Evropskemu združevanju ni alternative J A NE Z KOC I J ANČI Č
Evropa bi morala biti leta 2030 za Evropejce boljša, uspešnejša in srečnejša kot danes, ko kljub bogastvu narodnostnih in kulturnih razlik postaja čedalje bolj okostenela celina, zagledana v svojo preteklost. Menim pa, da ni realno pričakovati, da bi Evropa, tako kot je bila v devetnajstem in prvi polovici dvajsetega stoletja, spet postala vodilni kontinent v svetu. Prej nasprotno – ob kratkoročnem in srednjeročnem nadaljevanju sedanjih razvojnih trendov bo Evropa še naprej izgubljala. Najprimernejši odgovor Evrope na spreminjanje njenega položaja so in morajo biti različne oblike evropskih integracij, ki pa so zaenkrat močno pomanjkljive. V Evropsko
unijo kot v najpomembnejšo nadnacionalno organizacijo na naši celini še vedno ni včlanjenih več kot dvajset evropskih držav. Poleg tega unijo razjedajo notranje razlike, saj niso ustvarjeni mehanizmi, ki bi izjemno nemško produktivnost dela spremenili v motor razvoja in ne v dejavnik gospodarskega in finančnega uničevanja manj konkurenčnih obrobnih evropskih držav. Številni evropski narodi namesto skupnih iščejo svoje rešitve in izhode. Pri tem prihajajo do izraza različne sebičnosti, ki so sicer legitimne, niso pa najboljše za usodo celine. Čeprav je Evropa zibelka številnih sestavin sodobne civilizacije, ji za razvojni zasuk manjkajo nekatere temeljne predpostavke, saj ima premalo surovin, energije in mlade delovne sile. Ker se ob izrazitem staranju evropskih družb in ob drugih negativnih demografskih trendih (npr. nizka nataliteta) sočasno pojavlja velika nezaposlenost (čedalje manj številčnih) mladih, tudi tistih z najvišjimi stopnjami izobrazbe, kar je posledica povečevanja produktivnost, propadanja poljedelstva in klasičnih industrij, se Evropa z velikim številom protiimigracijskih politik brani pred dotokom mlade delovne sile iz drugih geografskih področij. Ob tem se vedno znova silovito pojavljajo nacionalizmi in vplivajo na državne politike.