Preporod Evrope PATRIK BOL E
Piše se leto 2030. Živim v tipičnem evropskem mestu na območju Evropske unije. Vsako jutro, ko se zbudim, se uležem na napravo, ki me temeljito pregleda, da bi odkrila morebitne znake bolezni. V primeru, da je izvid pozitiven, se napotim v zdravstveni dom, kjer mi je glede na diagnozo nudena strokovna pomoč. Vsakič ko izstopim iz stanovanja, se nadiham svežega in čistega zraka, ki me spremlja povsod po mestu. Sprehod po mestnih četrtih in ulicah daje vtis, da družba živi v sožitju z naravo, kajti na cesti je opaziti malo prevoznih sredstev, pa še ta ne škodujejo okolju z emisijami, saj delujejo na osnovi okolju prijaznega biološkega goriva. Kot večina ljudi se tudi jaz raje napotim v službo kar peš ali s kolesom, saj si s tem proizvajam energijo, ki jo kasneje lahko uporabim za polnjenje elektronskih naprav. Pot me pelje skozi zelene parke, ki so polni življenja, ulice, bogate z drevesi, podzemne predore s podolgovatimi akvariji, v katerih se nahajajo raznovrstne morske živali. Na skoraj vsaki ulici je opaziti tako imenovane male klinike. Gre za kabine, podobne telefonskim, v katerih je
posameznik deležen brezplačne zdravstvene oskrbe preko interaktivne inteligence. Na svoji poti srečujem šolarje, ki na ramenih ne nosijo težkih nahrbtnikov, temveč imajo v rokah tablične računalnike, ki so zamenjali starodavne učbenike. Šolske table in krede so zamenjale interaktivne table. Ustavim se pred obsežno zgradbo, katere videz spominja na antične čase. Sem zahajajo predvsem mladi izobraženci in študenti različnih strokovnih področij, ki imajo v zgradbi na voljo brezplačne prostore za ustvarjanje ter tehnologijo za razvijanje svojih talentov in inovacij. Med hojo opažam, da se ljudje ustavljajo in pobirajo odpadni material, torej papirčke, plastenke, pločevinke ..., ter jih odlagajo v ločevalne zabojnike za odpadke. Ko se ozrem okoli sebe, opazim, da je redko kje še kakšna smet zgrešila smetnjak. Ustavim se pred veliko ploščadjo, ki odseva moderno umetnost in sožitje z naravo. Na koncu ploščadi stoji visok nebotičnik, na vrhu katerega se razprostira zelen park. Stopim v dvigalo, ki me ponese na vrh nebotičnika. Tu se mi odpre pogled na celotno pokrajino: strehe vseh zgradb so prekrite s sončnimi celicami. Panoramski pogled na mesto ponuja kolaž iz zelene barve narave ter svetle barve stekla in betona. Ozrem se proti podeželju, na hribu vidim mogočne zračne turbine, ki proizvajajo energijo za celotno regijo. Na drugi strani podeželja, kjer so nekoč