TRA D I C I O N A L I S TI POVOJ N A KO H O RTA
pritiskov kapitala že mogoče primerjati s katastrofo, ki jo ljudem običajno prinaša vojna. Socialna neenakost je tudi eden glavnih vzrokov za fragmentacijo Unije, ki je vse bolj očitna. Evropska unija se je namreč že zdavnaj prelevila v skupnost dveh hitrosti. V eni so članice evrskega območja, v drugi pa države, ki evra še nimajo. Toda razkoli so tudi znotraj evrske zone. Na sever in (sredozemski) jug, ki postaja nekakšna žalostna kolonija Bruslja in Berlina. Evropa se torej spet deli na zatirajoče in zatirane. Ujeta je v disfunkcionalni trikotnik, pravi Timothy Garton Ash, ki ga sestavljajo nacionalne politike, (posledično neenotna) skupna evropska politika in kajpak globalni trgi, ki od evrokratov nenehno zahtevajo nekakšne signale. In ti jim jih res vztrajno pošiljajo. A kam, saj ti trgi nimajo ne imena, ne naslova, ne elektronske pošte in ne telefona ... Politika Evropske unije je kljub retoričnemu združevanju v bistvu ves čas ostala nacionalna. Lizbonska pogodba je Evropskemu parlamentu resda podelila več pooblastil, toda o vsem še vedno odločajo nacionalni politiki, ki se sestajajo za zaprtimi vrati v Bruslju. Daleč od javnosti. Tudi zato po evropskih sestankih na vrhu ni ene zgodbe, ampak 28. Vsaka članica ima namreč svojo. In tem je potem treba dodati še tisto, ki jo pove Bruselj. Pravi evropski politični Rašomon. Devetindvajset različnih zgodb o enem samem dogodku, povedanih v 24 različnih jezikih. Na tak način res ni mogoče voditi Evrope.
30 / 31
V iskanju izhoda iz krize ni preprostih rešitev. Potrebna je namreč popolna rekonstrukcija Unije, ki pa se lahko zgodi samo od spodaj, kot pravi Ulrich Beck. Z državljanskimi pobudami, razpravami, protesti in tudi z revoltom, ki bi moral za vselej pomesti z zdajšnjimi evrokratskimi in kapitalskimi elitami. Z elitami, ki so Evropsko unijo gradile po svojih vatlih in ne po željah ljudi. Zato Evropska unija nikoli ni postala njihov, ljudski projekt. Potreben je nekakšen evropski New Deal, ki nam bo vrnil Evropo. Evropo, ki smo si jo vsi želeli in o njej sanjali. Evropo, ki bo res temeljila na človekovih pravicah in na spoštovanju človeškega dostojanstva. Evropsko unijo pravih demokracij. In prav zato Evropo brez Angele Merkel, ki je zaradi velikih ekonomskih (in političnih) koristi, ki jih je Nemčiji prinesla Evropska unija, že zdavnaj sebično pozabila na dolgoročne skupne koristi vseh članic Unije. Nemška kanclerka očitno ni brala Thomasa Manna, ki je nekoč resno svaril: »Ne nemška Evropa, ampak evropska Nemčija!« Švedski antropolog Sven Lindqvist je v eni od knjig zapisal, da beseda Evropa pravzaprav izvira iz semitske besede, ki pomeni temo. Ime je v resnici pravo, saj Evropa v takšni temi, tudi zaradi vse bolj naraščajočega populizma in sovraštva do drugačnih, kar je naravnost uničujoča kolateralna posledica krize, že dolgo ni bila. Toda po drugi strani je Winston Churchill nekoč slikovito dejal, da zvezde pravzaprav v vsej lepoti zasijejo šele v temi. Zvezdam na evropski modri zastavi, ki je skupna Svetu Evrope in Evropski uniji, do polnega sijaja manjka še veliko. Dokončno bodo zasijale šele tedaj, ko bo »skupni evropski dom«, o katerem je že pred skoraj četrt stoletja v Strasbourgu govoril Mihail Gorbačov, vendarle dobil trdno streho. Streho, ki jo bodo po svoji meri gradili ljudje in ne evropska politična elita, ki je že zdavnaj izgubila stik z realnostjo.