>> MOJMIR MRAK
Monetarna unija pa je v smislu zahtevnosti oziroma predpogojev, ki morajo biti ustvarjeni, še bistveno bolj zahtevna. Zakaj? Osnovni problem vsake monetarne unije je, kako se učinkovito soočiti s problemom t.i. asimetričnih šokov. Gre za tiste šoke, ki z različno intenziteto prizadenejo njene posamezne geografske dele. Teorija optimalnega valutnega območja, razvita v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je identificirala naslednje štiri predpogoje, ki jih mora izpolnjevati geografsko področje, da bi se »kvalificiralo« za uspešno monetarno unijo: prost pretok delovne sile, tesna gospodarska povezanost med posameznimi geografski deli unije, gospodarska raznolikost teh geografskih delov in fiskalna moč na ravni monetarne unije kot celote. Če pogledamo evropsko monetarno unijo skozi prizmo teh predpogojev, je jasno, da dveh od njih ob svoji ustanovitvi ni izpolnjevala. Evropska unija formalno sicer ima prost pretok delovne sile, dejansko pa je ta svoboda omejena ne le zaradi jezikovnih ovir, temveč tudi zaradi še vedno velikih razlik v nacionalnih ureditvah na številnih področjih. V pogojih dejanske omejenosti prostega pretoka delovne sile bi bilo še toliko bolj pomembno, da bi evropska monetarna unija imela bodisi skupen proračun bodisi vsaj skupen sklad, s katerim bi lahko posredovala v državah, ki bi bile prizadete z asimetričnim šokom. Zaradi politične občutljivosti, povezane s prenosom dela fiskalne suverenosti na nadnacionalni nivo, izvirna institucionalna infrastruktura evr-
skega območja tovrstnega fiskalnega mehanizma preprosto ni predvidela. Kot nekakšna »druga najboljša rešitev« je bil vzpostavljen Pakt za stabilnost in rast, katerega osnovna logika je bila, da mora vsaka od držav članic sama skrbeti za svojo fiskalno stabilnost. Druga velika slabost originalne institucionalne infrastrukture evrskega območja pa je bila v tem, da sploh ni predvidela mehanizma za reševanja držav članic, če/ko bi katera od njih zašla v krizo. Tudi to izvira iz politične nepripravljenosti v času formiranja evrskega območja, da bi se institucionalno omogočili fiskalni transferji v države, ki bi bile prizadete z asimetričnim šokom. Skratka, originalna institucionalna infrastruktura evrskega območja je bila v ekonomskem smislu pomanjkljivo postavljena. V času konjunkture je sicer delovala kolikor toliko uspešno, kot izrazito krhka in dolgoročno nevzdržna pa se je izkazala v trenutku, ko je območje evra zašlo v prvo veliko krizo. Vse to, kar počnemo od leta 2010 dalje, najprej v obliki ad-hoc reševanja Grčije, Portugalske in Irske, kasneje pa z bolj sistemskimi ukrepi, je usmerjeno v popravljanje oziroma dopolnjevanje institucionalne infrastrukture območja evra. Osnovni namen teh ukrepov je bil dvojen. Prvič, popraviti oziroma okrepiti dokaj pomanjkljiv mehanizem preprečevanja kriz, kar se je zgodilo s celovito preobrazbo Pakta stabilnosti in rasti. In drugič, popolnoma na novo vzpostaviti mehanizem za reševanje kriz, saj originalna institucionalna infrastruktura evrskega območja tega instrumenta preprosto ni vsebovala. V tem kontekstu je bil ustanovljen najprej začasni in nato še stalni mehanizem za reševanje kriz, kar je bil dejansko prvi korak k vzpostavljanju fiskalnega stebra skupne evropske valute. Drugi pomemben korak na tej poti pa je bila odločitev za vzpostavitev bančne unije z enotnim bančnim nadzorom, enotnim mehanizmom