>> LU Č KA KAJFEŽ BO GATAJ
A EU na svoji koži spoznava, da globalni trendi, ki jih v veliki meri določata rast prebivalstva in potrošnje na prebivalca, vse bolj izpostavljajo pomanjkanje virov kot ključni omejitveni dejavnik razvoja. To sproža pri večini virov hitro rast in večje nihanje cen, kar seveda znižuje konkurenčnost gospodarstev. Evropa postaja povsem odvisna od uvoza energije in surovin, saj uvozi približno šestkrat več surovin, kot jih izvozi, redke rudnine, kot so kobalt, platina, titan in vanadij, pa uvaža v celoti. V Nemčiji je strošek surovin v industriji že dvakrat večji kot strošek dela. Industrijska in razvojna politika naj bi spodbujali raziskave in inovativnost na področjih, ki bodo zmanjševala odvisnost od virov, ki jih preprosto nimamo. Če smo do zdaj izboljševali produktivnost dela, moramo za naprej izboljševati produktivnost virov. Ekonomsko smiselne druge možnosti pravzaprav niti nimamo. Evropski komisar za okolje Janez Potočnik meni še, da vzorca razvojnega modela, razvitega v privilegiranem razvitem delu sveta, ni mogoče preslikati na svet, v katerem živi že več kot sedem milijard ljudi, ki vsak dan trošijo več. Prehodu v gospodarstvo, ki bo bolj učinkovito ravnalo z viri in kjer je zelo malo izgubljenega, torej v zeleno gospodarstvo, se zato preprosto ne moremo izogniti.
Zelene poti in stranpoti Je zeleno gospodarstvo ali zelena rast torej alternativa za Evropo ali celo rešitev za prihodnost? Morda, a kaj, ko točnih predstav, kaj je to zeleno gospodarstvo, nimamo. Naivno ga lahko enačimo z razvojem proizvodov, ki jih bo mogoče ponovno uporabiti, reciklirati, proizvodov, ki jih bo mogoče proizvesti z manj porabe energije, vode, surovin in drugih dragocenih virov. Za mnoge so zelena delovna mesta vsa mesta v industriji obnovljivih virov energije: od monterja solarnih panelov do prodajalca biodizla. Čeprav oba lahko delata v mizernih pogojih in za mini plačo. Če bi zeleno gospodarstvo res postalo alternativa današnjemu razvojnemu modelu, potem bo moralo biti mnogo več. Prehod v zeleno, trajnostno ali »kakor ga že poimenujemo« gospodarstvo je kompleksen in dolgoročen podvig, saj Evropa ne potrebuje le malih kozmetičnih popravkov. Novo gospodarstvo potrebuje vlaganja in na prvem mestu je vlaganje v ohranjanje naravnega kapitala. Politika mora prepoznati gospodarski in socialni potencial, ki ga ima naravni kapital, in naj za začetek odpravi subvencije za škodljive vplive na okolje, prepove nesmotrne in netrajnostne rabe prostora, vode in drugih naravnih virov. Zelenega gospodarstva tudi ne bo, če ne bomo vlagali v ljudi. Vsi potrebujemo nova zelena znanja in veščine, pa še nimamo ustrezne izobraževalne politike. Mnogi bi se morali vključiti v programe preusposabljanja, ki naj bi bili ključni del politik