Sen Evrope K LE M E N J AK L IČ
Evropa potrebuje svoj sen. Svoj moralni telos, ki bo njo, nas, njene ljudi, in naše potomstvo gnal v nadaljnjo in pravičnejšo skupno prihodnost. Združena Evropa potrebuje tak sen, ali pa je ne bo. Brez sna, ki bi bil dovolj močan, da bi predstavljal etično gonilno silo pravičnega obstoja in napredka skupnosti, namreč nima prihodnosti nobena politična tvorba. Še posebej ne tista, ki ne želi biti utemeljena na fizični prisili, temveč ideji vladavine ljudi, torej demokraciji.
ka samega in kjer o poti svojega življenja (ob hkratni pošteni in učinkoviti zagotovitvi te iste pravice za drugega) svobodno odloča sam. Kako je torej izpod jarma monarhij, oligarhij in ostalih oblik diktatur, kjer oblast izvira od kraljev, diktatorjev ali sloja privilegiranih, v človeško zgodovino prodrla neprecenljiva ideja demokracije, katere dediči smo in v napredku katere se skriva edini mogoči evropski sen?
Evropa potrebuje svoj sen. Da bi odgovorili na vprašanje o njegovi vsebini, moramo seči dalj od ideje zagotovitve miru, ki nas je gnala v letih po velikih vojnah in je le del širše celote, ki ji pravimo demokracija oziroma svobodna in pravična vladavina ljudi. Gre za idejam monarhije, oligarhije in diktature nasprotno idejo svobodne vladavine vsakega posameznika v sferah, ki se tičejo njegovega lastnega življenja: tako tistih “kolektivnih”, kjer naj bi posameznik prek volilne pravice in ostalih pridobitev demokratične dediščine skupaj z drugimi soodločal kot eden izmed enakih, kot tudi “individualnih sferah”, to je tistih, ki se tičejo le posamezni-
Začelo se je v antični Grčiji, ko je Solon izpod prekletstva suženjstva osvobodil vse svoje podložnike in jim podelil pravico do lastnega kosa atenske zemlje, od katere so bila, konec koncev, odvisna življenja vseh njih. V eni svojih pesmi Solon zapiše, da nam bo zgodovina priča, kako je s tem osvobodil bodoči svet. In v resnici njegovo dejanje že v času antične dobe privede do razvoja atenske demokracije, do “prvega prihoda”1 ideje vladavine ljudi v zgodovino človeštva. V tisti svoji prvotni obliki je demokracija še vedno sila omejena (le na ozemlje znotraj mestnega obzidja, zgolj na en spol, na atensko poreklo po obeh starših itd.), a vendar predstavlja začetek neke nove, pravičnejše in boljše prihodnosti. Kljub temu da po razpadu Aten za dva tisoč let izgine iz zgodovine (razen redkih izjem italijanskih republik in prakse nekega karantanskega plemena), je ideja demokraci-