>> J A N EZ KOCJANČIČ
Temeljna politična koncepta – socialno demokratski in konservativni - sta v zadnjem desetletju močno prežeta z idejami neoliberalizma in ne ponujata dovolj učinkovitih in oprijemljivih rešitev. Medtem ko dosedanji gospodarski in infrastrukturni modeli hitro propadajo, je na vidiku zelo malo novih. Verbalno so vsi za korenite reforme in novo razvojno paradigmo, v praksi pa prevladujejo inertne politike. Dejansko je za evropsko politiko značilno, da v njej prevladuje pragmatizem, zelo malo pa je dolgoročnih vizij in izvenserijskih voditeljev, kot so svojčas bili Churchill, De Gaulle in Adenauer.
tekmi. Zanesljivo se tega ne da dosegati z reprodukcijo obstoječih odnosov in z novimi politikami izolacionizma. Evropa potrebuje novo razvojno vizijo in temeljite vsebinske reforme, zlasti pa modernizacijo in osvežitev svojih gospodarskih struktur. Tak izhod iz krize in nove oblike rasti, ki mora biti socialno in ekološko vzdržna, nikakor ne bo enostaven. Spreminjanje pomanjkljivosti Evrope v njene prednosti bi moral biti osmišljen proces, kjer bi morali imeti proizvodi in storitve, ki bi nastajali na evropskih tleh, več dodane vrednosti na temelju znanja in ustvarjalnosti. O družbi znanja ni dovolj govoriti, treba jo je uresničevati!
Vodilna država po ekonomski in finančni moči je postala v Evropski uniji Nemčija, ki je močno prekosila svoji tekmici Francijo in Veliko Britanijo, pa tudi nečlanico Rusko federacijo. Nemčija, ki je bila po drugi svetovni vojni močno razrušena in dalj časa brez večjega dela svoje moške delovne sile, po vojni ni zdrsnila v brezizhodno krizo in hiperinflacijo kot po prvi svetovni vojni v časih Weimarske republike, ampak si je hitro opomogla in začela z daljšim obdobjem kontinuirane robustne gospodarske rasti, med drugim zahvaljujoč odpisu kreditov in Marshallovem planu, skratka ukrepom, ki jih sama odreka prezadolženim državam z evropskega roba in juga (Grčija, Ciper, Italija, Španija, Portugalska, Irska, Islandija), saj bi nekatere, denimo Grčijo, kar prikovala na bolniško posteljo. Ali so vsiljeni neoliberalni programi varčevanja, ki jih narekuje zlasti Nemčija, pametni in dobri, je več kot sporno. Čas bo tudi pokazal, ali je vodilna gospodarska in finančna vloga Nemčije v Evropski uniji za usodo Evrope dobra ali slaba. Osebno pritrjujem nobelovcu Paulu Krugmanu, ki meni, da so neoliberalne politike in programi varčevanja v korist bogatih (tako družbenih slojev kot držav), saj jim ohranjajo vrednost njihovega premoženja,