>> A NITA OGUL IN
ki obliko raka, kot jo ima moj bratec, ozdravi zelo hitro in učinkovito. Trudila se bom, da bom doprinesla k skupnemu znesku, ki bi bratcu povrnil življenje. In sem že polnoletna. Odgovorna za svoja dejanja pa sem postala, tako se mi zdi, že kot osnovnošolka. Mami mi je pogosto dejala, da bi bilo njeno življenje, če ne bi imela mene, peklensko. Smo leta 2016. Svoj izobrazbeni cilj sem uresničila – zdravnica sem. Pediatrinja. Študij, ki sem mu posvečala svoje življenje, je torej uspešno zaključen. Zadnje obdobje mojega izobraževanja je bilo prav zares mukotrpno. Že ob začetku študija, ki ni bil preprost in lahek, sem veliko delala. Hotela sem zaslužiti, da smo bratca peljali k alternativnemu zdravniku v tujino, saj v uradni medicini ni bilo več upanja zanj. Tudi tja smo prispeli prepozno. Mojega bratca ni več. Izgubil je boj z boleznijo. Huda bolezen je napadla tudi mojo mamo. Nikoli ni prebolela, da je izgubila delo, da je zaman iskala drugo. Nikoli ne bo prebolela smrti svojega sina. Pomagam ji, kolikor se pomagati sploh da. Upanja za njeno preživetje pa je vse manj. Ves čas študija sem se trudila, da bi ne bila staršem v breme, strošek. Pridobila sem
štipendijo. Ob študiju sem opravljala mnogo del. Najraje pa sem spremljala otroke na letovanjih in taborih v času letnih počitnic preko moje ZPM Moste - Polje. Bilo mi je lepo, še toliko bolj, ker sem lahko omogočila, da sta bila del te lepe zgodbe tudi moja oba brata, dokler je mlajši še zmogel nova doživetja. In se oziram nazaj. V leta, ko sem kot osnovnošolka sanjala o svojih priložnostih. Svojem lepem življenju. Izobraževanju. O svoji družini, ki mi je kot otroku nudila skromno, a ljubeče in varno zavetje. O prizadevanjih, da bi – enako kot moja starša - prikrila svojim sošolcem v srednji šoli, da nisem imela enakih možnosti. Da sem se trudila za osnovno preživetje družine, da sem bila v oporo tudi staršema, ki sta pogosto obupovala nad usodo in tem, da zanju ni pravega dela, ki bi omogočalo dostojno in zdravo preživetje družini. Oziram se na čas, v katerem živimo. Na mojo lepo domovino. Ki je postala del Evrope. Del vse bolj revne Evrope. Res, da sem pridobila izobrazbo, zato ker sem si postavila cilj, ki sem mu sledila z izjemnimi napori. Pogosto lačna, kot sta bila lačna moja starša zato, da bi bolnemu bratcu omogočila preživetje. Tako kot za moja starša danes tudi zame ni dela. V Sloveniji ne. Odšla bom. Ker moram. Moram, če hočem preživeti in pomagati preživeti mojima staršema in bratu, ki ne more študirati. Ker ni denarja. In v tej lepi deželi je vse več takih mladih, kot sem sama. Kot