>> S A NDRA BAŠIĆ HRVATI N
judovski mistiki na začetku zapiše posvetilo: V spomin Walterju Benjaminu (1892-1940) prijatelju (…) Umrl je v Port Bouju v Španiji na poti v prostost. Ne pozabimo, Benjamin je naredil samomor, ker mu ni uspelo zbežati iz Evrope, ki je ljudem vzela upanje, da je s pomočjo razuma možno premagati politično norost. Se res ničesar nismo naučili? Kriza je prinesla strah, strah pred prihodnostjo. In v tej situaciji ustrahovanja so vsi ponujeni ukrepi korak v napačno smer. Pa se še enkrat vrnimo v preteklost. V besedilu Razvoj socializma iz leta 1880 Friedrich Engels obravnava pomen kriz. »Postopoma pospešujeta korak, preideta v tek, industrijski tek se požene v dir in ta se spet stopnjuje do nebrzdane dirke, do popolne industrijske, trgovske, kreditne in špekulativne dirke čez ovire, dokler se po vratolomnih skokih končno spet ne znajde – v jarku poloma.« In v tej ponovni »krizi iz izobilja« politične elite iščejo napačno pot v zavarovanju politične stabilnosti za vsako ceno. Kakšne volitve, lepo prosim. Če gremo na volitve, bomo izgubili dragoceni čas. Časa pa ni. Naenkrat politika in demokracija postaneta vprašanje
zgube časa in denarja. Naenkrat vladanje postane upravljanje, vladajoči pa menedžerji, ki so na tej poziciji toliko časa, kolikor je pač potrebno. To pa so nevarne stvari. To so vhodna vrata v stanje, ki ga nočemo ali pa ne moremo imenovati s pravim imenom. To je izredno stanje, v katerem vsi demokratični vzvodi vladanja postanejo motnja, vsaka zahteva po premisleku in spremembi pa nevarni radikalizem, ki ga je treba na vsak način zatreti. To, česar trenutne politične elite ne razumejo, je, da so nam dvajset let govorili, kako sta kapitalizem in demokracija neločljivo povezana, dobesedno eno in isto. Kapitalizem je enako demokracija. To, kar vidimo zdaj, je, da ta enačba ne drži. Kriza nam je jasno pokazala, da obojega ne moremo rešiti. Če rešimo kapitalizem, ostanemo brez demokracije. In obratno. Na koncu pa še eno pomembno opozorilo. Pozicija, s katere se sprašujemo, vpliva na naravo vprašanj, in narava vprašanj vnaprej določi, kakšne odgovore lahko pričakujemo. Kot bi rekel Ernesto Laclau: Vse poti pač ne vodijo v Rim.