>> J A N EZ ŠKRABEC
Stanje, ki pesti tako posameznike kot skupnosti in elite, ni zgolj ekonomska kriza. Je veliko širša kriza, kriza neprilagojenosti na trenutne razmere. Zdi se, kot da Evropa kot političen projekt kljubuje nacionalni državi, kljubuje njeni primernosti v pogojih vse večje soodvisnosti, kljubuje globalizaciji sami. Evropeizacija je pač razumski politični odziv na globalizacijo. Pa je res nujna? Saj ne bo tragedija, če ne bomo več središče sveta! Proces evropeizacije, tako kot tudi proces globalizacije, terja politično, gospodarsko, socialno in kulturno sinhrono delovanje. Evropski trg temelji na evropski skupnosti, ta pa na družbi, ki bi morala več poudarka namenjati izobrazbi. Nekoč je takšna že bila: ob zametkih razvoja sodobnih univerz, ko so se stara evropska mesta bojevala za univerzitetni status, vse pa je temeljilo na podjetniški pragmatičnosti, ki se je izkazala kot razvojno gonilo. Izobrazba je za obstoj demokracije ter njenih ključnih vej, človekovih pravic, zakonodaje, politike in prava, zagotovo ključnega pomena.
Izobraženi bi, kljub temu da se je naš včerajšnji svet zrušil, morali znati sprejeti novega. Razmere res niso dobre, a po drugi strani tudi katastrofalne niso. Evropski izvoz je večji od uvoza, proračunski primanjkljaj se počasi zmanjšuje. Evropski trg, še vedno eden izmed največjih in najmočnejših na svetu, postaja čedalje bolj odprt, več je konkurence. To je zagotovo prednost, ki jo prinaša Evropska unija. Še zdaleč nismo blizu stanja, ko bi se morali predati. Znati moramo izrabiti naše prednosti. Naša prihodnost je naša kultura, pomemben produkcijski dejavnik evropskega gospodarstva, ki vpliva na gospodarsko rast in na ustvarjanje kakovostnih delovnih mest. Kultura Evrope je s pestrostjo, mnogoterostjo in različnostmi močna komparativna prednost v globalnem svetu. Seveda ne brez povezovanja s tistimi deli sveta, ki so v vzponu, na primer z Azijo, z učenjem njihovih jezikov, spoznavanjem njihove kulture, skupnimi raziskavami in razvojem, trgovanjem; tu je tudi prihodnost za mlade in njihova nova delovna mesta. Pisateljica Brina Svit je nedolgo tega poetično, a hkrati realistično pretanjeno prepletla med seboj dve besedi: spokojna identiteta. Poiščimo spet to svojo identiteto in bodimo hkrati odprti kot posamezniki, družbe in kot države. Po Maxu Frischu, švicarskem pisatelju, identiteta pravzaprav ni dediščina preteklosti, temveč izraz našega skupnega projekta za prihodnost. Ni dana z rojstvom ne z lenobnim pripadanjem neki skupnosti, ampak predvsem z delovanjem zanjo, njen razvoj, njeno prihodnost. Prihodnost je odvisna tudi od vsakega posameznika. Ker vsak posameznik tvori družbo. Vsakdo, ki biva in diha z družbo in v njej, mora prevzeti odgovornost za svoje osebno in družbeno okolje.