>> KLE MEN JAKLIČ
ogledalo, v glavah neizogibno vzpostavi napetost in kot gonilna sila nadaljnjega razvoja demokracije tekom desetletij in stoletij razširja vladavino ljudi tako, da terja postopno približevanje realnosti svojemu idealu. Točno na to temeljno obljubo se sklicujejo tisti, ki jim nato uspe odpraviti suženjstvo, tisti, ki jim sčasoma uspe razširiti volilno pravico na pripadnike druge rase, drugega spola in na tiste, ki nimajo premoženja. Prav tako se na to isto osrednjo ustavno obljubo sklicujejo tisti, ki se borijo za dejansko izenačenje vseh ostalih državljanskih pravic, in tisti, ki še danes terjajo nadaljnji demokratični napredek v skladu z njo. To je ameriški sen, ki ima hkrati za posledico, da se demokracija začne porajati tudi izven meja njihove lastne države in tako razvije svoj “drugi prihod” vse do oblike in stopnje (tradicionalna demokracija teritorialne suverene države), kot jo poznamo in živimo danes. Če naj obstane, tudi Evropa potrebuje svoj sen. Kljub temu da je z njima neobhodno povezan, saj ju logično dopolnjuje, pa to ne more biti niti Solonov sen “prvega prihoda”, ki je še vedno radikalno omejena in izključujoča oblika demokracije, niti ameriški sen njenega “drugega prihoda”, ki kljub napredku še vedno subtilno, a hkrati močno monopolizira vso oblast nekega teritorija zgolj v rokah lastnih državljanov suverene teritorialne države, druge pa, ki so bili rojeni v okolja manj priviligiranih
držav, s tem hočeš nočeš izloča iz odločanja o zadevah, ki se jih kdaj tičejo enako in kdaj celo bolj. Takšna monopolizacija je bila v kontekstu nastajanja prve demokracije sicer nujna iz več razlogov, ki jih opisujem drugod.3 Brez nje bi v tistem povsem drugem, še ne demokratičnem kontekstu, “drugi prihod” demokracije sploh ne uspel, več pa v takratnem kontekstu tudi ni bilo mogoče. Toda danes se je zgodovinski kontekst znova spremenil in mogoče je dokazati, da tokrat, ravno v svojem novem posuverenem kontekstu, Evropa prvič omogoča razviti nekaj, kar bi preseglo tradicionalno obliko demokracije z vsemi njenimi pomanjkljivostmi vred. Skupaj z dejstvom, da se je pojavil v času globalizacije, posuvereni konteks nove Evrope prvič v zgodovini vzpostavlja predpogoje, ki bi demokraciji lahko omogočili njen postopni “tretji prihod”4. Če naj ne zapravimo zgodovinske priložnosti, pa bomo morali za svoj temeljni ustavni ideal, za svoj telos, postaviti nič manj kot najčistejšo in neovrgljivo različico ideje svobodne vladavine vsakega posameznika. Namreč tisto, ki priznava, da je edini legitimni nosilec pravice do samovlade v sferah, ki se tičejo njegovega življenja, prav vsakdo, ki se ga te zadeve v resnici tičejo. Ne torej zgolj državljan trenutne Evrope oziroma katere od njenih nacionalnih držav, pripadnik tega ali onega spola, rase ipd., temveč prav vsak nosilec človekovega dostojanstva na tem svetu, ne glede na lokacijo in druge dokazano moralno arbitrarne okoliščine njegovega rojstva. Da, tak zaključek v zvezi z dobrino demokracije terja ravno ideja človekovega dostojanstva, ki je že po svoji definiciji vezana zgolj na človeka kot takega in je torej neodvisna od tega, kje je nekdo rojen, kot kateri spol je rojen, kakšno barvo kože ima, koliko ima pod palcem ipd. V pravici do odločanja v zadevah, ki se nas tičejo enako, moramo biti enaki, ali pa nevede zabredemo v zgolj novo obliko diskriminacije na področju demokracije in s tem demokratični deficit.