>> S A NDI ČEŠKO
Evropska unija je izjemno ambiciozen projekt že za stabilne politične in gospodarske razmere, v današnjem skrajno dinamičnem svetu pa je, kot da bi menjali streho na hiši sredi najhujšega neurja. Evropa se ni združila zato, da bi zamrznila in tako ohranila vse, kar je bilo doseženo v povojnem času, temveč da bi se lahko na spremembe odzvala kot skupnost, kajti le kot skupnost bomo lahko imeli v novem svetu trdno in prepoznavno vlogo. Zapletene razmere stopnjuje še dejstvo, da je bila Evropska unija projekt gospodarskih in političnih elit, ki so imele za cilj predvsem izključiti vojno kot način uveljavljanja ekonomskih interesov, kar naj bi bil tudi zadosten temelj za vse ostalo – demokracijo, gospodarsko rast in socialno blaginjo. V zelo kratkem obdobju so bili narejeni epohalni ekonomski premiki na vseh področjih dela in življenja, in to v vseh državah Evropske unije. Ne glede na trenutne negativne trende zato Evropa (tudi na svojih najbolj prizadetih območjih) še vedno ostaja najbolj socialno uravnotežena in odgovorna družba v svetu. Če pa ne bomo našli demokratičnega dogovora in odgovora na izzive, s katerimi se sooča ves svet, bodo pod vprašaj postavljeni temelji, na katerih je bila zasnovana dosedanja ureditev.
In kje je Evropi do sedaj najbolj spodletelo? Evropska skupnost je brezhiben, tehnokratsko-političen projekt, ki se je izvajal z inženirsko preciznostjo, korak za korakom. Najprej z ustanovitvijo Evropske skupnosti za premog in jeklo davnega leta 1951 ter ustanovitvijo skupnega trga EGS leta 1957, ki se 1973 razširi na devet držav. Sledijo prve neposredne volitve v Evropski parlament, leta 1993 se z Maastrichtsko pogodbo ustanovi Evropska skupnost, ki se leta 1995 razširi na 15 članic in nato postopoma na 28 članic. Ta proces, ki se je odvijal pod okriljem vlad in parlamentov in je tekel dokaj tekoče, se je zamajal, ko je bilo treba zanj pridobiti tudi aktivni glas državljanov – francoski in nizozemski volivci so se na referendumu izrekli proti Ustavi Evrope. Težko je dati dokončno oceno, kaj je bil razlog za zavrnitev, v vsakem primeru pa se je pokazal razkorak med politiko in državljani, ki v vrtincu sprememb v tem zgodovinskem projektu niso več prepoznali sebe. Zato je projekt Evropske unije dobil predznak, da je to zgolj projekt velikega kapitala in elit. Zdi se, da so njegovi snovalci menili, da bo vse, kar je dobro za gospodarstvo, samoumevno dobro tudi za državljane. Politika in elite so pozabile, da obstajajo tudi življenjski interesi in premisleki državljanov, ki nosijo celotno breme ekonomske krize in se sprašujejo, kaj jim politične spremembe dejansko prinašajo. Strah in negotovost na eni strani, na drugi pa zbirokratizirane in od ljudi odtujene politične elite, ki so v ekskluzivnih strukturah odločanja izgubile sposobnost komuniciranja s svojimi volivci in tudi vso kredibilnost, ustvarjajo idealne pogoje za populistične, nacionalno ekstremistične skupine, ki so v preteklosti že vzele usodo zgodovine v svoje roke.