moški. Wansink, Cheney in Chan (2003) so ugotovili, da v stresnem obdobju moški raje izberejo obilen topel obrok, na primer zrezek, enolončnice ali juhe, medtem ko ženske izbirajo raje prigrizke (sladoled, čokolada).

Zdi se, da ima sestava hrane večji vpliv od estetskih lastnosti hrane na izbiro hrane v stresnem obdobju. Zanimivo je tudi, da raznolika hrana, izbrana v vsaki skupini živil, raznoliko znižuje stresne razmere. Morda zato, ker so nekatera prijetna živila v isti skupini psihološko bolj pomirjujoča kot druga (npr. čokolada).

Hipotalamično-hipofizno-nadledvična os je glavni nevroendokrini sistem, vključen v stresne odzive. Epel in sod. (2001) so prepričani, da lahko stres spremeni vnos hrane s povečanjem vzburjenosti in s proizvodnjo stresnega hormona kortizola preko nevroendokrinega odgovora na stres. Ugotovili so tudi, da je povečano izločanje kortizola pomemben napovednik povečanja izbire hrane oziroma zaužitja hrane.

Hormon kortizol in njegova regulacija povečuje motivacijo za hranjenje ter ima sposobnost shranjevanja kot tudi sprostitve energijskih zalog za zagotavljanje oskrbe v času energijskega primanjkljaja, kot je lakota.

35

36

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Roberts (2008) in njegovi kolegi so opravili raziskavo, v kateri so sodelovale samo ženske. Prišli so do ugotovitve, da se v času obdobja kroničnega stresa povečuje izločanje kortizola in prihaja do pomembnih povezav med spremembami v izbiri živil ter povečanim uživanjem energijsko goste hrane. Skupni dnevni energijski vnos je na začetku raziskave znašal 1530 kcal, kasneje v stresnem obdobju pa se je zvišal na 1880 kcal. Glede na preference hrane je Roberts (2008) skupaj s svojimi kolegi ugotovil povečano porabo nasičenim maščobnih kislin v stresnem obdobju, in sicer za 26 % ter ogljikovih hidratov za 30 %. Prav tako je ugotovil povečanje uživanja alkohola, in sicer za 33 % več ter presenetljivo za 33 % zmanjšanje porabe beljakovin. Udeleženci raziskave so izbirali vrsto hrane, ki je vsebovala nasičene maščobne kisline in ogljikove hidrate, kot so čips, čokolada, peciva, kruh, sladkarije in sladoled. Razlike pri posameznikih in njihovih odgovorih na stres lahko pomagajo razložiti, zakaj nekateri ljudje jedo, medtem ko drugi izgubljajo apetit.

4. Čustva in izbira hrane Ugotovitve kažejo (Wansink, Sobal, 2008), da večina ljudi na dan izvrši več kot 220 odločitev, od tega se 59 odločitev nanaša na vrsto hrane. Nekatere odločitve pri izbiri hrane ne vodijo samo do hranjenja, temveč tudi do odklanjanja hrane.

Izbira hrane je na videz preprosto, v resnici pa zelo zapleteno vedenje, ki je odvisno od številnih medsebojnih dejavnikov. Shepherd (1989) trdi, da se hrana izbira pod vplivi različnih psiholoških, socialnih in kulturnih dejavnikov in da ni odvisna le od tega, ali je hrana zdrava. Zato mnogi posamezniki menijo, da jim ni treba spremeniti prehranjevalne navade, saj se jim zdi, da imajo manjše tveganje za bolezni kot drugi.

Odnos med izbiro hrane in čustvenim stanjem je zapleteno. Nekatera živila so izbrana z namenom izboljšati čustveno stanje, obnoviti vitalnost, zmanjšati depresijo. Po drugi strani pa je izbira živil odvisna v znatni meri od trenutnega razpoloženja. Če povzamemo eno prvih študij o povezanosti čustev z izbiro živil, ki jo je leta 1982 izvedel Lyman (1982), kakšno hrano oziroma živila normalno hranjeni posamezniki izbirajo ob doživljanju različnih čustev, lahko zaključimo, da: - v primeru vznemirjenosti se pri večini ljudi ni pojavila nobena sprememba v prehranjevanju, pri nekaterih se je povečalo uživanje zdravih prigrizkov ali uživanje zelenjave itd.

- pozitivna čustva, kot so sreča, ljubezen, občutki samozavesti in prijateljsko razpoloženje povzročijo povečanje vnosa hrane, in sicer predvsem mesa.

- uživanje pretežno nezdravih prigrizkov se poveča predvsem v povezavi z dolgčasom, zasmehljivostjo, pa tudi zaskrbljenostjo.

- negativna čustva, kot so strah, osramočenost, depresivnost, jeza in žalost, navadno povzročijo zmanjšanje vnosa hrane, saj je velik delež udeležencev poročal, da ob doživljanju teh čustev ne zaužijejo ničesar. Apetit sicer zmanjšuje tudi vznemirjenost.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Zaključek Ob pregledu literature ugotavljamo, da čustva, čustveno stanje človeka in stres vplivajo na hranjenje skozi celoten proces prehranjevanja, tako na izbiro hrane ter prehranjevalne navade. Ker se čustva razlikujejo po valenci, vzburjenosti ali intenzivnosti, tudi raznoliko vplivajo na naše hranjenje. Mnogokrat pod vplivom negativnih emocij posežemo po hrani, čeprav nismo lačni, in sicer z namenom, da bi se potolažili ali zapolnili neko praznino, ki jo čutimo v sebi. Predvsem negativna čustva so tako povezana s slabšimi prehranskimi navadami, posledica tega pa je lahko debelost in/ali različne zdravstvene težave. Pogosto se čustvena lakota manifestira v prenajedanju, izpuščanju obrokov in stradanju, kar lahko vodi tudi v resnejša duševna stanja, kot so motnje hranjenja.

Izbira hrane je na videz preprosto, v resnici pa zelo zapleteno vedenje, ki je odvisno od številnih medsebojnih dejavnikov. Psihološko razumevanje izbire hrane je mogoče razložiti s pomočjo treh neodvisnih, a prepletenih modelov izbire hrane. V prispevku se osredotočamo na psihofiziološki model, ki zajema čustva, razpoloženje in stres. Emocionalni dejavniki odločanja pri izbiri hrane se nanašajo na osebnost posameznika, njegove zaznave in kognitivne procese. Zato lahko raznolika čustva ter razpoloženje pri posamezniku povzročijo povečanje ali zmanjšanje vnosa hrane.

Prav tako se pri večini posameznikov med doživljanjem stresa spremeni apetit, in sicer ga lahko stres zavre ali vzpodbudi.

Nekaj uporabljenih virov: 1. Wansink B, Sobal J. Mindless eating: The 200 daily food decisions we overlook.

Environ Behav 2007; 39(1): 106–123. Shepherd R. Factors affecting food preferences and choice. V: Shepherd R, ur. Handbook of the psychophysiology of human eating.

London: Wiley, 1989: 3–24 2. Lyman B. Menu item preferences and emotions. Sch Food Serv Res Rev 1982; 6(1): 32–35 3. Epel E, Lapidus R, McEwen B, Brownell K. Stress may add bite to appetite in women: a laboratory study of stress-induced cortisol and eating behaviour. Psychoneuroendocrino 2001; 26(1): 37–49.

4. Roberts CJ. The effects of stress on food choice, mood and bodyweight in healthy women. Nutr Bull 2008; 33(1): 33–39.

5. Oliver G, Wardle J, Gibson EL. Stress and food choice: a laboratory study. J Psychosom Med 2000; 62(6): 853–865.

6. Stone AA, Brownell DK. The stress-eating paradox: multiple daily measurements in adult males and females. Psychol Health 1994; 9(6): 425–436.

7. Greeno CG, Wing RR. Stress-induced eating. Psychol Bull 1994; 115(3): 444–464.

8. Wansink B, Cheney MM, Chan N. Exploring comfort food preferences across age and gender. Physiol Behav 2003; 79(4-5): 739–747.

9. Jansen A, Vanreyten A, van Balveren T, Roefs A, Nederkoorn C, Havermans R. Negative affect and cue-induced overeating in non-eating disordered obesity. Appetite 2008; 51(3): 556–562.

37

38

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015 10. Hepworth R, Mogg K, Brignell C, Bradley BP. Negative mood increases selective attention to food cues and subjective appetite. Apetite 2010; 54(1): 134–142.

11. Match M, Müller J. Immediate effects of chocolate on experimentally induced mood state. Appetite 2007; 49(3): 667–674.

12. Macht M. Characteristics of eating in anger, fear, sadness, and joy. Appetite 1999; 33(1): 129–139 13. Macht M. How emotions affect eating: a five-way model. Appetite 2008; 50(1): 1–11.

14. Gibson EL. Emotional influences on food choice: sensory, physiological and psychological path ways. Physiol Behav 2006; 89(1): 53–62.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

URAVNAVANJE TELESNE MASE Mojca Bizjak, univ. dipl. ing. živ. teh., višja predavateljica na Univerzi na Primorskem, Fakulteti za vede o zdravju.

Povzetek Ustrezna telesna masa je pomemben dejavnik uspešnega športnika in pripomore k doseganju dobrih rezultatov. V prispevku so predstavljene glavne komponente energijskih potreb in načini za doseganje ustrezne energijske bilance posameznika.

Ključne besede: telesna masa, celodnevne energijske potrebe, energijska bilanca.

Uvod Celodnevne energijske potrebe (CEP) posameznika so sestavljene iz energije bazalne presnove, energije za telesne aktivnosti in energije zaradi termičnega učinka hrane. Vse komponente celodnevnih energijskih potreb so pomembne pri načrtovanju prehrane za doseganje ustrezne energijske bilance posameznika. Za znižanje prekomerne telesne mase je potrebno doseči negativno energijsko bilanco, za prenizko telesno maso je potrebno doseči pozitivno energijsko bilanco ter za ohranjanje ničelno bilanco, kar pomeni, da sta poraba in vnos energije enaka.

Celodnevne energijske potrebe Celodnevne energijske potrebe (CEP) posameznika so sestavljene iz energije bazalne presnove, energije za telesne aktivnosti in energije zaradi termičnega učinka hrane.

Energija bazalne presnove Energija, potrebna za bazalno presnovo, predstavlja največji delež, približno dve tretjini celodnevnih energijskih potreb (CEP) posameznika (Rolfes in sod., 2008).

To je tista količina energije, ki je potrebna za vzdrževanje osnovnih življenjskih funkcij (dihanje, bitje srca, pretok krvi po telesu, itd.). Podatek o CEP posameznika je ključen za načrtovanje ustreznega energijskega vnosa pri vseh športih. Bazalna presnova (BMR) se lahko izmeri s pomočjo indirektne kalorimetrije. Po tej metodi se meri volumen porabljenega kisika (O2) in nastanek ogljikovega dioksida (CO2) pri dihanju v poseben aparat, ta pa oceni oksidacijo substrata (hranil) v človeku, kakor prikazuje slika 1. Pri uživanju običajne mešane hrane pomeni poraba enega litra kisika porabo približno 20 kJ (4,8 kcal). V mirovanju telo porabi 3,5 ml kisika na kilogram telesne mase. Pri ročnih indirektnih kalorimetrih se merjena vrednost BMR v kcal/dan izpiše na ekran aparata po približno desetih minutah merjenja.

Meritve BMR je potrebno opraviti v mirnem prostoru s temperaturo okoli 22 °C na osebah, ki udobno sedijo ali ležijo. Tudi priprava osebe je pomembna. Za dober rezultat je potrebno opraviti meritev zjutraj po 8 urah spanja in 12 urah posta.

Energija bazalne presnove se lahko tudi oceni s pomočjo različnih enačb.

39

40

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Najbolj uporabljena enačba za ocenjevanje RMR oziroma BMR je HarrisBenedictova enačba (HB) ali Cunninghamova enačba. Indirektna kalorimetrija je bolj natančna, vendar dražja in zamudna.

Prediktivne enačbe niso primerne za določanje RMR ljudi visoko mišično maso in visokimi obremenitvami, saj ne upoštevajo puste telesne mase, presnovnih neravnovesij ali genetskih dejavnikov posameznika. Z razvojem praktičnih in enostavnih indirektnih kalorimetrov se je pojavila želja in nujnost po uporabi indirektne kalorimetrije v praksi pri prehranski podpori vrhunskih športnikov.

Slika 1: Meritev energije bazalne presnove z indirektnim kalorimetrom.

Energija za telesne aktivnosti Druga komponenta CEP je zavestno gibanje. Ta komponenta je tudi najbolj variabilna. Med telesno aktivnostjo se porablja dodatna energija za delovanje skeletnih mišic ter dodatna energija za srce in pljuča, saj se poveča transport hranil in kisika do celic ter transport odpadnih snovi iz celic. Večja kot je mišična masa, večja je tudi poraba energije in obratno (Rolfes in sod., 2008).

Pri ocenjevanju telesne aktivnosti nas zanima tip vadbe, frekvenca, trajanje in intenzivnost vadbe. Intenzivnost vadbe se opiše kot nizka, srednja, visoka ali zelo visoka vadba. Intenzivnosti lahko preprosto opišemo tudi z dihanjem, kot na primer: srednje intenzivna vadba povzroči težje dihanje, kot je normalno; vadba visoke intenzivnosti povzroči veliko težje dihanje, kot je normalno; itd. Kot kazalnik intenzivnosti vadbe se uporablja enota MET, ki pomeni presnovni energijski preobrat (metabolic energy turnover). En MET predstavlja porabo energije za odraslega človeka pri počitku, in znaša približno 1 kcal/kg telesne mase/uro ali porabo 3,5 ml O2 /kg telesne mase /min. Relativne in absolutne vrednosti METov za različne starostne skupine pri različnih intenzitetah vadbe so predstavljene v Tabeli 1.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Tabela 1: Relativna in absolutna klasifikacija intenzivnosti telesne vadbe (Gibney in sod., 2004).

Relativna intenzivnost

Absolutna intenzivnost za različne starostne skupine (MET)1

VO2 max (%)

HR max (%)

Mladi (20–39 let)

Odrasli (40–64 let)

Starejši (65–79 let)

Starostniki (> 80 let)

Nizka

25–44

30–49

3,0–4,7

2,5–4,4

2,0–3,5

1,26–2,2

Srednja

45–59

50–69

4,8–7,1

4,5–5,9

3,6–4,7

2,3–3,0

Visoka

60–84

70–89

7,2–10,1

6,0–8,4

4,8–6,7

3,0–4,3

Zelo visoka

> 85

> 90

>10,2

> 8,5

> 6,8

> 4,3

Maksimalna2

100

100

12,0

10,0

8,0

5,0

Opis

Absolutna intenzivnost je približna srednja vrednost za zdrave moške, vrednosti za zdrave ženske so za 1 do 2 MET-a nižje.

2 Maksimalna vrednost je dosežena pri maksimalni stopnji intenzivnosti vadbe.

1

Legenda: VO2 max , maksimalen privzem kisika; HRmax: maksimalen srčni utrip.

Za ocenjevanje telesne aktivnosti lahko uporabimo princip, kot je prikazan na sliki 2, ter tako bolj natančno ocenimo porabljeno energijo za neko gibalno/ športno aktivnost. Iz podatkov v dnevniku, kjer so zabeleženi trajanje, frekvenca in intenzivnost nekega gibanja, preračunamo porabo energije v tednu.

41

42

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Slika 2: Princip preračunavanja porabe energije iz MET-ov (Gibney in sod., 2004).

Legenda: MET, 1 MET je poraba energije za odraslega človeka pri počitku, in znaša približno 1 kcal/kg telesne mase/uro ali porabo 3,5 ml O2 /kg telesne mase /min (MET: metabolic energy turnover).

Termični učinek hrane Termični učinek hrane je poraba energije zaradi procesa prebave, absorbcije, transporta, presnove in skladiščenja hranil. Ocenjuje se, da predstavlja 10 % energije, ki je vnesemo v telo s hrano. Vendar vrednosti nihajo glede na sestavo obroka. Termični učinek ogljikovih hidratov znaša od 5 do 10 % energije, ki je vnesemo v telo s hrano; za beljakovine je odstotek višji in znaša od 20 do 30 %; za maščobe nižji in znaša do 5 % (Rolfes in sod., 2008). Torej je končna vrednost precej odvisna od hranilne sestave obroka ter od značilnosti posameznika. Zaradi velike variabilnosti pri ocenjevanju termičnega učinka hrane se pri določanju CEP ta podatek zanemari, saj je tveganje, da naredimo napako, preveliko (Granata in Brandon, 2002). Je pa termični učinek hrane pomemben pri športih, ki se izvajajo v toplem podnebju in visoki relativni vlažnosti, saj so procesi ohlajevanja organizma oteženi in tako lahko ob visoko beljakovinski hrani pride do pregretja telesa.

Adaptivna termogeneza Adaptivna termogeneza je odgovorna za dodatno porabo energije, kadar je telo podvrženo velikim spremembam. Te so lahko ekstremen mraz, dodatna fizična ali psihična obremenitev, velika sprememba v količinah zaužite hrane itd. Tudi ta komponenta je zelo variabilna in se je pri izračunih CEP ne upošteva. Dulloo s

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

sodelavci (2004) v svojem delu opisuje, da ima telo poseben kontrolni sistem, ki zavre termogenezo v obdobju stradanja in tako hrani energijo v času hujšanja. Ta sistem je nevaren predvsem pri strogih shujševalnih dietah, saj negativna energijska bilanca v telesu zmanjša porabo energije in omogoča, da se ljudje po končanem hujšanju ponovno zredijo. Zato je za športnika skrajno neprimerno uporabljati prehranske režime stradanja ali postenja, pomeni pa tudi, da se energija za bazalno presnovo spreminja, ter da je pripravo prehranskega režima potrebno spremljati.

Energijska bilanca Energijska bilanca je osnova vseh sprememb v telesni masi, kakor prikazuje slika 3.

Ravnotežje med energijo, ki smo jo porabili z delom in presnovo ter energijo, ki smo jo zaužili s hrano in pijačo, pomeni vzdrževanje telesne mase. Vsak odklon v eno ali drugo stran pa pomeni pridobivanje ali izgubljanje telesne mase. Uspešne shujševalne intervencije so tiste, ki imajo majhne, postopne spremembe, ki omogočajo zmerno hujšanje in imajo razumne cilje. Zmanjševanje telesne mase mora biti postopno.

Razumni cilji za izgubo telesne maso so 0,2 kg do 0,9 kg na teden, oziroma 10 % začetne telesne mase v šestih mesecih. Za izgubo 1 kg telesne mase je potrebno zmanjšati energijski vnos za 29400 kJ (7000 kcal). Za izgubo 2 kg na mesec je potrebno narediti negativno energijsko bilanco za 58800 kJ/mesec (14000 kcal/ mesec), kar pomeni 1960 kJ/dan (467 kcal/dan). Če številke zaokrožimo, znaša energijski minus približno 2000 kJ/dan (500 kcal/dan) (Rolfes in sod., 2008).

Pomembno pri uravnavanju telesne mase (hujšanju) je to, da ohranimo primerno razmerje med hranili in da s hrano pokrijemo energijo, ki jo telo potrebuje za bazalno presnovo. S tem se izognemo procesom adaptivne termogeneze, ki bi lahko vključili mehanizme vračevanja energije v telesu. Pri tem ne smemo izključiti prav nobene skupine živil, ampak le ustrezno zmanjšati količino vseh skupin živil, ki jih uporabljamo v prehrani.

Slika 3: Energijska bilanca med vnosom hranil in porabe energije v človekovem telesu.

43

44

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Prehranjevalne navade Pojem prehranjevalne navade predstavlja način prehranjevanja posameznika, neke skupine ali družbe kot celote. Vključuje izbor in količino živil ali hrane, ki jo uživamo, delež posameznih živil v prehrani, način priprave hrane in pogostost ter razporejenost uživanja posameznih obrokov hrane prek dneva (Pokorn, 2003). Za športnika je pomembno, da ima dobre prehranjevalne navade, saj bo le tako lahko nadzoroval apetit in s tem ustrezno telesno maso. Pregled dobro nadzorovanih študij (Leidy in Campbell, 2011) je pokazal, da izpuščanje obrokov vodi v zmanjšano oksidacijo maščob in slabšo kontrolo nad apetitom. Poleg tega raziskovalca ugotavljata, da obstaja neka tendenca v tem, da od 3 do 6 obrokov dnevno izboljša sposobnost kontrole apetita. Prav tako je pomemben podatek o uživanju zajtrka.

Redni hranljivi zajtrki pozitivno vplivajo na kontrolo apetita, odpornost na inzulin, količino glukoze v krvi in prispevajo k manjši utrujenosti (Pereira in sod., 2011).

Viri 1. Gibney M.J., Margetts B.M., Kearney J.M., Arab L. 2004. Public Health Nutrition, 1st ed. Wiley-Blackwell, 373 str.

2. Granata G.P., Brandon L.J. 2002. The thermic effect of food and obesity: discrepant results and methodological variations. Nutrition Reviews, 60, 8: 223–233 3. Dulloo A.G., Seydoux J., Jacquet J. 2004. Adaptive thermogenesis and uncoupling proteins: a reappraisal of their roles in fat metabolism and energy balance. Physiology & Behaviour, 83, 4: 587–602 4. Leidy H.J., Campbell W.W. 2011. The Effect of Eating Frequency on Appetite Control and Food Intake: Brief Synopsis of Controlled Feeding Studies. J. Nutr. 141, 154–157. doi:10.3945/jn.109.114389 5. Pereira M.A., Erickson E., McKee P., Schrankler K., Raatz S.K., Lytle L.A., Pellegrini A.D. 2011. Breakfast Frequency and Quality May Affect Glycemia and Appetite in Adults and Children. The Journal of Nutrition, 141, 1: 163–168 6. Pokorn D. 2003. Prehrana v različnih življenjskih obdobjih. Ljubljana, Marbona: 240 str.

7. Rolfes S., Pinna K., Whitney E. 2008. Understanding Normal and Clinical Nutrition 8th edition. Brooks/ColePubCo. 8. Simonson D.C., DeFronzo R.A. 1990. Indirect calorimetry: methodological and interpretative problems. Am J Physiol Endocrinol Metab 258, E399–E412.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

MOTNJE HRANJENJA IN MOTNJE PRI ŠPORTNIKIH Doc. dr. Maša Černelič Bizjak, univ. dipl. psih.

1. Motnje hranjenja: oblike, klinični znaki in vzroki Motnje hranjenja (MH) so zelo resen problem. V Mednarodni klasifikaciji bolezni (MKB-10) (1995) jih obravnavamo v poglavju o duševnih in vedenjskih motenj (ne med boleznimi odvisnosti). MH etiološko določa precej zapleten skupek dejavnikov; po vsebini so to vsekakor čustvene motnje, ki se odražajo v specifičnih načinih mišljenja in vedenja.

MH je potrebno razlikovati od motenj prehranjevanja. Med motnje prehranjevanja uvrščamo vse vidike nekako ‚‘motenega‘‘ prehranjevanja, kot na primer pogosto posluževanje diet, postenje, izpuščanje obrokov, prenajedanje v večernem času, ipd.

Te motnje zajemajo širok spekter prehranjevalnih vedenj, in so običajno vezane na neko obdobje v človekovem življenju, čustveno ali kako drugo psihično stanje, nezadovoljstvo, stres ipd., lahko pa so tudi predstopnja resnejših motenj hranjenja.

Klasifikacija MKB-10 deli MH na sledeča bolezenska stanja: anoreksija nervoza, atipična anoreksija nervoza (pomeni odsotnost enega od ključnih simptomov anoreksije), bulimija nervoza, atipična nervozna bulimija (pomeni, da niso prisotni vsi pomembni simptomi bulimije), preobjedanje, povezano z drugimi psihološkimi motnjami (zaradi stresnih dogodkov), motnja hranjenja, neopredeljena.

Zadnja leta se pojavljajo tudi nove oblike MH, kot sta ortoreksija (hranjenje izključno z »zdravo«, biološko in neoporečno hrano) in bigoreksija (obsedenost z mišičastim telesom).

Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (DSM-5, 2013), ki ga izdaja Ameriško združenje psihiatrov (APA, 2013), pa deli MH na: anoreksijo nervozo, bulimijo nervozo in neopredeljeno motnjo hranjenja.

MH sodijo med duševne motnje zato, ker so vzroki za njihov nastanek različne čustvene stiske, čeprav se navzven lahko kažejo s telesnimi znaki in kot manipulacije s hrano. Prenajedanje, bruhanje, zloraba odvajal in diuretikov ter pretirana telesna aktivnost so torej le zunanji znaki MH. Vsem oblikam MH je skupno to, da so prisilnega (kompulzivnega) značaja. To pomeni, da se oseba zelo trudi, da bi s tem početjem prenehala, vendar tega ne more storiti. Zaradi te značilnosti MH nekateri uvrščajo tudi med odvisnosti. Pa vendar MH predstavljajo bolj zapleteno odvisnost kot vse druge, saj se pri hrani te substance ne more kar prenehati uživati.

45

46

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

MH so motnje, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane. Hrana sama po sebi ni psihoaktivna substanca. MH predstavljajo zunanji izraz globoke duševne in čustvene vznemirjenosti ter nesprejemanja sebe. Oseba, ki trpi zaradi MH, izraža svoje čustvene težave s spremenjenim odnosom do hrane in hranjenja. Navidezni problem s hrano v notranjosti skriva trpljenje, ki je nastalo zaradi cele vrste različnih razlogov. Hranjenje ali odklanjanje hrane tako postane izraz osvoboditve notranjih, bolečih in neprepoznanih čustev.

Nadalje, motnje hranjenja lahko obstajajo tudi v subklinični obliki, kar pomeni, da so prisotne neke motnje v prehranjevalnem vedenju in/ali drži, vendar so manj resne, manj izčpajoče ali pa so enostavno v zgodnji fazi razvoja. Fairburn in Garner (1986) delita subklinične motnje hranjenja v dve skupini: atipične in podpražne.

Atipične motnje hranjenja so tiste, pri katerih je eden ali več simptomov odsotnih.

Podpražne pa se nanašajo na tiste, ki imajo vse značilnosti klinične motnje, ampak ne kažejo dovoljšne resnosti. Nekateri avtorji poročajo, da je v ženski populaciji možno zaslediti od 64 % do 83 % deklet z značilnostmi med normalnim hranjenjem in klinično motenim hranjenjem, kar osvetljuje resnost in pomen nadaljnjega raziskovanja, predvsem na področju subklinične stopnje MH. Vzroki za pojav motenj hranjenja Točna etiologija in osnovni mehanizmi, ki so povezani z MH, so še neznani. Kakorkoli, večina modelov vključuje več determinant, s posebnim poudarkom na socialno kulturnih, psiholoških in bioloških vplivih, kar na tem mestu ne bomo opisovali.

V zadnjem desetletju je v ospredju integriran model razlage nastanka MH. Strokovnjaki obravnavajo dve skupini vzročnih dejavnikov: vpliv splošne psihopatološke simptomatike ter vpliv specifičnih težav, značilnih za MH. Bistven vpliv na nastanek motenj naj bi imela generalizirana psihopatologija in ne le specifične težave s hranjenjem. Tako se sodobni koncepti nagibajo k multidimenzionalnemu, biopsihosocilanemu modelu razlage nastanka MH. V nadaljevanju bosta opisani dve najbolj pogosti MH, ki se tudi med športniki najpogosteje pojavljata.

Anoreksija nervoza: simptomi, klinična prezentacija in vzorec bolezni Anoreksija nervoza (AN) je opredeljena kot motnja hranjenja, za katero je značilna načrtovana izguba teže, ki jo uvaja in vzdržuje bolnik. Povezana je z bojaznijo pred debelostjo. Kaže se z izrazito podhranjenostjo s sekundarnimi endokrinimi in metabolnimi spremembami. DSM-IV kriteriji (American Psychiatric Association, 1994) za AN navajajo naslednje diagnostične kriterije:

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Tabela 1: Diagnostični kriteriji za motnjo AN-anoreksijo nervozo (DSM-V, 2013) 1) Vzdrževanje telesne teže pod minimalno normalno mejo za starost in višino.

Meja med normalno in podnormalno telesno težo je postavljena pri 85 % teže, ki jo imamo za normalno za posameznikovo težo in višino ali pri 17,5 ITM (ITM – Indeks telesne mase; kg/m2). Seveda je ta meja le za orientacijo, pri tem je treba upoštevati tudi posameznikovo telesno zgradbo in telesno težo v daljšem obdobju. Običajno je izguba telesne teže posledica popolne omejitve vnosa hrane ali izjemno stroge diete, ki jo lahko spremlja tudi »čiščenje« hrane iz telesa (samopovzročeno bruhanje ali zloraba laksativov ali diuretikov) in pretirana telesna aktivnost.

2) Močan strah pred pridobivanjem telesne teže oziroma debelostjo.

Običajno se z izgubljanjem telesne teže strah ne zmanjša, pogosto se celo poveča.

3) Motnje v doživljanju telesne teže in telesnega videza.

Nekateri oboleli se doživljajo na splošno predebelo, medtem ko drugi prepoznavajo, da so suhi, vendar kljub temu doživljajo določene dele telesa, posebno trebuh, zadnjico in stegna kot predebele. Telo si nenehno opazujejo in ocenjujejo v ogledalu, merijo določene dele telesa in se tehtajo. Njihova samopodoba je v veliki meri odvisna od telesnega videza in teže. Izguba telesne teže je zanje odraz samodiscipline, pridobivanje telesne teže pa pomeni izgubo nadzora. Večinoma zanikajo zdravstvene posledice, ki izhajajo iz podhranjenosti.

4) Amenoreja – izguba menstruacije pri dekletih.

Amenoreja je običajno posledica izgube telesne teže, pri manjšem odstotku deklet pa se pojavi že pred tem. Pri predpubertetnicah se menstruacija odloži.

Ta diagnostični kriterij je bil vključen v DSM-IV (l.1994), iz DSM-V (2013) pa je odstranjen, ker ga ne moremo uporabiti pri: moških, predpubertetnicah, dekletih, ki jemljejo kontracepcijo, dekletih po menopavzi. V nekaterih primerih lahko izkazujejo vse druge simptome in znake AN, pa kljub temu poročajo o mentrualnem ciklu.

Opomba: Iz Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM-5, 2013), ki ga izdaja Ameriško združenje psihiatrov (APA, 2013).

47

48

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Klasifikacija DSM-IV loči dva specialna tipa anoreksije nervoze, in sicer: restriktivni tip (zanj je značilno le omejevanje vnosa hrane brez dodatnih kompenzatornih mehanizmov uravnavanja telesne teže) in purgativni tip (zanj je značilno zavestno izzvano bruhanje, jemanje odvajal, diuretikov, ipd.) (APA, 1994).

Oseba z anoreksijo nervozo čuti intenziven strah pred debelostjo, ki se ne zmanjša niti ob zniževanju telesne teže. Ves čas je prepričana, da je debela, četudi so v resnici že izražene telesne posledice podhranjenosti. Motnja telesne podobe se tako kaže kot pretiran občutek debelosti ali hud strah pred njo, ne glede na dejansko telesno težo, ki je ponavadi nizka ali celo zelo nizka. Anoreksične osebe so preobremenjene s svojo zunanjo podobo in z vprašanji glede hrane. Obolelemu vzame premišljevanje o hrani toliko časa, da začne zanemarjati druge dejavnosti v svojem življenju, poleg tega pa se zmanjšujeta njegova pozornost in zbranost (Eivors, Nesbitt, 2007). Običajno je izguba telesne teže posledica odklanjanja vseh vrst hrane, včasih pa odklanjajo le ogljikove hidrate in drugo hrano, za katero menijo, da je visoko kalorična. Vsaj tretjina deklet z anoreksijo je imela pred začetkom hujšanja povečano telesno težo, kasneje pa svojega hujšanja niso znale zaustaviti na normalni telesni teži. Tiste, pri katerih se anoreksija razvije že v otroštvu ali zgodnji adolescenci, pa pogosto teže, ki naj bi jo imele glede na višino in starost, niti ne dosežejo. Mnogi oboleli z anoreksijo hujšajo tako, da omejijo količino zaužite hrane, a skoraj 50 odstotkov se jih zateka v izzvano bruhanje ali jemanje odvajal, da bi tako telesu »preprečili« vsrkati zaužite kalorije (Eivors, Nesbitt, 2007). Ti načini nadzorovanja teže niso učinkoviti in imajo pogosto resne posledice za zdravje.

Ljudje z anoreksijo lahko ves čas mislijo na hrano, zapravijo ure in ure v trgovinah s hrano in telovadijo do onemoglosti. Oseba z anoreksijo nervozo prvotno začne z dieto, da bi izgubila težo. Vendar gre pri tej motnji za več kot izgubo kontrole nad dieto, saj hujšanje postaja znak moči, obvladovanja in kontrole. Pri posamezniku se sproži krožni proces restriktivnega hranjenja, da bi občutil moč nad lastnim telesom.

Različni fizični problemi, recimo stalen občutek mraza, vrtoglavica, utrujenost, razdražljivost, žalost, brezup, vodijo v splošno slabo počutje. Zaradi katerega koli navedenega problema bi posameznik moral poiskati zdravniško pomoč. Vendar večina bolnikov z anoreksijo ne želi zdravljenja, najmanj še samoiniciativno.

Naloga njihovih najbližjih je, da jih usmerijo po pomoč.

Bulimija nervoza: simptomi, klinična prezentacija in vzorec bolezni Osebe z bulimijo nervozo imajo večinoma ustrezno telesno maso (ITM: 20–25 kg/ m2) ali nekoliko povečano telesno maso (ITM: 25–30 kg/m2). DSM-IV kriteriji za bulimijo nervoz (BN) (American Psychiatric Association, 1994) navajajo naslednje diagnostične kriterije:

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Tabela 2: Diagnostični kriteriji za motnjo BN-bulimijo nervozo (DSM-V, 2013).

1) Ponavljajoče se epizode basanja s hrano, za katero je značilno: 1. hranjenje v določenih časovnih presledkih (običajno manj kot dve uri), pri čemer je količina pojedene hrane bistveno večja, kot bi jo večina pojedla v podobnem časovnem obdobju in v podobnih okoliščinah; 2. pomanjkljiv nadzor nad hranjenjem med takšno epizodo (občutek, da oseba ne more prenehati jesti ali kontrolirati, koliko poje).

2) Ponavljajoče neustrezno nadomestno vedenje, katerega cilj je preprečiti pridobivanje telesne teže.

Najpogostejše je samopovzročeno bruhanje, ki sledi epizodi basanja.

Uporablja ga kar 80–90 % posameznikov z bulimijo nervozo.

Neposreden učinek bruhanja je olajšanje fizičnega neugodja in zmanjšanje strahu pred povečanjem telesne teže.V nekaterih primerih postane bruhanje cilj sam zase. Posamezniki uporabljajo različne načine, da izzovejo bruhanje, mnogi si ga olajšajo tako, da na koncu hranjenja popijejo večje količine tekočine. Drugi načini “čiščenja” so še zloraba laksativov in dievretikov, ki se jih poslužuje približno tretjina posameznikov. Redkeje zlorabljajo klistiranje, običajno v kombinaciji s kako drugo metodo. Zatekajo se tudi k postenju ali pretirani telesni aktivnosti. Telesna dejavnost se šteje za pretirano, kadar se križa z drugimi pomembnimi aktivnostmi, kadar se izvaja ob neustreznem času ali v neustreznem okolju ali kadar posameznik kljub poškodbam ali drugim zdravstvenim zapletom nadaljuje z njo.

3) Takšne epizode basanja in nadomestnega vedenja se pojavljajo vsaj dvakrat na teden v obdobju treh mesecev. Ta diagnostični kriterij je bil vključen v DSM-IV do l. 2013, iz DSM-V (2013) pa je nadomeščen z: 1x na teden v obdobju 3 mesecev.

4) Samovrednotenje je popolnoma odvisno od telesnega videza in teže.

Opomba: Iz Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM-5, 2013), ki ga izdaja Ameriško združenje psihiatrov (APA, 2013).

Diagnosticiranje in zdravljenje motnje hranjenja MH kot bolezen mora vedno diagnosticirati strokovnjak: zdravnik, psiholog ali otroški oziroma mladinski psihiater. Samo strokovna ocena določene motnje omogoča odločitev o ustreznem zdravljenju (Reich, 2009). Priporoča se tudi pregled in ocena obolele osebe, da bi tako lahko določili ustrezne cilje zdravljenja. Sem sodi opredelitev zdravstvenih zapletov, ocena suicidalnosti, določitev telesne teže, ocena motivacije za okrevanje, odkrivanje sočasnih obolenj, načrtovanje pristopa k hranjenju in pridobivanju teže ter ocena sposobnosti obolelega, da skrbi sam zase, njegovega vedenja, povezanega z bruhanjem in čiščenjem, pritiskov okolja in razpoložljivosti zdravljenja.

49

50

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Narava MH s psihološkimi, fiziološkimi in vedenjskimi komponentami zahteva sodelovanje različnih strokovnjakov. Obravnava motenj hranjenja, zdravljenje in odprava njihovih telesnih in duševnih posledic ter zapletov zahtevajo celostno razumevanje teh motenj, timski pristop dela in s tem ustrezno strokovno ravnanje.

Multidisciplinarni pristop tako vključuje psihiatrično, psihološko, medicinsko in prehransko obravnavo (Mahan, Escott - Stump, Raymond, 2012).

2. Šport in motnje hranjenja Oblike MH, ki se pojavljajo pri športnikih, so enake kot v splošni populaciji (tj. anoreksijo nervozo, bulimijo nervozo, bigoreksijo nervozo – ki jo v tem prispevku nismo obravnavali), motnje hranjenja, ki niso drugače definirane (EDNOS), ter še športno anoreksijo oz. »Anorexia Athletica« in žensko atletsko triado.

Motnje hranjenja v športu so bile v preteklosti zelo slabo raziskane. Večina športnikov in trenerjev je bilo prepričanih, da zmanjšanje telesne mase privede do boljšega rezultata (UK SPORT, 1997). V tem času je bilo zelo malo podatkov o najprimernejši telesni masi za določen šport in na splošno o pravilni športni prehrani. Zgodnje raziskovalne študije so opisovale razširjenost motenj hranjenja v športu od – 1 % –50 %, seveda pa se jih večina ni usmerila na vrhunske športnike.

Nedavno največja in najboljša študija, ki je bila narejena na vrhunskih športnikih, je pokazala visoko prisotnost motenj hranjenja pri vrhunskih športnikih, in sicer 13,5 %. (UK SPORT, 1997). Prisotnost motenj hranjenja je bila po pričakovanjih seveda večja pri športnicah (20,1 %), vendar tudi 7,7 % za moške kaže na velik porast motenj hranjenja za ta spol (UK SPORT, 1997). a) Motnje hranjenja, ki niso drugače definirane (EDNOS) Motnje hranjenja, ki niso drugače definirane, so motnje, ki ne izpolnjujejo vseh kriterijev za standardne oblike motenj hranjenja, so pa še vedno prisotne pri športnikih, ki so obremenjeni s svojo telesno podobo in telesno maso kot tudi z občutki krivde glede zaužite hrane (Borgen, Torstveit, 2010). V večini primerov športniki načrtno poizkušajo izgubiti telesno maso ali maščobo s pomanjkljivim vnosom kalorij, izločanjem določene hrane, odrekanju hrane in z ostalimi dejanji, ki niso diagnosticirana kot motnje hranjenja. Med športniki, ki imajo EDNOS, prepoznamo (Borgen, Torstveit, 2010): - športnice, ki izpolnjujejo vse kriterije za anoreksijo nervozo, s tem, da imajo redno menstruacijo; - športniki, ki izpolnjujejo vse kriterije za anoreksijo nervozo, vendar se njihova trenutna telesna masa kljub zmanjšanju še vedno giblje v mejah normale; - športniki, ki izpolnjujejo vse kriterije za bulimijo nervozo, a se rituali pojavljajo redkeje – manj kot dvakrat tedensko ali trajajo manj kot tri mesece;

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

- stalna uporaba neustreznega kompenzatornega vedenja pri posamezniku z normalno telesno maso, potem ko je zaužil majhne količine hrane (npr. samoizzvano bruhanje po zaužitju dveh piškotov); - ponavljajoče žvečenje in pljuvanje, vendar ne požiranje velikih količin hrane; - ponavljajoče se epizode prenajedanja, vendar ob odsotnosti stalne uporabe neustreznih kompenzatornih vedenj, ki so značilna za bulimijo nervozo. b) Vzroki Dejavniki, ki pogojujejo nastanek motenj hranjenja, so številni in le redko lahko pri posamezniku izluščimo en sam pomemben razlog. Večinoma gre za kombinacijo večjega števila dejavnikov, ki določeno osebo počasi, a vztrajno vodijo v eno izmed motenj hranjenja.

Med pogostejše vzroke nastanka motenj hranjenja pri športnikih prištevamo splošne dejavnike, družinske vplive, individualne dejavnike in športno specifične dejavnike.

•

Splošni dejavniki so: skrb glede teže in telesne oblike, čustven odnos do hrane, prepovedi do hrane, socialni pritiski, otroške travme in stiske, biološki/genetski dejavniki.

•

Družinski vplivi so: debelost v družini in diete, prehransko vedenje staršev, dinamika družine, kritike in visoka pričakovanja, slabo zdravstveno stanje staršev in ločitev staršev.

•

Individualni dejavniki so: nizka samozavest, perfekcionizem, obsesivno vedenje, samokontrola, ciljna usmerjenost.

•

Športno specifični dejavniki so: posebno športno udejstvovanje iz otroštva, večja količina treningov, izguba trenerja, poškodbe/bolezni, športno okolje in boj za zmago.

To so predvsem značilnosti, ki izhajajo iz samih zahtev športa. Športi, ki so opredeljeni z visokim tveganjem za nastanek motenj hranjenja, so tisti, kjer je ‹›biti suh›› prednost. Kljub temu da ima veliko športnikov režim prehrane, ki podpira zdravje in vzdržljivost, se nekateri borijo s svojo telesno maso (UK SPORT, 1997). Športniki postopoma postanejo obremenjeni s svojim izgledom, predvsem pa pri tem dajejo velik poudarek na mišično maso ter količino maščobne mase, ki jo imajo. Določeni športi imajo zahtevne standarde, saj od športnika zahtevajo, da v kratkem času izgubi večjo količino telesne mase (Bean, 2009). Zato mnogi športniki začnejo uporabljati diete, samo da bi uspeli v svoji športni panogi, ne glede na posledice, ki jih lahko taka prehrana pusti na zdravju. Tako imajo športniki, ki podležejo nenadzorovanemu hujšanju in pretirani telesni vadbi, precej višje možnosti za razvoj motenj prehranjevanja, ki lahko vodijo v motnje hranjenja (UK SPORT, 1997).

51

52

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Pri ranljivem športniku, ki je bil izpostavljen dejavnikom tveganja, se lahko pojavijo nezaželjeni dogodki, ki sprožijo spremembo v obnašanju ali čustvih. Ko pride v krog neurejene prehrane, ki ga vzdržujejo dejavniki, kot so začetne nagrade, pohvale, izboljšana zmogljivost, lahko povzroči nadaljevanje hujšega vedenja, kar lahko povzroči motnje hranjenja. Športi, ki so bili opredeljeni z visokim tveganjem za nastanek motenj hranjenja, so: plavanje, tek in tek na smučeh, gimnastika, ples, judo, body building in umetnostno drsanje (UK SPORT, 1997). c) Klinični znaki in prepoznavanje MH pri športnikih Najpogostejši klinični znaki motenj hranjenja pri športnikih so enaki kot pri ostalih (glej zgoraj Diagnostične kriterije), tj. pretirana vadba, ekstremne diete, povzročanje bruhanja, odvajala, diuretiki, klistir, tablete za hujšanje in stimulansi.

Pri anoreksiji nervozi so opazni znaki: velika izguba telesne mase, vrtoglavica in omedlevica, napihnjenost želodca, obraza in gležnjev, puhaste dlake na telesu, slaba cirkulacija, vedno občutek mraza, suha, hrapava koža, moten menstruacijski cikel (ženske) oz. izguba libida (moški), izguba kostne mase, osteoporoza in izguba las.

Opazni psihološki znaki so: intenzivni strah pred pridobivanjem telesne mase, popačena percepcija telesa/telesne mase, zanikanje, da problem obstaja, spremembe nihanja razpoloženja in osebnosti, obsedenost z izboljšanjem učinkovitosti oz. določitev nerealno visokih standardov.

Vedenjski znaki so: rituali prehranjevanja, rezanje hrane na majhne koščke, zavrnitev prehranjevanja v družbi, tajnost, nemir in hiperaktivnost, nošenje velikih oblačil, bruhanje z uporabo odvajal in pretirana telovadba. Športniki z bulimijo nervoza sami izzovejo bruhanje z odvajali, diuretiki, da se znebijo hrane, ki so jo pojedli. Športniki z bulimijo nervoza lahko imajo normalno težo, zato je bolezen težko identificirati.

Opazni znaki so: bruhanje, boleče grlo, zobna gniloba, poškodovani členki, otekle žleze slinavke, stalna dehidracija (malo sline), slabo stanje kože, neredne menstruacije, mišični krči, letargija in utrujenost.

Opazni psihološki znaki so: nenadzorovano pojesti velike količine hrane, obsedenost s hrano, popačeno dojemanje telesne mase/oblike, nihanje razpoloženja, tesnoba, depresija, nizko samospoštovanje, sram in krivda, izolacija, občutek nemoči in osamljenosti.

Vedenjski znaki so pogost odhod na stranišče po prehranjevanju, bruhanje, prekomerna uporaba odvajal, diuretikov ali klistir, obdobja stradanja ali pretirane diete, prekomerna telovadba, tajnost in nedružabnost, kraje v trgovinah s hrano, nenormalne količine denarja, porabljenega za hrano in nepričakovano izginjanje hrane.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Pri športnikih z EDNOS motnjami hranjenja, ki niso drugače definirane, so klinični znaki in prepoznavanje slednji: za njih je značilen eden ali več simptomov, ki so tipični za določeno obliko motenj hranjenja in ne zadoščajo vsem kriterijem za specifično motnjo hranjenja.

Seznam uporabljene literature: 1. American Psychiatric Association, Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders. 4th ed. Washington, DC: American Psychiatric Association; 1994.

2. Borgen JS, Torstveit MK. Aspects of disordered eating continuum in elite high-intensity sports. Scand J Med Sci Sports 2010; 20: Suppl 2: 112–121.

3. Beumont PJ, Garner, DM, Touyz, SW. Diagnoses of eating or dieting disorders: What may we learn from past mistakes. International Journal of Eating Disorders 1994: 16, 349–362.

4. Cockfield A, Philpot U. Feeding size 0: the challenges of anorexia nervosa. Managing anorexia from a dietitian‘s perspective. Proc Nutr Soc. 2009: 68(3),281–8.

5. Eivors A, Nesbitt S. Lačni razumevanja: priročnik, ki naj mladim pomaga razumeti in premagati anoreksijo nervozo. Maribor: Obzorja, 2007: 15−51.

6. Fairburn CG, Garner DM. The diagnosis of bulimia nervosa. International Journal of Eating Disorders 1986: 5, 403–419.

7. Hoek HW. Incidence, prevalence and mortality of anorexia nervosa and other eating disorders. Current Opinion in Psychiatry 2006; 19 (4), 389–94.

8. Hudson JI, Hiripi E, Pope HJ Jr, Kessler R. The prevalence and correlates of eating disorders in the National Comorbidity Survey Replication. Biol Psychiatry 2007;61 (3) 348– 358 9. Keel PK, Mitchell JE, Miller KB, Davis TL, Crow SJ. Predictive validity of bulimia nervosa as a diagnostic category. American Journal of Psychiatry 2000; 157, 136–138.

10. Mintz LB, Betz NE. Prevalence and correlates of eating disordered behaviours among undergraduate women. Journal of Counselling Psychology 1988: 35, 463–471.

11. Scribner Reiter C, Graves L. Nutrition Therapy for Eating Disorders. Nutr Clin Pract 2010; 25: 122.

12. Sernec K. Motnje hranjenja. Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem razvoju.

1.izd. Ljubljana: Rokus Klett, 2009: 249–254.

13. Smolak L, Levine MP. Separation-Individuation difficulties and the distinction between bulimia nervosa and anorexia nervosa in college women. International Journal of Eating Disorders 1993; 14, 33–41.

14. Sternad MD. Motnje hranjenja: od besed, ki ranijo k besedam, ki celijo. Ljubljana: samozaložba, 2001: 36−75.

15. UK Sport (1997). Eating Disorders In Sport. http://www.uksport.gov.uk/publications/eating-disorders-in-sport <9.1.2015> 16. Williamson DA, Gleaves DH, Stewart TM. Categorical versus dimensional models of eating disorders: An examination of the evidence. International Journal of Eating Disorders 2005; 37, 1, 1–10.

17. Young EA, Clopton JR, Bleckley KM. Perfectionism, low self-esteem, and family factors as predictors of bulimic behavior. Eating Behaviors 2003; 5, 4, 273–28

53

54

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

ŽENSKA ŠPORTNA TRIADA ALI RELATIVNI ENERGIJSKI PRIMANJKLJAJ PRI ŠPORTNIKU Petra Zupet Inštitut za medicino in šport, Ljubljana, Slovenija Univerza na Primorskem, Koper, Slovenija

IZVLEČEK Varovanje zdravja športnika je naloga vseh, ki delajo z njim. Eden izmed pogostih zdravstvenih problemov, s katerim se športniki srečujejo, je do sedaj poznan pod imenom »Ženska športna triada«. Triada pomeni motnje hranjenja, odsotnost menstruacije in osteoporozo. V lanskem letu je Mednarodni Olimpijski komite problem triade pri športnicah predstavil pod širšim, bolj celovitim izrazom »Relativni energijski primanjkljaj pri športniku« (Relative Energy Deficiency in Sport; RED-S). Raziskovalci so namreč ugotovili, da se ta problem ne pojavlja samo pri ženskah, ampak tudi pri moških športnikih. Sindrom RED-S se nanaša na okvarjene fiziološke funkcije, vključujoč presnovo, menstrualni cikel, zdravje kosti, odpornost, sintezo beljakovin in zdravje srčno-žilnega sistema, ki nastanejo kot posledica pomanjkanja energije. Vzrok za ta sindrom je negativna energijska bilanca med vnosom in potrebo za zdravje, vsakodnevne aktivnosti, rast in treningi.

Ob tem se lahko pojavijo psihološke posledice pred ali za drugimi znaki. Klinični fenomen torej ni »triada«, ki vključuje motnje hranjenja, motnje menstrualnega cikla in osteoporozo, ampak sindrom, ki vključuje več vidikov fizioloških funkcij, zdravja in športne uspešnosti.

Ključne besede: triada, energijski primanjkljaj, šport, energijska razpoložljivost, energijska bilanca, motnje hranjenja, hormonske motnje.

UVOD Mednarodni Olimpijski komite je v začetku leta 2014 na podlagi novih spoznanj o vzrokih in pomenu energijskega neravnovesja pri športnicah in športnikih predstavil novo terminologijo in podal nove smernice za obravnavo športnikov in športnic na tem področju. Povzetek smernic s praktičnimi nasveti je vsebina tega prispevka.

RELATIVNI ENERGIJSKI PRIMANJKLJAJ PRI ŠPORTNIKU Ženska športna triada je bila do sedaj opredeljena kot kombinacija motenj hranjenja, motenj menstrualnega cikla, ki sčasoma vodi do zmanjšanja endogenega estrogena in drugih hormonov, in nizke gostote kosti. Leta 2007, po napredku v znanstvenem razumevanju, je Ameriško združenje za medicino športa (American College of Sports Medicine) na novo opredelilo triado kot odnos med tremi medsebojno

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

povezanimi komponentami: razpoložljivost energije, menstrualne funkcije in zdravje kosti. V tem kontekstu je bilo dodano razumevanje patofiziologije časovnega poteka, ko se športnik giba vzdolž zveznega spektra od zdravega športnika z optimalno razpoložljivostjo energije, rednimi menstruacijami in zdravimi kostmi proti nasprotnemu koncu spektra, za katerega so značilni izguba menstruacije, nizka razpoložljivost energije in osteoporoza.

Od leta 2007 dalje pa znanstveni dokazi in klinične izkušnje kažejo, da je etiološki dejavnik, ki je povezan s triado, negativna energijska bilanca med vnosom prehranske energije in porabo energije za homeostazo organizma, zdravje in dejavnosti vsakdanjega življenja, rast in športne dejavnosti. Znanstveni dokazi tudi potrjujejo, da klinični znaki kot posledica te negativne bilance niso le znaki triade, kamor spadajo energijska nerazpoložljivost, motnje menstruacije in osteoporoza, ampak je to sindrom (skupek več znakov), ki je posledica relativnega pomanjkanja energije. Negativna energijska bilanca namreč vpliva na številne fiziološke funkcije, vključno s presnovo, menstrualnim ciklom, zdravjem kosti, odpornostjo, sintezo beljakovin, zdravjem srca in ožilja in psihološkim zdravjem. Poleg tega so številni avtorji pokazali tudi, da relativno pomanjkanje energije ne prizadene samo žensk, temveč tudi moške. Zato je Mednarodni olimpijski komite postavil nove terminološke temelje za žensko športno triado in jo preimenoval v relativni energijski primanjkljaj pri športniku (Relative Energy Deficiency in Sport; RED-S) in leta 2014 izdal nove smernice za preprečevanje in obravnavo le tega.

Osnovni vzrok za nastanek RED-S je nezadostna razpoložljivost energije za podporo vrste telesnih funkcij, vključenih v optimalno zdravje in delovanje organizma. Energijsko razpoložljivost izračunamo kot razliko med energijo, ki jo zaužijemo s hrano in energijsko potrebo za vadbo, prilagojeno na pusto telesno maso (FFM) pri zdravih odraslih. Vrednost 45 kcal/kg FFM/dan kaže na dobro energijsko ravnovesje. Nizka energijska razpoložljivost, ki nastane zaradi majhnega energijskega vnosa in/ali povečane potrebe, povzroči prilagoditve telesa v smeri zmanjšane porabe energije, kar vodi do motenj hormonskih, presnovnih in funkcionalnih lastnosti. Velikokrat je vzrok za slabo energijsko razpoložljivost tudi v motnji hranjenja, slabo pripravljenih programih za hitro zmanjšanje telesne mase/ maščobe ali (preveč) intenzivnih treningih. Čeprav je bila literatura do sedaj bistveno bolj osredotočena na energijsko razpoložljivost pri ženskah športnicah, je v zadnjih letih dokazano, da se problem pojavlja tudi pri moških športnikih. Raziskave, ki preučujejo pojavnost nizke energijske razpoložljivosti pri moških, so redke, vendar kažejo na to, da je tveganje za nizko energijsko razpoložljivost pri moških v rizičnih športih (kjer je pomembna telesna masa) enako kot pri ženskah. Čeprav obstajajo preprosta priporočila za optimalno, sprejemljivo in nevarno raven energijske razpoložljivosti, obstajajo tudi nekatere omejitve v znanju. Prva je ta, da še vedno ne poznamo praga, pod katerim se znižanje energijske razpoložljivosti odraža v motnjah delovanja različnih hormonov in spreminjanju gostote kosti.

Možno je, da se ga ne da določiti zato, ker na to dodatno vplivajo tudi drugi

55

56

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

dejavniki, kot so psihološki stres, spreminjanje potrebe po energiji znotraj enega dne ali v različnih dneh in prehranske navade.

Pri izpostavljanju športnika slabši energijski razpoložljivosti z namenom izgubljanja telesne mase je ta dejstva potrebno vzeti v zakup in to negativno energijsko bilanco načrtovati z izredno previdnostjo. Dodatno moramo biti pozorni tudi na to, da je bazalna presnova pri športnikih z nizko telesno višino podcenjena in zato lahko hitro »zakoračimo« v zdravju škodljive cone.

Motnje hranjenja Motnje hranjenja izhajajo običajno iz ustreznega prehranjevanja in gibanja, vključno z zdravo dieto, vendar z občasno uporabo bolj ekstremnih shujševalnih metod, kot so kratkoročne omejevalne diete (< 30 kcal/kg FFM/dan). Sčasoma občasne omejevalne diete preidejo v klinične motnje hranjenja, izkrivljeno samopodobo telesa, nihanje telesne mase, zdravstvene zaplete in spremenljivo športno uspešnost. Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (DSM-5) od motenj hranjenja vključuje anoreksijo, bulimijo, popivanje in druge določene in nedoločene motnje hranjenje. Te motnje hranjenja imajo veliko skupnih značilnosti in športniki pogosto prehajajo iz ene motnje v drugo. Vzrokov za motnje hranjenja je veliko. Na njih pomembno vplivajo kulturni, družinski, individualni in genetski/ biokemični dejavniki. Poleg tega so pomembni dejavniki značilni za šport, kot so diete za povečanje učinkovitosti, osebnostni dejavniki, pritisk trenerjev, zgodnji začetki športno-specifičnega treninga, pretreniranost, ponavljajoče se in nezdravljene poškodbe, neprimerno vedenje trenerjev in pravila v nekaterih športih. Razširjenost motenj hranjenja v populaciji odraslih vrhunskih športnic je približno 20 %, 13 % v populaciji odraščajočih vrhunskih športnic, ter 8 % v populaciji odraslih vrhunskih športnikov in 3 % v populaciji odraščajočih vrhunskih športnikov. Razširjenost teh motenj se zelo razlikuje med različnimi športi.

Hormonsko in presnovno neravnovesje Eumenoreja je opredeljena kot redni menstrualni cikli v presledkih 21 do 35 dni oziroma 21 do 45 dni pri mladostnikih. Primarna amenoreja je opredeljena kot odsotnost menarhe (1. menstruacije) po starosti 15 let. Sekundarna amenoreja pa se nanaša na odsotnost treh zaporednih ciklov po menarhi. O oligomenoreji govorimo, kadar je cikel daljši od 45 dni. Ocene razširjenosti motenj menstrualnega cikla se pri športnicah zelo razlikujejo. Pogostnost sekundarne amenoreje je pri športnicah srednješolkah od 2 % do 5 %, pri plesalkah 69 % in pri tekačicah na dolge proge 65 %. Pogostnost primarne amenoreje je na splošno pri športnicah srednješolkah 7 %, pri gimnastičarkah, potapljačicah in navijačicah pa 22 %. Natančnejše ocene subtilnih motenj menstrualnega cikla, kot je zelo majhna krvavitev, rahlo podaljšan menstrualni interval in predmenstrualni in postmenstrualni madeži, nimamo.

Etiološki vzrok za motnje menstrualnega cikla pri športnicah je lahko v nenormalni ravni hormonov, nenormalnem izločanju luteinizirajočega hormona, nezadostni zalogi maščob v telesu, nizki energijski razpoložljivosti in fizičnem stresu.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Pomembno znižanje energijske razpoložljivosti lahko vpliva na pulzirajoče izločanje luteinizirajočega hormona, kar vpliva na izločanje hipotalamičnega hormona GRH, kar spremeni menstrualni ciklus. Ta pojav poznamo pod imenom funkcionalna hipotalamična amenoreja. Hitra ali bistvena izguba telesnega maščevja, čeprav ne daljša od enega meseca, lahko ogrozi menstrualne funkcije. Nizka energijska razpoložljivost spremeni ravni presnove hormonov in substratov, na primer insulina, kortizola, rastnega hormona, insulinu podobnega rastnega faktorja-I (IGF-I), 3,3,5-trijodotironina, grehlina, leptina, peptida tirozin-tirozin, glukoze, maščobnih kislin in ketonov.

VPLIV RED-S NA ZDRAVJE IN ŠPORTNI USPEH RED-S ima lahko resne negativne posledice na delovanje mnogih organskih sistemov, kar lahko vodi v kratkoročno ali dolgoročno okvaro zdravja in padec športne uspešnosti. Športniki, ki trpijo zaradi dolgotrajnega pomanjkanja energije, lahko razvijejo prehranska pomanjkanja (vključno z anemijo), kronično utrujenost in povečano tveganje za okužbe in bolezni. Negativne fiziološke in zdravstvene spremembe v delovanju vključujejo delovanje srca in ožilja, prebavil, endokrinega sistema, reprodukcije, skeletnega sistema, ledvic in centralnega živčnega sistema.

Slaba energijska razpoložljivost in motnje hranjenja pa imajo lahko vzrok tudi v psihološkem stresu in/ali depresiji. Raziskave namreč kažejo, da je celo pri energijski razpoložljivosti 30 kcal/kg FFM/dan sinteza mišičnih beljakovin zmanjšana. Nizka energijska razpoložljivost povzroča neugoden profil lipidov in endotelijsko disfunkcijo, s čimer se poveča tveganje za srčno-žilni zaplet.

Hormonske in presnovne motnje, ki so posledica nizke energijske razpoložljivosti in pomanjkanja ogljikovih hidratov, povzročajo zmanjšanje izkoriščenosti glukoze in zmanjšano mobilizacijo maščobnih zalog, kar upočasnjuje presnovo in zmanjša proizvodnjo rastnega hormona.

Nepravilne ali odsotne menstruacije imajo lahko pomemben vpliv na čustvene procese in ustvarjajo tesnobo in spremenjeno samopodobo. Lahko tudi spremenijo cikel plodnosti in posledično vodijo do nepričakovanih nosečnosti, kot tudi netočnega izračuna časa nosečnosti.

RED-S ima tudi škodljive posledice za kosti. Ženske imajo največjo kostno maso okoli 19. leta in moški okoli 20. leta in pol. Estrogen skrbi za absorpcijo kalcija iz prebavil v kri in kopičenje v kosteh, medtem ko progesteron olajšuje delovanje estrogena. Celo najmanjše neravnovesje v koncentracijah estrogen/progesteron, ki nastane zaradi nizke razpoložljivosti energije in ga vidimo le iz subkliničnih ovulatornih motenj, lahko negativno vpliva na zdravje kosti. Testosteron ima anabolični učinek na kosti tako pri moških kot pri ženskah, tako da povečuje absorpcijo kalcija in nastajanje kosti. Nizke koncentracije testosterona so povezane z nizko kostno gostoto pri moških športnikih. Endogeni estrogeni in androgeni imajo neodvisen učinek na razvoj kosti pri obeh spolih. Povečanje stresnih hormonov, kateholaminov in kortizola, sočasno z nizko energijsko razpoložljivostjo, ima na kosti negativen učinek. Športnice s kronično amenorejo manj pridobivajo na kostni masi.

57

58

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Čeprav so nizko kostno gostoto najprej pripisovali nizkim koncentracijam estrogena zaradi motenj menstrualnega cikla, raziskovalci v zadnjem obdobju ugotavljajo, da je nizka energijska razpoložljivost neodvisni dejavnik tveganja za zdravje kosti.

Izguba kostne gostote je lahko pri športnikih tudi ireverzibilna.

SLIKA 1: Prikaz negativnih posledic relativnega energijskega primanjkljaja (RED-S) na zdravje športnika v obliki razširjenega koncepta ženske športne triade.

Spremembe v kostni strukturi povečajo tveganje za stresne zlome. Prehranske pomanjkljivosti povečajo tveganje za stresne zlome pri obeh spolih. Dodatni dejavniki tveganja vključujejo motnje menstrualnega cikla, kompulzivno vadbo, nizek indeks telesne mase, predhodne zlome in motnje hranjenja. RED-S ima lahko kronične učinke na zdravje mnogih organskih sistemov (Slika 1). RED-S lahko negativno vpliva tudi na uspešnost v športu. Povezan je z večjo razširjenostjo virusnih bolezni, poškodb in kritično zmanjšano odzivnostjo na trening in posledično slabšimi športnimi uspehi (Slika 2).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Poleg tega nekateri športniki z motnjami hranjenja uporabljajo ekstremne metode kontrole telesne mase (stradanje, bruhanje, uporaba odvajal), ki imajo direktne negativne učinke na zdravje, kot so dehidracija, motnje elektrolitskega ravnovesja in prebavne težave, vključno z vnetjem in perforacijo požiralnika zaradi bruhanja.

SLIKA 2: Možni učinki relativnega energijskega primanjkljaja pri športniku (RED-S) na športno učinkovitost.

MOŠKI ŠPORTNIKI Čeprav je raziskav o razširjenosti nizke energijske razpoložljivosti pri moških športnikih malo, so določeni avtorji pokazali, da imajo moški kolesarji močno zmanjšano energijsko razpoložljivost, in sicer 8 kcal/kg FFM/dan in da obstaja pri smučarjih skakalcih na mednarodni ravni visoka pojavnost podhranjenosti. Čeprav imajo moški športniki na splošno nižje tveganje za nastanek motenj hranjenja, je razširjenost le-teh zelo visoka pri vrhunskih kolesarjih (50 %), gravitacijskih športih (24 %) in dvigovanju uteži (18 %).

59

60

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Tudi če nimajo motenj hranjenja, imajo moški tekači na dolge proge in kolesarji visoko tveganje za nizko kostno gostoto. Nizka energijska razpoložljivost namreč spremeni endokrine funkcije in tako direktno in indirektno vpliva na kosti.

PRESEJANJE IN DIAGNOSTIKA RED-S RED-S in motnje hranjenja v športu Presejanje in diagnosticiranje RED-S je zahtevno, saj je patologija lahko subtilna. Temeljiti moramo na postavljanju suma. Zgodnje odkrivanje je ključnega pomena za izboljšanje učinkovitosti in preprečevanje dolgoročnih posledic za zdravje. Presejanje za RED-S mora biti del letnih preventivnih zdravstvenih pregledov športnikov in dodatno v primeru, kadar športnik kaže znake motenj hranjenja, hujšanje, nenormalno rast in razvoj, menstrualne motnje, ponavljajoče se poškodbe in bolezni, zmanjšano učinkovitost v športu ali spremembe razpoloženja. Čeprav obstajajo različni presejalni inštrumenti, do danes ni bil še noben prepoznan za zlati standard.

Ker nizka energijska razpoložljivost igra ključno vlogo pri razvoju RED-S, se mora diagnostika osredotočiti na določanje prisotnosti in vzrokov za nizko energijsko razpoložljivost. Na žalost še nimamo standardiziranih smernic za določanje energijske razpoložljivosti. Izračunamo jo kot razliko med energijskim vnosom in porabo zaradi vadbe. Merjenje teh komponent zahteva strokovno znanje in je na splošno precej nenatančno. Energijski vnos je mogoče oceniti z retrospektivno metodo (priklic) ali prospektivno metodo (pisni ali elektronski dnevnik). Energijska poraba zaradi vadbe se običajno oceni iz tablic ali izmeri z moderno športno tehnologijo (npr. globalno pozicioniranje, merilci srčnega utripa, dinamometri). V idealnem primeru se energijski vnos in poraba zaradi vadbe merita v istem časovnem obdobju. Pusto telesno maso izmerimo s pomočjo antropometrije ali dvojno energijske absorpciometrije (DXA). Z merjenjem presnove v mirovanju s pomočjo posredne kalorimetrije lahko potrdimo zavrto presnovo zaradi nizke energijske razpoložljivosti.

Vzročne dejavnike, ki vodijo v nenamerno neravnovesje med energijskim vnosom in velikimi energijskimi zahtevami intenzivnih treningov, relativno enostavno prepoznamo.

Za ločevanje vrhunskih športnic z ali brez motenj hranjenja je najverjetneje najboljša presejalna metoda Kratek vprašalnik o motnjah hranjenja pri športnikih (Brief Eating Disorder in Athletes Questionnaire; BEDA-Q). Zlati standard za diagnozo motnje hranjenja pa je Pregledni intervju o motnjah hranjenja (Eating Disorder Examination Interview; EDE-16).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Motnje menstrualnega cikla Ocena neredne menstruacije mora vključevati ocenjevanje starosti ob menarhi, rednost menstruacije, uporabo zdravil, prisotnost drugih zdravstvenih stanj in družinsko anamnezo glede menstruacije. Klinični pregled vključuje antropometrijo, iskanje sekundarnih spolnih znakov in iskanje sekundarnih vzrokov za amenorejo.

Naredimo laboratorijsko oceno hemoglobina, luteinizirajočega hormona, folikel stimulirajočega hormona, prolaktina, estradiola, T4, TSH, profil nosečnosti in androgenov. Obširnejši pregled lahko vključuje ultrazvok medeničnega predela in analizo vzorca endometrija za izključitev drugih ginekoloških bolezni.

Zdravje kosti Pri športnikih z nizko energijsko razpoložljivostjo, motnjami hranjenja ali amenorejo v trajanju več kot 6 mesecev, je treba izmeriti kostno gostoto celotnega telesa z izjemo glave. Športniki panog, kjer se nosi teža celega telesa, morajo imeti 5–15 % višjo kostno gostoto kot neaktivna populacija.

STRATEGIJE ZDRAVLJENJA RED-S Strategije zdravljenja nizke energijske razpoložljivosti Zdravljenje nizke energijske razpoložljivosti mora temeljiti na povečanju energijskega vnosa, zmanjšanju vadbe ali kombinaciji obeh. Praktična navodila priporočajo povečanje energijskega vnosa za ~30–600 kcal/dan (1.2–2.4 MJ/dan) in razporeditev prehranjevanja tekom dneva okoli časa vadbe ali stresnih dogodkov.

Strategije zdravljenja motenj menstrualnega cikla, povezanega z nizko energijsko razpoložljivostjo Pri športnikih srednješolcih je pridobivanje na telesni masi najmočnejši pokazatelj regeneracije menstrualnih funkcij. Ustrezen vnos beljakovin in ogljikovih hidratov je potreben za obnovitev glikogena v jetrih in povrnitev pulzirajočega izločanja luteinizirajočega hormona. Trajanje zdravljenja do povrnitve normalnega menstrualnega cikla je odvisno od resnosti pomanjkanja energije in trajanja motnje.

Pri uporabi oralnih kontraceptivov za preprečevanje nosečnosti moramo biti pazljivi, saj lahko zamaskirajo nizko energijsko razpoložljivost, motnje menstrualnega cikla in izgubljanje kostne gostote. Injiciranje depo medroksiprogesterona kot ene od možnih oblik kontracepcije lahko povzroči amenorejo in zato je dolgotrajna uporaba lahko škodljiva za kostno gostoto, katere znižanje je reverzibilno le do določene mere. Mnogi zdravniki predpišejo nizke odmerke oralnih kontraceptivov kot hormonsko nadomestno zdravljenje pri amenoroičnih športnicah, žal pa to ne odstrani vzroka RED-S in lahko zato še bolj ogrozi pridobivanje kostne gostote.

61

62

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Možnosti zdravljenja za obnovitev plodnosti vključujejo povečanje energijske razpoložljivosti in zdravila za spodbujanje ovulacije v primeru skrajšanja lutealne faze.

Strategije zdravljenja za optimalno zdravje kosti Strategije zdravljenja so podobne kot strategije zdravljenja motenj menstrualnega cikla. Nižanje kostne gostote se ustavi, ko športnik ali športnica pridobi na telesni masi. Vendar pa popolno okrevanje ni vedno možno, saj lahko pride do mikroarhitekturnih sprememb v zgradbi kosti. Energijski vnos sam poveča kostno maso za 1–10 % pri ženskah z anoreksijo. V poteku zdravljenja je bistvenega pomena, da obnovimo energijo in od estrogena odvisne mehanizme izgube kostne mase zato, da izboljšamo mineralizacijo trabekularne kosti in rast kortikalne kosti. Mehanske obremenitve in športi z visokimi gravitacijskimi obremenitvami pozitivno vplivajo tako na kostno gostoto kot tudi na geometrijo kosti. Zato v zdravljenje vključimo tudi gravitacijske obremenitve in trening za moč vsaj 2 do 3-krat tedensko. Športnikova prehrana mora vsebovati 1500 mg/dan kalcija v obliki prehranskih virov in v obliki dodatkov, če je potrebno. Priporočila Združenja za endokrinologijo iz leta 2011 priporočajo vzdrževanje vitamina D v krvi nad 32–50 ng/ml z 1500–2000 IE vitamina D/dan. Pomanjkanje vitamina D je pogostejše na severni zemljepisni širini, še posebej pozimi, kadar je manj ur sončne svetlobe in pri športnikih, ki trenirajo v zaprtih prostorih. Drugi dejavniki tveganja za pomanjkanje vitamina D so temno pigmentirane kože in uporaba krem za zaščito pred soncem.

Strategije zdravljenja psiholoških posledic Če športnik ne more slediti načrtu zdravljenja, je najverjetneje prisoten psihološki dejavnik. Športnikov odpor proti zdravljenju se običajno povečuje z resnostjo prehranjevalne motnje. Zato ga mora voditi strokovnjak, usposobljen za zdravljenje motenj prehranjevanja. Pogostost, vrsta, intenzivnost in trajanje psihološkega zdravljenja so odvisni od resnosti in trajanja medicinskih in psiholoških težav. V idealnem primeru se motnje hranjenja zdravijo ambulantno, v primeru medicinskih komplikacij, nevarnosti samopoškodovanja ali pomanjkanja napredka pa je potrebno bolj intenzivno zdravljenje v bolnišnici. Zdravljenje običajno traja nekaj mesecev.

OCENA ZMOŽNOSTI ZA TRENINGE IN TEKMOVANJA Ocena tveganja za treninge in tekmovanja Mednarodni olimpijski komite je na osnovi priporočil Norveškega olimpijskega trening centra pripravil priporočila za udeleževanje športnikov z RED-S na treningih in tekmovanjih (Tabela 1). Model je potrebno vključiti v sklop preventivnih zdravstvenih pregledov.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Tabela 1 Model ocenjevanja tveganja za udejstvovanje športnika v športu pri relativnem energijskem primanjkljaju (RED-S).

Visoko tveganje: Rdeča luč

Zmerno tveganje: Rumena luč - previdnost

Nizko tveganje: Zelena luč

 Anoreksija in druge resne motnje hranjenja

 Dalj časa nenormalno nizek % telesne maščobe

 Druga resna medicinska (psihološka in fiziološka) stanja, povezana s pomanjkanjem energije

 Znatna izguba telesne mase (5–10 % v 1 mesecu)

 Zdrave prehranjevalne navade in ustrezna razpoložljivost energije

 Zastoj v rasti in razvoju odraščajočega športnika

 Ekstremne metode hujšanja, ki vodijo v dehidracijo hemodinamsko nestabilnost in k drugim življenjsko nevarnim stanjem  Motnje menstrualnega cikla: amenoreja >6 mesecev

 Normalna hormonska in presnovna funkcija

 Menarha >16 let  Patološki hormonski profil pri moških  Zmanjšana kostna gostota (bodisi od zadnjega merjenja ali Z vrednost ≤1 SD)  Eden ali več stresnih zlomov, povezanih s hormonsko/ menstrualno disfunkcijo in/ali nizko energijsko razpoložljivostjo

 Zdrava kostna gostota, kot je bila pričakovana glede na izbran šport, starost in narodnost  Zdrav kostnomišični sistem

63

64

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

 Športniki s fizičnimi/ psihološkimi motnjami, povezanimi z nizko energijsko razpoložljivostjo/ motnjami prehranjevanja, EKG spremembami, patološkimi laboratorijski izvidi  Daljše relativno pomanjkanje energije  Neurejeno prehranjevanje vpliva negativno na ostale člane ekipe  Ni napredka ali sodelovanja pri zdravljenju

Priporočljivo je, da športnike v skupini z visokim tveganjem — rdeča skupina ne izločimo popolnoma iz procesa treninga, saj lahko športnik zaradi tega izgubi motivacijo za zdravljenje. Športniki v rumeni skupini lahko tekmujejo, trenirajo pa lahko le v primeru, da so ves čas pod nadzorom in da dobro sodelujejo v procesu zdravljenja. Kontrolne ocene stanja delamo na 1–3 mesece. »Return to play« Model odločanja za vrnitev športnika v treninge in tekmovanja je predstavljen v Tabeli 2, ki služi tako izhodiščni oceni kot tudi kontrolnim.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Tabela 2 Model ocenjevanja za »Return to play« pri relativnem primanjkljaju energije pri športniku (RED-S).

Koraki Korak 1 Ocena zdravstvenega stanja

Dejavniki, ki vplivajo na tveganje Medicinski dejavniki

Merila Demografski podatki o bolnikih Simptomi, anamneza

Specifična merila za RED-S Starost, spol (glej rumeno označeni stolpec tabele 1) Ponavljajoče se diete, menstrualno zdravje, zdravje kosti Izguba teže / nihanja, šibkost.

Klinični znaki Laboratorijski testi Psihološko stanje Možen alarm Korak 2 Vrednotenje tveganja

Korak 3 Ustvarjanje mnenja

Dejavniki, ki vplivajo na tveganje pri športu

Dejavniki, ki vplivajo na ustvarjanje mnenja

Tip športne panoge

Hormoni, elektroliti, EKG in kostna gostota Depresija, anksioznost, neurejeno prehranjevanje / motnje hranjenja Nenormalne hormonske in presnovne funkcije, stresni zlom Odvisnost od telesne mase in vsebnosti maščevja Individualni/timski športi

Vloga v timu

Vrhunski/rekreativni

Tekmovalni nivo Periodizacija

V sezoni ali izven nje

Pritisk športnika

Želja po tekmovanju

Konflikt interesov

Zaradi restrikcije tekmovanja

Trener, lastnik kluba, družina, Zunanji pritisk sponzorji

Možnost spora RED-S – relativni energijski primanjkljaj pri športniku.

65

66

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Tabela 3 pa prikazuje športne aktivnosti, ki so priporočene za vsako od treh skupin športnikov.

Tabela 3 Model ocene tveganja za »return to play pri relativnem energijskem primanjkljaju pri športniku (RED-S).

Visoko tveganje: rdeča luč Nič tekmovanj Dovoljen trening pod nadzorom kadar to dopušča zdravstveno stanje

Zmerno tveganje: rumena luč

Nizko tveganje: zelena luč

Lahko tekmuje, kadar je medicinsko dovoljeno

Trenira in tekmuje brez omejitve

Lahko trenira, če sodeluje v procesu zdravljenja

Zdravljenje po pogodbi VIR Mountjoy M, Sundgot-Borgen J, Burke L, Carter S, Constantini N, Lebrun C, Meyer N, Sherman R, Steffen K, Budgett R, Ljungqvist A. The IOC consensus statement: beyond the Female Athlete Triad--Relative Energy Deficiency in Sport (RED-S). Br J Sports Med. 2014 Apr;48(7):4919–7. doi: 10.1136/bjsports-2014-093502.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

UGOTAVLJANJE POJAVNOSTI POŠKODB V ŠPORTNI GIMNASTIKI (prevod preglednega znanstvenega članka iz Zbornika znanstvenih člankov 2014 Gimnastične zveze Slovenije – Final program, invited proceedings, book of abstracts and book of proceedings; 1st International Scientific Congress GZS, January 24, 2014)

Samardžija Pavletič, M1., Atiković, A2., Kolar E3.

1 Gymnastics Federation of Slovenia, Ljubljana, Slovenia 2 University of Tuzla, Faculty of Physical Education and Sport, Tuzla, Bosnia and Herzegovina 3 University of Primorska, Faculty of Mathematics, Natural Sciences and Information Technologies, Koper, Slovenija POVZETEK Cilj: Ugotavljanje pojavnosti športnih poškodb v športni gimnastiki in ugotavljanje izhodišč za usmeritve v nadaljnje raziskave.

Vir iskanja: Za pregled raziskav so bile poizvedbe narejene v elektronskih bazah podatkov: Mrežnik NUK, PubMed, Google Scholar. Uporabil sem samo celotne članke, objavljene od leta 1989 do 2013. Ključne besede za poizvedovanje so bile: gymnastics, injury, incidence, prevalence, epidemiology.

Ugotovitve: Pregled študij športnih poškodb v ženski ŠG dobro opredeli njihovo pojavnost, še posebej v članski kategoriji. Pojavnost poškodb v moški ŠG pa je premalo raziskana. Na tekmovanju je 2,5-krat višji indeks pojavljanja poškodb kot na treningu (15,9 proti 6,07 poškodb na 1000 športnikov). Skupno se je 53 % vseh poškodb na tekmovanju in 69 % vseh poškodb na treningih zgodilo na spodnjih okončinah. Tveganje za poškodbo kolena je 6-krat in gležnja 3-krat večje na tekmovanju kot na treningu (Marshall, Covassin, Dick, Nassar in Julie, 2007). Čeprav je v športni gimnastiki relativno visoka pojavnost poškodb, je bistveno povedati tudi to, da gre za večinoma lažje in zmerne poškodbe (75 %). Težjih poškodb (odsotnost od treninga zaradi zdravljenja več kot 28 dni) je relativno malo (manj kot 20 %). (Kirialanis, Malliou, Beneka in Giannakopoulos, 2003). Podobno ugotavlja tudi (Caine in Nassar, 2005). Največ poškodb se zgodi na parterju pri doskokih. Na ostalih tekmovalnih orodjih se velika večina poškodb zgodi pri seskokih s tekmovalnega orodja. Visoki indeksi zvinov gležnja in poškodb sprednje križne vezi (SKV) so zaskrbljujoči v ženski ŠG, kjer je indeks zvinov 1,05 in indeks SKV 0,33 (Hootman, Randall in Agel, 2007). Delež prilagojenih treningov zaradi poškodb je 28,9 % na sezono (Kolt in Kirkby, 1999).

67

68

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Zaključek: Raziskano področje je večinoma za člansko kategorijo v športni gimnastiki. Primerjava rezultatov raziskav je otežena zaradi neenotne metodologije.

Ugotovitve so posplošene in nimamo odgovorov o pojavnosti poškodb pri specialistih in pojavnosti glede na kakovost športnika (vrhunski, kakovostni in perspektivni športnik). Panoga je v nenehnem razvoju in bilo bi smiselno na ravni Mednarodne gimnastične zveze (FIG) ali Evropske gimnastične zveze (UEG) narediti strategijo raziskovanja področja pojavnosti športnih poškodb v športni gimnastiki in jo metodološko opredeliti.

UVOD Športna gimnastika (ŠG) je uvrščena med polistrukturne (veliko število različnih struktur gibanj) konvencionalne (dogovorjen model gibanja) športne panoge. Zanjo je značilna poudarjena estetska komponenta gibanja (Kolar in Piletič, 2005). Gre za bazični šport, katerega so osnovne prvine izjemno dobro orodje za razvoj vseh osnovnih motoričnih sposobnosti.

Povprečni trening traja 5 ur dnevno, običajno je 4-krat tedensko ločen na dve enoti in 5 do 6 dni v tednu (Caine, Cochrane, Caine, in Zemper, 1989; Sands, 2000; Samardžija, 2012). Obremenitve v športni gimnastiki so velike: pojemki pri doskokih v gimnastično jamo so 4–6 G, doskoki na blazino 10–16 G; največje sile na bradlji, ki jih gimnastičarke premagujejo z močjo predvsem rok in ramenskega obroča, so od 3,1 do 3,6-kratnik telesne teže (Sands, 2000); odrivi in doskoki na parterju so od 5 do 17,5-kratnik telesne teže (Sands, 2000; Kruse in Lemmen, 2009); na orodjih, kjer se športniki premikajo z veso in oporo (dvovišinska bradlja, drog, krogi), so izmerjene sile na rokah in ramenskem obroču 6,5 do 9,2 krat njihove telesne teže; sile ki se reflektirajo na zapestju pri izvajanju prvin na konju z ročaji, so 1,5 do 2-kratnik telesne teže (Markolf, Shapiro, Mandelbaum in Teurlings, 1990).

Pri taki količini in obremenitvi na treningu je potrebno posebno pozornost posvetiti zdravstvenemu statusu športnika. Strah od športne poškodbe in športna poškodba sta problem, s katerim se srečuje tako začetnik kot tudi vrhunski športnik. Poleg ozaveščanja in ustvarjanja ekipe strokovnjakov za delo s športnikom je potrebno športnika zaščititi pred športno poškodbo predvsem s sistemom preventivne priprave. Da bi lahko program preventive kakovostno pripravili, je poleg biomehanskih značilnosti prvin potrebno poznati pojavnost in mehanizme nastanka športnih poškodb. V nadaljevanju smo sistemizirali raziskave o pojavnosti športnih poškodb in mehanizmih, ki vplivajo na pojavnost.

Poizvedbe smo naredili v elektronskih bazah podatkov: Mrežnik NUK, PubMed, Google Scholar. Uporabili smo samo celotne članke, objavljene od leta 1989 do 2013, kateri so vsebovali ključne besede: gymnastics, injury, incidence, prevalence, epidemiology. Izbrani članki in raziskave so bili objavljeni v: British Journal of Sports Medicine, Scandinavian Journal of Medicine & Science in Sports, Journal of Athletic Training, American Journal of Sports Medicine, American Journal of Public Health, Medicine and Sport Science, NCBI – National Center for Biotechnology Information.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Prvi pregled je zajel naslove in povzetke. O ustreznosti članka in uvrstitvi v pregled smo se odločili pri drugem pregledu na podlagi celotnega besedila.

Med potencialno primernimi objavami, najdenimi v elektronskih bazah, smo se odločili vključiti v pregledni članek 13 raziskav. Štiri študije so zajele analizo pojava poškodb več športov skupaj, osem študij pa obravnava pojavnost poškodb v športni gimnastiki. Ena objava je ekstenzivni pregledni članek o pojavnosti poškodb v športni gimnastiki in je tudi v diskusiji ločeno obravnavan (Caine in Nassar, 2005).

69

70

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Preglednica 1: Predstavitev ciljev in rezultatov raziskovanja posameznih študij.

Raziskava

Dizajn raziskave

Cilj raziskave

Opredelitev velikosti problema in (Derviševič, Retrospektivna. postavljanje 2005) izhodišč za preventivne ukrepe.

(Hjelm, Werner in Renstrom, 2012)

(Harringe, Lindblod in Werner, 2004)

(Hootman, Randall in Agel, 2007)

Rezultati

Pojavnost poškodb spodnjih okončin je 51 %, zgornjih okončin 24 % in hrbta 24 %. Poškodovanih je več tistih, ki igrajo posamično (p<0.0001) in tistih, ki igrajo več ur/leto (p=0,016).

58 % športnikov tekmuje s Ugotoviti, koliko simptomi športne poškodbe športnikov na dan tekmovanja. se udeleži Športniki članske kategorije tekmovanja kljub Prospektivna. se odločajo pogosteje za simptomom nastop s simptomi poškodbe športne na dan tekmovanja kot poškodbe. mladinci (p=0,006).

Kombinirani podatki vseh športov kažejo, da je na tekmovanjih več V 16 letih (13,8 poškodb na 1000 spremljanje športnikov/tekmovanje) športnikov poškodb kot na treningu 15 športov (4,0 na 1000 športnikov/ in zbiranje trening). Največ poškodb je podatkov za v pripravljalnem obdobju Retrospektivna. prepoznavanje – 6,6 na 1000 š/t, sledi dejavnikov tekmovalno – 2,3 poškodb tveganja za na 1000 š/t. Več kot 50 % nastanek poškodb je na spodnjih poškodbe in za okončinah. Od vseh preprečevanje poškodb je največ zvinov poškodbe. gležnja – 15 %. Izstopa še poškodba sprednje križne vezi.

Raziskati dejavnike tveganja za pojav Retrospektivna. poškodbe pri mladih teniških igralcih.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

(DiFiori, Caine in Malina, 2006)

(Marshall, Covassin, Dick, Nassar in Julie, 2007)

(Caine, Cochrane, Caine in Zemper, 1989)

Pregled znanstvene literature o akutnih in Prospektivna. kroničnih poškodbah zapestja mladega športnika.

Pregled 16- letnega spremljanja športnih poškodb v ženski športni Retrospektivna. gimnastiki in opredelitev ukrepov za preprečevanje poškodb.

Pridobiti dodatne informacije o poškodbah na tekmovanjih Prospektivna. mladih tekmovalk v športni gimnastiki.

(Kirialanis, Malliou, Beneka in Giannakopoulos, 2003)

Ugotovitev pojavnosti poškodb in relacij med Retrospektivna. spolom, aktivnostjo in vadbenim obdobjem.

(Yang, Tibbetts, Covassin, Cheng, Nayar in Heiden, 2012)

Ugotoviti pogostost kroničnih poškodb Retrospektivna. in narediti primerjavo med kroničnimi in akutnimi poškodbami.

Na tekmovanjih je več poškodb kot na treningih (15,19 v primerjavi s 6,07 na 1000 športnikov/tekmo ali trening, pri stopnji zaupanja 95 %). Največ je poškodb spodnjih okončin – 53 % delež poškodb je na tekmah in 69 % delež na treningih.

Največ poškodb je v spodnjem delu hrbta (N=15), kolena (N=9), gležnja (N=11) in zapestja (N=9). Na parterju je 35,4 %, na gredi 23,1 %, na bradlji 20 % in preskoku 13,8 % poškodb.

Delež akutnih poškodb je 61,5 % in kroničnih 38,5 %. Najbolj pogosto je poškodovan gleženj 46 % in koleno 26,2 %. V 26,8 % primerih so poškodbe ovrednotene kot manjše, v 44 % kot srednje in v 29 % kot velike.

Pojavnost kroničnih poškodb je 29,3 % in akutnih 70,7 %. V 50,8 % športnik kljub poškodbi lahko trenira. Športniki imajo več akutnih poškodb od športnic in športnice imajo več kroničnih poškodb od športnikov.

71

72

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

(Lanese, Strauss, Leizman in Rotondi, 1990)

(Kolt in Kirkby, 1999)

(Adamson, 2006)

(Caine in Nassar, Gymnastics injuries, 2005)

Mediana pri težkih Ugotoviti razliko poškodbah v ženski športni pojavnosti Prospektivna. gimnastiki je 8,21 in pri poškodb med moški športni gimnastiki spoloma.

3,15 (p>0,01).

Ugotoviti delež poškodb, anatomsko Vzorec od 349 poškodb je lokacijo, vrsto dal delež 5,45 na osebo. poškodb v 31,2 % je delež poškodb ženski športni Prospektivna. gležnja in stopala. Delež gimnastiki prilagojenih treningov in primerjati zaradi poškodb je 21 % . podatke z drugimi zbranimi podatki.

Ugotoviti profil poškodb Kroničnih poškodb je 61,3 % in akutnih 25,3 %. Pri na območju ženski ŠG je pojavnost Retrospektivna. Durbana in ga akutnih poškodb 13 %, pri primerjati z moški ŠG 60 %. mednarodnimi podatki.

Pojavnost poškodb je relativno visoka, zlasti med vrhunskimi športniki.

Topološka ogroženost se razlikuje glede na spol.

Pregled raziskav Posebna skrb postaja in predlog zvin gležnja. Kronične ukrepov za poškodbe in nespecifične preprečevanje bolečine predvsem zapestja poškodb in in spodnjega dela hrbta usmeritev se pojavljajo pri v ženski v nadaljnje ŠG. Dejavniki tveganja raziskave. za poškodbe pri ženskah so: večja telesna višina in teža, obdobje hitre rasti in povečan stres kot posledica sodobnega načina življenja.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Pojavnost športnih poškodb Prvi korak pri analiziranju poškodb je ugotavljanje pogostosti pojava. Uporabljamo prevalenčne mere kot presek skozi dogajanje (transverzalno, presečno opazovanje) in incidenčne mere kot razvoj dogajanja v času (longitudinalno opazovanje) (Zaletel-Kragelj).

Največja raziskava o pojavnosti športnih poškodb je bila narejena v Združenih državah Amerike (Hootman, Randall in Agel, 2007). Pojavnost športnih poškodb so spremljali v obdobju 16 let (1988– 2004) in zajeli 16 športnih disciplin (3 individualne športe in 13 ekipnih). Iz analize je naknadno izključena moška ŠG zaradi premajhnega vzorca. Registriranih je bilo 182 000 športnih poškodb, ki so se zgodile na treningu ali tekmovanju. Z obdelavo podatkov za vse športe je bilo ugotovljeno, da se zgodi do 3,5-krat več poškodb na tekmovanjih kot na treningih.

Uporabljeni model je bil 1 poškodba na 1000 ur treninga ali tekmovanja (Hootman, Randall in Agel, 2007).

V isti raziskavi je na osnovi primerjave pojavnosti športnih poškodb v športni gimnastiki glede na druge športe ugotovljeno, da je pojavnost v ŠG nadpovprečna in zaskrbljujoča. Pojavnost na treningu je 6,1 poškodba na 1000 ur treninga ali tekmovanja (Hootman, Randall in Agel, 2007). Ženska ŠG je bila prav tako posebej analizirana. Na vzorcu 1550 športnic je bilo ugotovljeno, da je na tekmovanju 2,5krat višji indeks pojavljanja poškodb kot na treningu (15,9 proti 6,07 poškodb na 1000 športnikov). Skupno se je 53 % vseh poškodb na tekmovanju in 69 % vseh poškodb na treningih zgodilo na spodnjih okončinah. Večina poškodb na tekmovanju (približno 70 %) se zgodi na doskokih na parterju ali na seskokih. Tveganje za poškodbo kolena je 6-krat in gležnja 3-krat večje na tekmovanju kot na treningu (Marshall, Covassin, Dick, Nassar in Julie, 2007). Čeprav je v športni gimnastiki relativno visoka pojavnost poškodb, je pa bistveno tudi to, da gre za večinoma lažje in zmerne poškodbe (75 %). Težjih poškodb (odsotnost iz treninga zaradi zdravljenja več kot 28 dni) je relativno malo (manj kot 20 %) (Kirialanis, Malliou, Beneka in Giannakopoulos, 2003). Podobno ugotavlja tudi (Caine in Nassar, 2005).

Pojavnost akutnih in kroničnih poškodb nam razkrije skupna mediana pregledanih študij. Ugotavljamo, da je pojavnost akutnih poškodb 54,9 % in kroničnih 45,1 % (tabela 1).

73

74

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Tabela 1: Pregled deleža akutnih in kroničnih poškodb v športni gimnastiki.

Vzorec

Akutne poškodbe

Kronične poškodbe

DiFiori, Caine in Malina, 2006

59

54 %

46 %

Caine, Cochrane, Caine in Zemper, 1989

50

57 %

43 %

Kirialanis, Malliou, Beneka in Giannakopoulos, 2003

162

61,60 %

38,40 %

Yang, Tibbetts, Covassin, Cheng, Nayar in Heiden, 2012

43

63 %

37 %

Lanese, Strauss, Leizman in Rotondi, 1990

35

63,40 %

36,60 %

Goodway, McNaught-Davis in White, 1989*

725

48 %

52 %

Caine in drugi, 2003*

50

56 %

44 %

Lindner in Caine, 1990*

362

22 %

78 %

Bak, Kalms, Olesen in Jurgensen, 1994*

115

39 %

61 %

Dixon in Fricker, 1993*

162

37 %

63 %

54,90 %

45,10 %

Raziskava

Srednja vrednost (mediana) *Povzeto po Caine in Nassar, 2005

Dobljeno razmerje akutnih in kroničnih poškodb ne moremo aplicirati na vse kakovostne ravni športnikov. V študije so zajeti športniki, ki imajo različne tedenske obremenitve in so različne kakovosti. Skupine, ki trenirajo do 8 ur tedensko, so izpostavljene bolj akutnim poškodbam in kronična poškodba ni sestavni del njihovega udejstvovanja v športu. Pri športnikih, ki imajo tedensko obremenitev več kot 20 ur, je pričakovati drugačno razmerje, več kroničnih in manj akutnih poškodb, kar je tudi nakazano v določenih raziskavah (Caine in drugi, 2003).

Topološka opredelitev pojavnosti poškodb v ŠG Topološko opredeljena pojavnost poškodb nakazuje, kje so osnovni problemi in kam se mora usmeriti razmišljanje in ukrepanje. Vse študije so opredelile spodnje okončine kot najbolj tvegano področje za pojav športne poškodbe. Da bi dobili širši vpogled na topološko opredeljeno pojavnost poškodb, smo v pregled vključili še pojavnost poškodb pri drugih športih in ugotovili, da je problematika poškodb v ŠG podobna problematiki poškodb v drugih športih.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Tabela 2: Topološki pregled športnih poškodb.

Raziskava Marshall, Covassin, Dick, Nassar in Julie, 2007 Caine, Cochrane, Caine in Zemper, 1989 Kirialanis, Malliou, Beneka in Giannakopoulos, 2003 Kolt in Kirkby, 1999 Adamson, 2006 Caine in drugi, 2003* Lindner in Caine, 1990* Bak, Kalms, Olesen in Jurgensen, 1994* Dixon in Fricker, 1993* Derviševič , 2005** Hjelm, Werner in Renstrom, 2012** Hootman, Randall in Agel, 2007** Yang, Tibbetts, Covassin, Cheng, Nayar in Heiden, 2012** Lanese, Strauss, Leizman in Rotondi, 1990**

Skupno število poškodb

Glava

trup/hrbet

Zgornji ekstremiteti

Spodnji ekstremiteti

2244

5,60 %

19,10 %

17,80 %

52,80 %

147

0,60 %

16,32 %

20,40 %

61,22 %

151

0,00 %

7,90 %

19,87 %

72,10 %

349

1,10 %

22,90 %

20,90 %

53,30 %

141

4,24 %

21,27 %

22,69 %

51,77 %

147

0,70 %

15,00 %

20,50 %

63,70 %

90

4,10 %

16,70 %

22,90 %

54,10 %

46

2,40 %

9,80 %

17,10 %

61,00 %

325

1,50 %

22,30 %

21,70 %

55,30 %

1090

2,85 %

16,58 %

34,64 %

45,93 %

100

0,00 %

24,00 %

24,00 %

51,00 %

109160

9,80 %

13,20 %

18,30 %

53,80 %

1317

16,02 %

16,40 %

22,40 %

45,10 %

308

1,10 %

17,20 %

20,90 %

59,00 %

*povzeto po (Caine in Nassar, 2005) **topološki pregled v drugih športih

75

76

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Po kriteriju topološke opredelitve pojavnosti poškodb ima športna gimnastika podobne deleže pojavnosti poškodb kot je to pri drugih športih.

Prikaz 1: Primerjava pojavnosti poškodb med športno gimnastiko in drugimi športi.

Topološki pregled nas usmeri v razmišljanje, da je največje tveganje za nastanek poškodbe na spodnjih okončinah. Večina raziskav je narejenih na ženski populaciji, tako da verjetno podatek bolje odraža stopnjo tveganja v ženski ŠG kot v moški ŠG. Razlog je predvsem v tem, da so v ženski ŠG na treh tekmovalnih orodjih pretežno obremenjene spodnje okončine in samo na enem so pretežno obremenjene roke ter ramenski obroč. Torej v ženski ŠG spodnje okončine prenesejo 75 % tekmovalne in trening obremenitve (mnogobojka). V moški športni gimnastiki je to razmerje popolnoma drugačno, saj v moški ŠG spodnje okončine prenesejo 33,3 % (dva orodja od šestih) tekmovalne in trening obremenitve (mnogobojec).

Na osnovi srednjih vrednosti je iz Prikaza 2 razvidno, kje so povečana tveganja za pojavnost poškodb na tekmovanjih glede na topološko opredelitev. V ŠG na tekmovanjih se izrazito poveča tveganje za pojav poškodbe na področju spodnjih okončin in glave. Na področju glave se tveganje poveča za 4-krat.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Prikaz 2: Primerjava pojavnosti poškodb (trening in tekma) v ŠG in pojavnosti poškodb na tekmah v ŠG.

Anatomska lokacija športnih poškodb v ŠG V večini raziskav je bilo ugotovljeno, da je glede na anatomsko lokacijo poškodb pojavnost poškodb v ŠG največja na gležnju, sledi koleno in nato spodnji del hrbta.

Izbrane študije (Tabela 3) poudarijo naslednje anatomske lokacije, izrazito tvegane za nastanek poškodbe: gleženj (21,1 % od vseh poškodb), koleno (14,28 % od vseh poškodb) in spodnji del hrbta (7,94 % od vseh poškodb). Uporabljena srednja vrednost je mediana. Maršal idr. (2007) opredeli stopnjo tveganja poškodb kolena na tekmovanjih kot povečano. Poškodbe hrbta in ramenskega sklepa opredeli kot manj tvegane na tekmovanjih kot na treningu, kar posredno nakazuje, da so to lokacije z večjo pojavnostjo kroničnih poškodb.

77

78

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Tabela 3: Delež poškodb glede na anatomsko lokacijo v športni gimnastiki. Število poškodb

gleženj

koleno

Spodnji del hrbta

Ramenski obroč

Marshall, Covassin, Dick, Nassar in Julie, 2007*

495

21,40 %

26,20 %

3,20 %

2,80 %

Marshall, Covassin, Dick, Nassar in Julie, 2007 **

2244

15,20 %

10,60 %

7,80 %

5,00 %

Caine, Cochrane, Caine in Zemper, 1989

147

21,08 %

14,28 %

12,24 %

0,60 %

Kirialanis, Malliou, Beneka in Giannakopoulos, 2003

151

45,69 %

26,49 %

7,94 %

3,98 %

Kolt in Kirkby, 1999

349

31,20 %

13,50 %

14,90 %

4,30 %

Adamson, 2006

141

26,24 %

9,92 %

10,63 %

7,79 %

Caine in drugi, 2003***

147

21,10 %

14,30 %

6,40 %

0,70 %

Lindner in Caine, 1990***

90

20,80 %

19,80 %

5,20 %

4,20 %

Bak, Kalms, Olesen in Jurgensen, 1994***

325

16,00 %

10,90 %

13,30 %

1,20 %

Raziskava

*pojavnost poškodb na tekmovanjih ** pojavnost poškodb na treningih ***povzeto po (Caine in Nassar, 2005) Več kot 50 % športnih poškodb se zgodi na spodnjih okončinah. Gleženj je najbolj prizadet, saj zvin gležnja predstavlja kar 15 % vseh poškodb (Hootman, Randall in Agel, 2007). Kolt in Kirkby (1999) ugotavljata, da gre v večini primerov (80 %) za poškodbe, ki se pozdravijo v desetih dneh. Nekateri avtorji pa ugotavljajo drugače, in sicer so Caine idr. (1989) največ poškodb registrirali na spodnjem delu hrbta, sledijo zapestje, gleženj in koleno. Razlike glede splošnih ugotovitev nastajajo predvsem zaradi neenotne metodologije raziskovanja. Kronična bolečina v zapestju se v moški ŠG pojavlja v 79 % primerih. V 45 % primerih so športniki s kronično poškodbo zapestja izpostavljeni obremenitvam na treningu in tekmovanju vsaj šest mesecev (DiFiori, Puffer, Aish in Dorey , 2002).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

V drugih športih je slika podobna. Pri tenisu je zvinov gležnja kar 37 % in nategnitve mišic v spodnjem delu hrbta 25 %. Skupaj je več kot 60 % poškodb samo na teh dveh anatomskih lokacijah (Hjelm, Werner in Renstrom, 2012). Sattler (2010) ugotavlja, da je v odbojki največ akutnih poškodb gležnja (moški 48,94 % in ženske 35,14 %) in kolena (moški 14,89 % in ženske 18,92 %).

Pojavnost poškodb na gimnastičnih orodjih Študij, ki bi obravnavale specifiko nastanka poškodb na gimnastičnih orodjih, je zelo malo in so narejene v ženski športni gimnastiki. Ugotovitve so povezane z akutnimi poškodbami. Kronične poškodbe niso prepoznane. Marshall idr. (2007) ugotavljajo, da je največ poškodb v ženski ŠG na parterju in preskoku. Na dvovišinski bradlji je pojavnost poškodb manjša. Statistično je najmanj nevarna gred. Na parterju in na preskoku se poškodbe pojavljajo na doskokih po akrobatskih prvinah. Na dvovišinski bradlji in gredi pa se večina poškodb zgodi pri seskoku, v fazi doskoka.

Tabela 4: Najpogostejše poškodbe na tekmovanjih v ženski ŠG, povzeto po Marshall, Covassin, Dick, Nassar in Julie, 2007.

Orodje

Parter (n=154)

Dvovišinska bradlja (n=106)

Gred (n=60)

Preskok (n=135)

Najpogostejša poškodba na orodju

Delež poškodbe v%

Dejavnost, pri katerih se poškodba pojavi

Zvin

25

Doskoki po akrobatskih prvinah

Notranja nestabilnost kolena

21

Doskoki po akrobatskih prvinah

Notranja nestabilnost kolena

19

Seskok

Izpah komolca

7

Tekmovalna sestava, brez seskoka

Notranja nestabilnost kolena

15

Seskok

Zvin gležnja

15

Seskok

Notranja nestabilnost kolena

22

Doskok

Zvin gležnja

16

Doskok

79

80

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Pojavnost poškodb glede na obdobje Vadbeni program je podrejen ciklizaciji, kar vpliva na pojavnost poškodb. Največ poškodb se zgodi v pripravljalnem obdobju, skoraj 3-krat več kot v tekmovalnem in skoraj 5-krat več kot v prehodnem obdobju (Hootman, Randall in Agel, 2007; Marshall, Covassin, Dick, Nassar in Julie, 2007).

Caine idr. (1989) so ugotovili, da je na posamezni vadbeni enoti največje tveganje za pojav v prvi uri treninga cca 33 % in da tveganje proti koncu treninga pada. V zadnji tretjini treninga se zgodi cca 8 % poškodb. Raziskava je starejša in struktura treninga v športni gimnastiki koncem osemdesetih let je bila drugačna, zato je te rezultate potrebno obravnavati z zadržkom.

Ponovna poškodba Zahtevnost vrhunskega športa se kaže tudi v preobremenitvah, kroničnih poškodbah in ponovnih poškodbah. Ponovna poškodba, čeprav gre za bistven dejavnik v karieri športnika, je slabo raziskana. Ponovno poškodbo doživi 50 % športnikov.

Od tega 33 % športnikov doživi ponovno poškodbo enkrat, 45 % pa doživi ponovno poškodbo dvakrat (Caine, Cochrane, Caine in Zemper, 1989).

DISKUSIJA Ugotavljanje pojavnosti poškodb je osnova za razumevanje in potem tudi ukrepanje, s ciljem obvladovanja ali zmanjšanja tega problema. Pojavnost poškodb je podatek, ki je najbolj merodajen za raziskovalce o športnih poškodbah. Šele ko spoznamo, za kakšno pojavnost gre, lahko sklepamo, kako resen problem je pojavnost poškodb (Sattler, 2010). ŠG nima standardiziranih vprašalnikov za raziskovanje pojavnosti športnih poškodb.

Za ugotavljanje pojavnosti športnih poškodb se v zadnjem času izhodiščno uporablja vprašalnik, ki je opisan v raziskavi »Usklajena izjava o definicijah poškodb in postopkih zbiranja podatkov v študijah o nogometnih poškodbah« (Consensus statement on injury definitions and data collection procedures in studies of football (soccer) injuries) (Fuler in drugi, 2006).

Pregled raziskav in objav na področju pojavnosti športnih poškodb je vezan na veliko omejitvenih dejavnikov. Razlogi za izključitev raziskav iz preglednega članka so povezani predvsem z metodologijo raziskovanja, ki ni enotna in je zaradi tega težko primerjati izsledke raziskav med seboj. Primerjava med uvrščenimi raziskavami je kompromisna zaradi različnih vzorcev; različnih definicij v raziskavah, kaj je športna poškodba; sprememb pravil s strani FIG tekom let; sprememb tekmovalnih orodij tekom let itn.

Omeniti je potrebno omejitev vprašalnikov in intervjujev. Zbiranje podatkov v veliki meri temelji na spominu športnikov, trenerjev in drugih vpletenih, redko pa na medicinski dokumentaciji. Zato se raziskovalci običajno lotijo akutnih poškodb.

Kronične poškodbe so veliko bolj občutljive za raziskovanje, saj mora športnik samostojno določiti čas nastanka (Sertić, Segedi in Trošt, 2011).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Glede na navedene omejitve in prikazana odstopanja posameznih raziskav od splošnih ugotovitev lahko ugotovimo, da je problematika večplastna in jo je tudi na ta način potrebno raziskovati. Pod skupnim imenovalcem pojavnost poškodb v ŠG je preveč neodgovorjenih vprašanj, da bi zmanjšali tveganje nastanka neke tipične poškodbe glede na posamezno ciljno skupino športnikov. Aplikacija na proces priprave vrhunskega športnika ni zadostna, saj je upoštevanih dejavnikov premalo.

Pojavnost poškodb v moški športni gimnastiki pa je neraziskana.

Usmeritve za nadaljnja raziskovanja pojavnosti poškodb v ŠG Koliko je bistvena pojavnost poškodb, kaže tudi izjemno velika frekvenca epidemioloških raziskav na različnih področjih. V nadaljevanju bodo predstavljene usmeritve za nadaljnja raziskovanja avtorjev uvrščenih objav. Izbrane so samo tiste usmeritve, ki se nanašajo na pojavnost športnih poškodb: -

prihodnje študije naj bi spremljale športnika od začetka športne poti do konca pubertete, da bi se določile povezave med bolečino in razvojnimi značilnosti kosti, mišic in tetiv (DiFiori, Puffer, Aish in Dorey , 2002),

-

primerjava prospektivnih in retrospektivnih študij (Kolt in Kirkby, 1999),

-

Caine (2005) za nadaljnja raziskovanja predlaga naslednja področja: o pojavnost srednjih poškodb (odsotnost od treninga ali tekmovanja več kot 7 dni); pojavnost težkih poškodb, o pojavnost ponovnih poškodb, o pojavnost poškodb, ki lahko vplivajo na rast kosti, o pojavnost poškodb, ki nastanejo pri ogrevanju športnika; poškodbe ki se pojavljajo v tednih pred tekmovanjem, o dolgoročno spremljanje pojavnosti gimnastičnih poškodb.

ZAKLJUČEK Pojavnost poškodb v ŠG je opredeljena v velikem številu študij. Prevladujejo študije na ženski populaciji. Študije na moški populaciji so redke. Zaradi tega se tudi glavne ugotovitve nanašajo na žensko ŠG. Narejene raziskave so dale temelje in opredelile vso resnost raziskovanega področja. Jasno so postavile problem poškodbe in postopoma zbližale metodologijo raziskovanja.

Po analizi raziskav ugotavljamo, da so osnovne pomanjkljivosti raziskovalnega področja preveč splošne ugotovitve.

81

82

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Na osnovi teh ugotovitev tudi predlagamo, da se opredeli strategija raziskovanja tega področja na ravni Evropske gimnastične zveze (UEG) ali na ravni Mednarodne gimnastične zveze (FIG), saj je to verjetno edini način, da lahko dobimo kvalitetne podatke za vse ciljne skupine in vse druge odprte raziskovalne smeri.

Skozi študij literature in pripravo preglednega članka menimo, da je za športno gimnastiko v prihodnosti poleg zgoraj omenjenih usmeritev potrebno raziskovalno dejavnost o pojavnosti poškodb usmeriti v: -

metodološko poenotenje raziskovalnega področja,

-

poglobljeno raziskovanje kroničnih poškodb,

-

ločevanje raziskovanja po specializaciji športnika: o pojavnost poškodb pri športnikih mnogobojcih, o pojavnost poškodb pri športnikih specialistih, pri katerih so pretežno obremenjene spodnje okončine, o pojavnost poškodb pri športnikih specialistih, pri katerih so pretežno obremenjene roke in ramenski obroč,

-

ločevanje raziskovanja po kakovosti športnika: o pojavnost poškodb pri vrhunskih športnikih, o pojavnost poškodb pri kakovostnih športnikih, o pojavnost poškodb pri perspektivnih športnikih,

-

ločevanje raziskovanja po razvojni stopnji: o pojavnost poškodb pri članski kategoriji, o pojavnost poškodb pri mladinski kategoriji, o pojavnost poškodb pri mlajših kategorijah.

Pojavnost poškodb je temelj raziskovanja vzrokov za nastanek poškodb. Da bi prišli do vzrokov nastanka poškodb, je potrebno problematiko pojavnosti poškodb zajeti analitično globlje in jo dodatno razčleniti. Na ta način lahko opredelimo optimalne programe preventive in zmanjšamo število poškodb v ŠG.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

LITERATURA 1. Adamson, I. (2006). Gymnastics injuries : A quantitative profile of athletes in the greater Durban area. Durban, South Africa.

2. Alen, L. (brez datuma). http://www.fizio1.com/main.htm. Pridobljeno 7. 9 2012 iz Pomen fizioterapije pri preprečevanju poškodb v športu: www.fizio1.com/dl/prep_posk.ppt 3. Bak, K., Kalms, S. B., Olesen, J., & Jurgensen, U. (1994). Epidemiology of injuries in gymnastics. Scand J Med Sci Sports, 148-154.

4. Bračič, M. (2010). Biodinamične razlike v vertikalnem skoku z nasprotnim gibanjem in bilateralni deficit pri vrhunskih sprinterjih. Doktorska disertacija. Ljubljana, Slovenija: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

5. Bračič, M., Hadžič, V., & Erčulj, F. (2008). Koncentrična in ekscentrična moč upogibalk in iztegovalk kolena pri mladih košarkarjih. Šport, 76-80.

6. Bravničar, M. (1987). Antropometrija. Fakulteta za šport.

7. Brown, L. E. (2000). Isokinetic in human performance. ZDA: Human Kinetics.

8. Caine, D. J., Harmer, P. A., & Schiff, M. A. (2010). Epidemiology of Injury in Olympic Sports. ZDA: Backwell Publishing Ltd. 9. Caine, D., & Nassar, L. (2005). Gymnastics injuries. Medicine and sport science, 18-58.

10. Caine, D., Cochrane, B., Caine, C., & Zemper, E. (1989). An epidemiologic investigation of injuries affecting young competitive female gymnasts. The American journal of sports medicine, 811-820.

11. Caine, D., Knutze, K., Howe, W., Keeler, L., Sheppard , L., Henrichs, D., & Fast, J. (2003). A three-year epidemio- logical study of injuries affecting young female gymnasts. Physical Therapy in Sport, 10-23.

12. Daly, R. M., Bass, S. L., & Finch, C. F. (2001). Balancing the risk of injury to gymnasts: how effective are the counter measures. British journal of sports medicine, 8-19.

13. Derviševič , E. (2005). Športne poškodbe med vrhunskimi športniki Republike Slovenije v sezoni 2004-2005. Pridobljeno iz http://www.sportsrehabilitation.net/PDF/GRADIVO/ Edvin%20Dervi%C5%A1evi%C4%87%20-%20Epidemiologija%202005.pdf 14. Derviševič, E., & Hadžič, V. (2009). Izokinetično ocenjevanje kolena. Rehabilitacija, 48-56.

15. DiFiori, J. P., Caine, D. J., & Malina, R. (2006). Wrist pain, distal radial physeal injury, and ulnar variance in the young gymnast. The American journal of sports medicine, 840-849.

16. DiFiori, J. P., Puffer, J. C., Aish, B., & Dorey , F. (2002). Wrist pain, distal radial physeal injury, and ulnar variance in young gymnasts: Does a relationship exist? American journal of sports medicine, 879-885.

17. Dixon, M., & Fricker, P. (1993). Injuries to elite gymnasts over 10 yr. Med Sci Sports Exerc, 1322-1329.

18. Emerson, C., Morrisey, D., Perry, M., & Rosy, J. (2010). Ultrasonographically detected changes in Achilles tendons and self reported symptoms in elite gymnasts compared with controls--an observational study. Manual therapy, 37-42.

19. Fong, D. T.-P., Hong, Y., Chan, L.-K., Yung, P. S.-H., & Chan, K.-M. (2007). A systematic review on ankle injury and ankle sprain in sports. Sports medicine (Auckland, N.Z.), 7394.

83

84

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015 20. Fuler, C., Ekstrand, J., Junge, A., Andersen, T., Bahr, R., Dvorak, J., . . . Meeuwisse, W. (2006). Consensus statement on injury definitions and data collection procedures in studies of football (soccer) injuries. British journal of sports medicine, 193-201.

21. Goodway, J. D., McNaught-Davis, J., & White, J. (1989). The distribution of injuries among young female gym- nasts in relation to selected training and environmental factors. Children and Exercise.

22. Hadžič, V. (8. 4 2011). Poškodbe ramenskega sklepa. Pridobljeno iz http://www. archery-si.org/uploads/matej-zupanc/datoteke/RAMENSKI%20OBROC.pdf 23. Hadžič, V., Sattler, T., Borko, M., & Derviševič, E. (2007). Vadba za odbojkarje v preventivi in rehabilitaciji. XIII. simpozij fizioterapevtov Slovenije (str. 86-89).

Podčertrtek: Zbornica fizioterapevtov Slovenije.

24. Harringe, M. L., Lindblod, S., & Werner, S. (2004). Do team gymnasts compete in spite of symptoms from an injury. British journal of sports medicine, 398-401.

25. Hjelm, N., Werner, S., & Renstrom, P. (2012). Injury risk factors in junior tennis players: a prospective 2-year study. Scandinavian journal of medicine & science in sports, 4048.

26. Hootman, J. M., Randall, D., & Agel, J. (7 2007). Epidemiology of Collegiate Injuries for 15 sports: Summary and Recommendations for Injury Prevention Initiatives.

Pridobljeno iz http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC1941297/ 27. Hutson, M., & Speed, C. (2011). Sports Injuries. New York: Oxford University.

28. Keller, M. S. (2009). Gymnastics injuries and imaging in children. Pediatric radiology, 1299-1306.

29. Keller, M. S. (29. 9 2009). Gymnastics injuries and imaging in children. Pridobljeno iz http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/19847411 30. Kerr, G. A. (1991). Injuries in artistic gymnastics. J Cdn Athlet Therap Assoc, 19-21.

31. Kirialanis, P., Malliou, P., Beneka, A., & Giannakopoulos, K. (2003). Occurrence of acute lower limb injuries in artistic gymnasts in relation to event and exercise phase.

British journal of sports medicine, 137-146.

32. Kolar, E., & Piletič, S. (2005). Tehnika prvin in metodika učenja novih prvin v športni gimnastiki. V E. Kolar, S. Piletič, O. Kugovnik, K. Andlovic Kolar, S. Štuhec, I. Prašnički , . . . S. Veličković, Gimnastika za trenerje in pedagoge 1 (str. 12-18).

Ljubljana: Gimnastična zveza Slovenije.

33. Kolt, G. S., & Kirkby, R. J. (1999). Epidemiology of injury in elite and subelite female gymnasts: a comparison of retrospective and prospective findings. British journal of sports medicine, 312-320.

34. Kruse, D., & Lemmen, B. (2009). Spine injuries in the sport of gymnastics. Current sports medicine reports, 20-28.

35. Kruse, D., & Lemmen, B. (2 2009). Spine Injuries in the Sport of Gymnastics.

Pridobljeno iz http://212.59.118.205/articles/kruse-spine-injuries.pdf 36. Lanese, R. R., Strauss, R. H., Leizman, D. J., & Rotondi, A. M. (1990). Injury and Disability in Matched Men‘s and Women‘s Intercollegiate Sports. American Journal of Public Health, 1459-1462.

37. Lindner, K. J., & Caine, D. (1990). Injury patterns of female competitive club gymnasts.

Can J Sport Sci, 254-261.

38. Markolf, K. L., Shapiro, M. S., Mandelbaum, B. R., & Teurlings, L. (1990). Wrist loading patterns during pommel horse exercises. Journal Of Biomechanics, 1001-1011.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015 39. Marshall, S. W., Covassin, T., Dick, R., Nassar, L. G., & Julie, A. (2007). Descriptive Epidemiology of Collegiate Women‘s Gymnastics injuries: National Collegiate Athletic Association Injury Surveillance System, 1988-1989 Through 2003-2004. Journal of Athletic Training, 234-240.

40. Randall, D., Lincoln, A. E., Agel, J., & Carter, E. A. (7 2007). Descriptive Epidemiology of Collegiate Women’s Lacrosse Injuries: National Collegiate Athletic Association Injury Surveillance System,1988–1989 Through 2003–2004. Pridobljeno iz http://www. uslacrosse.org/safety/pdf/JAT-womenslax.pdf 41. Samardžija, M. P. (2012). Specialna telesna priprava za tekmo - intervalni trening. V E. Kolar, J. Salecl, M. Smrdu , M. Bračič, L. Žiberna, M. P. Samardžija , . . . M. Kovač, Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012 (str. 154). Ljubljana: Gimnastična zveza Slovenije.

42. Sands, W. A. (2000). Injury Prevention in Women´s Gymnastics. Sports Medicine, 359373.

43. Sattler, T. (2010). Notranji dejavniki tveganja športnih poškodb pri odbojki. Doktorska disertacija. Ljubljana, Ljubljana, Slovenija: Univerza v ljubljani, Fakulteta za šport.

44. Sattler, T. (2010). Notranji dejavniki tveganja športnih poškodb pri odbojki. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v ljubljani, Fakulteta za šport.

45. Sertić, H., Segedi, I., & Trošt Bobić, T. (2011). Sportske ozljede u judu. Hrvatski športskomedicinski vjesnik, 71-77.

46. Workplace Health and Safety Queensland, Operations Support Services. (2011).

Assessment of safety during gymnastics activities. Queensland: Queensland Government.

47. Yang, J., Tibbetts, A. S., Covassin, T., Cheng, G., Nayar, S., & Heiden, E. (2012).

Epidemiology of overuse and acute injuries among competitive collegiate athletes.

Journal of athletic training, 198-204.

48. Zaletel-Kragelj, L. (brez datuma). http://www.mf.uni-lj.si/. Pridobljeno 9. 9 2012 iz http://www.mf.uni-lj.si/dokumenti/a82c012abfc1cb5546604b4d1d2b7eaa.pdf

85

86

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

PRAVILNIK ZA OCENJEVANJE SKOKOV Z MALE PROŽNE PONJAVE Avtorja: Miha Brodnik, Igor Ivanuš Soavtorji: Andraž Bricelj, Franc Herzmansky, Jure Kern Slike: Ajda Sazonov Ljubljana, 2014 Pravilnik za ocenjevanje skokov z male prožne ponjave je namenjen tako mladim tekmovalcem, ki so se šele začeli ukvarjati s skoki na mali prožni ponjavi, kot tudi tistim najboljšim, ki izvajajo najtežje skoke. Pravilnik je lahko razumljiv in nedvoumno napisan. Avtor je predvsem sledil ciljem varnosti ter pravilni tehnični in estetski izvedbi. Vendar pa pravilnik ni zgolj navodilo sodnikom za ocenjevanje, temveč je tudi vodilo za trenerje, tekmovalce in ne nazadnje tudi organizatorje tekmovanja.

Pravilnik je razdeljen na štiri dele. V prvem delu je opisano predpisano orodje, ki se mora uporabljati na tekmovanju. V drugem delu so predstavljene pravice in dolžnosti vseh udeležencev tekmovanja, v tretjem delu so naštete starostne kategorije tekmovalcev ter zahteve za izvedbo skoka. V zadnjem, četrtem delu, so opisani pravilni položaji telesa med izvedbo skoka, odbitki za neupoštevanje le-tega ter preglednica vrednosti posameznih skokov. Skoki so v preglednici razdeljeni v zaporedju tako, da se logično nadgrajujejo tudi, če tekmovalec izvede skok z več obrati.

Z novim Pravilnikom za ocenjevanje skokov z male prožne ponjave smo pridobili pomemben dokument, ki bo olajšal delo tako trenerjem kot tudi sodnikom, predvsem pa bo z vidika varnosti pripomogel k širitvi panoge.

Sebastijan Piletič Predsednik strokovnega sveta Gimnastične zveze Slovenije

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

NAMEN PRAVILNIKA Namen pravilnika je, da zagotovi objektivno ocenjevanje.

Za ocenjevanje skokov z male prožne ponjave (v nadaljevanju MPP) veljajo vsa načela za ocenjevanje v športni gimnastiki, ki niso v nasprotju s posebnimi zahtevami tega pravilnika.

TEKMOVALNO ORODJE Tekmovanje poteka na MPP in mehkih blazinah za doskok (skupne dimenzije 600 x 300 x 25 cm, cicibanke in cicibani 600 x 200 x 25 cm), ki ne smejo drseti in so prekrite s ponjavo ali trakom. Dovoljena je uporaba mehke blazine za doskok debeline 5 cm. Zalet je lahko dolg največ 25 m. Male prožne ponjave, ki jih uporabljajo klubi, morajo biti na voljo tudi klubom, ki nimajo svoje MPP. PRAVICE IN DOLŽNOSTI SODNIKOV Sodniki morajo biti povezani z gimnastičnim športom in imeti stalen stik s prakso.

Svoje znanje morajo neprenehoma izpopolnjevati.

Na tekmovanju sodita vsaj dva sodnika ali sodnici, ki morata imeti opravljen sodniški izpit in veljavno sodniško licenco Gimnastične zveze Slovenije (v nadaljevanju GZS) za program skokov z MPP. Dolžnosti sodnikov in sodnic so, da: ·

sodelujejo na sodniških sestankih pred tekmovanjem,

·

so oblečeni v ustrezna oblačila (moški: temne hlače, enobarvna svetla srajca in suknjič ali obleka in ženske: temno krilo ali hlače in svetlo bluzo),

· · · ·

sodijo posamezno kategorijo od začetka do konca tekmovanja, pravilno izpolnijo tekmovalne liste, obvestijo trenerja, če tekmovalec izvede napačen skok, skrbijo, da tekmovanje poteka tekoče,

·

ne smejo dovoliti, da bi tekmovalci na ogrevanju ali tekmovanju vadili brez prisotnosti trenerja.

Med tekmovanjem se sodnik ne sme pogovarjati s trenerji, tekmovalci ali drugimi osebami.

Kadar je sodnik v dvomih, sodi v korist tekmovalca.

87

88

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

PRAVICE IN DOLŽNOSTI TEKMOVALCEV Tekmovalci morajo biti seznanjeni s pravili za ocenjevanje.

Tekmovalcem ni dovoljeno sodelovati na tekmovanju brez spremstva trenerja.

Pred pričetkom nastopa, tj. takoj ko vodja sodniške komisije da znak z roko oz. pokliče tekmovalca, se mora ta predstaviti. Tekmovalec na podoben način pokaže sodnikom, da je končal z nastopom.

Tekmovalci smejo izvajati le prvine, ki so primerne njihovemu znanju in sposobnostim. Varnost je na prvem mestu.

Ko tekmovalci končajo s svojim tekmovanjem in tekmovanje v drugih kategorijah še poteka, morajo zapustiti tekmovalni prostor in oditi na prostor za gledalce.

Med tekmovanjem se tekmovalec ne sme pogovarjati s sodniki.

Vsako nešportno navijanje in oviranje drugih tekmovalcev med nastopom lahko organizator oz. vodja tekmovanja kaznuje z izločitvijo tekmovalca oz. trenerja iz tekmovanja.

Vsi tekmovalci, ki tekmujejo na tekmovanjih, ki so v programu GZS, morajo biti registrirani pri GZS in morajo ob zahtevi organizatorja oz. vodje tekmovanja predložiti članske izkaznice GZS. Oblačilo Sodelovanje na tekmovanju je dovoljeno samo v predpisani športni obleki. Fantje morajo biti oblečeni v kratke hlače in majico s kratkimi rokavi ali brez rokavov (dres) oziroma v dolge gimnastične hlače in majico brez rokavov (dres). V kolikor ima tekmovalec dolge gimnastične hlače, mora nositi tudi nogavice in copate. V kategoriji cicibank in mlajših deklic morajo dekleta imeti oblečen dres brez hlačnic.

Dodatki na dresu (naborki in našitki) niso dovoljeni. Nakit (verižice, zapestnice, prstani in viseči uhani) ni dovoljen. V kolikor ima tekmovalec daljše lase, morajo biti le-ti speti v čop. Lasje ne smejo prekrivati oči. Tekmovalci so lahko na tekmovanju bosi (brez nogavic) ali v gimnastičnih copatih z nedrsečim podplatom. Tekmovalcu, ki nosi neprimerno oblačilo ali nakit, sodniki odbijejo 1,00 točko od končne ocene.

Tekmovalci in tekmovalke iste ekipe morajo nastopiti v enotnih oblačilih. V nasprotnem primeru se ekipni rezultat ne prizna.

Na razglasitev rezultatov pridejo tekmovalci oblečeni v enotne trenirke oz. tekmovalna oblačila.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

PRAVICE IN DOLŽNOSTI TRENERJEV Vsak trener mora poznati pravila za ocenjevanje in se po njih ravnati.

Trener skrbi za hiter in discipliniran potek tekmovanja ter vodi tekmovalce na športen in pošten način. Neposredno je odgovoren za obnašanje in disciplino svojih varovancev.

Trener je odgovoren za varnost tekmovalcev in ne sme dovoliti, da bi tekmovalci na ogrevanju ali tekmovanju vadili sami brez njegovega nadzora. Tekmovalci morajo izvajati prvine, ki so primerne njihovemu znanju in sposobnostim.

Pred pričetkom ogrevanja trener odda sodnikom tekmovalni list, na katerem so navedeni skoki, ki jih bodo tekmovalci izvajali. Ko se ogrevanje začne, na listu navedenih skokov ni več mogoče spreminjati.

Trener med potekom tekmovanja ne sme zapustiti tekmovalnega prostora.

Trener se med tekmovanjem ne sme pogovarjati s sodniki.

Oblečen mora biti v športno opremo.

Trenerje, ki se obnašajo nedisciplinirano ali kršijo pravila, lahko vodstvo tekmovanja kaznuje z izključitvijo iz tekmovanja.

PRAVICE IN DOLŽNOSTI ORGANIZATORJEV Organizator je dolžan poslati razpise za tekmovanje vsem klubom, ki sodelujejo na tekmovanju, in v pisarno GZS vsaj 21 dni pred datumom tekmovanja.

Organizator mora zagotoviti dovolj veliko tekmovalno dvorano, ki je primerno ogrevana, osvetljena in ima ločen prostor za gledalce.

Orodje mora ustrezati vsem standardom pravilnika za ocenjevanje MPP. Organizator mora na vsaki stezi označiti najdaljši dovoljen zalet.

Zagotovljen mora biti prostor, v katerem se izvede sestanek sodnikov in predstavnikov sodelujočih klubov.

V dvorani mora biti dovolj stolov in sodniških miz za vse sodelujoče sodnike.

Organizator je dolžan pripraviti urnik tekmovanja in ga najkasneje tri dni pred tekmovanjem poslati vsem sodelujočim klubom in sodnikom ter ga obesiti na vidno mesto v dvorani.

Na tekmovanju mora biti prisoten zdravnik oz. strokovno usposobljena oseba, ki je ves čas tekmovanja na razpolago v primeru nezgode.

89

90

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Na tekmovanju mora biti zagotovljena računalniška obdelava podatkov.

Organizator je dolžan takoj po končanem tekmovanju poslati vsem sodelujočim klubom, sodnikom in GZS uradne rezultate tekmovanja po elektronski pošti.

NAČIN TEKMOVANJA Na tekmovanju tekmovalec prikaže en obvezen in tri poljubne skoke.

Obvezni skok Obvezni skok je definiran v pravilniku za vsako starostno kategorijo posebej.

Poljubni skok Tekmovalec v tabeli skokov izbere tri različne skoke, v skladu s posebnimi določili za vsako kategorijo.

TEKMOVALNE KATEGORIJE V tekmovalno kategorijo štejemo tekmovalce, ki v tekočem letu dopolnijo navedeno starost.

Cicibani in cicibanke (6 do 8 let) Obvezni skok: skok raznožno (št. 02) Poljubni skoki: tekmovalci in tekmovalke poleg obveznega skoka izvedejo tri poljubne skoke, ki jih izberejo iz preglednice skokov in katerih najvišji koeficient ne presega 2,1 točke.

V skokih tipa salto obrati okoli vzdolžne osi niso dovoljeni.

Mlajši dečki in mlajše deklice (9 do 11 let) Obvezni skok: skok prednožno raznožno s predklonom, z rokami dotik prstov na nogah (št. 03) Poljubni skoki: tekmovalci in tekmovalke poleg obveznega skoka izvedejo tri poljubne skoke, ki jih izberejo iz preglednice skokov in katerih najvišji koeficient ne presega 2,4 točke.

Starejši dečki in starejše deklice (12 do 14 let) Obvezni skok: skok stegnjeno z obratom za 360° (št. 01B)

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Poljubni skoki: tekmovalci in tekmovalke poleg obveznega skoka izvedejo tri različne poljubne skoke, ki jih izberejo iz preglednice skokov.

Mladinci in mladinke (15 do 18 let) Obvezni skok: skrčeni salto (št. 07) Poljubni skoki: tekmovalci in tekmovalke poleg obveznega skoka izvedejo tri različne poljubne skoke, ki jih izberejo iz preglednice skokov. Člani in članice (19 let in starejši) Obvezni skok: skrčeni salto (št. 07) Poljubni skoki: tekmovalci in tekmovalke poleg obveznega skoka izvedejo tri različne poljubne skoke, ki jih izberejo iz preglednice skokov.

OBLIKE TEKMOVANJA Tekmovalci lahko tekmujejo posamezno in ekipno.

Cicibani in cicibanke − ekipa šteje 4 + 2 tekmovalca oziroma tekmovalki.

Mlajši dečki in deklice − ekipa šteje 4 + 2. Starejši dečki in deklice − ekipa šteje 4 + 2.

Mladinci in mladinke − ekipa šteje 3 + 2. Člani in članice − ekipa šteje 3 + 2.

Posamezno društvo lahko prijavi največ tri ekipe. V kolikor društvo prijavi v posamezni kategoriji več ekip, mora biti prva in vsaka naslednja ekipa popolna (6 oz. 5 tekmovalcev).

91

92

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

OCENJEVANJE IZRAČUN OCENE Sodnik oceni izvedbo tako, da sešteje vrednosti odbitkov.

Obvezni skok ocenjujemo tako, da vrednost napak obeh sodnikov seštejemo in delimo z dve, nato povprečno vrednost napak odštejemo od ocene 10,00. Ocene obveznega skoka ne pomnožimo s koeficientom tega skoka.

Primer izračuna ocene obveznega skoka: Vrednost napak:

sodnik 1: 0,60;

sodnik 2: 0,50

Povprečna vrednost napak:

(0,60 + 0,50) : 2 = 0,55

Ocena obveznega skoka:

10,00 – 0,55 = 9,45

Enako ocenjujemo poljubne skoke. Končno oceno poljubnega skoka dobimo tako, da sodniško oceno pomnožimo s koeficientom posameznega skoka.

Primer izračuna poljubnega skoka: Tekmovalec skoči skok številka 08 – salto naprej sklonjeno; koeficient skoka je 2,1.

Vrednost napak: Povprečna vrednost napak: Ocena poljubnega skoka :

sodnik 1: 0,70; sodnik 2: 0,90 (0,70 + 0,90) : 2 = 0,80 (10,00 – 0,80 = 9,20) x koeficient skoka 2,1 = 19,32

Končna ocena tekmovalca je seštevek vseh štirih ocen, to je obveznega skoka in vseh treh poljubnih skokov. Če so v sodniški komisiji dva ali trije sodniki, izračunamo povprečno oceno. Če pa so v komisiji več kot trije sodniki, se najvišja in najnižja ocena črtata.

Zalet Če tekmovalec steče mimo male prožne ponjave, lahko skok ponovi, vendar sodniki od končne ocene odbijejo 1,00 točke. Če tekmovalec skoči na malo prožno ponjavo, a skoka ne izvede, prejme oceno 0,00 točke.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Višina in dolžina skoka Skoki morajo biti izvedeni s primerno višino in dolžino. Pri skokih tipa salto mora biti težišče približno v višini 1,5-kratnika višine tekmovalca. Skok ne sme biti predolg ali prekratek. Dolžina skoka mora biti približno enaka višini skoka ali malo krajša.

Padec Pri vseh skokih, razen pri skoku št. 06 (skok letno v preval naprej), mora tekmovalec doskočiti na noge. Če tekmovalec ne doskoči najprej na stopala, se skok oceni z 0,00 točkami. Če po doskoku naredi preval naprej, oz. pade naprej ali nazaj, sledi odbitek 1,00 točke. Opora z eno ali obema rokama se šteje kot padec in kaznuje z odbitkom 1,00 točke.

Skok letno v preval naprej (št. 06) Ob stiku dlani z doskočno površino mora biti vidna opora z dlanmi. Če opora ni vidna, se kaznuje z odbitkom 1,00 točke. Če tekmovalec doskoči na hrbet, se skok oceni z 0,00 točkami.

Položaj telesa in glave V vseh položajih morajo biti noge skupaj in stopala iztegnjena (špičke). Glede na posamezni skok mora biti telo v naslednjem položaju: skrčen, sklonjen ali stegnjen.

V skrčenem in sklonjenem položaju naj bi bile noge in trup čim bolj skupaj, razen pri obratih okoli vzdolžne osi.

Skrčeno: Optimalni kot med trupom in stegnom ter kot med stegnom in golenjo v skrčenem položaju telesa je 45°. Vadeči se med izvedbo skoka z rokami drži za goleni ali zadnji del stegna v višini kolenskega sklepa, razen med obrati okoli dolžinske osi.

V kolikor je kot med trupom in stegnom večji od 135°, se skok oceni z 0,00 točke.

Sklonjeno: Optimalni kot med trupom in nogami v sklonjenem položaju telesa je 45°, vadeči se v fazi leta z rokami prime za zadnji del stegna v višini kolenskega sklepa ali zadnji del meč, razen med obrati okoli dolžinske osi. V kolikor je kot med trupom in stegnom večji od 135°, se skok oceni z 0,00 točke.

Stegnjeno: Optimalni kot med trupom in nogami je 180°. V kolikor je kot med trupom in stegnom manjši od 135°, se skok oceni z 0,00 točke. Glava je v podaljšku telesa.

93

94

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

SKICE POLOŽAJEV (skice so simbolične)

Položaj/odbitek

0,0

0,1

0,3

0,5

Skrčeno

Sklonjeno

Stegnjeno

Stegnjeno

NAPAKE IN ODBITKI Kot napake v izvedbi upoštevamo vsa odstopanja od predpisanega položaja.

Odbitki za malo, srednjo in veliko napako so definirani s stopnjo odstopanja od predpisanega položaja. Za enako velika upogibanja rok, nog in trupa so enaki tudi odbitki.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Napake v drži telesa pri upogibanju rok, nog in trupa so razdeljene v naslednje razrede: Mala napaka rahlo krčenje ali pregib Srednja napaka poudarjeno krčenje ali pregib Velika napaka ekstremno krčenje ali pregib Padec, opora z eno ali obema rokama 0,1

0,3

0,5

Slaba drža nog in/ali telesa

+

+

+

Slaba drža stopal in/ ali glave

+

+

+

+

Širjenje nog pri rotaciji

do širine ramen

nad širino ramen

Ni priprave na doskok

+

+

+

V fazi leta ni iztegnitve (skok letno – št. 06)

+

+

+

Nedokončan obrat

1° - 30°

31° - 60°

61°90°

Pomanjkanje višine skoka

+

+

+

Neprimerna dolžina skoka

+

+

+

Dotik blazine z roko, s kolenom

+

+

+

Kratek korak ali poskok

+

Vrednost napake

Nepravilen položaj skrčeno, sklonjeno, stegnjeno

Dolg korak ali poskok

+

Vsak korak in poskok se sešteva do največ 1,00 točke Nezanesljiv doskok

+

Doskok v globok čep Širjenje nog ob doskoku Padec, opora z eno ali obema rokama

+ do širine ramen

nad širino ramen odbitek 1,00 t

0,10 t 0,30 t 0,50 t 1,00 t

91° ≤ nepriznavanje skoka

95

96

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Dotik orodja Drugi zalet

odbitek 1,00 t odbitek od končne ocene 1,00 t

Doskok ni izveden najprej na stopala

skok se oceni z 0,00 t

Izvedba drugačnega skoka od prijavljenega

skok se oceni z 0,00 t

Pomoč pri izvedbi

skok se oceni z 0,00 t

Tekmovalec skoči obvezen skok v poljubnem programu

skok se oceni z 0,00 t

Različni dresi v ekipi

ekipni rezultat se ne upošteva

Neprimerna športna oprema ali nakit

odbitek od končne ocene 1,00 t

Neprimerno obnašanje trenerja in/ali tekmovalca

odbitek od končne ocene 1,00 t

PREGLEDNICA SKOKOV Pri opredeljevanju težavnostnih koeficientov za posamezne skoke smo skoke sistematično ocenili in njihove koeficiente ovrednotili glede na položaj telesa (skrčeno, sklonjeno, stegnjeno) in/ali število obratov okoli vzdolžne osi (180°, 360°, 540° ali več). Tako lahko sami izračunamo koeficiente novih skokov. osnova: salto obrat 180° obrat 360° obrat 540° obrat 720° položaj sklonjeno položaj stegnjeno letno dvojni salto trojni salto

2,0 0,1 0,2 0,3 0,4 0,1 0,2 0,1 2,5 3,0

Vsi skoki, ki se končajo v preval, razen skoka letno v preval naprej (št. 06), niso dovoljeni.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

št.

1 2 3

4 5 6 7 8 9 10 11 12 13

14

15

16 17 18

opis prvine skok stegnjeno skok raznožno skok prednožno raznožno z rokami dotik prstov na nogah skok prednožno snožno z rokami dotik prstov na nogah skok skrčno skok letno v preval naprej salto naprej skrčeno salto naprej sklonjeno salto naprej stegnjeno dvojni salto naprej skrčeno dvojni salto naprej sklonjeno dvojni salto naprej stegnjeno salto naprej skrčeno z obratom za 180° in spojeno salto nazaj skrčeno salto naprej sklonjeno z obratom za 180° in spojeno salto nazaj sklonjeno salto naprej stegnjeno z obratom za 180° in spojeno salto nazaj stegnjeno trojni salto naprej skrčeno trojni salto naprej sklonjeno salto naprej skrčeno z obratom za 180° in spojeno dvojni salto nazaj skrčeno

koeficient A B C D E F brez 180° 360° 540° 720° 900° 1080° 1,0 1,3 1,6 1,9 2,1 2,4 2,7 1,1 1,5 1,7 1,5 1,8 2,0 2,1 2,2

2,1 2,2 2,3

2,2 2,3 2,4

2,3 2,4 2,5

2,4 2,5 2,6

2,5

2,6

2,7

2,8

2,5

2,6

2,7

2,8

2,9

3,0

3,1

2,6

2,7

2,8

2,9

3,0

2,7

2,8

2,9

3,0

3,1

3,2

3,3

2,6

2,7

2,8

2,7

2,8

2,9

2,8

2,9

3,0

3,0

3,1

3,2

3,1 3,1

3,2

97

98

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2015

Novi skoki Tekmovalec lahko izvede skok, ki ga ni v preglednici skokov, vendar ga mora njegov trener ali klubski predstavnik prijaviti vodji sodniške komisije na sestanku pred začetkom tekmovanja. Sodniška komisija bo določila, ali skok lahko izvaja, in določila njegov koeficient.

VIRI 1. Avkhadijeva, G., Bučar., M., Čuk, I., Gorečan, S., Kovač, M., Turšič, B. (2001). C program gimnastike. Ljubljana: Gimnastična zveza Slovenije, Fakulteta za šport in Zavod za šport Slovenije.

2. Bolkovič, T., Čuk, I., Kovač, M., Novak, D. (2002). Izrazoslovje v gimnastiki: (Osnovni položaji in gibanja) I. Del. Ljubljana: Fakulteta za šport.

3. Bricelj, A., Čuk, I., Kern, J. (2010). Pravilnik za ocenjevanje skokov na veliki prožni ponjavi.

4. Ljubljana: Gimnastična zveza Slovenije.

5. Code of Points. Men᾿s artistic gymnastics. (2012). Lausanne: FIG. 6. Code of points. Trampoline gymnastics. (2012). Lausanne: FIG. 7. Čuk, I., Kolar, E., Piletič, S. (2001). Moška športna gimnastika, Tekmovalni program za starostne skupine 6–14 let. Ljubljana: Gimnastična zveza Slovenije.

8. Team gym code of points. (2009). Lausanne: UEG.

100

100

95

95

75

75

25

25

5

5

0

0

100

100

95

95

75

75

25

25

5

5

0

0