BA B Y B O O M BA B Y B O O M 01
Še zlasti neugoden razkorak med dejanskim in želenim stanjem pa prinaša evropski način življenja na področju podnebnih sprememb. Že leta je uradno evropsko stališče, da je nujno doseči cilj omejitve globalnega dviga temperature na manj kot 2 stopinji Celzija in da je za to potrebno tudi znatno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov v Evropi. Ne pozabimo, da je po skupnih izpustih teh plinov EU takoj za Kitajsko in ZDA. Pogosto se pohvalimo, da so se naši izpusti v zadnjem desetletju zmanjšali in da bomo dosegli kjotske cilje. A roko na srce, ti podatki zajemajo le izpuste v državah članicah EU, izračunane po dogovorjenih mednarodnih smernicah, ki jih določa UNFCCC. V resnici pa je evropski prispevek h globalnim izpustom bistveno večji - v izračunih namreč nikoli ni upoštevan evropski uvoz blaga in storitev. Ta pa se je večal iz leta v leto, saj smo v Evropi ostali tipična potrošniška družba. Tudi sistem trgovanja z izpusti se nam v EU ni preveč posrečil, saj je prihajalo do številnih stranpoti in celo zlorab. Naivno je bilo pričakovati, da bo tak tržni mehanizem reševal okoljske težave, katerih globoki vzrok je potrošniški način življenja.
54 / 55
Negospodarna korist Planet, ki ne raste, spreminjamo torej tudi Evropejci, misleč, da bomo od tega imeli nenehne koristi. A to počnemo negospodarno in planet se že odziva. Ta odziv pa nas vse bolj stane. Stanejo nas posledice podnebnih sprememb, stanejo nas lokalne ekološke katastrofe, vplivajo na naše blagostanje, na kakovost in razpoložljivost osnovnih virov in s tem tudi na naše zdravje. Neporavnan račun naravi družba plačuje s povečanjem umrljivosti, skrajšanjem življenjske dobe in stroški zdravljenja bolezni, ki jih povzroča onesnažen zrak, preko zmanjšanja kmetijskih pridelkov zaradi več ozona pri tleh ter seveda propadanja ekosistemov. Poseganje v naravo je sicer prispevalo k razvoju človeštva, a cena za to so naraščajoči stroški za blaženje učinkov nepredvidenih tveganj in nepričakovanih dogodkov. Žalosten rezultat bo tudi neprimerno slabše stanje okolja in virov za prihodnje generacije. Zato je premislek o spremembah našega ravnanja nujen. Rast preko mej Evropska politika omejenosti planeta dolgo časa ni upoštevala. Do 70-ih let je veljalo, da meje rasti ne obstajajo. V 80-tih prejšnjega stoletja je začelo veljati mnenje, da meje sicer obstajajo, a so daleč v prihodnosti. Mantra 90-tih je bila, da so meje rasti že bližje, a niso pomembne, ker jih bodo uravnavali trgi. Grenko spoznanje na začetku novega tisočletja je bilo, da tržno gospodarstvo ne deluje v to smer, vendar z optimističnim nastavkom, da bodo nove tehnologije omogočale nadaljnjo rast. Od leta 2010 poslušamo, da če bi nam uspelo obdržati gospodarsko rast, ne bi imeli težav z mejami. Lani pa je konferenca RIO+20 lansirala novo idejo: da nam bo zeleno gospodarstvo dalo nove vire za rast. >> >