Dovolite nam, da se izkažemo A NA MAN OJ LOV IĆ H ABI C HT
Dandanes, ko je svet v krizi, čeprav ta menda počasi izginja, je težko razmišljati o prihodnosti Evrope, še posebej za mlajše generacije, kot je generacija Z, ki izgublja upanje v lastno državo in politike. Občutek je, da je skoraj vsak politik, ekonomist, bankir, odvetnik, policist skorumpiran, zato nam je težko zaupati njim in njihovim obljubam. In ko pomislimo na Evropo leta 2030, smo si precej različnih mnenj. Po eni strani mislimo, da bo Evropa enaka ali slabša, kot je danes, po drugi pa, da imamo prav mi moč in odgovornost, da jo izboljšamo. Kakor se glasi: »Na mladih svet stoji.« V prihodnosti bi verjetno želeli uvesti spremembe v trgovanju, vodenju države in poiskati alternativne rešitve, da spremenimo tok smeri Evrope. A ker se politična ureditev ne spreminja in konstantno gledamo in poslušamo iste politike, nam upanje o spremembah umira. Ena in ista generacija vodi Evropo že predolgo časa in nam ne pusti uveljavitve našega mnenja. Občutek imam, da nas učijo zgolj svojega ‘’pravilnega’’ vodenja politike.
Ko sem vprašala prijatelje moje generacije, kaj menijo o prihodnosti Evrope, so bili večinoma kar pesimistični. Nekateri menijo, da leta 2030 v Evropi ne bo več demokracije in da bosta vladali korupcija in diktatura, ali pa da bodo prebivalci vseh držav nekega dne množično protestirali in bo prišlo do vojn. Če bo res tako, bo človeštvo prišlo do točke razpadanja. Že danes se kažejo hude razpoke zaradi pomanjkanja hrane, zdravil, denarja in spoštovanja do prebivalcev, ki delajo za najnižjo plačo, tudi v razvitih državah. Kako naj potem razvite države pomagajo državam tretjega sveta, če ne zmorejo pomagati revnim prebivalcem svojih držav? In zato potem ljudje sami pomagajo revnim kakor znajo in zmorejo in to nam še daje upanje.