Prihodnost Evrope: trajnostni razvoj ali le še razvoj za preživetje? LU ČKA KAJ F EŽ BOG ATAJ
Prihodnost Evrope je v času globalnih povezav in tudi globalnih problemov, milo rečeno, nejasna. O njej moramo razmišljati z različnih zornih kotov. Pomemben vidik evropske prihodnosti je okoljski vidik. In okoljski problemi so danes globalni. Vemo, da je Zemlja super planet, ki pa ima napako – da je omejen. Človeška vrsta na njem raste tako številčno kot po gospodarskih apetitih, planet pa ostaja enako velik, a z veliko bolj omejenim dostopom do naravnih virov na Zemljana. Tega se v evropskem izobilju, v katerem živimo, ne zavedamo dovolj. Ljudje smo v zadnjem stoletju ustvarili novo dobo na tem planetu, ki jo je nobelovec Paul Crutzen poimenoval antropocen. Pri tem je Evropa z gospodarsko ekspanzijo zadnjih dvesto let še kako sodelovala. Za antropocen je značilno, da se posto-
poma približujemo zgornjim mejam nosilnosti planeta. Eksponentna rast človeških aktivnosti ustvarja neverjetne pritiske na biofizikalne sisteme in nekatere kritične meje so že presežene. Globalni okoljski problemi Zaenkrat imamo težave vsaj na devetih področjih. Najprej omenimo podnebne spremembe, katerih ključni indikator je vsebnost ogljikovega dioksida v zraku. Ta je znašala pred tristo leti 280 ppm (delcev na milijon), trenutno pa je vsebnost že 400 ppm in zaradi rabe fosilnih goriv in spreminjanja rabe tal še vedno raste. Varna meja, ki naj je ne bi presegli, pa je manj kot 350 ppm CO2. Kritično mejo smo tako že presegli za več kot desetino. Na drugem mestu je zakisanje oceanov, ki vpliva na morske ekosisteme, koralne grebene, prehranjevalne verige in s tem tudi na človeka. Stopnja zakisanja je trenutno vsaj stokrat hitrejša kot v kateremkoli ob-