10 / 11
Kako se je porodil Europus Mutandis Ste kdaj pomislili na Evropsko unijo kot živo bitje, sestavljeno iz pol milijarde samostojno razmišljujočih členov? Si ob tem predstavljate, s kakšnimi napori si to bitje utira pot in koliko energije porabi, da nenehno vzdržuje smer? Eno od podob takega bitja sta naslikala dvanajstletna osnovnošolca in tako vplivala na naslov naše knjige. Risbo, spretno mešanico z nekakšnim prastvorom poosebljene Evrope in nekaterih njenih tipiziranih sodobnih značilnosti, sta poimenovala Europus. Po junaku iz zibelke evropske civilizacije. A če za mnoge grške antične osebe nismo povsem prepričani, ali so kdaj v resnici živele, za Evropo vemo, da ni mit. Vemo pa tudi, da zaradi spreminjajočih se okoliščin v svetu in zaradi miselnih in fizičnih premikov njenih gradnikov potrebuje spremembe. Morda celo mutacije. To je naš Europus Mutandis. Bo Evropska unija, ta živi spreminjajoči se organizem, odšla po poti mrzlokrvnih plazilcev in se za naše zanamce pojavljala le še kot zgodovinski primer poskusa združevanja gospodarstev, politik in kultur? Ali pa bo znala in zmogla vase posrkati iskrive zamisli in načrte svojih prebivalcev in se v maniri poskočne, okretne gazele povzpeti med uspešne in prilagodljive snovalce prihodnosti?
Dosedanji človeški in tudi evropski razvoj je omogočilo spoštovanje med generacijami in njihovo medsebojno dopolnjevanje. Naši avtorji pripadajo sedmim različnim generacijam oz. kohortam, t.j. starostnim skupinam ljudi, ki se zaradi odraščanja v enakem časovnem obdobju soočajo s podobnimi življenjskimi razmerami, delijo podobne okuse, navade in izkušnje, te pa jih skupaj s takratnimi socialnimi, ekonomskimi in demografskimi značilnostmi v svojem času naredijo edinstvene. Nekaj najbolj tipičnih lastnosti smo v knjigi tudi orisali, kar pa seveda ne pomeni, da vsi avtorji vse tudi v resnici imajo. Kar pa jim je skupno, je dejstvo, da je prav vsaka od teh generacij nekoč bila najmlajša in je zanjo veljalo, kar je zapisal že Sokrat: da so njeni posamezniki nevzgojeni in neposlušni, po drugi strani pa imajo največjo moč in željo po spremembah. Trenutna kriza, ki je tudi demografska, od vseh generacij terja predvsem veliko prilagodljivosti. Glede na besedila avtorjev je razvidno, da se vsi zavedajo osebne solidarnosti. Njena krepitev pa je za evropski razvoj pravzaprav edina prava perspektiva.
Maja Kezunović Krašek, urednica