EU – perspektiva ali izgubljena priložnost P E TE R TOŠ
Ocena, da je EU v globoki krizi, je enotna tako v Evropi kot v svetu. Nizka rast v najrazvitejših državah še ni znak ozdravitve. 500 milijonska evropska zveza je žrtev velike ciklične krize kapitalističnega sistema, svojih lastnih slabosti in preteklih razvojnih napak v nekaterih članicah. Kriza poglablja nesoglasja. Namesto vrednot in načel združevanja je ponovno na pohodu nacionalni egoizem. Svetovno gospodarstvo je soočeno s posledicami globalizacije, ki niso le pozitivne. Kapital obvladuje življenja ljudi, njihov državljanski položaj, parlamente in vlade ter ukinja velike pridobitve preteklega civilizacijskega razvoja. Evropa, zgodovinski nosilec revolucionarnih sprememb, demokratičnega parlamentarizma, človekovih pravic, kulture, sociale in solidarnosti, se utaplja v vse manj obvladljivem sistemu. Klic po izhodu iz krize
je vse močnejši. Biti ali ne biti, je v Evropi ponovno aktualno vprašanje. Zgodovinski razvoj, ki ga je človeštvo prehodilo pri urejanju ekonomskih in družbenih odnosov, je dolg. Družbenoekonomski sistemi so se notranje dograjevali in spontano ali revolucionarno zamenjevali. Ta proces se odvija tudi danes. Sedanji sistem je v ponavljajoči se krizi. Njegovi učinki so zadovoljivi le še za lastnike kapitala, vse manj pa za ljudi, za njihov ekonomski in družbeni napredek. Občasnim majhnim sledijo globoke svetovne krize, kot je tudi sedanja. Kapitalistični sistem ustvarjanja in prilaščanja nove vrednosti je bil pretežni del mojega življenja zaprt v ozke državnonacionalne okvire. Svoj obstoj in rast je poiskal najprej v številnih regionalnih odnosih svobodne tržne pobude, da bi končno prosto vstopil v globalni svet. To pa je nje-