Na poti opuščanja evropske infantilnosti M ITJ A BLAŽ IČ
Ne vidim te silne krize vrednot, o kateri nam z ekranov, ne da bi ponudili uresničljive »alternative«, dnevno moralizirajo politični, družbeni in duhovni voditeljice in voditelji današnjega časa. Ne priznavam legitimnosti tovrstnih diskurzov, ker je ena njihovih posledic paraliziranje vsega novega, ki ga ustvarjamo za obrat iz mrtvega rokava, v katerega smo, s posmehljivim prezirom številnih kritik sistemov zadnjih tridesetih let, usmerili sodobno zahodno civilizacijo. In tako kot v osebnih življenskih krizah nostalgično bežimo v glorifikacijo brezskrbne nedolžnosti naših otroštev, se tudi v finančni in gospodarski krizi refleksno in krčevito oklepamo tradicionalističnih ureditev. Prav tistih, ki so krizo povzročile.
Odraščajoč človek razume, da so ravno vzorci, pridobljeni s socializacijo med nedolžnim otroštvom, pogosto ključ do mehanizmov, ki perpetuirajo osebne življenjske krize, zato jih reflektira in skuša preseči. Sodobna Evropa pa, tako se zdi, tolikšni samorefleksiji še ni dorasla in vidi rešitve krize predvsem v kolektivni regresiji v preverjene principe »starih dobrih časov«. Namesto da bi krize kot produktivni sestavni del življenja odraščajoče Evrope izkoristili za preboj iz utesnjujočih vzorcev, ki krize ciklično reproducirajo, se Evropa zapira vase in samozadovoljuje z goltanjem kratkoročno bolj ali manj neučinkovitih antidepresivov, ki jo onesposobljajo, da bi pri polni zavesti udejanjala spremembe. Aktivno opuščanje ustaljenih (destruktivnih) vzorcev in inovativno uvajanje novih, produktivnejših, lahko ponudi veliko učinkovitejše rešitve od ustrahovanja in infantilnega vztrajanja pri lažni varnosti tradicionalističnih vedenjskih paradigem.