Splosni strokovni prirocnik gzs 2012 by Revija GIMNASTIKA

Gimnastična zveza Slovenije SPLOŠNI STROKOVNI PRIROČNIK GIMNASTIČNE ZVEZE SLOVENIJE Urednika: Jernej Salecl Mitija Samardžija Pavletič Ljubljana, 2012

SPLOŠNI STROKOVNI PRIROČNIK GIMNASTIČNE ZVEZE SLOVENIJE 2012 Urednika: Jernej Salecl, univ. dipl. kom. Mitija Samardžija Pavletič, prof. šp. vzg. Avtorji: Izr. prof. dr. Edvard Kolar, spec. proj. mng. Jernej Salecl, univ. dipl. kom. Asist. Maja Smrdu, univ. dipl. psih., spec. klin. psih. Dr. Mitja Bračič, prof. šp. vzg. Dr. Lovro Žiberna, mag. farm. Mitija Samardžija Pavletič, prof. šp. vzg. Špela Dragaš, univ. dipl. nov. Aleksander Šajn, univ. dipl. prof. soc. in fil. Andraž Bricelj, prof. šp. vzg. Asist. dr. Petra Zaletel, prof. šp. vzg. Doc. dr. Primož Pori, prof. šp. vzg. Asist. mag. Tina Jarc Šifrar, prof. šp. vzg. Izr. prof. dr. Marjeta Kovač, prof. šp. vzg. Izdala in založila: Gimnastična zveza Slovenije Lektoriranje: Simona Mlinšek Grafično oblikovanje in priprava za tisk: Grafična klet Tisk: Hopa d.o.o. Naklada: 300 izvodov Za avtorstvo in vsebino so odgovorni avtorji prispevkov. Publikacijo je sofinancirala Fundacija za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 796.4(082) SPLOŠNI strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije / [avtorji Edvard Kolar ... et al.] ; urednika Jernej Salecl, Mitija Samardžija Pavletič. - Ljubljana : Gimnastična zveza Slovenije, 2012 ISBN 978-961-6733-04-5 1. Kolar, Edvard, 1970- 2. Salecl, Jernej 259879424

Avtorske pravice pridržane. Gradiva iz publikacije ni dovoljeno kopirati, reproducirati, objavljati ali prevajati v druge jezike brez pisnega dovoljenja Gimnastične zveze Slovenije.

Splošni strokovni priročnik GZS 2012 je najobsežnejša in najbolj poglobljena publikacija, ki jo je Gimnastična zveza Slovenije izdala v štiridesetih letih svojega delovanja. Izraža obseg in kakovost dela vseh deležnikov gimnastike v Sloveniji. Tekmovalci, trenerji, sodniki, raziskovalci in organizacijski delavci iz vseh panog ter društev GZS bodo v knjigi našli odgovore na vprašanja, s katerimi se soočajo v vsakodnevni praksi. V gimnastiki smo bili vedno zmagovalci. Uvodni članek na ramenih analize dosedanjega dela Gimnastične zveze Slovenije in rezultatov slovenske gimnastike predstavlja vizijo in pot, ki nas bo popeljala dlje od drugih. Priročnik je oboje: splošen in strokoven. Članki predstavljajo raznolikost disciplin, ki jih gojimo v Sloveniji, od olimpijskih panog vrhunske športne ter ritmične gimnastike do množično obiskane akrobatike, aerobike in gimnastike za vse. Obravnavane teme zajemajo različne strokovne vidike trenažnega in tekmovalnega procesa od ogrevanja, tehnike in metodike učenja prvin, umetnostnega izražanja, sojenja, specialne telesne in psihološke priprave ter prehrane. Uporabnost priročnika je še toliko večja, ker bodo zapisane vsebine predstavljene indane v kritično obravnavo tekom letnega tehničnega kongresa, kar bo zagotovilo še večji pretok znanja in informacij. Ponuja tudi priložnost idejam za nove teme in nove oblike strokovnega (so)delovanja. mag. Klemen Bedenik predsednik Gimnastične zveze Slovenije

Jernej Salecl

Mitija Samardžija Pavletič

Leta 2011 je Gimnastična zveza Slovenije prvič organizirala usposabljanje in licenciranje vseh strokovnih delavcev, ki jih združuje gimnastika, v obliki tehničnega kongresa. Odziv udeležencev je bil enkraten in tudi mnenja o kongresu so bila zelo pozitivna,zato je bil zagon za organizacijo 2. kongresa v že preizkušenem formatu še toliko večji. In publikacija, ki je pred vami, je v prvi vrsti rezultat pravtega zagona, saj smo si zadali, da v letu 2012 pripravimo še kvalitetnejši dogodek z razširjenim in strokovno okrepljenim programskim sklopom, katerega naj bi spremljali zapisanistrokovni prispevki, zbrani v obliki Splošnega strokovnega priročnika Gimnastične zveze Slovenije. Na naše veliko veselje nam je uspelo oboje inpričujoči priročnik tako predstavlja ne le precejšnjo dodano vrednost kongresa 2012, ampak je obenem tudi del koncepta založništva in sistema usposabljanj Gimnastične zveze Slovenije ter logično nadaljevanje že poprej izdanih priročnikov.Vsebina je pestra in zajema vsa strokovna področja delovanja Gimnastična zveza Slovenije: moško športno gimnastiko, žensko športno gimnastiko, ritmično gimnastiko, akrobatiko, gimnastiko za vse in aerobiko.Uvodni prispevek nakazuje smer razvoja Gimnastične zveze Slovenije v naslednjem dolgoročnem obdobju, sledijo pa strokovni prispevki, ki priročnik v grobem razdelijo na tri vsebinske sklope: vrhunski šport, množičnost in sodniško problematiko. Vesela sva dobrega odziva avtorjev in, po najinem mnenju, visoke strokovne ravni prispevkov.Vsem vpletenim se zahvaljujeva za trud in sodelovanje ter jih že sedaj vabiva k sodelovanju pri nastajanju strokovnega priročnika ob Tehničnem kongresu Gimnastične zveze Slovenije leta 2013. Urednika

TEHNIČNI KONGRES GIMNASTIČNE ZVEZE SLOVENIJE

V pričetku preteklega leta smo se odločili prvič pripraviti usposabljanje in licenciranje vseh strokovnih delavcev v gimnastiki v obliki tehničnega kongresa, ki je hkrati tudi odlična priložnost za druženje in izmenjavo raznovrstnih informacij ter modrosti vseh, ki smo v gimnastiki aktivni, a se v času informacijskokomunikacijske tehnologije vse preredko srečamo v živo. Druženje v Portorožu smo lani zaključili s podelitvijo priznanj najboljšim športnikom v minulem letu, čemur je sledila prav prijetna zabava. Pozitivni odzivi na dogodek so bistveno presegli naša pričakovanja, zato je bil zagon za organizacijo 2. Tehničnega kongresa v že preizkušenem formatu še toliko večji. Prav v času izida revije, ki je pred vami, se vsi skupaj ponovno vračamo na »kraj zločina«, v Kongresni center Metropol na slovenski obali in prepričani smo, da smo na krilih zanosa iz lanskega leta tokrat pripravili še kvalitetnejši dogodek, ki ga odlikuje bistveno razširjeni ter strokovno okrepljeni programski sklop, večino predavanj pa spremljajo strokovni članki, zbrani v obliki Splošnega strokovnega priročnika Gimnastične zveze Slovenije, kar je dobrodošla noviteta, ki bo okrepila našo založniško dejavnost. Novost letošnjega kongresa je tudi priprava okrogle mize, ki predstavlja neprecenljivo izkušnjo izmenjavanja informacij in razpravljanja o aktualnih problemih, ki tako ali drugače povezujejo Gimnastično zvezo Slovenije in njena društva. Tudi tokrat bomo kongres zaključili s podelitvijo priznanj našim najuspešnejšim športnikom v pretekli sezoni, čemur bo sledila zagotovo dobra zabava, zato vas vabimo k udeležbi v čim večjem številu. Glede na potek dogodkov vse kaže, da bomo izpolnili še en zadani cilj in Tehničnemu kongresu Gimnastične zveze Slovenije dodali pridevnik »tradicionalni«. Se vidimo v letu 2013.

Jernej Salecl

PROGRAM RAZVOJA GIMNASTIČNE ZVEZE SLOVENIJE V NASLEDNJEM DOLGOROČNEM OBDOBJU Edvard Kolar, Jernej Salecl

PSIHIČNA PRIPRAVA V ŠPORTNI IN RITMIČNI GIMNASTIKI Maja Smrdu

SPECIALNA TELESNA PRIPRAVA V ŠPORTNI GIMNASTIKI Edvard Kolar

SPECIFIČNA PRIPRAVA TRENINGA ZA MOČ Mitja Bračič

NUTRICIONISTIČNI VIDIKI SPECIALNE TELESNE PRIPRAVE V GIMNASTIKI Lovro Žiberna

PSIHOLOŠKA PRIPRAVA V ŠPORTNI IN RITMIČNI GIMNASTIKI OB POVEČANIH TELESNIH OBREMENITVAH Maja Smrdu

SPECIALNA TELESNA PRIPRAVA ZA TEKMO – INTERVALNI TRENING Mitija Samardžija Pavletič

MODEL OGREVANJA V RG (priredila po zapiskih s FIG akademije – nivo I) Špela Dragaš

TEHNIKA IN METODIKA AKROBATSKIH PRVIN V PROGRAMU »GIMNASTIKA ZA VSE« Aleksander Šajn

103

TEHNIKA IN METODIKA NEKATERIH SKOKOV Z MALE PROŽNE PONJAVE Andraž Bricelj

111

RAZVOJ AEROBIKE V SLOVENIJI, AKTUALNA PROBLEMATIKA IN VIZIJA ZA NAPREJ Petra Zaletel

117

FUNKCIJSKA VADBA IN DIAGNOSTIKA Primož Pori

129

NOVA DIMENZIJA URAVNOTEŽENEGA GIBANJA – GYROTONIC EXPANSION SYSTEM® – GYROKINESIS® Tina Jarc Šifrar 136 RAZLIČNE PERSPEKTIVE OCENJEVANJA IN NEKATERE DILEME SOJENJA V ŽENSKI ŠPORTNI GIMNASTIKI Marjeta Kovač 139 ARTISTIKA IN D2 – MLAJŠE KATEGORIJE, SKUPINSKA VAJA, BREZ REKVIZITA (PRIREJENO PO PRAVILNIKU FIG – RG) Špela Dragaš

155

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

PROGRAM RAZVOJA GIMNASTIČNE ZVEZE SLOVENIJE V NASLEDNJEM DOLGOROČNEM OBDOBJU Izr. prof. dr. Edvard Kolar, Jernej Salecl Gimnastična zveza Slovenije POVZETEK Prispevek na podlagi izsledkov in spoznanj strateške analize Gimnastične zveze Slovenije (v nadaljevanju GZS) predstavi profil prednosti in slabosti podstruktur organizacije, ki skupaj z matriko SWOT (prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti) predstavlja podlago za oblikovanje celostne strategije GZS do leta 2020. Slednja za zagotavljanje razvoja glede na postavljene strateške cilje in zaznane prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti v prihodnosti terja spremembe v vseh treh temeljnih podstrukturah, zato je najbližje oziroma najbolje definirana s strategijo popolne (čiste) diverzifikacije, ki obenem predstavlja podlago za nadaljnje delo in oblikovanje posameznih oddelčnih poslovnih strategij. Ključne besede: Gimnastična zveza Slovenije, strateška analiza, poslanstvo, vizija, strateški cilji, strategija. UVODNA IZHODIŠČA Organizacije, ki nastajajo v človekovem širšem in ožjem okolju, nastajajo zaradi določenih namenov (ang. purpose), ki jih s svojim delovanjem želijo uresničiti. Uresničevanje namena organizacije pa je vedno neločljivo povezano z doseganjem uspešnosti, ki bo imela neposreden vpliv na rast in razvoj organizacije ter neposredne ali posredne vplive na širše in ožje okolje organizacije. Dosežen namen organizacije in njegov vpliv na člane organizacije, organizacijo kot celoto in njeno okolje pa nam pove, ali je bila organizacija ustanovljena zato in ali je delovala tako, da je »delala prave stvari«. Poznavanje namena ustanovitve in obstoja neke organizacije nam torej ponuja odgovor na vprašanji, zakaj je neka organizacija nastala in zakaj biva in deluje v nekem točno določenem prostoru in času. Prav namen organizacije torej določa njeno poslanstvo (Rozman, 2008, str. 6) in torej smiselnost in smotrnost njenega obstoja in s tem prvi korak pri iskanju nadaljnjih razvojnih možnosti, ki bodo vplivale na nadaljnjo rast in razvoj organizacije. Uvodni zapis nas usmerja v iskanje ciljev (ang. objective ali goal), s katerimi bomo odgovorili na vprašanje, kaj moramo postoriti v točno določenem časovnem obdobju, da bomo uresničevali namen in s tem poslanstvo neke točno določene organizacije. Odgovor na vprašanje kaj je pa vedno neposredno povezan s cilji, ki jih mora imeti vsaka organizacija. Iskanje in določanje ciljev vedno predstavlja prvi korak pri načrtovanju poti uresničevanja poslanstva organizacije. Šele konkretni cilji nam omogočajo vzpostavljanje procesa strateškega načrtovanja, katerega rezultat je strateški načrt, ki opredeljuje pot za doseganje ciljev in uresničevanje poslanstva.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Proces postavljanja ciljev pa mora vedno temeljiti na objektivni in stvarni podlagi, zato je predhodno potrebno izvesti strateško analizo, ki zajema celosten pregled stanja na področjih. Analiza kot najpomembnejši segment nastajanja strateškega načrta pa mora biti kar se da poglobljena, saj le takšna omogoča spoznavanje in zaznavanje tistih prednosti in slabosti (notranje okolje) ter priložnosti in nevarnosti (zunanje okolje), ki organizaciji omogočajo podlago za postavljanje stvarnih ciljev za prihodnji razvoj (Kolar, 2007, str. 7). Šele konkretni cilji nam omogočajo vzpostavljanje procesa strateškega načrtovanja, katerega rezultat je strateški načrt, ki opredeljuje pot za doseganje ciljev in uresničevanje poslanstva. Kadar pa govorimo o poti, pa odgovarjamo na vprašanje, kako bomo dosegali cilje in uresničevali namen organizacije. Zakaj, kaj in kako so torej tri osnovne vprašalnice, na katera moramo odgovoriti, kadar razmišljamo o bodočem razvoju oz. »strategiji« vsake organizacije. V letu 2010 je bila sprejeta odločitev, da GZS natančno opredeli in začrta svoje delovanje in razvoj v naslednjem dolgoročnem obdobju v obliki strateškega dokumenta, ki je v fazi nastajanja dobil delovni naziv Pot do cilja – Strategija GZS za obdobje 2011 do 2020. V prvi fazi nastajanja dokumenta je bila osnovana projektna skupina za pripravo Strategije GZS, ki je prvih šestih mesecih svojega delovanja opravila obširno analizo zunanjega okolja in podstruktur širšega in ožjega notranjega okolja GZS, katerih izsledki so bili predstavljeni na 1. Tehničnem kongresu GZS v letu 2011 in so predstavljali podlago za oblikovanje ter artikulacijo poslanstva, vizije in strateških ciljev organizacije ter naposled formiranja celostne strategije GZS do leta 2020, kar je tudi predmet tega sestavka. METODOLOŠKA IZHODIŠČA Strateški management je v praksi predvsem v domeni pridobitnih (profitnih) organizacij in iz tega vidika miselno povezan predvsem z gospodarskimi združbami. Prav tako je večina teoretičnih razprav in literature na področju strateškega managementa usmerjenih v razglabljanje pomena takšnega načina upravljanja in managementa gospodarskih družb. Ne glede na to pa je proces strateškega upravljanja in poslovodenja neobhodnega pomena tudi za obstoj in razvoj organizacij, ki jih s skupnim imenom imenujemo nepridobitne (neprofitne) organizacije. Zato je način formalnega procesa strateškega planiranja, ki ponuja sistematičen in racionalen način strateškega odločanja in je rezultat natančno razvite strategije organizacije s temelji na skrbni strateški analizi organizacije in njenega okolja (Pučko, 2003, str. 343), pomemben tudi za nepridobitne organizacije, ali kot trdijo Thibault, Slack in Hinings (1993, str. 25), v kolikor želijo športne organizacije predvidevati spremembe in zaznavati priložnosti v svojem okolju, morajo razvijati strategije.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Prikaz 1: Proces strateškega managementa

Vir: prirejeno po: A. Žnidaršič Krajnc, 1996, str. 210; T. Slack, 1997, str. 103; E. Kolar, 2007, str. 11; D. Pučko, 2008, str. 17; R. Rozman & A. Stare, 2008, str. 55. PREDSTAVITEV GIMNASTIČNE ZVEZE SLOVENIJE GZS je športna organizacija, ki jo lahko opredelimo kot družbeno entiteto, ki je vključena v športno industrijo in je ciljno usmerjena, zavestno strukturirana in ima relativno določene meje (Slack, 1997, str. 5). GZS je slovenska nacionalna panožna športna zveza, je zveza športnih društev, ustanovljena skladno z 11. členom Zakona o društvih (Uradni list RS, št. 61/2006). GZS je interesno združenje, kar pomeni, da deluje ob navzkrižju interesov udeležencev (Tavčar & Trunk Širca, 2002). Udeleženci so vsi posamezniki (funkcionarji, trenerji, tekmovalci ...) in skupine (strokovne in druge) ter združbe (društva in klubi), ki imajo interes glede delovanja GZS ter lahko pomembno delujejo in vplivajo nanjo. Interesi, ki izhajajo iz potreb in vrednot udeležencev, odražajo potrebe, želje in pričakovanja udeležencev, zato je pri delovanju organizacije le-te potrebno smiselno usklajevati (koordinirati), da se čim uspešneje dosegajo zastavljeni cilji in smotri združbe (Kolar, Stare & Bednarik, 2005). Trenutno je v GZS vključenih 40 društev in klubov, ki gojijo eno ali več športnih panog. Članstvo v GZS je prostovoljno. GZS je krovna slovenska športna zveza, organizirana za pet trenutno aktivnih športnih panog, in sicer športno gimnastiko (moško in žensko), ritmično gimnastiko, aerobiko, akrobatiko in program gimnastike za vse. Skladno z urejenostjo Mednarodne gimnastične zveze (FIG) in Evropske gimnastične unije (UEG), katerih polnopravna članica je, lahko GZS aktivno izvaja tudi programe trampolininga (velika prožna ponjava, akrobatika na akrobatski stezi in dvojna mala prožna ponjava), ki pa so v primeru urejenosti GZS vključeni v programe akrobatike (Gimnastična zveza Slovenije, 2010). GZS s svojim delovanjem v slovenskem prostoru skrbi za strokovne, upravljalne, poslovodne in

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

razvojne vidike vseh vključenih športnih panog. Delovanje GZS mora biti skladno z najvišjim aktom »Statutom GZS« in drugimi pravilniki, ki urejajo posamezna področja delovanja ter Zakonom o športu (1998) in Nacionalnim programom športa (2000). Skupna delovna naloga GZS je: ⇨ zagotavljanje pogojev za izvajanje vrhunskega športnega treninga in udeležbe na mednarodnih tekmovanjih za vse starostne kategorije (mlajše, mladinske in članske) reprezentanc Slovenije v vseh športnih panogah, vključenih v GZS; ⇨ zagotavljanje pogojev za organizacijo in izvedbo domačega tekmovalnega sistema za vse starostne kategorije (mlajše, mladinske in članske) športnikov v vseh športnih panogah, vključenih v GZS; ⇨ skrb za uveljavljanje in ugled slovenske gimnastike v mednarodnem in slovenskem športnem prostoru in ⇨ skrb za rast in razvoj vseh oblik gimnastičnega športa na različnih ravneh v Republiki Sloveniji. STRATEŠKA ANALIZA GIMNASTIČNE ZVEZE SLOVENIJE Spoznanja iz strateške analize zunanjega okolja in podstruktur širšega in ožjega notranjega okolja GZS smo strnili in prikazali v obliki točkovnega profila ocen prednosti in slabosti podstruktur organizacije (Pučko, 2008, str. 54) in SWOT matrike oziroma matrike prednosti (ang. Strengths), slabosti (ang. Weaknesses), priložnosti (ang. Opportunities) in nevarnosti (ang. Threats). Medtem ko nam bo profil prednosti in slabosti GZS pokazal, kako posamezne podstrukture GZS, ki smo jih ocenjevali, prispevajo k skupni oceni GZS v preučevanem obdobju, bomo v SWOT matriki izpostavili predvsem tiste prednosti in slabosti ter priložnosti in nevarnosti, ki so bile v strateški analizi prepoznane in bi lahko imele odločilen vpliv na nadaljnjo rast in razvoj GZS. SWOT matrika je tisto strateško orodje, ki ga bodo organizacije v prihodnosti vse bolj potrebovale in uporabljale, z namenom, da bi izbrale takšno celovito strategijo, ki jim bo zagotavljala trajne konkurenčne prednosti (Dimovski, Penger & Žnidaršič, 2005, str. 103). Profil prednosti in slabosti Gimnastične zveze Slovenije V Prikazu 2 vidimo, da je skupna kvantitativna ocena organizacije 3,3, kar predstavlja kakovostno oceno med ocenama »zadovoljivo« in »dobro«. Celovita ocena GZS je sestavljena iz ocen posameznih podstruktur, pri čemer imajo vse ocene posameznih podstruktur enak vpliv na končno oceno. Največji vpliv k povečanju končne ocene uspešnosti delovanja GZS in s tem največje strateške prednosti izhajajo iz pravne in normativne urejenosti organizacije in iz kadra (kadrovska podstruktura), s katerim je povezana tudi zmožnost nadaljnjega razvoja in rasti organizacije. Med nadpovprečno ocenjenimi podstrukturami so še organizacijska in programska podstruktura, ki sta prav tako ključni podstrukturi nadaljnjega razvoja in rasti GZS. Kot največja slabost in nevarnost, ki bo tudi onemogočala nadaljnji

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

razvoj in rast GZS, pa je ocenjena dotrajana infrastruktura in neprimerna specialna oprema (tehnološka podstruktura). GZS je z vidika zagotavljanja trenažnih pogojev za programe vrhunskega športa, kakovostnega športa in športa otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport v velikem zaostanku za konkurenco. Takojšnje neukrepanje na tem področju lahko pomeni stagnacijo in propad te dejavnosti v Sloveniji, v vsakem primeru pa vedno večje zaostajanje za trenutno tekmovalno uspešnostjo. Ocene konkurenčnosti, finančne in tržne podstrukture so vse na ravni ocene »zadovoljivo«. Prikaz 2: Profil prednosti in slabosti GZS

»SWOT« matrika

PREDNOSTI • Gimnastika je tradicionalno ena najuspešnejših športnih panog v Sloveniji z dolgo tradicijo in eminentnimi posamezniki. • Gimnastika velja za eno od treh bazičnih športnih panog za skladen telesni razvoj otrok in mladine. • Visoka raven konkurenčnosti v mednarodnem in nacionalnem okolju v MŠG in solidna raven v ŽŠG.

SLABOSTI • Slaba raven konkurenčnosti v RG. • Slaba konkurenčnost GZS v nacionalnem okolju z vidika števila članic in števila registriranih športnikov. • Zmanjševanje števila osnovnih organizacij. • Neenakomerna programska pokritost regij in pokritost regij s članicami. • Slaba odzivnost osnovnih orgnaizacij na pobude GZS.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

• Visok ugled GZS v mednarodnem • Relativno nekoensistentno načrtovanje, uveljavljanje in in nacionalnem okolju. kontroliranje strateških projektov. • Relativno dobra prepoznavnost • Zaposleni kadri nimajo zadostnega tekmovalcev in tekmovalk znanja za načrtovanje, uveljavljanje v slovenskem medijskem in in kontrolo strateških projektov. gospodarskem okolju. • Raven strokovne usposobljenosti • Visoka raven strokovnega znanja strokovnih kadrov v športni in in izobrazbene strukture trenerjev v vrhunskem športu. • Dobra organizacijska strukturiranost in pravno-normativna urejenost v notranjem in ožjem okolju GZS. • Zaposleni so visoko motivirani za prihodnje izive. • Zadostno število strokovno usposobljenega kadra na področju športne in ritmične gimnastike. • Struktura, število, izkušnje, starostna struktura in raven izobrazbe zaposlenega kadra je primerna za prihodnje delovanje GZS. • Trenerji, zaposleni v projektu »Nacionalne panožne športne šole«, imajo v večini visoko strokovno znanje in dosegajo s svojimi športniki in športnicami visoke mednarodno konkurenčne rezultate. • GZS ima dobro programsko podstrukturo tako v tekmovalnih (vrhunskih) programih kot tudi v programih razvoja množičnosti. • Struktura prihodkov GZS je uravnotežena. • Višina prihodkov iz javnofinančnih sredstev ima dobro rast. Črpanje sredstev je uspešno. • Struktura odhodkov dobro sledi osnovnemu poslanstvu organizacije. Največji delež je namenjen programski podstrukturi. • Statusne pravice vrhunskih športnikov (štipendije, nagrade, zavarovanje, izobraževanje) so zagotovljene in se uveljavljajo na zadovoljivi ravni.

ritmični gimnastiki je slaba. Le majhen delež ima usposobljenost druge in tretje ravni. • Tekmovalni programi v olimpijskih športnih panogah so centralizirani na dve regiji. V ostalih regijah se te vrste programov praktično ne izvajajo. • Veliko število poškodb med športniki v športu otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport ter vrhunskem in kakovostnem športu. • Nezadostno število tekmovalk in tekmovalcev v absolutni kategoriji. • Starost naših najuspešnejših tekmovalcev. • Tekmovalni sistemi v projektu »Šolskih športnih tekmovanj« so neustrezni in beležijo upad števila aktivnih udeležencev. • Nadzor kakovosti in kvantitativnih spremenljivk programa projektov »Slovenija telovadi« je slab. • Pomanjkanje strokovnih publikacij na vseh ravneh programske podstrukture. • Funkcionalnost, količina, stanje in opremljenost specializiranih objektov za športno in ritmično gimnastiko je zelo slaba. • Delež prihodkov iz lastne dejavnosti je prenizek. • Nepovezano delovanje članstva (organizacijsko in programsko) pri kandidiranju za javna sredstva v lokalnih okoljih.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

• Postopek finančnega načrtovanja in nadzora sta standardizirana in relativno učinkovita. • Organizacija tekmovanj za svetovni pokal je dobro utečena in je učinkovit in uspešen tržni produkt z vidika promocije in trženja GZS

• GZS v zadnjem obdobju ni imela nobenih investicijskih odhodkov. • GZS ima ponavljajoče likvidnostne težave v prvem triletju vsakega leta. • Premajhna količina tržnih storitev in produktov. • Slabo načrtovanje tržnopromocijskih strategij.

PRILOŽNOSTI

NEVARNOSTI

• Z razvitimi programi množičnosti (vadbenimi in tekmovalnimi) vstop v celoten osnovnošolski prostor (zaščitena blagovna znamka GZS). • Razvoj programov za vsa starostna obdobja in sledenje sodobnim trendom zdravega načina življenja (zaščitena blagovna znamka GZS). • Ugodna politična klima za šport (država in MOL) omogoča izvedbo investicije v izgradnjo Nacionalnega gimnastičnega centra v Ljubljani. • Uveljavitev »Pravilnika o panožnih centrih« (OKS-ZŠZ, 2010) in možnost pridobitve blagovne znamke »Olimpijski športni center« za Nacionalni gimnastični center v Ljubljani. • Ugled GZS v UEG in FIG omogoča vstop posameznikov v organe odločanja in pridobitev organizacije čim večjega števila dogodkov v Sloveniji. • Prisotnost v organih odločanja na nacionalni ravni omogoča hiter dostop do pomembnih informacij in prisotnost GZS pri odločanju. • Vzpostavljanje sinergij s sorodnimi športnimi zvezami pri oblikovanju tržnih produktov in storitev.

• Odločitev za izvedbo EP v košarki leta 2013 zmanjšuje dostopnost do trga sponzorstev in javnih sredstev (sredstev iz Evropskega sklada za regionalni razvoj) za izgradnjo Nacionalnega gimnastičnega centra. • Prenehanje aktivnega udejstvovanja naših najuspešnejših športnikov in posledično padanje zanimanja javnosti, medijev in sponzorjev za gimnastiko. • Zaradi slabe konkurenčnosti z vidika razširjenosti (članice, registrirani) zmanjšanje deleža javnega denarja. • Zaradi izrazito slabe materialne podstrukture GZS lahko pride do zaostajanja za mednarodno konkurenco in posledično slabših tekmovalnih rezultatov, ki bi imeli negativen vpliv na vse podstrukture GZS. • Prevzem področja usposabljanja v aerobiki in ostalih sodobnih rekreativnih športnih zvrsteh in s tem izguba pomembnega potencialnega tržnega vira GZS.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

POSLANSTVO, VIZIJA IN STRATEŠKI CILJI GIMNASTIČNE ZVEZE SLOVENIJE Pomagamo vzgajati šampione Osnovno poslanstvo Gimnastične zveze Slovenije je zagotavljanje strokovnih, organizacijskih, materialnih, finančnih, kadrovskih in drugih pogojev za razvoj gimnastičnega športa v Republiki Sloveniji, vsestranska skrb za celostni razvoj športnikov, reprezentantov Republike Slovenije ter zagotavljanje podpore za rast in razvoj osnovnih organizacij, članic Gimnastične zveze Slovenije. Pri uveljavljanju poslanstva se bomo zavzemali za naslednje vrednote, ki bodo oblikovale organizacijsko kulturo Gimnastične zveze Slovenije (Prikaz 3). Prikaz 3: Vrednote in organizacijska kultura Gimnastične zveze Slovenije

Opredelitev vizije in strateških (planskih) ciljev je prvi korak v procesu strateškega načrtovanja in so temelj za sprožanje dejavnosti v okviru drugih managerskih funkcij. Cilji so osnovna predpostavka načrtovanju, kar pomeni, da morajo biti vnaprej dani, da bi bilo načrtovanje sploh možno (Dimovski, Penger & Žnidaršič, 2005, str. 93). Planski (strateški) cilji so najbolj splošni cilji, kamor uvrščamo tudi postavljanje vizije (Dimovski, Penger & Žnidaršič, 2005, str. 93) in predstavljajo najbolj splošne načrte organizacije (Pučko, 2005, str. 18). Najbolj okviren cilj delovanja organizacije je njena vizija (Rozman, 2008, str. 6), ta pa v organizaciji predstavlja opis nove in zaželene podobe organizacije v prihodnosti, ki jo je zlahka mogoče širiti po organizaciji in zunaj nje (Pučko, 2002 str. 272).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Za oblikovanje vizije in planskih (strateških) ciljev je odgovoren vrhnji management organizacije (Dimovski, Penger & Žnidaršič, 2005, str. 92). Vizija »Gimnastična zveza Slovenije bo NPŠZ vsestransko zadovoljnih, preskrbljenih in uspešnih športnic in športnikov ter uspešnih članic (društev in klubov). S svojim delovanjem bo ustvarjala vsestranske pogoje za doseganje športne in poslovne odličnosti.« Cilji športnih organizacij so zelo pomembni za uveljavljanje njenega poslanstva in identitete tako v njenem notranjem kakor tudi v zunanjem okolju (Slack, 1997, str. 19). Oblikovanje strateških ciljev in s tem načrtovanje pa mora nujno izhajati iz ugotovitev strateške analize ter v prihodnosti organizaciji omogočati čim bolj smotrno, uspešno in učinkovito izrabo njenih notranjih prednosti in priložnosti, v odklanjanje in zmanjševanje slabosti notranjega okolja organizacije in izogibanju nevarnostim, pri čemer pa lahko zaznane priložnosti izkoristi tudi za premagovanje slabosti oziroma prednosti za izogibanje nevarnostim (Hunger & Wheelen, 1997, str. 173). Strateški planski cilji so rezultati, ki jih želimo v planskem obdobju doseči (Pučko, 2002 str. 284) in delujejo kot usmerjevalec vseh udeležencev v organizaciji (Slack, 1997, str. 21). So zelo pomembni in se nanašajo na obdobje, za katerega oblikujemo strategijo (Pučko, 2008 str. 83). Strateški cilji GZS in kazalniki za merjenje uresničevanja cilje za obdobje od 2011 do 2020 so: 1. Ohranjanje ravni konkurenčnosti športne gimnastike in dvig ravni konkurenčnosti RG v mednarodnem in nacionalnem okolju. ⇨ Število osvojenih medalj na velikih športnih tekmovanjih. ⇨ Število uvrstitev v finalna tekmovanja na velikih športnih tekmovanjih. ⇨ Število vrhunskih športnikov, skladno s kriteriji OKS-ZŠZ. 2. Zagotavljati skladen vsestranski razvoj naših športnic in športnikov. ⇨ Število zaključenih formalnih izobraževanj na sekundarni in terciarni ravni. ⇨ Število poškodb. ⇨ Število športnikov, vključenih v ekspertni model spremljanja in priprave športnikov in športnic v športni in ritmični gimnastiki. 3. Povečati količino in kakovost programov gimnastike ter vključenost udeležencev v programe vseh starostnih obdobij. ⇨ Število vključenih aktivnih in pasivnih udeležencev v programe. ⇨ Število registriranih pri GZS. 4. Uravnotežiti razvoj gimnastičnega športa na celotnem območju Slovenije. ⇨ Število vseh članic GZS. ⇨ Število članic v deficitarnih regijah.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

5. Izboljšati poslovno učinkovitost in finančno uspešnost GZS in njenih članic. ⇨ Število učinkovito in uspešno izvedenih strateških projektov. ⇨ Vrednost prihodkov iz lastne dejavnosti GZS in njenih članic. ⇨ Vrednost prihodkov iz javnih sredstev GZS in njenih članic. ⇨ Vrednost skupnih prihodkov GZS in njenih članic. CELOVITA STRATEGIJA GIMNASTIČNE ZVEZE SLOVENIJE DO LETA 2020 Strategija kot pojem prihaja iz vojaškega področja. V stari grščini pomeni generalovo umetnost. Z vojaškega področja se je pojem strategije razširil na področje poslovnih ved, kjer pa še vedno ne obstaja enotno stališče, kaj je strategija (Pučko, 2002, str. 283–284). Pučko (2002, str. 284) opredeljuje strategijo kot vsako možno poslovno usmeritev organizacije, ki obeta, če bo uresničena, da bo organizacija z njo dosegla svoje strateške cilje. Na podlagi spoznanj različnih avtorjev poznamo različne oblike razvrščanja strategij, ki za namen razvrščanja uporabljajo različne vidike. Tako jih lahko razvrščamo z vidika organizacijskega področja, funkcije, tržnih segmentov, smeri razvoja tržnih odnosov in tudi drugih vidikov (Pučko, 2008, str. 90–91). Vendar pa je pri razvijanju in uporabi posameznega tipa strategije za konkretno organizacijo potrebno upoštevati notranje in zunanje dejavnike rasti, primernost njene organizacijske strukture ter značilnosti upravljalno-poslovodstvenih sposobnosti (Pučko, 2008, str. 89–90), v našem primeru pa tudi njeno nepridobitno usmerjenost. Pri pripravi strategije GZS bomo kot merilo uporabili organizacijska področja in s tem razvrščanje na celovite, poslovne (oddelčne) in funkcijske strategije (Hunger & Wheelen, 1997, str. 17), pri čemer bomo, upoštevajoč značilnosti organizacijske strukture GZS, razvili samo celovito strategijo GZS in poslovne strategije posameznih oddelkov. Glede na smer rasti in razvoja organizacije je mogoče osnovne celovite strategije organizacije ločiti na (Pučko, 2008, str. 96): ⇨ strategije rasti, ⇨ strategije ustalitve (stabilizacije) in ⇨ strategije krčenja. Celovito strategijo GZS v prihajajočem strateškem obdobju lahko na podlagi tega razvrščanja celovitih strategij opredelimo kot celovito strategijo rasti GZS. Pri tem bomo strategijo razvijali tako z vidika kvantitativne rasti organizacije oziroma večanja obsega organizacije kakor tudi z vidika kakovostnega razvoja oziroma izboljšav v organizaciji. Usmerjenost GZS v nadajnjo rast in razvoj napovedujejo že tudi postavljeni strateški cilji.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Celovito strategijo rasti GZS je mogoče opredeliti tudi na podlagi razširjene Ansoffove matrike oziroma vektorja rasti organizacije (Pučko, 2008, str. 97–100). Na podlagi tega koncepta rasti je mogoče rast organizacije opredeliti s spremembami v treh temeljnih materialnih podstrukturah organizacije, in sicer tehnološki, proizvodni (produktni) in tržni. Trirazsežnostni model, ki ga tvorijo tri temeljne materialne podstrukture organizacije, omogoča osem osnovnih strategij razvoja organizacije, pri čemer je izbor oziroma opredelitev modela bodočega razvoja odvisen od pričakovanih in načrtovanih sprememb v vsaki posamezni razsežnosti (podstrukturi) modela. Izhajajoč iz strateških ciljev in zaznanih prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti bo bodoči razvoj GZS zahteval spremembe v vseh treh temeljnih podstrukturah, zato je celovita strategija GZS najbližje strategiji popolne (čiste) diverzifikacije. Za izboljšanje ali vsaj ohranjanje konkurenčnega položaja vrhunskih športnikov in športnic bo potrebno izrazito izboljšati pogoje na področju tehnološke podstrukture (investicije v nove objekte in specialno opremo) in proizvodne – programske podstrukture (uvajanje novih storitev in inovativnih pristopov, povezanih z večanjem kakovosti trenažnega potenciala ter prevencije in rehabilitacije poškodb). Zagotavljanje nadaljnje kvantitativne rasti organizacije bo prav tako vzpodbujeno s spremembami tehnološke podstrukture (investicije), uvajanjem novih programov (proizvodna – programska podstruktura) ter uravnotežanjem razvoja gimnastike na celotnem območju Slovenije (tržna podstruktura). Prav tako pa v prihodnjem razvoju GZS načrtujemo uvajanje novih storitev na področju poslovanja športnih organizacij (računovodstvo za društva), razvoja športnega rezultata v drugih športnih panogah (management športnika), usposabljanja in razvoja kadrov v športu kakor tudi izgradnjo kakovostnega informacijskega sistema (tehnološka podstruktura). Z navedenimi projekti želimo predvsem pridobiti nove uporabnike na trgu športnih storitev in proizvodov. V prihajajočem strateškem obdobju bo prisotna tako notranja (organska) rast organizacije (nova infrastruktura, nove članice, večanje individualnega članstva) kakor tudi zunanja rast, ki bo temeljila predvsem na strateškem povezovanju pri izvajanju programov (šole in drugi zavodi na področju športa), izvajanju investicij (sovlagatelji) ter drugih projektov iz trženjske podstrukture (sponzorji, donatorji, druge športne organizacije). Pri uveljavljanju strategije zunanje rasti GZS bo ta usmerjena v dolgoročna sodelovanja s partnerji pri posameznih projektih tako v procesu načrtovanja kakor tudi v procesih uveljavljanja in kontrole učinkov posameznega projekta. Na ta način bomo uveljavljali strategijo razvijanja mrež, ki nam bo omogočala dolgoročno urejanje povezav s partnerji (osnovne šole, srednje šole, fakultete, inštituti ...), kar nam bo omogočalo dolgoročno ohranjanje konkurenčne prednosti (Pučko, 2008, str. 105). SKLEP GZS je v letih 2010/2011 s pripravo strateške analize prešla na novo raven strateškega načrtovanja in izvajanja dejavnosti, katere derivat je v članku predstavljena Celostna strategija GZS do leta 2020, ki preko prepoznane strategije popolne (čiste) diverzifikacije nakazuje smer postavljanja oddelčnih in poslovnih strategij, ki

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

bodo povsem konkretno navajale ukrepe in projekte, s katerimi bomo uresničevali oziroma dosegali strateške cilje GZS. Skladno z značilnostmi organizacijske strukture GZS in modelom priprave in izvedbe strategije GZS bodo torej strategije oddelkov predstavljene v obliki ukrepov (strategij) in strateških projektov. Znotraj posameznih oddelčnih strategij ne bomo oblikovali posebnih ciljev, temveč bomo ukrepe in strateške projekte povezali s strateškimi cilji, ki jih bomo s posameznim ukrepom ali strateškim projektom uresničevali. Vse oddelčne strategije bodo predstavljene v enotni obliki, kar nam bo omogočalo oblikovanje mrežnega terminskega (akcijskega) načrta projektov in načrta stroškov strateških projektov za celotno strateško obdobje. VIRI 1. Dimovski, V., Penger, S. & Žnidaršič, J. (2005). Sodobni management. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 2. Hunger, J.D.&Wheelen, T.L. (1997). Essentials of strategic management.New York: Addison-Wesley. 3. Kolar, E. (2007). Strategija razvoja kulture, športa in turizma v občini Vrhnika. Vrhnika: Zavod Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem Vrhnika. 4. Kolar, E., Stare, A., & Bednarik, J. (2005). Projektna organizacija kot podpora izvajanja strategije Gimnastične zveze Slovenije. V A. Stare (ur.). Projektni forum Slovenskega združenja za projektni management 2005, Otočec, 9. in 10. junij 2005. S projekti do višje vrednosti! : zbirka predavanj. Ljubljana: Slovensko združenje za projektni management, 2005, str. 185–194. 5. Pučko, D. (2003). Strateško upravljanje. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 6. Pučko, D. (2008). Strateški management. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 7. Pučko, D. & soavtorji (2005). Planiranje v neprofitnem javnem sektorju. Nova Gorica: Založba EDUCO, Melior d.o.o. 8. Rozman, R. (2008). Namen in cilj projekta. Projektna mreža Slovenije, revija za projektni management. XI (2), 4–9. 9. Rozman, R., & Stare, A. (2008). Projektni management ali ravnateljevanje projektov. Univerza v Ljubljani. Ekonomska fakulteta. 10. Slack, T. (1997). Understanding Sport Organizations. The Application of Organization Theory. Champaign: Human Kinetics. 11. Tavčar, M. & Trunk Širca, N. (2002). Na poti k učeči se organizaciji. Ljubljana: Visoka šola za management v Kopru in Šola za ravnatelje, Ljubljana. 12. Thibault, L., Slack, T. & Hinings (1993). A Framework for the Analysis of Strategy in Nonprofit Sport Organizations. Journal of Sport Management, (7), 25–43. 13. Zakon o društvih (2006). Uradni list RS št. 61/2006. 14. Zakon o športu (1998). Uradni List RS št. 22/1998. 15. Žnidaršič Kranjc, A. (1996). Ekonomika in upravljanje neprofitnih organizacij. Postojna: DEJ, d.o.o. izr. prof. dr. Edvard Kolar edikolar@siol.net Jernej Salecl salecl@yahoo.com

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

PSIHIČNA PRIPRAVA V ŠPORTNI IN RITMIČNI GIMNASTIKI asist. Maja Smrdu Sekcija za športno psihologijo, Društvo psihologov Slovenije IZVLEČEK Gimnastika je šport, ki zahteva celostno pripravo športnika, saj zahteva razvitost raznolikih telesnih sposobnosti, npr. tako moči in vzdržljivosti kot tudi ustrezno psihično podlago, saj brez psihične stabilnosti, vztrajnosti in potrpežljivosti športnik ne bi zmogel izvršiti omenjenih zahtev z natančnostjo in eleganco. Za vse tehnično zahtevne šport je psihološka priprava ključnega pomena, pri čemer gimnastika ni izjema. Ta je v gimnastiki, poleg na splošna psihološka izhodišča, ki veljajo za vse športe, usmerjena tudi na določena, za gimnastiko specifična področja. Glavni namen prispevka je iz praktično psihološkega gledišča direktno uporabnega za trenerje in športnike same, osvetliti tako splošno kot ožjo problematiko ter opredeliti nekatere osnovne usmeritve za spopadanje z njimi. Ključne besede: športna psihologija, psihološka izhodišča, psihološke strategije. UVOD Športna psihologija se ukvarja z razumevanjem, kako psihološki dejavniki vplivajo na telesno aktivnost in motoriko. V okviru vrhunskega športa tako lahko deluje individualno s posameznimi športniki ali pa s športnimi ekipami, s ciljem razvijanja psiholoških spretnosti in znanj za izboljšanje tekmovalne pripravljenosti in izvedbe. Tako je športna psihologija aplikativna veja psihologije, ki se od večine drugih smeri psihologije razlikuje po temu, da ni usmerjena v pomoč ljudem k vzpostavitvi normalnega funkcioniranja, ampak v pomoč že primarno, na nekem (športnem) področju nadpovprečnim posameznikom, ki želijo svoje sposobnosti še izboljšati ali stabilizirati. Kljub temu da se je razvoj športne psihologije začel že konec 19. stoletja, se športniki in trenerji tradicionalno še vedno ukvarjajo predvsem s telesno in tehnično pripravo. V svetu zavedanje vpliva psiholoških dejavnikov na športnikovo pripravljenost in izvedbo pridobiva na pomembnosti vse od sredine 20. stoletja in zlasti v zadnjem desetletju temu sledi tudi šport v Sloveniji. Gimnastična zveza Slovenije popolnoma sledi temu vzgibu in pri dolgoročnem načrtovanju psihološke priprave svojih športnikov celo postavlja trende. Za športno psihološko pripravo velja isto kot za vse druge priprave v športu – za njeno popolno učinkovitost je potreben reden, na posameznika usmerjen, kontroliran in motiviran trening. Gimnastika je šport s posebnimi in raznovrstnimi telesnimi zahtevami, ki so obravnavane v drugih prispevkih, iz psihološkega vidika pa je to pomembno

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

predvsem zato, ker mora posledično psihološka športna priprava zajemati tako področja, ki so običajna pri vseh športih in nekatere zelo specifične vidike, ki so posebni v gimnastiki. Hkrati sta tako ritmična kot športna gimnastika športa, pri katerih se začnejo intenzivni in pogosti redni treningi že v zgodnjem otroštvu (pri fantih nekoliko kasneje). Osnova tega je zavedanje, da je ob zgodnji starosti pomembna druga vrsta komunikacije, predvsem konkretne, jasne, s preprostimi pojmi, saj abstraktne sposobnosti mišljenja do 12. leta starosti še niso razvite. Poleg tega vsaka tovrstna aktivnost vpliva tudi na posameznikov osebnostni razvoj, česar vsi, ki se ukvarjamo z otroki, ne smemo pozabiti, ne glede na to, da športno udejstvovanje večinoma razvija pozitivne osebnostne značilnosti, kot so delavnost, vztrajnost in discipliniranost. Gimnastika je šport, ki velja za enega zahtevnejših glede mentalnih zahtev. S številnimi gimnastičnimi izhodišči, ki lahko vplivajo na njegov trening, se športnik sooča vsakodnevno in za gimnastičarja je pomembno, da se se uči spretnosti soočanja s temi že v mladih letih. Športni psiholog je inštrument pri spoznavanju teh, tako da postanejo standard treninga. V nadaljevanju si bomo pogledali ključna področja v gimnastiki, pri katerih lahko športni psiholog sodeluje in izboljša športnikovo pripravljenost. PSIHOLOŠKA IZHODIŠČA V GIMNASTIKI Anksioznost Anksioznost lahko doživijo športniki v vseh športih in gimnastika pri temu ni izjema. Pravzaprav je anksioznost pogosta pritožba mladih gimnastičarjih, ki iščejo pomoč športnega psihologa. Anksioznost ima lahko pozitivno funkcijo, ki lahko služi za povečanje napora in motivacije za trening in tekmovanje, vendar pa previsok nivo anksioznosti vpliva na slabšanje izvedbe (Balague, 2004). Anksioznost se kaže tako na čustvenem, fiziološkem, mentalnem in vedenjskem nivoju ter lahko izhaja iz zelo različnih virov, npr. večletna intenzivnost treningov, tekmovalna anksioznost, pritisk staršev, trenerja, dvomov o nadaljevanju športne kariere, možnosti poškodb ipd. Kontrola anksioznosti Anksioznost je v gimnastiki pričakovana, zlasti v situacijah, ko je športnik pod večjim pritiskom (npr. tekmovanja) in cilj popolne odstranitve anksioznosti ni realen. Predvsem se je anksioznost potrebno naučiti prepoznati, jo sprejeti in ne zanikati ter se jo naučiti obvladovati. Gimnastičar se lahko nauči strategij, ki mu lahko pomagajo pri premagovanju anksioznosti. Kot najprej je potrebno določiti, ali jo povzroča nekaj, kar je možno odstraniti. To je mogoče samo, če vir anksioznosti ni prioriteta (torej ne tekmovalni nastop). Gimnastičar se lahko na primer odloči odstraniti dodatne aktivnosti v šoli, za katere ni motiviran, tako da ima več prostega časa. Če je vir anksioznosti pritisk

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

staršev, se lahko dogovori, da ti ne pridejo na tekmovanje. V pomoč je lahko tudi, da se s športnikom razčisti, kaj lahko kontrolira in kaj ne. Npr. gimnastičar ne more kontrolirati vedenja trenerja ali drugih športnikov, subjektivnih vtisov sodnikov in tudi ne razvrstitve na tekmovanju, vendar pa se gimnastičarji pogosto obremenjujejo tudi s takšnimi stvarmi in ker se z njimi ne sprijaznijo, jim to dviguje anksioznost in porabljaja energijo. Žal jih tovrstne skrbi samo odvračajo od tega, da bi vlagali energijo v nastop. Športni psiholog jih v tem primeru nauči, da se osredotočajo na stvari, ki jih lahko kontrolirajo in spremenijo (zlasti njihov osebni nastop), tako da imajo več možnosti za kontrolo uspeha. Gimnastičarji lahko ravno tako kontrolirajo svojo pripravljenost na soočanje s stresom. K temu pomembno pripomorejo vaje sproščanja, ki delujejo najbolje, kadar jih športnik vadi konsistentno, tako kot trenira svoje telesne spretnosti. Obstaja več strategij sproščanja, sledeče pa so v gimnastii najbolj uporabne. Telesne strategije sproščanja Če gimnastičar doživlja visoko telesno anksioznost (npr. potenje rok, črvičenje v želodcu), so telesne strategije sproščanja, med katere sodita globoko dihanje in preogresivna mišična relaksacija, najbolj učinkovite. 1. Globoko dihanje. Izjemno preprosta in hitra vaja za obvladovanje telesne anksioznosti je globoko dihanje (Williams in Harris, 1998). Nekaj globokih vdihov in izdihov lahko hitro zniža nivo anksioznosti, saj vsakič, ko gimnastičar izdihne zrak, sprosti napetost. Globoko dihanje je zlasti uporabno v trenutkih pred samim nastopom. Potrebno pa se je zavedati, da je tovrstno dihanje pogosto samo prvi korak za različne, bolj poglobljene tehnike obvladovanja anksioznosti oz. sproščanja. 2. Progresivna mišična relaksacija (PMR) je sestavljena iz sistematičnega napenjanja in sproščanja mišic v telesu (Jacobson, 1930). Najbolj pogosto se začne proces napenjanja in sproščanja pri dlaneh in rokah, se nadaljuje z glavo in telesom in nato z nogami ter stopali. Na takšen način gimnastičar začne čutiti razliko med napetostjo in sproščenostjo in lahko lažje izbere sproščeno pozicijo telesa, kadar jo potrebuje. Potem ko se tehnike nauči pri športnem psihologu, jo lahko izvaja sam, tako po svojih usmeritvah kot ob npr. posnetem CD-ju. PMR je uporabna pri športnikih, ki imajo stalne težave z anksioznostjo. Spodbuja konsistentno in podrobno učenje občutenja telesa in možnost zmanjšanja anksioznosti. Najbolj je učinkovita, kadar se jo vadi že v predtekmovalnem obdobju, da se jo lahko ob zvišani anksioznosti takoj vkomponira v tekmovalno situacijo. Podaljšek PMR je s ključno besedo kontrolirano sproščanje (Russell, Miller in June, 1974). Kadar se gimnastičar nauči PMR, si izbere ključno besedo, ki je po svoji naravi sproščujoča, kot npr. mirno, sproščeno. Po mišičnem sproščanju se športnik osredotoči na dihanje in ob vsakem izdihu v mislih izgovori izbrano besedo. V sproščenem stanju ostane še par minut, nato še nekajkrat ponovi izbrano besedo. Tako se športnik preko procesa pogojevanja nauči, da izbrano besedo uporabi, kadar se počuti napetega in se tako takoj sprosti že samo ob izbrani besedi.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Mentalne strategije sproščanja Včasih se anksioznost bolj kot v telesnih občutkih izrazi v umu, v miselnem procesu in takrat so bolj primerne strategije mentalnega sproščanja, ki pomagajo tudi spremeniti negativno mišljenje. 1. Zaustavljanje misli.Gimnastičarji si pogosto rečejo: “Ne morem izvesti te diagonale,” ali “ Padla bom iz gred,” ali “Ne bom zadržala ravnotežja.” Tovrstne misli povečajo anksioznost. Če si gimnastičar reče kaj takega, je naslednji korak ustavljanje misli tako, da si reče: “Stop!” (lahko si pomaga tudi še z vidnim dražljajem), zatem pa uporabi nadomestne misli. 2. Nadomestne misli. Gimnastičar si lahko reče, da ne bo več negativno in neproduktivno razmišljal, vendar pa je težko zadržati tovrstne misli pred njihovim pojavljanjem. Kadar si gimnastičar reče: “Ne razmišljaj o padcu,” je padec vse, o čemer razmišlja. Tako je potrebno najti nadomestno misel, kot npr. “Moja vaja na gredi je težka, ampak jo izboljšujem. Večkrat ko jo ponovim, bolje mi gre.” Nadomestna misel za “Strah me je, da se bom poškodovala ob dvojni salti nazaj na preskoku,” je npr. “Samo skoncentriraj se na odskok. Veš, kaj narediti, podobno si naredila že večkrat.” Nadomestne misli (ki morajo biti realne) so bolj produktivne in umirjajoče in pomagajo gimnastičarju osredotočiti se na postavljene cilje. Mnogi gimnastičarji doživljajo anksioznost tako telesno kot mentalno. Kadar je tako, doprinesejo k uspehu strategije, ki kombinirajo obe opisani vrsti in takšni sta tudi avtogeni trening in meditacija. Včasih se morajo gimnastičarji soočiti z obratnim problemom: potrebujejo energizacijo. Gimnastičar je lahko utrujen pred glavno vajo ali morda je moral predolgo čakati na svoj nastop in nima več ustreznega nivoja energije. Pred svojim nastopom se čuti hladnega in trdega, a nima dovolj moči in eksplozivnosti ali stabilnosti. V takšnih situacijah mora povečati svojo energijo, ne pa se sprostiti. Energijo se lahko poveča enostavno že z dihanjem. Lahko se energizira z globokimi in odsekanimi dihi. Navajamo eno od možnosti tega: - Športnik najprej globoko diha v rednem, sproščenem ritmu. - Zatem poveča ritem dihanja in si z vsakim izdihom predstavlja, da si nabira več in več energije. - Ob vsakem vdihu si predstavlja, da energija prihaja vanj in z vsakim izdihom gre utrujenost iz njega. Temu lahko doda tudi predstavljanje različnih energetskih podob in besed (npr. eksplodiraj, daj), na katere je predhodno, preko učenja s pogojevanjem, vezal energetsko vrednost. Strah Strah je glavna psihološka omejitev pri gimnastiki. Mnogi gimnastičarji poskušajo odstraniti strah, vendar pa je ta naraven odziv na tvegane prvine, ki jih gimnastičar izvaja in je dejansko evolucijsko ohranitveno potrebna komponenta. Večkrat strah pomaga tudi pri napredovanju pri gimnastiki, saj pomaga športniku vzdržati dovolj

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

adrenalina in pozornosti, da varno izvede težke prvine. Tako mora biti gimnastičarjev cilj naučiti se delati s strahom in ne njegova popolna odstranitev (Cogan in Vidmar, 2000). Strah se izraža v različnih oblikah in ena od teh so mentalni bloki. Ta je razviden pri učenju nove prvine, ki jo ob prisotnosti trenerja gimnastičar že obvlada, ko pa tener stopi na stran, da bi športnik sam izvedel prvino, se ta ni sposoben odločiti in jo izpeljati. Nekaj ga ustavi pred tem, da bi se prepustil gibu, ki ga je že obvladal v podobni situaciji in ga je torej jasno sposoben izpeljati. Npr. gimnastičar se povleče na sredini skoka (ne dokonča obrata v drugi polovici) ali medtem ko lahko naredi dvojno salto nazaj v doskočno jamo, tega ne naredi na običajnem parterju. Večina gimnastičarjev doživi več tovrstnih blokad tekom svoje kariere, predvsem torej ob učenju novih prvin in mentalna blokada je eden bolj frustrirajočih vidikov treninga. Mentalna blokada je povezana z večjo količino razmišljanja, tako da um dejansko prevlada nad telesno spretnostjo in ne pusti, da bi telo naredilo, kar zna. Namesto da bi izpeljal element, gimnastičar začne razmišljati o vseh možnih načinih, na katere se mu lahko ponesreči in se npr. lahko poškoduje. Gimnastičarka se pripravlja za salto nazaj na gredi in začne razmišljati, kako lahko pri pristanku zgreši gred. S takšno predstavo v glavi ima občutek, da ima stopala z jeklenimi vezmi priklenjena na gred. Mentalna blokada se lahko kaže tudi pri nesposobnosti izvedbe prvine, ki jo je gimnastičar brez težav že izvedel tako na treningu ali celo na tekmovanju. Tudi tovrstno blokado doživi večina gimnastičarjev. Običajno proces nastanka te poteka po sledečem principu: nekega dne se gimnastičar čuti malo deziorientiranega in na parterju ne izvede salte nazaj z dvojnim obratom. Njegov timing je napačen, prehitro se začne obračati ob odskoku in v zraku izgubi orientacijo. Od tu njegova izvedba vse bolj razpada, dokler sploh ne more več izvesti elementa. Ko pride naslednji dan v telovadnico, je vse, o čemer lahko razmišlja, kako težka je ta prvina. Reče si: »Upam, da ne bom danes spet zamočil,« vendar pa mu zopet ne uspe. Naslednji dan se obremenjuje s tem, še preden se sploh pripravi na element. Pogosto se gimnastičarji bojijo prvin nazaj (manjši pregled in s tem kontrola) in strah se lahko generalizira na druge sorodne prvine. Športnik ima za izvedbo te prvine vse potrebne spretnosti in znanje, v preteklosti jo je večkrat uspešno opravil, vendar pa mu sedaj psihične komponente preprečujejo izvedbo tega, kar je prej že obvladal. Kontrola strahu Kot rečeno, se pri gimnastiki zaradi strahu in mentalnih blokad pogosto pojavljajo težave pri izvedbi naučenih prvin. Včasih gimnastičar uspešno izvede element že, če se ga za nekaj časa odloži, vendar pa to ni vedno mogoče. Tako je resničen izziv, kako nadaljevati z vadbo prvine ob psihičnem pritisku. Nemalokrat se potem zgodi, da ga začne izvajati na nov, nepravilen način. Takrat neha verjeti, da je sploh sposoben ustrezne izvedbe prvine in ga negativne asociacije, povezane s tem, stalno frustrirajo (Cogan in Vidmar, 2000).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Pri obravnavi strahu in mentalnih blokad je ključnega pomena, kako se gimnastičar s tem spopade na začetku, ko se strah pojavi. Če se športnik ali trener pretirano osredotočita nanj, ga bo gimnastičar najverjetneje težje obvladal in se bo strah samo povečal. Če pa pojav blokad vsi prepoznajo, jih demistificirajo kot nekaj, kar se redno pojavlja in športnik dela na sproščanju in predstavljanju, se s tem postopno nadaljuje v smeri premagovanja teh ter verjetnost povečevanja uspešnosti. Športni psiholog vodi gimnastičarja skozi naslednje strategije premagovanja blokad (Cogan in Vidmar, 2000): 1. Najprej naj gre gimnastičarka z orodja/tepiha in se umakne na stran, nekajkrat globoko vdihne in izdihne ter se sprosti. Zatem razmisli, zakaj prvine ne izvede. 2. Če je vzrok za blokado strah pred poškodbo, potem naj pomisli, kako nerealna je možnost poškodbe. Seveda je realnost poškodb pri gimnastiki pogosto zelo visoka, vendar pa gimnastičarji izvedejo tisoče gibov in se ne poškodujejo. Športnik poskuša razumeti, da glede na njegovo pripravljenost in trenerjevo zaupanje lahko samostojno, brez večje verjetnosti za poškodbo izvede element oz. vajo. Dodatno naj trener spodbuja uporabo pozitivnega samogovora za zamenjavo negativnih misli. 3. Če gimnastičarka preveč razmišlja, je najbolje, da zapusti orodje/tepih, se sprosti in gre nazaj brez misli, tako da pusti telesu, da naredi, kar je zanj postalo že naravno. Trener naj jo spodbuja k predstavljanju in občutenju telesa ob izvajanju elementa oz. vaje. 4. Uporaba distraktorjev. Naj zaposli um s čim drugim, preden poskuša izvesti prvino (vendar ne do stopnje, kjer lahko tvega poškodbo), npr. posluša glasbo, uporablja enostavno metamatiko (npr. odšteva nazaj po 7 od 100). S tem preusmeri pozornost iz negativnih misli o težavnosti prvine. Ker je večkrat zelo težko misli premagovati samo z mislimi, jo lahko kolegica iz ekipe tik pred začetkom vaje nekaj na glas vpraša, na kar mora odogvoriti in potem takoj začne z vajo. V takšnem primeru je distraktor močnejši in trenutna odstranitev misli bolj verjetna. 5. Dodatna oblika distrakcije je “štej in začni”; gimnastičar lahko gre na svojo začetno pozicijo in brez daljšega čakanja reče “1, 2, 3, začni” in začne z vajo/ elementom. 6. Trener naj spodbuja športnika, da se pogovarja z njim, s sotekmovalci ali športnim psihologom. Drugi v telovadnici so lahko pomemben dejavnik spodbude, npr. tako da podelijo, kaj je njim pomagalao ob podobnih blokadah ali pa omogočijo distrakcijo. Hkrati naj trener spodbudi gimnastičarja, da ne sprejme slepo vsakega predloga, ampak raje oceni osebno pomembnost vsakega komentarja. Samo zato, ker je bil nasvet dan, ne pomeni, da bo ustrezal vsakemu posamezniku. Gimnastičarje se spodbuja k selektivnosti. 7. Ob premagovanju blokad naj trener spodbuja nagrajevanje. Gimnastičarji so lahko ob napačni izvedbi prvine nagnjeni k samokaznovanju, vendar pa je kazen

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

neučinkovit način, saj samo zniža samozavest in poveča nadaljnjo frustracijo. Pozitivna spodbuda pa bo potisnila gimnastičarja v pravo smer. Gimnastičar lahko napiše seznam nagrad, ki lahko vključujejo npr. masažo, CD, film, čas za branje, obrok v priljubljeni resatvraciji ipd. Finančne nagrade staršev niso zaželena nagrada. Kadar gimnastičar preseže blokado ali doseže tudi manjši cilj na poti do tega, lahko izbere nagrado s seznama. 8. Začeti je potrebno z majhnimi koraki. Če se pojavi blokada, se je včasih potrebno vrniti na nekatere osnove, preden se spet sooči s težjim elementom. 9. Če so gimnastičarji poskusili s temi predlogi in imajo še vedno blokado, bodo morda morali opustiti določen element za nekaj časa. 10. Uporabljajte predstavljanje, saj je to močno orodje za premagovanje blokad. Naj si gimnastičar predstavlja, kako izvede element popolno in brez strahu znova in znova, dokler to zanj ne postane sekundarnega pomena. 11. Strahovi so lahko po drugi strani tudi posledica globljih, bolj psiholoških izhodišč, npr. gimnastičar bi rad končal kariero, pa ne ve, kako to sporočiti ali pa se vrača na trening po resni poškodbi in se boji ponovne poškodbe. Če opisane strategije ne delujejo, je potrebna bolj poglobljena športno psihološka obravnava. Večkrat namreč ne zadostujejo preproste strategije in hitre rešitve. Pozornost V gimnastiki je vzdrževanje pozornosti izjemnega pomena, ne samo zaradi vpliva te na izvedbo vaje, ampak zaradi visokega tveganja za poškodbe, do katere lahko pride že ob manjših odklonih izvedbe. Gimnastičar si ne more privoščiti izgube pozornosti, vendar pa za njegovo pozornost tekmujejo številni dejavniki. Gimnastika zahteva številne preusmeritve pozornosti, tako znotraj posamezne vaje kot med posameznimi vajami. Tekom treninga ali ogrevanja lahko vadi na parterju oz. tepihu več športnikov hkrati. Tako morajo biti gimnastičarji pozorni na to, kaj počnejo in vendar se morajo zavedati, kaj se dogaja okoli njih, da ne pride do nepotrebnih trkov in poškodb. Osredotočanje skozi predstavljanje Za razvijanje pozornosti so sila uporabne predstavitvene tehnike. S predstavljanjem so športniki bolj sposobni osredotočanja na pomembne vidike izvedbe, tako da zreducirajo potencialne distraktorje. Predstavljanje je ena najpomembnejših mentalnih spretnosti v gimnastiki, kjer je toliko gibov tehničnih in natančnih. Nekaj usmeritev za učinkovito predstavljanje (Gould, Damarjian in Greenleaf, 2002): 1. Pri predstavljanju naj se uporabi vsa čutila (ne samo vid). 2. Ta tehnika je usmerjena v kontrolo sposobnosti predstavljanja in bistveno je predstavljanje pozitivnega izhoda.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

3. Uporablja naj se notranje in zunanje predstavljanje (kot da se športnik gleda od zunaj, kot na posnetku in tako, kot se vidi, kadar se dejansko pogleda). 4. Potrebna je redna vadba predstavljanja. 5. Vadi naj se v sproščenem stanju. 6. S predstavljanjem naj se razvija tudi sposobnost soočanja s problematičnimi situacijami. 7. Kot pomoč pri vadbi predstavljanja naj se uporabijo različni sprožilci (določene besede ali fraze). 8. Zelo pomemben vidik je kinestetično predstavljanje. 9. Predstavljanje naj poteka v “realnem času”. 10. Spodbudna je tudi uporaba dnevnika predstavljanja. Predstavljanje ponuja zelo raznolike možnosti: - živo predstavljanje, - kontrolirano predstavljanje, - energizirano predstavljanje, - izvedba vaje v predstavljanju, - vadba predstavljanja v dvorani, - predstavljanje tekmovalne situacije. Pomembno je, da gimnastičar najprej usvoji predstavljanje lažjih elementov in se šele nato sooči s težjimi. Samozavest Mnogi mladi gimnastičarji se borijo z vzpostavljanjem in vzdrževanjem ustrezne samozavesti, saj v gimnastiki že manjše napake in slabe 'špičke' lahko pomenijo razliko med olimpijskim zlatom in uvrstitvijo izven zmagovalnega podija. Gimnastičarji se soočajo s konstantnim pritiskom učenja novih in težjih prvin, ki vključujejo (običjano vedno večje) tveganje za poškodbe. Ravno tako se jim nemalokrat zgodi, da izpopolnujejo prvino, potem pa jo v vaji ne uspejo izvesti (zaradi strahu, neustreznega 'timinga' v izvedbi giba ali drugih vzrokov). Gimnastičarjeva samozavest je spodkopana tudi, če pri prvini ali nizu prvin večkrat ponovi enako napako in v takšnih situacijah se samozavest ekstremno težko ponovno izgradi. Pri estetskih športih ima ustrezna samozavest zaradi možnosti vpliva subjektivnosti na ocenjevanje še dodaten pomen, saj nanj vpliva celotna pojavnost gimnastičarke (kar je še izrazitejše pri ritmični gimnastiki).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Grajenje samozavesti Na pridobivanje in vzdrževanje samozavesti vpliva kompleksen niz interakcij, med katere sodijo sporočila staršev, prijateljev, vrstnikov in trenerja, zgodovina športnikovega uspeha v športu in splošne osebnostne značilnosti. Glede na raznolikost dejavnikov, ki lahko vplivajo nanjo so lahko učinkovite različne intervencije, odvisno od potreb posameznega gimnastičarja. Te intervence so običajno precej kompleksne, saj posegajo v strukturo posebnosti in bazična prepričanja, ki se pri ljudeh gradijo že od rojstva, tako da se na tem mestu podrobneje ne bomo spuščali vanje, vendar pa poudarimo, da je osnova vseh pozitiven samogovor in predstavljanje. Pozitiven samogovor vključuje ustavljanje in zamenjavo misli, predstavljanje pa sloni na predstavljanju pozitivnih izhodov in kvalitet o sebi. Negativno mišljenje Šport je v splošnem idealno okolje za vzdrževanje neracionalnega mišljenja (Williams in Leffingwell, 2002) in gimnastičarji so k temu nagnjeni, predvsem kadar se učijo novih prvin in kadar pri že naučenih prvinah niso uspešni. Slaba izvedba vaje na tekmovanju pogosto povzroči negativno spiralo razmišljanja, v kateri vsaka malenkost doda k že vzpostavljenemu negativnemu razmišljanju in ga tako poglablja in dela vse bolj katastrofičnega. V gimnastiki pogosto pripeljejo do negativnega mišljenja tudi telesne spremembe, ki se zgodijo tekom adolescence in katerih se športniki dobro zavedajo, saj lahko vplivajo na spremembo njihovih gimnastičnih spretnosti in na telesno samopodobo. Strategije soočanja pri negativnem mišljenju Za to se največkrat uporablja že predhodno opisana tehnika ustavljanja negativnih misli, njhova zamenjava in pozitivno predstavljanje. Motnje hranjenja Področje, ki je specifično za gimnastiko, so motnje hranjenja. Zaradi pomembnosti estetike, elegance in nemalokrat tudi suhosti imajo gimnastičarke večje tveganje za razvoj napačnih vzorcev prehranjevanja, kot pa je to v splošni populaciji ali drugih neestetskih športih (Petrie, 1993). Estetski športi v splošnem vključujejo ocenjevalne sisteme, ki so podvrženi subjektivnosti in kjer lahko gracioznost ter telesen izgled – do določene ravni – vplivata na ocenjevanje. Tako je zavedanje in poznavanje motenj hranjenja pomemben dejavnik pri gimnastiki, predvsem ker zmanjšujejo možnost uspešnega nastopa in so na dolgi rok lahko življenjsko ogrožujoče. Intervence pri motnjah prehranjevanja in hranjenja Idealen pristop k motnjam hranjenja je njihova prevencija. Izobraževanje in zmanjševanje tveganja sta primarni intervenci in morata biti usmerjeni tako na športnike kot na vse, ki delajo s športnikom (Cogan, 2004).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Team-building Čeprav je gimnastika individualen šport, pa gimnastičarji trenirajo v ekipi. Večina psiholoških intervencij se osredotoča na učenje indiivdualnih spretnosti, kot sta sproščanje in predstavljanje, vendar pa je grajenje ekipnega vzdušja in podpore ravno tako pomemben dejavnik psihološke priprave. Na tem mestu se ne bomo podrobneje spuščali v to, vendar je pomembno, da se trenerji zavedajo tudi tega vidika in ga spodbujajo. Motivacija Gimnastika ima mnoge pozitivne kvalitete, uči discipliniranost in vztrajnost, kako delati trdo za doseganje ciljev, kako delati s trenerji, kolegi, starši in kako premagovati izzive. Hkrati pa dodaja mlademu športniku pritisk za perfektno izvedbo in vzdrževanje fizične pripravljenosti, ki za mnoge telesne tipe oz. preddispozicije ni nujno realistična. Dodatno lahko gimnastičar odkrije, da zaradi intenzivnega treninga spušča druge aktivnosti, ki jih pogreša. Različni elemetni tega so za različne gimnastičarje drugače pomembni, vendar je od njih odvisna njegova angažiranost in motiviranost za treninge. Tako je potrebno k problemu motivacije pristopati individualno in največkrat se pokaže, da so v ozadju vedenja, ki deluje nemotivirano, predvsem različni zgoraj opredeljeni dejavniki (kot je npr. strah). Ob soočanjem s temi se avtomatično povrne tudi motivacija. Poleg individualnh razlik pa še vedno velja tudi splošno pravilo, da bo športnik ostal v športu, dokler bo užival v splošni gimnastični izkušnji. Starši Pri gimnastiki se začnejo intenzivni treningi že pri zgodnji starosti, tako da so straši običajno vpleteni v proces treningov. Starševska podpora je ključen dejavnik pri gimnastičnem uspehu in pogosto so instrument za uspešen razvoj otroka. Večina staršev želi najboljše za svojega otroka, vendar pa imajo na (mlajše) gimnastičarje zelo močan vpliv, tako da lahko ti že ob manjših besedah čutijo dodaten, nepotreben pritisk, ki zmanjša zadovoljstvo in motivacijo mladega gimnastičarja. Starši lahko izkazujejo preveč pritiska tudi ob preveliki angažiranosti v gimnastiko. Včasih se lahko starši tako angažirajo v ciljih in željah za otroka, da se ne zavedajo, da otrok izgublja zanimanje za šport. Ravno tako lahko včasih, nezavedno, preko otroka skušajo doseči športne cilje, ki jih sami niso dosegli. V takšnih primerih lahko otrok čuti dodaten pritisk za dobre rezultate in vztraja pri treningu, medtem ko bi bil raje kje drugje, hkrati pa je trening takrat manj učinkovit in je večja verjetnost poškodb. Izziv za vsako družino je najti ravnotežje med minimalno in pretirano vpletenostjo. Športni psiholog lahko pomaga pri usmerjanju in svetovanju staršem glede ustrezne in neustrezne vpletenosti v otrokov šport. Če gimnastičar občuti preveč pritiska, se spodbuja pogovor s starši, vendar pa je potrebno vedeti, da to ne povzroči vedno pričakovane spremembe v vedenju. K tovrstnim pogovorom je potrebno pristopiti na

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

pozitiven način, s ciljem spodbujanja vseh akterjev za delovanje v smeri najboljšega interesa za gimnastičarja. Trening splošnih mentalnih sposobnosti Poleg že opisanih strategij se v športni psihologiji uporabljajo še splošne strategije, ki lahko pomagajo gimnastičarju pri doseganju popolne izvedbe. To so npr. strategije postavljanja ciljev, načrt prednastopne priprave ali rutine in različne simulacije tekmovanja. 1. Načrti prednastopne priprave Načrt prednastopne priprave je konsistentna zbirka načrtovanih vedenj, misli, besed in/ali čustev, ki jih gimnastičar razvije kot pripravo na tekmovanje. Vsaka komponenta načrta pomaga športniku doseči idealen mentalni niz, ki bo omogočil izvedbo na visokem nivoju. Poleg tega načrt pomaga pri izgradnji samozavesti za spoprijemanje z izzivi tekmovanja. Predtekmovalni načrt najbolj deluje, če postane navada in se ga uporablja pred vsakim tekmovanjem. Mnogi gimnastičarji vključijo v načrt strategije, ki vključujejo vedenja, še pred prihodom na prizorišče tekmovanja. V načrt se lahko vključijo specifične aktivnosti, ki jih uporabijo tekom ogrevanja, tik pred tekmovanjem, tekom tekmovanja in direktno po tekmovanju, skratka, načrt je zapis, kaj bo gimnastičar naredil in mislil na dan tekmovanja. Konsistentna izvedba načrta pomaga pri doseganju idealne izvedbe vaje, saj usmerja osredotočanje in učinkovito delovanje z distraktorji. Prednastopni načrt je lahko sestavljen iz naslednjega: - Samogovor spodbuja gimnastičarja k definiranju pozitivnega, motivirajočega in instrukcijskega samogovora, ki ga lahko uporabi tekom treninga in pred tekmovanjem. - Ključne besede – gimnastičar z izborom ključnih besed, kot so: “gremo, zberi se, bodi odločen, ostani miren” odstrani distraktorje, ostane osredotočen, se sprosti ali energizira. - Predstavljanje se lahko uporablja kjerkoli in je običajno vključeno tudi v prednastopni načrt. Lahko se ga uporabi za vajo soočanja s potencialnimi težavami, ki se lahko pojavijo (npr. zmanjka glasbe za vajo). - Namenska pozornost – gimnastičarje se spodbuja k predstavljanju opomnikov in/ali ključnih besed, da ustrezno usmerjajo svojo pozornost k izbrani nalogi. Psihično dobro pripravljeni gimnastičarji lahko premikajo središče pozornosti in jih ne zmotijo druge aktivnosti v njihovem okolju. - Tekmovalni cilji – postavljanje ciljev mora biti vključeno v načrt psihološke priprave, tako da gimnastičarja stalno spominja, kaj poskuša doseči in ga ohranja na tej poti. - Aktivacija/regulacija energije – vsak gimnastičar ima na vsakem dogodku lasten optimalen nivo aktivacije. Na gredi potrebje gimnastičarka manj aktivacije in na preskoku je potrebuje več. S psihologom lahko športnik ugotovi, kakšen je njegov ustrezen nivo za vsako orodje oz. pri vsakem rekvizitu in temu ustrezno načrtuje strategije sproščanja oz. strategije aktivacije.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

2. Simulacija tekmovanja Gimnastičar si lahko postavi trening podoben tekmovanju, za kar obstajajo različne možnosti in večinoma vključujejo: - Trening kot tekmovanje – gimnastičar se naj pretvarja, da je na pomembnem tekmovanju. Lahko se namensko postavi hipotetične tekmovalne situacije s pričakovanimi distraktorji in procedurami, ki bodo na pravem tekmovanju. - Vse v telovadnici se prosi, da se ustavijo in gledajo gimnastičarja med izvedbo vaje. - Snemanje vaje ali fotografirajte gimnastičarja med vajo. - Ocenjevanje vaje s strani trenerjev ali sotekmovalcev. - Trening s pravimi sodniki, rezultati in nagradami. - Naj se športnik obleče v tekmovalno obleko (zlasti pri ritmični gimnastiki) in izvede vajo. - Naj v telovadnici poteka ogrevanje povsem enako kot na tekmi. - Vadba različnih vrstnih redov nastopa – da gre gimnastičarka prva ali zadnja na orodje/tepih, tako da se navadi načina ogrevanja in koncentracije ob različnih situaicjah. - Mentalna vadba tekmovalne vaje, kar lahko tekmovalec naredi kadarkoli brez posebne priprave okolja. ZAKLJUČEK Psihološki del gimnastike ima ogromen vpliv na športnikovo izvedbo in uživanje v športu. Za uspešnost mora gimnastičar obvladati vrsto splošnih psiholoških spretnosti, ki so uporabne za vsakega šporntika, poleg tega pa se mora soočiti z gimnastiko bolj specifičnimi problemi. Ta prispevek se osredotoča na obe vrsti spretnosti, ki se jih aplicira v gimnastiki. Podane so enostavne vaje, ki se jih uporablja v gimnastiki, ki pomagajo pri psihološki pripravi in jih lahko uporablja gimnastičar vsakodnevno. Hkrati pa v tovrstnem tekstu ni moč zajeti vseh možnosti in podrobnosti, ki jih ponuja športna psihologija. Kljub rezultatskim ciljem je vedno pomemben cilj tudi gimnastičarjevo varno udejstvovanje in uživanje v gimnastičnem doživljanju. Preveč športnikov oddide iz športa z negativnimi izkušnjami in športni psiholog je lahko inštrument za postavljanje okolja za razvoj pozitivnih izkušenj in učinkovito spoprijemanje s številnimi izzivi, s katerimi se gimnastičar lahko sreča. VIRI 1. Balague, G. (2004).Anxiety: From pumped to panicked. V S. Murphy (ur.) The sport psychology handbook. Champaign IL: Human Kinetics. 2. Cogan, K.D. (2004). Eating disorders. V S. Murphy (ur.) The sport psychology handbook. Champaign IL: Human Kinetics. 3. Cogan, K.D. (2006). Sport psychology in gymnastics. V J. Dosil (ur.) The sport psychologist’s handbook (str. 641–661). West Sussex:John Wiley & Sons. 4. Cogan, K.D., Vidmar, P. (2000). Sport psychology library: Gymnastics. Morgantown, West Virginia: Fitness Information technology.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012 5. Gould, D., Damarjian, N. in Greenleaf, C. (2002). Imagery training for peak performance. V J.L. Van Raalte in B.W.Brewer (ur.) Exploring sport and exercise psychology. Washington, DC: American psychological association. 6. Jacobson, E. (1930). Progressive relaxation. Chicago, IL: University of Chicago press. 7. Petrie, T.A. (1993). Disordered eating in female collegiate gymnasts: Prevalence and personality/ attitudinal correlates. Journal of exercise and sport psychology, 15, 424–436. 8. Russell, R., Miller, E. in June, L. (1974). Group cue-controlled relaxation in the treatment of test anxiety. Behavior therapy, 5, 572–573. 9. Williams, J.M in Harris, D.V. (1998). Relaxation and energizing techniques of regulation of arousal. V J.M. Williams (ur.). Applied sport psychology: Personal growth to peak performance (str. 219-236). Mountain view, CA: Mayfield. 10.Williams, J.M. in Leffingwell, T.R. (2002). Cognitive strategies in sport and exercise psychology. V J.L. Van Raalte in B.W.Brewer (ur.) Exploring sport and exercise psychology (2. Izdaja; str. 75–98). Washington, DC: American psychological association.

Maja Smrdu majasmu@yahoo.com

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

SPECIALNA TELESNA PRIPRAVA V ŠPORTNI GIMNASTIKI izr. prof. dr. Edvard Kolar Gimnastična zveza Slovenije IZVLEČEK Eden najpomembnejših segmentov športnikove priprave v procesu treninga in njegove tekmovalne uspešnosti je telesna priprava. Raven telesne priprave športnika se izraža skozi različne pokazatelje, ki jih lahko spremljamo na manifestnem nivoju. Med temi pokazatelji so predvsem tekmovalna uspešnost športnika, raven funkcionalnih in motoričnih sposobnosti športnika, razvoj tehnične priprave športnika, utrujenost in sposobnost regeneracije športnika in pojav poškodb (akutnih in kroničnih) ter čas, potreben za rehabilitacijo po poškodbi. Zaradi navedenega je proces telesne priprave športnika eden temeljnih procesov športne priprave, ki ga v splošnem delimo na razvoj osnovne (bazične) telesne priprave športnika in razvoj specialne priprave športnika. Cilj prispevka je opredelitev različnih vidikov telesne priprave športnikov v športni gimnastiki in predvsem opredelitev pomena specialne telesne priprave za učenje novih prvin ter specialne telesne priprave za uspešno realizacijo tekmovalnih sestav. Ključne besede: telesna priprava, specialne telesna priprava, športna gimnastika. UVODNA IZHODIŠČA Matveev (1977) je športne panoge razdelil na podlagi strukturne kompleksnosti gibanj v posamezni športni panogi. Tako je športne panoge razdelil v monostrukturne, polistrukturne, kompleksne in konvencionalne športne panoge. Športne panoge lahko razdelimo tudi glede na prevladujoče energetske procese v organizmu (Bravničar – Lasan, 1996), od katerih je odvisno uspešno udejstvovanje, kakor tudi na podlagi prevladujoče (gibalne) sposobnosti (Milanović, 1997), potrebne za uspešnost v posamezni športni panogi. Na podlagi opisanih kriterijev za razvrščanje športnih panog lahko sklepamo, da se te po svojih značilnostih zelo razlikujejo. Temu primerno se razlikujejo tudi zahteve, ki jih morajo športniki izpolnjevati, da so lahko pri svoji aktivnosti v posamezni športni panogi uspešni. Za nekatere športne panoge je rezultat opredeljen prvenstveno z znanjem gibalnih vsebin, pri drugih je rezultat prvenstveno pogojen s posamezno gibalno sposobnostjo, delovanjem fiziološkega (energetskega) mehanizma ali posamezno osebnostno lastnostjo (vztrajnost – dolgotrajni napor, čustvena stabilnost – natančnost ...). Vsem je načeloma skupna motivacija ali usmerjenost h končnemu cilju, ki ga v vrhunskem športu predstavlja vrhunski športni dosežek. Za vsako športno panogo je torej potrebna drugačna kombinacija športnikovih zmožnosti (znanj, sposobnosti in

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

lastnosti, motivacija) (Lipičnik & Mežnar, 1998) za doseganje vrhunskega športnega rezultata. Temu primerno pa se mora razlikovati tudi ravnanje s športniki v različnih skupinah športnih panog (Kolar, Kovač & Piletič, 2006), pri čemer pojem »ravnanja s športnikom« razumemo kot procese načrtovanja, uveljavljanja (organiziranja, vodenja, motiviranja) in kontroliranja procesa športnega treninga. V prispevku se bomo ukvarjali z ravnanjem s športniki v športni gimnastiki, ki jo uvrščamo med individualne konvencionalne športne panoge, za katere so značilni anaerobni energetski procesi in so prevladujoče gibalne sposobnosti: relativna moč, koordinacija, gibljivost in ravnotežje. Konvencionalnost športne panoge pomeni, da se morajo vsa gibanja izvajati v okviru določenega modela gibanja (predpisan s strani ekspertov – konvencija), ki bi ga lahko imenovali tudi idealni model gibanja (v nadaljevanju IMG). IMG je določen z biomehanskim modelom gibanja in je predpisan v pravilnikih za ocenjevanje, ki jih predpišejo mednarodne športne zveze. Uspešnost v konvecionalnih športnih panogah je opredeljena prvenstveno s številom in težavnostjo gibalnih vsebin – prvin, ki jih športnik zna in jih je sposoben uspešno (skladno s predpisi) izvesti na tekmovanju (Kolar, Kovač & Piletič, 2006). Prav učenje prvin in njihova uspešna izvedba na tekmovanjih pa je v veliki meri povezana s telesno pripravljenostjo tekmovalk in tekmovalcev, pri čemer je pri učenju prvin bolj poudarjen vidik razvoja ustreznih motoričnih sposobnosti, medtem ko je pri pripravi tekmovalca za izvedbo tekmovalnih sestav z vidika telesne priprave bolj izražen vidik razvoja potrebnih funkcionalnih sposobnosti. Prav opredelitev različnih vidikov telesne priprave športnika in športnic v športni gimnastiki pa je tudi cilj prispevka. MODEL NAČRTOVANJA UČENJA PRVIN V ŠPORTNI GIMNASTIKI V uvodnih izhodiščih smo opredelili, da uspešnost v športni gimnastiki izhaja iz števila in težavnosti prvin, ki jih športnik zna in jih je sposoben uspešno (skladno s predpisi) izvesti na tekmovanju. Navedeno pomeni, da so ostali vidiki načrtovanja priprave športnika v športni gimnastiki podrejeni oz. neposredno odvisni od načrtovane tehnične priprave športnika. Medsebojna razmerja med posameznimi vidiki priprave športnika so predstavljena v modelu učenja prvin v športni gimnastiki (Kolar & Piletič, 2005) (Prikaz 1).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Prikaz 1: Model učenja prvin v športni gimnastiki

Vir: Kolar, E. & Piletič, S. (2005). Tehnika prvin in metodika učenja prvin v športni gimnastiki, str. 12–19. Iz modela je razvidno, da je proces učenja prvin (tehnična priprava) športnika in športnice v športni gimnastiki izredno kompleksen proces, ki ga moramo obravnavati iz več vidikov. Eden od najpomembnejših vidikov obravnave tega procesa je tudi telesna priprava športnika, ki je znotraj modela razdeljena na splošno (bazično) in specialno telesno pripravo. Telesna priprava ima skladno z modelom tako pomembne učinke na uspešno in učinkovito učenje prvin kakor tudi zdravstvenopreventivne učinke, predvsem v smislu preprečevanja nastanka akutnih in kroničnih poškodb. TELESNA PRIPRAVA ŠPORTNIKA V ŠPORTNI GIMNASTIKI V strukturi telesne priprave se na eni strani nahajajo funkcionalne sposobnosti, na katere učinkujemo z aktivacijo srčno-žilnega sistema, in na drugi strani motorične sposobnosti, na katere učinkujemo z aktivacijo živčno-mišičnega ustroja. ⇨ Na razvoj funkcionalnih sposobnosti lahko vplivamo s programom treninga, ki vpliva na aerobno ali anaerobno kapaciteto posameznega športnika ali s treningom kombiniranega karakterja. Število uvrstitev v finalna tekmovanja na velikih športnih tekmovanjih. ⇨ Trening za razvoj motoričnih sposobnosti je usmerjen v razvoj sposobnosti, kot so: moč, gibljivost, hitrost, koordinacija, natančnost in ravnotežje. Omenjene sposobnosti imenujemo motorične sposobnosti (Pistotnik, 1997). Stopnja razvitosti motoričnih sposobnosti pri posameznikih je različna, kar povzroča individualne razlike v gibalni učinkovitosti (Kurelič s sodelavci, 1975). Telesno pripravo športnika lahko razdelimo tudi glede na namen in obseg priprave na (Kolar & Piletič, 2005):

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

⇨ Splošno oz. bazično telesno pripravo: s procesom splošne oz. bazične telesne priprave skušamo doseči skladen in vsestranski razvoj funkcionalnih in motoričnih sposobnosti posameznika, ob upoštevanju specifičnih zahtev posameznega športa oz. športne discipline – v našem primeru športne gimnastike. V procesu splošne telesne priprave moramo biti pazljivi, da ne pride do pretiranega razvoja določene motorične sposobnosti, ki ni več v stanju se prilagoditi na specifične obremenitve. Vse to lahko namreč vpliva na »kvarjenje« pravilne tehnike izvajanja prvin. Vaje splošne oz. bazične telesne priprave so predvsem pomembne v pripravljalnih obdobjih treninga in vsakodnevno za pripravo telesa na obremenitve med treningom. ⇨ Specialna telesna priprava: cilj je zagotoviti energetsko prilagoditev telesa na specifične zahteve športa s pomočjo kompleksnih vaj, ki so podobne strukturi gibanja oz. tehniki gibanj v športni gimnastiki. Vaje specialne telesne priprave se glede na cilj uporabljajo: o v procesu učenja novih prvin in o v procesu priprave tekmovalca za izvajanje tekmovalne sestave (kompleks vaj, sestavljen za vsako orodje posebej, v katerem je večje število prvin kot v tekmovalni sestavi, vendar so le-te po zahtevnosti lažje). Dober sistem telesne priprave v procesu treninga je zelo pomemben, ker (Kolar & Piletič, 2005): ⇨ Splošno vpliva na razvoj funkcionalnih in motoričnih sposobnosti, ⇨ vpliva na optimalno pripravljenost tekmovalcev in na doseganje zastavljenih ciljev v procesu treninga, ⇨ zmanjšuje utrujenost na treningih in tekmovanjih, ⇨ pospešuje proces regeneracije po treningu in po tekmovanju ter ⇨ vpliva na zmanjšanje števila in obsega poškodb. SPECIALNA TELESNA PRIPRAVA V ŠPORTNI GIMNASTIKI Cilj specialne telesne priprave je, da s sistemom kompleksnih vaj zagotovimo energijsko adaptacijo telesa na specifične zahteve športa. Vaje, ki jih uporabljamo, morajo biti po strukturi gibanja oz. tehniki gibanja podobne gibanjem v športni gimnastiki. Specialna telesna priprava je način integracije telesne in tehnične priprave tekmovalca – ali drugače rečeno – s pomočjo vaj specialne telesne priprave vplivamo na tiste živčne, anatomske in funkcionalne vidike mišičnega dela (telesna priprava), od katerih je odvisna izvedba izbranih gibanj – prvin (tehnična priprava). Glede na predhodno predstavljeno delitev specialne telesne priprave so v Prikazu 2 predstavljene nekatere značilnosti obeh vidikov specialne telesne priprave v športni gimnastiki.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Prikaz 2: Značilnosti posameznih vidikov telesne priprave v športni gimnastiki

SKLEP Za uspešno izvedbo tekmovalne sestave vsakega tekmovalca in tekmovalke na tekmovanju vpliva veliko število različnih dejavnikov. Ne glede na dejstvo, da je tekmovalna uspešnost v športni gimnastiki opredeljena predvsem s tehnično pripravo športnikov in športnic, t.j. z znanjem prvin in težavnostjo tekmovalnih sestav, pa je izvedba teh na tekmovanju odvisna od velikega števila drugih vidikov priprave športnika in športnice. Čeravno lahko med temi vidiki najdemo tako psihično pripravo, koreografsko pripravo, zdravstveno stanje in tudi druge vidike priprave, je brez dvoma eden od najpomembnejših prav telesna priprava. Zaradi navedenega ji je v procesu treninga potrebno nameniti še posebno pozornost. V prispevku smo se ukvarjali z opredelitvijo telesne priprave športnikov in športnic v športni gimnastiki in jo poskušali ustrezno segmentirati glede na cilje, ki jih pri izvajanju posameznega vidika telesne priprave zasledujemo. Poseben poudarek smo namenili specialni telesni pripravi in njenemu pomenu za razvoj uspešnosti športnikov in športnic v športni gimnastiki, saj se z njo trenerji srečujemo v procesu vsakodnevnega treninga in ima velik pomen za razvoj kariere vsakega športnika in športnice.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

VIRI 1. Bravničar–Lasan, M. (1996). Fiziologija športa – harmonija med delovanjem in mirovanjem. Ljubljana: Viharnik. 2. Kolar, E. & Piletič, S. (2005). Tehnika prvin in metodika učenja novih prvin v športni gimnastiki. V (Kolar, E. & Piletič, S. Ur.) Gimnastika za trenerje in pedagoge 1. Ljubljana: Gimnastična zveza Slovenije, str. 12–19. 3. Kolar, E., Kovač, M. & Piletič, S. (2006). Ravnanje s športniki v individualnih športnih panogah. V (Kolar, E. & Piletič, S. Ur.) Gimnastika za trenerje in pedagoge 2. Ljubljana: Gimnastična zveza Slovenije, str. 12–30. 4. Kurelić, N., Momirović, K., Stojanović, M., Šturm, J., Radojević, D, Viskić-Štalec, N. (1975). Struktura i razvoj morfoloških i motoričkih dimenzija omladine. Beograd: FFV, Institut za naučna istraživanja. 5. Lipičnik, B. & Mežnar, D. (1998). Ravnanje z ljudmi pri delu (Human Resources Management). Gospodarski vestnik, Ljubljana. 6. Matveev, L.P. (1977). Osnovi sportivnoj trenirovki. Fiskultura i sport. Moskva. 7. Milanovič, D. (1997). Osnove teorije treninga. V Milanović, D. (Ur.) Priručnik za sportske trenere. Zagreb:Fakultet za fizičku kulturu sveučilišta u Zagrebu: 483-599. 8. Pistotnik, B. (1997). Osnovna motorika. Ljubljana: Fakulteta za šport.

izr. prof. dr. Edvard Kolar edikolar@siol.net

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

SPECIFIČNA PRIPRAVA TRENINGA ZA MOČ Dr. Mitja Bračič ZVD Zavod za varstvo pri delu d.d., Center za medicino in šport IZVLEČEK Razvoj športne vadbe in rehabilitacije po poškodbah je vse bolj povezan z novimi tehnološkimi, raziskovalnimi in organizacijskimi metodami v procesu vadbe. Postopki v procesu vadbe in rehabilitacije po poškodbah v zadnjih letih ne temeljijo le na osnovi izkušenj in intuicije, ampak na merilnih tehnologijah, s katerimi dobimo objektivne kazalce o funkcionalnem stanju vadečega ali pacienta. Učinkoviti postopki vadbe in rehabilitacije so produkt programiranega in kontroliranega procesa treninga. V Sloveniji se najsodobnejša funkcionalna diagnostika izvaja v Centru za Medicino in Šport na ZVD d.d.. Tehnološka oprema je vezana na laboratorije, ki zadovoljujejo mednarodne kriterije za izvajanje strokovno-razvojnega in znanstvenoraziskovalnega dela na področju funkcionalne diagnostike. Brez podatkov o gibalnih, telesnih, fizioloških, biokemičnih, psiholoških in socioloških značilnosti ni mogoče natančno načrtovati, programirati in modelirati sodobnega trenažnega procesa. Na osnovi pridobljenih podatkov je mogoče izbrati najoptimalnejše metode in sredstva treninga oziroma postopke rehabilitacije, načrtovati in spreminjati telesno pripravljenost posameznika ali homogene skupine. Ključne besede: izokinetika, moč, odrivna moč, tenziomiografija, trening, tehnologije. UVOD Razvoj sodobnih diagnostičnih metod v svetu in pri nas je intenziven ter povezan z vse večjim številom specializiranih raziskovalnih institucij. Novi diagnostični postopki so praviloma produkt visokih tehnologij in ekspertnih znanj iz medicine, biokibernetike, biomehanike, kineziologije, fiziologije, biokemije, genetike in drugih ved. V Sloveniji se najsodobnejša funkcionalna diagnostika izvaja v Centru za Medicino in Šport na ZVD. Tehnološka oprema je vezana na laboratorije, ki zadovoljujejo mednarodne kriterije za izvajanje strokovno-razvojnega in znanstvenoraziskovalnega dela na področju športne diagnostike. Na Centru za Medicino in Šport na ZVD v sodelovanju z Inštitutom za šport razvijamo intenzivno sodelovanje tudi z nekaterimi drugimi fakultetami (Medicinska Fakulteta Ljubljana, Fakulteta za Strojništvo, Fakulteta za Elektrotehniko, Univerzitetni Rehabilitacijski Inštitut Soča) in raziskovalnimi institucijami (Microgate (Italija), TMG, S2P). S tovrstnim razvojem se trudimo dvigovati kvaliteto dela na področju funkcionalne diagnostike v postopkih vadbe in rehabilitacije po poškodbah. Nove tehnologije za spremljanje vadbenega procesa in nove diagnostične postopke smo že uvedli v strokovno delo s slovenskimi in tujimi nacionalnimi reprezentancami v moštvenih športih (košarka, rokomet,

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

nogomet, odbojka ...) in individualnih športih (atletika, tenis, badminton, športna gimnastika, ritmična gimnastika, golf, smučanje, kajak, deskanje na snegu …). Osnovni cilj športne vadbe je optimalen razvoj gibalnih sposobnosti in optimalna telesna priprava posameznika. Uspešno in učinkovito izvajanje športnih gibanj (tehnik) določajo sposobnosti, kot so: eksplozivna moč, agilnost, sklepna stabilizacija (togost mišic in tetiv, senzomotorika), koordinacija (medmišična in znotrajmišična), odrivna moč in hitra moč (pliometrija). Namen funkcionalne diagnostike je izmeriti podatke o telesni sestavi in gibalnih sposobnostih, s katerimi lažje in bolj natančno izdelamo programe individualnega in dopolnilnega treninga ter treninga v homogenih skupinah, glede na športno disciplino. Vadbeni programi in procesi morajo biti utemeljeni z rezultati funkcionalnih in biomehanskih testiranj, ki nam omogočajo sestaviti tudi preventivne programe vadbe, kvalitetnejšo pripravo na tekmovalno sezono ter napredek vsakega športnika v postopkih rehabilitacije. V tem procesu je pomembno tudi sodelovanje zdravnikov, fizioterapevtov in trenerjev s športniki. Naloga strokovnjakov na področju funkcionalne diagnostike je, da športnikom razložijo postopke meritev in njihovo uporabnost v procesu vadbe. IZOKINETIČNO TESTIRANJE Podatki, ki jih dobimo z izokinetičnimi meritvami, so objektivni, natančni, točni in ponovljivi ter jih lahko uporabljamo kot osnovne napotke za vadbo moči ali kot primerljive podatke za oceno učinkovitosti različnih režimov vadbe (v tem primeru sta potrebni dve meritvi pred in po koncu trenažnega procesa). Kakšne podatke dobimo z izokinetičnim testiranjem? Osnovni parameter testiranja je maksimalni navor mišice oz. mišične skupine, izražen v Newton metrih (Nm). Dobljeni navor je merilo mišične jakosti. Ker je koncetrična mišična jakost močno povezana s telesno maso, se zaradi lažje primerjave med posamezniki ta navor običajno normalizira glede na telesno maso ter se opredeli kot maksimalni navor glede na telesno težo (navor/TT) in izraža v Nm na kilogram telesne teže. Ker se meritve opravljajo v pogojih odprte kinetične verige (enosklepno; trup, rame, komolec, zapestje, koleno, gleženj), se vsak ud meri posebej, kar omogoča bilateralno primerjavo (npr. levo – desno, zdrava – poškodovana stran) mišične jakosti. Takšna primerjava je zlasti zanimiva, ko govorimo o rehabilitaciji, določene izrazite razlike pa so lahko pogojene s tipom športa (npr. dominantna roka bi lahko imela bistveno večjo jakost od nedominantne roke). Zadnji pomemben podatek, ki nam ga da izokinetično testiranje, je ocena medmišičnega razmerja dinamičnih stabilizatorjev nekega sklepa. Te podatke dobimo tako, da vrednosti mišične jakosti antagonistov in agonistov izrazimo kot razmerje. Redno izokinetično testiranje omogoča: 1) zbiranje podatkov za referenčne vrednosti jakosti mišic za različne tipe merjencev (šport),

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

2) klasificiranje mišičnega dela kot normalnega ali abnormalnega v primerjavi z delom kontralateralnih mišic z normativnimi podatki ali z mišičnim delom v kontrolni skupini, 3) zbiranje krivulj vrtilnega momenta, ki bi lahko kazale na prisotnost patoloških procesov ali značilnosti specifičnih za določen tip merjenca, 4) ugotavljanje relativne učinkovitosti različnih režimov terapij in treningov in 5) ovrednotenje učinkov različnih načinov treninga ali testiranja (na primer: ekscentrični, koncentrični, izometrični), različnih hitrosti treninga ali testiranja in trajanja treninga (Bračič in sod. 2008). Številne študije so pokazale, da so velike bilateralne razlike pomemben dejavnik tveganja za poškodbo. Poleg absolutnih vrednostih mišičnega navora (ta je merilo moči mišice) se običajno izračunajo še medmišična razmerja, ki nam dajo podatke o mišičnem ravnovesju in sklepni stabilizaciji, kar je pomembno pri preventivi pred poškodbami kolenskega sklepa. Velike razlike v maksimalnem navoru kvadricepsa in zadnje lože stegna (hamstrings) pripeljejo do medmišičnega nesorazmerja v moči mišic, kar lahko privede do poškodbe kolenskega sklepa. Dokaj običajna najdba je koncentrična šibkost zadnje lože stegna (upogibalk kolena) ob zelo dobrih vrednostih mišičnega navora kvadricepsa. Takšne najdbe so pogoste zlasti pri tistih športih, kjer je kvadriceps kot t.i. »primemover« pri osnovnih športnih prvinah, kot so vertikalni skoki in zaustavljanja. Seveda je povsem logično, da večina trenerjev in terapevtov poskuša poudariti moč tistih mišičnih skupin, ki prispevajo k boljši funkcionalni moči mišic nog ali rok. Izokinetične meritve, ki jih opravljamo: mišična kontrakcija (koncentrično/koncentrična), kotne hitrosti od 30°/s do 240°/s; izokinetične meritve: trup fleksija/ekstenzija (60°/s, 90°/s) (slika 1), kolk fleksija/ ekstenzija (60°/s), koleno fleksija/ekstenzija (60°/s, 180°/s, 240°/s) (Slika 2), gleženj fleksija/ekstenzija (60°/s) (Slika 3), ramenski sklep (notranja/zunanja rotacija 60°/s) (slika 4), komolec (fleksija/ekstenzija 60°/s) (slika 5) in zapestje (fleksija/ekstenzija 60°/s) (slika 6). Slika 1: Izokinetično merjenje največje jakosti mišic trupa

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Slika 2: Izokinetično merjenje največje jakosti kolenskega sklepa

Slika 3: Izokinetično merjenje največje jakosti mišic gležnja

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Slika 4: Izokinetično merjenje največje jakosti mišic ramenskega sklepa

Slika 5: Izokinetično merjenje največje jakosti mišic komolca

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Slika 6: Izokinetično merjenje največje jakosti mišic zapestja

Z objektivnim izokinetičnim testiranjem lahko testiramo celotno kinetično verigo spodnjega uda ali izvajamo izolirano izokinetično testiranje. Izolirano testiranje nam omogoča, da odkrijemo kakršnokoli že obstoječo šibkost mišic, ki je prisotna in bi jo spregledali, če bi opravljali samo testiranje zaprte kinetične verige. Kinetična veriga je močna samo toliko kot njen najšibkejši člen. Izokinetično testiranje lahko odkrije specifično šibkost mišic, ki je lahko pri športnikih pokazatelj za poškodbe. Nategi mišic zadnje lože stegna so lahko povezani s pomanjkanjem gibljivosti, neravnotežja jakosti in moči med kvadricepsom in zadnjo ložo ali z izrazitimi bilateralnimi razlikami v jakosti leve proti desni skupini mišic zadnje lože. Šibkost in pomanjkanje vzdržljivosti v rotatorski manšeti skapulotorakalnega mišičja lahko pripelje do bolečin in nestabilnosti v ramenu.Dokumentiranje jakosti, moči in vzdržljivosti z izokinetičnim testiranjem odkriva specifične šibkosti in neravnovesja, ki morajo biti obravnavane z ustreznimi programi za trening moči. Pomembni so tudi podatki o asimetriji v mišični moči (npr. izrazito močnejša desna štiriglava stegenska mišica v primerjavi z levo). Določene asimetrije v moči so fiziološke (do 10 %), večje (15−20 %) zahtevajo običajno podrobnejšo analizo in dodatne ter druge meritvene postopke, medtem ko so velike bilateralne razlike (> 20 %) vedno značilne in nikoli niso posledica naključja. Konvencionalno razmerje je razmerje med navorom v koncentrični (KON) in ekscentrični (ECC) kontrakciji mišic (hamstrings(CON)/quadriceps(CON), hamstrings (ECC)/quadriceps (ECC)) (Gerodimos in sod., 2003). Izračun razmerja maksimalnega navora mišic hamstrings in kvadriceps (HQR) v

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

koncentrični in ekscentrični kontrakciji uporabljamo za določanje funkcionalne sposobnosti mišic kolenskega sklepa (Aagard in sod., 1995). Dokazano je, da je razmerje HQR odvisno od hitrosti izvajanje kontrakcije (ekstenzija in fleksija kolena): pri nizki hitrosti (60°/sek) je normalno razmerje HQR okoli 0,60 (maksimalni navor mišic hamstrings je okoli 60 % maksimalnega navora mišice kvadriceps), pri višjih hitrostih kontrakcij (180°/sek ali 240°/sek) pa so vrednosti okoli 1,00 ali več (Osternig in sod., 1983). Pri koaktivaciji kolenskega sklepa deluje mišica hamstrings v ekscentričnem režimu krčenja, mišica kvadriceps pa v koncentričnem, zato je bolj objektiven izračun dinamično funkcionalno razmerje (DFR = hamstrings (ECC)/quadriceps (CON)) (Dvir in sod., 1989). V diagnostiki jakosti mišic je pomembno tudi razmerje maksimalnih navorov mišic v ekscentrični in koncentrični kontrakciji (razmerje ECC/KON). V primeru, da merjenec maksimalno izvede izokinetični test meritve navora mišice kvadriceps pri isti hitrosti v koncentričnem in ekscentričnem režimu dela, mora biti razmerje ECC/CON večje od 1,00, kar pomeni, da mora biti vrednost maksimalnega navora mišice v eksentrični kontrakciji večja od maksimalnega navora v koncentrični kontrakciji (Dvir, 2004). Če povečamo hitrost merjenja PT, se poveča tudi razmerje ECC/CON (Rizzardo in sod., 1988). Trudelle-Jackson, Meske, Highenboten in Jackson (1989) so v svoji raziskavi ugotovili, da ima 35 do 54 % normalnih ljudi razmerje ECC/CON manjše od 0,85. Postopki pred testiranjem Preden dejansko izvedemo izokinetično testiranje, obstaja vrsta korakov, katerim moramo slediti, tako da optimiziramo proces testiranja in zbrane podatke. Kot prvi korak mora preiskovalec ali trener utemeljiti namen testiranja, tako da določi specifične protokole testiranja, podatke, ki jih mora zbrati in kako se bodo podatki uporabljali. Ko je to opravil, mora preiskovalec poučiti merjenca o namenu testiranja. Pomembno je, da merjenec razume namen testiranja in kakšna bo njegova korist. Preiskovalec je odgovoren za dobro počutje merjenca. Zaradi varnosti merjenca mora preiskovalec imeti izkušnje z opremo, poznati mora procedure testiranja in razumeti, kako stabilizirati merjenca. Dinamometer mora biti varno usidran v tla ali steno, da bi preprečili nezaželeno gibanje in napačne rezultate. Oprema mora biti umerjena v skladu z napotki izdelovalca. Preiskovalec mora povprašati o morebitnih prejšnjih poškodbah merjenca. V primeru prisotnosti poškodb merjenega sklepa (akutnih, kroničnih ali v preteklosti) je nujno potreben posvet z zdravnikom, ki ugotovi relativno ali absolutno kontraindikacijo za testiranje. Če ni kontraindikacij za testiranje, lahko merjenec izvede splošno ogrevanje. Merjenec mora izvesti še specifično ogrevanje za predel, ki ga bomo testirali. Preiskovalec mora skrbno dokumentirati vse vidike testiranja. Začetni položaj za testiranje mora biti določen in ponovljen pri ponovnem testiranju. Metoda, ki jo uporabljamo za povezavo anatomske osi z osjo sklepov, mora biti zapisana

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

in dosledno uporabljana. Merjenec mora biti stabiliziran med testiranjem, da lahko izoliramo želeno mišično skupino; lahko uporabljamo različne trakove, da zmanjšamo vsakršno kompenzacijo med testiranjem. Interpretacija rezultatov izokinetičnega testiranja Mišično zmogljivost lahko klasificiramo kot normalno ali nenormalno na osnovi rezultatov izokinetičnih testiranj. Testiramo lahko bilateralno, kjer primerjamo podatke leve in desne strani, da lahko odkrijemo deficite ali vzorce šibkosti. Razmerje za agonistične/antagonistične mišične skupine kot so kvadriceps/hamstring ali notranji/zunanji rotatorji ramena lahko dajejo oceno neravnotežij, ki lahko privedejo športnika do poškodbe. Podatke lahko primerjamo tudi z normiranimi podatki, določenimi za različne starostne skupine in nivoje aktivnosti. Te primerjave lahko olajšajo načrtovanje treninga za razvoj moči ter za povrnitev normalnega mišičnega ravnovesja, moči in vzdržljivosti s ciljem, da preprečimo poškodbe in izboljšamo zmogljivost. Definicije izrazov • Izometrija: vadba, pri kateri se razvije mišična moč brez spreminjanja dolžine mišice in brez premikanja skeleta (stalen upor in stalna hitrost pri 0°/s). • Izotoničnost: vadba s stalnim uporom (konstantna obremenitev) in s spremenljivo hitrostjo. • Izotoničnost s spremenljivim uporom: vadba z uporom, ki se spreminja med obsegom gibanja, vendar je dosledna za vse uporabnike, s spremenljivo hitrostjo. • Koncentrična mišična akcija: razvoj mišične napetosti, medtem ko se narastišče in nasadišče mišice približata drug drugemu, kar pogosto imenujemo kot pozitivno delo. • Ekscentrična mišična akcija: razvoj mišične napetosti, medtem ko se »origo« in »insertio« mišice oddaljujeta drug od drugega, kar pogosto imenujemo kot negativno delo. • Sila: potisk ali vlek, ki ga materialni objekt ali snov »izvaja« na drugemu, navadno merjena z enotami Newton. • Vrtilni moment: sila, ki tvori ali se nagiba k tvorbi rotacije okrog točke ali osi, navadno merjena z enoto Newtonmeter (Nm) ali količino energije, ki je potrebna za dviganje 1 funta 1 čevelj visoko (pogosto uporabljan kot sinonim za gibanje, ki je tendenca ali mera tendence, da tvori gibanje, še posebej okrog točke ali osi). • Delo: sila, ki deluje na daljavo; to pomeni, delo = f × d, navadno podano z enotami Newton meter (Nm = joul). • Moč: delo na enoto časa; to pomeni, moč = (f × d)/t, navadno podana z enotami watt. • Pospešek: hitrost spremembe hitrosti glede na čas. • Hitrost razvoja vrtilnega momenta: čas, ki je potreben, da se doseže (1) vrh vrtilnega momenta, (2) vnaprej določenega obsega gibanja ali (3) vnaprej določena vrednost vrtilnega momenta.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

• Energija pospeška vrtilnega momenta: mera eksplozivnosti mišične akcije. To je operacijsko določena kot vse delo, ki se opravi v prvi osmini sekunde. • Hitrost zmanjševanja sile: mera spuščanje torzijske krivulje. To je sila, ki se tvori na koncu obsega gibanja. • Deficit (primanjkljaj): izmerjeno pomanjkanje v mišični učinkovitosti v primerjavi s kontralateralno stranjo, z normativi ali pri normiranju (glede na telesno težo merjenca, itd.). • Odstotek (»ratio«): razmerje kvantitete, količine ali velikosti med dvema ali več stvarmi; navadno uporabljan za oceno razmerja med agonističnimi in antagonističnimi mišicami ali med koncentrično in ekscentrično mišično akcijo. • Testiranje vzdržljivosti: testiranje posameznikove sposobnosti za vzdrževanje aktivnosti z merjenjem števila opravljenih ponovitev v bilateralni primerjavi ali s primerjavo celotnega opravljenega dela na začetku ciklusa vaj (prvih 5 ponovitev ali prvih 25 %, itd.) s celotnim delom na koncu ciklusa vaj. • Testiranje utrudljivosti: utrudljivost ali »hitrost okrevanja mišičnih skupin lahko definiramo na naslednji način. Merjenci izvajajo vzdržljivostni ciklus vaj, počivajo in ponovijo isti vzdržljivostni ciklus vaj. Količina dela, ki jo izvede v drugem ciklus vaj je primerljiva z delom, ki ga je izvedel v prvem vzdržljivostnem ciklusu vaj. To nam daje informacijo o stopnji okrevanja mišičnih skupin za izvajanje ponavljajočih se obdobij aktivnosti. • Indeks utrudljivosti: odstotkovna sprememba od začetka do konca vzdržljivostnega ciklusa vaj pri testiranju. • Koeficient »variance«: standardna deviacija, izražena kot odstotek srednje vrednosti; za enojen skupek podatkov, statistična mera, kako blizu so grupirane podatkovne točke. Če je izvedenih več ponovitev, mora biti odgovor dosleden z minimalno varianco. Pogosto uporabljana navodila je zahteva po ponovitvah, ki so »znotraj« 10 % drug od drugega. Analiza podatkov in oblikovanje programov Z informacijami iz testiranj lahko kvantificiramo vadbo, s čimer lahko predpišemo režim vadbe. Analiza razmerja največjega navora PT/telesno težo [Nm/kg], celotnega dela, povprečne moči in energije torzijskega pospeška lahko odkrije tarčne predele, ki bi morali biti posebej obravnavani. Nizka razmerja PT/telesno težo kažejo potrebo po vadbi za moč, nizke vrednosti celotnega dela kažejo pomanjkanje vzdržljivosti in potrebo po vadbi z več ponovitvami (vzdržljivost v moči), nizke vrednosti povprečne moči kažejo, da bi moral biti pri tehnikah dviganja poudarek na eksplozivnih vajah in aktivnostih (trening aktivacije). Analiza izokinetičnih podatkov omogoča oblikovanje kondicijskih programov za optimiziranje mišične zmogljivosti. Ocena rezultatov Zaradi objektivnosti in ponovljivosti so izokinetična testiranja dragocen pripomoček pri dokumentiranju mišične zmogljivosti in učinkovitosti programov za moč. Temeljne podatke iz začetnih ocen lahko primerjamo s podatki, zbranimi s testiranji

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

med vadbenimi obdobji in s tem določimo učinke programov treninga ter določimo in dokumentiramo pridobitev moči. Kondicijske programe lahko spremenimo, če povečanje moči ni tako, kot smo pričakovali. Ocenimo lahko tudi koncentrične in ekscentrične načine treniranja kot tudi trajanje treninga. Oblika krivulje vrtilnega momenta lahko zagotovi vpogled v kotno-specifične šibkosti ali predele območja gibanja, na katera se moramo osredotočiti, da izboljšamo mišično zmogljivost skozi celoten obseg gibanja. MERJENJE FUNKCIONALNIH SPOSOBNOSTI MIŠIC NOG – ODRIVNA MOČ Moč je ena najpomembnejših biomotoričnih sposobnosti v predikciji rezultatov v različnih športnih panogah. V realnih motoričnih okoliščinah se najpogosteje pojavlja ekscentrično-koncentrični tip mišične kontrakcije, ki se kaže v obliki odrivne moči. To je poseben primer eksplozivne moči v ekscentrično-koncentričnih razmerah in je najpogostejša v cikličnih, acikličnih in kombiniranih gibalnih strukturah. Vertikalni in globinski skoki so pomembna vadbena sredstva v vadbi moči. Z njimi izboljšujemo funkcijo ekscentričnega in koncentričnega mišičnega delovanja spodnjih okončin. Hkrati so ti skoki nepogrešljiv merski instrumentarij za diagnostiko odrivne moči. Glede na strukturo gibanja so vertikalni in globinski skoki zelo podobni realnim motoričnim situacijam v športni praksi. Za diagnosticiranje eksplozivne moči spodnjih okončin uporabljamo različne baterije testov, ki so lahko laboratorijskega ali situacijsko-terenskega tipa. Odrivno moč v koncentričnih razmerah živčno-mišičnega delovanja merimo z vertikalnim skokom iz polčepa. Odrivno moč, pri kateri se aktivne mišice najprej raztegnejo (ekscentrična kontrakcija), nato pa skrčijo, (koncentrična kontrakcija), merimo z vertikalnim skokom z nasprotnim gibanjem in z globinskimi skoki. Terenska diagnostika odrivne moči Terensko diagnostiko vertikalnih skokov smo v preteklosti izvajali s sistemom Optojump (Microgate, Italija). Sistem je omogočal samo merjenje višine skoka, ki je bila preračunana iz časa leta po balistični enačbi. Pri merjenju globinskih skokov je sistem omogočal še merjenje kontaktnega časa skoka. V lanskem letu je podjetje Microgate iz Bolzana razvilo novo generacijo merilnega sistem Optojump Next (Slika 7), ki je bolj natančen, saj ima optične celice v merilni palici razporejene na 1 cm (prejšnji sistem 3 cm). Ob tem sistem omogoča tudi zajem videa z dvema kamerama (spletne kamere 60 Hz), ki je sinhroniziran z rezultati merjenja vertikalnega skoka. Računalniški program omogoča ustvarjanje različnih baz merjencev (po športih ali poklicih) in urejanje izmerjenih podatkov po ustvarjenih bazah. V analizi podatkov je mogoče primerjati rezultate meritev z rezultati predhodnih merjenj. Novost je tudi, da je možno obdelane podatke takoj izvoziti v format PDF ali Excell, kar pomeni, da športnik in trener takoj po testiranju dobita potrebne informacije za načrtovanje treninga.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Slika 7: Merjenje odrivne moči s sistemom Optojump Next (Slovenska rokometna reprezentanca, avtor Bračič, M.)

V letu 2011 smo na Centru za Medicino in Šport na ZVD dobili terensko pritiskovno ploščo, ki omogoča analizo funkcionalnih sposobnosti mišic leve in desne noge posebej (S2P, Slovenija; Slika 8). Z metodo dinamike lahko diagnosticiramo sile, ki se pojavljajo v različnih gibalnih strukturah merjenca. Pri tej metodi merimo sile v vertikalni (Y), horizontalni (X) in lateralni (Z) smeri. S to tehnologijo je mogoče meriti sile odriva pri vertikalnem skoku, pri skoku v daljino in višino (odriv), sistem omogoča tudi diagnostiko statičnega in dinamičnega ravnotežja. Do sedaj se je ta metoda zaradi omejenega prenosa opreme izvajala le v laboratorijskih pogojih, s pridobitvijo nove opreme pa meritve večinoma izvajamo v situacijskih pogojih na terenu. Računalniški program omogoča ustvarjanje različnih baz merjencev (po športih) in urejanje izmerjenih podatkov po ustvarjenih bazah. V analizi podatkov je mogoče primerjati rezultate meritev z rezultati predhodnih merjenj. Novost je tudi, da je možno obdelane podatke takoj izvoziti v format Excell, kar pomeni, da zdravnik in trener takoj po testiranju dobita potrebne informacije za načrtovanje vadbe. Slika 8: Bilateralna pritiskovna plošča

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Drugi namen bilateralne plošče je ugotavljanje dominantnosti leve in desne noge ter identifikacija deficitov v produkciji sile, ki je pomemben podatek pri postopkih rehabilitacije športnika ali delavca. Velika razlika v produkciji sile leve in desne noge se pojavi pri poškodbah in po operacijah kolka, kolena (sprednja križna vez) in gležnja. Poškodovani športnik se lahko vrne na športni teren, ko je razlika med okončinama manjša od 10 %. Na sliki 9 lahko vidimo primer nesorazmerja v produkciji sile leve in desne noge pri izvedbi skoka na bilateralni pritiskovni plošči. V tem primeru gre za pacienta po operaciji sprednje križne vezi (operacija je bila pred 11-imi meseci). Merjenec je bil napoten na nadaljnjo rehabilitacijo, ki je bila usmerjena v trening moči za odpravljanje funkcionalnega mišičnega deficita leve noge. Slika 9: Puščica prikazuje razliko med produkcijo silo leve in desne noge pri skoku (avtor Bračič, M.)

MERJENJE KONTRAKTILNIH LASTNOSTI MIŠIC Metoda tenziomiografije (TMG) (slika 10) je močno diagnostično orodje za ugotavljanje kontraktilnih lastnosti mišic in njihovo spreminjanje skozi čas (Slika 11). Rezultati TMG meritev opisujejo tudi funkcionalno stanje mišic. Zato ima TMG veliko prednost na področju diagnostike pred operacijo in po operacijski rehabilitaciji ter na področju določitve škode, ki nastane na posamezni mišici pri poškodbi. Zaradi svoje neinvazivnosti se lahko metoda uporablja takoj po operaciji. Druge mehanske metode, kot so izokinetika, trenažerji in bilateralna pritiskovna plošča se lahko uporabljajo v procesu rehabilitacije kasneje, saj mora bolnik razviti nekaj mišične sile na vseh omenjenih aparaturah, kar pa lahko povzroči nadaljnje poškodbe že poškodovanih ali operiranih mehkih tkiv.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Slika 10: Aparatura TMG za merjenje kontraktilnih lastnosti mišic

Slika 11: Definicija parametrov mišičnega skrčka

Na sliki 12 lahko vidimo primer mišičnih skrčkov mišic vastus medialis na levi in desni nogi pri pacientu, ki je imel operirano sprednjo križno vez. Parametri mišičnega skrčka so pokazali razmerje med mišicama 64 %, kar je veliko odstopanje od priporočene normativne vrednosti 90 %. Takšnemu pacientu se priporoča nadaljnja terapija s ciljem povečati mišično moč oziroma mišično aktivacijo. Slika 12: Primerjava skrčkov mišice vastus medialis na levi in desni nogi (avtor Bračič, M.)

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

ZAKLJUČEK V Centru za Medicino in Šport z izmerjenimi rezultati funkcionalne diagnostike lažje in bolj natančno postavimo temelje načrtovanja vadbe ali terapije. Načrtovanje vadbe vsebuje individualni program za športnika ali pacienta (kondicijski trening – preventiva, rehabilitacija poškodb oz. izboljšanje deficitov v telesni pripravljenosti), programe za homogene skupine (različne športne discipline, spol, igralna mesta (npr. rokomet: vratar, zunanji igralci, krila, krožni igralci), ter letni program vadbe za celotno športno ekipo. Doseganje vrhunskih rezultatov v športu je vse bolj povezano z novimi tehnološkimi, raziskovalnimi in organizacijskimi metodami v procesu treninga. Vrhunskih rezultatov ni več mogoče pričakovati na osnovi izkušenj, intuicije in drugih slučajnih dejavnikov. Na današnji stopnji razvoja športa so rezultati vse bolj produkt programiranega in kontroliranega procesa treninga. Funkcionalna diagnostika, ki temelji na novih tehnologijah in tehnološko-metodoloških rešitvah, ima pri tem izjemno pomembno funkcijo. Na osnovi pridobljenih podatkov o gibalnih, telesnih, fizioloških, biokemičnih, psiholoških in socioloških značilnostih je mogoče boljše načrtovanje, programiranje in modeliranje sodobnega trenažnega procesa. Oprema za funkcionalno diagnostiko je draga, ob tem pa proces diagnostike zahteva usposobljen strokovno-znanstveni kader, ki izvaja meritve. Na Centru za Medicino in Šport ponujamo sodelovanje športnim zvezam, športnim klubom in delovnim organizacijam, ker lahko zagotovimo pomembne informacije o telesni in tehnični pripravljenosti njihovih športnikov in tako pomagamo pri doseganju čim boljših športnih rezultatov. Verjamemo, da se dosedanje sodelovanje ekspertov na področju funkcionalne diagnostike in trenerjev že kaže v rezultatih naših najboljših športnikov in da bo v bodoče sodelovanje s športno prakso potekalo še na višji ravni. Na področju medicine športa pa želimo z rezultati testiranj preverjati telesno in gibalno pripravljenost ter zdravstveni status športnikov, pri obdobnih testiranjih pa nas zanimajo tudi spremembe v telesni in gibalni pripravljenosti posameznega športnika. Testiranja so načrtovana enkrat ali večkrat letno. Vsak športnik, ki gre skozi sistem testiranja, dobi osebni testni karton, iz katerega so razvidni vsi podatki, pridobljeni s testiranji ter njegov napredek v treningu skozi časovno obdobje. Na podlagi izmerjenih rezultatov športnikom svetujemo model vadbe, ki naj bi ga pripeljal do izboljšave zahtevanih sposobnosti. Modeli vadbe so pripravljeni v sodelovanju zdravnikov specialistov (nutricisti, kardiologi, hematologi, kirurgi, fiziologi), fizioterapevtov in trenerjev (kineziologi). Programe vadbe sestavljamo za splošno in specialno vadbo, predvsem z vidika telesne priprave, rehabilitacije in preventive pred poškodbami, s katerimi se soočajo pri vsakdanjem procesu športne vadbe.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

VIRI 1. Aagard, P., Simonsen, E.B., Trolle, M., Bangsbo, J., Klausen, K. (1995). Isokinetic hamstrings/quadriceps strength ratio: influence from joint angular velocity, gravity correction, and contraction mode. Acta Physiol Scand, 154, 421–427. 2. Bračič, M., Hadžič. V. in Erčulj, F. (2008). Koncentrična in ekscentrična jakost upogibalkin iztegovalk kolena pri mladih košarkarjih = Concentric and eccentricstrength of the knee flexors and extensors of young basketball players Šport, 56(3/4), str. 84–89. 3. Dvir, Z. (2004). Isokinetics. 2nd ed. Muscle Testing, Interpretation and Clinical Applications. London: Churchill Livingstone. 4. Dvir, Z., Eger, G., Halperin, N., & Shklar, A. (1989). Thigh muscle activity and anterior cruciate ligament insufficiency. Clinical Biomechanics, 4, 87–91. 5. Gerodimos, V., Mandou, V., Zafeiridis, A., Ioakimidis, P., Stavropoulos, N., & Kellis, S. (2003). Isokinetic peak torque and hamstrings/quadriceps ratios in young basketball players. Journal of Sports Medicine and Physical Fitness, 43, 444–452. 6. Osternig, L.R., Hamill, J., Sawhill, J., & Bates, B.T. (1983). Influence of torque and limb speed on power production in isokinetic exercise. American Journal of Physical Medicine, 62, 163–171. 7. Rizzardo, M., Bay, G., & Wessel, J. (1988). Eccentric and concentric torque and power of the knee extensors in female. Canadian Journal of Sports Science, 13, 166–169. 8. Trudelle-Jackson, E., Meske, N., Highenboten, C., & Jackson, A. (1989). Eccentric/ concentric torque deficits in the quadriceps muscle. Journal of Orthopedic and Sports Physical Therapy, 11, 142–145.

dr. Mitja Bračič, prof. šp. vzg mitja.bracic@zvd.si

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

NUTRICIONISTIČNI VIDIKI SPECIALNE TELESNE PRIPRAVE V GIMNASTIKI Asist. dr. Lovro Žiberna Inštitut za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani IZVLEČEK Športna prehrana vrhunskega športnika pomembno vpliva na telesne zmogljivosti. Vrhunski telovadci imajo v povprečju prenizek vnos energije glede na predvidene energijske zahteve, izračunane iz obsega treninga. To stanje velikega energijskega primanjkljaja (negativne energijske bilance) je neproduktivno za doseganje cilja nizkega odstotka telesne maščobe, saj tako ustvarjeni stresni pogoji aktivirajo prilagoditvene spremembe organizma, ki želijo ohraniti nespremenjen sestav tkiv. Pomembno je, da se vrhunskim telovadcem zagotovi ustrezna prehrana, ki bo zagotavljala ustrezen energijski vnos in hkrati vsebovala čim manj maščob. Ustrezna porazdelitev energijskih virov za vrhunske telovadce je: 20–25 % vseh kalorij iz maščob, 15 % vseh kalorij iz beljakovin in 60–65 % vseh kalorij iz ogljikovih hidratov. Poleg povečanega energijskega vnosa je potreben tudi ustrezno večji vnos tekočin. Potrebno je skrbeti za ustrezen vnos vitaminov, kalcija in železa. S pravilno prehrano se lahko izognemo zdravstvenim težavam, ki so značilne za vrhunsko gimnastiko, kot so motnje hranjenja, slabokrvnost, motnje menstrualnega ciklusa, zaostanek v razvoju in rasti, prezgodnji razvoj osteoporoze in športnim poškodbam skeleta. Ključne besede: športna prehrana, gimnastika. UVOD Prehrana pomembno vpliva na športno uspešnost. Izbira prave prehrane ne bo spremenila povprečnega tekmovalca v svetovnega prvaka, slaba prehrana pa zagotovo prepreči športniku izkoristiti vse njegove telesne zmožnosti. Ob vsej predanosti treningu je za vrhunskega športnika izjemno pomembno, da ne zanemari vpliva ustrezne prehrane. V gimnastičnih programih po svetu je vedno več mladih tekmovalcev, kar predstavlja za zaposlene v športni medicini dodatno skrb za njihovo zdravje in dobro počutje. Izrazitega pomena je spremljanje kazalcev razvoja otroka oz. mladostnika, kot so rast, telesna teža, zdravje kosti, zdravi prehranjevalni vzorci in ostali dejavniki. Pri delu z vrhunskimi telovadci si moramo prizadevati, da jim privzgojimo pravilne in ustrezne prehranjevalne navade, s katerimi jim bo omogočeno dosegati optimalne športne dosežke ob hkratni skrbi za zdrav in pravilen razvoj. Skrb za ustrezno prehrano z namenom izboljšanja zdravja telovadcev je utemeljena.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Tradicionalna paradigma v gimnastiki je razviti telovadce, ki so po višini nižji. Prav tako bi naj tudi telovadci videli nižjo telesno višino kot idealno za svoj šport, saj jim le-ta omogoča prednost pri izvajanju določenih gimnastičnih prvin (1). Vprašanje telesne teže je prevladujoča tema ne glede na gimnastično disciplino. Tudi v moški gimnastiki se tekmovalcem običajno predlaga omejen vnos energije, da bi dosegli nižjo telesno težo z namenom doseči večje športne uspehe (1). V gimnastiki je običajna praksa, da se telovadci redno tehtajo. Rezultati teh rednih tehtanj se običajno ne uporabljajo konstruktivno. Normalno je, da se z rastjo otroka poveča tudi njegova telesna teža. Kadar trenerji tega dejstva ne sprejmejo, lahko to predstavlja velik pritisk na mlade tekmovalce, ki potem na nezdrave načine dosegajo željeno nizko telesno težo. Dekleta v adolescenci so najbolj občutljiva skupina za neurejene prehranjevalne vzorce, hkrati pa je v tej starostni skupini tudi večina tekmovalk svetovnega vrha. Prav zato je nujno, da se vsi, ki delajo v gimnastiki, zavedajo možnosti, da so lahko nekateri od teh športnikov nagnjeni k motnjam hranjenja, ki resno ogrožajo njihovo zdravje. Velja, da znižanje prekomerne telesne maščobe zaradi manjše telesne mase izboljša športne dosežke in zmanjša tveganje za travmatične poškodbe sklepov, vendar pa pretirano nizka telesna teža nosi s seboj svoj nabor zdravstvenih tveganj in škode (2). Tekmovalna gimnastika običajno vključuje tiste, ki še niso dopolnili 25 let. Večino najboljših tekmovalcev pa predstavljajo mladostniki med 16. in 19. letom starosti (2; 3). Vendar pa je danes vse več mladih telovadcev, ki so že izkušeni tekmovalci pri starosti 12 let (4). Zaradi mladosti, pri kateri telovadci tekmujejo na vrhunski ravni, se mladostniki soočajo z nenehnimi antropomorfološkimi spremembami telesa, ki zavirajo učenje novih gimnastičnih prvin. Metode, ki jih uporabljajo telovadci, da dosežejo željeno telesno sestavo, so kontraproduktivne iz več razlogov. Omejitev vnosa hrane poleg tega, da je povezana z neustreznim vnosom energije, tudi znižuje obseg hitrosti presnove in omeji vnos esencialnih hranil v obdobju rasti. Številne raziskave kažejo, da imajo telovadci praviloma neustrezno raven kalcija, kar lahko vodi v zlome kosti ali zgodnji razvoj osteoporoze. Neustrezen energijski vnos hranil prav tako zmanjšuje učinkovitost treninga, vpliva na sposobnost koncentracije in vse to vodi v večje tveganje za športne poškodbe. GIMNASTIKA – ANAEROBNI ŠPORT Gimnastični treningi na vrhunski ravni trajajo 3–5 ur vsak dan, in sicer 5 ali 6 dni na teden. Telovadci trenirajo dvakrat dnevno: zjutraj 1–2 uri in popoldne 2–3 ure. Trening in tekmovanje sestojita iz ponavljajočih se zelo intenzivnih, kratkotrajnih obremenitev z daljšimi vmesnimi počitki za regeneracijo. Z izjemo tekmovalk v ritmični gimnastiki nobena od gimnastičnih disciplin v povprečju ne traja dlje od 70 sekund (Samaradžija, 2012, neobjavljeno). To opredeli gimnastiko kot visoko intenzivni anaerobni šport(5; 6). Zaradi anaerobne narave telesne obremenitve so telovadci močno odvisni od tipa IIb in IIa hitrih mišičnih vlaken (5). Ta vlakna lahko proizvedejo veliko moči, vendar niso sposobna delovati pri visoki intenzivnosti več kot 90 sekund. Mišična vlakna

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

tipa II imajo nizko oksidativno sposobnost, kar omejuje porabo maščobe kot vira energije, in slabo kapilarno mrežo, kar omejuje transport hranil ter izmenjavo kisika in ogljikovega dioksida med intenzivno vadbo. Zaradi teh dejavnikov so ta mišična vlakna med gimnastično aktivnostjo močno odvisna od kreatin fosfata in ogljikovih hidratov (tako glukoze in glikogena) kot glavnih energijskih virov. VNOS HRANIL S PREHRANO Številne študije so ocenjevale vnos hranil med vrhunskimi telovadci. Večina teh študij pokaže neustrezen vnos skupne energije, železa in kalcija. Zahteven gimnastični trening in neustrezen vnos hranil sta pogosta vzroka za primarno amenorejo (tj. odsotnost prve menstruacije), ki jo ima veliko mladih telovadk, prav tako pa lahko povzročita sekundarno amenorejo pri starejših telovadkah. Neustrezen vnos kalcija je povezan s slabim razvojem kosti in povečanim tveganjem za zlome kosti (7). Neustrezen vnos železa je povezan z anemijo, ki je dejavnik tveganja za razvoj amenoreje (8). Istočasno pa so študije pokazale, da je posledica nizkega vnosa hranil med telovadci oslabljen imunski sistem (9) . Paradoks prenizkega vnosa energije pri vrhunskih telovadcih – porast odstotka telesne maščobe? Večina študij v preteklosti je pokazala, da so vrhunski telovadci imeli prenizek vnos energije glede na predvidene energijske zahteve, izračunane iz obsega treninga (negativna energijska bilanca). V različnih, tako starostno kot geografsko, preiskovanih skupinah vrhunskih telovadcev se je vnos energije gibal od 66 % (10), 76 % (4), do 84 % (11) predvidenih energijskih zahtev. Medtem ko so študije, izvedene na rekreativnih telovadcih, ki so tekmovali na nižjem nivoju, pokazale 99 % (12) in 96 % (11) priporočenega energijskega vnosa in tako prišle zelo blizu predvidenim potrebam po energiji. Največji energetski primanjkljaj je bil opisan v raziskavi, kjer so analizirali skupino 20 turških telovadcev, v povprečju starih 11,5 let, ki so trenirali od 5 do 6 ur dnevno (13). Ti telovadci so imeli povprečni dnevni vnos energije 6.6 MJ (1570 kcal), kar je ustrezalo samo 59 % priporočenega energijskega vnosa. Večina teh telovadcev (75 %) je imela občutek omotičnosti, šibkosti in zadihanosti med izvajanjem gimnastičnih elementov (13). Iz rezultatov teh študij se je kasneje oblikoval paradoksalni matematični model, ki opisuje statistično značilno povezavo med največjim energijskim primanjkljajem in odstotkom telesne maščobe (10). Telovadci z najnižjim vnosom energije (seveda precej nižjim od predvidenih energijskih zahtev) so imeli najvišjo stopnjo telesne maščobe in prav tako telovadci, ki so imeli tekom dneva večkrat energijski primanjkljaj, večji od 1255 kJ (300 kcal). Ti podatki so bili dovolj značilni, da so lahko izračunali odstotek telesne maščobe iz podatkov o največjem primanjkljaju energije (10; 14):

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Odstotek telesne maščobe za ženske tekmovalke (%) = največji energijski primanjkljaj (0.00385893) + 7.92609 Ti podatki kažejo, da se telo športnika prilagodi na stanje energijske neustreznosti s pomočjo znižanja hitrosti presnove in povečanega inzulinskega odziva na hrano, kar vodi v povečanje shranjevanja energije (v obliki maščob). Ti podatki podpirajo tudi idejo, da je stanje velikega energijskega primanjkljaja (negativna energijska bilanca) neproduktivno za doseganje cilja nizkega odstotka telesne maščobe, saj tako ustvarjeni stresni pogoji aktivirajo prilagoditvene spremembe organizma, ki želijo ohraniti nespremenjen sestav tkiva. To vodi v pozitivno povratno zanko, kar ima za posledico nenehne omejitve vnosa hrane, če želi športnik ohraniti željeno telo. Ta začaran krog je povezan tudi z izgubo mišične mase in to še dodatno oslabi športno zmogljivost. Zanimivi so rezultati raziskave, ki je bila izvedena na nekdanjih vrhunskih telovadkah s povprečno starostjo 36,3 let, kjer so ugotovili, da je njihov energijski vnos 10.9MJ/ dan (2620 kcal/dan) (15). Ta raven energijskega vnosa predstavlja kar 119 % dnevno priporočene vrednosti in je za 12 % višji kot v ustrezni kontrolni skupini uravnani glede na starost, višino in težo (15). Gre za dramatičen odmik od energijskega vnosa telovadcev, ki aktivno tekmujejo; to kaže na stopnjo liberaliziranih prehranjevalnih vzorcev kot posledica predhodnih večletnih hudih omejitev pri prehranjevanju. Pri analizi vseh teh rezultatov moramo biti pozorni tudi na dejstvo, da nekateri telovadci prehranskih vprašalnikov ne izpolnjujejo ustrezno in natančno, kar lahko pripelje do navidezne podhranjenosti »na papirju«, čeprav je dejanski vnos hranil v telo večji (16). Vzrokov za ta fenomen je več, vsekakor pa je potrebno pridobiti zaupanje tekmovalca, da je nutricionistični vidik priprave pomemben tako za njegove športne dosežke kot tudi za zdravje. Pri tem mora tekmovalec aktivno sodelovati. Porazdelitev energijskh virov Vnos energije v gimnastiki mora temeljiti na kombinirani rabi različnih virov energije in esencialnih hranil. Ker je gimnastika primarno anaerobna športna akivnost, je v veliki meri odvisna od razpoložljivosti glikogena in kreatin fosfata kot glavnega goriva. Shranjevanje glikogena se najlažje doseže z dieto, ki vsebuje veliko škroba. Zaloge kreatina, ki se lahko sintetizira tudi v telesu iz aminokislin glicina, arginina in metionina, pa je najbolje pridobiti z občasnim uživanjem mesnih beljakovin (skeletne mišice) (17, 18) ali s pomočjo prehranskih dopolnil (19). V gimnastiki je potrebno omejiti skupno količino zaužitih maščob, saj zaradi anaerobne narave telesne obremenitve le-teh med treningom ni možno presnoviti kot vir energije. Ustrezna porazdelitev energijskih virov za vrhunske telovadce je: 20–25 % vseh kalorij iz maščob, 15 % vseh kalorij iz beljakovin in 60–65 % vseh kalorij iz ogljikovih hidratov. To predstavlja porazdelitev energije, ki je le nekoliko nižja v deležu maščob in nekoliko višja v deležu ogljikovih hidratih, kot je priporočljivo za splošno populacijo (30 % iz maščob, 15 % iz beljakovin in 55 % ogljikovih hidratov) (20).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Nekatere študije kažejo, da 1 ura intenzivne vadbe bistveno zniža nivo jetrnega glikogena, medtem ko 2 uri intenzivne vadbe znižata tako nivo glikogena v jetrih kot tudi nivo glikogena v aktivnih mišicah, še posebej takrat, kadar je vnos ogljikovih hidratov neustrezen (18; 21; 22). Pokazalo se je tudi, kako pomemben je glikemični indeks in čas zaužitja ogljikovih hidratov pri obnavljanju zalog glikogena. Rezultati teh študij so pokazali, da se nivo glikogena v mišicah po intenzivni telesni vadbi najhitreje vrača na osnovni nivo, če športnik zaužije živila z visokim glikemičnim indeksom takoj po telesni obremenitvi (23; 24). Znano je, da je zahteva po ogljikovih hidratih v gimnastiki visoka, še vedno pa ne vemo, ali bi telovadci imeli dodatne koristi od dietnih tehnik, ki povečujejo skupno kapaciteto shranjevanja glikogena (25; 26). Obstaja bojazen, da bi lahko prenasičenost tkiva z glikogenom povzročila pretirano togost in občutek teže zaradi povečanega zadrževanja vode v mišicah, ki je povezano s shranjenim glikogenom (2,7 g H2O za vsak g shranjenega glikogena) (27). To je za gimnastiko nesprejemljivo, saj je to šport, kjer je potrebna velika prožnost za izvajanje gimnastičnih elementov. Razumen pristop je, da se vzpodbuja visoko raven vnosa ogljikovih hidratov kot redni del prehrane in se ne uvaja tveganih dietnih protokolov, ki vodijo v prekomerno kopičenje ogljikovih hidratov v tkivih. Večina raziskav kaže, da je celokupni vnos energije pri telovadcih neustrezen in da prevelik delež izvira iz maščob in premalo iz ogljikovih hidratov. Pred časom so se v nekaterih športih pojavile diete, ki so temeljile na povečanem vnosu maščob in beljakovin kot sredstvu za povečanje športne zmogljivosti, vendar je premalo dokazov, da bi takšna prehrana dejansko izboljšala športnikovo uspešnost (28). Očitno je, da povečan prehranski vnos maščob v telo ne vpliva na energetsko raven presnove v tolikšni meri kot vnos ogljikovih hidratov (29). Telovadec ob povečanem vnosu maščob v telo hitreje povečuje delež telesne maščobe kot ob povečanem vnosu ogljikovih hidratov. Ta odnos med vnosom maščob in odstotkom telesne maščobe je v nutricionistiki dobro izdelan. S pomočjo analize petih študij so dokazali pozitiven odnos med vnosom maščob in skladiščenjem telesne maščobe pri obeh spolih (30). Na podlagi preteklih raziskav o energijski porazdelitvi hranil pri prehrani telovadcev bi večini telovadcev koristilo nekoliko zmanjšati vnos maščob in povečati vnos ogljikovih hidratov. Ker je energijska vrednost ogljikovih hidratov nižja od maščob, lahko telovadci zaužijejo večje količine hrane in pri tem še vedno dobijo manj skupne energije. Prav zato moramo biti pri nekaterih tekmovalcih pozorni, da ta premik v vnosu energijskih hranil ne bi še dodatno zmanjšal že obstoječi energijski primanjkljaj. Diete z nizkim vnosom ogljikovih hidratov ne sodijo v vrhunski šport gimnastike, saj imajo tekmovalci že oblikovano telesno konstitucijo za razliko od rekreativnih športnikov, hkrati pa je intenzivnost in obseg telesne vadbe vrhunskega športnika neprimerljivo večja. Ob tem je pomembno poudariti, da nizka vsebnost ogljikovih hidratov v prehrani tudi negativno vpliva na razpoloženje športnika, kar ima negativne posledice na treningu in/ali tekmovanju (31). Enako je pri dietah s povečanim

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

vnosom beljakovin, kot so navedli nekateri moški telovadci v raziskavah, in sicer vnos beljakovin 2.0g kg-1 dan-1, ali več kot 20 % celotne energije iz beljakovin (32; 33). Ta stopnja vnosa beljakovin je pretirana in za telovadce ni optimalna (34–36). Na voljo imamo precej znanstvenih dokazov, da prehrana z veliko ogljikovimi hidrati, zmernim vnosom beljakovin in malo maščobami zagotavlja najboljšo kombinacijo goriva, tako za aerobne kot tudi anaerobne obremenitve v vrhunskem športu. Prav zato je malo razlogov za uvedbo druge vrste dietnega režima. Izhodišče za telovadce je povečati vnos kompleksnih ogljikovih hidratov in zmanjšati vnos maščob. VNOS ESENCIALNIH HRANIL Sledi pregled raziskav, ki so ocenile vnos esencialnih hranil pri telovadcih. Raziskave so v večini pokazale, da imajo telovadci običajni vnos nižji od priporočenih vrednosti, verjetno zato, ker je tudi skupni energijski vnos pod želenimi vrednostmi. Težko pa je povedati, kolikšna je dejanska zahteva po esencialnih hranilnih snoveh v tej populaciji, ker so kljub temu, da večina športnikov še raste, majhne postave. Imajo pa večji delež presnovne mase, kot velja za populacijsko povprečje za njihov spol in starost. Zahteve po hranilih za skupino izredno aktivnih anaerobnih športnikov niso dobro raziskana, zato ne vemo, ali imajo športniki nižje postave manjše zahteve za hranila. Imajo pa več mišične mase, kar pa predstavlja splošno višjo zahtevo po hranilnih snoveh. Poleg tega tudi ni jasno, kako anaerobne dejavnosti vplivajo na porabo hranil v tej skupini športnikov. Vitamin A (retinol) V nekaterih raziskavah so ugotovili, da je dnevni vnos vitamina A nižji od priporočene ravni 1000 mg/dan (11; 13; 37), medtem ko druge raziskave ugotavljajo ustrezen vnos (4; 32; 37). Prav tako ni očitnih razlik med mlajšimi in starejšimi ter vrhunskimi in rekreativnimi telovadci. Zaključimo lahko, da je uživanje vitamina A med telovadci primerno. Vitamin C (askorbinska kislina) Le ena študija, izvedena med telovadci, je ocenila, da je bil vnos vitamina C malo pod priporočeno vrednostjo (56,1 mg v primerjavi s 60,0 mg) (37). Vnos vitamina C v štirih drugih študijah je bil ustrezen (11; 13; 32; 38), medtem ko so v eni raziskavi telovadci zaužili približno dvakrat večje količine vitamina C od priporočene ravni (prilagojeno za starost in spol) (4).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Vitamin B1 (tiamin) Vnos vitamina B1 je bil pod priporočeno vrednostjo 1,3–1.5 mg/dan (11; 13; 32; 37). Podatki teh raziskav so zaskrbljujoči zaradi močne povezave med vnosom tiamina in športnimi dosežki. Športniki bi dobili zadostno količino vitamina B1, če bi uživali različne vrste hrane, s poudarkom na kompleksnih ogljikovih hidratih. Vitamin B2 (riboflavin) Z izjemo ene same študije (4) vse ostale kažejo, da je vnos riboflavina pod priporočeno vrednostjo 1,5–1.8 mg/dan. Vendar pa, če vnos vitamina B2 normaliziramo iz normalne populacije na populacijo telovadcev, kjer velja 0,6 mg na 4,2 MJ (1000 kcal) energijskega vnosa, ugotovimo, da je vnos riboflavina pri telovadcih dosegal ali presegal zahtevane ravni v vseh raziskavah. Obstaja nekaj raziskav, kjer so ugotovljali, da lahko imajo športniki višjo stopnjo porabe vitamina B2, kar ima za posledico simptomatiko pomanjkanja riboflavina. Pojavlja se zlasti angularni stomatitis, tj. pojavnost ragad v ustnih kotih (39). Ni še jasno, ali imajo telovadci, ki porabijo manj energije, kot so njihove predvidene zahteve in tisti, ki imajo manjši skupni vnos vitamina B2 od priporočenih dnevnih vrednosti podobno tveganje, še posebej, ker je večina njihove vadbe anaerobne. Niacin Čeprav je priporočen dnevni vnos niacina pri mladih telovadcih 15 mg, so imele tri skupine anketiranih telovadcev (telovadci v srednji šoli, vrhunski telovadci in zelo mladi tekmovalni telovadci) vnos niacina pod priporočeno vrednostjo (11, 13, 37). Vnos je bil med 57 % in 89 % priporočenih vrednosti. V objavljenih raziskavah ni opaziti vzorca vnosa niacina, zato ni jasno, ali je potrebno priporočilo za dodaten vnos niacina pri telovadcih. Vemo pa, da bi z uravnoteženo prehrano z več ogljikovimi hidrati, zmerno vsebnostjo beljakovin in nizko vsebnostjo maščob telovadci zaužili dovolj tega vitamina. Kalcij Rezultati številnih raziskav kažejo, da imajo telovadci občutno nižjo raven vnosa kalcija od priporočenega dnevnega vnosa. Le ena raziskava (38) kaže, da imajo vrhunske telovadke povprečen vnos kalcija na priporočeni ravni 1200 mg, medtem ko ostale raziskave kažejo na vnos kalcija v razponu med 397 mg (10–12 letne telovadke) (13) in 1059 mg (4, 11, 32, 37). Glede na veliko število telovadcev, ki trpijo za kostno-mišičnimi poškodbami in dejstvom, da je vnos kalcija povezan z zmanjšanjem tveganja za skeletne poškodbe, je zaskrbljujoče, da je vnos kalcija pri telovadcih neustrezen (40–42). Obstajajo dokazi, da imajo telovadci tudi ob nezadostnem uživanju kalcija večjo kostno gostoto od ustreznih kontrol iste starosti (43–45). Verjetno telesne obremenitve kostnega sistema pri telovadcih stimulirajo odlaganje kalcija v kosti (7; 46–48).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Presenetljivo je, da imajo telovadci višjo kostno gostoto kljub temu, da imajo več faktorjev tveganja, ki so povezani s slabim razvojem kosti, z izgubo kostne gostote, primarno in sekundarno amenorejo (49), visoko vsebnostjo kortizola (50), nizkim vnosom kalcija (7) ter nizko težo in višino (51). Glede na visoko stopnjo mišične mase, ki jo najdemo med telovadci (52) in visoko kostno gostoto, se lahko zgodi, da je le-ta še vedno nezadostna za takšno mišično moč in to lahko privede do povečane stopnje skeletnih poškodb pri telovadcih (53). Prav zaradi tega se vzpodbuja poraba vsaj 1200 mg kalcija/dan, obstajajo pa dokazi, da je višja raven kalcija (do 1500 mg kalcija/dan) še bolj koristna za razvoj kosti in zmanjšuje tveganje za poškodbe skeleta, zlasti pri mladih športnicah (47). Železo Vse raziskave kažejo, da je tudi vnos železa pri telovadcih pod priporočeno vrednostjo (15 mg/dan za ženske med 11 in 24 let), kar nima vpliva le na imunsko odpornost, ampak tudi na rast, moč in sposobnost koncentracije (8). Pospešena rast in povečan volumen krvi med adolescenco sta vzrok, zakaj je pri moških dnevni priporočen vnos železa le malo nižji (12 mg/dan) kot pri ženskah (54). Ker sta za telovadke značilni izguba menstruacije in počasnejša rast glede na ostale vrstnice, lahko sklepamo, da je zahtevan vnos železa nižji kot pri splošni populaciji. Glede na omenjene in objavljene podatke o dejanski vsebnosti hemoglobina, hematokrita in feritina pri telovadcih ni mogoče v celoti razumeti, ali običajen vnos železa dejansko zadostuje potrebam. Obstaja kar nekaj podatkov, ki kažejo na nižjo vsebnost železa in visoko stopnjo anemije pri številnih telovadcih (38). Tipična prehrana v industrializiranih državah priporoča približno 6 mg železa na 4,2 MJ (1000 kcal) energije (20). Glede na količino vnosa v preteklih raziskavah je malo verjetno, da telovadci porabijo več kot 12 mg železa/dan. Z izjemo telovadcev eni študiji (38), kjer so telovadci zaužili skoraj priporočeno vrednost 14 mg železa/ dan in kjer je bilo ugotovljeno, da imajo številni telovadci nizko vsebnost železa v serumu, vse ostale študije (4; 13; 37) kažejo, da telovadci zaužijejo med 6,2 in 12,0 mg železa/dan. Kljub počasnejši rasti in izgubi menstruacije je vnos železa pri telovadcih nezadosten. Pogosto uporabljen pristop za zmanjševanje anemije in zvišanje ravni železa v krvi je uporaba peroralnih odmerkov železa (8), vendar pa tak način ne sme biti standardna tehnika za zagotavljanje normalne vsebnosti železa. Zadnji podatki kažejo, da je uporaba peroralnega železa vsakih 3–7 dni enako dobra kot dnevno odmerjanje pri otrocih, hkrati pa je manj stranskih učinkov (55–57). Prav tako obstoji možnost, da dnevni peroralni dodatki železa zmanjšujejo telesno težo in hitrost rasti z oviranjem normalnih mehanizmov absorbcije hranil (58). Telovadcem z anemijo se priporoča, da enkrat ali dvakrat tedensko zaužijejo dodatek železa oziroma da uživajo čim več z železom bogate hrane.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

PREHRANSKO POGOJENE MEDICINSKE TEŽAVE V GIMNASTIKI Ženska športna triada To triado motenj predstavljajo motnje prehranjevanja (anoreksije: anorexia nervosa in anorexia athletica, bulimija in ostale restriktivne oblike prehranjevanja), amenoreja (primarne in sekundarne) in prezgodnji razvoj osteoporoze (59–61). Prevalenco ženske športne triade v gimnastiki je težko določiti, saj je eden izmed simptomov motenj hranjenja tudi zanikanje bolezni (49; 61). Obstajajo dodatne pomanjkljivosti tudi v zanesljivosti vprašalnikov za diagnosticiranje motenj hranjenja (62), kadar se uporabljajo pri populaciji vrhunskih športnikov (49; 62–64). Kljub omenjenim težavam pri določanju pa ni dvoma, da triada obstaja ter predstavljajo resno in potencialno smrtno nevarno realnost v gimnastiki (49; 64–65). Zato je pomembno, da se vsi, ki so povezani z gimnastiko, vključno z ekipnimi in osebnimi zdravniki, nutricionisti, sodniki, trenerji, starši in tudi športniki sami zavedajo triade in njenih opozorilnih znakov. Prekomerna okupiranost s telesno težo je tesno povezana z gimnastičnim treningom, kar kaže raziskava, da se številne motnje prehranjevanja zmanjšajo po zaključku gimnastične kariere (66). Dozdeva se, da je povod v motnje hranjenja cilj telovadcev, da dosežejo idealno telo (majhna postava, mišičast in močan izgled) in ne doseganje idealnega odstotka telesne maščobe (64; 67–68). Motnje hranjenja imajo negativen učinek na športne dosežke (68), čeprav to področje v gimnastiki ni dobro raziskano. Športniki, ki so imeli manjši vnos vode ali so zniževali telesno težo s povečanjem izgube vode, so izgubili vzdržljivost in imeli slabše telesne sposobnosti (69). Post povzroča hitrejše izčrpanje mišičnih zalog glikogena (tj. odločilen dejavnik pri visoko intenzivnih aktivnostih, kot je gimnastika), kar dokazano zmanjšuje telesno učinkovitost (49). Obstaja povezava med omejitvami pri prehranskem vnosu in menstrualnimi težavami (skrajšana lutealna faza menstrualnega cikla). Velja, da je vzrok za lutealne motnje menstruacije nizka energijska razpoložljivost in ne neposreden stres zaradi prekomernih telesnih obremenitev (70). Nižje koncentracije luteinizirajčega hormona (LH) posledično pomenijo nižje vrednosti estrogena, kar vpliva na nižjo gostoto kosti – pretežno trabekularne kosti (71; 72). Trabekularna kostnina ima višjo stopnjo kostnega metabolizma v primerjavi s kortikalno kostnino in posledično večjo občutljivost na nizke plazemske koncentracije estrogena. Po drugi strani pa se gostota kortikalne kosti ustali ali celo poveča s telesno dejavnostjo, četudi v prisotnosti neustreznih koncentracij estrogena (46; 47). To se je jasno pokazalo v raziskavi na vrhunskih tekmovalkah, ki so imele povečano mineralno kostno gostoto kljub prisotnosti amenoreje ali oligomenoreje (tj. neredna oz. občasna menstruacija) (43). Praviloma je gimnastika zelo ugodna za skeletni razvoj, saj imajo tako otroci kot tudi mladostniki, ki se ukvarjajo z gimnastiko na tekmovalnem nivoju, povečano mineralno kostno gostoto v primerjavi z ustrezno kontrolno skupino (73; 74). Ti ugodni učinki trajajo tudi leta po zaključku tekmovalne športne kariere (75). Vsekakor pa amenoreja značilno zavira ugodne učinke gimnastične vadbe na skeletni sistem (76).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Zadnje raziskave kažejo tudi kratkoročne in dolgoročne negativne posledice ženske športne triade na srčno-žilni sistem. Pri športnicah so opazili zmanjšano endotelijsko funkcijo, kar velikokrat predstavlja začetek številnih srčno-žilnih bolezni (77; 78). Gimnastične poškodbe Čeprav se gimnastika pogosto omenja kot nevaren šport, velja, da je v tem športu relativno malo hudih poškodb (40). Raziskave, ki so proučevale držo telesa, sagitalno mobilnost hrbtenice in subjektivne težave nekdanjih vrhunskih telovadcev, so ugotovile, da imajo telovadci v povprečju manj težav kot starostno ustrezna kontrolna skupina (27 % proti 38 %) (79). Kljub temu je jasno, da športne poškodbe v gimnastiki obstajajo in le-te so pogosto tudi vzrok, da nekateri nadarjeni telovadci predčasno zaključijo svojo športno kariero. Vpliv ustrezne prehrane na pojavnost športnih poškodb je težko neposredno dokazati, vendar pa številne raziskave kažejo na povezavo med številom športnih poškodb in prehranskimi dejavniki. Glikogenska izčrpanost mišic je povezana z utrujenostjo, poškodbo mišičnih vlaken in šibkostjo sklepov, ki lahko povečajo nagnjenost športnika k poškodbam skeleta (80). Ustrezen vnos kalcija (1500 mg/dan) daje določeno stopnjo varnosti, ki pomaga zmanjšati tveganje za zlome (81). Kadar ni moč pridobiti dovolj kalcija z uživanjem hrane, je potrebno uporabiti kalcijeve dodatke, ki učinkovito povečujejo mineralno gostoto kosti pri otrocih (82). Doseganje idealne sestave telesa Vrhunski telovadci imajo, ne glede na starost, odstotek telesne maščobe precej nižji v primerjavi z enako starimi kontrolnimi skupinami (66). Vrhunski moški telovadci, ki dosežejo vrh svoje kariere v pozni adolescenci, imajo ponavadi nizko raven telesne maščobe (3–4%), ter povprečno pusto telesno maso 63,5 kg (83). Ženske telovadke, ki dosežejo vrh kariere v srednji do pozni adolescenci, imajo povprečno telesno maso približno 50 kg in odstotek telesne maščobe med 10 % in 16 % (83). Telovadci so še posebej dovzetni za metode za doseganje željene teže in telesne sestave, ki se pogosto neustrezno opisuje kot »patogena« (84). Pravzaprav so telovadci pogosto videti, kot da imajo sestav telesa, ki je najbolj podoben anoreksičnim dekletom in/ali tekačicam na dolge proge. Glavna razlika je, da imajo telovadci nižji odstotek telesne maščobe in višjo pusto telesno maso (zaradi mišic) kot bolniki z anoreksijo (85). Zanimiva je tudi ugotovitev, da imajo najboljši vrhunski telovadci v primerjavi z ostalimi večjo telesno maso, vendar nižji odstotek telesne maščobe, kar kaže, da imajo več mišične mase na enoto telesne mase. Ta ugotovitev je tudi v skladu z raziskavo, ki je pokazala, da so vrhunski telovadci v 25. percentilu v normogramih višina/starost in teža/starost, vendar pa kar v 75. percentilu na normogramih obsega nadlakti v primerjavi z ustrezno starostno skupino vrstnikov (52). Telovadci na nižjem tekmovalnem nivoju so v povprečju višji, tehtajo več in imajo v povprečju višje odstotke telesnih maščob za svojo starostno skupino v primerjavi z vrhunskimi telovadci (11; 45; 52; 86).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Standardna tehnika, ki jo uporabljajo telovadci za dosego (ali ohranitev) idealne telesne sestave, je omejitev vnosa hranil. Obstaja več vprašanj/dvomov o tem, ali je to dobra strategija. V telesu se namreč sprožijo prilagoditveni mehanizmi, ki težijo k stabilizaciji tkivne sestave, kadar pride do spremenjenega energijskega vnosa (87; 88). Kot že zgoraj omenjeno – tekmovalci, ki imajo večji energijski primankljaj (negativno energijsko bilanco) imajo tudi večji odstotek telesne maščobe (10). Ta prilagodljivostni odziv telesa, ki vključuje nižjo porabo presnovne energije in večje skladiščenje telesnih maščob, lahko povzroči, da telovadci jedo nenehno manj za dosego željenega telesnega profila. To lahko vodi v resne motnje hranjenja in s tem povezane težave, ki jih pogosto vidimo v gimnastiki. Zaostanek v rasti Telovadci so bistveno nižji od ostalih športnikov iste starosti, verjetno zaradi manjkajočega izbruha rasti, ki se dogaja v puberteti (84). Še vedno pa ostaja nejasno, ali je manjša telesna višina telovadcev posledica selekcije na nivoju gimnastike kot športne discipline, ali je zastoj rasti posledica samega udejstvovanja v vrhunski gimnastiki. Raziskava je pokazala, da imajo telovadci, ki intenzivno trenirajo več kot 18 h/teden bodisi pred ali med puberteto značilen zastoj rasti (89). V isti raziskavi je tudi opisano, da imajo intenzivni treningi pred puberteto trajne posledice na stopnjo rasti, ki preprečujejo, da bi ti telovadci kdaj dosegli polno odraslo višino. Značilen je predvsem zastoj rasti na nivoju dolžine nog, kar je moč opaziti iz razmerja sedeča višina/dolžina noge, ki se precej razlikuje v v primerjavi s starostno enakovrednimi plavalci. V splošnem velja, da so telovadci v starosti med 13. in 20. letom nižji in lažji ter z ožjimi boki v primerjavi s svojimi vrstniki, ki se ne ukvarjajo z gimnastiko (90; 91). Vendar ti podatki iz športne gimnastike ne veljajo za tekmovalke iz ritmične gimnastike, kjer so ugotovili, da se tekmovalke ne razlikujejo od vrstnic po telesni višini (92) in dolžini nog, vendar pa imajo širša ramena glede na boke (91). Ni jasno, ali pride do manjše rasti telovadcev zaradi nezadostnega energijskega vnosa in omejenega vnosa esencialnih hranil, ki povzročajo inhibicijo hipotalamushipofizno-gonadne osi, ali iz kombinacije neustreznega vnosa energije in hranilnih snovi v povezavi s težkimi telesnimi obremenitvami na treningih (89). Prav tako je možno, da ima tudi železo vlogo pri manjši rasti. Anemija, ki se kaže pri približno eni tretjini ocenjenih telovadcev, je povezana z nizko hitrostjo rasti pri otrocih (4; 38; 93). Upočasnjena rast je pri dekletih kombiniran tudi z zakasnjeno menarho v primerjavi z vrstnicami, prav tako so tudi menstruacije praviloma krajše in lažje (89). Ker telovadci ne dosežejo normalne hitrosti rasti v adolescentnem obdobju, je bil predlog, da bi bilo potrebno intenzivnost gimnastičnih treningov med puberteto zmanjšati (94). To v primeru vrhunskih športnikov ne pride v poštev, zato je pri tej kritični populaciji pomembno, da se vzpostavijo dobre prehranske navade, ki lahko precej ublažijo te posledice.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

POVZETEK PREHRANSKIH PRIPOROČIL – SPLOŠNA NAVODILA Telesna vadba povzroča dva temeljna fiziološka dogodka: telo hitreje porablja energijo, kar privede do naraščanja telesne temperature, to pa povzroča povečano znojenje in izgubo vode. Za telovadce je zelo pomembno, da je njihov energijski vnos ustrezen za potrebe tako telesne vadbe kot rasti in da vnesejo dovolj tekočine, s čimer zagotovijo ustrezno hidracijo. Zadostna količina energijskega vnosa in tekočine izboljšata športnikovo učinkovitost in zagotavljata dovolj glikogena ter normalno mišično delovanje (mišice vsebujejo 70 % vode ob normalni hidraciji) (95). Večina zaužite hrane naj bo iz kompleksnih ogljikovih hidratov. Nekaj ur pred treningom ali tekmo se je potrebno izogibati vlakninasti zelenjavi, ker povzroča neprijetno napihnjenost. Maščobam se ni potrebno izogibati, vendar je rahlo znižanje vnosa maščob skupaj s povečanim vnosom ogljikovih hidratov zaželjena prehranska sprememba za telovadce. To je najlažje doseči z omejenim vnosom ocvrte hrane, vidnih maščob (maslo, margarina, maščoba na mesu itd.) in mastnih mlečnih izdelkov. Veliko bolje je, da telovadci zaužijejo ustrezno prehrano, kot da se za pridobitev ustreznih hranilnih snovi uporabljajo vitaminski in mineralni dodatki, čeprav je lahko dodaten vnos nekaterih mineralnih snovi, še posebej kalcija in železa v nekaterih okoliščinah priporočljiv. Priporoča se tudi redno uživanje pustega rdečega mesa, saj je odličen vir železa in cinka, izboljša pa tudi razpoložljivost kreatina ali njegovih prekurzorjev (aminokislin). Omejeno prehranjevanje ima v večini primerov nasproten učinek, saj lahko povzroča resne patološke motnje prehranjevalnih vzorcev. Pri telovadcih je zato pomembno, da se prehranjujejo čim pogosteje in da v prehrano vključijo več prigrizkov. Tako vzdržujejo ustrezno raven presnove in glukoze v krvi, hkrati pa izboljšajo energijski vnos in vnos esencialnih hranil. Majhni in pogosti obroki so veliko boljši od večjih in manj pogostih tudi takrat, ko je skupna energijska in hranilna vrednost prehrane podobna. Vnos tekočin mora biti konstanten, da se zagotovi optimalna hidracija. Za telovadce so primerne tako voda kot ostale športne pijače. Prav tako je pomembno izogibanje žeji, saj do tega občutka pride šele, ko se pomembno zniža skupna vsebnost vode v telesu (96). Ko pride do dehidracije, je vračanje telesa v normalno stanje zamudno in lahko ovira urnik treniranja. Prehrana pred tekmovanjem Glavna cilja prehranjevanja pred tekmovanjem in treningom vključujeta zagotavljanje dovolj velikega vnosa energije in tekočine, da se zagotovi optimalna hidriranost mišic. To ni obdobje, kjer bi preizkušali neuveljavljene diete ali novo hrano. V tem času se mora športnik osredotočiti na zadosten vnos ogljikovih hidratov iz škroba (kruh, testenine, riž, itd). Zagotavljanje prehransko uravnoteženih obrokov ne bi smela biti glavna skrb, še posebej, če so bila hranljiva živila pogosto uporabljena v prejšnjih obdobjih.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Pred začetkom vadbe je potreben določen čas, da se izprazni želodec. Ker maščobe povzročajo zamudo pri praznjenju želodca, je potrebno njihov vnos omejiti na najnižjo raven. Velike obroke je potrebno zaužiti vsaj 4 ure pred treningom oz. tekmo, medtem ko lahko manjše obroke zaužijejo 2–3 ure prej, lahke prigrizke pa celo 1 uro ali manj pred tekmo ali treningom, vendar je zelo pomembno, da trdno hrano zaužijejo skupaj s tekočino. Nekateri športniki z občutljivim želodcem ne prenašajo trdne hrane pred tekmo, vendar kljub temu potrebujejo ustrezno velik vnos energije. Ena izmed možnosti je, da dan pred tekmovanjem zaužijejo veliko količino ogljikovih hidratov, na dan tekmovanja pa uživajo le majhne prigrizke z zadostno količino tekočine. Zelo pomemben je zadosten vnos tekočine in s tem povezana tvorba prozornega urina. Priporočen vnos je 235–470 ml tekočine 2 uri prej in dodatnih 115–235 ml neposredno pred treningom oz. tekmovanjem (97; 98). Prehrana med tekmovanjem / treningom Telovadci potrebujejo vnos energije tudi med treningom oz. tekmovanjem, pri čemer se uporabljata dve glavni strategiji. Prva temelji na vnosu športnih pijač, ki vsebujejo ogljikove hidrate. Splošno sprejeto priporočilo (American College of Sports Medicine 1996) pa je, da se zaužije približno 115–235 ml pijače vsakih 15–20 minut, pri tem pa se naj upošteva velikost telovadca ter vlažnost in toplota okolja. Pomembno je, da se prepreči pitje velikih količin naenkrat, saj to povzroča težave pri telesni aktivnosti. Druga strategija temelji na pitju 115–235 ml vode vsakih 15–20 minut, čemur naj sledi 10 minutni odmor za prigrizek 2,5–3 ure po začetku vadbe. Prigrizek je lahko sestavljen iz krekerjev in športne pijače ali nekaj ugrizov rogljička s športno pijačo – cilj je ohranitev ustrezne ravni glukoze v krvi. Ker med tekmovanjem ne moremo pričakovati, da bo telovadec imel čas za prigrizek, je smiselno uvesti majhne in redne vnose športnih pijač (115–235 ml pijače vsakih 15–20 minut oz. ko je to mogoče, tekom celotnega tekmovanja) (98). Ker je to edina logična metodologija, je zelo priporočljivo, da se tak prehranjevalni vzorec s tekmovanj prenese tudi v vsakdanjo vadbo. Prehranjevanje po tekmovanju / treningu V prvi uri po končani naporni aktivnosti so mišice dobro prekrvavljene in zelo dovzetne za regeneracijo glikogena, zato naj telovadci takoj po končanem treningu ali tekmi zaužijejo ogljikove hidrate. V idealnih razmerah naj bi telovadec zaužil 840–1670 kJ (200–400 kcal) ogljikovih hidratov takoj po opravljeni aktivnosti (1 skodelica testenin vsebuje 900 kJ ali 215 kcal), nato pa v naslednjih nekaj urah še dodatnih 840–1260 kJ (200–300 kcal) ogljikovih hidratov. Kot je bilo že prej omenjeno, je potrebno zraven trdne hrane vedno zaužiti tudi tekočino. Prizadevati si je potrebno, da se telovadec čim prej vrne na hidracijski nivo pred tekmovanjem oz. treningom (97).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

VIRI 1. Ackland T, Elliott B, Richards J. Growth in body size affects rotational performance in women's gymnastics. Sports Biomech 2003 Jul.;2(2):163–176. 2. Houtkooper L, Going S. Body composition: how should it be measured? Does it affect sport performance? 7th ed. Sports Sci. Exchange; 1994. 3. López-Varela S, Montero A, Chandra RK, Marcos A. Nutritional status of young female elite gymnasts. Int J Vitam Nutr Res 2000 Jul.;70(4):185–190. 4. Benardot D, Schwarz M, Heller DW. Nutrient intake in young, highly competitive gymnasts. J Am Diet Assoc 1989 Mar.;89(3):401–403. 5. Lange B, Halkin AS, Bury T. [Physiologic requirements of high level gymnastics]. Rev Med Liege 2005 Dec.;60(12):939–945. 6. Jemni M, Friemel F, Sands W, Mikesky A. [Evolution of the physiological profile of gymnasts over the past 40 years. A review of the literature]. Can J Appl Physiol 2001 Oct.;26(5):442–456. 7. VandenBergh MF, DeMan SA, Witteman JC, Hofman A, Trouerbach WT, Grobbee DE. Physical activity, calcium intake, and bone mineral content in children in The Netherlands. J Epidemiol Community Health 1995 Jun.;49(3):299–304. 8. Loosli A. Reversing Sports-Related Iron and Zinc Deficiencies. Physician and sportsmedicine 1993;(21):70–78. 9. Montero A, López-Varela S, Nova E, Marcos A. The implication of the binomial nutritionimmunity on sportswomen's health. European Journal of Clinical Nutrition 2002 Aug.;56 Suppl 3:S38–41. 10. Benardot D. Working with young athletes: views of a nutritionist on the sports medicine team. Int J Sport Nutr 1996 Jun.;6(2):110–120. 11. Moffatt RJ. Dietary status of elite female high school gymnasts: inadequacy of vitamin and mineral intake. J Am Diet Assoc 1984 Nov.;84(11):1361–1363. 12. Calabrese LH. Nutritional and medical aspects of gymnastics. Clin Sports Med 1985 Jan.;4(1):23–30. 13. Ersoy G. Dietary status and anthropometric assessment of child gymnasts. J Sports Med Phys Fitness 1991 Dec.;31(4):577–580. 14. Deutz RC, Benardot D, Martin DE, Cody MM. Relationship between energy deficits and body composition in elite female gymnasts and runners. Med Sci Sports Exerc 2000 Mar.;32(3):659–668. 15. Kirchner EM, Lewis RD, O'Connor PJ. Effect of past gymnastics participation on adult bone mass. J Appl Physiol 1996 Jan.;80(1):226–232. 16. Jonnalagadda SS, Benardot D, Dill MN. Assessment of under-reporting of energy intake by elite female gymnast. Int J Sport Nutr Exerc Metab 2000 Sep.;10(3):315–325. 17. Crim MC, Calloway DH, Margen S. Creatine metabolism in men: urinary creatine and creatinine excretions with creatine feeding. J Nutr 1975 Apr.;105(4):428–438. 18. Coggan AR, Coyle EF. Effect of carbohydrate feedings during high-intensity exercise. J Appl Physiol 1988 Oct.;65(4):1703–1709. 19. Maughan RJ. Creatine supplementation and exercise performance. Int J Sport Nutr 1995 Jun.;5(2):94–101. 20. Whitney E, Cataldo C, Rolfes S. Understanding Normal And Clinical Nutrition. 4th ed. Minneapolis/St Paul, MO: West Publishing Company; 1994. 21. Bergström J, Hermansen L, Hultman E, Saltin B. Diet, muscle glycogen and physical performance. Acta Physiol Scand 1967 Sep.;71(2):140–150. 22. Costill DL, Bowers R, Branam G, Sparks K. Muscle glycogen utilization during prolonged exercise on successive days. J Appl Physiol 1971 Dec.;31(6):834–838. 23. Ivy JL, Katz AL, Cutler CL, Sherman WM, Coyle EF. Muscle glycogen synthesis after exercise: effect of time of carbohydrate ingestion. J Appl Physiol 1988 Apr.;64(4):1480–1485. 24. Burke LM, Collier GR, Hargreaves M. Muscle glycogen storage after prolonged exercise: effect of the glycemic index of carbohydrate feedings. J Appl Physiol 1993 Aug.;75(2):1019–1023.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012 25. Maughan RJ, Poole DC. The effects of a glycogen-loading regimen on the capacity to perform anaerobic exercise. Eur J Appl Physiol Occup Physiol 1981;46(3):211–219. 26. Wootton S, Williams C. Influence of Carbohydrate-status on Performance During Maximal Exercise. Int J Sports Med 2008 Mar.;05(S 1):S126–S127. 27. McArdle W, Katch F. Exercise physiology: nutrition, energy, and human performance. 7th ed. Philadelphia, PA: Lippincott Williams & Wilkins; 2009. 28. Coleman EJ. The bioZone nutrition system: a dietary panacea? Int J Sport Nutr 1996 Mar.;6(1):69–71. 29. Schutz Y, Flatt JP, Jéquier E. Failure of dietary fat intake to promote fat oxidation: a factor favoring the development of obesity. Am J Clin Nutr 1989 Aug.;50(2):307–314. 30. Dattilo A. Dietary fat and its relationship to body weight. Nutrition Today 1992;(27):13–19. 31. Keith R, O'Keeffe K, Blessing D. Alterations in dietary carbohydrate, protein, and fat intake and mood state in trained female cyclists. Medicine & Science in … 1991; 32. Short S, Short W. Four-year study of university athletes' dietary intake. Journal of the American Dietetic Association 1983;(82):632–645. 33. Brotherhood JR. Nutrition and sports performance. Sports Med 1984 Aug.;1(5):350–389. 34. Tarnopolsky MA, MacDougall JD, Atkinson SA. Influence of protein intake and training status on nitrogen balance and lean body mass. J Appl Physiol 1988 Jan.;64(1):187–193. 35. Kaufmann D. Protein as an energy substrate during intense exercise. Annals of Sports Medicine; 1990. 36. Butterfield G, Cady C, Moynihan S. Effect of increasing protein intake on nitrogen balance in recreational weight lifters. Med. Sci. Sports Exerc; 1992. 37. Reggiani E, Arras GB, Trabacca S, Senarega D, Chiodini G. Nutritional status and body composition of adolescent female gymnasts. J Sports Med Phys Fitness 1989 Sep.;29(3):285–288. 38. Lindholm C, Hagenfeldt K, Hagman U. A nutrition study in juvenile elite gymnasts. Acta Paediatr. 1995 Mar.;84(3):273–277. 39. Belko AZ, Obarzanek E, Kalkwarf HJ, Rotter MA, Bogusz S, Miller D, Haas JD, Roe DA. Effects of exercise on riboflavin requirements of young women. Am J Clin Nutr 1983 Apr.;37(4):509–517. 40. Dixon M, Fricker P. Injuries to elite gymnasts over 10 yr. Med Sci Sports Exerc 1993 Dec.;25(12):1322–1329. 41. Sands WA, Shultz BB, Newman AP. Women's gymnastics injuries. A 5-year study. Am J Sports Med 1993 Feb.;21(2):271–276. 42. Mandelbaum B. Injuries and special concerns in female gymnasts: detecting, treating and preventing common problems. Physician and sportsmedicine 1993;(21):66–81. 43. Nichols DL, Sanborn CF, Essery EV. Bone density and young athletic women. An update. Sports Med 2007;37(11):1001–1014. 44. Nichols DL, Sanborn CF, Bonnick SL, Ben-Ezra V, Gench B, DiMarco NM. The effects of gymnastics training on bone mineral density. Med Sci Sports Exerc 1994 Oct.;26(10):1220–1225. 45. Kirchner EM, Lewis RD, O'Connor PJ. Bone mineral density and dietary intake of female college gymnasts. Med Sci Sports Exerc 1995 Apr.;27(4):543–549. 46. Slemenda CW, Miller JZ, Hui SL, Reister TK, Johnston CC. Role of physical activity in the development of skeletal mass in children. J. Bone Miner. Res. 1991 Nov.;6(11):1227– 1233. 47. Carbon RJ. Exercise, amenorrhoea and the skeleton. Br. Med. Bull. 1992 Jul.;48(3):546–560. 48. Fehily AM, Coles RJ, Evans WD, Elwood PC. Factors affecting bone density in young adults. Am J Clin Nutr 1992 Sep.;56(3):579–586. 49. Sundgot-Borgen J. Eating disorders in female athletes. Sports medicine (Auckland 1994;(17):176–188. 50. Licata AA. Stress fractures in young athletic women: case reports of unsuspected cortisolinduced osteoporosis. Med Sci Sports Exerc 1992 Sep.;24(9):955–957. 51. Miller JZ, Slemenda CW, Meaney FJ, Reister TK, Hui S, Johnston CC. The relationship of bone mineral density and anthropometric variables in healthy male and female children. Bone Miner 1991 Aug.;14(2):137–152.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012 52. Benardot D, Czerwinski C. Selected body composition and growth measures of junior elite gymnasts. J Am Diet Assoc 1991 Jan.;91(1):29–33. 53. Dyment P. Sports Medicine: health care for young athletes. 1991. 54. National Research Council (US). Committee on Recommended dietary allowances. Washington, DC: National Academy of Sciences; 1989. 55. Viteri FE, Liu X, Tolomei K, Martin A. True absorption and retention of supplemental iron is more efficient when iron is administered every three days rather than daily to ironnormal and iron-deficient rats. J Nutr 1995 Jan.;125(1):82–91. 56. Gross R, Schultink W, Juliawati. Treatment of anaemia with weekly iron supplementation. Lancet 1994 Sep.;344(8925):821. 57. Stephenson L. Possible New Developments in Community Control of Iron‐Deficiency Anemia. Nutrition reviews 1995;(53):23–30. 58. Idjradinata P, Watkins WE, Pollitt E. Adverse effect of iron supplementation on weight gain of iron-replete young children. Lancet 1994 May;343(8908):1252–1254. 59. Zach KN, Smith Machin AL, Hoch AZ. Advances in management of the female athlete triad and eating disorders. Clin Sports Med 2011 Jul.;30(3):551–573. 60. Smith AD. The female athlete triad: causes, diagnosis, and treatment. Phys Sportsmed 1996 Jul.;24(7):67–86. 61. Thein-Nissenbaum JM, Carr KE. Female athlete triad syndrome in the high school athlete. Phys Ther Sport 2011 Aug.;12(3):108–116. 62. Rivas T, Bersabé R, Jiménez M, Berrocal C. The Eating Attitudes Test (EAT-26): reliability and validity in Spanish female samples. Span J Psychol 2010 Nov.;13(2):1044–1056. 63. Witkop CT, Warren MP. Understanding the spectrum of the female athlete triad. Obstet Gynecol 2010 Dec.;116(6):1444–1448. 64. Martinsen M, Bratland-Sanda S, Eriksson AK, Sundgot-Borgen J. Dieting to win or to be thin? A study of dieting and disordered eating among adolescent elite athletes and nonathlete controls. Br J Sports Med 2010 Jan.;44(1):70–76. 65. Rosen L, Hough D. Pathogenic weight-control behaviors of female college gymnasts. Physician and sportsmedicine 1988;(16):141–146. 66. O'Connor P, Lewis R, Kirchner E. Eating disorder symptoms in former female college gymnasts: Relations with body composition. The American journal of Clinical Nutrition; 1996;(64):840–843. 67. O'Connor P, Lewis R. Health concerns of artistic women gymnasts. Sports medicine 1996;(21):321–325. 68. Sundgot-Borgen J, Torstveit MK. Aspects of disordered eating continuum in elite highintensity sports. Scand J Med Sci Sports 2010 Oct.;20 Suppl 2:112–121. 69. Webster S, Rutt R, Weltman A. Physiological effects of a weight loss regimen practiced by college wrestlers. Med Sci Sports Exerc 1990 Apr.;22(2):229–234. 70. Loucks AB, Verdun M, Heath EM. Low energy availability, not stress of exercise, alters LH pulsatility in exercising women. J Appl Physiol 1998 Jan.;84(1):37–46. 71. Prior JC, Vigna YM, Schechter MT, Burgess AE. Spinal bone loss and ovulatory disturbances. N Engl J Med 1990 Nov.;323(18):1221–1227. 72. Barr SI, Prior JC, Vigna YM. Restrained eating and ovulatory disturbances: possible implications for bone health. Am J Clin Nutr 1994 Jan.;59(1):92–97. 73. Nickols-Richardson SM, Modlesky CM, O'Connor PJ, Lewis RD. Premenarcheal gymnasts possess higher bone mineral density than controls. Med Sci Sports Exerc 2000 Jan.;32(1):63–69. 74. Laing EM, Massoni JA, Nickols-Richardson SM, Modlesky CM, O'Connor PJ, Lewis RD. A prospective study of bone mass and body composition in female adolescent gymnasts. J Pediatr 2002 Aug.;141(2):211–216. 75. Eser P, Hill B, Ducher G, Bass S. Skeletal benefits after long-term retirement in former elite female gymnasts. J. Bone Miner. Res. 2009 Dec.;24(12):1981–1988. 76. Ducher G, Eser P, Hill B, Bass S. History of amenorrhoea compromises some of the exercise-induced benefits in cortical and trabecular bone in the peripheral and axial skeleton: a study in retired elite gymnasts. Bone 2009 Oct.;45(4):760–767.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012 77. Lanser EM, Zach KN, Hoch AZ. The female athlete triad and endothelial dysfunction. PM R 2011 May;3(5):458–465. 78. Hoch AZ, Lal S, Jurva JW, Gutterman DD. The female athlete triad and cardiovascular dysfunction. Phys Med Rehabil Clin N Am 2007 Aug.;18(3):385–400, vii–viii. 79. Tsai L, Wredmark T. Spinal posture, sagittal mobility, and subjective rating of back problems in former female elite gymnasts. Spine 1993 Jun.;18(7):872–875. 80. Schlabach G. Carbohydrate strategies for injury prevention. J Athl Train 1994 Sep.;29(3):244–254. 81. Heaney RP. Effect of calcium on skeletal development, bone loss, and risk of fractures. Am J Med 1991 Nov.;91(5B):23S–28S. 82. Johnston CC, Miller JZ, Slemenda CW, Reister TK, Hui S, Christian JC, Peacock M. Calcium supplementation and increases in bone mineral density in children. N Engl J Med 1992 Jul.;327(2):82–87. 83. Bale P, Goodway J. Performance variables associated with the competitive gymnast. Sports Med 1990 Sep.;10(3):139–145. 84. Rosen L, McKeag D, Hough D, Curley V. Pathogenic weight-control behavior in female athletes. Physician and sportsmedicine 1986;(14):79. 85. Bale P, Doust J, Dawson D. Gymnasts, distance runners, anorexics body composition and menstrual status. J Sports Med Phys Fitness 1996 Mar.;36(1):49–53. 86. Robinson TL, Snow-Harter C, Taaffe DR, Gillis D, Shaw J, Marcus R. Gymnasts exhibit higher bone mass than runners despite similar prevalence of amenorrhea and oligomenorrhea. J. Bone Miner. Res. 1995 Jan.;10(1):26–35. 87. Flatt JP. Dietary fat, carbohydrate balance, and weight maintenance: effects of exercise. Am J Clin Nutr 1987 Jan.;45(1 Suppl):296–306. 88. Saltzman E, Roberts SB. The role of energy expenditure in energy regulation: findings from a decade of research. Nutr Rev 1995 Aug.;53(8):209–220. 89. Lindholm C, Hagenfeldt K, Ringertz BM. Pubertal development in elite juvenile gymnasts. Effects of physical training. Acta Obstet Gynecol Scand 1994 Mar.;73(3):269–273. 90. Theintz GE, Howald H, Weiss U, Sizonenko PC. Evidence for a reduction of growth potential in adolescent female gymnasts. J Pediatr 1993 Feb.;122(2):306–313. 91. Claessens AL, Malina RM, Lefevre J, Beunen G, Stijnen V, Maes H, Veer FM. Growth and menarcheal status of elite female gymnasts. Med Sci Sports Exerc 1992 Jul.;24(7):755–763. 92. Georgopoulos N, Markou K. Growth and pubertal development in elite female rhythmic gymnasts. J Clin Endocrinol Metab. 1999 Dec;84(12):4525-30. 93. Lifshitz F, Moses N, Cervantes C, Ginsberg L. Nutritional dwarfing in adolescents. Semin Adolesc Med 1987 Dec.;3(4):255–266. 94. Mansfield MJ, Emans SJ. Growth in female gymnasts: should training decrease during puberty? J Pediatr 1993 Feb.;122(2):237–240. 95. Hargreaves M. Physiological benefits of fluid and energy replacement during exercise. Australian Journal of Nutrition and Dietetics 1996;Suppl. 4(53):S3–S7. 96. Thornton SN. Thirst and hydration: physiology and consequences of dysfunction. Physiol. Behav. 2010 Apr.;100(1):15–21. 97. Burke L. Rehydration strategies before and after exercise. Australian Journal of Nutrition and Dietetics 1996;Suppl. 4(53):S22–S26. 98. O'Connor H. Practical aspects of fluid replacement. Australian Journal of Nutrition and Dietetics 1996;Suppl.4(53):S27–S34.

Lovro Žiberna lovro.ziberna@mf.uni-lj.si

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

PSIHOLOŠKA PRIPRAVA V ŠPORTNI IN RITMIČNI GIMNASTIKI OB POVEČANIH TELESNIH OBREMENITVAH asist. Maja Smrdu Sekcija za športno psihologijo, Društvo psihologov Slovenije IZVLEČEK V vrhunski gimnastiki se mora športnik soočati tudi z izjemno visokimi telesnimi obremenitvami, ki pripeljejo do dejanske utrujenosti, hkrati pa se pojavlja tudi psihična utrujenost. Glavna vprašanja, ki se ob tem pojavljajo in so vezana predvsem, ne pa izključno, na zadnji mezocikel priprav, so: koliko k zaznani izčrpanosti dejansko doprinese telesna utrujenost in koliko psihološki dejavniki, kako približati psihološko mejo telesni ter kako lahko pri tem pomaga psihološka priprava. Ključne besede: izčrpanost, intenzivnost, pretreniranost, strahovi, bolečina. Za obravnavo problema vpliva psiholoških dejavnikov na zaznavo utrujenosti ob dejansko visokih telesnih obremenitvah v gimnastiki si moramo najprej pogledati področje, po katerem se bomo gibali. To je praktično meja med telesno utrujenostjo, kjer je še mogoča spontana in dokaj hitra regeneracija ter med pretirano izčrpanostjo, pretreniranostjo, kjer se začnejo pojavljati večje ali pa dlje časa trajajoče in vztrajne manjše poškodbe ter bolezni. Okrevanje in pretreniranost Počitek in regeneracija sta nujen del gimnastičnega treninga in veliko doprineseta k tekmovalni pripravljenosti in uspehu (Hawley in Schoene, 2003). Velika količina in intenzivnost treninga nista nezdrava, vendar postaneta, kadar gimnastičar nima dovolj časa, da telo popravi in sanira drobne telesne poškodbe, ki se pojavijo. Eden večjih izzivov mladih gimnastičarjev je ugotovitev, koliko počitka in časa za regeneracijo potrebujejo, zlasti ker so v splošnem visoko motivirana skupina športnikov. Vključevanje počitka v program treninga služi večim bistvenim namenom: telo potrebuje počitek, da v tem času popravi poškodbe, povrne fleksibilnost, postane močnejše in bolj učinkovito. Dnevi počitka bi morali biti sestavljeni iz povečane količine spanja, raznih sproščujočih aktivnosti, kot so masaža ali vroče kopeli in morajo biti osredotočeni na hidracijo in povrnitev energije (Hawley in Schoene, 2003). Regeneracija ima tudi pomemben psihološki doprinos. Obdobja počitka omogočajo premor od mentalnih in čustvenih zahtev, ki jih trening postavi pred športnika. Omogočijo, da ta znova okrepi motivacijo, intenzivnost, osredotočenost in željo, ki je upadla tekom težkega treninga in tekmovanj. S tem se nekoliko tudi oddaljijo od intenzivnosti in monotonosti treningov. Tovrstni premori jim pomagajo, da se ponovno napolnijo telesno, psihološko in čustveno (Taylor in Cusimano, 2003).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Simptomi pretreniranosti Doživljanje pretreniranosti se najprej pojavlja subtilno, potem pa se nenadoma razcveti v polno grožnjo gimnastičnemu treningu in tekmovalni naravnanosti. Zato je cilj prepoznati zgodnje znake te in nanje ustrezno odgovoriti, preden začne pretreniranost resno vplivati na psihično pripravljenost. Dokler so subtilni, jih lahko športnik hitro spregleda, zato je pomembno, da je nanje pozoren trener in začne ob njih čim hitreje ukrepati. Pretreniranost se kaže v številnih telesnih in psiholoških znakih. Prvi vključujejo nižjo raven energije, podaljšano obdobje mišične utrujenosti in razbolelost, težave z vzdrževanjem intenzivnosti treninga, zmanjšanje fleksibilnosti, visok srčni utrip in upočasnjen proces okrevanja. Bolj splošne telesne simptome predstavljajo: otrplost, vztrajna utrujenost, dolgotrajnejše bolezni ali poškodbe, povezane z upadom imunskega sistema in težave s spanjem. Psihološki opozorilni zanki pa vključujejo izgubo motivacije za treniranje in tekmovanje, upad samozavesti, pomanjkanje usmeritve in ciljev, težave s koncentracijo in znižana toleranca na bolečino. Splošni psihološki pokazatelji pa so depresivnost, razdražljivost, negativno razmišljanje in izguba zanimanja za druge vidike lastnega življenja (Druckman in Bjork, 1991). Dejavniki, ki prispevajo k pretreniranosti: - vsebina in monotonost treninga, - drugi telesni dejavniki: bolezen, drobne poškodbe, - neuravnovešena, neredna prehrana, - zmanjšana količina in/ali kvaliteta spanja, - stres povezan z drugimi življenjskimi področji. Pretreniranost je lahko simulirana tudi s psihološkimi in čustvenimi problemi, na katere največkrat vpliva športnikovo samospoštovanje, vezano na to, kako trenira ter nastopa in posledična potreba po validaciji lastne vrednosti. Specifična psihološka področja, ki še dodatno vplivajo, pa vključujejo: perrfekcionizem, nesigurnost, strah pred neuspehom in samokritičnost. Tudi kvalitete, ki so občudovane pri gimnastiki, kot so predanost, discipliniranost, strukturiranost, osredotočenost in toleranca bolečine, lahko potisnejo športnika k pretiravanju in ignoriranju trenerjevih nasvetov. Če trenira z drugimi, lahko čuti pritisk, da sledi drugim kljub škodljivosti tega. V takšnih primerih se pojavijo obrambni mehanizmi racionalizacije, ki lahko gimnastičarja nekritično usmerjajo. Prevencija pretreniranosti Gimnastičarji lahko sledijo različnim praktičnim, telesnim in psihološkim korakom za vzdrževanje ravnovesja med trdim treningom in dovoljevanju sebi zadostnega počitka. V osnovi tega leži poslušanje lastnega telesa. Gimnastičarjevo telo konstantno komunicira z njim in mu sporoča odzive na trening – s srčnim utripom, dihanjem, utrujenostjo, bolečino, boleznijo in poškodbami. Slabša kot je regeneracija, glasnejša postajajo sporočila. Gimnastičar mora prepoznati te opozorilne znake in odgovorno ravnati ter če je mogoče, čim hitreje prilagoditi trening na način, ki

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

bo ublažil te zgodnje simptome pretreniranosti. Preventiva pretreniranosti se začne z razumevanjem ciklizacije treningov, gimnastičarju naj se razloži razdeljenost in smiselnost programa glede na različne stopnje frekvenc, količine in intenzivnosti treninga ter obdobja počitka in regeneracije (Carmichael, 2001). Kvaliteten program vključuje tudi trening strategij, ki so zabavne, motivirajoče in nove, da pomagajo premagovati monotonijo in rutino. Gimnastičar mora zaupati in biti predan načrtu treningov ter verjeti, da mu bo sestavljen program omogočil rezultate, ki si jih želi. Gimnastičarju je potrebno tudi razložiti, da je za izpeljavo programa potrebna potrpežljivost, da je za usvojitev novih prvin in želenih rezultatov potreben določen čas. Za to je izjemnega pomena tehnika postavljanja ciljev, tako da lahko športnik sledi svojemu programu in pripravljenosti tudi skozi manjše, a ključne korake. Glede na pričakovano pojavljanje utrujenosti ob povečanih obremenitvah je potrebno dati v program tudi prepoznavo in predelavo tega področja. Ves čas moramo biti pozorni na ustrezno prehrano, zadostno količino spanja in zmanjšanje drugih življenjskih stresov. Psihološki in čustveni dejavniki se pojavljajo bolj subtilno in zajemajo psihološke skrbi, ki se lahko izražajo v pretirani angažiranosti, perfekcionizmu, nesigurnosti, življenjskemu neravnovesju, socialnih pritiskih in nerealnih pričakovanjih. Vsa področja, ki se pri gimnastičarju pojavijo, je potebno podrobneje raziskati in mu omogočiti, da jih pogleda z distance ter drugih možnih perspektiv. Aktivacija ali intenzivnost Intenzivnost je kontinuum, z razponom od spanja (povsem sproščeno) do groze (izjemno visoka anksioznost) (Taylor in Wilson, 2002). Nekje med tema ekstremoma je nivo aktivacije, v katerem gimnastičarji tekmujejo najbolje. Pomembno pa je zavedati se, da ni idealnega nivoja intenzivnosti, ki bi veljal za vse gimnastičarje, niti ni ta enak pri tistih, ki tekmujejo na istem orodju (Weinberg in Gould, 2003). Zavedanje aktivacije Kot prvo se mora gimnastičar educirati o aktivaciji, razviti zavedanje lastne intenzivnosti (tekom treninga), tako da prepozna njene telesne in psihološke znake (Schmidt in Wrisberg, 2000). V športu, ki zahteva visoko natančnost in hkrati intenzivnost, je natančen občutek samozavedanja nujen za tekmovalno uspešnost. Gimnastičarji lahko uporabijo več strategij za povečanje zavedanja intenzivnosti. Lahko se ozrejo na pretekle tekme, na katerih so tekmovali dobro in se spomnijo nivoja intenzivnosti (Hanin, 1999), potem se spomnijo svojih misli, čustev in telesnih občutkov na takšni tekmi. Podobno se lahko spomnijo svojega najslabšega nastopa in naredijo isto. S tem se lahko pokaže jasen vzorec intenzivnosti, ki razlikuje med dobrim in slabim nastopom pri posamezniku. Gimnastičarji lahko dobijo vpogled v to, kako njihova intenzivnost vpliva na nastop z osredotočanjem na intenzivnost tekom treninga. Običajno tega ne morejo narediti tekom izvedbe vaje, saj bi jim to pobralo pozornost, potrebno za varno izvedbo prvin, ampak lahko pozornost obrnejo navznoter, na fiziologijo (npr. dihanje, srčni utrip, mišice), telesno držo, misli in čustva neposredno pred in takoj po izvedeni

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

vaji in med ogrevanjem. Po tem lahko primerjajo podatke glede na učinkovitost izvedbe. Poleg tega so lahko pozorni, katere mišice imajo napete in jih vključujejo brez potrebe in s tem samo nepotrebno porabljajo energijo in ali je razporeditev energije, potrebne za uporabo določenih mišičnih skupin, ustrezna. To je lahko še posebno koristno pri ritmični gimnastiki, saj napetost mišic vpliva na izraženost gibljivosti. Aktivacija pred tekmovanjem Ključna komponenta za soočanje z utrujenostjo je torej zavedanje idealne intenzivnosti. Pri utrujenosti previsoka aktivacija ni problematična, pač pa je večje vprašanje, kako delovati ob nižji aktivaciji. Ob telesni ali mentalni izgorelosti lahko gimnastičar z uporabo tehnik dvigne svojo aktivacijo na nivo, ki bo podprl njegove napore. Tako kot lahko globoko dihanje zmanjša intenzivnost, pa jo lahko intenzivno dihanje poveča. Če se gimnastičarju zdi njegova intenzivnost pred tekmo prenizka, lahko več močnih izdihov dvigne njihovo telo in um na bolj intenziven nivo. Intenzivno dihanje pripelje več kisika v sistem, poveča pretok krvi in adrenalina in v splošnem energizira gimnastičarja. Mentalno, intenzivno dihanje tudi ustvari bolj osredotočen odnos in poveča občutek agresivnosti (Taylor in Wilson, 2002). Dodatne tehnike povečevanja intenzivnosti pred tekmo vključujejo uporabo ključnih besed visoke intenzivnosti, samogovor in mentalno predstavljanje, lahko pa pomaga tudi motivacijska glasba (Zaichkowsky in Takenaka, 2001). Povečani utrujenosti je potrebno prilagoditi tudi ogrevanje in vzdrževanje ogretosti telesa do nastopa, kar je zlasti pomembno, če mora gimnastičar dlje časa čakati na nastop na orodju oz. na nastop z določenim rekvizitom. Dvigovanje aktivacije potrebuje poglobljeno pozornost, če se tekom preučevanja zavedanja aktivacije in morebitne pretreniranosti ugotovi, da so pri tem prisotni močni čustveni in miselni negativni procesi. Dejstvo je namreč, da določena čustveno-mentalna stanja, kot je npr. občutek brezupa, znižujejo aktivacijo. V takšnih primerih bodo tehnike dvigovanja aktivacije enake, vendar pa slonijo na drugi osnovi in predelavi. Če predvidevamo, da se bo utrujenost in s tem zmanjšana aktivacija pojavila v zadnjih sekundah vaje, npr. pri zadnji diagonali na parterju, se posebno pozornost posveti načrtovanju tega dela vaje. Takrat je smiselno uporabiti ključno besedo, ki je športnika že predhodno stimulirala. Bolečina Bolečina je sestavni del treninga v zadnjem mezociklu in takrat tudi ena večjih ovir pri sledenju zastavljenega načrta. Najboljši športniki so tisti, ki čutijo bolečino, vendar gredo preko nje (ob upoštevanju možnosti poškodbe). Bolečina igra pomembno vlogo pri informiranju o njihovi gimnastični pripravljenosti in kaže nivo vloženega napora ter intenzivnost programa. Hkrati pa je bolečina tudi vztrajno in močno opozorilo telesu. Gimnastičarji, ki so razvili učinkovite strategije spoprijemanja za toleriranje visokih nivojev bolečine, so običajno bolj uspešni kot tisti, ki ne. In z drugimi besedami povedano: visoko trenirani športniki imajo višjo toleranco na

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

bolečino kot slabše trenirani (O’Conner, 1992). Razvijanje psiholoških strategij za spoprijemanje z bolečino se je začelo razvijati z nastankom »teorije vrat za kontrolo bolečine« (Melzack in Wall, 1965). Na osnovi tega postavljen model vključuje kognitivne, čustvene, psihosocialne in vedenjske vidike pri percepciji bolečine. Med najbolj učinkovite psihološke metode kontrole bolečine v športu sodijo kognitivno vedenjske strategije (Gauron in Bowers, 1986), ki spreminjajo oceno bolečine in se uporabljajo tako pri kroničnem neugodju kot pri zmanjševanju bolečine, tudi kronične. Gimnastičarji pri tem uporabljajo asociativne (osredotočanje na bolečino) in disociativne (odvračanje od bolečine) tehnike za obvladovanje bolečine (Silva in Appelbaum, 1989). Pogled na bolečino Gimnastičar mora razumeti razliko med trpljenjem, bolečino in fizičnim neugodjem (Taylor, 2002). Športniki sami večkrat rečejo, da trpijo, vendar temu ni tako, saj trpljenje označuje težko in dolgo trajajočo bolečino, ki je življenjsko ogrožajoča in neprijetna (kot jo poznajo npr. bolniki z rakom). Resnična bolečina je prisotna pri poškodbah in je podobna trpljenju, vendar pa bolečina ob poškodbi, čeprav včasih resna, ni življenjsko ogrožajoča, tipično ne traja tako dolgo in se jo lahko lažje kontrolira. Kar gimnastičarji resnično čutijo na treningu ali tekmi in kar imenujejo trpljenje ali bolečina, je neugodje – to boli in vpliva na trening in tekmovalni napor, vendar ni tako resna ter in kar je najpomembnejše, pri percepciji tega imajo lahko precejšno kontrolo. Zaradi poenostavitve bomo v prispevku vseeno to še vedno imenovali »bolečina«, vendar pa je pomembno vedeti, kaj gimnastičarji resnično doživljajo in njihova pojmovanja postaviti v širši koncept. Interpretacija bolečine Naslednji korak premagovanja bolečine pri gimnastiki je spoznanje, da bolečina ni samo telesno doživetje, ki ga morajo prenašati tekom svoje športne kariere (Taylor, 2002). Bolečina ima tudi pomembno psihološko komponento, ki se izraža v tem, kako gimnastičar razmišlja o njej in v čustvih, ki jih povezuje z bolečino. Interpretacija bolečine lahko športnika popelje do novega in višjega nivoja izvedbe ali pa prizadene njegovo motivacijo, zmanjša samozavest, poveča anksioznost in mu odvrača pozornost od treninga in/ali tekmovanja. Če lahko gimnastičar interpretira bolečino na pozitiven način, jo občuti kot manj bolečo (Kress, 1998). Gimnastičarji lahko npr. razumejo bolečino kot nagrajujočo, saj potrjuje njihovo večje napredovanje v pripravi, sporoča jim, da trenirajo prizadevno in da bo njihov trud prinesel rezultate. Na interpretacijo bolečine vpliva situacija, v kateri je gimnastičar. Če se telesne značilnosti, kot srčni utrip in nivo pripravljenosti konstantno vzdržujejo, bodo tisti športniki, ki imajo »dober dan«, občutili manj bolečine kot tisti, ki imajo »slab dan«. Po besedah bivšega olimpijca: »Mislim, da se bolečina dejansko spreminja; tvoja zaznava bolečine se poveča ali zmanjša ... Trpljenje dejansko ni trpljenje, kadar si na vrhuncu forme. Kadar greš resnično na zmago in nastopaš tako, kot bi moral in si želiš, bi zelo malo ljudi temu reklo trpljenje, čeprav je lahko bolečina

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

enaka.« (Kress, 1998). Gimnastičarji morajo razumeti, da imajo izbiro glede tega, kako intepretirajo bolečino. Če razumejo, da njihova interpretacija bolečine vpliva na občutek bolečine, potem bodo spredvideli, da imajo nad bolečino vsaj nekaj kontrole. Bolečina kot sovražnik Bolečina postane gimnastičarjev sovražnik, kadar jo začenja povezovati z negativnimi zaznavami, kot so: »Bolečina je slaba. Bolečina pomeni, da sem šibek. Bolečina pomeni, da mi ne bo uspelo.« Ob takšnem odnosu se vzpostavi mentalna naravnanost poraženca, v kateri že prva izkušnja bolečine na treningu sproži krog negativnega razmišljanja in negativnih čustev. Če bo na neki točki začel razmišljati »Sovražim to, ker tako boli. A se to res izplača?«, bo ta negativen samogovor povečal občutenje bolečine, zmanjšal željo, da bi jo premagal in omejil dobrobit treninga (Taylor, 2002). Raziskave kažejo, da čustva športnikov, ki jih povezujejo z bolečino, pomembno vplivajo na njihovo občutenje bolečine (Sullivan idr., 2001). Bolečina kot zaveznik Najti v bolečini zaveznika je namenski proces, ki zahteva zavezanost, napor in vajo. Začne se s sprejemanjem bolečine kot normalnega in pomembnega dela treninga (in tekmovanja) ter se nadaljuje z vzpostavljanjem čustvene distance do nje (Kress, 1998). To se lahko doseže z uporabo bolečine kot informacije o treningu. Bolečina gimnastičarju lahko pove, kako močno dela in ali je ta občutek posledica napora ali morebitne poškodbe. S to informacijo lahko prilagodijo ritem treninga, morda priagodijo tehniko ipd. Gimnastičar lahko aktivno pristopi k zmanjšanju bolečine. Kadar se njihovo telo začne boriti, se poskuša zaščititi pred bolečino s tem, da se zategne, skrči. Telo ne dojame, da takšen odziv samo poslabša stanje in da se v resnici mora sprostiti. Preproste tehnike kot globoko dihanje, dviganje in spuščanje ramen, zamahi z rokami, otresanje z rokami, vzdrževanje sproščenega obraza lahko naredijo veliko razliko v tem gimnastičarjevem odzivu na bolečino. Lahko se začne s tem, da se preveri, katere mišice mora gimnastičar uporabljati v določenem trenutku in katerih ne, pa jih ima vseeno zategnjene ter jih posledično sprosti. Doživetje bolečine se lahko zmanjša s pozitivnim samogovorom »To me dela močnejšega. Takšna bolečina je normalna in vsi jo občutijo,« ki zmanjša zaznavanje bolečine in ima tudi druge psihološke dobrobiti, vključno s povišano motivacijo, večjim samozaupanjem, boljšim osredotočanjem in bolj pozitivnimi čustvi. Tako kot negativna čustva povečajo zaznavo bolečine, pa imajo pozitivna obraten učinek. Povezava pozitivnih čustev z bolečino, kot so prijetno vznemirjenje, veselje in izpolnitev, zmanjša bolečino, tako da se jo lahko prenese, vzdrži. Pozitivna čustva ustvarijo več pozitivnega samogovora in imajo druge psihološke prednosti, kot so večja motivacija in samozavest. Fiziološko, pozitivna čustva spuščajo endorfine (nevrokemikalije, ki delujejo kot notranji uničevalci bolečine), ki zmanjšajo telesno bolečino. Večja kot sta utrujenost in občutenje bolečin, bolj poglobljeno sproščanje je potrebno. Takrat je poleg tega, kar športniki običajno že počnejo (tople kopeli, masaže), močno

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

priporočljiv avtogeni trening, ki naj se ga izvaja čim hitreje po končanem treningu, tako da se telo čim hitreje sprosti. Izjemno uporabna je tudi metoda predstavljanja. Kadar ni pravega časa za poglobljene tehnike, pa je učinkovita dvojna strategija, ki kombinira uporabo pozitivnega samogovora in pozitivnih čustev. Že nasmeh, smejanje ustvarjata pozitivna čustva in sprošča endorfine. V tem obdobju je potrebna tudi večja psihosocialna podpora gimnastičarju. Zavedati se je potrebno, da je njegova morebitna razdražljivost posledica tega in ne nespoštovanja (npr. do trenerja). Tako domače kot športno okolje pa teži k jasni podpori gimnastičarja in poskuša odstraniti vse nepotrebne stresorje. Nazadnje pa je morda ena večjih lekcij, ki se jo športnik lahko nauči, da se telesna bolečina na treningu nikakor ne more primerjati s čustveno bolečino, ki jo bo občutili, če ne doseže svojih ciljev, ker ni obvladal bolečine (Taylor, 2002). Strah Ob povečani utrujenosti se običajno jasno pokažejo globlja notranja prepričanja in čustvovanja, zlasti različni strahovi. Takrat se zdi, da se ti celo okrepijo in bolj obvladujejo športnika. Zato jih posebej obravnavamo tudi v tem prispevku. Strah pred poškodbo zaradi preintenzivnih treningov Gimnastika veliko zahteva od športnikovega telesa, kar se v pripravljalnem obdobju stopnjuje v pogostosti, trajanju in intenzivnosti. Praktično vsak gimnastičar ima izkušnjo poškodbe, ki je lahko povezana tudi s pretreniranostjo, neustrezno tehniko ali neustreznim okrevanjem. Pojavljanje poškodb, zlasti kadar so resne – npr. poškodba meniskusa ali ponavljajoče, kot je nateg določene kite – lahko povzroči, da se gimnastičar boji nadaljevati z napornim treningom in ta strah ga odvrača, da bi dal vse od sebe. Zmanjša se mu motivacijo za treniranje in športnik omeji intenzivnost treninga. Strah pred neuspehom Poleg strahu pred poškodbo pa lahko na gimnastičarjevo doseganje ciljev vplivajo tudi psihološki strahovi. Najbolj običajen med tem je strah pred neuspehom. Ta se povezuje z mislijo, da bo neuspeh rezultiral v neke vrste slabi posledici; npr. razočaranju drugih, izgubi spoštovanja, občutkih sramu in krivde in razvrednotenju sebe (Martin in Marsh, 2003). Kar naredi strah pred neuspehom tako močan, je povezava rezultatov s tem, ali se bo športnik čutil ljubljenega, sprejetega in cenjenega (Conroy, Poczwardowski in Henschen, 2001). Večina ljudi je motivirana za uspeh zaradi pridobivanja potrditve in pohvale drugih, vendar pa tiste, ki se bojijo neuspeha, najpogosteje vodi tendenca k izogibanju neuspeha in kritiki in negativnim vtisom, ki pogosto pridejo s tem. Strah pred neuspehom povzroča močan in nezdrav vpliv ter je povezan z mnogimi psihološkimi težavami, kot so: nizka samopodoba, zmanjšana motivacija, telesne pritožbe, motnje hranjenja, zloraba drog, anksioznost in depresija (Conroy, 2001). Zaradi stopnje predanosti, ki je za uspeh v gimnastiki zahtevana, je lahko nagnjenost k temu strahu še poudarjena. Velika količina časa in energije, ki jo gimnastičarji investirajo v napore in telesne ter psihološke zahteve,

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

ki poberejo svoj delež, lahko povzročijo pri gimnastičarjih potrebo po upravičenju te investicije z uspešnostjo in jih pripelje do prepričanja, da so ob neuspehu njihovi napori nesmiselni. Ob povečani utrujenosti in bolečini se tovrstne misli sploh rade pojavijo. Psihološki vplivi strahu Strah je lahko močna psihološka ovira za doseganje ciljev. Ne glede na izvor strahu lahko ustvari mnoge deficite na psihološkem področju, ki so ključni za gimnastičarjevo uspešnost. Strah zmanjša motivacijo za treniranje in tekmovanje, saj je to neprijetno in rani samozavest. Zaradi izgube motivacije in samozavesti bo postal gimnastičar previden in občutljiv in se zmanjšal svojo predanost in zavezanost naporom. Ta previdnost pa lahko poruši tehniko elementa in ritem vaje, kar lahko dejansko pripelje do poškodbe. Strah ravno tako ohromi sposobnost koncentracije. Ker je čustveno in telesno doživljanje strahu tako močno, se gimnastičar zelo težko zbere na stvari, ki bi mu pomagale pri izvedbi vaje ali prvine. Strah ravno tako onemogoči uživanje v udeležbi. Telesni vpliv strahu Strah se izraža tudi s telesnimi simptomi, vključno z anksioznostjo, mišično napetostjo, plitkim dihanjem in izgubo koordinacije. Ti telesni občutki povzročijo močno neugodje. Telesno doživljanje strahu nepotrebno porabi energijo, vpliva na učinkovitost gibanja in zmanjša kardiovaskularno učinkovitost, kar vse pomembno ovira gimnastičarja pri optimalni izvedbi vaje. Obvladovanje strahu Strah je osnovno človeško čustvo, namenjeno zaščiti ob ogroženi telesni dobrobiti (Cannon, 1932). Žal pa se lahko strah pojavi tudi v situacijah, v katerih ni niti potreben, niti zaželen. Ljudje večkrat mislijo, da je pogum odsotnost strahu, ampak dejansko je pogum to, da se v nekaj spustimo navkljub strahu. Gimnastičarjev cilj tako ni, da bi strah popolnoma odstranil, ampak da bi ga obvladal in mu ne pustil, da vpliva na sledenje in doseganje zastavljenih ciljev. Strahovi so raznoliki, nekateri so racionalni, drugi neracionalni (npr. da se bo bradlja zlomila med vajo – lahko se zgodi, vendar je skrajno neverjetno). Nekateri strahovi so povezani s telesnimi poškodbami, drugi z nastopom na tekmovanju, tretji pa s psihološko prizadetostjo, npr. zaradi nedoseganja cilja na tekmovanju bo izgubil vrednost tako v lastnih očeh kot v očeh drugih. Ne glede na to, kako realistični ali verjetni so strahovi, so tako resnični, kolikor gimnastičar verjame vanje. Strahovi se radi nadaljujejo in postanejo tako vztrajni, da postanejo integrirani v gimnastičarjevo razmišljanje in čustvovanje, ter se izrazijo vsakič, ko se sooči s situacijo, ki provocira določen strah. Prvi korak pri obvladovanju strahu je razumevanje, kaj je gimnastičarjev strah. Gimnastičar mora identificirati natančen vzrok strahu, tako da lahko naredi proaktivne

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

korake za njegovo premagovanje. Pod razumevanje strahu sodi poznavanje, česa se boji, v katerih situacijah se strah izrazi, katere misli so povezane z njim, kaj pomaga strah zmanjšati. Z jasnim razumevanjem se omogoči, da se gimnastičar direktno sooči z vzroki in posledično se strah zmanjša. Naslednji korak je doseganje perspektive o določenem strahu. Če gimnastičar doživlja strah v določeni situaciji, je zelo verjetno, da to ni osamljen ali prvi primer. Tako mu lahko pomaga že vedenje, da je njegovo čustvovanje normalno, da zaradi tega ni čuden ali šibak, ampak da je to človeško. S tem gimnastičar lažje zadrži strah v perspektivi in prepreči, da bi ga povsem prevzel ter spozna, da ga lahko obvlada. Če se z drugimi pogovarja o strahu, mu to lahko pomaga pri normalizaciji strahu in preko izkušenj drugih lahko dobi ideje, kako se spopasti z njim. Temu sledi obvladovanje strahu. Racionalni strahovi se najlažje razrešijo tako, da se najde rešitev vzroka zanje. S pridobivanjem pomembnih informacij, izkušenj in spretnosti lahko gimnastičar zmanjša vir strahu. S spremembo situacije, ki povzroča strah, lahko odstrani vzrok strahu in mu prepreči, da bi se pojavil. Obvladovanje neracionalnih strahov pa potrebuje drugačen pristop, ker ti nimajo objektivne rešitve in jih torej ni mogoče razrešiti s spremembo situacije, ki je vzrok strahu. Namesto tega mora gimnastičar odvrniti neracionalna prepričanja, ki strah povzročajo, z drugimi besedami, mora biti racionalen s svojo neracionalnostjo. Včasih kljub racionalnemu razkrinkanju strahu ta vztraja. Kadar se strah pojavi, ga lahko gimnastičar sprejme kot normalnega, se odloči, da mu ne posveča pozornosti in se osredotoči na stvari, ki mu pomagajo pri dobrem nastopu. Ne glede na to, ali so gimnastičarjevi strahovi racionalni ali ne, lahko uporabi več različnih praktičnih tehnik za njihovo premagovanje. Pozitivno mišljenje, ki se osredotoči na njegove moči in sposobnosti obvladati strahove, ga bo opremilo z močjo za spopadanje. Strahovi so lahko tako močni, ker prevladujejo v mišljenju in povzročajo, da se gimnastičar osredotoča na stvari, ki strah še povečajo. Tej tendenci se lahko upre s koncentriranjem na stvari, ki mu pomagajo obvladovati strah, npr. na dobro tehniko. Če je gimnastičar osredotočen na proces izvedbe vaje in na to, kaj mora narediti za dober nastop, ne bo osredotočen na strah. Ker se strahovi manifestirajo tudi na telesnem nivoju z mišično napetostjo, povišanim srčnim utripom in plitkim dihanjem, lahko gimnastičar uporabi tehnike umirjanja oz. sproščanja, o katerih smo že razpravljali. Ustvarjanje telesnega stanja, ki je nasproten občutenju strahu, bo to tudi zmanjšalo. Športnik pri tem ne sme pričakovati, da bo strah izginil čez noč, ampak da bo moral biti potrpežljiv pri obvladovanju tega ter se zavedati, da bo s pridobivanjem izkušenj, samozavesti in sproščenosti izginjal tudi strah. Slika 1: Model stresa in športnih poškodb (Heil, 1993)

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

ZAKLJUČEK Gimnastika je visoko zahteven šport, ki vključuje dolge intenzivne, redne treninge, visok fizičen napor, znatno bolečino, tveganje za poškodbe in večkrat bolj monoton trening, usmerjen na piljenje podrobnosti. V zadnjem mezociklu so ključna vprašanja intenzivnosti, bolečine, strahu in regeneracije, za kar v tekstu ponujamo različne strategije, ki so se v gimnastiki pokazale za uspešne. Ta orodja so koristna tako za športno kot za ritmično gimnastiko in za vse nivoje profesionalne gimnastike. VIRI 1. Cannon, W.B. (1932). The Wisdom of the Body. New York: Norton. 2. Carmichael, C. (2001). Training Tips for Cyclists and Triathletes. Boulder, CO: Velo Press. 3. Conroy, D.E. (2001). Fear of failure: an exemplar for social development research in sport. Quest, 53,165–183. 4. Conroy, D.E., Poczwardowski, A. & Henschen, K.P. (2001). Evaluative criteria and consequences associated with failure and success for elite athletes and performing artists. Journal of Applied Sport Psychology, 13, 300–322. 5. Druckman, D., Bjork, R.A. (1991). In the Mind’s Eye: Enhancing Human Performance. Washington, DC: National Academy Press. 6. Gauron, E.F., Bowers, W.A. (1986). Pain control techniques in college-age athletes. Psychological Reports, 59, 1163–1169. 7. Hanin, Y.L. (1999). Individual zones of optimal functioning (IZOF) model: emotions– performance relationships in sport. V Y.L. Hanin (ur.), Emotions in Sport (str. 65–89). Champaign, IL: Human Kinetics. 8. Hawley, C.J., Schoene, R.B. (2003). Overtraining: why training too hard, too long, doesn’t work. Physician and Sports Medicine, 31, 16–33. 9. Heil, J. (1993). Psychology of sport injury. Champaign, IL: Human Kinetics. 10. Kress, J. (1998).Anaturalistic investigation of former Olympic cyclists’ cognitive strategies for coping with exertion pain during performance. Unpublished doctoral dissertation. Lawrence, Kansas. 11. Martin, A.J, Marsh, H.W. (2003). Fear of failure: friend or foe? Australian Psychologist, 38, 31–38.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012 12. Melzack, R., Wall, P.D. (1965). Pain mechanisms: a new theory. Science 150, 171–179. 13. O’Conner, P.J. (1992). Psychological aspects of endurance performance. V R.J. Shepard, P.O. Astrand, (ur), Endurance in Sport (str. 139–145). Oxford: Blackwell. 14. Schmidt, R.A., Wrisberg, C.A. (2000). Motor Learning and Performance (2.izdaja). Champaign, IL: Human Kinetics. 15. Silva, J.M., Applebaum, M.I. (1989). Association-dissociation patterns of United States Olympic marathon trial contestants. Cognitive Therapy and Research, 13, 185–192. 16. Sullivan, M.J.L., Thorn, B., Haythornthwaite, J.A., Keefe, F., Martin, M., Bradley, L.A., Lefebvre, J.C. (2001). Theoretical perspectives on the relation between catastrophizing and pain. Clinical Journal of Pain, 17, 52–64. 17. Taylor, J. (2001). Prime Sport: Triumph of the Athlete Mind. New York: iUniverse. 18. Taylor, J. (2002). Pain is your friend. Inside Triathlon, pp. 54–55. 19. Taylor, J., Cusimano, K. (2003). Mental training for endurance athletes. Continuing education workshop presented at the annual meetings of the Association for the Advancement of Applied Sport Psychology, Philadelphia, PA. 20. Taylor, J., Wilson, G.S. (2002). Intensity regulation and sport performance. V J.L. Van Raalte, B.W. Brewer (ur) Exploring Sport and Exercise Psychology (str. 99–130). Washington, DC: APA. 21. Weinberg, R.S., Gould, D. (2003). Foundations of Sport and Exercise Psychology (3.izdaja). Champaign, IL: Human Kinetics. 22. Williams, J.M., Harris, D.V. (2001). Relaxation and energizing techniques for regulation of arousal. V J.M.Williams (ur.) Applied Sport Psychology: Personal Growth to Peak Performance (str. 229–246). Mountain View, CA: Mayfield. 23. Zaichkowsky, L., Takenaka, K. (2001). Optimizing arousal levels. V R. Singer, M. Murphey, L.K. Tennant (ur) Handbook of Research on Sport Psychology (str. 511–527). New York: Macmillan.

Maja Smrdu majasmu@yahoo.com

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

SPECIALNA TELESNA PRIPRAVA ZA TEKMO – INTERVALNI TRENING Mitija Samardžija Pavletič Gimnastična zveza Slovenije IZVLEČEK Specialna telesna priprava za tekmo je ozek segment športnikove priprave, a kljub temu bistvenega pomena, saj zagotavlja športniku energijo, da izvede tekmovalno sestavo od začetka do konca. V prispevku so podana izhodišča za načrtovanje ter praktičen prikaz umestitve specialne telesne priprave v ciklizacijo. Praktično je prikazan tudi koncept vsebine intervalnega treninga, primernega za športno in ritmično gimnastiko. Ključne besede: specialna telesna priprava, aerobni trening, anaerobni trening, intervalni trening. UVOD Specialna priprava je vsebinsko opredeljena s specialnimi vadbenimi sredstvi in obremenitvami. Specialna priprava za tekmo pa je ciljno usmerjena v to, da se športnika pripravi za optimalno premagovanje tekmovalnega napora. Izbirajo se specialne in situacijske vaje ter kombinacije vaj, ki pogosto simulirajo tekmovalni nastop. Obremenitev je zelo visoka, velikokrat presega tekmovalno obremenitev in je zato za športnika primerno, da jo premaguje po delih. Primerna metoda za ta del priprave športnika je metoda s ponavljanji ali intervalni trening. Specialna priprava športnika za tekmo mora izpolnjevati naslednje kriterije (Ušaj, 1997): - - -

Zahtevo o biomehanski enakosti in/ali podobnosti izbranih motoričnih nalog tistim, ki jih zahteva uspešen nastop na tekmi. Zahtevo o podobni napornosti uporabljenih vaj tistemu naporu, ki ga športnik premaguje na tekmi. Nenehno povečanje napornosti tako glede količine kot tudi intenzivnosti.

Kratek pregled teoretičnih izhodišč Utrujenost predstavlja oviro, ki vpliva in omejuje optimalno izvedbo prvin. Trening vzdržljivosti je rešitev za premagovanje utrujenosti. Za športnika rečemo, da je vzdržljiv, kadar lahko opravlja kontrolirano delo določene intenzivnosti daljše časovno obdobje. Vzdržljivost se pojavlja kot (Bomp, 2000): - dolgotrajna – trajanje je daljše od 8 minut,

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

- srednje dolga – trajanje je 2 do 6 minut, - kratkotrajna – do 2 minuti. Energijo telo zagotavlja preko osnovnih sistemov (Mrak, 2011): - aerobni – obnova energije s prisotnostjo kisika, - anaerobni: • aktatni – glikoliza (od 10 sekund do 2 minut), • alaktatni – ATP-CP (do 10 sekund). Po Bompu (2000) je temelj za razvoj anaerobne zmogljivosti aerobna zmogljivost. Poleg tega, da je aerobna vzdržljivost osnova za kakovostno nadgradnjo anaerobne vzdržljivosti, aerobno vzdržljivost potrebujemo na dolgih tekmovanjih in treningih, ker predstavlja enega bistvenih dejavnikov za hitrejšo regeneracijo po treningu ali tekmovanju. Dober aerobni sistem je odgovoren za hitro reoksigenacijo mišic in s tem za odstranjevanje mlečne kisline oz. laktata (Endicott, 2011). Aerobno moč in tudi kapaciteto najlažje spreminjamo, če ugotovimo vrednost VO2max in z usmerjenim treningom vplivamo na njegovo spremembo. VO2max pa je največja količina O2, ki smo jo sposobni porabiti v eni minuti in predstavlja naš energijski potencial (Bravničar - Lasan, 1996). Istočasno s spremembo VO2max se spreminja tudi vrednost anaerobnega praga (ko se športnik približuje svoji vrednosti VO2max, začenja že drseti v anaerobno stanje in točka, v kateri se to zgodi, je anaerobni prag). Za športno in ritmično gimnastiko je značilna kratkotrajna obremenitev. Trening vzdržljivosti je usmerjen predvsem na anaerobni laktatni trening. Vsebine za razvoj vzdržljivosti, katerih se poslužujemo, se skoraj ne spreminjajo. Uporablja se tek, različne oblike skokov in poskokov, gimnastične prvine … Dvig učinkovitosti pri razvoju vzdržljivosti lahko dosežemo s spremembo pristopa. Za razvoj specialne telesne priprave za tekmo se uporabi intervalni trening. Glede na zgoraj omenjene pozitivne povezave med aerobno in anaerobno kapaciteto smo po tem principu tudi načrtovali športnikovo pripravo. Anaerobni intervalni trening je zaporedje vadbenih intervalov z veliko ali maksimalno obremenitvijo. To je vadba za razvoj anaerobnih sposobnosti, ki je pomembna za razvoj tekmovalne učinkovitosti vrhunskih športnikov (Škof, 2011). Aerobni intervalni trening je zaporedje tekov in vmesnih počitkov. Gre za pretežno aerobno vadbo, pri kateri so bolj ali manj aktivirani tudi anaerobni presnovni procesi. Intenzivnost je blizu posameznikove največje aerobne zmožnosti (VO2max) in najvišjega srčnega utripa. Hitrost aerobnih intervalnih tekov spada v raven napora

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

med območjem anaerobnega praga in območjem največje aerobne zmožnosti (hitrost VO2max). Glede na dolžino vadbenih intervalov in počitka ločimo kratkotrajni in dolgotrajni aerobni intervalni trening (Škof, 2011). Za športno in ritmično gimnastiko so primerne naslednje oblike intervalnega treninga: - Kratkotrajni aerobni intervalni trening, pri katerem s kratkotrajnimi intervali, od 10 do največ 60 sekund dolgimi vadbenimi intervali in zelo kratkim in aktivnim počitkom (od 5 sekund do največ 1 minute), zagotavljamo športniku, da je aerobna funkcija športnika ves čas vadbe na visoki ravni. Vadba s tem načinom traja od 20 do največ 30 (2 x 15) minut (3–8 km). - Laktatni anaerobni intervalni trening pa omogoča športniku, da se navadi delati pri visokih koncentracijah mlečne kisline (dvig tolerance za mlečno kislino). V ta namen se uporabijo delovni intervali 40–120 sekund. Dolžina počitka je opredeljena s cilji (Endicott, 2011): • Odplavljanje mlečne kisline po vsakem intervalu. Dolžina počitka je 2 do 3 kratna (lahko tudi več) dolžina počitka. • Trening tolerance za mlečno kislino. Počitek je krajši, običajno je to polovica intervala dela. - Alaktatni anaerobni intervalni trening, pri katerem s do 15 sekund dolgimi intervali dela pri maksimalni intenzivnosti, ki mu sledi 45–60 sekund počitka, preprečimo nastajanje mlečne kisline in z njo povezano nastajanje utrujenosti. Obenem pa dolg počitek omogoča obnovo ATP-CP (Endicott, 2011). Opozorilo – intervalni anaerobni trening lahko izvajajo samo dobro trenirani športniki. »Bodočnost razvijanja vzdržljivosti je v povečevanjih oksidacijske moči mišičnih celic in usklajevanja ritma gibanja z ritmi dihanja in utripanja srca.« (Bravničar Lasan, 1996). ANALIZA OBREMENITVE ŠPORTNIKA V ŠPORTNI IN RITMIČNI GIMNASTIKI Obremenitev je prikazana v dveh osnovnih segmentih: obremenitev na tekmovanju in obremenitev v vadbenem procesu. Tekmovalna obremenitev

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Preglednica 1: Tekmovalna obremenitev športnika na orodju v MŠG 琀爀愀樀愀渀樀攀猀攀猀琀愀瘀攀瘀猀攀欀甀渀搀愀栀

瀀愀爀琀攀爀欀漀渀樀欀爀漀最椀瀀爀攀猀欀漀欀戀爀愀搀氀樀愀搀爀漀最

愁琀攀瘀椀氀漀瀀爀瘀椀渀

瀀爀椀ഁ愀欀漀瘀愀渀猀爀ഁ渀椀甀琀爀椀瀀甀搀⼀洀椀渀

洀椀渀

洀愀砀

瀀漀瘀瀀爀攀ഁ樀攀

洀椀渀

洀愀砀

瀀漀瘀瀀爀攀ഁ樀攀

洀椀渀

洀愀砀

瀀漀瘀瀀爀攀ഁ攀渀

㘀㜀㌀㠀㐀㜀㔀㌀㌀㐀㘀

㜀㔀㘀㈀㘀㘀㌀㘀㄀

㘀㤀㐀㌀Ⰰ㄀㈀㔀㔀㈀Ⰰ㈀㔀㔀Ⰰ㔀㐀㘀Ⰰ㌀㜀㔀㔀㄀Ⰰ㘀㈀㔀

㄀㠀㈀㠀㄀㈀㄀㄀㄀㈀㌀

㈀㘀㐀㄀㐀㄀㈀㄀㈀㠀

㈀㄀㌀㌀Ⰰ㘀㈀㔀㄀㈀Ⰰ㘀㈀㔀㄀㄀㘀Ⰰ㄀㈀㔀㈀㔀

㄀㘀㄀㘀㄀㜀

㈀㈀㈀

㄀㠀㄀㠀㄀㠀㔀

㄀㘀㄀㘀

㈀㈀

㄀㠀㄀㠀

Preglednica 2: Tekmovalna obremenitev športnice na orodju v ŽŠG 琀爀愀樀愀渀樀攀猀攀猀琀愀瘀攀瘀猀攀欀甀渀搀愀栀洀椀渀㐀Ⰰ㔀㌀㄀㠀㔀㠀㠀

瀀爀攀猀欀漀欀戀爀愀搀氀樀愀最爀攀搀瀀愀爀琀攀爀

洀愀砀㘀㐀㘀㤀㠀㤀

瀀漀瘀瀀爀攀ഁ樀攀㔀Ⰰ㔀㌀㤀Ⰰ㄀㈀㔀㠀㜀Ⰰ㔀㠀㠀Ⰰ㔀

愁琀攀瘀椀氀漀瀀爀瘀椀渀洀椀渀㄀㄀㜀㄀㔀㄀㠀

洀愀砀㄀㈀㐀㈀㈀㌀

瀀爀椀ഁ愀欀漀瘀愀渀猀爀ഁ渀椀甀琀爀椀瀀甀搀⼀洀椀渀瀀漀瘀瀀爀攀ഁ樀攀㄀㈀㄀㜀Ⰰ㘀㈀㔀㈀㄀Ⰰ㄀㈀㔀

洀椀渀

洀愀砀

瀀漀瘀瀀爀攀ഁ攀渀

㄀㠀㄀㐀㄀㠀

㈀㄀㠀㔀㈀㄀

㄀㠀㔀㄀㜀㄀㠀㔀

Preglednica 3: Tekmovalna obremenitev športnice pri delu z rekvizitom v RG 琀爀愀樀愀渀樀攀猀攀猀琀愀瘀攀瘀猀攀欀甀渀搀愀栀

爀攀欀瘀椀稀椀琀椀

愁琀攀瘀椀氀漀瀀爀瘀椀渀

瀀爀椀ഁ愀欀漀瘀愀渀猀爀ഁ渀椀甀琀爀椀瀀甀搀⼀洀椀渀

洀椀渀

洀愀砀

瀀漀瘀瀀爀攀ഁ樀攀

洀椀渀

洀愀砀

瀀漀瘀瀀爀攀ഁ樀攀

洀椀渀

洀愀砀

瀀漀瘀瀀爀攀ഁ攀渀

㠀㔀

㤀

㠀㠀

㈀

㈀㌀

㈀㄀Ⰰ㔀

㄀㈀㔀

㄀㠀㔀

㄀㘀

Vzorec je zajel osem športnikov (finalistov) na vsakem orodju oz. z vsakim rekvizitom. Načrtno je za analizo izbrano svetovno prvenstvo 2011. Glede na parametre, katere smo spremljali, so slovenski reprezentanti/-ke primerljivi/-e.

Preglednica 4: Projekcija obremenitve športnika na tekmovanju 猀瀀氀漀愁渀漀漀最爀攀瘀愀渀樀攀漀最爀攀瘀愀渀樀攀瀀漀漀爀漀搀樀椀栀䴀态䜀紁态䜀刀䜀

㈀洀椀渀㈀洀椀渀㘀洀椀渀

㤀洀椀渀㘀洀椀渀㘀洀椀渀

琀攀欀洀漀瘀愀渀樀攀㄀㠀洀椀渀㄀㐀洀椀渀㄀㠀洀椀渀

匀䬀唀倀䄀䨀洀椀渀甀琀攀甀爀攀㈀㤀洀椀渀㐀Ⰰ㠀㌀甀爀㈀㈀洀椀渀㌀Ⰰ㘀㜀甀爀㌀洀椀渀㔀甀爀

Projekcija je prikaz velikih tekmovanj, kot so olimpijske igre, svetovna in evropska prvenstva ... Preglednica prikazuje časovno obremenitev in potek posameznih dogodkov. Iz teh podatkov je vidna kompleksnost športne in ritmične gimnastike na področju priprave športnika, predvsem vzdržljivosti.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Obremenitev v vadbenem procesu Preglednica 5: Prikaz časovne obremenitve športnika na glavnem treningu

䴀态䜀紁态䜀刀䜀

琀爀攀渀椀渀最戀爀攀稀漀爀漀搀椀樀

琀爀攀渀椀渀最瀀漀漀爀漀搀樀椀栀

㐀㔀洀椀渀㘀洀椀渀㤀洀椀渀

㄀㜀㔀洀椀渀㄀㔀洀椀渀㄀㔀洀椀渀

匀䬀唀倀䄀䨀洀椀渀甀琀攀甀爀攀㈀㈀洀椀渀㌀Ⰰ㜀甀爀㈀㄀洀椀渀㌀Ⰰ㔀甀爀㈀㐀洀椀渀㐀甀爀攀

Preglednica 6: Prikaz časovne obremenitve športnika na dodatnem treningu

䴀态䜀紁态䜀刀䜀

琀爀攀渀椀渀最戀爀攀稀漀爀漀搀椀樀

琀爀攀渀椀渀最瀀漀漀爀漀搀樀椀栀

㐀洀椀渀㐀洀椀渀⼀

㠀㔀洀椀渀㘀㔀洀椀渀⼀

匀䬀唀倀䄀䨀洀椀渀甀琀攀甀爀攀㄀㈀㔀洀椀渀㈀Ⰰ 㠀甀爀㄀㔀洀椀渀㄀Ⰰ㜀㔀甀爀⼀⼀

Preglednica 7: Prikaz obremenitve športnika v povprečnem mikrociklu

䴀态䜀紁态䜀刀䜀

最氀愀瘀渀椀琀爀攀渀椀渀最

搀漀搀愀琀渀椀琀爀攀渀椀渀最

㘀攀渀漀琀漀稀㈀㈀甀爀㘀攀渀漀琀漀稀㈀㄀甀爀⼀

㐀攀渀漀琀攀漀稀㠀Ⰰ㌀㌀甀爀㐀攀渀漀琀攀漀稀㜀甀爀⼀

匀䬀唀倀䄀䨀攀渀漀琀攀甀爀攀㄀攀渀漀琀㌀甀爀㄀洀椀渀㈀㠀甀爀⼀⼀

Prikazani podatki so veljavni za mladinske in članske kategorije. Vsi podatki obremenitve v vadbenem procesu so veljavni za slovenske športnike in športnice. Zaskrbljujoč je podatek, da v RG nimajo sistemsko rešenega dodatnega treninga. UMESTITEV INTERVALNEGA TRENINGA V PRIPRAVO ŠPORTNIKA V ŠPORTNI IN RITMIČNI GIMNASTIKI Trenerji vedno iščejo nove poti, ki bi bile krajše in bolj optimalne za pripravo športnika. Dejstvo je tudi, da marsikateri prijem uveljavijo kot produkt iskanja poti. Dostikrat se zgodi, da gre za neponovljive zgodbe, pri katerih se uporabijo različne metode. Dejstvo je tudi, da velikokrat ugotavljamo, kako športnik v zadnjem delu tekmovalne sestave naredi napako zaradi utrujenosti. Tudi osebno sem se v trenerski praksi znašel v takih situacijah. Ta prispevek daje izhodišča za drugačen, a vendar sistematičen prijem. Verjetno ga je marsikdo uporabljal, če ne v celoti, pa po posameznih delih. Dober rezultat te metode je seveda odvisen od upoštevanja pravil, ki veljajo za to metodo, kakor tudi od pravilne umestitve v načrt priprave športnika.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Postopek, ki bo opisan v nadaljevanju, je bil podrejen zakonitostim ciklizacije in se je dotikal: - Načrtovanja - Opredelitve kontrolnih točk - Opredelitve vseh področij priprave • Telesna priprava • Tehnična priprava • Kondicijska priprava • Psihološka priprava • Zdravstveni status … V segmentu kondicijske priprave je načrtovanje specialne priprave športnika za tekmovanja zelo skrbno pripravljeno. Glavne značilnosti so: - umestitev v načrt od samega začetka sezone, - obravnava kot samostojno področje priprave športnika, - integracija in povezava z drugimi področji priprave športnika, - teoretična domišljenost in podprtost. Praktičen primer umestitve specialne telesne priprave za tekme Prvi korak je načrtovanje sezone z opredelitvijo ciljev in skladno z njimi ciklizacije. V nadaljevanju je primer enega makrocikla. Preglednica 8: Ciklizacija makrocikla 倀伀䴀䰀䄀䐀䄀一匀䬀䤀䴀䄀䬀刀伀䌀䤀䬀䔀䰀㈀㄀㈀

甀瘀漀搀渀椀

㄀

琀攀欀洀漀瘀愀氀渀漀漀戀搀漀戀樀攀

瀀爀椀瀀爀愀瘀氀樀愀氀渀漀漀戀搀漀戀樀攀

瀀漀ഁ椀琀攀欀

㈀

㌀

戀愀稀椀ഁ渀椀洀攀稀漀挀椀欀攀氀

㐀

㔀

㘀

㜀

瀀爀椀瀀爀愀瘀氀樀愀氀渀椀洀攀稀漀挀椀欀攀氀

㠀

㤀

㄀

㄀㄀䴀吀

㄀㈀

欀漀渀琀爀漀氀渀椀

㄀㌀

㄀㐀

㄀㔀

㄀㘀

㄀㜀

匀倀瀀匀倀瀀匀倀瀀匀倀瀀

瀀爀攀搀琀攀欀洀漀瘀愀氀渀椀

椀稀爀愀瘀渀愀氀渀椀

㄀㠀

㈀㄀

㄀㤀

㈀

匀倀瀀匀倀瀀

㈀㈀

琀攀欀洀漀瘀愀氀渀椀

㈀㌀

瀀爀攀栀漀搀渀漀琀攀欀洀漀瘀愀氀渀椀㈀洀攀爀椀琀瘀攀

㈀㐀䔀倀

䴀䤀䬀刀伀䌀䤀䬀䰀䤀瘀爀栀猀攀稀漀渀攀

㈀㔀

㈀㘀匀倀瀀

㈀㜀

瀀漀ഁ椀琀攀欀

㈀㠀

㈀㤀

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Prikaz 1: Gibanje osnovnih spremenljivk v mikrociklih

Prikaz 2: Gibanje osnovnih spremenljivk v mezociklih

Ko je ciklizacija opredeljena, določimo vsebino in jo opredelimo po posameznih obdobjih. Vsebino opredelimo terminsko in količinsko do ravni mikrocikla. Menim pa, da je dnevno obremenitev smiselno načrtovati mesečno oz. po mezociklih.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Naslednji korak je načrtovanje vsebinskih področij. Opredelitev specialne telesne priprave za tekmo Pri načrtovanju je potrebno vedeti, koliko časa je potrebno, da pride do adaptacije organizma. Preglednica 9: Čas, potreben za razvoj sposobnosti pomembnih za kondicijsko pripravo

Aerobna sposobnost

vsaj 12 tednov

Anaerobna laktatna sposobnost

vsaj 8 tednov

Anaerobna alaktatna sposobnost

2–3 tedne

Za kvalitetno specialno telesno pripravo za tekmovanje je torej potrebnih vsaj nekaj mesecev. Optimalno je, če imamo na razpolago 6 mesecev. Čas je lahko tudi krajši, saj je bistveno, kakšna je bila pretekla sezona in v kakšnem stanju je bil športnik na koncu prejšnje sezone. Višja je bila pripravljenost na koncu pretekle sezone, boljše je izhodišče in lažja nadgradnja za naslednjo sezono. Ti podatki so lahko izhodišča tudi za drugačno časovno opredelitev vsebin specialne telesne priprave za tekmo.

Preglednica 10: Umestitev specialne telesne priprave za tekmo v ciklizacijo 倀伀䴀䰀䄀䐀䄀一匀䬀䤀䴀䄀䬀刀伀䌀䤀䬀䔀䰀㈀㄀㈀

䄀攀爀漀戀渀椀椀渀琀攀爀瘀愀氀渀椀琀爀攀渀椀渀最 ⴀ 欀氀愀猀椀ഁ渀椀

甀瘀漀搀渀椀

㄀

㈀

㌀

䄀攀爀漀戀渀椀椀渀琀攀爀瘀愀氀渀椀琀爀攀渀椀渀最 ⴀ 最椀洀渀愀猀琀椀ഁ渀椀

戀愀稀椀ഁ渀椀洀攀稀漀挀椀欀攀氀

㐀

㔀

㘀

㜀

䄀渀愀攀爀漀戀渀椀氀愀欀琀愀琀渀椀椀渀琀攀爀瘀愀氀渀椀琀爀攀渀椀渀最 ⴀ 最椀洀渀愀猀琀椀ഁ渀椀

瀀爀椀瀀爀愀瘀氀樀愀氀渀椀洀攀稀漀挀椀欀攀氀

㠀

㤀

㄀

㄀㄀䴀吀

㄀㈀

欀漀渀琀爀漀氀渀椀

㄀㌀

㄀㐀

㄀㔀

㄀㘀

㄀㜀

匀倀瀀匀倀瀀匀倀瀀匀倀瀀

䄀渀愀攀爀漀戀渀椀愀氀愀欀琀愀琀渀椀椀渀琀攀爀瘀愀氀渀椀琀爀攀渀椀渀最 ⴀ 最椀洀渀愀猀琀椀ഁ渀椀

瀀爀攀搀琀攀欀洀漀瘀愀氀渀椀

椀稀爀愀瘀渀愀氀渀椀

㄀㠀

㈀㄀

㄀㤀

㈀

匀倀瀀匀倀瀀

㈀㈀

琀攀欀洀漀瘀愀氀渀椀

㈀㌀

琀攀欀洀漀瘀愀氀渀椀㈀洀攀爀椀琀瘀攀

㈀㐀䔀倀

㈀㔀

㈀㘀

㈀㜀

匀倀瀀

䴀䤀䬀刀伀䌀䤀䬀䰀䤀瘀爀栀猀攀稀漀渀攀

Pri načrtovanju je treba upoštevati dejstvo, da se najprej razvija aerobna sposobnost, potem anaerobna laktatna in na koncu anaerobna alaktatna sposobnost.

瀀漀ഁ椀琀攀欀

㈀㠀

㈀㤀

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Principi uporabljenega intervalnega treninga Preglednica 11: Osnovni principi uporabljenega intervalnega treninga interval

vsebina

čas počitka

intenzivnost dela

tip počitka

Aerobni intervalni trening – klasični

40–90 sek

tek

90 sek

VO2 max

aktiven

Aerobni intervalni trening – gimnastični

60– 90sek

skoki in poskoki

120 sek

srednje hiter do hiter tempo

aktiven

Anaerobni laktatni intervalni trening – gimnastični

45–90 sek

gimnastične prvine

180– 300 sek

submax do max

pasiven

Anaerobni alaktatni intervalni trening – gimnastični

8–15 sek

gimnastične prvine

45–120 sek

max

pasiven

Aerobni intervalni trening – klasični Aerobni metabolizem je aktiviran v večjem deležu kot anaerobni. Zelo bistveno je, da je počitek aktiven in v nizki coni obremenitve, saj je na ta način aerobni metabolizem na visokem nivoju (Stojanovič, 2009). Trening poteka na intenzivnosti meje VO2max. V športni in ritmični gimnastiki je tekmovalna dejavnost anaerobna. Aerobna sposobnost je podlaga in zato smo se pri določanju VO2max zatekli k relativno enostavni, a vseeno dobri indirektni Billatovi metodi.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Določanje VO2 max po Billatovi metodi (Billat in sodelavci, 1999): - maksimalno hiter tek 6 min, - izmeri se razdalja v metrih (kar se da natančno), - razdaljo delimo s časom teka v sekundah in dobimo hitrost teka, ki determinira športnikov VO2max, - na osnovi VO2max definiramo intervale za trening. Aerobni intervalni trening – gimnastični Princip tega dela je podoben kot pri klasičnem. Razlika je v vsebini intervalov. V tem obdobju uporabljamo različne skoke, poskoke in druge vaje, tudi gimnastične. V tem obdobju tek ne predstavlja več vsebine intervala. Dejansko gre za anaerobno obremenitev, v katero so umeščene pavze, kjer dominirajo aerobni mehanizmi. Kontrola je še zmeraj Billatov test VO2max. Aerobni intervalni trening v obeh oblikah zvišuje VO2max, kakor tudi dviguje vrednost anaerobnega praga. S temi indirektnimi učinki pride do ustvarjanja pogojev za povečanje vzdržljivosti. Anaerobni intervalni trening – gimnastični Preden se lotimo anaerobnega treninga, je potrebno doseči visoko raven aerobnih sposobnosti. Anaerobni trening izvajamo z gimnastičnimi prvinami. Adaptacija organizma na anaerobni trening je nestabilna in se hitro izgubi, če pride do prekinitve procesa (Stojanovič, 2009). Trening je sicer zelo intenziven in ima za cilj maksimalni angažma energije iz glikogena. Efekt treninga se odraža v porastu kreatin fosfata v mišicah, povečani kapaciteti puferskih sistemov in adaptaciji centralnega živčnega sistema, da premore velike spremembe v acido baznem statusu (Stojanović, 2009). Bistveno za trenerja je, da lahko s takim treningom poveča zmožnost delovanja ob veliki zakislosti organizma in dvigne sposobnost odplavljanja mlečne kisline (Endicott, 2011). Tukaj se še enkrat potrdi, da je potrebno dvigniti aerobno sposobnost na višji nivo, saj je dober aerobni sistem odgovoren za hitro reoksigenacijo mišic in s tem za odstranjevanje mlečne kisline (laktata). V primeru dobro opravljenega anaerobnega intervalnega treninga je pričakovati, da bo športnik tekmovalno sestavo lahko izvedel in da morebitne napake v tekmovalni sestavi niso posledica kondicije, ampak vplivov drugih dejavnikov.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

ZAKLJUČEK Intervalni trening za doseganje visokega nivoja specialne telesne priprave za tekmo je v slovenskem prostoru gotovo premalo poudarjen. Omogoča zanimive in drugačne prijeme, kot so tisti že uveljavljeni. Raznolikost, ki jo ponudi nov pristop, je za športnika bolj motivacijska. Obenem pri aerobnem intervalnem treningu ni dolgih tekov ali kakšnih drugih dolgotrajnih obremenitev, katerim gimnastičarke in gimnastičarji praviloma niso naklonjeni. Želim si, da bi iz prispevka trenerji začutili potencial intervalnega treninga, obenem bi pa rad spodbudil dodatno zanimanje trenerjev, da uporabijo atipične metode in z njimi dvignejo raven pripravljenosti športnikov in rezultatov.

VIRI 1. Ušaj, A. (1997). Kratek pregled osnov športnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za šport 2. Bompa, O. T. (2000). Periodization. Theory and methodology of training.Illinois 3. Mrak, M. (2000). Aerobni trening – osnove načrtovanja. http://www.osebnitrener.com/ index.php?option=com_content&view=article&id=64:aerobni-trening-osnove-innartovanje-treninga&catid=39:trening-vzdrljivostni&Itemid=89 4. Škof, B. (2011). Intervalni trening. http://www.tek.si/intervalni-trening/ 5. Endicott, W. T. (2011). Bartonov model. http://www.epickayaks.si/?page_id=426 6. Bravničar-Lasan, M. (1996). Fiziologija športa: harmonija med delovanjem in mirovanjem. Ljubljana. Fakulteta za šport. Inštitut za šport. 7. Stojanović, M. (2009). Kondicioni trening master studije. Novi sad. TIMS. 8. Billat, V., Flechet, B., Petit, B., Muriaux, G., Koralsztein J. (1999). Interval training at VO2max: effects on aerobic performance and overtraining markers. Med. Sci. Sports Exerc., Vol. 31, No. 1, pp. 156–163,

Mitija Samardžija Pavletič mitija@siol.net

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

MODEL OGREVANJA V RG (priredila po zapiskih s FIG akademije – nivo I) Špela Dragaš KRG Narodni dom

IZVLEČEK 1. Ogrevalni program mora biti sestavljen tako, da upošteva načela: - od znanega do neznanega, - od preprostega do kompleksnega, - od lažjega do težjega. Z namenom doseči največji učinek z najmanjšim naporom je potrebno vztrajati, da dekleta izvajajo vaje s pravilno tehniko in idealnimi pokazatelji vloženega napora: volumen, intenzivnost, kompleksnost … 2. Trener mora izbrati take vaje/sklope vaj, ki simulirajo momente, faze gibanja, specifičnega za želeno gimnastično veščino, sklop veščin ali povezav med njimi samimi. - Pri izvajanju vaj mora trener motivirati dekleta tako s svojo prisotnostjo in spodbujanjem kot z razlago o usmerjanju naporov. - Trener izbira vaje na osnovi starosti, zrelosti, specifičnih potreb deklet, upoštevajoč posebnosti izbrane tehnike za določen element/kombinacijo/ povezavo. Najprej izbere tiste vaje, ki zajemajo večje skupine mišic, nato manjše. - Trener se mora izogibati zaporednemu ponavljanju ogrevanja enakih ali podobnih mišičnih skupin, razen če ne gre za posebej usmerjen in trening. 3. Ogrevanje se razporedi v skupine: začetna faza, raztegovanje in specifična faza. Slednja vsebuje bazične korake in specifične tehnične elemente (skoke, ravnotežja, piruete, elemente gibljivosti). 4. Trener mora skrbeti za kompenzacijo mišic, s tem skrbi za harmoničen razvoj telesa in preprečuje poškodbe.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

FIZIOLOŠKI, PSIHOLOŠKI VIDIK IN SPECIFIČNO OGREVANJE Zakaj ogrevanje – fiziološki vidik * Fizična aktivnost

živčno-mišični sistem kontrolira gibanje našega telesa

* Mišice za delovanje trošijo energijo, ki jo dobijo v krvi v obliki glukoze, pretvorjena v glikogen, uskladiščen v mišicah (izvor energije) * Mišična aktivnost s sproščanjem glikogena ostanek: mlečna kislina * Mišica v fazi počitka reciklirati (jetra)

s tem sprošča energijo

obtočila pomagajo eliminirati mlečno kislino ter jo

* Telesna temperatura se uravnava skozi cirkulacijo učinkovitost mišic je neposredno vezana na telesno temperaturo; nižja je telesna temperatura, manj učinkovito je delo mišic tkiva so manj raztegljiva s povečanjem temperature telesa se dvigne raven elastičnosti in hitrosti gibanja mičic Ogrevanje je bistvenega pomena, saj izboljša učinkovitost mišic in zmanjša možnost poškodb. Fiziološka razlaga koristnosti ogrevanja * Dvig ventilacijske stopnje in s tem večje zaloge kisika. * Dvig srčnega utripa povzroči večjo potrebo dotoka krvi v mišice. * S povečano telesno temperaturo in temperaturo mišic postane mišica bolj elastična in učinkovita. * Poveča se pretvorba glikogena za dovod nujno potrebne energije. * Ko so mišice ogrete in elastične, se zmanšja možnost mišičnih in ostalih poškodb. Upoštevajoč navedena dejstva morajo imeti tekmovalke učinkovit dihani sitem in obtočila.

Psihološki vidik ogrevanja Pred vsakim treningom mora trener psihološko pripraviti tekmovalko ali skupino tako, da jim opiše potek treninga – vsebinsko, časovno in količinsko. Brez motivacije tekmovalka/skupina treninga ne realizira (tako) učinkovito.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Psihološka razlaga koristnosti ogrevanja * Emotivni stres tekmovalk se poveča, če le-te niso prepričane, da so si dovolj ogrele mišice. * Če tekmovalke v fazi ogrevanja popolnoma utečeno izvajajo motorične veščine, bodo s psihološkega vidika bolj samozavestne in manj zaskrbljene. * Če je trener v fazi ogrevanja izbral primerne motorične veščine, bodo vse nadaljnje izpeljanke v fazi treninga učinkovitejše. Izbira vaj v ogrevalnem delu je zaradi tega bistvenega pomena za samo učinkovitost treninga. Časovna umestitev ogrevanja Ogrevanje se mora brez prekinitev nadaljevati kot uvod v tekmovanje ali glavni del treninga. Nasveti * Ogrevajte vedno vse dela telesa. * Idealna temperatura v telovadnici je 21°. * Ogrevanjane smejo biti fizično prenaporna. * Med ogrevanjem se tekmovalke ne smejo dolgočasiti. * Ves čas ogrevanja morajo tekmovalke paziti (ne glede na del telesa, ki ga ogrevajo) na držo telesa in pravilne linije.

OGREVANJE Začetna faza * Traja naj največ 10 minut. Vključuje naj: - tek po obrobju tepiha (vključuje rotacije rok naprej/nazaj) z variacijami; tek naprej, nazaj, sprememba hitrosti, po diagonalah z različnimi startnimi pozicijami s tal in nadaljevanje v šprint, skip ...

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

- hoja v počepu, poskoki, - hoja na vzponu, hoja po petah, vključimo zamahe in valovita gibanja rok, pazimo na dihanje, - hoja na visokem vzponu s pokrčenimi koleni, - serije visokih vzponov stoje, - koraki v globokih predklonih, - raztegovanje v vseh pozicijah, - odkloni v raznoženju stoje, roki skupaj, - rotacije vratu, - valovita gibanja.

Raztegovanje * Progresije, 3–6 ponovitev. - predklon na stopalih, nogi skupaj, krčenje in iztegnitev kolen, - v sedu, krčenje nog in V iztegnitev, roki ob bokih, - leže na hrbtu; jette zamahi, nato drža iztegnjenega trupa z lopatkami in stopali od tal, - sede, iztegovanje noge do 90 °; desna, leva, obe, - na hrbtu, iztegovanje noge do 180°; desna, leva, - na hrbtu, V iztegnitev brez opore rok, - na kolenih valovito gibanje v zaklon, skozi“mačko“ do opore na trebuhu v zaklon in obratno do kolen, - na hrbtu, od iztegnjenih nog krčenje v „passe“, preko raznoženja do iztegnjenih nog skupaj in počasno vračanje v začetno pozicijo, - na trebuhu od iztegnjenih nog krčenje v „passe“, nato v raznoženje, zaklon, in začetna pozicija, - leže na hrbtu, nogi skupaj nad glavo, z odprtimi nogami (srce) ob tleh do začetnega položaja,

100

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

- sed v „ženski špagi”, predklon in valovito v zaklon, prehod čez raznožni sed do druge noge, - raznožni sed, valovit odklon v levo, desno in predklon, - na trebuhu, zamahi v zanoženje, spremljani z nasprotno roko, - iz seda: most, približati in oddaljiti se k dlanem, nato z vrha v most.

Specifična faza Osnovni koraki - releve koraki (v plie), po prstih, - prednje valovito gibanje, povezano v korake v prednoženju, zadnje valovito gibanje, povezano v hojo nazaj v mostu, - lahko skip, koraki 45°, - koraki v „passe“ na celem stopalu, nato na vzponu, koraki naprej z nogo zadržano na 45° na celem stopalu, nato na vzponu, - koraki naprej do 90° prednoženja, razvijanje na vzpon, nato koraki naprej, a noga zadržana v zanoženju, koraki v prednoženje do 180°, nato vzpon, nato zanoženja z ravnotežjem do glave, - diagonala močnih zamahov do maksimalnega prednoženja, drugi del na vzponu, sledijo zanoženja, - zaporedni premeti naprej, povezani v kolesa v stran in premete nazaj, - imitiranje meta, 2 chaineéja (ali enega stoje, drugega sede), kolo na komolcih in premet naprej, - tekmovalke nadaljujejo raztegovanje “špag” z višjih mest (ribstol, stol …).

Specifični tehnični elementi Ravnotežja/Piruete - ravnotežje, pirueta v arabesque naprej, attiude, passe, (prednoženje).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Skoki in poskoki - sonožni poskoki + groupe s poskoki, + izmenični desni/levi passe, - poskoki z enonožnim odrivom 4-krat desna, 4-krat leva noga, - snonžni poskoki in neposredna povezava na vzpon, - 4 tandue, 4 chasse, 4-krat vertikalni skok z obratom in neposredna povezava v pencheè na celem stopalu (+ druga noga), - sonožni zaporedni jelenčki brez zaklonov z menjavo nog, - chaseè, korak, korak in odriv v višino brez amplitude (+ druga noga), - 3 zaporedni enjambeè skoki (+ druga noga), - 2 jelenčka z zaklonom, 3-krat sonožni, - kozaški skok – skok z zaklonom. Tekmovalke lahko pričnejo z glavnim delom treninga (vaje).

ZAKLJUČEK Tekmovalke so z vseh vidikov pripravljene na rekvizit. Trajanje ogrevanja lahko variira glede na: - oddaljenost od pomembnih tekmovanj (v pripravljalni fazi veliko več, pred samimi tekmovanji reducirano), - vsebine glavnega dela treninga (če so na programu le meti ali veliko celih vaj, manj utrujajoče/podrobno ogrevanje), - razpoložljivost dvorane, - dan v tednu, ko tekmovalka trenira zaporedno (po počitku ponedeljek), bolj podrobno in utrujajoče. Trener mora razumeti svojo tekmovalko/skupino in ji spremeniti potek ogrevanja (dodatno/drugačno/skozi igro/kot tekmovanje), če vidi, da motivacija pada. Ogrevanje je učinkovito, če se na približno 3 mesece spreminja. Špela Dragaš dragass@libero.it

101

102

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

TEHNIKA IN METODIKA AKROBATSKIH PRVIN V PROGRAMU »GIMNASTIKA ZA VSE« Aleksander Šajn GIMNASTIČNA ZVEZA SLOVENIJE

IZVLEČEK Akrobatika je sestavni del športne gimnastike, ki je kompleksna športna panoga. Srečujemo jo v vseh pojavnih oblikah sodobnega športa. Gibanja so v začetku naravna in elementarna, postopoma pa preraščajo v kompleksne in komplicirane gibalne strukture. Ker je poučevanje akrobatike namenjeno predvsem otrokom v obdobju odraščanja, zahteva ustrezno tehnično in primerno metodično obravnavo. Gimnastične prvine se medsebojno dopolnjujejo in navezujejo. Potrebno je smotrno zaporedje učenja prvin. Sprva morda zamudno ponavljanje osnovnih gimnastičnih in akrobatskih prvin ter primerna telesna priprava se na koncu izkažeta kot edina pot do uspeha. Tako je pot usvajanja prvin manj stresna, bolj pestra in predvsem varna. Ustrezna postopnost pa nam ponuja stabilno znanje, ki nam omogoča nadgradnjo prvin in njihovo estetsko izvedbo. Ključne besede: telesna priprava, postopnost, varnost.

UVOD Gimnastika je sistem izbranih vaj in metodičnih postopkov; cilj je skladen telesni razvoj človeka in njegovih psihofizičnih sposobnosti (športni leksikon). Športna gimnastika po Matwejevi klasifikaciji športnih panog spada v prvo skupino športov, kjer so panoge, ki imajo značilen vpliv na transformacijo psihosomatičnega statusa športnika. V nadaljnji klasifikaciji znotraj prve skupine športov pa jo uvrščamo med polistrukturne (veliko različnih struktur gibanj) konvencionalne (vsebuje idealne modele gibanj) športne panoge, katerih osnovna značilnost je poudarjena estetska komponenta gibanja. Zaradi različnih struktur gibanj velja za temeljni šport, ki ostalim športnim panogam služi kot neobhodno potrebna za dosego cilja v vrhunskem športu. Nekaj panožnih zvez se pomena športne gimnastike za dosego vrhunskega rezultata v svoji panogi že zaveda. Večanje pomena in omogočanje razvoja otrok s pomočjo športne gimnastike na nacionalnem nivoju pa bi morebitne talente že pred prihodom v posamezne trenerske roke koordinacijsko in motorično opismenila, da bi posamezni strokovnjaki športnih panog lahko brusili njihov talent.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

V programih, namenjenih širšim kategorijam, predvsem mlajši šolski mladini, dopušča športna gimnastika izbiro gibalnih možnosti in organizacijskih oblik, ki izpolnjujejo osnovne cilje športne vzgoje. Značilni vplivi na psihosomatični status izvirajo predvsem iz množice gibalnih možnosti, ki nam jih ponuja gimnastični program. Ob uporabi različnih osnovnih in pomožnih orodij, kot so blazine, klopi, skrinje, žrdi, gredi, drogovi, odrivne deske, koze, ponjave itd. si lahko zamislimo veliko število različnih gibanj in kombinacij. Gibanja so lahko silno preprosta, naravna in elementarna ter postopoma preraščajo v kompleksne gibalne strukture. Ena najpomembnejših vlog gimnastičnega programa je razvijanje osnovnih gibalnih sposobnosti, kot so moč, koordinacija, gibljivost, ravnotežje in hitrost. Izbira različnih orodij, prvin in njihovih kombinacij daje večji poudarek eni ali drugi od naštetih gibalnih sposobnosti. Ob obvladovanju najrazličnejših gibalnih vsebin pridobivajo otroci različne gibalne izkušnje in motorična znanja, ki bogatijo informacijski in energetski vidik motorike in lahko predstavljajo pomemben delež v oblikovanju otrokovih nadaljnjih športnih navad. Pravilno izbrani ter metodično in organizacijsko ustrezno vodeni gibalni programi s področja športne gimnastike podpirajo vsestranski razvoj otroka. Poleg razvijanja gibalnih sposobnosti in pridobivanja gibalnih izkušenj je ena najpomembnejših značilnosti športne gimnastike prispevek k vzgoji in oblikovanju osebnosti otroka.

UČENJE PRVIN Primerno izbran in organiziran vadbeni program zahteva in vzbuja v učencih smisel za kolektivno delo, samodisciplino, vztrajnost, borbenost, pogum, samozavest in druge pozitivne lastnosti človekove osebnosti, ki se kasneje prenašajo v njegovo življenje in delo. Kovačeva (2006) meni, da predstavlja gimnastika poleg atletike najbolj temeljno športno zvrst, ki je izjemnega pomena za gibalni razvoj posameznika, saj omogoča zavesten nadzor položaja in gibanja telesa. Prav zato je vključena v učni načrt v vseh devetih razredih osnovne šole. V prvih treh letih je poimenovana gimnastična abeceda, saj ponuja bogata, za otroka nepogrešljiva lokomotorna, stabilnostna in manipulativna gibanja (Kovač, 2006). Ob obvladovanju najrazličnejših gibalnih vsebin pridobivajo otroci različne gibalne izkušnje in motorična znanja, ki bogatijo informacijski in energijski vidik motorike in lahko predstavljajo pomemben delež v oblikovanju otrokovih nadaljnjih športnih navad (Šajn in Bedenik, 2007). Poleg razvijanja gibalnih sposobnosti in pridobivanja gibalnih izkušenj je ena najpomembnejših značilnosti športne gimnastike prispevek k vzgoji in oblikovanju osebnosti otroka, saj primerno izbran in organiziran vadbeni program zahteva in vzbuja v učencih smisel za kolektivno delo, samodisciplino, vztrajnost, borbenost, pogum, samozavest in druge pozitivne lastnosti človekove

103

104

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

osebnosti, ki se kasneje prenašajo v njegovo vsakdanje življenje in delo (Šajn in Bedenik, 2007). V programih, namenjenih širšim kategorijam, predvsem mlajši šolski mladini, dopušča športna gimnastika izbiro najrazličnejših gibalnih možnosti. Ob izbiri ustreznih organizacijskih oblik lahko z gimnastično vadbo izpolnjujemo osnovne cilje športne vzgoje. Značilni vplivi na psihosomatični status izvirajo predvsem iz množice gibalnih možnosti (načini, smeri in ravni gibanja; statični in dinamični položaji), ki nam jih ponuja gimnastični program. Ob uporabi različnih osnovnih in pomožnih orodij, kot so blazine, klopi, skrinje, odrivne deske, koze, ponjave itn. lahko učitelji sestavijo najrazličnejše naloge, pri katerih so lahko gibanja zelo preprosta, naravna in elementarna, s sestavljanjem gibanja in orodij pa lahko vsako gibanje nadgradimo, tako da otrok postopno obvlada vedno bolj zapletene gibalne strukture. Za uspešno usvajanje akrobatskega in gimnastičnega znanja je potrebno opredeliti tehniko izvajanja prvin in metodiko učenja.

Tehnika izvajanja prvin Beseda tehnika izhaja iz grške besede »tehne«, ki pomeni veščino ali znanje. Pojem »tehnika« v športu predstavlja določeno obliko nekega gibanja, ki je standardizirano in obeleženo z imenom. Tehnika gibanja pri izvajanju prvin v športni gimnastiki je determinirana z biomehanskim modelom gibanja oziroma njegovimi kinematičnimi in dinamičnimi značilnostimi (Kolar in Piletič, 2005). Med kinematične značilnosti prištevamo: - pot, ki jo opiše težišče telesa (TT) oziroma posamezni segmenti telesa; - čas, ki ga TT oziroma posamezni segmenti telesa potrebujejo za izvedbo določenega gibanja; - hitrost, s katero TT oziroma posamezni segmenti telesa potujejo med izvajanjem gibanja; - pospešek, ki označuje spremembo hitrosti gibanja TT oziroma posameznega segmenta telesa na določeni poti; - kote med posameznimi segmenti telesa oziroma segmenti telesa in podlago; - kotno hitrost in kotne pospeške pri krožnih gibanjih.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Med dinamične oziroma kinetične značilnosti gibanja pa prištevamo: - sile, ki jih delimo na notranje (sile mišic) in zunanje (sile teže, sila upora zraka, sila trenja …); - navore oziroma momente, ki so pomembni pri rotacijskih gibanjih; - delo, o katerem govorimo, kadar na telo deluje določena sila na določeni poti. Vsako odstopanje od idealnega modela gibanja pomeni prekršek proti pravilom oziroma napako v gibanju, ki je lahko tehnične ali estetske narave (Kolar in Piletič, 2005).

Metodika učenja prvin Beseda metodika prav tako izvira iz grške besede »methodo«, ki pomeni način smotrnega izvajanja neke dejavnosti oziroma pot, kako doseči zastavljeni cilj. Pri učenju prvin v akrobatiki in športni gimnastiki uporabljamo metodične postopke. Metodični postopki so sestavljeni iz metodičnih korakov, ki si sledijo v točno določenem zaporedju, ki je formirano na osnovi najpomembnejšega didaktičnega načela, in sicer načela postopnosti (Kolar in Piletič, 2005).

POSTOPNOST USVAJANJA ZNANJA Akrobatika je šport, ki se pojavlja samostojno ali kot sestavni del športne gimnastike. Ukvarjati se z akrobatiko pomeni izvajati akrobatske prvine, kot so prevali, stoje, premeti, salte, se pripravljati na njihovo izvedbo in jih medsebojno povezovati. Čeprav je akrobatika še posebno primerna in zanimiva prav za mlajše otroke, velja, da je to organizacijsko in metodično zahtevno področje. Podajanje znanja akrobatike od pedagoga zahteva precej znanja in angažiranosti. Program mora biti prilagojen predznanju in sposobnostim otrok. Izbirati moramo pestre organizacijske oblike in zagotoviti varnost vadečih (Bolkovič in Novak, 1991). Različnost otrok zahteva, da ne vztrajamo, da vsi obvladajo vse. To ne pomeni vselej izbirati drugačne vaje za posameznike, velikokrat je dovolj le spremeniti prijem, ponuditi rahlo pomoč, dodatno blazino, pripravljalno vajo in podobno. Pri izbiranju se načeloma držimo naslednjega postopka:

105

106

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Slika 1: Postopnost usvajanja akrobatskih prvin

Učenje akrobatskih prvin je zelo kompleksen proces, ki zajema mnogo različnih vidikov. Vsak vidik posebej ima določen vpliv na uspešno izvedbo želene prvine. Zaradi kompleksnosti problema bomo o učenju prvin sistemsko razmišljali. Zajemali bomo vse bistvene vidike, elemente in povezave med njimi, ki odločujoče vplivajo na uspešno realizacijo metodičnega postopka (Kolar in Piletič, 2005).

AKROBATSKE PRVINE Metodika učenja posameznih gibanj izhaja iz teorije motoričnega učenja. Poznamo več različnih teorij motoričnega učenja, vendar je vsem nekako skupno, da je proces učenja prvin psihični proces, ki poteka po določenih zaporednih fazah. Hitrost prehoda med posameznimi fazami je v največji meri odvisna od števila uspešnih ponovitev celotnega ali delov posameznega gibanja. Končni rezultat pa bi naj bilo avtomatizirano gibanje, ki omogoča uspešno izvedbo posamezne prvine v različnih pogojih (Kolar in Piletič, 2005).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Slika 2: Različni vidiki, ki so pomembni pri načrtovanju metodike akrobatskih prvin (Kolar in Piletič, 2005)

Nekaj akrobatskih prvin, ki so primerne za rekreativne programe gimnastike v programu »Gimnastika za vse«: - skok stegnjeno, - skok skrčeno, - preval naprej, - skok prednožno raznožno, - skok stegnjeno z obratom za 180 stopinj, - preval naprej raznožno, - preval nazaj, - skok prednožno snožno, - preval naprej snožno stegnjeno, - skok stegnjeno z obratom za 360 stopinj, - preval nazaj raznožno, - preval nazaj snožno stegnjeno, - preval letno, - stoja na glavi, - stoja na rokah,

107

108

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

- stoja preval naprej, - premet v stran, - stoja na rokah s sonožnim odrivom in preval naprej, - preval nazaj v stojo na rokah, - premet v stran z obratom za 90 stopinj nazaj, - most naprej, - most nazaj, - vzklopka z glave, - premet naprej, - premet naprej na eno nogo, - s sonožnim odrivom premet naprej, - premet nazaj, - salto naprej skrčeno, - salto nazaj skrčeno, - premet naprej prosto, - salto naprej sklonjeno, - salto naprej stegnjeno, - salto nazaj sklonjeno, - salto nazaj stegnjeno.

ZAKLJUČEK Na uporabo tehnike in načrtovanje metodike učenja prvin v akrobatiki torej vplivajo različni dejavniki. Z upoštevanjem navedenih dejavnikov lahko torej učenje akrobatskih prvin predstavimo kot sistem, kjer upoštevamo nekatere bistvene vidike, pomembne za uspešno realizacijo procesa učenja. Potrebno pa je dodati, da na uspešnost usvajanja znanja vplivajo tudi osebnostne lastnosti, kognitivne sposobnosti ali morfološke značilnosti, ki oblikujejo vsakega posameznika. Vse navedeno lahko na proces učenja vpliva zaviralno ali pospešujoče.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

VIRI 1. Bedenik, K. (1997). The changing face of British gymnastics and its governing body, MA dissertation, University of Surrey. 2. Bolkovič, T., Novak, D. (1991). Akrobatika na razredni stopnji. 3. Ivan Čuk, pripevek za revijo Gimnastika – GZS, št. 1. 4. Langsley, E. (2000). Gymnastics In Perspective, Moutier: FIG. 5. Samardžija P.M. (2005). Program športne gimnastike za prvo triado osnovnih šol. 6. Kolar, E. in Piletič, S. (2005). Gimnastika za trenerje in pedagoge 1.Ljubljana: Gimnastična zveza Slovenije. 7. Kovač, M. (2006). Gimnastično znanje učencev v slovenskih osnovnih šolah ter njegovo preverjanje in ocenjevanje. Šport 54 (2), (str. 11–18). 8. Novak, D. (1984). Kanonična povezanost nekaterih morfoloških inmotoričnih dimenzij 7 do 9 letnih deklic z uspešnostjo v športni gimnastiki: (doktorska disertacija). Ljubljana: Fakulteta za šport. 9. Crnjac, R. (1998), diplomska naloga, Ljubljana: Fakulteta za šport. 10. Strel, J., Kovač, M., Štihec, J., Kondrič, M., Tušak, M., Leskošek, B. et al. (1996). Analiza razvojnih trendov motoričnih sposobnosti in morfoloških značilnosti in relacij obeh s psihološkimi in sociološkimi dimenzijami slovenskih otrok in mladine med 7.-18. letom starosti v obdobju 1970-1983-1993. Zaključno poročilo. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo.

Aleksander Šajn aleksander.sajn@guest.arnes.si

109

110

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

TEHNIKA IN METODIKA NEKATERIH SKOKOV Z MALE PROŽNE PONJAVE Andraž Bricelj ŠD Moste IZVLEČEK V prispevku je podrobno opisana tehnika in metodika dveh skokov z male prožne ponjave, katera naj bi vadeči usvojil pred pričetkom učenja težjih skokov z dvojno rotacijo okoli čelne osi z obratom. Prispevek je namenjen predvsem vaditeljem in trenerjem športne gimnastike ter športnim pedagogom. Ključne besede: športna gimnastika, mala prožna ponjava, skoki C-programa gimnastike, metodika, tehnika. DVOJNI SALTO NAPREJ SKRČENO Za izvedbo dvojnih vrtenj okoli čelne osi in vseh težjih skokov na mali prožni ponjavi so zelo pomembni naslednji dejavniki: - čim večja hitrost zaleta, - dolg energičen naskok na ponjavo, - pravilen položaj telesa in rok ob naskoku na ponjavo. OPIS SKOKA Pri naskoku na ponjavo roke preidejo iz zaročenja skozi priročenje do predročenja gor, kjer jih zaustavimo. V tem položaju naskočimo na ponjavo in v fazi odriva s ponjave z rokami zamahnemo naprej in dol, istočasno pa dvignemo boke in zamahnemo s petami pokrčenih nog v kolenskem sklepu močno naprej in navzgor. Pomembno je, da se trup približuje nogam in ne obratno, kar pomeni, da je dvig bokov pomembnejši od predklona trupa. Glava je v celotni fazi leta predklonjena, z rokami pa se primemo za goleni (lahko tudi za zadnjo stran stegen v višini kolenskega sklepa) in poskušamo ohraniti čim bolj zaprt položaj telesa, kar nam omogoča hitrejše vrtenje okoli čelne osi telesa. Sledi odpiranje in doskok.

METODIČNI POSTOPEK PRI POUČEVANJU Osnovni pogoj je obvladanje salta naprej skrčeno z male prožne ponjave z veliko amplitudo skoka in odpiranjem v navpičnico.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

• Preverjanje položaja – vadečega primemo za gležnje in ga zibamo gor dol. • Skok z mesta z višjega (švedska skrinja, konj…) na malo prožno ponjavo in izvedba salta naprej skrčeno s čim hitrejšim vrtenjem okoli čelne osi in hitrim odpiranjem. • Enaka vaja kot prejšnja, le da je doskok izveden na višje – na mehke penaste blazine. • Z zaletom izvedba salta naprej skrčeno z male prožne ponjave na kup blazin (doskočišče 2, 4), doskok izveden na noge, vidne morajo biti vse faze skoka. • Vaja enaka prejšnji, samo da vadeči takoj po doskoku izvede preval naprej. • Enaka vaja s prevrtenjem, trenutni doskok na eno nogo in takojšnja povezava v preval naprej. • Izvedba salta naprej skrčeno z odrivne deske. • Izvedba salta naprej skrčeno na akrobatski stezi. • Dvojni salto naprej skrčeno na kup blazin (doskočišče 2, 4) z varovanjem – noge so raznožene, da preprečimo udarec z glavo v koleno ob doskoku. • Dvojni salto naprej skrčeno na kup blazin (doskočišče 2, 4) z odpiranjem na zvočni znak trenerja. Doskok na hrbet, roke so odročene, telo je napeto. • Izvedba dvojnega salta naprej skrčeno na veliki prožni ponjavi. • Ko vse zgoraj navedene vaje vadeči obvlada, lahko skok izvajamo na normalno doskočišče z varovanjem. Pri skoku zahtevamo, da je vrtenje izvedeno v fazi leta navzgor in navzdol. Najboljši skakalci z male prožne ponjave izvedejo dvojni salto naprej skrčeno z odpiranjem v najvišji točki leta. NAJPOGOSTEJŠE NAPAKE • Ko vse zgoraj navedene vaje vadeči obvlada, lahko skok izvajamo na normalno doskočišče z varovanjem. • Prepočasna hitrost zaleta. • Prevelik ekscentrični impulz pri odrivu (prevelik nagib telesa naprej). • Odriv na ponjavo je izveden preblizu ponjave. • Nepravilen položaj telesa in rok pri naskoku na ponjavo. • Vadeči prične z vrtenjem prepozno.

111

112

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

• Prehitro ali prepozno izvedeno odpiranje. • Preveč odprta drža telesa med skokom. • Prepočasna hitrost vrtenja. • Pri doskoku daje vadeči roke v zaročenje.

POMOČ IN VAROVANJE Pri učenju salta naprej skrčeno s prevrtenjem s švedske skrinje varujemo bočno, na predvidenem mestu doskoka in vadečemu položimo roko na trebuh v višini pasu ter mu omogočimo lažji prehod v preval naprej – preprečimo padec na glavo. Pri učenju skoka na kup blazin (doskočišče 2, 4) varujemo bočno na kupu blazin. Bližnjo roko položimo na trebuh v predelu pasu, drugo na hrbet in pomagamo vadečemu pri vrtenju. Pri vadbi skoka na normalno doskočišče lahko varujemo na dva načina: • Če je vadeči manjši in je pri skoku v naši dosežni višini, varujemo enako kot pri saltu naprej skrčeno. Vadeči se vrti okoli naše roke, z drugo pa mu pomagamo pri vrtenju s potiskom na hrbet. • Če je višina skoka previsoka za zgoraj omenjeni način varovanja in če ima vadeči že dovolj gibalnih izkušenj, varujemo na naslednji način. Če stojimo bočno na levi strani: z desno roko, katera je vzročena, lahko vadečemu povečamo vrtenje s potiskom na hrbet in mu nato pomagamo pri doskoku. • Varujeta lahko tudi dva – prvi stoji pri ponjavi, drugi pa pomaga pri doskoku.

SALTO NAPREJ SKLONJENO Z OBRATOM ZA 360º OPIS SKOKA Roke hkrati z odločnim odrivom preidejo skozi priročenje v predročenje gor, nakar jih zadržimo in nadaljujemo pot naprej in vstran do odročenja s hitrim zasukom rok navznoter – v podaljšek ramenske osi. Istočasno z izvedbo energičnega zamaha z rokami močno dvignemo boke v smeri naprej gor. Glava je v fazi leta predklonjena, noge so iztegnjene v kolenskem sklepu, roke so odročene. Idealni kot med trupom in nogami v sklonjenem položaju je 45º. Takoj ko vadeči izvede položaj sklonjeno, sledi odpiranje oz. iztegnitev telesa v navpičnico. Istočasno z odpiranjem pričnemo tudi z obratom okoli dolžinske osi telesa. Obrat v levo: z levo roko iz odročenja zamahnemo gor in nazaj do vzročenja (roka za ušesom), desna roka pa istočasno zamahne iz odročenja levo dol v smeri obrata (dlan k levi nogi), pogled usmerimo v

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

smeri obrata pod levo roko. Po končanem obratu roke preidejo nazaj v odročenje – s tem zaustavimo vrtenje okoli dolžinske osi. Sledi doskok. METODIČNI POSTOPEK PRI POUČEVANJU Osnovni pogoj za izvedbo tega skoka je obvladanje salta naprej sklonjeno z rokami v odročenju z energičnim odpiranjem v navpičnico. • Vrtenje v vesi na krogih okoli dolžinske osi telesa. • Imitacija položaja na tleh – vadeči leži na hrbtu, roke so odročene, noge prednožno. Partner mu odriva noge proti tlem, vadeči pa poizkuša zadržati zaprti položaj. • Imitacija gibanja na tleh – vadeči noge prekriža (če izvaja obrat v levo, postavi desno nogo pred levo), izvede hiter zamah z rokami v obrat in se obrne na mestu za 360º. Zahtevamo pravilno delo rok in položaj glave. Vadimo na zvočni znak. Da si vadeči lažje zapomni, katera roka obrača, mu lahko na roko navežemo trak. • Imitacija gibanja v leži na hrbtu na tleh – vadeči leži na hrbtu, roke so odročene, noge prednožno. Izvede odpiranje in obrat za 360º – v leži. Zahtevamo pravilno delo rok in položaj glave. • Vadeči izvede preval naprej s stegnjenimi nogami brez pomoči rok (roke so odročene), sledi iztegnitev in obrat za 360º – v leži. • Predvaje za obrat na veliki prožni ponjavi: vadeči izvede skok na hrbet, nato iz hrbta izvede obrat za 360º okoli dolžinske osi telesa z doskokom na noge. • Izvedba salta naprej sklonjeno – roke so odročene, na kup blazin (doskočišče 2, 4) z odpiranjem na zvočni znak trenerja. Doskok je izveden na hrbet, roke so odročene. • Izvedba salta naprej sklonjeno z rokami v odročenju in odpiranjem na kup blazin (doskočišče 2, 4) – doskok na hrbet. Po doskoku se vadeči zavali v smeri obrata za 360º in nato seskoči z blazin. Pozorni smo na pravilno delo rok in položaj glave. • Izvedba salta naprej sklonjeno z obratom za 360º na kup blazin (doskočišče 2, 4) z odpiranjem ob zvočnem znaku z doskokom na hrbet. Vadečega varujemo in mu pomagamo pri obratu po potrebi. • Izvedba salta naprej sklonjeno z obratom za 360º na veliki prožni ponjavi. • Normalna izvedba salta naprej sklonjeno z obratom za 360º z male prožne ponjave. Ko vadeči skok dobro obvlada, lahko poizkusi izvesti obrat za 360º okoli dolžinske osi v stegnjeni izvedbi salta.

113

114

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

NAJPOGOSTEJŠE NAPAKE • Uleknitev telesa pri iztegnitvi oz. odpiranju. • Zamah z rokami v obrat ni izveden dovolj hitro in energično. • Glava je zaklonjena. • Telo ni napeto. • Obrat ni izveden s celim telesom – noge zaostajajo za trupom in rameni. • Vadeči prične z obratom prezgodaj. • Nepravilen položaj rok pri obratu. • Prehitro odročenje – zamah z rokami ni izveden do konca. • Roke po odrivu s ponjave ne gredo v odročenje. • Obrat ni izveden v celoti. POMOČ IN VAROVANJE Pri učenju skoka na kup blazin (doskočišče 2, 4) varujemo bočno na kupu blazin, nasprotno od smeri obračanja vadečega. Vadeči obrača v levo: z levo roko sežemo pod vadečega in ga primemo za levi bok – z roko potegnemo k sebi; z desno roko primemo vadečega za desni bok – roka potiska od sebe. Pri vadbi skoka na normalno doskočišče varujemo bočno, na mestu predvidenega doskoka, nasprotno od smeri obračanja vadečega. VIRI 1. Bolkovič, T., Čuk, I., Kokole, J., Kovač, M., Novak, D. (2002). Izrazoslovje v gimnastiki: (Osnovni položaji in gibanja) I. Del. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 2. Bolkovič, T., Kristan, S. (1998). Akrobatika. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 3. Brank, J. (2000). Tehnika in metodika skokov na veliki prožni ponjavi. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 4. Bricelj, A. Gorečan, S. (2003). Kinematična analiza dvojnega salta naprej stegnjeno z obratom za 180º okoli dolžinske osi telesa z male prožne ponjave. Interno gradivo Športnega društva Moste. 5. Kovač, M. (1997). Skoki z male prožne ponjave. Šport mladih, 5(31), 21. 6. Šadura, T. (1991). Gimnastika. Zagreb: Fakultet za fizičku kulturu sveučilišta. 7. Antonov, L. (1977). Preskoci za žene: Gimnastički višeboj. Ljubljana: Šolski center za telesno vzgojo. 8. Zapiski seminarja – Salzburg, Avstrija 22.-23.02.2003, Jakob Lund (skoki z MPP – salta z obrati, dvojni salto naprej, akrobatika)

Andraž Bricelj, prof. šp.vzg. andraz.bricelj@gmail.com

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

RAZVOJ AEROBIKE V SLOVENIJI, AKTUALNA PROBLEMATIKA IN VIZIJA ZA NAPREJ dr. Petra Zaletel Fakuleta za šport, Ljubljana

IZVLEČEK Aerobika vsekakor sooblikuje sodobno podobo športa. Ženski šport vse bolj spreminja svojo vsebino in se nagiba k lepoti in doživljanju gibanja ter zanemarja merljivost rezultata, hkrati pa postaja sestavni del bolj kakovostnega življenja. V svoji rekreativni obliki programi aerobike izpolnjujejo preko 40 % celotne športne ponudbe v slovenskem prostoru. Nedvomno je aerobika eden tistih športov, ki je s pojavom fitness klubov doživela pravcati preporod in se razvija v nove, zanimive, pestre in učinkovite oblike vadbe, trendi razvoja pa kažejo, da se krog udeležencev iz dneva v dan povečuje. Na Gimnastični zvezi Slovenije smo v sodelovanju s Fakulteto za šport usposobili preko 225 strokovnih kadrov na področju aerobike (vaditeljev, inštruktorjev, trenerjev). Usposobili smo prav tako nekaj sodnikov trenerjev v športni aerobiki, ki je bila pri nas v vzponu od leta 1995 naprej, po letu 2005 pa je začela močno usihati. Razvili smo prilagojen tekmovalni program v aerobiki – C-program, v katerem je našlo svojo tekmovalno pot veliko več mladih nadobudnežev kot v vrhunskem A-programu, ki je bil namenjem le posameznim izbrancem. Vendar se zavedamo, da je bila kadrovska politika na tem področju premalo ambiciozna, da bi se C-program športne aerobike pri nas ohranjal in razvijal naprej. S pojavom bolonjskega študija se je na Fakulteti za šport prvič v šolskem letu 2010/11 začel izvajati tudi predmet Aerobika, kjer je ena izmed vsebin športna aerobika. Na ta način je ena izmed poti k razvoju te športne panoge pri nas odprta, drugi del pa je usposabljanje trenerjev v aerobiki, ki se na GZS že pospešeno pripravlja. Naša vizija predvideva, da so usposabljanja strokovnih kadrov sicer nujno potrebna, vendar predstavljajo samo uvodni del, osnovo, pripravo na rast športne panoge. Usposabljanjem morajo slediti kvalitetni licenčni seminarji, predvsem pa kratka, enodo tridnevna strokovna izpopolnjevanja, na katerih bi vrhunski strokovni kadri, tako domači kot tudi tuji, lahko predavali in posredovali svoje izkušnje.

Ključne besede: aerobika, rekreacija, pojavne oblike, športna aerobika, usposabljanje.

115

116

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

UVOD Pojav aerobike pred več kot 40-imi leti je pomenil velik korak naprej v kompenzaciji negativnih vplivov sedečega načina življenja in vedno večji telesni neaktivnosti ljudi. Posledice »sodobnega« načina življenja so se kazale v pojavu številnih zdravstvenih težavah, kot na primer diabetesu, hipertenziji, kronični srčno-žilni bolezni in nenazadnje tudi debelosti. Danes se bolj kot kdajkoli govori o zdravem načinu življenja, o skrbi za telesno in duševno kondicijo, o pravilni prehrani, o pomenu gibanja za človekov organizem. Biti “fit” postaja trend, moda, nenazadnje tudi nuja, saj je sodoben način življenja vse prej kot zdrav za človeka. Mnogi strokovnjaki posameznika ne štejejo za resnično zdravega, če ne živi načina življenja, ki zmanjšuje tveganje pred glavnimi kroničnimi obolenji. Redna vadba je pomemben del vedenja o zdravju, mnogi udeleženci vadbenih programov pa si želijo izboljšati še svoje bivanjske navade. Tako naj bi bila vsaka vadba usmerjena k dobrobiti človeka in naj bi ga na igriv način spodbujala k ustvarjalnosti in zavedanju lastnih sposobnosti. Številne raziskave potrjujejo, da ima rekreativna vadba izrazito sproščujoče delovanje in ugodne učinke na duševno zdravje. Simptome depresivnosti zmanjšuje prav tako učinkovito kot psihoterapija. Če je človek v stresnih okoliščinah pripravljen na boj ali beg, med telesnim naporom izživi te telesne in duševne spremembe; organizem se spet fizično in psihično umiri. Zato je telesna dejavnost nadvse ugodna za zdravljenje mnogih psihosomatskih težav in bolezni. Redna vadba povečuje samozavest – izboljšuje mnenje človeka o sebi. To je zelo pomemben dejavnik pri zdravljenju številnih psihogenih težav, posebno tistih, katerih vzroki se skrivajo globoko v podzavesti. Med najbolj znane tovrstne težave sodijo bolezni odvisnosti. Pri tem gre lahko za odvisnost od hrane, alkohola, nikotina, mamil, iger na srečo in še česa drugega. Skrb za zdravje torej ni povezana samo z ohranjanjem človekovega telesa v čisto biološkem smislu, ampak tudi z ohranjanjem in razvojem človekovih psiholoških in socialnih potreb. Med slednjimi se razkriva predvsem potreba po druženju in po skupinskem udejstvovanju, ki je izrazitejša pri ženskah kot pri moških. Pojav aerobike Dr. Keneth Cooper je začel prvič uporabljati sistem vaj, s katerim naj bi preprečevali srčno-žilne bolezni. Te vaje so bila prvotno ustvarjene za astronavte, katerim so skrbno spremljali srčni utrip in porabo kisika. Kasneje so ugotovili, da ima sistem aerobnih vaj pozitivne učinke tudi na splošno populacijo in tako se je razvilo mnogo različnih pojavnih oblik aerobike. Po letu 1968, ko je Cooper izdal knjigo Aerobika, se je število njenih privržencev v ZDA dvignilo iz 6 milijonov v 70-tih letih na 22 milijonov v 80-tih letih. Pred 30-timi leti je aerobika kot športna zvrst tako osvojila predvsem ženska srca, se razvijala v svoji rekreativni obliki v množico svojih pojavnih oblik. Raziskave slovenskega javnega mnenja v 90-tih kažejo na njen nenehen vzpon na lestvici najbolj priljubljenih športnih panog tudi v Sloveniji.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

S pojavom njene tekmovalne različice – športne aerobike – sta leta 1983 Karen in Howard Schwartz ustanovila Sport Fitness International (SFI), ki je prvotno skrbela za prva tekmovanja v tej novo nastali športni disciplini. Prvo svetovno prvenstvo v športni aerobiki je bilo leta 1990 v San Diegu, kjer so tekmovali športniki iz 15 držav. Tekmovali so v štirih kategorijah: posamezniki moški, posameznice ženske, mešani pari in trojice. V letu 2002 pa so uvedli še tekmovanje v formacijah (6 članov). Sodniki so sodili koreografije izvedene ob glasbi, ki so trajale minuto in 45 sekund. Prvotno so ocenjevali samo umetniški vtis in tehnično izvedbo. Mednarodna gimnastična zveza (FIG) je formalno »posvojila« športno aerobiko za eno izmed gimnastičnih disciplin in organizirala svoje prvo svetovno prvenstvo leta 1995. Aerobika je zajela vse starostne skupine, od najstnic pa do žensk v zrelih letih, statistike pa beležijo tudi veliko žensk po 60. letu. Zajela je vse socialne sloje, bila je v trenutku »moderen mit«, ki je v marsičem (in še vedno) izpolnjeval imaginacijske sposobnosti žensk: športno oblikovane filmske zvezde, manekenke, lepotice so bile in so še vedno nove junakinje v dramatičnem dogajanju na področju aerobike. Z njimi se identificira na tisoče žensk in se skuša s svojim udejstvovanjem približati liku inštruktorice, liku z ekrana, liku filmske zvezde. Še več – z njihovo »pomočjo« se ustvarja nov lik ženske lepote. Hkrati z likom lepe ženske se ustvarja lik zrele ženske mladostnega videza, ki ne glede na pritiske časa kljubuje letom (Fonda, Welch, Anders), ohranja lepo oblikovano telo in predvsem izžareva zdravje. Borba proti zgodnjemu staranju in s tem istočasno borba proti načinu življenja, ki ga povzroča, borba proti nepravilnemu prehranjevanju, prekomernemu povečanju telesne teže – vse to je našlo v aerobiki torišče udejanjanja. Poleg primarnih motivov, ki izvirajo iz potrebe po gibanju in tudi iz modificiranih seksualnih potreb, zadovoljuje aerobika nekatere sekundarne potrebe, kot so želje po gibalni ekspresiji, po doživljanju ugodja, potrebe po igri in gibalni ustvarjalnosti, težnje po spremembah in želje po doživetjih, težnje po samopotrjevanju, vzbujanju pozornosti, uveljavljanju. Aerobika je izvrstno sredstvo za samoizkušnjo, za razvoj osebnosti in spreminjanje samopodobe. Nedvomno je tudi želja po gibalni izraznosti povezana s spoznanji o lastnih energetskih zmožnostih – kako se upreti sili teže, občutiti samega sebe, se odzivati na notranja občutja, ki se pojavljajo ob različnih gibalnih naporih, ena najbolj iskanih in »modnih« poti do ravnovesja med »dušo in telesom« v sodobnem svetu. K. Petrovič (1991) piše: »Logika potrošniške miselnosti je marsikoga oropala ene osnovnih biotičnih potreb – gibalne izraznosti in ustvarjalnosti – s tem pa globoko prizadela človekovo celostnost in bogastvo njegove osebnosti«. Ravnovesje duha in telesa ter skladnost lepega z dobrim, plemenitim, sta bila že pri starih Grkih sinonim za zgled telesne in duševne popolnosti. Morda prav z iskanjem novih načinov gibalnega izražanja, s podoživljanjem ritma glasbe, ki se velikokrat ujema z našim lastnim ritmom bitja srca in dihanja, želi vse več ljudi ponovno vzpostaviti ravnovesje, s tem pa v končni fazi harmonično osebnost, usklajeno z obkrožujočim svetom. Dandanes je iskanje in udejanjanje avtentičnega bitja, ki je lastno in neponovljivo, zapisano v vsakem izmed nas, del stremljenj v celotni človekovi kulturi, še zlasti telesni.

117

118

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

V poplavi »novih« športov se je aerobika ohranila tudi zato, ker je sama vadba kljub naporom – vendar zaradi glasbe in občutka veselja v gibanju – prijetna, poleg tega pa zagotavlja doseganje tistih »rezultatov transformacijskega procesa«, ki jih ženske pričakujejo in želijo. S pomočjo vadbe lahko »oblikujejo« ustrezno podobo o sebi, pa naj gre za telesno oblikovanost ali notranje zadovoljstvo, ki se poraja ob veselju v gibanju in občutku osvobojenosti. Interakcija glasbe in ustrezno izbranih načinov vadbe, velikokrat namenjene prav oblikovanju »za ženske najbolj kritičnih« predelov telesa (česar v drugih športih ne zasledimo v taki obliki), ustvarja motivacijo za daljšo vadbo v submaksimalnem naporu, ki zagotavlja določene spremembe v različnih funkcionalnih sistemih organizma, v ravni motoričnih sposobnosti, predvsem pa pri pridobivanju »občutka za vzpostavljanje harmonije v sebi in izven sebe«. Hkrati je sama vadba za mnoge družaben dogodek, saj se odvija v skupinah, kjer je temelj druženja prav skupen pogled na kvaliteto bivanja. Le redko najdemo še v kateri športni zvrsti hkratno pogojenost in povezanost glasbe, ritma in gibanja, kar nedvomno vpliva na motivacijo tako udeležencev kot tudi inštruktorjev.

POJAVNE OBLIKE AEROBIKE Glede na številne pojavne oblike, ki se pojavljajo na področju aerobike (predstavljene v nadaljevanju), se pojavlja vprašanje, katere so prvotno panoge, ki izhajajo iz aerobike in katere so tiste »mejne«, ki se poleg aerobike povezujejo še z drugimi oblikami skupinske vadbe – danes največkrat s funkcionalno in fitnes vadbo. Skorajda težko bi bilo zajeti danes že vse pojavne oblike aerobike, saj se je v zadnjih tridesetih letih razvilo, omrežilo vadeče in ohranilo preko dvajset njenih različic; od klasične oblike aerobike, step aerobike, slide aerobike, aerobike s pripomočki – utežmi, elastikami, žogami, ipd., aerobike v vodi do aerobike za posebne populacije – otroke, starejše, nosečnice, osebe z bolečinami v križu, s hipertenzijo ... in še bi lahko naštevali. Predvsem različne oblike aerobne vadbe z utežmi (npr. Body Pump, power step, new body ipd.) so postale moški populaciji zanimive tako za pridobivanje vzdržljivosti v moči kot tudi za oblikovanje telesa in pozitivne samopodobe posameznika. Najpogostejše oblike vadbe aerobike pri nas, katerih opis sledi, so primerne za vse starostne stopnje in za vse stopnje telesne pripravljenosti – od začetnikov, rekreativcev pa vse do najbolj treniranih posameznikov. Klasična oblika aerobike (»high-low impact« ali nizko in visoko intenzivna vadba) je oblikovana tako, da splošnemu ogrevanju sledi aerobni del, kjer posamezne, dokaj preproste gibalne strukture povezujemo med seboj v kratke koreografije ob glasbeni spremljavi in jih ponavljamo, vse z namenom doseganja aerobnih učinkov vadbe. Ponavadi temu tako imenovanemu »aerobnemu delu« sledi še krepilni, kjer izvajamo vaje za moč s svojo lastno težo ali z dodajanjem lahkih uteži. Vadbo zaključimo s statičnim raztezanjem – stretchingom in različnimi sprostilnimi tehnikami. Opisana vadba ima pozitivne učinke na celo telo, to je na srčno-žilni, dihalni, mišični in energijski sistem ter na pozitivno psihično počutje vadečega.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Aerobike z uporabo različnih pripomočkov so v zadnjih letih postale dopolnilna vadba klasičnim oblikam aerobike, saj lahko na ta način vplivamo tudi na razvoj moči in tonusa v zgornjem delu telesa (roke in ramenski obroč, hrbet), mnogo vadečih pa se odloča za tovrstno vadbo zaradi možnosti spreminjanja intenzivnosti – predvsem njenega povečevanja. Tudi pri teh oblikah vadbe gre za koordinacijsko manj zahtevne koreografije, bolj že vaje za moč, ki se izvajajo v več ponovitvah in več serijah ob glasbeni spremljavi, ki daje pozitivno vzdušje celotni vadbi. Predvsem so svoje mesto v aerobni vadbi z utežmi našli moški. V okviru vadb aerobike s pripomočki se srečujemo velikokrat z načinom izvajanja vadbe v obliki krožnih treningov (delo po postajah), ki omogoča intervalen – bolj »športen« način vadbe, primeren že za bolj trenirane posameznike. Step aerobika je v našem prostoru že skoraj tako razširjena kot klasična aerobika. Zanimivo je, da je po anketah fitnes centrov in društev za moški svet veliko bolj zanimiva od klasične oblike. Pri step aerobiki gre za stopanje in sestopanje s stopničke (nastavljiva višina 10, 20 ali 30 cm), ki ponazarja hojo v hrib. Ta oblika vadbe povečuje moč spodnjih okončin – nog in zadnjice, zahteva dobro orientacijo, veliko število ponovitev gibalnih struktur pa izboljšuje aerobno vzdržljivost. S hkratno uporabo ročk lahko na step aerobiki lahko razvijamo tudi moč zgornjega dela telesa ter na ta način povečamo intenzivnost vadbe. Glasba je pri step aerobiki počasnejša od tiste pri klasični, gibalne strukture niso tako »plesne« kot pri klasični obliki, zato je vadba step aerobike primerna tudi za tiste s slabšo koordinacijo in starejše. Prednosti vadbe na stopnički so naslednje: krepi mišice nog in zadnjice, vadba se lahko prilagaja vadečim, vključuje nezahtevne gibalne strukture in je odličen trening tako za začetnike kot tudi za vrhunske športnike. FITBALL – vadba na veliki žogi: Veliko žogo so že v začetku prejšnega stoletja uporabljali v terapevtske namene pri zdravljenju hemaplegikov v Švici. Kasneje so jih začeli uporabljati v fizioterapiji, zlasti pri pacientih z ortopedskimi težavami. Uporaba žoge se je izkazala za pozitivno tudi pri delu z otroki, ki so imeli nevrološke disfunkcije. Po letu 1992 se je fitball kot preventivno-rekreativna vadba hitro razširil po vsej Evropi. Veliko žogo so začeli uporabljati v športu kot nov, zanimiv in vsestransko uporaben pripomoček, ki je kmalu postal eden najpopularnejših pri vadbi za vrhunske športnike in rekreativce. Fitball je zabaven, dinamičen, aerobni in mišično vzdržljivostni trening na veliki žogi, ki ga lahko uporabljamo kot samostojno vadbeno enoto ali ga kombiniramo z drugimi oblikami vadbe. Primeren je za vse starostne skupine in stopnje treniranosti. Therarobika je kombinacija klasične oblike nizko-odbojne vadbe in vsestranske možnosti uporabe THERABAND elastičnih trakov in cevk. Program razvija vse glavne komponente telesnega fitnesa, poleg tega pa vpliva tudi na razvoj medmišične koordinacije, ki jo potrebujemo pri kompleksnih gibanjih v vsakdanjem življenju. Štiri različne stopnje razteznosti elastičnih trakov omogočajo istočasno vadbo začetnikom in treniranim.

119

120

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Pripomoček za Therarobiko vsebuje dva elastična trakova, dve manšeti za okoli nog, elastično cevko in torbico za okoli pasu. Prednosti vadbe se kažejo v izboljšanju koordinacije in v drugačnem pristopu h krepilnim vajam. Vadba s kolebnicami (»rope skipping«) je srednje do visoko intenzivna vadba, ki se izvaja v skupini in je zelo enostavna ter intenzivna. Zaradi njene enostavnosti in učinkovitosti je zanimiva tudi za moške, ki se običajno izogibajo skupinskim vadbam. Spremlja jo energična in motivacijska glasba, ki narekuje ritem preskakovanja in omogoča povezovanje različnih gibalnih struktur z ritmom. S spreminjanjem ritma oz. hitrosti gibanja postane vadba raznolika, s povečanjem oz. zmanjšanjem intenzivnosti le-te pa ji zvišamo oz. zmanjšamo koordinacijsko zahtevnost. Pri vadbi uporabljamo posebne kolebnice, ki so lažje, različnih barv, dolžin in ponujajo možnost doseganja večje hitrosti vrtenja. Uporabljajo pa se tudi daljše, 4–6 m dolge kolebnice za preskakovanje v skupini. Kolebnice so lahko iz vrvi, usnja, plastike ali žice. Vadbena enota je lahko dolga od 15 do 60 minut, dolžina te pa je odvisna od stopnje fizične pripravljenosti v skupini. Gymstick: Gymstick Basic je program vadbe, namenjen začetnikom in starejšim. Osnovo predstavljajo trije glavni izdelki, ki navdušujejo uporabnike s preprostostjo in učinkovitostjo. Omogočajo učinkovite oblike vadbe na prostem in v zaprtih prostorih. Gymstick Nordic Walking (nordijska hoja) omogoča novo dimenzijo vadbe na prostem. Odlične nordijske palice služijo kot rekvizit, obenem pa lahko z njimi delamo tudi paleto vaj za moč. Gymstick Aqua je namenjen za vadbo v vodi. Enostavne, varne in učinkovite aktivnosti s pripomočki Gymstick so ena najboljših oblik vadbe, uporabne kjerkoli in kadarkoli. Tak koncept treninga omogoča kreativno in motivacijsko pot do izboljšanja fizične kondicije, kontrolo telesne teže in skrb za aktivno športno življenje individualno, v dvoje ali v skupini. Gymstick Basic program izboljšuje gibljivost, ravnotežje, izboljša učinkovitost dihanja in srčno žilnega sistema ter ohranja in povečuje mišično moč. Gymstick Cardio program je namenjen športnim navdušencem, ki jim je izziv efektiven program vadbe, povezan v koreografijo. Zabavna vadba se izvaja na glasbeno spremljavo. Njegov cilj je povečevanje vzdržljivosti, moči, gibljivosti in kontrole telesa. Gymstick™ Pilates je izredno učinkovita vadba »body & mind«, ki temelji na koncentraciji in dihanju, na krepitvi telesa in duha. Vaje se izvajajo kontrolirano in v ritmu dihanja in z njimi krepimo telo, predvsem trebušno in hrbtno muskulaturo. Pilates je vadba za oblikovanje telesa, ki izboljša samopodobo in zavedanje telesa. Z redno vadbo povečujemo gibljivost, izboljšujemo ravnotežje in koordinacijo, izboljšujemo telesno držo ter preprečujemo bolečine hrbtenice.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

FREESTYLER – Funkcionalna dinamika je prvina in odličnost naprave Freestyler, katere glavni pomen je večosnost gibanja. Varne in učinkovite funkcionalne gibalne strukture ter programi vadbe so strokovno podprti in temeljijo na znanstvenih raziskavah. Sistem vadbe, ki ga ponuja FREESTYLER,vključuje dovršen set elastičnih cevk z različno težavnostjo stopnjo in tako vadečim omogoča konstantno napredovanje in obenem možnost prilagoditve intenzivnosti vadbe glede na stopnjo treniranosti posameznika. Obstaja več oblik vadbe na Freestylerju: TOTAL EFFECT – intervalna vadba, v kateri se prepletata aerobni in krepilni del. Vključuje nizko odbojne plesno obarvane koreografije z dinamično glasbeno podlago, ki nas spodbuja med treningom na poti do oblikovanja naše postave in povečane porabe energijskih zalog; FREESTYLER PILATES vključuje počasna ter kontrolirana gibanja, katera se izvaja na nežno glasbeno podlago; FREESTYLER POWER MOVES vključuje nizko intenzivna, bolj počasna in koreografsko manj zahtevana gibanja, namenjena razvoju moči in ravnotežja; FREESTYLER OSTEOREPAIR je nizko intenzivna vadba, kjer z uporabo dodatnega upora elastik preprečimo prezgodnji nastanek osteoporoze (osteopenije); FREESTYLER LATINO CRAZE prepleta glasbo Latinske Amerike s pristnimi latinsko ameriškimi plesnimi koraki, povezanimi v koreografijo, katera naredi uro atraktivno kot še nikoli poprej, saj prinaša prave plesne užitke ob preplesavanju (samba, rumba, cha cha cha, salsa, merenge, mambo …), ter koristi, ki jih prinaša dobro zasnovana in učinkovita vadba. Vadba na polžogi – BOSU BALANCE TRAINER je nov pripomoček, ki ga je leta 2000 iznašel ameriški inovator David Weck in postaja vse večji hit v svetu. V svoji osnovi ponuja vadbo za ravnotežje, stabilizacijo trupa in propriorecepcijo. ˝Bosu balance trainer˝ ponuja devet različnih oblik vadb in se lahko uporablja za več namenov: pri skupinski vadbi ga uporabimo namesto stepa, ker nam poleg ravnotežja omogoča še amortizacijo in s tem varovanje sklepov, gležnjev,kolen in hrbtenice, osebni trenerji ga lahko uporabljajo pri bogatenju svojih priprav za posamezne segmente telesa. Zelo učinkovito ga lahko uporabijo kondicijski trenerji pri pripravi športnikov pri posameznih športih. Fizioterapevti ga lahko uporabijo pri rehabilitaciji, zlasti v proprioceptivnem smislu. Različne oblike plesnih aerobik (jazz, street dance, funk, hip-hop, jam, latino, afro, orientalska, itd.) predstavljajo naslednjo zanimivo ponudbo zvrsti aerobike, ki privablja v svoje vrste predvsem vadeče z nekaj plesnega predznanja ali vsaj željo po združevanju plesa in aerobnih učinkov vadbe. Z ustreznimi metodami učenja vodje tovrstnih programov nekako neopazno (zaradi svoje zanimivosti in uživanja ob gibanju na glasbo) dosegajo postopoma primerno intenzivnost, ki je zaradi igrivosti plesnih gibanj vadeči pogosto sploh ne zaznajo. Vadba plesnih oblik aerobike je pozitivna tudi v smislu prebujanja pozitivne energije posameznika, spoznavanja s svojim telesom in sprejemanjem le-tega. Pilates – V svetu je prisotnih kar nekaj različnih šol pilates tehnike. Vse šole se strogo držijo osnovnih izhodišč Josepha Pilatesa, ki veljajo med izvajanjem vsake vaje in jih vadeči spoznajo že na prvih urah pilatesa. Izboljšave v izvajanju pilates vaj nastajajo

121

122

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

z novejšim poznavanjem delovanja telesa in novimi ugotovitvami na področjih fiziologije in funkcionalne anatomije. Metoda pilates deluje iz notranjosti telesa proti mišicam na površju in se sistematično ukvarja predvsem z manjšimi mišičnimi skupinami, ki so pri klasičnem treningu premalo ali napačno obremenjene. Poseben sistem dihanja poudarja napetost v globokih trebušnih mišicah, ki okrepljene razbremenijo spodnje hrbtne mišice in delujejo preventivno pred poškodbami in bolečinami v spodnjem delu hrbta. Pilates zato pogosto priporočajo fizioterapevti in ortopedi po vsem svetu. Prednosti vadbe so v izboljšanju telesne drže, večji gibljivosti in primernosti vadbe za vsa starostna obdobja, prav tako za nosečnice in rehabilitacijo po poškodbah. Bodypilates – Body tehnika je novejša vadba, ki ima v zadnjem času vse več privržencev tako v rekreaciji, rehabilitaciji kot tudi v vrhunskem športu. Tehnika je bila do sedaj podprta z mnogimi raziskavami. Vložek časa v samo vadbo ni velik, a kljub temu vadba učinkovito vpliva na vse kriterije zdravstvenega fitnesa, predpisane s strani svetovnih zdravstvenih organizacij (ACSM, WHO …). Tako vpliva na izboljšanje mišično-skeletnega sistema, senzomotoričnih sposobnosti, na cirkulatorno učinkovitost ter telesno sestavo oziroma na odstotek telesne maščobe. Ker je vaja razdeljena na posamezne dele, najdemo primerjavo s korektivno gimnastiko in jogo. Meditacijo iz joge v body tehniki zamenja koncentracija na aktivirano mišico, enostavne vaje korektivne gimnastike, ki se največkrat uporabljajo v fizioterapiji, pa se dopolnjujejo in nadgrajujejo z vsaj dvema do tremi mišičnimi skupinami, kar naredi vajo vsestransko in kompleksno. Tehnika se priporoča rekreativnim in vrhunskim športnikom, ljudem pred in po operativnem obdobju, nosečnicam, otrokom in mladostnikom. Vse vaje so terapevtske, a kljub vsemu s pridihom drugih rekreativnih aktivnosti. V sami vadbi se uporabljata dva pristopa: individualni in skupinski, uporablja se naprave in rekvizite iz klasičnega pilatesa. Vodna aerobika je posebna oblika vadbe, ki za doseganje pozitivnih učinkov vadbe izkorišča odpor vode in silo vzgona. Aerobika v vodi je primerna za vse, ne glede na njihovo prejšnje znanje in izkušnje. Še posebej se vadba priporoča športnikom s poškodbami, osebam s prekomerno telesno težo, ženskam pred in po porodu, otrokom, starejšim osebam ter invalidom. Prednosti vadbe v vodi so: - vadba v vodi je lažja, saj je teža našega telesa v vodi kar za 85 % manjša od običajne, zato ne obremenjuje sklepov in vezi, - v vodi z gibi premagujemo odpor, s čimer učinkovito krepimo mišice, - izognemo se pregretosti telesa, - voda nam nudi rahlo masažo, kar povečuje pretok krvi in daje občutek sproščenosti.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Aerobika z elementi borilnih veščin je primerna za bolj trenirane posameznike, ki imajo dobro razvito kontrolo telesa in hitrih gibanj – kickov in udarcev, ki se pri tej vadbi izvajajo. Za začetnike ni primerna in lahko povzroči poškodbe. Revolucijo je po letu 1997 dosegel Billy Blanks s ˝TAE BO˝ vadbo. Z reklamo, ki obljublja z energijo polno glasbo in z lastno pojavo, mu je uspelo prodreti na svetovno fitnes tržišče in s tem skoraj v vsako dvorano, kjer se izvaja skupinska vadba. Prvotna vadba je hitro dobila nove različice in nova atraktivna imena: ˝thai Bo˝, ˝Thai Do˝, ˝Skybo˝, ˝Thai kick˝, ˝Bodycombat˝. Značilnosti vadbe pa so ostale enake. Vadba uspešno povezuje aerobno skupinsko vadbo z različnimi tehnikami borilnih veščin v zaključeno celoto. Zamišljena je po principu enostavnosti, zato se lahko vadeči popolnoma prepustijo tehniki in ne razmišljajo o koreografiji. Kljub veliki popularnosti v začetku stoletja pa vadba z elementi borilnih veščin ni ohranila številčnost vadečih. Glavni vzrok so bile poškodbe vadečih in inštruktorjev, predvsem zaradi nestrokovno vodene vadbe. Oblike aerobike oziroma skupinske vadbe, ki so sorodne fitnesu, pa so naslednje: »Spinning« je vodena vadba na stacionarnih kolesih (˝spinnerjih˝) ob spremljavi glasbe s strogo načrtovanim treningom. V začetku 90-tih se je začela proizvodnja koles in razvoj programa, ki je danes prisoten v več kot 80-ih državah sveta. Inštruktorji se izobražujejo na podlagi raziskav, ki jih opravljajo svetovno priznani strokovnjaki, zdravniki in trenerji v Kaliforniji. Kljub temu da vadba poteka v skupini, je obremenitev na kolesu individualna glede na posameznikovo telesno pripravljenost, starost in cilj, ki si ga je posameznik zadal. Trening je zasnovan na dveh pokrajinskih reliefih – ravnina in hribi, s katerimi določamo obremenitev in tehniko kolesarjenja. Vadba poteka ob spremljavi glasbe, ki je izbrana glede na obremenitev, na frekvenco vrtenja pedal ter karakteristiko izbrane tehnike kolesarjenja. ˝Spinning˝ je zaradi svojih karakteristik priporočljiv tudi za nosečnice, ker v sami vadbi ni poskokov ali drugače škodljivih gibov. Intenzivnost si bodoča mamica lahko prilagodi v varnem območju, hkrati s tem pa se da položaj na kolesih spreminjati v takšni meri, da ji ostaja vse do pozne nosečnosti na vadbi udobno. Prav tako je priporočljiv za ljudi s prekomerno telesno težo, saj je obremenitev na sklepe nizka in s tem zmanjšana zmožnost poškodb. »Pace« je skupinski program izmenične krožne vodene vadbe (sinteza aerobike in oblikovanja telesa), ki krepi srčno žilni in dihalni sistem ter mišično skeletni sistem. Je edini program, ki združuje aerobno vadbo z vadbo na »fitnes« orodjih s spremenljivim hidravličnim uporom. Omenjeni vadbi predstavljata postaje, ki jih udeleženci izmenjujejo v 30 sekundnih intervalih. Ogrevanje, aktivni del, vaje za raztezanje in ohlajanje pod vodstvom vaditeljev spremlja izbrana glasba.

123

124

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Za vadbo Pace je značilna visoka energijska poraba, vadba ne povzroča vnetja mišic in s tem povezanih bolečin v mišicah, ki so sicer reden spremljevalec običajne fitnes vadbe, nadalje varuje sklepe in mišice pred poškodbami, kajti tovrstna oprema se uporablja v rehabilitacijske namene. Zaradi spremenljivega hidravličnega upora naprav vsi udeleženci vadijo z različno obremenitvijo pri enaki nastavitvi, velja tudi, da je primerna oblika telesne aktivnosti za vsakogar v vseh življenjskih obdobjih. Les Mills programi – Les Mills predstavlja organizacijo s sedežem v Novi Zelandiji, katere poslanstvo je zagotoviti končnemu potrošniku vrhunsko doživetje skupinskih vadb, fitnes centrom pa močno orodje, s katerim bodo preko zadovoljnih strank lahko uspešno gradili podjetje. Vadečemu najbolj zanimiv je vsekakor segment sistema, ki zajema osem različnih vadb: Bodypump, Bodystep, Bodybalance, Bodyjam, Bodybalance, Bodycombat, Rpm in Bodyvive. Značilnost vadb je, da so izredno preproste in zelo učinkovite. Vsaka zvrst vadbe ima svoj namen. Na vsake tri mesece izhajajo nove koreografije posameznih programov, kar pomeni, da programi ostajajo vedno sveži z novimi koraki in glasbo, kljub temu da jih po svetu izvajajo že skoraj 20 let. Trenutno so prisotni v več kot 63 državah sveta, kar pomeni enaka glasba, enaka koreografija ter inštruktor, izšolan po enakem sistemu. Tako vadeči kot stranka vedno vedo, kaj pričakovati. Les Mills sistem je licenčni sistem. Dovoljenje za izvajanje le-tega imajo namreč samo fitnes centri, ki plačujejo licenčnino za sistem. Vse programe razvija ekipa športnih strokovnjakov, sestavljenih iz profesionalnih koreografov, športne medicine, fizioterapevtov, kineziologov, strokovnjakov za anatomijo, glasbenih menedžerjev. Vsak program pred novo izdajo testirajo na testni populaciji, ki predstavlja vzorec 1000 vadečih. Šele po trimesečnih testiranjih, prilagoditvah, spremembah se program predstavi mednarodnemu tržišču. Aerobika združuje tudi vadbe za posebne populacije (starejše, otroke, nosečnice, ipd.)

TRENDI RAZVOJA V AEROBIKI Aerobika vsekakor sooblikuje sodobno podobo športa. Ženski šport vse bolj spreminja svojo vsebino in se nagiba k lepoti in doživljanju gibanja ter zanemarja merljivost rezultata, hkrati pa postaja sestavni del bolj kakovostnega življenja. Slovenska športna javnost aerobiki namenja veliko manj pozornosti, kot si jo je ta šport, zlasti v rekreativni obliki glede na razširjenost in priljubljenost med vadečimi, »izboril.« V športno- rekreacijski akciji Mesec športa programi aerobike izpolnjujejo preko 40 % celotne športne ponudbe v slovenskem prostoru. Nedvomno je aerobika eden tistih športov, ki je s pojavom fitness klubov doživela pravcati preporod in se razvija v nove, zanimive, pestre in učinkovite oblike vadbe, trendi razvoja pa kažejo, da se krog udeležencev iz dneva v dan povečuje.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Trendi se v aerobiki kažejo na bolj individualnem pristopu k manjšim skupinam ljudi s posebnimi potrebami – otroci, starejši, nosečnice, različna obolenja, navade – kadilci, ipd. Združevanje različnih oblik vadbe s čutenjem telesa in duha (»body & mind«, pilates, yoga) – torej bolj »vzhodnjaške« oblike vadbe dobivajo v zadnjem času v svetu »zahodnjaških«, medijsko propagiranih teles vedno večjo vrednost in pomen. Na področju intenzivnejših oblik skupinske vadbe pa so v ospredju zadnjih nekaj let predvsem plesne oblike aerobike, ki združujejo zabavno s koristnim. Motivi žensk, ki so se pred 25 leti ukvarjale z aerobiko, so bili predvsem želja po afirmaciji in identifikaciji; biti podobna zvezdnicam, pokazati novo športno opremo, imeti močnejše erotične občutke po vadbi, odlikovati se med svojimi kolegicami in preko ukvarjanja z aerobiko postati seksualno bolj privlačna. Danes aerobika ni zgolj storilnostno naravnana, ampak predstavlja možnost gibalne ekspresije, poudarja lepoto ženske. V ospredje so prišli notranji motivi “doživljanja ob vadbi”, uživanja v gibanju ob glasbi. Uživanje v gibanju nas zadrži, zasvoji in PREPRIČA za redno rekreacijo, kjer lahko združimo prijetno s koristnim, se nanjo tudi čustveno navežemo. Tako aktivnost postane sestavni del vsakdana in se povezuje s psihičnimi, duhovnimi vidiki oz. kvalitetami, hkrati tudi z našo seksualnostjo. Sekundarni motivi pa so vključevali uveljavljanje in samopotrjevanje, doživljanje ugodja, potrebo po opaženosti, težnje po spremembah in doživetjih, vzbujanje pozornosti ter dokazovanje med vrstnicami in mlajšimi. V latentni strukturi motivov žensk, ki so se ukvarjale z aerobiko, je bilo zaznati željo po ugajanju moškim ter željo po privlačnosti. Šport naj postane odličnost življenja, vendar bo v prihodnosti potrebno veliko pozornosti nameniti doživljanju duše in intelekta žensk. Vsaka aktivnost zahteva komunikacijo med umom, čustvi in telesom. Bodimo v športni aktivnosti pozorni ne samo na lepo telo, ampak tudi na njegove zdravilne učinke, porabo odvečne energije, povečane gibalne sposobnosti, zmanjšano možnost za razvoj srčno-žilnih in dihalnih bolezni, povečano samozavest in pozitivno samopodobo.

AKTUALNA PROBLEMATIKA ZA ZAKLJUČEK Na Gimnastični zvezi Slovenije smo v sodelovanju s Fakulteto za šport usposobili preko 225 strokovnih kadrov na področju aerobike (vaditeljev, inštruktorjev). Usposobili smo prav tako nekaj sodnikov trenerjev v športni aerobiki, ki je bila pri nas v vzponu od leta 1995 naprej, po letu 2005 pa je začela močno usihati. Razvili smo prilagojen tekmovalni program v aerobiki – C-program, v katerem je našlo svojo tekmovalo pot veliko več mladih nadobudnežev kot v vrhunskem A-programu, ki je bil namenjem le posameznim izbrancem. Vendar se zavedamo, da je bila kadrovska politika na tem področju premalo ambiciozna, da bi se C-program športne aerobike pri nas ohranjal in razvijal naprej. S pojavom bolonjskega študija se je na Fakulteti za šport prvič v šolskem letu 2010/11 začel izvajati tudi predmet Aerobika, kjer je ena izmed vsebin športna aerobika. Na ta način je ena izmed poti k razvoju te športne

125

126

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

panoge pri nas odprta, drugi del pa je usposabljanje trenerjev v aerobiki, ki se na GZS že pospešeno pripravlja. Naša vizija predvideva, da so usposabljanja strokovnih kadrov sicer nujno potrebna, vendar predstavljajo samo uvodni del, osnovo, pripravo na rast športne panoge. Usposabljanjem morajo slediti kvalitetni licenčni seminarji, predvsem pa kratka, enodo tridnevna strokovna izpopolnjevanja, na katerih bi vrhunski strokovni kadri, tako domači kot tudi tuji, lahko predavali in posredovali svoje izkušnje. Vprašanje, ki si ga zastavljamo, je, kaj lahko posamezno društvo, klub, član ali strokovnjak naredi na tem področju in kakšne so želje in potrebe vadečih oziroma potencialnih vadečih, da se aerobika kot športna zvrst ohrani in razvija naprej. VIRI 1. Petrovič, K. in sodelavci. (1991). Šport v državi Sloveniji. Dileme in perspektive. Ljubljana: Fakulteta za šport. 2. Zaletel, P., Zagorc, M. (1997). Dynamics of the motivation structure of women participants in aerobic classes. V: Tretji mednarodni simpozij Šport Mladih, 7.–10. oktober 1997, Bled, Slovenija =Third International Symposium Sport of the Young, October 7–10, 1997, Bled. 3. Zaletel, P., Zagorc, M. (1997). Workouts for the 21st century. V: MILANOVIĆ, Dragan (ur.). Zbornik radova : 1. međunarodna znanstvena konferencija »Kineziologija -sadašnjost i budućnost«, Dubrovnik, Hrvatska, 25.-28. rujna 1997 : 1st International scientific conference on »Kinesiology – the present and the future«, Dubrovnik, Croatia, 25th–28th September 1997. Zagreb: Sveučilište, Fakultet za fizičku kulturu, 1997, str.217–219. 4. Zagorc, M., Zaletel, P., Jeram, N. (2006). Aerobika. Dopolnjena izd. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 5. Zaletel, P. (2009). Skupinska vadba - aerobika v sodobnem času. Polet (2002), 12. nov. 2009, letn. 8, št. 44, str. 42–44. 6. Zaletel, P. (2009). Pojavne oblike skupinske vadbe. Polet (2002), 12. nov. 2009, letn. 8, št. 44, str. 45–48. 7. Zaletel, P. (2009). Zvrsti skupinske vadbe, ki so sorodne fitnesu. Polet (2002), 12. nov. 2009, letn. 8, št. 44, str. 49–50. 8. Zaletel, P. (2009). Vadba za posebne populacije. Polet (2002), 12. nov. 2009, letn. 8, št. 44, str. 51.

dr. Petra Zaletel petra.zaletel@fsp.uni-lj

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

FUNKCIJSKA VADBA IN DIAGNOSTIKA Doc. dr. Primož Pori Fakulteta za šport

IZVLEČEK Funkcijska vadba je sodoben pristop k različnim oblikam športnih vadb. Zelo pomembno prispeva k ohranjanju ter razvijanju specifičnih gibalnih vzorcev in gibalnih sposobnosti rekreativnih kot tudi vrhunskih športnikov. Vzporedno s funkcijsko vadbo pa se razvija tudi področje funkcionalne diagnostike, ki predstavlja dobro osnovo za oceno funkcijskega gibanja vadečih.

Ključne besede: športne vadbe, funkcijska vadba, FMS.

UVOD V zadnjem času je mogoče veliko slišati in/ali prebrati o funkcionalni oziroma funkcijski vadbi. Gre za koncept vadbe, ki na področju športa ni nov. Korenine funkcijske vadbe lahko najdemo tako na področju medicinske stroke (kinezioterapija ter rehabilitacija po poškodbah) kot tudi različnih športnih dejavnostih, na primer jogi in pilatesu. Vse pogosteje pa se tovrstni modeli prenašajo tudi v sodobno kondicijsko pripravo rekreativnih in vrhunskih športnikov (Becham in Harper, 2010).

FUNKCIJSKO/DISFUNKCIJSKO Funkcijska vadba je zasnovana tako, da pomaga ohranjati ali razvijati tiste gibalne vzorce posameznikov, ki jih potrebujejo za čim bolj učinkovito opravljanje za njih pomembnih (specifičnih) življenjskih zahtev. Ima svoje značilnosti in principe. Njena uporabnost je široka in je primerna za tako zdrave kot tudi poškodovane ljudi v različnih fazah rehabilitacije po poškodbah (Jakovljevič, 2011). Na primer, funkcijska vadba lahko starostnikom podaljša kakovost življenja, saj bodo lahko dlje časa samostojni (hodili po stopnicah, si zavezovali čevlje, vstajali iz postelje …). V pomoč je lahko tudi rekreativnim športnikom, da bodo boljši v svojih ljubiteljskih športih, ali pa nazadnje vrhunskim športnikom pri doseganju vrhunskih rezultatov ter preventive pred poškodbami (Okada, Huxel in Nesser, 2011).

127

128

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

S funkcijsko vadbo treniramo/vadimo gibalne vzorce (več sklepne vaje, vaje ki jih izvajamo na več ravninah) in ne posameznih mišičnih skupin, kot je praksa pri določenih oblikah vadbe moči na področju fitnesa. S tem vzpostavljamo boljše delovanje živčno-mišičnega sistema posameznika (Boyle, 2004). Koristi tovrstnega, celostnega pristopa k vadbi se kažejo v izboljšanju: i) funkcijske mišične sposobnosti, moči, gibljivosti ter koordinacije, ii) živčno-mišične kontrole in iii) posameznikove samopodobe (Houglum, 2010). Za učinkovito gibalno delovanje človeškega telesa je zelo pomembno, da so gibi (mišice) s svojo funkcijo kar se da usklajeni v primerne gibalne vzorce. Biti morajo logičen del kinetične verige, kjer se tako energija kot tudi sile optimalno prenašajo iz proksimalnih na bolj distalne dele telesa. Slaba moč določenih mišičnih skupin, ki se nahaja v kinetični verigi kot tudi slabe amplitude gibov v sklepih lahko vodijo do kompenzacijskih (disfunkcijskih) gibov. Za disfunkcijske gibe je značilna slaba gibalna učinkovitost, ki lahko dolgoročno vodi v poškodbe (Becham in Harper, 2010). Športna znanost in praksa kažeta, da imajo ljudje najpogosteje največje primanjkljaje v moči in stabilnosti trupa. Iz tega pa izvirajo tudi številne negativne posledice, ki so največkrat povezane s težavami s hrbtenico. Zaradi tega bi se funkcijski model vadbe moral začeti ravno s krepitvijo ter stabilizacijo omenjenega področja, kar bi zagotavljalo varno in načrtno napredovanje posameznika do doseganja popolne želene funkcije (Cook, 2003).

FUNKCIONALNA DIAGNOSTIKA Na področju športne diagnostike se uporabljajo različne metode merjenja ali ocene stanja različnih sistemov (mišično tetivnih, dihalnih …) vadečih. Ti podatki predstavljajo pomembna izhodišča za načrtovanje primerne obremenitve in napora vadečih med vadbo. Meritve funkcijskih gibanj so v splošnem namenjene oceni funkcijske zmogljivosti človeškega telesa. Ena od sodobnih metod ocene funkcijske zmogljivosti predstavlja FMS (Cook, Burton, in Hogenboom, 2006; Cook, 2010).

KAJ JE FMS (Cook, 2010)?

 Sistem za ocenjevanje in rangiranje osnovnih funkcijskih gibov človeka.  Daje splošne informacije o kakovosti gibalnih vzorcev.  Odkriva pomanjkljivosti oziroma omejitve v amplitudi gibov, težav z ravnotežjem ter asimetričnosti v funkcijskih gibih.

 Omogoča odkrivanje problemov, ki pogojujejo slabšo gibalno učinkovitost.  Omogoča spremljanje napredka in ponuja izbor vaj za izboljšanje gibalne učinkovitosti.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

TESTNE NALOGE IN PRIPOMOČKI

 Sedem testnih nalog: 1. Globoki počep s palico v vzročenju. 2. Prestopanje ovire naprej in nazaj s palico na tilniku. 3. Izpadni korak naprej s palico na hrbtu. 4. Zaročenje. 5. Dvig iztegnjene noge v leži na hrbtu. 6. Dvig v skleco 7. Dvig iste roke in noge v opori klečno spredaj.  Testni pripomočki: deska, 3 palice, elastika. NAČIN OCENJEVANJA

 Ocenjevanje izvedbe gibov (gibalnih vzorcev) – amplituda in ravnotežje (stabilizacija).

 Ocenjevanje (opazovanje, vrednotenje, rangiranje) in nenatančna (cm, s …) meritev gibalnih sposobnosti.

 Nujen kriterij je odsotnost bolečine (pri treh gibih se predhodno izvede dodaten test za odkrivanje možne prisotnosti bolečine).

 Trije izločitveni testi (+/-); če +, je vrednost testa 0.  Štiri vrednosti ocen (0 – prisotnost bolečine; 1 – giba ne more izvesti, 2 – gib izvede z manjšimi pomanjkljivostmi, 3 – brezhibna usklajena izvedba giba).

 Pri 5 testih se izvede gib z obema okončinama.  Skupna ocena giba je nižja ocena ene strani/okončine.  Najvišje število možnih točk je enaindvajset.

KRATEK OPIS NAMENA IN IZVEDBE TESTNIH NALOG (FMS) 1. GLOBOK POČEP S PALICO V VZROČENJU Namen  Vzorec gibanja, ki je prisoten v številnih gibalnih nalogah (pobiranje predmetov

s tal).

 Predstavlja usklajeno gibanje okončin z ustrezno amplitudo in ohranjanje

ravnotežnega položaja (stabilizacija).

 Ocenjuje se gibljivost in stabilizacija kolka, kolena in gležnja (bilateralna,

simetrična).

 Ocenjuje se gibljivost in stabilizacija rame (ter prsnega in vratnega dela

hrbtenice, stabilizacija lopatice).

 Ocenjuje se gibljivost in stabilizacija trupa.

129

130

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Opis  Stopala v širini bokov, prijem za palico – kot v komolcih 90º, iztegnitev rok

nad glavo.

 Izvedba globokega počepa, stopala na tleh, pogled naprej, trup vzravnan.

2. PRESTOPANJE OVIRE Namen  Vzorec gibanja, ki je prisoten v številnih gibalnih nalogah (premikanje –

koraki, pospeševanje).

 Odkrivanje asimetrije v prej omenjenih gibalnih nalogah.  Roke, medenični obroč in trup ohranjajo statičen položaj (stabilizacija).  Ocenjuje se sposobnost izvedbe giba na eni nogi (asimetrično gibanje, ena

noga je obremenjena, druga izvaja gibanje).

 Ocenjuje se gibljivost in stabilizacija kolka, kolena in gležnja (bilateralna,

simetrična).

 Ocenjuje se gibljivost in stabilizacija trupa.

Opis  Elastika na višini vrha golenice.  Prsti stopal v stiku z desko, stopala skupaj, prijem za palico na tilniku.  Prestop elastike do dotika pete tal in nazaj, trup vzravnan.

3. IZPADNI KORAK Namen  Vzorec gibanja, ki je prisoten v številnih gibalnih nalogah (zaviranje,

spreminjanje smeri, lateralna gibanja).

 Potrebna je enakomerna obremenitev obeh nog.  Nasprotna roka sprednji nogi je dvignjena (naraven uravnotežen položaj

zgornjih in spodnjih okončin).

 Ocenjuje se gibljivost in stabilizacija kolka, kolena, gležnja in stopala.  Ocenjuje se gibljivost primikalk rame in upogibalk kolka.  Opazuje se prisotnost kompenzacijskih gibov zgornjih okončin in trupa.

Opis  Stopala so zaporedno na deski v razmaku dolžine goleni.  Prijem za palico na hrbtu.  Izvedba pokleka in dvig v začetni položaj, pogled naprej, trup vzravnan.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

4. ZAROČENJE Namen  Vzorec gibanja, ki je prisoten v številnih gibalnih nalogah (v recipročnih gibih

ramen).

 Ocenjuje se gibljivost ramen (upogib, primik ter notranja rotacija ene roke s

hkratnim iztegom, odmikom in zunanjo rotacijo druge).

Izločitveni test  Dlan ene roke položi na ramo druge in dvigne komolec; gibalno nalogo se

ponovi z drugo roko. Opis

 Izmeri se dolžina dlani.  Palec stisne v pest.  Zaročenje gor skrčeno z eno in zaročenje dol skrčeno z drugo.

5. DVIG IZTEGNJENE NOGE Namen  Vzorec gibanja, ki je prisoten v številnih gibalnih nalogah, kjer se zahteva

hkratna fleksija ene strani kolka in ekstenzija druge.

 Ocenjuje se gibljivost in stabilizacija kolka in trupa.

Ocenjuje se sposobnost razmika nog brez obremenitve (upogib kolka). Ocenjuje se gibljivost iztekovalk kolka in iztegovalk gležnja ob stabilizaciji medenice in iztegnjeni drugi nogi na tleh. Opis • •

 Leža na hrbtu, dlani obrnjene navzgor, deska pod koleni.  Palica navpično na polovici razdalje med ‘anterior superior iliac spine’ in

sredino stegna (ki je izmerjen kot polovica razdalje med ‘anterior superior iliac spine’ in sredino kolena).  Dvig iztegnjene noge z upognjenim stopalom, drugo koleno in glava ostaneta na tleh. 6. SKLECA Namen  Vzorec gibanja, ki je prisoten v gibalnih nalogah, kjer se zahteva potisk z

rokami od tal.

 Ocenjuje se stabilizacija trupa.  Ocenjuje se moč zgornjih okončin (simetričen potisk).  Nujna je najprej stabilizacija trupa in ne kompenzacija z iztegnitvijo in

rotacijo.

131

132

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Izločitveni test  Dvig v oporo ležno spredaj uleknjeno.

Opis  Različne pozicije dlani za moške in ženske.  Moški začnejo s postavitvijo dlani tako, da je palec v liniji vrha čela, ženske

pa v liniji brade (nato rama).

 Sprednji del stopal na tleh, noge iztegnjene.  Dvig v oporo ležno spredaj.

7. DVIG ROKE IN NOGE V OPORI KLEČNO Namen    

Vzorec gibanja, ki je prisoten npr, v lazenjih, plezanjih … Ocenjuje se stabilizacija trupa, kolka in ramena (zrcalna stabilizacija). Ocenjuje se moč zgornjih okončin (simetričen potisk). Nujna je dobra koordinacija.

Izločitveni test  Iz opore klečno spredaj spust v sed na petah, dlani potisnjene čimbolj naprej.

Opis  Iz opore klečno spredaj, deska med koleni in dlanmi, hkraten dvig iste

iztegnjene roke in noge.

 Sledi dotik komolca in kolena istih pokrčenih okončin.  Okončini sta v liniji deske.

NAMESTO ZAKLJUČKA

 Funkcijska vadba mora biti skrbno načrtovana in dobro usklajena z gibalnimi zmožnostmi vadečih.

 Glavni poudarek (še posebej pri začetnikih) naj bo usmerjen k pravilni tehniki

(začetni položaj, gibanje, končni položaj) in dinamiki izvedbe (počasi tekoče, eksplozivno …) funkcijskih vaj.  Izberite takšne vaje, pri katerih je možna izvedba gibov s celotno amplitudo (razvoj moči ob ohranjanju gibljivosti).  Vadba naj bo sestavljena iz vaj za krepitev moči vseh večjih mišičnih skupin in z logičnim zaporedjem izvajanja vaj. Pri tem naj bodo v ospredju kompleksne vaje (učenje gibanja).  Poleg agonistov v določenem gibu je potrebno krepiti še antagonista določene

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

mišične skupine. Prepogosto so namreč zelo močni agonisti – prsne mišice (horizontalne upogibalke) in šibki antagonisti – mišice zgornjega dela hrbta (horizontalne iztegovalke) (Šarabon, 2007).  Proksimalne mišične skupine krepimo pred distalnimi (npr. mišice, ki obdajajo lopatico, krepimo pred mišicami ramena (rotatorji) in šele zatem se pomikamo bolj distalno (nadlaket in podlaket). Pri tem ne gre za »on-off« sistem, pač pa prenašanje glavnine treninga iz enega v drugega, čeprav vse skupaj izvajamo ves čas, vendar v različnih razmerjih. VIRI

1. Becham,

S.B. in Harper. M. (2010). Functional training. Fad or here to stay? ACMS Health and Fitness Journal. 14, 6, 24–30. 2. Boyle, M. (2004). Functional training for Sports. Champain (IL). Human Kinetics. USA. 3. Cook, G. (2003). Athletics body in balance. Champain (IL). Human Kinetics, USA. 4. Cook, G., Burton, L., in Hogenboom, B. (2006). The use of fundamental movements as an assessment of function: Part 1. North Am J Sports Phys Ther. 1, 62–72. 5. Cook, G. (2010). Movement. USA Aptos. On target publication. 6. Houglum, P.A. (2010). Therapeutic exercise for musculoskeletal injuries (3rd edition). Champin (IL). Human Kinetics, USA. 7. Jakovljevič, M. (2011). Funkcijska vadba. Seminar FZS, januar 2011. Neobjavljeno gradivo. 8. Okada, T., Huxel, K.C., in Nesser, T.W. (2011). Relationship between core stability, functional movement and performance. The journal of strength and conditioning research, 25, 1, 252–261. 9. Šarabon, N. (2007). Vadba moči. V B. Škof (ur.), Šport po meri otrok in mladostnikov (str. 260–277).Ljubljana: Fakulteta za šport, Inšitut za kineziologijo.

dr. Primož Pori primoz.pori@fsp.uni-lj.si

133

134

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

NOVA DIMENZIJA URAVNOTEŽENEGA GIBANJA –GYROTONIC EXPANSION SYSTEM® – GYROKINESIS® Mag. Tina Jarc Šifrar Fakulteta za šport, Ljubljana IZVLEČEK Gyrotonic Expansion System ® omogoča edinstveno svobodo gibanja. Je oblika vadbene tehnike, pri kateri se uravnoteženo prepletajo principi krepitve in raztezanja celotnega mišičnega sistema. Med izvajanjem posameznih vadbenih struktur na napravi se natančno posvečamo ozaveščenemu delovanju našega lokomotornega sistema. Tekoče izvajanje gibalnih struktur daje občutek lahkotnosti gibanja, prožnosti telesa, krepitve in energetskega ravnotežja. Sistem vadbe temelji na izboljšanju koordinacije, ki je osnova za izvajanje kompleksnih vadbenih struktur. Ključne besede: sistem vadbe Gyrotonic, funkcionalna vadba, koordinacija, moč, gibljivost, plesalci. UVOD Juliu Horvath je človek, ki je na podlagi svojih dolgoletnih izkušenj, kroničnih bolezni in poškodb po končani plesni karieri veliko let posvetil samostojnemu raziskovanju in študiju o gibanju človekovega telesa. Njegove poškodbe so bile vzgib za samozdravljenje, ki so mu dajale navdih za ustvarjanje gibalnih principov, ki telesu omogočajo naravna gibanja in temeljijo na principih joge, thai chija, gimnastike, plavanja in plesa. Gibalni principi, ki jih je na podlagi teh tehnik zasnoval Julio, telesu omogočajo pretočnost gibanja in zaradi metodične postopnosti učenja le-teh vadečim omogočajo optimalen napredek v gibalnem razvoju telesa. Po mnogih letih trdega dela, raziskav in razvoja funkcionalne vadbe je Juliu Horvath leta 1991 prvič predstavil svojo linijo naprav za funkcijsko vadbo telesa. Nekdanji plesalec je pod imenom Gyrotonic Expansion System® razvil dva različna vadbena programa, in sicer Gyrokinesis® in Gyrotonic®, ki imata skupno filozofijo in vadbene principe. Prva se izvaja na stolih in druga na posebnih napravah. Vadbeni sistem vključuje pet naprav, ki so narejene tako, da vadečemu s pomočjo premagovanja dodatnega upora omogočajo funkcijsko gibanje telesa. GYROTONIC EXPANSION SYSTEM® – sodobna tehnologija funkcijske vadbe Gyrotonic Expansion System® predstavlja gibalni izziv pri katerem prebujamo nasprotja moči, stabilnosti, koordinacije in svobode telesnega gibanja. Je funkcionalna vadba, ki vključuje ciklična gibanja in prepletanje elementov

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

posameznih gibalnih struktur. Je aktivnost, s pomočjo katere vzpodbujamo različne gibalne vzorce, ki zahtevajo statično in dinamično produkcijo mišične sile. Vadba je nova razsežnost gibanja, ki vključuje večosno gibanje sklepov, se pojavlja na različnih ravninah gibanja in omogoča gibanje v tridimenzionalnem okolju. Prav zaradi vključevanja treh osnovnih ravnin (frontalna, sagitalna in horizontalna raven) takšno gibanje telesu omogoča neskončne variacije kinetične verige. Enostransko gibanje na človeka deluje vse prej kot vzpodbudno, zavira njegov gibalni napredek in ga omejuje tako fizično kot tudi psihično. Funkcionalna vadba je zagotovo tisti pristop trenažnega procesa, ki vzpodbuja gibanje iz resničnega življenja in zadostno vzpodbuja vsestranski razvoj gibalnih sposobnosti človeka. Gyrotonic Expansion System® razvija stabilizacijsko sposobnost telesa in vzpodbuja krepitev moči iz telesnega središča. Omogoča zavedanje lastnega telesa, odkrivanje novih gibalnih zmožnosti in usklajuje povezanost telesnega z duševnim. Vaje se prepletajo po točno določenem, telesu logičnem in naravnem vrstnem redu. Gibalni vzorci si sledijo skozi sedem naravnih položajev hrbtenice, in sicer: upogibanje, uleknitev, zasuk v levo, zasuk v desno, stranski upogib v levo in desno ter kroženje. Takšen pristop sistematično razgibava sklepe in mišice. Ritmično in valovito premikanje telesa blagodejno vpliva tudi na delovanje notranjih organov in vzpodbuja njihovo delovanje. Ključ celotnega vadbenega sistema in njegovih principov je v pretočnosti gibalnih struktur, ki se izvajajo z ustreznimi tehnikami dihanja. Vsa filozofija in načela Gyrotonic Expansion System®a so usmerjeni v vračanje človeka k sebi, v svojo notranjost, hkrati pa ne zanemarjajo potrebe po fizični in mentalni navzočnosti tudi v tem svetu. Ravnotežje med duhovnim in telesnim je pri tem načinu vadbe popolno. V današnjem času se vse bolj oblikuje potreba po gibanju, ki ga lahko vsebinsko povezujemo s celotno psihofizično dimenzijo našega bivanja. Čas je, da telo razbremenimo umskih blokad in se v gibanju predamo čez današnje omejitve, ki onemogočajo človeku, da bi telo preprosto začutil. Človek se giblje zato, da preživi, da proučuje in spoznava svoje okolje, da se prilagaja okolju in ga spreminja, da vzpostavlja socializacijske stike in komunicira. Zagotovo je tudi dejstvo, da je telesna dejavnost pogoj za marsikatero doživetje, saj mu omogoča udejanjanje. Vsaka človekova aktivnost zahteva usklajeno delovanje številnih, v resnici zelo zapletenih telesnih funkcij – zaznavanje prostora, presoje razdalj, refleksov, neprestanega prilagajanja na kakršnekoli razmere okrog nas, gibanja in še mnogo drugih kompleksnih akcij, ki potekajo znotraj našega lokomotornega sistema. Tako globalna in vsestranska telesna aktivnost nam pomeni predvsem čutno in čustveno doživetje samega sebe. Harmonična povezava dihanja in gibanja telesu omogočata optimalen pretok energije in dobro počutje. Prav zaradi tako globalnega pristopa do telesa je tehnika gibanja uporabna na različnih področjih, predvsem za trening vrhunskih športnikov, plesalcev, v rehabilitaciji, njena največja prednost pa je ta, da zagotavlja učinkovito vadbo vse do pozne starosti. Sistemvadbe odgovarja različnim telesnim tipom ljudi, upošteva različno fizično pripravljenost telesa in je zato primeren za različne starostne skupine.

135

136

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

CILJI VADBE Gyrotonic Expansion System® je vadbeni sistem, ki s svojimi vadbenimi principi telesu omogoča, da preseže meje lastnih gibalnih sposobnosti. Vadba povečuje funkcionalne zmogljivosti celotnega telesa na telesu prijazen in naraven način. Cilji vadbe (Horvath, 2008): • Uleknitev telesa pri iztegnitvi oz. odpiranju. • Povečuje zmogljivost kardiovaskularnega sistema (stimulacijo srca, pretok krvi in limfne tekočine). • Kompleksnost vaj s pomočjo dihalnih tehnik izboljšuje pretočnost gibalnih vzorcev in hkrati stimulira izdihovanje nečistega zraka iz pljuč. • Povečuje mobilnost sklepov in omogoča telesu, da skozi gibalne naloge povečuje svojo zmogljivost v koordinaciji, moči in gibljivosti v vseh smereh. • Spodbuja in krepi vzdraženost živčnega sistema, ki izboljšuje mišično aktivacijo. • Povečuje mobilizacijo hrbtenice, sprošča njeno togost in izboljšuje njeno funkcionalno vrednost v povezavi z notranjimi organi. • Izboljšuje čutenje in zaznavanje lastnega telesa. • Izboljšuje ravnotežje in harmonijo v pretoku energije skozi telo. • Izboljšuje pretočnost živčnih impulzov in proces živčno mišične regeneracije.

VIRI 1. Cox, R. A. F., F. C. Edwards in K. Palmer (2000). Fitness for work: the medical aspects. izdaja. Oxford: Oxford University Press. 2. Cook, G. (2003). Athletic body in Balance. Human Kinetics, Champaign, IL. 3. Gambeta, V. (1995). Following the functional path. Training and Conditioning, 5(2); 25–30. 4. Horvath, J. (2004). Gyrotonic® foundation teacher training course. Neobjavljeno delo: Miami beach, Florida. 5. Horvath, A. (2003). Geratebasierende Bewegungsschulung auf der Grunlage des Gyrotonic Expansion System®. Diplomarbeit, Saarbrucken: Sportwissenschaftliches Institut der Universitat des Saarlandes. 6. Portal-Andreu, S.P. Mokha, M. in Gibson, A. (2006). Improves Core Stability and Pain Scores in Persons with Low Back Pain. Department of Sport and Exercise Sciences. Barry University, Miami Shores, Florida USA.

Mag. Tina Jarc Šifrar Tina.jarcsifrar@fsp.uni-lj.si

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

RAZLIČNE PERSPEKTIVE OCENJEVANJA IN NEKATERE DILEME SOJENJA V ŽENSKI ŠPORTNI GIMNASTIKI dr. Marjeta Kovač Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

POVZETEK V športni gimnastiki so športniki za svoje tekmovalne nastope ocenjeni po vnaprej določenih dogovornih pravilih. Postopki ocenjevanja morajo ustrezati različnim zahtevam merjenja, kot so objektivnost, veljavnost, zanesljivost in razločevalnost. Ker je ocenjevanje etično dejanje, mora biti pravično, zaradi potrebne koncentracije sodnikov in gledalcev pa tudi ekonomično. Pri tem ima lahko ocenjevanje več namenov, ocena pa več funkcij, ne le razločevalne. Sojenje kot proces, kjer več ocenjevalcev določi oceno, je hkrati razumsko dejanje, odvisno od različnih kognitivnih stilov ocenjevalcev, in spretnost, za katero sodniki potrebujejo izkušnje in neprestano vadbo. Kljub precej natančno določenim pravilom se v ocenjevanju pojavljajo namerne ali nenamerne sodniške napake, prav tako pa lahko različne interpretacije ocen povzročajo napake v procesu treninga. Razumevanje konceptov ocenjevanja in kritično ovrednotenje današnjega sistema sojenja opozarja na nekatere nujne sistemske spremembe, ki so povezane z znanjem sodnikov, drugačno strukturiranostjo ocene, položajem, s katerega opazujejo tekmovalne sestave, ekonomičnostjo sojenja ter povratno informacijo, ki omogoča sodniku ovrednotenje velikosti in vrste odbitkov. Ključne besede: športna gimnastika, ocenjevanje, namen, koncepti, merske značilnosti, napake, tipizacija.

UVOD Športna gimnastika je športna panoga, kjer ocenjevanje športnika poteka po vnaprej določenih dogovornih pravilih. Ta vključujejo zahteve glede vsebine sestav, izvedbe in obnašanja tekmovalke ter trenerja (Code of Points, Women Artistic Gymnastic, 2009). Sistemske spremembe na področju sojenja se pojavljajo vsake štiri leta (olimpijski ciklus). Pri tem lahko spremembe posegajo na strukturno raven ocene (razmerje med težavnostnimi stopnjami prvin; sestava D-, E- in končne ocene), kriterije ocenjevanja (vrste napak; vrste in velikost odbitkov; razmerja med odbitki) ali na strukturo in vlogo sodniških komisij.

137

138

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Tekmovanje in tekmovalna ocena imata še druge funkcije, ne le razvrščanje tekmovalcev na vrednostni lestvici. Kot eden najbolj vplivnih izzivov za tekmovalca in njegovega trenerja podata obema povratno informacijo o uspešnosti treninga in tako odločilno vplivata na nadaljnje delo –kakovostnejše načrtovanje treninga in posledično večje tehnično znanje, boljšo telesno pripravljenost in bolj kakovostno izvedbo tekmovalnih sestav. S tem pa se poveča možnost za doseganje višjih ocen. V pričujočem prispevku poskušamo z analitično in primerjalno metodo pojasniti sojenje skozi teoretične koncepte znanosti o ocenjevanju (dokimologije). Predstavljamo različne perspektive ocenjevanja (širši nameni ocenjevanja, ocenjevanje kot razumski proces, ocenjevanje kot spretnost, načini določanja ocene, tipi sodnikov), značilnosti ocenjevanja kot merskega koncepta in splošne napake, ki se lahko pojavljajo pri ocenjevanju. Pri tem so ob splošnih teoretičnih konceptih podane aplikacije na področje sojenja v ženski športni gimnastiki. Na koncu so predstavljene še nekatere dileme današnjega koncepta sojenja in pobude za spremembe. Merjenje, ocenjevanje, sojenje V procesu treninga športnik neprestano prihaja v neposredno komunikacijo z okoljem, ki ima določen vpliv na njegovo športno pot. Uspešnost procesa treninga je merljiva z doseženimi rezultati na tekmovanjih (Kolar, Kovač in Piletič, 2006). Pri tem se tekmovalec sooči z merjenjem njegove uspešnosti, ki je v športni gimnastiki izraženo z dodeljeno sodniško oceno, torej s postopkom ocenjevanja. Vsako ocenjevanje poteka v okviru pravil oz. simbolne mreže (Krek, 2000), ki posredno določa okvire ovrednotenja tekmovalčeve izvedbe. Sodniki ocenijo izvedbe na podlagi določenih, vnaprej znanih meril za določitev ocene, ki jih Mednarodna gimnastična zveza opredeli v svojih pravilnikih za vsako športno panogo posebej. Določila pravilnikamorajo dobro poznati in jih pri ocenjevanju dosledno upoštevati (Code of Points, Women Artistic Gymnastic, 2009). Končna ocena tekmovalca pa ni odvisna le od ocenjevanja posameznega sodnika, temveč tudi od simbolne mreže delovanja sodniških komisij (ocena bo drugačna, če je tekmovanje prijateljsko ali pa odloča o uvrstitvi npr. v reprezentanco). Zaradi kompleksnosti ovrednotenja tekmovalkine izvedbe v ženski športni gimnastiki oceno določita dve sodniški komisiji (Code of Points, Women Artistic Gymnastic, 2009). D-sodniška komisija, ki jo sestavljata dve sodnici najvišje kakovostne ravni (FIG Judging Rules, 2009), določi težavnost vaje, tako da ovrednoti vsebino sestave. Pri tem je osredotočena predvsem na tehnične napake v gibanju in ritmične napake. Tehnične napake lahko porušijo osnovno strukturo gibanja (smer gibanja, pot telesa pri gibanju, hitrost gibanja …) oziroma predpisan položaj telesa (stegnjeno, sklonjeno, skrčeno) do te mere, da sodnice izvedeni prvini znižajo težavnostno vrednost (za eno ali dve stopnji) ali pa je sploh ne prepoznajo kot prvine s težavnostno stopnjo (npr. skok z vleknitvijo, zanoženjem in zaklonom glave na gredi). Ritmične napake pomenijo porušitev ritma gibanja, zaradi česar D-komisija ne prizna točk za nekatere

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

kompozicijske zahteve (npr. akrobatska serija na gredi) ali dodatne povezave dveh ali več prvin. D-ocena je teoretično odprta navzgor (Čuk in Forbes, 2006), v izračunu pa sodnici upoštevata osem najtežjih prvin, med njimi mora biti tudi seskok. Vsaka prvina ima svojo vrednost, vrednotna lestvica pa je razmernostna (Čuk in Forbes, 2006), saj je A prvina vredna 0,1 točke, vsaka naslednja pa ima za 0,1 točke višjo vrednost (tako ima prvina G vrednost 0,7 točke; prvine, ki jih tekmovalci tudi izvajajo v tekmovalni sestavi, nimajo pa težavnostne vrednosti, so ovrednotene z 0,0 točkami). V D-oceni so vključene še vrednosti kompozicijskih zahtev (omejena na največ 2,5 točke) in morebitnih težavnostnih povezav (ovrednotene so z 0,1 ali 0,2 točke; skupna vrednost je navzgor neomejena). E-sodniška komisija, ki jo sestavlja več sodnic (število je odvisno od ravni tekmovanja), oceni napake v izvedbi. Od idealne ocene 10 točk E-sodnica odšteje odbitke za tehnične in estetske napake (odstopanja od predpisanih estetskih norm, kot so npr. krčenje in/ali širjenje rok in/ali nog, preveč sproščeno mišičje …), pomanjkljivo dinamičnost izvedbe, kompozicijske napake na bradlji, gredi in parterju in napake v artističnosti na gredi ter parterju. Lestvica odbitkov (0,1, 0,3, 0,5, 0,8, 1,0 in 2,0 točki) je samo delno intervalna. Končna E-ocena je povprečje E-ocen posameznih sodnic in je omejena na 0 točk, kar pomeni, da tekmovalka ne more dobiti za izvedbo manj kot 0 točk (Čuk in Forbes, 2006). V končni oceni tekmovalke so mogoči še odbitki za prekoračitev časa, prestop ali napake v obnašanju tekmovalke (npr. napake, povezane z uporabo orodja, oblačilom, vrstnim redom nastopa ipd.) ali trenerja (Code of Points, Women Artistic Gymnastic, 2009). Pri tekmovalkah najvišje kakovostne ravni odločajo o razvrstitvi zelo majhne razlike v oceni (npr. ocene vseh finalistk so lahko razvrščene znotraj ene do dveh desetink točke), zato je sodniško delo izjemno odgovorno. Različne perspektive ocenjevanja Namen ocenjevanja in vrednost ocene Čeprav ocenjevanje največkrat pojmujemo le kot proces razvrščanja tekmovalcev na tekmovanju, ima še druge pomembne namene. Bistvene naloge vsakega ocenjevanja so po Burtonu (1998): - razporejati tekmovalke (ang. categorization); - zagotoviti potrebne povratne informacije (ang. providing feedback) o napredku, spremembah (ang. evaluating changes) in doseženem znanju; informacije so namenjene tekmovalki kot pomoč pri vadbi, trenerju pa za povečanje učinkovitosti vadbenega procesa; - zagotoviti osnovo za načrtovanje in prilagajanje vadbenega procesa v prihodnje (ang. planning instruction); - motivirati tekmovalke, da povečajo potrebo po doseganju uspeha in socialnem odobravanju;

139

140

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

- usmerjati in selekcionirati tekmovalke (izbrati člane za reprezentanco); - napovedovati uspešnost (ang. prediction) – prepoznati tekmovalke, ki imajo potencialne možnosti za visoke dosežke na vseh ali na posameznem orodju. Ne glede na vse zgoraj naštete naloge ocenjevanja je najpomembnejša njegova formativna vloga (Williams, 2000). V športu se kaže kot podpora kakovostnemu procesu treninga. Posebej pomembna je pri tekmovalkah mlajših starostnih kategorij, kjer naj bi imelo ocenjevanje predvsem vlogo povratne informacije. Nekoliko drugače je pri že izoblikovanih vrhunskih tekmovalkah, kjer se formativna vloga ocenjevanja prepleta s sumativno vlogo (določitev vrednosti rezultata). Pomemben pogoj za uspešen trening vrhunske tekmovalke je, da trener razume pravilnik ter najde poti, da znanje tekmovalke čim bolj prilagodi zahtevam veljavnega pravilnika. Hkrati mora tekmovalka vedeti, zakaj je dobila določeno oceno, zato ji je treba predstaviti pravilnik in kriterije ocenjevanja. S tem povečamo odgovornost tekmovalke za trening, hkrati pa ji omogočimo, da spremlja lastno napredovanje, spozna svoja »močna« in »šibka« področja ter dobi osnovo za svoje nadaljnje delo. Glede na namen ocenjevanja ima tako tekmovalkina ocena več vrednosti: - informativno – razporeja tekmovalke in tako seznanja tekmovalko in trenerja o tekmovalnem uspehu; - diagnostično – D-ocena kaže stopnjo znanja; obe, tako D- kot E-ocena opozarjata na »šibka« in »močna« področja tekmovalke; trener s tekmovalkino oceno nadzoruje rezultate svojega dela, vrednoti spremembe, na podlagi tega načrtuje nadaljnji trening; - administrativno – odloča npr. o udeležbi na naslednji stopnji tekmovanja, uvrstitvi v reprezentanco, kategorizaciji športnice ipd.); - motivacijsko – vsaka ocena naj bi bila motivacija za nadaljnje delo; - prognostično – ocena lahko napoveduje tekmovalno orientacijo, npr. odločitev za specializacijo na enem orodju). Psihometrična oz. edukometrična in edukacijska perspektiva ocenjevanja Vsako ocenjevanje lahko gledamo skozi psihometrično oz. edukometrično in edukacijsko perspektivo (Rutar Ilc, 2000). Psihometrična oz. edukometrična perspektiva poudarja merske značilnosti uporabljenih postopkov merjenja, torej čim bolj objektivno, zanesljivo, veljavno merjenje doseganja opredeljenih zahtev. V športni gimnastiki bi temu ustrezalo npr. določila števila tehnično korektno izvedenih prvin različnih težavnosti; izpolnitev kompozicijskih zahtev; korektnost povezav, ki prinašajo dodatne točke; določanje odbitkov skladno z opredeljenimi tehničnimi zahtevami (npr. odstopanje od idealne izvedbe glede na velikost ločnih stopinj) in primerljivost rezultatov med posameznimi tekmovalkami z enakimi značilnostmi. To pa so značilnosti sumativnega ocenjevanja. Edukacijska (holistična) perspektiva obravnava vsako ocenjevanje kot neločljivi del procesa učenja in treninga. Gre za povezovanje ocenjevanja z nadaljnjim

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

delom (Boud, 1995). To pomeni, da mora tekmovalka dobiti povratno informacijo o strukturi svoje ocene, kar je značilnost formativnega ocenjevanja. Le v tem primeru bo imela ocena diagnostično vrednost (Tomić, 1997, 2002). Dobra ocena je za večino tekmovalk spodbuda za nadaljnje delo, saj jo razumejo kot priznanje za prikazano znanje in vloženi trud. Slabe ocene na tekmovanjih pa lahko povzročajo tudi neprijetno, mučno pojmovanje treninga. Zato je pomembno, da trener motivira tekmovalko s sprotnim preverjanjem, ki obravnava tekmovalkin etapni dosežek kot še nedokončano znanje (Auweele, Baker, Biddle, Durand in Seiler, 1999). Ta povratna informacija naj spodbudi tekmovalko za dodaten trud na treningu (Wiggins, 1998). Ocenjevanje kot mentalni proces Ne glede na pravilnik, ki poskuša sodnikom podati čim bolj natančna navodila za merjenje (ocenjevanje), je ocenjevanje v vsakem primeru odvisno predvsem od sodnika (Dallas in Kirialanis, 2010; Leskošek, Čuk, Karacsony, Pajek in Bučar, 2010). Ob tem morajo imeti sodniki dovolj znanja (ki ga izkažejo vsake štiri leta na izpitih), usposobiti pa jih je treba tudi za kakovostno zaznavanje tekmovalkine izvedbe in s tem za dovolj občutljivo, zanesljivo in veljavno ocenjevanje, ki temelji na jasnih merilih za ovrednotenje izvedbe. Vsako ocenjevanje lahko tako opredelimo kot mentalni proces (Jurman, 1989), saj gre za geometrično primerjanje velikosti in kakovosti reproduciranega znanja (izvedbe tekmovalne sestave) tekmovalke s standardi pravilnika in sodnika. Tako je ocena, ki jo oblikuje sodnik, produkt med predpisano skalo za ocenjevanje izvedbe, sodnikovimi standardi za pravilnost izvedbe in merjeno vsebino. Pri sojenju sodniki uporabljajo več kognitivnih postopkov: poznati morajo idealne modele gibanja, ki so določeni na podlagi biomehaničnih zakonitosti in dogovora o estetskih merilih;z natančnim opazovanjem prikazane sestave in primerjanjem z idealno izvedbo analizirajo prikaz, tako da ovrednotijo odstopanja od idealnega modela izvedbe. Skladno s predpisanimi kriteriji (npr. kriterij, ki določa, pri kakšni tehnični izvedbi dobi prvina določeno težavnostno stopnjo) in pravili (npr. o upoštevanju kompozicijskih zahtev) določijo izhodiščno oceno oziroma vrsto in velikost odbitkov za pomanjkljivosti (tehnične, estetske, kompozicijske in ritmične napake v posameznih prvinah; napake, ki se pojavljajo v celotni sestavi, kot je npr. premajhna dinamika; napake, povezane z neprimernim obnašanjem). Hkrati pa je ocenjevanje tudi spretnost, ki jo morajo sodniki stalno razvijati. Poznano je, da so sodniki z daljšim tekmovalnim stažem (več kot 10 let sojenja) bolj zanesljivi, objektivni in razločevalni kot sodniki začetniki (do tri leta izkušenj s sojenjem), saj so bolj izkušeni v interpretaciji biomehaničnih zakonitosti izvedbe prvin (Abernethy, 1997), imajo bolj poglobljeno znanje o tehniki in vrstah napak (Ste-Marie, 1999) in se lahko hkrati osredotočijo na več opazovanih dejavnikov izvedbe (Bard idr.,

141

142

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

1980). Bolj izkušeni sodniki lahko tudi bolj učinkovito predvidijo, katere prvine ali njihove kombinacije bodo sledile določenim predhodno izvedenim prvinam (Ste-Marie in Lee, 1991) ter katere napake so mogoče pri izvedbi določenih prvin (Ste-Marie in Lee, 1991). Prav tako pa lažje zaznajo napake pri hitrih izvedbah vaj (Salmela, 1978). Dallas in Kirialanis (2010) ugotavljata, da se razlike med sodniki z različno dolgim sodniškim stažem zmanjšujejo, kar je verjetno posledica zahtev po večji stopnji znanja pri sodniških izpitih in možnostih pridobivanja izkušenj s pomočjo sojenja prek videoposnetkov. Tipi sojenja Gimnastično sojenje kot mentalni proces poteka na dva načina, analitično-sintetično (razčlenjevalno-povezovalno) ter globalno (celostno). Del ocene določi sodnik na analitično-sintetični način tako, da med izvedbo vaje najprej pretehta izvedbo posamezne prvine (tekmovalčevo reprodukcijo), nato elemente odstopanja od idealne izvedbe, potem pa skladno z merili in ocenjevalno lestvico določi odbitek. Sodnik tako najprej analizira, nato pa rezultat te analize primerja s standardi (idealno izvedbo) za oceno, kar je v bistvu sinteza. Vse to poteka sproti med tekmovalkino izvedbo vaje. Tak način ocenjevanja je neemocionalen (nesubjektiven), vendar je velikokrat nepravičen zaradi neustreznega grupiranja ocen. Po pravilniku se mora sodnik osredotočiti tudi na celotno tekmovalkino izvedbo, zato del ocene (ovrednotenje dinamike, amplitude gibov) določi celostno na podlagi lastnih standardov in predvsem z intuicijo, kajti med opazovanjem izvedbe ne beleži napak. Tako ocenjevanje poteka na izkustveni in zrelostni ravni, distribucija grupiranja ocen pa je praviloma normalna. V dilemi se znajdejo predvsem sodnice, ki sodijo finalne nastope, kjer v večini izvedb zaradi visoke kakovosti tekmovalk ni mogoče zaznati odbitkov za dinamiko in amplitude gibov. Ob seštevanju odbitkov za tehnične, estetske in ritmične napake (na analitično-sintetični način) pogosto ugotovijo, da so njihovi odbitki za napake pri več tekmovalkah popolnoma enaki. Pri določitvi ocene tako vedno kombinirajo oba načina, poleg določitve odbitkov (na analitično-sintetični način) še razvrstijo tekmovalke na podlagi intuitivne presoje o prikazani všečnosti izvedbe. Različni tipi sodnikov Ocenjevalce lahko na splošno razdelimo na dva tipa, ki se pri oblikovanju ocene ločita po kognitivnem (spoznavnem) stilu (Burton, 1998; Ste-Marie, 1997). Stile bi lahko razvrstili v različne skupine ob kombinaciji dveh razmeroma neodvisnih dimenzij: celostne, ki obravnava informacije pretežno kot celoto, in analitične dimenzije, ki se osredotoča na posamezne dele. Raziskovalci so ugotovili povezavo kognitivnih stilov z delom možganskih polovic: levo-hemisferični stil daje prednost specializiranemu, analitičnemu oz. simbolnemu spoznavanju; desno-hemisferični daje prednost celostnemu, divergentnemu, izkustvenemu načinu (Burton, 1998).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Sodniki, ki ocenjujejo pretežno analitično, za vsako napako dosledno uporabljajo merilno lestvico, določeno v pravilniku; tisti, ki ocenjujejo celostno, pa gledajo na tekmovalčevo izvedbo bolj holistično in ocenjujejo bolj intuitivno na podlagi sistema razvrščanja. Tak način ocenjevanja je značilen za preskok. Iz ocenjevanja v edukacijskih sistemih vemo, da tisti, ki uporabljajo pretežno analitični pristop, delajo pri ocenjevanju več napak kot tisti, ki ocenjujejo celostno (Burton, 1998). Pretirana eksaktnost pri ocenjevanju namreč pripelje ocenjevalca do tega, da začne uporabljati intervalno skalo in se zgubi v množici mogočih napak. Pri celovitem in intuitivnem ocenjevanju je mogoče bolje ovrednotiti razlike med posamezniki. Raziskav, ki bi potrdile to tezo tudi v športni gimnastiki, ne poznamo. V pravilniku za sojenje pa se število mogočih napak, ki naj bi jih zaznale sodnice, povečuje. Pri slabši tehnični in estetski izvedbi sodnica niti ne opazi vseh napak tekmovalke, zato bi bilo treba temeljito pretehtati, ali ne bi bilo bolje podobne napake grupirati in povečati občutljivostno lestvico ter tako olajšati delo sodnic. Kriteriji (merila) ocenjevanja Pri vsakem ocenjevanju je treba opredeliti jasne, enoznačne in veljavne kriterije ocenjevanja. Vključevati morajo bistvo pojava, ki ga merimo (Jurman, 1989), npr. jasna določila, kaj je idealna tehnika gibanja. Sodniške ocene varirajo v veliki meri takrat, ko niso določeni natančni kriteriji, po katerih naj bi ocenjevali (npr. artističnosti; čeprav je artističnost del ocene že več sodniških ciklusov, je ženski tehnični komite šele tik pred iztekom zadnjega olimpijskega ciklusa na seminarju na svetovnem prvenstvu leta 2010 v Tokiu podal nekoliko bolj objektivizirane kriterije za ovrednotenje artističnosti). Merske značilnosti ocenjevanja Pri ocenjevanju so pomembne dobre merske značilnosti merjenja. Teorija merjenja poudarja veljavnost, zanesljivost, objektivnost, občutljivost oz. nepristransko in pravilno merjenje (Bucik, 2000). Nekateri dodajajo še etičnost in odgovornost (Cencič, 2000), pravičnost (Kodelja, 2000) in variabilnost (Jurman, 1989). Veljavnost Veljavnost, ki jo imenujemo tudi validnost, lahko štejemo za najpomembnejšo značilnost dobrega ocenjevanja. Merjenje je veljavno, če izmerimo samo tisto, kar smo želeli meriti (Bucik, 2000, Čuk in Forbes, 2006). Vsebinsko veljavnost zagotavljamo z ocenjevanjem, ki je skladno z določili pravilnika. Pri tem so bolj učinkoviti sodniki z daljšim stažem, ki natančno opazujejo izvedbe in imajo ustrezno strokovno znanje o tehniki gimnastičnih prvin (Ste-Marie, 1997). V želji po čim večji veljavnosti pravilnik uvaja kontrolne in referenčne sodnice (FIG Judging Rules, 2009). Pri tem hoče zagotoviti t.i. ekspertno veljavnost obeh ocen, saj D-oceno, ki jo izračunata sodnici D1in D2, daje v presojo kontrolni sodnici (članici tehničnega komiteja FIG); E-oceno, ki je povpreček ocen petih E-sodnic, pa v presojo dvema referenčnima sodnicama R1 in R2.

143

144

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Pri tem naj bi kontrolna sodnica zagotovila predvsem vsebinsko veljavnost, s katero preverjamo, ali vsebina vaje ustreza zahtevam pravilnika, referenčni sodnici pa kriterijsko veljavnost, pri kateri primerjamo rezultate (odbitke) s kriterijem, ki jih podaja pravilnik, in konstruktno veljavnost, s katero rezultate interpretiramo s konstrukti (hipotetični koncepti, zamislimi) o sestavi vaje (odbitek sestavljajo npr. odbitki za izvedbo, splošni odbitki in odbitki za artističnost). Kriterijsko veljavnost je vedno težje preverjati zaradi odsotnosti natančnih kriterijev (Wolf, 1994). Sagadin (1993) opozarja, da veljavnost zmanjšujejo številni dejavniki (npr. predsodki sodnic, stereotipno zaznavanje, logične napake, halo efekt ipd.). Veljavnost sojenja (velja le za končno oceno) je v športni gimnastiki zelo visoka (Čuk in Forbes, 2006; Leskošek idr., 2010). Odvisna je od globine sodnikovega poznavanja snovi (npr. biomehanike, pravilnika) in sposobnosti zaznav razlik med izvedbami (Abernethy, 1997; Ste-Marie, 1999). Zanesljivost O zanesljivosti lahko govorimo kot trdnosti, stabilnosti ali konsistentnosti ocenjevanja (Bucik, 2000). Če je ocenjevanje označeno kot slabo zanesljivo, je nekonsistentno oz. nepošteno. Ocene bi bile zanesljive, če bi isti sodniki pri ponovnem ocenjevanju dali istim tekmovalcem enake ocene (Čuk in Forbes, 2006). Kot mero zanesljivosti lahko jemljemo pojasnjen odstotek razpršenosti s prvo glavno komponento pri faktorski analizi (Čuk in Forbes, 2006); ta delež je v športni gimnastiki zelo visok, npr. pri končnih ocenah prek 90 odstotkov (Leskošek idr., 2010) in se z bolj določenimi pravili v zadnjih dveh olimpijskih ciklusih ter delitvijo sodnikov v dve skupini (D in E) povečuje (Hraski, 1988; Leskošek idr., 2010). Nobeno ocenjevanje ni popolnoma zanesljivo, saj vsaka oblika ocenjevanja vključuje nekaj nekonsistentnosti (napak), ki so posledica različnih naključnih dejavnikov (Zorman, 1968), kot so različne tehnične izvedbe enakih prvin (običajno kot posledica različnih bioloških značilnosti tekmovalk); motnje pri ocenjevanju (luči zaslepijo pogled sodnice; zmanjšana koncentracija sodnic zaradi dolgotrajnega tekmovanja); napake pri dodeljenih odbitkih zaradi različnih kotov, pod katerimi opazujejo sodnice izvedbe tekmovalk ipd. Zanesljivost je večja pri enoznačnem in nedvoumnem ocenjevanju, npr. sodnicam pomagajo pri določitvi natančnih odbitkov koti med posameznimi deli telesa; D-sodnicama pomaga določiti ustrezno težavnostno stopnjo prvine ogled v počasnem posnetku s pomočjo IRCOS sistema. Povečati jo je mogoče z natančnejšimi merili ocenjevanja, predvsem z enakim kotom opazovanja, kar pa pomeni, da bi morale sodnice sedeti tako, da je njihov pogled na tekmovalkino izvedbo čim bolj enoten in optimalen. Ker se z večjo kompleksnostjo ocenjevanja (določitev izhodiščne ocene sestave; določanje odbitkov za napake v tehniki, artističnosti, dinamiki) težje zagotovi zanesljivost, bi morali na vseh tekmovanjih zagotoviti, da vsaka sodnica opravlja le eno vlogo (kot D- ali E-sodnica in ne hkrati obeh).

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Objektivnost Ocenjevanje je objektivno, če je ocena odvisna samo od merjene značilnosti (prikaza), ne pa od drugih značilnosti ocenjevalca in ocenjevanega (Bucik, 2000). Zato je treba zmanjšati vse neupravičene vire subjektivnosti (predvsem preveliko strogost ali popustljivost ocenjevalca, vpliv halo učinka, morebitne predsodke do posameznih tekmovalcev, stereotipe ali celo naključna nihanja razpoloženja sodnika). Objektivnost se nanaša na skladnost med sodniki ali na natančnost ocenjevanja Ugotavljamo jo s primerjanjem ocen, ki so jih dali tekmovalcem za iste izvedbe različni sodniki.V tem olimpijskem ciklusu lahko izpostavimo premalo objektivne ocene na dvovišinski bradlji, kjer se ocene med posameznimi sodnicami razlikujejo bistveno bolj kot na drugih treh orodjih (FIG Newsletter no. 32, 2011).Nizka stopnja objektivnosti vpliva tudi na slabšo zanesljivost in veljavnost merjenja. Objektivnost ocenjevanja v večji meri omogočajo standardni postopki sojenja. Pilliner (1968) navaja, da se ocene lahko razlikujejo zaradi značilnosti ocenjevalca (sodnik je lahko na splošno strog; tak sodnik se pri večini zaznanih napak odloči za višje odbitke, npr. 0,3 točke; drugi je lahko blag, kar pomeni, da napake ovrednoti največkrat le z majhnim odbitkom 0,1 točke) in razpršenosti ocen (ocenjevalec lahko uporablja vse odbitke na neki ocenjevalni lestvici, npr. za premajhno višino preskoka od 0,00 do 0,8 točke), drugi pa le sredinske ocene, npr. 0,1 in 0,3 točke). Ocene posameznih sodnikov lahko različno razvrščajo tekmovalce (gre za nasprotje med sodniki v razvrščanju tekmovalcev, zato je med ocenami korelacija nizka). Koeficient korelacije med različnimi sodniki je odvisen predvsem od razlik v razvrščanju tekmovalcev in je skoraj neodvisen od prvih dveh razlogov (strogosti oziroma uporabi celotne lestvice). Objektivnost je mogoče povečati z dobro izbiro kriterijev (npr. odbitki 0,1, 0,3 in 0,5 točke za prepozen obrat na bradlji bi morali imeti enak interval – enako število kotnih stopinj za razločevanje), izkušnjami, pogostimi vajami, pripravljenostjo sodnikov na tekmovanje oz. usklajevanjem ocen (Tormakangas, 1987), zato je nerazumljivo, da sodniki ne smejo izmenjavati svojih izkušenj na uradnem treningu pred tekmovanjem, prav tako pa tudi, da referenčni sodnici ne smeta uskladiti svojih ocen, tako kot to dovoljuje pravilnik pri oblikovanju D-ocene. Občutljivost (razločevalnost) Pri ocenjevanju govorimo o občutljivosti (diskriminantnost oz. razločevalnost), če zaznamo čim manjše razlike v izvedbi (Sagadin, 1993). Občutljivost odraža posebnosti, ki obstajajo med subjekti. Uravnavamo jo z izborom napak. Občutljivost naj bi bila v celotnem razponu optimalna, če so razponi v odbitkih takšni, da dobro ločijo boljše od slabših izvedb. Zato je bolj natančna lestvica (ob predpostavki, da je srednji odbitek uporabljen v 40 do 60 % primerov) bolj

145

146

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

občutljiva (razločevalnost je večja) kot lestvica, ki vključuje le en odbitek, prav tako pa je bolj občutljiva lestvica z večjimi intervali (0,1, 0,3, 05 točke) kot z manjšimi (0,1, 0,2 in 0,3 točke). Etičnost in odgovornost Sojenje ni le tehnična, ampak je tudi humana dejavnost, ki vpliva na udeležence, najbolj na tekmovalce, poleg njih pa tudi na trenerje in gledalce. Povratni učinek ima tudi na sodnike. Zato se mora sodnik zavedati etičnosti in odgovornosti svojega dela ter možnih kratkotrajnih in dolgotrajnih posledic napačnih odločitev za tekmovalce, saj ima sojenje tudi moralno osnovo. Pred velikimi tekmovanji sodniki vedno zaprisežejo, da bodo sodili pošteno in skladno s pravili (Code of Points, 2009), za napake v sojenju pa so predvidene tudi kazni (FIG Judges’ Rules. Specific Rules for Women’s Artistic Gymnastics, 2009). Prav tako pravilnik dovoljuje, da naj bo ocena vedno v prid tekmovalki v primerih, ko sodnica ne more nedvoumno sprejeti odločitve (Code of Points, 2009). Pravičnost Pravičnost je način, kako sodnice ocenjujejo in obravnavajo tekmovalke. Pravičnost ocenjevanja ni odvisna od večje ali manjše strogosti uporabljenih kriterijev ocenjevanja, temveč od tega, ali sodnica uporablja oziroma ne uporablja enakih kriterijev za vse tekmovalke. Ocenjevanje je pravično, če ocenjeni dobijo za enako izkazano znanje enake ocene (Kodelja, 2000). Dejavniki pravičnega ocenjevanja so univerzalni in veljajo na vseh tekmovalnih stopnjah. Od njih je odvisna tudi sodničina avtoriteta. Sodnica mora upoštevati splošna pravila in načela ocenjevanja ter vsa določila pravilnika, saj bo le tako sojenje pravično. Pravičnost ocenjevanja je tako odvisna od sodnikove simbolne in subjektivne uporabe pravilnika. Zloraba subjektivnosti ocenjevanja (boljša ocena svoji tekmovalki ali slabša neposredni tekmici) pomeni, da sodnica (namerno ali nenamerno) ne vzpostavi simbolne mreže ocenjevanja, kar lahko označimo kot zlorabo oz. manipuliranje z ocenjevanjem (Airasian, 1996). Točnost ocenjevanja Ocenjevanje je točno, kadar se dobljeni rezultati ujemajo s stvarno vrednostjo pojava, ki ga merimo. Ocene bi bile točne le v primeru, če bi bile odvisne le od tekmovalčevega prikaza znanja. Točnost ocen lahko ugotovimo, če ocene, ki so jih dali posamezni sodniki, primerjamo s povprečnimi ocenami, ki jih je dalo istim izvedbam večje število sodnikov (npr. tekmovalčevi izvedbi v različnih stopnjah tekmovanja). Iz tekmovalnih rezultatov vidimo, da točnost večkrat ni ustrezna, saj so odbitki največji v kvalifikacijah in se manjšajo z vsako stopnjo tekmovanja (FIG Newsletter no. 32, 2011). Variabilnost Zaradi subjektivne uporabe različnih kriterijev oz. meril so razlike v ocenah med sodnicami in vrstami tekmovanj velike. Variabilnost ocenjevanja je povezana s t.i.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

individualnimi značilnostmi sodnice (različna strogost, občutljivost, preference, interesi, različne izkušnje) in zunanjimi dejavniki, kot so način ocenjevanja (bolj analitično ali bolj celostno), (ne)srečno naključje (npr. sodnica spregleda prvino, ne zna določiti težavnostne stopnje), počutje (posebej pri tekmovanjih, ki trajajo dalj časa). Razlike v ocenjevanju se zmanjšajo z večjim znanjem sodnikov, izkušnjami in poenotenjem kriterijev. Ekonomičnost Ekonomični postopki so tisti, ki ob smotrni rabi časa in energije dajejo čim več kakovostnih rezultatov. Od ekonomičnosti je odvisna tudi dolžina tekmovanj. Postopki ocenjevanja so lahko zelo zamudni, saj mora večkrat sodnica delovati v dveh funkcijah, kot D- in kot E-sodnica. Za povečanje ekonomičnosti bi lahko zahtevali od tekmovalcev, da napovedo svoje tekmovalne sestave vnaprej, z nekaterimi administrativnimi olajšavami (računalniško pripravljene sodniške liste) in sojenjem v realnem času (ang. real-time judging) pa skrajšali čas od konca izvedbe do objave ocene (Čuk in Forbes, 2006; Bučar Pajek, Forbes, Pajek, Leskošek in Čuk, 2011). Napake pri sojenju Napake v ocenjevanju Čeprav vsaka sodnica pozna pravilnik, je pri ocenjevanju vedno pod vplivom subjektivne presoje, zato prihaja pri sojenju do številnih napak. Ena večjih nevarnosti je t.i. »osebna enačba« ocenjevalca, kar pomeni različno strogost ocenjevanja. Nekatere sodnice so ostrejše, druge (predvsem starejše) so bolj blage. Prav tako se pojavlja »halo efekt«, kjer sodnica upošteva splošno dobro ali slabo mnenje o znanju tekmovalke kot posameznice ali pripadnice določene države (v domačem okolju določenega društva) oziroma prejšnje izkušnje, ki jih je imela s tekmovalko (npr. vtis, ki ga naredi tekmovalka na sodnico na uradnem treningu pred tekmovanjem). Tako lahko tekmovalke iz gimnastično manj razvitih okolij (držav, društev), ki jih sodnice ne poznajo, dobijo za podobno znanje slabše ocene. Pogosta napaka je tudi prilagajanje kriterijev znotraj posamezne tekmovalne ravni. Ocene so primerljive znotraj enega tekmovanja, ne pa med različnimi tekmovanji. V domačem okolju pogosto sodnice ocenjujejo bolj blago, zato so ocene višje, kot jih dobi tekmovalka na tekmovanju v tujini. Napaka kontrasta pomeni, da tekmovalko, ki nastopi za odlično tekmovalko, običajno sodnice ocenijo strožje. Zaradi napake kontrasta je pomembno, kakšen vrstni red nastopa predvidijo trenerji v ekipnem tekmovanju oziroma v kako kakovostni tekmovalni skupini se znajde tekmovalka posameznica. Prav tako je pri sojenju lahko prisotna osebna presoja sodnika, kaj je ključna napaka. Dejansko je v večini ocenjenih prvin ključni dejavnik doskok, saj so odbitki za ta del prvine največji (Marinšek, 2009).

147

148

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Napake kot posledica ocenjevanja Pri mlajših starostnih kategorijah lahko trenerji prilagajo trening glede na zahteve trenutnega pravilnika. Pri tem lahko izpuščajo pomembne prvine, zato je dobro, da imajo izdelano t.i. »šolo«, ki vključuje nabor temeljnih prvin, ki jih mora usvojiti tekmovalka, da lahko nadgrajuje svoje znanje. Pomemben je tudi vpliv na motivacijo, ki naj bo vsaj pri mlajših tekmovalkah notranja, drugače lahko pride do konflikta pri vadbi. Vsaj v začetnih letih naj bo vadbeni proces usmerjen v spodbujanje učenja in se ne sme spremeniti v pripravo na tekmovanja. Zato je postavljanje ciljev in kriterijev zelo pomembno in strokovno odgovorno delo trenerjev. Mlajše tekmovalke in tiste, ki ne zaupajo v svoje znanje, lahko doživljajo tekmovanje kot zelo stresno dejanje. Ocenjevanje ima lahko na njih negativen čustven vpliv. Gre za pojave strahu pred neuspehom, nizko samovrednotenje, tekmovalno anaksioznost, ki je posledica nepripravljenosti na soočanje z oceno. To lahko preprečimo z različnimi t.i. »trening« tekmami. Po drugi strani lahko ocenjevanje usmerja trening, saj spodbuja prizadevanja tekmovalke, da bi osvojila nova znanja, že znane prvine pa izpopolnila in jih povezala v nove povezave. Kakovost osvojenega znanja je odvisna od kakovosti povratne informacije in priložnosti, da jo tekmovalka uporabi v praksi (Wiggins, 1999). To je informacija, ki usmerja k doseganju pričakovanih dosežkov. Pomembno je, da ta informacija spodbuja realno-kritično presojanje napredka, kar veča notranjo motivacijo (Boud, 1995). Nekatere pomanjkljivosti v današnjem konceptu sojenja Današnji vrhunski šport je zapleten sistem, ki zahteva notranjo urejenost in profesionalni pristop vseh, ki so v njem udeleženi. Delo trenerjev in tekmovalcev se čedalje bolj profesionalizira, delo sodnic pa ostaja amatersko in volontersko. Precejšen del sodnic nima poglobljenih znanj s področja biomehanike in teorije sistemov (sodniška pravila so namreč urejena sistemska mreža s svojimi značilnostmi delovanja), nekatere so brez tekmovalnih ali trenerskih izkušenj, zaradi manjših možnosti sojenja na višjih ravneh tekmovanja imajo manj sodniških izkušenj, na tekmovanja prihajajo slabo pripravljene. Ker mora država, ki se udeleži tekmovanja, s seboj pripeljati še sodnico, je delo sodnic volontersko, torej ni plačano ali pa je plačilo zelo skromno, kar je verjetno tudi eden od pomembnejših vzrokov amaterskega pristopa. Tako se v vlogi sodnic pojavljajo trenerke, kar ima sicer določene prednosti pri ovrednotenju tehnike izvedbe in prepoznavanju napak, prinaša pa tudi možnost za manjšo objektivnost sojenja. Zato v nekaterih drugih konvencionalnih športnih panogah (npr. umetnostno drsanje) vlogi trenerke in sodnice nista združljivi. Neprestane spremembe pravilnika, ki so celo nasprotujoče in različno interpretirane s strani članic tehničnega odbora, vzbujajo nezaupanje trenerjev, tekmovalk in sodnic. Zaradi dolgotrajnosti priprave tekmovalk bi moral pravilnik v nespremenjeni obliki veljati daljše časovno obdobje, najmanj vsaj celoten olimpijski ciklus.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Sodniški pravilnik je čedalje bolj zapleten, to pa povzroča, da so odločitve sodnic nerazumljive za gledalce. Zahteve za sestavo vaje pomenijo vse večjo uniformiranost, sestave so tako vse manj izvirne, hkrati pa različne napake, ki se lahko pojavijo pri slabi izvedbi posamezne prvine, sodnica niti ne more zaznati, saj je število zaznav človeka s fiziološkega vidika omejeno, zato so razlike v oceni med dobro in slabo izvedbo premajhne. Razmisliti bi veljalo o poenostavitvi določanja odbitkov in zmanjšanju kompozicijskih zahtev. Sojenje je čedalje bolj nadzorovano, kar sicer zagotavlja večjo objektivnost (s posebnim računalniškim programom se sproti izračunava sodničino odstopanje od dveh ocen, povprečne E-ocene in kontrolne ocene, ki jo sestavljata odbitek sodnice D1 ter povprečni odbitek obeh referenčnih sodnic R1 in R2), pri sodnicah pa povzroča nelagodje. Na velikih tekmovanjih dve referenčni sodnici »nadzorujeta« E-komisijo, kar povečuje število sodnic, ne prinaša pa pomembno večje objektivnosti, saj se referenčna ocena uporabi redko (FIG Newsletter No. 32, 2011). Predlog, da bi referenčna ocena nadomestila oceno tiste sodnice, ki bi ocenjevala tekmovalko svoje države, žal ni bil sprejet. Tehnični odbor FIG se premalo ukvarja s pogoji za delo sodnic. Sodnice ima najpogosteje bistveno slabši pogled na izvedbo vaje kot gledalci v dvorani ali tisti, ki spremljajo tekmovanje prek televizijskih zaslonov. Različni koti, pod katerimi sodnice opazujejo tekmovalke med vajo, pomenijo različne zaznave tehnike in zato različne odbitke. Zato je vsako ocenjevanje dela sodnic neutemeljeno. Dokazano je, da večje znanje sodnic pomeni bolj objektivno in zanesljivo ocenjevanje, zato je dobrodošla novost gradivo, ki pojasnjuje zahteve pravilnika (WAG Help desk, 2011), nerazumljivo pa je, da v današnjem času razcveta informacijskokomunikacijskih tehnologij gradivo ni interaktivno, kar bi omogočalo, da bi sodnica videla posnetke gibanja in ne le slike. Sodnice so ocenjene, vendar njihova ocena kot povratna informacija ne daje vpogleda, kje sodnica dela napake, ali so te sistematične in kako so velike. S programom, ki omogoča sojenje v realnem času (real time judging), lahko sodnica sproti preverja svoje odbitke (Čuk in Forbes, 2006), kar je lahko dobrodošla pomoč pri samoovrednotenju sodnice. Hkrati je tako sojenje bolj ekonomično, a nekoliko manj zanesljivo kot klasična oblika (Bučar Pajek idr., 2011). Navedene pomanjkljivosti se seveda pojavljajo na velikih tekmovanjih, nekoliko drugačne težave pa zaznavamo na domačih. Pomanjkanje števila sodnic povzroča, da nekatere opravljajo več hkratnih vlog: so D- in E-sodnice ter hkrati še računajo končno oceno, kar zmanjšuje pozornost pri ocenjevanju. Nekaterih odbitkov sodnice sploh ne upoštevajo, ker zato ni zadostnega števila sodnic (merjenje časa, opazovanje prestopov ipd.). Ocene niso vedno objektivne, saj sodnice prihajajo iz društev, od koder so tudi tekmovalke. Tako so lahko deli ocene tudi subjektivno zaznavanje »drugih« dejavnikov, kot so prizadevnost/neprizadevnost tekmovalke na treningu, napredek ipd. Ker sodnice sodijo tekmovalke z nižjo stopnjo tehničnega znanja, število napak otežuje zaznavo vseh v pravilniku navedenih odbitkov.

149

150

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Sklep Pri vsakokratnem oblikovanju pravilnika se pojavi vprašanje, ali je predlagani model sojenja ustrezen z vidika metodoloških zahtev ocenjevanja, ali so zaradi njega tekmovanja zanimiva, kako ga izboljšati in prilagoditi tako, da bo sodniški pravilnik predvsem spodbujal izvirne izvedbe tekmovalk, sistem sojenja pa zaupal sodnicam pri njihovih odločitvah. Verjetno je prvi ukrep za bolj zanesljivo, veljavno, objektivno, občutljivo, pravično in ekonomično sojenje povečati znanje sodnic in njihovo delo primerno ovrednotiti. Sodniški pravilnik bi morali poenostaviti, sodnicam pa bi morali zagotoviti ustreznejše pogoje za sojenje. Veljalo bi razmišljati o tem in ustrezno ukrepati, kajti ocena, ki jo dobi tekmovalka, mora objektivno ovrednotiti njen nastop, delo sodnic pa mora biti vsaj na tako profesionalni ravni, kot je delo trenerjev in tekmovalk.

VIRI 1. Abernethy, B. (1997). Movement expertise: A juncture between psychology, theory, and practice. Paper presented at the meeting of the Association for the Advancement of Applied Sport Psychology. San Diego, CA, June. 2. Airasian, P. W. (1996): Assessment in the Classroom. New York itn., McGrawHill, Inc. 3. Auweele, Y. V., Baker, F., Biddle, S., Durand, M. & Seiler, R. (1999). Psychology for Physical Educators. Champaign: Human Kinetics. 4. Bard, C., Fleury, M., Carriere, L. & Halle, M. (1980) Analysis of gymnastic judges’ visual search. Research Quarterlyfor Exercise and Sport, 51, 267–273. 5. Boud, D. (1995). Assessment and Learning: Contradictory or Complementary? In P. Knight (Ed.), Assessment for Learning in Higher Education. Kogan Page. 6. Bucik, V. (2000). Zunanji preizkusi znanja, sestavljeni in uporabljeni po standardnih postopkih. Vzgoja in izbraževanje, 2-3(XXXI), 23–26. 7. Bučar Pajek, M., Forbes, W., Pajek, J., Leskošek, B. & Čuk, I. (2011). Reliability of real time judging system. Science of gymnastics journal, 3(2), 47–54. 8. Burton, A., W. (1998). Movement Skill Assessment. Champaign: Human Kinetics. 9. Cencič, M. (2000). Nekatere ključne značilnosti dobrega notranjega ocenjevanja. V J. Krek & M. Cencič, Zbornik Problemi ocenjevanja in devetletna osnovna šola, str.99–111. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani in Zavod RS za šolstvo. 10. Code of Points. Women Artistic Gymnastics. (2009). Lausanne: FIG. 11. Čuk, I. & Forbes, W. (2006). Kam greš, sojenje? V E. Kolar & S. Piletič, Gimnastika za trenerje in pedagoge 2, str. 76–86. Ljubljana: Gimnastična zveza Slovenije. 12. Dallas, G. & Kirialanis, P. (2010). Judges’evaluation of routines in men artisticgymnastics. Science of Gymnastics,2(2): 49–57. 13. FIG Judges' Rules. Specific Rules for Women's Artistic Gymnastics. (2009). Lausanne: FIG.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

14. FIG Newsletter No. 32. November 2011. (2011). Lausanne: FIG. Dostopno 3.1.2012 na: http://www.fig-gymnastics.com/vsite/vnavsite/page/ directory/0,10853,5187-191694-208917-nav-list,00.html 15. FIG WAG Help Desk. 3rd Edition. Dostopno 3.1.2012 na: http://www.fig-gymnastics.com/vsite/vnavsite/page/directory/0,10853,5187188050-205272-nav-list,00.html 16. Hraski, Ž. (1988). Valorizacija suđenja u muškoj sportskoj gimnastici. Kineziologija, 20(2), 143–152. 17. Jurman, B. (1989). Ocenjevanje znanja. Selekcija in orientacija učencev. Ljubljana: DZS. 18. Kodelja, Z. (2000). Pravičnost in ocenjevanje. V J. Krek & M. Cencič, Zbornik Problemi ocenjevanja in devetletna osnovna šola, str. 15–23. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani in Zavod RS za šolstvo. 19. Kolar, E., Fink, H., Kovač, M. & Piletič, S. (2006). Analiza končnih ocen sodnikov na posameznih orodjih v moški športni gimnastiki na svetovnem prvenstvu leta 2003 v Anaheimu. V E. Kolar & S. Piletič, Gimnastika za trenerje in pedagoge 1, str. 87–93. Ljubljana: Gimnastična zveza Slovenije. 20. Kolar, E., Kovač, M. & Piletič, S. (2006). Ravnanje s športniki v individualnih športnih panogah (konvencionalne športne panoge). V E. Kolar in S. Piletič, Gimnastika za trenerje in pedagoge 2, str. 12–29. Ljubljana: Gimnastična zveza Slovenije. 21. Krek, J. (2000). Pravičnost in razcep v vrednotenju znanja – ali ocena za hrbtom zavesti. V J. Krek & M. Cencič, Zbornik Problemi ocenjevanja in devetletna osnovna šola, str. 25–42. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani in Zavod RS za šolstvo. 22. Leskošek, B., Čuk, I., Karacsony, I., Pajek, J. & Bučar Pajek, M. (2010). Realibility and validity of judging in men’s artistics gymnastics at the 2009 university games. Science of gymnastics journal, 2(1), 25–34. 23. Marinšek, M. (2009). Landings characteristics in men's floor exercises. Science of gymnastics journal, 1(1), 31–39. 24. Pilliner, A. E. G. (1968): Subjective and Objective Testing. V A. Davies (Ed.), Language Testing Svmposium: A Psycholinguistic Approach, str. 19–35. London, Oxford University Press. 25. Rutar Ilc, Z. (2000). Preverjanje in ocenjevanje znanja: merjenje ali presoja? Vzgoja in izbraževanje, 2–3(XXXI), 8–9. 26. Sagadin, J. (1993). Poglavja iz metodologije pedagoškega raziskovanja. 2. pred. in dop. izd. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport. 27. Salmela, J. H. (1978) Gymnastic Judging: A complex information processing task, or (Who’s putting one over on who?). International Gymnast, 20, 54–57, 62–63. 28. Ste-Marie, D. M. (1999) Expert-Novice Differences in Gymnastic Judging: An Information-processing Perspective. Applied Cognitive Psychology, 13: 269–281. 29. Ste-Marie, D. M. & Lee, T. D. (1991) Prior processing effects on gymnastic judging, Journal of ExperimentalPsychology, 17(1), 126–136. 30. Tomić, A. (1997). Izbrana poglavja iz didaktike. Študijsko gradivo za pedagoško andragoško izobraževanje. Ljubljana: Center za pedagoško izobraževanje Filozofske fakultete.

151

152

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

31. Tomić, A. (2002). Spremljanje pouka. Ljubljana: Zavod republike Slovenije za šolstvo. 32. Tormakangas, K. (1987). The Validity, Reliability and Generalizability of Rating of Written Composition. V R. E. Degenhart (Ed.), Assessment of Student Writing in an International Context, str.115–139. Jyvaskyla: Tutkimuslaitos. 33. Williams, J. (2000). Gymnastic Assessment #1. Dostopno 10.4.2004 na //schools. easnet.ecu.edu /pitt/ayden/dald1.htm. 34. Wiggins, G. (1998). Educative Assessment. San Francisco: Jossey-Bass Publishers. 35. Wolf, R. M. (1994): The Validity and Reliability of Outcome Measures. V A. C. Tuijnman in T. N. Postlethwaite (Eds.), Monitoring the Standards of Education: papers in honor of John P. Keeves, str. 121. Oxford, New York, Bunkyoko: Pergamon. 36. Zorman, L. (1968). Preverjanje in ocenjevanje znanja ter opazovanje učencev v šoli. Ljubljana: Zavod republike Slovenije za šolstvo. dr. Marjeta Kovač marjeta.kovac@guest.arnes.si

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

ARTISTIKA IN D2 – MLAJŠE KATEGORIJE, SKUPINSKA VAJA, BREZ REKVIZITA (PRIREJENO PO PRAVILNIKU FIG – RG) Špela Dragaš KRG Narodni dom IZVLEČEK Glavni cilj artistike kot komponente vaje RG je predstaviti čustveno sporočilo gledalcem in prikazati koreografsko idejo z izrazno predstavitvijo, ki sledi trem vidikom: povezanost z glasbo, umetniški vtis in izraznost (koreografija). Glasba vaje za RG mora vsebovati zahtevane karakteristike glasbene spremljave za RG: karakter, ki je skladen z razvojem vaje, z jasnim ritmom, da lahko podpira in poudarja gimnastično gibanje (gibanje skupinske vaje). Zahteva se harmonija med karakterjem in ritmom glasbe kot tudi med karakterjem in ritmom vaje in gibanja. Harmonija med glasbo in gibanjem mora biti poudarjena tekom celotne vaje. Če je samo na začetku in na koncu, se jo upošteva kot glasbeno ozadje. Tipični karakter v skupinskih vajah je sodelovanje vseh tekmovalk v skupini v duhu skupinskega dela. Kompozicija mora biti zasnovana tako, da je ideja sodelovanja med vsemi tekmovalkami vidno prisotna v celi vaji.

SODELOVANJE MED TEKMOVALKAMI /BONUSI D2 KOREOGRAFIJA Splošne zahteve

Koreografijo označuje vodilna ideja, ki se izvaja od začetka do konca kot enotno sporočilo vaje, z uporabo vseh možnih gibanj s telesom in rekvizitom. Kompozicija ne sme biti samo skupek nepovezanih težin. Vsebovati mora primerne povezave – tehnične, estetske in čustvene, ki omogočajo in podpirajo razvoj glavne teme vaje. Elementi težin s telesom morajo biti enakomerno porazdeljeni preko celotne vaje in logično povezani. Prehodi iz enega gibanja v drugega – ali zaporedja gibanja – morajo biti logična kontinuiteta in ne skupek nepovezanih elementov. Uporabiti se mora celoten tekmovalni prostor.

153

154

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Elementi gibanja s telesom Elementi gibanja s telesom morajo biti čimbolj raznovrstni. Telo mora pri vseh gibanjih sodelovati v celoti. Gibanje telesa ne sme biti segmentirano, biti mora v sodelovanju z glavo, z dlanmi, z različnimi položaji in z gibanjem ramen, vratu itd. Raznolikost gibanja mora upoštevati sledeče vidike: - dinamiko (hitrost in intenzivnost gibanja), - uporabo prostora, - smer, - vrsta premikanja, - nivoji, - načini premikanja.

Začetna pozicija telesa na začetku vaje mora upravičevati začetni gib. Sodelovanje Vsaka kompozicija mora vsebovati različne elemente “sodelovanja med tekmovalkami” in “skupinskega dela”. Vidno mora biti tudi uporabljanje različnih tipov organiziranja kolektivnega dela, a) ko vse tekmovalke izvajajo enaka gibanja: * organizacija s sinhrono izvedbo, * organizacija izvedbe s hitrim sosledjem, * organizacije izvedbe v “kanonu”, * organizacija »kontrastne« izvedbe; b) ko vse tekmovalke ali podskupine izvajajo različna gibanja: * organizacija z “zborovsko” izvedbo, * organizacija s sodelovanjem. V kompoziciji ne sme prevladovati nobeden od navedenih tipov organizacije.

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

Elemente sodelovanja je potrebno izbrati v skladu z osnovnim karakterjem RG, pri tem pa spoštovati estetski vidik gimnastike. Glavni kriterij za sojenje nedovoljenih elementov so vse akcije ali položaji, pri katerih je tekmovalka naslonjena na eno ali več sotekmovalk brez kontakta s tlemi dalj časa, kar pomeni: v fazi izvajanja treh ali več zaporednih gibov ali postanek v položaju za več kot 3 sekunde. Ti nedovoljeni elementi so: * nošenje ali vlečenje sotekmovalk, oprtih na rokah ali drug del telesa za več kot 3 korake, * hoja preko ene ali več tekmovalk (več kot ena opora ali korak), * formiranje piramid, * izvajanje več prevalov preko ene ali več sotekmovak, stisnjenih skupaj brez stika s tlemi. Dovoljeni elementi pa so: * elementi sodelovanja, ko ena ali več tekmovalk poda začetni impulz s telesom ali rekvizitom, s tem pa povzroči gibanje ene ali več sotekmovalk (vrtenja, skoki itd.), * kratkotrajni pasivni elementi s pomočjo ene ali več partneric brez pomikanja ali z največ tremi koraki.

Formacije V vsaki skupinski vaji mora biti najmanj 6 različnih formacij po amplitudi (ozke ali široke), po razporeditvi po tekmovalnem prostoru in glede na uporabo raznovrstnih smeri, kar pomeni, da mora skupina uporabiti celoten prostor. Formacije lahko tvorijo podskupine (različnih razporeditev) ali vseh 5 tekmovalk. Tekmovalke ne smejo ostati predolgo v isti formaciji. V skupinski vaji deklic je potrebno predstaviti najmanj po element gibanja s telesom iz vsake skupine.

155

156

Splošni strokovni priročnik Gimnastične zveze Slovenije 2012

D2 SKUPINSKA VAJA BREZ REKVIZITA SODELOVANJE MED TEKMOVALKAMI

Definicija sodelovanja Skupina tekmovalk, ki so delno ali popolnoma v kontaktu druga z drugo, sodelujejo lahko neposredno ali preko rekvizita, premikajoče se v raznih smereh in formacijah ali pa v drugih vrstah premikajočih se vzorcev. Kolavoracija je lahko organizirana tudi v podskupinah, vrednost se določi po nižji. Vrednost kolavoracij C = 0.10 vsako preprosto sodelovanje (dovolj je že preprosta »veriga«) ali »give me five« ali zamah z nogo preko sotekmovalke. Vse tekmovalke morajo sodelovati! Sodelovanje v povezavi s skokom nad tekmovalko/tekmovalkami (najmanj v višini kolena)ali skok v formo nog ali rok.

1 ali 2 = 0,20 Če akcijo skoka izvajata več kot dve tekmovalki, se doda 0.10

3 = 0,30 Sodelovanje s skokom in polakrobatskim elementom nad/skozi/ pod sotekmovalkami

1 ali 2= 0,30 Če akcijo skoka izvajata več kot dve tekmovalki, se doda 0.10.

3 = 0,40

Špela Dragaš dragass@libero.it