G E N E RAC I J A X
Zgolj iz takšnega intaktnega moralnoustavnega temelja, ki je še čistejši od onih iz zgodovinskih obdobij “prvega” in “drugega” prihoda demokracije, je, če mu le ostanemo zvesti, mogoče graditi unikatno politično tvorbo, ki je daleč najbolj vključujoča zgodovinska oblika demokracije in pravzaprav tisti njen “tretji prihod”. Takšna nadaljnja stopnja demokracije se edina izogne resnim oblikam demokratičnega deficita, ki ga še vedno neobhodno gojijo ne le prvotne oblike vladavine ljudi, kot je tista iz mestne državice, ampak prav tako tudi tradicionalna oblika demokracije suverene države, demokracija morebitne “superdržave Evrope“ po vzoru ZDA ter kvazidemokracija trenutne EU5. Takšen napredek, ki ga je moč uspešno zastaviti zgolj iz konteksta nove posuverene Evrope, je skupaj s svojo neovrgljivo utemeljitvijo v človekovem dostojanstvu (namesto zgolj državljanstvu) za nas in za naše potomstvo edina moralno zares intaktna in hkrati dovolj močna vizija, vredna evropskega sna. Tokrat je Evropa tista, ki ima odgovornost: da kot tisti, ki jim je uspelo opraviti delo v svojih zgodovinskih obdobjih, tudi sama ne zapravi priložnosti za nov napredek demokracije. Tak, ki gre - ob hkratnem obvarovanju zgolj zdravih jeder nacionalnih držav - tokrat v dobro vseh resničnih upravičencev do te vsečloveške dobrine. Za nekoga, ki je rojen v okolju, kot je npr. Slovenija, takšen prihodnji razvoj Evrope pomeni radikalno povečanje in izenačenje možnosti v razmerju do tistih, ki so rojeni v
106 / 107
mnogo bolj privilegiranih okoljih dominantnih držav članic EU. Pomeni torej opolnomočenje našega državljana, ki se zaradi pomanjkanja uvida in neaktivnosti slovenske politike v razmerju do Evrope velike večine svojega trenutnega demokratičnega primanjkljaja na tem področju niti dobro ne zaveda. Vse, kar potrebujemo, pa je, da z zaveznicami, ki so v podobnem položaju in s katerimi pravzaprav tvorimo veliko večino, dominantnim nastavimo ogledalo in terjamo, da skupaj z nami ravnajo v skladu s tem, na kar prisegajo sami: enakost v človekovem dostojanstvu, tudi na področju pravice do enake in svobodne vladavine posameznika (demokracije) v sferah, ki se pravzaprav enako tičejo nas vseh. Ta napredek, ki podobno kot v času “drugega prihoda” pokaže na notranjo neskladnost pravičnega z obstoječim stanjem, pa ne pride zgolj prek politikov, temveč predvsem prek nekaterih drugih instanc, kot so na primer sodniki evropskega sodišča. Ti so že v preteklem razvoju Evrope predstavljali eno njenih ključnih gonilnih sil. Eden od razlogov je ta, da se ravno sodniki, če so jim le pojasnjene, preprosto ne morejo izogniti implikacijam, ki neposredno izhajajo iz človekovega dostojanstva kot osrednjega in zavezujočega pravnega načela. V praksi je zato glede napredka pri uresničevanju evropskega sna lahko prav tam naša največja priložnost in moč.
1/ J Dunn, Setting the People Free: The Story of Democracy (Atlantic Books, London 2005). 2/ J Dunn, Setting the People Free: The Story of Democracy. 3/ Klemen Jaklic, Constitutional Pluralism in the EU (Oxford: Oxford University Press 2013), poglavje 10 “Democracy’s Third Coming”. 4/ Klemen Jaklic, Constitutional Pluralism in the EU, poglavje 10; in Klemen Jaklic, Democracy’s Third Coming: Europe as a Route to Humanity’s Third Historic Leap of Democracy, Harvard University Law Library, monografija v izdajanju. 5/ O podrobnostih te demokratične oblike in kako je Evropi mogoče tja priti, pišem v obeh citiranih delih.